ZAKONI IN UREDBE XL. ZVEZEK Gradivo, norme in predpisi Pregledan in popravljen ponatis iz „Službenega lista kraljevske banske uprave Dravske banovine* V Ljubljani 1934 Založila in natisnila tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani (Predstavnik tiskarne O. Mihalek) VSEBINA I. Gradivo in njega preizkušanje. Stran 1. Norme za portlandski cement.5 2. Norme za opeko.7 3. Navodilo glede odobravanja načrtov z uporabo opeke novega in starega formata.8 4. Norme za opeko iz apna in peska.8 5. Norme za lahko opeko.9 6. Norme za žlindro .10 7. Norme za opeko in kamen iz žlindre .... 10 8. Norme za sadro (gips).11 9. Norme za plošče iz sadre, sadre in žlindre, žlin¬ dre in cementa.. 13 10. Norme za lomljeni kamen .14 11. Norme o kamnu za tlak.15 12. Norme za okroglo železo za armirani (ojačeni) beton.20 13. Norme za stukaturno trstiko.20 14. Norme za pletenine iz stukaturne trstike ... 21 15. Norme za pletenine iz lesenih letvic (bakula) . 21 II. Naprezanja in obtežbe gradiva in Stran 1. Norme za obtežbe v stavbarstvu.50 2. Predpisi za naprezanje zidov.52 3. Norme za tlačene dele konstrukcij.54 4. Predpisi za dopustna naprezanja lesa v stavbar¬ stvu .64 III. Izvajanje Stran ; 1. Predpisi za izvajanje betonskih zgradb . . . 74 2. Norme za dela pri izdelavi tlaka iz kamina in iz lesa.80 ! Stran 16. Norme za sirovo strešno lepenko.21 17. Norme za strešno lepenko in plošče za izolacijo 22 18. Norme za preizkušanje kamna.24 19. Predpisi za poizkušnje s kockami in z Emper- gerjevimi gredami pri izvrševanju zgradb iz betona in armiranega (ojačenega) betona ... 26 20. Norme za nabavo, jemanje ogledkov in preiz¬ kušanje asfaltnega bitumna za površinsko ob¬ ravnavo in asfaltne kolovoze (vštevši asfaltne emulzije) in za dodatek cestnemu teru .... 29 21. Norme o sestavi in preizkušanju asfaltnih snovi za zalivanje tlaka v vrstah in malih kock ... 35 22. Norme o sestavi rudninskih tvarin in asfaltnih snovi kakor trudi o njihovem preizkušanju . . 36 23. Norme o lastnostih in preizkušanju asfaltnih emulzij za spojno snov pri gradnji cest .... 48 24. Cenik o taksah za preizkušanje materiala ... 49 konstrukcij, vštevši cestne mostove. Stran 5. Predpisi za stabilnost zidanih dimnikov ... 65 6. Norme za cestne mostove (dopustna naprezanja zidov).67 7. Norme za cestne mostove (dimenzije) .... 68 8. Predpisi za cestne mostove (norme za obtežbe) 69 gradbenih del. Stran 3. Predpisi za jeklene konstrukcije v stavbarstvu 82 4. Norme za zvarjene jeklene konstrukcije ... 86 5. Norme za izvajanje del iz asfalta in za izolacije 91 ■ ' ■ ■ . ■ :v : - .3/0šsoffi tmiess išrsišv Jmsiniarioii .ni jsvihsi^ sdšsido ni stnusatggVI JI ■ . . ■ ■ I, Gradivo in njega preizkušanje. 1 . Norme za portlandski cement.* A. Izdelava. Portlandski cement se pridobiva iz naravnega la¬ porja ali iz umetno sestavljene zmesi gline in apnenca, ki se po popolnem mešanju žge, razbeli do pričetka talitve (sintranja), potem zdrobi in fino zmelje. Hidravlični modus, to je razmerje kalcijevega oksida napram ostalim sestavinam: silicijevi kislini, aluminije¬ vemu in železnemu oksidu mora znašati najmanj 1-7. Od drugih tujih sestavin sme biti v izgotovljenem portlandskem cementu: žveplene kisline (S0 3 ) največ 3% in magnezijevega oksida (MgO) največ 5%. B. Preizkušanje fizičnih in tehničnih lastnosti. Za preizkušanje fizičnih in tehničnih lastnosti je treba vzeti 15 kg materiala. Da se dobi povprečni vzo¬ rec, se vzame material v približno enakih količinah iz 6 raznih mest in se dobro zmeša. Preizkušanje se vrši za naslednje lastnosti in po niže opisanih metodah: 1. Prostorninska teža. a) V nasutem stanju. Prostorninska teža ma¬ teriala v nasutem stanju se določi na ta način, da se material skozi normalni lij siplje v prazno posodo z enim litrom prostornine, valjaste oblike in 10 cm višine. Material se siplje dotlej, da se nad vso gornjo po¬ vršino posode dobi stožčast (koničen) sloj materiala, ki se potem odstrani s kovinastim iravnilom. Pri napolnje¬ vanju je treba preprečiti vsako, tudi najmanjše potre- sanje. Razlika teže prazne in tako napolnjene posode daje prostorninsko težo cementa v nasutem stanju. b) V stresenem stanju. Prostorninska teža mate¬ riala v stresenem stanju se določi, če se zgoraj opisana posoda, napolnjena s cementom, pusti padati na trdo podlago iz višine 1 cm. Polnjenje se vrši dotlej, da se po zadnjih treh pad¬ cih (potem ko se je predhodno material izravnal z gor¬ njo površino posode) ne opazi niti najmanjše usedanje materiala. Razlika med težo prazne in tako napolnjene posode daje prostorninsko težo cementa v stresenem stanju. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 31. decembra 1931., štev. 307/CI/759. — »Službeni list« štev. 134/10 iz 1. 1932. — Gradbeni zakon: glej- »Službeni list« štev. 297/47 iz 1. 1931. 2. Drobnost zmletka. Določa se s pomočjo normalnih sit. Sito št. 1 ima 900 luknjic na 1 cm 2 z 0-1 mm debelo žico. Sito št. 2 ima 4900 luknjic na 1 cm 2 z 0-05 mm debelo žico. Za preiz¬ kušanje je treba vzeti 50 gramov cementa, ki se najprej osuši pri 100° do 110° C. Presejanje se vrši z roko ali mehanično s strojem sistema »Tetmajer«. Presejanje me¬ haničnim potem se vrši z brzino 120 stresljajev na mi¬ nuto do skupaj 5000 stresljajev, z roko pa približno z isto brzino vse dotlej, da na 120 stresljajev ostanek na situ ne presega 0-1% presejane količine. Ostanek ma¬ teriala na situ se izračuni v procentih. Povprečni rezul¬ tat se dobi iz določitve dveh preizkusov. 3. Vezanje cementa. Preizkuša se s pomočjo normalne zmesi cementa in čiste pitne vode. V ta namen se zmeša 400 gramov ce¬ menta s približno ustrezno količino vode, in s to zmesjo se napolni 4 cm visoka stožčasta (konična) po¬ soda. Mešanje za normalno in srednje vezoči cement se mora izvršiti v 3 minutah, za hitro vezoči cement pa v 1 minuti. V tako napravljeno zmes se spusti za ta pre¬ izkus namenjeni aparat, to je kovinasti valj z gladko površino, s premerom 1 cm, ki je na vrhu opremljen z določeno obtežbo, tako da znaša skupna teža 300 gramov. Valj se polahno postavi na površino zmesi v sredi posode in se pusti, da z lastno težo deluje na zmes. Ako valj pri tem potu skozi zmes dbtiči 5 do 7 mm nad dnom, je zmes normalna. Dodatek z vodo se mora regulirati dotlej, da se doseže normalna konsistenca zmesi. Tako pripravljena zmes v opisani posodi se preiz¬ kuša s pomočjo Vicatove igle ob začetku in koncu ve¬ zanja. Vicatova igla ima 1-13 mm premera, odnosno 1-0 mm 2 prečnega prereza in se obteži kakor zgoraj opisani valj, tako da je tudi ona 300 gramov težka. Za početek vezanja velja trenutek, ko Vicatova igla (polahno postavljena na površino zmesi) pod lastno težo ne more prodreti skozi zmes do dna posode. Za konec vezanja velja trenutek, v katerem Vicatova igla, ko se spusti na površino spodnje strani zmesi, ne prodre vanjo niti na njej ne pusti vidnega odtisa. Za čas vezanja velja čas, ki poteče od trenutka, ko se cementu doda voda, do trenutka, ki je definiran kot konec vezanja. Temperatura prostora, v katerem se vrši preizkušanje materiala, in vode, naj znaša 15° do 18° C. 6 4. Stalnost prostornine. Preizkuša se s pomočjo kolačev, napravljenih iz normalne zmesi s 100 grami cementa. Ta zmes ima pri¬ bližno 1% več vode kakor zmes pri preizkusu vezanja in se ulije na stekleno ploščo, tako da se inapravi kolač s približno 10 cm premera in 1 cm višine v sredini. Vedno se napravijo trije kolači — in se puste 24 ur v vlažni zaprti omarici, ki je zavarovana pred prepihom in sol učnimi žarki, da se strdijo. Potem se dene en kolač v posodo s čisto pitno vodo z normalno sobno temperaturo; posoda se nato tekom pol ure segreje do 100° C in se v nji kuha (kolač) 3 ure. Drugi kolač se dene v prostor z običajno tempera¬ turo, ki je zavarovan pred prepihom in vplivom solnč- nih žarkov. Tretji kolač se dene v vodo s sobno tem¬ peraturo. Drugi in tretji kolač se opazujeta običajno 28 dni. Pri vseh preizkusih glede stalnosti prostornine se kolač loči od steklene plošče in se preizkuša brez nje. Cement ima stalno prostornino, če se na teh kolačih ne pokažejo radialne ali mrežaste razpoke, zavijanja, luščenja ali razpadanja. Ako se pokažejo krožne razpoke v sredini, robovi pa ostanejo nedefoirmirani, je to znak, da so nastale zbog hitrega sušenja in ne pomeni, da je material prostor- ninsko nestalen. 5. Jakost trdnosti. Trdnost cementa se preizkuša s pomočjo malte, na¬ pravljene z mešanjem enega dela cementa s tremi deli normalnega peska. Z normalnim peskom se razume »nemški normalni pesek«. Cement in normalni pesek se najprej dobro zme¬ šata v suhem stanju, potem se doda približna količina vode, ki ustreza količini cementa v normalnem stanju, kakor je popisano pod točko 3. Vse se z roko dobro zmeša, in to z žlico 1 minuto, potem pa z 20 okreti na mešalnem stroju sistema Steinbriick-Schmelzer. Iz tako pripravljene malte se napravijo vzorčne osmice za natezni preizkus z najmanjšim prerezom 5 cm 2 (to je 2-25 X 2 - 20 cm), za tlačni preizkus pa kocke s stranicami 50 cm 2 površine, odnosno z robovi 0 - 07 cm dolžine. Za izdelavo ene kocke in ene osmice zadostuje 1000 gramov suhe zmesi, to je 250 gramov cementa in 750 gramov normalnega peska. Polnitev materiala se vrši z uporabo priprave siste¬ ma Klebe-Tetmajer tako, da se na 1 gram suhe zmesi cementa in peska porabi 03 kgm mehaničnega dela. Kocke za tlačni preizkus se tolčejo s težo 3-2 kg s 150 udarci in 05 m visokim padcem, ali pa s težo 3 kg s 160 udarci in 0-5 m visokim padcem. Pri poskuskih za natezni preizkus — osmicah — se vzame teža 2 kg s 120 udarci in 0-25 m visokim padcem. Pri polnitvi prvega poskuska se kontrolira količina vzete vode. Ta je pravilna, če se med 90. in 110. udar¬ cem pokaže zmeren izstop vode v regi med vzorcem in kalupom. Ako se ta rezultat ne doseže, je treba menjati količino vode in preizkušnjo ponoviti. Polnjeni poskuski se puste 24 ur do popolne strditve v kalupih na vlažnem prostoru, ki je zavarovan pred prepihom in solnčnimi žarki. Pri leži v vodi se mora rabiti tekoča voda, ali pa se mora voda prve štiri tedne vsak teden menjati, pri če¬ mer morajo poskuski ostati neprekinjeno pod vodo. Preizkušanje se vrši takoj, ko se poskuski vzamejo iz vode. Pri kombiniranem ležanju se iz vode vzeti vzorci hranijo na zraku na trivoglatih lesenih letvicah v prosto¬ ru s sobno temperaturo, ki je zavarovan pred prepihom. Preizkušanje trdnosti pri natezanju se vrši s .stop¬ njevanim obteževanjem po 100 gramov na sekundo do pretrganja. Preizkušanje trdnosti pri pritiskanju se vrši s stopnjevanim povečanjem tlaka po ca. 1000 kg na se¬ kundo. Da se pri poskuskih za tlak dtobijo točni rezultati, se mora tlak usmeriti normalno na smer tolčenja. Za vsako vrsto preizkušanja jakosti se vzame 6 vzorcev, od katerih se dva najslabša izločita, od ostalih 4 se pa vzame aritmetična sredina. C. Pogoji za nabavo cementa. I. V praksi se razlikujejo naslednje vrste cementa: a) navadni portlandski cement, b) portlandski cement visoke odpornosti. II. Glede na vrste vezanja se razlikujejo: a) hitro vezoči portlandski cement, ki začne vezati pred 15 minutami; b) srednje vezoči portlandski cement, ki začne vezati med 15. minuto in eno uro; c) počasi vezoči portlandski cement ali normalno vezoči portlandski cement, ki začne vezati po preteku ene ure. Proces vezanja mora biti dovršen v 15 urah. III. Drobnost zmletka. Ostanek na situ z 900 luknji¬ cami na cm 2 ne sme presegati 3%, na situ s 4900 luknji¬ cami na cm 2 pa ne 25%. IV. Stalnost prostornine. Portlandski cement mora imeti popolnoma stalno prostornino. Za stalnost prostor¬ nine je odločilno preizkušanje v hladni vodi in na zraku po 28 dneh. V primeru hitre uporabe materiala mora cement glede stalnosti prostornine zadostiti preizkušnji s ku¬ hanjem. V. Jakost trdnosti. Po predpisih poglavja B, točke 5., pripravljeni vzorci morajo pri preizkušanju pokazati naslednje minimalne trdnosti: Te preizkušnje se vrše samo za cemente, ki se upo¬ rabljajo za dela pod vodo. 7 Pri navadnem počasi vezočem portlandskem cementu so odločilni kombinirani rezultati po 7 dneh in po 28 dneh. Pri portlandskem cementu visoke odpornosti so odločilni sedemdnevni rezultati. Za hitro in srednje vezoče portlandske cemente ne veljajo te minimalne trdnosti, temveč se določajo po¬ sebni pogoji med dobaviteljem in kupcem. VI. Oistali pogoji trgovinske prirode. Portlandski cement se postavlja na trg v sodih po 200 ali 180 kg brutto ali pa v vrečah po 50 kg brutto. Na zaobali mora biti jasno označeno »Portland- cement« in teža. Brez posebne pripombe ta napis »Port- landcement« označuje navadni, počasi vezoči portland¬ ski cement. Specialni izdelki, navedeni pod točkami I. b), II. a) in b) v poglavju C, se morajo tako v poslovnih dopisih kakor na zaobali označiti s svojimi imeni. Prodajna cena v tuzemstvu se razume vedno brutto za netto. Izguba na razprašenju je dopustna do 2%. Č. Veljavnost norm. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo 1. marca 1932, in tedaj prestane veljavnost vseh dosedanjih predpisov (norm) za portlandski cement. V Beogradu, dne 16. decembra 1931, št. 2816. Minister za gradbe dr. Albert Kramer s. r. 2 . Norme za opeko.* Pojem: Zidna opeka je žgan umetni kamen, ki se pripravlja iz ilovice, gline ali glinastih snovi z delnim dodatkom peska, drobcev kremenjaka, sušene moke iz gline, žgane gline in drugih primernih primesi, da po¬ stane zmes pusta. Opeka mora izpolnjevati naslednje pogoje: Tlačna trdnost: Suha opeka mora v petih poskuskih imeti naslednjo najmanjšo povprečno tlačno trdnost: Opeke se pravilno po dolgem razpolovijo in polovice zlepijo s cementno malto v kockam podobna telesa, s spojno ploskvijo vzporedne ploskve pa se izravnajo s cementno malto in se kocke po zadostni strditvi in suše¬ nju podvržejo pritisku. V poedini seriji ne sme nobena kocka imeti manjše tlačne trdnosti, nego je navedena v stolpcu »poedini minimum« za dotično vrsto opeke. Žgana opeka, ki nima predpisane povprečne tlačne trdnosti, se ne sme imenovati zidna opeka. Oblika: Opeka mora imeti obliko paralelopipeda. Kot enotne mere, ki veljajo za vso državo, se predpi¬ sujejo naslednje: a) za klinker, močno žgano opeko in za zidno opeko 25 cm dolžine, 12 cm širine in 6 - 5 cm višine; * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 29. januarja 1932., št. 21/IX/63 in z dne 10. februarja 1932., štev. 31/XIII/96. — »Službeni list« štev. 183/15 iz 1. 1932. b) za opeko za tlakovanje 25 cm dolžine, 12 cm širi¬ ne in 3 cm višine. Od teh normiranih mer so dovoljene naslednje raz¬ like: za dolžino + 5 mm, za širino + 4 mm, za višino + 2 mm. Vpijanje vode: Določa se na naslednji način: Najmanj pet opek se suši, dokler ne preneha poje¬ manje teže; potem se napajajo v čisti vodi vse dotlej, da se pokaže, da teža več ne narašča. Naraščanje teže sme v primeri s sušeno opeko znašati: pri klinkerju največ 5%, pri močno žgani opeki največ 8%, pri zidni opeki največ 8 %, pri opeki za tlakovanje na prostem največ 8 %, pri opeki za tlakovanje v zgradbah največ 15%. Stanovitnost na mrazu: Za to preizkušanje se mora vzeti 5 opek, ki se morajo popolnoma napojiti z vodo in dvajsetkrat izpostaviti vplivu mraza pri —4° C v zaprtem prostoru zadostne velikosti, da je mogoče opeke posta¬ viti v primerni medsebojni razdalji. Po vsakem zmrzo¬ vanju, ki mora trajati po 4 ure, se morajo opeke popol¬ noma otajati v vodi s +20° C. Nato se površina in robovi preizkusnih opek ne smejo drobiti. Pokanje opeke zaradi vsebine apna: Za to preizkuša¬ nje se postavi 5 opek na rob v primerni medsebojni razdalji in se pustč skozi 14 dni na vlažnem zraku. Po tem preizkušanju se na opekah ne smejo pokazati nika¬ kršne znatnejše razpoke. Občne zahteve: Opeka mora biti dobro žgana, pri udarcu mora zveneti in imeti enakomerno sestavo (struk¬ turo). Opeka mora biti stanovitna in ne sme biti očitno kriva in izvezena. Z vtisnjenim tvorniškim žigom se debelina opeke ne sme zmanjšati za več kakor 0-5 cm, pri tem mora med žigom in robom ostati najmanj 2‘5 cm širine. Trgovinski običaji: Prodaja se vrši po neomotanih kosih. Opeka za tlakovanje se naklada na rob v podplžni 8 smeri voza. Količina ubite opeke na kraju nakladanja ne sme presegati 5%. Pri razsojanju sporov glede kakovosti so odločilna edinole potrdila državnih zavodov za preizkušanje ma¬ teriala. Prehodne določbe: Nove zgradbe se morajo potem, ko te norme stopijo v veljavo, zidati z opeko 25X12X 6-5 cm velikosti; izjemoma je dovoljena uporaba opeke stare oblike 29X14X6-5 cm tako za zidavo novih kakor tud'd za dovršitev začetih zgradb samo* še v teku 1982. in 1933. leta, toda s pogojem, da glede kakovosti tudi zanjo veljajo predpisi gornjih norm. Po preteku tega roka se sme izdelovati in uporabljati samo opeka nove oblike. Veljavnost norm: Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. februarja 1932., in tedaj prestane veljavnost vseh dosedanjih predpisov za opeko. V Beogradu, dne 13. januarja 1932., št. 44309/31. Minister za gradbe Nikola Preka s. r. 3 . Navodilo glede odobravanja načrtov z uporabo opeke novega in starega formata.* Gospod minister za gradbe je pod M. G. br. 12.421 od 16. maja 1933 izdal v zvezi s svojo rešitvijo M. G. br. 44.309/31 in predhodnimi naredbami M. G. br. 1806/32, izvzemši objasnitev M. G. br. 17.515/32, nastopno navodilo: 1. Počenši s 1. avgustom 1933 se bodo odobravali samo oni načrti, ki bodo izvršeni za opeko novega for¬ mata po normah. 2. Ako se po odobrenih načrtih, po katerih je pred¬ videna uporaba opeke starega formata, prične gradnja v teku leta 1933. in ako se je lastnik predhodno pogodil za nabavo potrebne količine gotove stare opeke, o čemer mora imeti dokazila, sme po teh odobrenih načrtih do¬ graditi stavbo v tekočem letu. * »Službeni list« z dne 10. junija 1933., št. 301/47. Odobreni načrti, po katerih je predvidena uporaba opeke starega formata in po katerih se ne bo pričela gradnja tekom leta 1933., se morajo preurediti za novi format opeke in predložiti v pristojno odobritev. 3. Odobruje se, da se more še do konca leta 1938. izdelovati opeka starega formata, toda samo v oni koli¬ čini, ki bo potrebna za idOvršitve, o čemer morajo- imeti opekarne dokazila, ker s v letu 1934. opeka starega formata za zidanje stavb ne bo smela uporabljati razen v primerih iz toč. 2. 4. Vsa opeka starega formata, ki se bo pridobila pri rušenju zgradb in raznih gradbenih objektov, -se bo mogla uporabiti samo po posebni odobritvi pristojnega oblastva. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 4 . Norme za opeko iz apna in peska.* Pojem: Opeka iz apna in peska je umetni kamen za zidanje, ki se pripravlja iz kremenčastega peska in apna, ki se najprej popolnoma zmešata, potem se ta zmes pod pritiskom kalupi in s parnim pritiskom strdi. Ta opeka mora izpolnjevati naslednje pogoje: Trdnost: Suha opeka iz apna in peska mora imeti najmanj 120 kg/cm 2 tlačne trdnosti. Opeka, ki nima 120 kg/cm 2 trdnosti, se ne sme imenovati opeka iz apna in peska. Kot merilo za tlačno trdnost velja povprečna vred¬ nost najmanj petih opek iste vrste, ki se preizkusijo na naslednji način: Opeke se po dolgem pravilno razpolovijo in polo¬ vice s cementno malto zlepijo v kockam podobna telesa, * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 29. januarja 1932., št. 21/IX/64 in z dne 10. februarja 1932., št. 31/XIII/96. — »Službeni list« št. 184/15 iz leta 1932. potem se s spojno ploskvijo vzporedne površine zravnajo s cementno malto in kocke po zadostni strditvi in suše¬ nju podvržejo pritisku. V poedini seriji ne sme nobena kocka imeti manjšo tlačno trdnost kakor 100 kg/cm 2 . Oblika: Opeka iz apna in peska mora imeti obliko paralelopipeda. Kot enotne mere veljajo: za dolžino 25 cm, za širino 12 cm in za višino 6-5 cm. Dovoljena raz¬ lika od predpisanih mer dolžine, širine in višine znaša + 2 mm. Vpijanje vode: Vpijanje vode ne sme biti manjše od 10% teže. Zgornja meja vpijanja vode ni določena. Vpijanje vlage se dol-oči na naslednji način: Najmanj 5 opek se suši vse dotlej, da ne izgubljajo več na teži, potem se v čisti vodi namakajo, dokler ne pridobivajo več na teži. Stanovitnost na mrazu: Opeka iz apna in peska mora biti stanovitna na mrazu, t. j. pri predpisanem poskusu zmrzovanja se ne sme niti najmanj drobiti. Za to pre- 9 izkušanje se vzame 5 opek, ki se morajo popolnoma napojiti z vodo in dvajsetkrat izpostaviti vplivu mraza pri —4° C v zaprtem prostoru zadostne velikosti, da je mogoče opeke postaviti v primerni medsebojni razdalji. Po vsakem zmrzovanju, ki mora trajati 4 ure, se morajo opeke popolnoma otajati v vodi s -f-20° C. Po vsem tem se površina in robovi preizkusnih opek ne smejo drobiti. Občni pogoji: Opeka mora biti stanovitna in ne sme biti očitno kriva in izvežena. Z vtisnjenim tvorniškim žigom se debelina opeke ne sme zmanjšati za več ko 0-5 cm, pri tem mora med žigom in robom ostati naj¬ manj 2-5 cm širine. Trgovinski običaji: Prodaja se vrši po neometanih kosih Količina ubite opeke na kraju nakladanja ne sme presegati 5%. Pri razsojanju sporov glede kakovosti so odločilna edinole potrdila državnih zavodov za preizkušanje ma¬ teriala. Prehodne določbe: Nove zgradbe se morajo potem ko te norme stopijo v veljavo, zidati z opeko 25X12X 6-5 cm velikosti; izjemoma je dovoljena uporaba opeke stare oblike 29X14X6-5 cm tako za zidavo novih kakor tudi za dovršitev začetih zgradb samo še v teku 1932. in 1933. leta, toda s pogojem, da glede kakovosti tudi zanjo veljajo predpisi gornjih norm Po preteku tega roka se sme izdelovati in uporabljati samo opeka nove oblike. Veljavnost norm: Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. februarja 1932., in tedaj prestane veljavnost vseh dosedanjih predpisov za opeko iz apna in peska. V Beogradu, dne 13. januarja 1932., st 44309/31. Minister za gradbe Nikola Preka s. r. 5. Norme za lahko opeko.* Pojem: Lahka opeka je jako porozna — luknjičava — opeka, katere prosto minska teža je manjša od 1. Iz¬ deluje se iz zmesi gline in izgorljivih (organičnih) snovi, ali iz gline in infuzorijske zemlje, ali iz gline, infuzo- rijske zemlje in izgorljivih snovi. Oblika: Paralelopipedno telo. Velikost: 25 cm dolžine, 12 cm širine in 6'5 cm višine. Dovoljeni odstopi: za dolžino + 5 mm. za širino + 4 mm in za višino 2 mm. Občne zahteve: Lahka opeka mora imeti na prelo¬ mih enolično strukturo brez večjih votlin ali razpok. Tlačna trdnost: V suhem stanju najmanj 30 kg/cm. 2 Preizkušanje; Preizkuša se vedno najmanj 5 opek ki se vzamejo kot povprečni ogledki iz pripravljene količine. Tlačna trdnost: 5 komadov opeke se razpolovi in obe polovici vsake opeke se popolnoma napojita z vodo in zlepita s cementno malto, tlačne površine tako dob¬ ljenih kock pa se zravnajo z isto malto. Poravnalni sloj naj ne presega 05 cm debeline, spojna plast med obema polovicama opeke pa ne 1'0 cm debeline. Cementna malta mora biti pripravljena iz enega dela finega kre¬ menovega peska in enega dela portlandskega cementa * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 15. avgusta 1932., št. 186/LXXVIII/535 in z dne 24. sep¬ tembra 1932., št. 221/LXXXV/608. — »Službeni list« št. 665/81 iz 1. 1932. visoke odpornosti, ki ustreza službenim normam mini¬ strstva za gradbe št. 2816 iz 1931. deta.* Poizkusna telesa se hranijo dva dneva pri sobni temperaturi v vlažnem pro¬ storu, potem 5 dni na prostem zraku v takem prostoru, ki je zavarovan pred prepihom, potem se pa suše pri 100° do 110° C tako dolgo, da prenehajo izgubljati na teži. Preizkušanje tlačne trdnosti se vrši po shlajenju po predpisih za izvrševanje preizkušanja na tlak. Stanovitnost na mrazu: Lahka opeka, ki se uporab¬ lja za neometano zidovje, mora biti na mrazu stanovitna. Preizkušanje se vrši po normah za zidno opeko.** Uporaba: Za zgradbe, ki morajo imeti neznatno težo, niso izpostavljene vremenskim neprilikam in niso izpo¬ stavljene posebnim naprezanjem (notranji zidovi v pre- katju na brano, stropne konstrukcije itd.), kakor tudi za zvokotesne zidove in za izolacije proti toploti. Trgovinski običaji: Prodaja se po kosih brez omota. Količina ubite opeke na kraju nakladanja ne sme pre¬ segati 5%. Veljavnost: Te norme stopijo v veljavo, ko se ob¬ javijo v »Službenih novinah«, obvezne moč pa dobijo z dnem 15. avgusta 1932. V Beogradu, dne 7. julija 1932., št. 3779/32. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. * Gl. pod št. I., 1. te zbirke. ** Gl. pod št. I., 4. te zbirke. 10 6 . Norme za žlindro.* Klasifikacija po izvoru: a) Izgoriina žlindra: Sestoji iz anorganskih ostankov izgorevanja gorilnega materiala in iz neizgorljivega kamna, ki je vsebovan v gorivu. b) Topilniška žlindra: Izvira iz topilniškega obrata (procesa) in jasno kaže svoj ognjeno-tekoči izvor. Klasifikacija: Pesek iz žlindre: velikost zrna do 6 mn«. Predeč iz žlindre: velikost zrna od 6 do 20 mm. Tolčen ec iz žlindre: velikost zrna od 20 do 80 mm. Žlindra za podlago: velikost zrna od 80 do 150 mm. Uporaba: V graditeljstvu se uporablja v glavnem na¬ mesto naravnega kamna in za nasipanje Pri gradbi cest se uporablja tako za napravo podla¬ ge kakor tudi za napravo površne plasti (izgoriina žlin¬ dra in topilniška žlindra); za napravo nasipov (izgoriina žlindra); pri vseh granah graditeljstva za napravo malte in betona (obe vrsti žlindre). Kakovost: Preizkušanje kakovosti se vrši po namenu uporabe in obsega glede na to kemične, fizične in * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 22. marca 1932., št. 66/XXVI/180. — »Službeni list« št. 295/29 iz 1. 1932. mehanične posebnosti, ki morajo ustrezati normam ti¬ stega materiala, ki naj ga žlindra nadomesti. Pred uporabo mora izgoriina žlindra vsaj 14 dni, to¬ pilniška žlindra pa vsaj 8 dni ležati na prostem. Žvepla v obliki sulfida sme biti: pri pesku iz žlindre do 0 - 5 %, pri prodcu iz žlindre do 0-6 %, pri tolčencu iz žlindre do 0 - 6 %, pri žlindri za podlago do 0'7 %. Izgoriina žlindra sme vsebovati gorljivih delov naj¬ več: pri pesku iz žlindre 20 %, pri prodcu iz žlindre 15 %, pri tolčencu iz žlindre 10 %, pri žlindri za podlago 10 %. Veljavnost norm: Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 15. aprila 1932. V Beogradu, dne 25. februarja 1932., št. 3547/32. Minister za gradbe Nikola Preka s. r. 7 . Norme za opeko in kamen iz žlindre.* I. Opeka iz premogove žlindre. Pojem: Opeka iz premogove žlindre se izdeluje iz žlindre, ki se dobiva pri izgorevanju goriva, ki ustreza normam za žlindro, z dodatkom hidravličnih spojnih sred¬ stev in eventualno peska, z mešanjem, tolčenjem ali tla¬ čenjem v opečne kalupe. V drugih kalupih izdelana te¬ lesa se nazivajo za kamen iz premogove žlindre. Izdelava se vrši večinoma s strojem (redkeje na ro¬ ko) v železnih kalupih, nakar se takoj vzame iz kalupa m pusti, da se strdi. Razmerje zmesi spojnih sredstev in izgorilne žlindre se ravna po zahtevah in posebno po za¬ htevani trdnosti. Dodatek peska največ 20 %. Izgoriina žlindra, ki se mora uporabljati: pesek iz žlindre ali pro- dec iz žlindre po normah za žlindro. Občne zahteve: Opeka iz premogove žlindre mora biti taka, da je mogoče v njo zabiti žebelj, glede pre¬ vajanja toplote pa ne sme zaostajati za zidno opeko. Oblika: Opeka iz premogove žlindre ima obliko paralel opipeda. Velikost: 25 cm dolžine, 12 cm širine, 6 - 5 cm višine. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 28. marca 1932., št. 71/XXX/201. — »Službeni list« št. 296/29 iz 1. 1932. Dopustne razlike so za dolžino + 3 mm, za širino + 3 mm in za višino + 2 mm. Kamen iz izgorilne žlindre se izdeluje v raznih ve¬ likostih in oblikah. Teža: Po kakovosti žlindre, dodanega peska in phanja v suhem stanju 0 - 9 do 1-4 kg/dm 3 . Tlačna trdnost: Najmanj 30 kg/cm 2 . Preizkušanje se vrši po normah za zidno opeko. Stanovitnost na mrazu: Opeka iz premogove žlin¬ dre, ki se uporablja za neometano zidovje, mora biti sta¬ novitna na mrazu Preizkušanje se vrši po normah za zidno opeko. Uporaba: Opeka iz premogove žlindre se sme upo¬ rabljati kakor slabo žgana opeka z najmanj 30 kg/om 2 tlačne trdnosti. Trgovinski običaji: Prodaja se po kosu, oddaja brez zaobale. Količina ubite opeke na kraju nakladanja ne sme presegati 5 %>. II. Opeka iz topilniške žlindre. Pojem: Opeka iz topilniške žlindre se izdeluje iz žlindre, ki ustreza normam za topilniško žlindro, z do¬ datkom hidravličnega spojnega materiala in eventualno peska, z mešanjem in tlačenjem v opečne kalupe. V dru- 11 gi obliki izdelana telesa se nazivajo za kamen iz topilni¬ ške žlindre. Izdelava se vrši s strojem v železnih kalupih in se pusti, da se strdi na zraku. Za njeno izdelavo se uporab¬ lja pesek iz topilniške žlindre. Oblika: Opeka iz topilniške žlindre ima obliko para- lelopipeda. Velikost: 25 cm dolžine, 12 om širine, 6'5 om višine. Dopustne razlike so + 3 mm za dolžino, + 3 mm za širino in + 2 mm za višino. Kamen iz topilniške žlindre se izdeluje v raznih ve¬ likostih in oblikah. Teža: Po kakovosti žlindre, dodanega peska in phanja v suhem stanju 1-0 do 1'8 kg/dm 3 . Tlačna trdnost: Najmanj 70 kg/cm 2 . Preizkušanje se vrši po normah za zidno opeko. Stanovitnost na mrazu: Opeka iz topilniške žlindre, ki se uporablja za neometano zidovje, mora biti stanovit¬ na na mrazu. Preizkušanje se vrši po normah za zidno opeko. Uporaba: Opeka iz topilniške žlindre se sme upo¬ rabljati kakor zidna opeka iste trdnosti. Trgovinski običaji: Prodaja se vrši po kosu, oddaja brez zao-bale. Količina ubite opeke na kraju nakladanja ne sme presegati 5 %. Veljavnost: Te norme stopijo v veljavo, ko se obja¬ vijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. maja 1932. Iz ministrstva za gradbe, dne 9. marca 1932., št. 4971. 8. Norme za sadro (gips).* A. Pojem. Sadra je proizvod, ki se dobiva iz naravne rudnine formule CaS0 4 .2H 2 0, če se iz nje izloči ustrezni del kristalne vode. Ce se dobra sadra zmeša s potrebno ko¬ ličino vode, se mora strditi. Klasifikacija: Sadra se po vrsti kamna, barve, tali¬ šču (temperaturi taljenja) in drobnosti zmletka deli na: gradbeno sadro, sadro za kalupe-m odele, alabastrsko sadro, sadro za premaze. B. Preizkušanje fizičnih in tehničnih lastnosti. Za preizkušanje fizičnih in tehničnih lastnosti sadre je treba vzeti najmanj 5 kg snovi. Da se dobi povprečni ogledek, se vzame snov v približno enakih količinah iz 5 raznih mest vagonskega tovora in se dobro zmeša. Ogledki se jemljejo ob nakladanju ali razkladanju, naj¬ pozneje pa v 14 dneh po prejemu blaga, s pogojem, da je ležalo na suhem, ob navzočnosti zastopnikov prejem¬ nika in dobavitelja in ako to zahteva dobavitelj ali pa prejemnik, še enega strokovnjaka, ki o tem izda po¬ trdilo, v katerem mora biti tudi popisan način, po kate¬ rem se je ogledek zapečatil. Preizkušanje se vrši glede naslednjih lastnosti in po spodaj popisanih metodah: 1. Prostorninska teža. a) V nasutem stanju. Prostor¬ ninska teža snovi v nasutem stanju se dobi, če se seje snov skozi sito v prazno posodo s prostornino enega litra, ki ima valjčasto obliko in je 10 cm vi¬ soka. Sito mora biti pri tem 10 cm nad zgornjim robom posode. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 20. avgusita 1932., št. 191/LXXIX/550. — »Službeni list« št. 664/81 iz 1. 1932. Snov se siplje dotlej, da se nad vso zgornjo površino dobi stožčast (koničen) sloj snovi, ki se potem odstrani s kovinastim ravnilom. Pri napolnjevanju je treba pre¬ prečiti vsako, tudi najmanjše pretresanje. Razlika v teži prazne in tako napolnjene posode daje prostornin- sko težo sadre v nasutem stanju. b) V stresenem stanju. Prostorninska teža snovi v stresenem stanju se dobi na isti način kakor pod a) samo da se zgoraj popisana posoda na vsakih 5 cm na¬ sute sadre dobro pretrese. 2. Drobnost zmletka. Določa se s pomočjo normal¬ nega sita štev. 1, ki ima 900 luknjic na 1 cm 2 . Za preizkušanje je treba vzeti 100 gramov sadre. Presoja¬ nje se vrši z roko ali mehanično, dokler se na podlože¬ nem bleščečem črnem papirju ne dožene, da skozi sito ne prihaja več nikakršen prah od sadre. Ostanek snovi na situ se stehta in izračuni v procentih. 3. Količina sadre za mešanje na 100 cm 3 vode se do¬ loči tako, da se čista, suha kupa iz prožnega gumija ali iz stekla z notranjim premerom 7 cm in z notranjo vi¬ šino 6 cm tarira in napolni s 100 grami čiste pitne vode s temperaturo -f 20° C, pri čemer se zgornji rob kupe ne sme zmočiti. Kupa se potem postavi na podlogo iz papirja in se sadra v času od 1 y 2 do 2 minut enako¬ merno siplje v kupo, dokler ne preneha se potapljati, to je dokler površina vode v času od 3 do 5 sekund po¬ vsem ne izgine pod tanko, suho vrhnjo kožico od sadre. Med sipanjem se ne sme dotakniti ne kupa ne njena vsebina. Razlika med težo kupe pred sipanjem in po tem daje za mešanje potrebno količino, Sadrena kaša, ki se dobi pri določanju količine za mešanje, se ne sme uporabljati za nadaljnje poizkuse. 4. Doba vlivanja. Za ta preizkus se uporablja Vica- tov aparat. Sadrena kaša, ki ustreza količini, potrebni za mešanje, se vlije v 10 mm visok obroč iz prožnega gu¬ mija. Vicatova igla se spušča v sadreno kašo in dviga iz nje v presledkih po V 2 minute. Doba vlivanja je po¬ tekla, ko se robovi vdolbine od igle več ne razlivajo. Pred vsakim spuščanjem v sadreno kašo se mora igla očistiti. 12 5. Doba plastičnosti sadre. Za ta preizkus se upo¬ rablja Vicatov aparat z 10 mm visokim obročem iz prož¬ nega gumija. Doba plastičnosti poteče tisti trenutek, ko Vicatova igla v 10 milimetrov visok kolač ne prodre globlje ko 5 mm. 6. Jakost — trdnost. Preizkušanje trdnosti pri na¬ tezanju se vrši z ogledki-osmicami z najmanjšim pre¬ rezom 5 cm 2 (t. j. 2*25'X2'22 cm), ki se napravijo iz čiste sadre (sadrene kaše z določeno množino za mešanje) v mednih kalupih. Kalupi se morajo pred vlivanjem sadre obrisati znotraj z belim vazelinom ali z oljnato krpo. V kalupe, ki se položijo na steklene plošče, se vlije sadrena kaša brez kepic tako, da se iztisnejo zračni mehurčki, ki so v njej. Snov, ki sega iznad kalupa, se mora z rav¬ nilom odstraniti, površina ogledka pa brez pritiska zgla¬ diti. Sadrena kaša za premaze se tlači v gostem stanju v kalup. Po 20 minutah (pri sadri za premaze po 24 urah) se vzamejo ogledki iz kalupa in se radi zaščite pred neenakomernim sušenjem hranijo 2 uri (pri sadri za premaze 6 dni) v zaprti, vlažni skrinjici, potem se pa puste 22 ur pri 70° C v sušilni skrinjici, da se po¬ polnoma posuše, pri sadri za premaze pa 24 ur. Ogledki, določeni za preizkušanje po 7 dneh (pri sadri za pre¬ maze po 28 dneh), se morajo še šest, odnosno dvajset en dan shraniti na trirobnih (lesenih) letvicah v suhih pro¬ storih s temperaturo -f 20° C tako, da jih od vseh strani lahko obkroža zrak. Ko se vklepajo ogledki v vilice stroja za natezanje, se mora, da se prepreči poševno vklepanje, paziti na to, da je razdalja vilic na obeh straneh popolnoma ena¬ ka, o čemer se je mogoče prepričati s stožčastim (koni¬ čnim) mednim tipačem, ki je zvit v obliki podkvice Po¬ stopno obremenjevanje med preizkušanjem trdnosti pri natezanju naj bo 0 - l kg na sekundo. Poizkusni ogledki za preizkušanje trdnosti na tlak (tlačne trdnosti) se izdelujejo v obliki kock s 5 cm dol¬ gim robom, ki se vlivajo s sadreno kašo v medne kalupe, postavljene na stekleno ploščo kot podlogo. V kaši morda vsebovani zračni mehurčki — posebno v oglih — se od¬ stranijo z jekleno iglo, ki ima nekoliko milimetrov preme¬ ra. Površina ogledka se zgladi z močnim ravnilom, ki se ne krivi. Kalupi se odstranijo po 30 minutah (pri sadri za premaze po 24 urah), najprej e pa šele tedaj, ko vzdrži zmes lahek pritisk nohta. Da se kalupi laglje odstranijo, se priporoča, da se kalup na lahko dvigne, istočasno pa ogledek s prsti pritisne. Potem se ogledki popolnoma posuše pri 70° C v 22 urah (pri sadri za premaze \ 24 urah). Ogledki se hranijo ravno tako kakor tudi pri pre¬ izkušanju trdnosti pri natezanju. Pri preizkušanju tlačne trdnosti mora pritisk delovati vedno na dve stranski stranici kocke, ne pa na zglajeno zgornjo ali na dolnjo površino. Tlačna trdnost se preizkuša s stopnjevanim povečanjem tlaka po 25 kg na sekundo. Za vsako vrsto preizkušanja trdnosti se vzame 6 ogledkov, od katerih se dva najslabša izločita, od ostalih 4 se pa vzame aritmetična sredina. 7. Kemična reakcija. Gradbena sadra, alabastrska sadra in sadra za kalupe reagirajo nevtralno. Sadra za premaze se po dodatku fenolftaleina pobarva rdeče (alkalična reakcija). S tem se razlikuje od žgane sadre, ki ne daje te reakcije. C. Pogoji za nabavo sadre. 1. Prostorninska teža. Teža enega litra nasute, pre¬ sejane, gradbene, alabastrske sadre in sadre za kalupe se giblje med 650 do 850 gramov, v stresenem stanju pa med 1200 do 1500 gramov. Pri sadri za premaze velja za nasuto stanje 1000 do 1200 gramov, za streseno stanje pa 1500 do 1700 gramov. 2. Drobnost zmletka. Ostanek na situ z 900 luknji¬ cami na 1 cm 2 ne sme presegati: 50% pri gradbeni sadri, 10% pri sadri za kalupe, 5% pri alabastrski sadri in 50% pri sadri za premaze. Skozi sito s 64 luknjicami na 1 cm 2 mora preiti vsa snov brez ostanka. 3. Količina za mešanje. Količina za mešanje je ona količina sadre, ki jo more 100 cm 3 vode še sprejeti in da se pri tem še dobi za vlivanje pripravna sadrena kaša. Pri gradbeni, alabastrski sadri in pri sadri za kalupe ta količina ne sme presegati 190 gramov. Količina za me¬ šanje pri sadri za premaze je ona količina, ki je po¬ trebna za pridobitev konsistence (čvrstote) goste kaše. Ta količina pri sadri za premaze ne sme presegati 300 gramov. 4. Doba vlivanja. Doba vlivanja je rok od pričetka mešanja do prestanka sposobnosti za vlivanje. Sadra, pri kateri je doba vlivanja manjša od 4 minut, je hitro ve¬ zoča, vse ostale so pa počasi vezoče. 5. Doba plastičnosti. Doba plastičnosti je rok od pričetka predelavanja do prestanka sposobnosti za gla¬ jenje in predelovanje. Doba plastičnosti počasi vezoče sadre je daljša od 8 minut. 6. Jakost — trdnost. Po predpisih v poglavju B., točki 6., pripravljeni in shranjeni ogledki morajo pri pre¬ izkušanju pokazati naslednje najmanjše vrednosti trdnosti: 7. Ostali pogoji trgovinske prirode. Sadra se prodaja po teži in po ceni za 100 kg kosmate teže. Brez posebne pogodbe se sadra dobavlja v papirnatih vrečah po 50 kg kosmate teže. Po posebni pogodbi se smejo za omotanje uporabiti vreče iz konoplje ali jutovca ali sodi. Odstopi od poedinih kosmatih tež so dovoljeni pri papirnatih vrečah do 2%, pri vrečah iz konoplje ali jutovca do 4%. pri sodih pa do 2%. Teža sodov sme znašati 7% kosmate teže. toda največ 23 kg. Na zaobali mora biti jasno ozna¬ čena vrsta sadre, tovarna in teža. Sadra se mora nakla¬ dati vedno v zaprte vagone. Č. Veljavnost. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 15. avgu¬ sta 1932. in tedaj prestanejo veljati vsi dosedanji pred¬ pisi za sadro. V Beogradu, dne 21. julija 1932.; št. 18.676. Minister za gradbe dr. Stjepan Srkulj s. r. 13 9. Norme za plošče iz sadre, sadre in žlindre, žlindre in cementa ;* I. Plošče iz sadre. Pojem: Plošče iz sadre se izdelujejo iz gradbene sadre, ki ustreza službenim normam in iz primernih rastlinskih vlaken, ali stukaturne trstike po službenih normah ali lesne volne kot dodatka. Dimenzije: Velikost 25X200: širina 25 cm, dolžina 200 cin, debelina 5 ali 7 cm. Velikost 50X200: širina. 50 cm, dolžina 200 cm, de¬ belina 2 ali 3 cm. Dopustni odstopi so za dolžino in širino + 1 cm, za debelino pa ± 0-2 cm. Teža: V suhem stanju po uporabljenem polnilnem materialu 600—900 kg/m 3 . Dopustni odstop je 4- 10 %■ Občne zahteve: Pri ploščah iz sadre morajo biti vsi robovi ostri, pri udarcu se mora čuti jasein zvok, in morajo imeti plošče enakomerno gosto sestavo (struk¬ turo) in biti popolnoma suhe. Trdnost proti upogibu: 10 kg/cm 2 . Stalnost prostornine: Plošče iz sadre morajo imeti stalno prostornino, to je da se ne smejo razsušiti niti nabrekniti. Stanovitnost v vodi: Plošče iz sadre postanejo po daljšem ležanju v vodi neuporabne. Uporaba: Za pregradne zidove in obloge vsake vrste, ki niso izpostavljene trajnemu vplivu vlage ali velike toplote. Trgovinski običaji: Prodaja, izmera in obračun se vr¬ šijo po površini s 0'5 m 2 za velikost 25X200. odnosno 1'0 m 2 za velikost 50 X 200. Dopustno je 5 % razloma. Na¬ klada se brez zaobale v- zaprte vagone. II. Plošče iz sadre in žlindre. Pojem: Plošče iz sadre in žlindre (skaljolne plošče) se izdelujejo iz gradbene sadre, ki ustreza službenim normam in normirane izgorilne žlindre a) ali b) kot do¬ datka. Dimenzija: Velikost 33X50: širina 33 cm, dolžina 50 cm, debelina 57 ali 10 cm. Velikost 33 X 60: širina 33 cm, dolžina 60 cm, debe¬ lina 57 ali 10 cm. Dopustni odstopi so za dolžino in širino + 1 cm, za debelino pa + 0'2 cm. Teža: v suhem stanju 900 kg/m 3 . Dopustni odstop je ± 10%. Občne zahteve: Pri ploščah iz sadre in žlindre mora¬ jo biti vsi robovi ostri, pri udarcu se mora čuti jasen zvok, in morajo imeti plošče enakomerno gosto sestavo (strukturo) in biti popolnoma suhe. Trdnost proti upogibu: 5 kg/cm 2 . * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 22. marca 1932., štev. 66/XXVI/179. — »Službeni list« št. 294/29 iz 1. 1932. Stalnost prostornine: Plošče iz sadre in žlindre mo¬ rajo imeti popolnoma stalno prostornino, to je, da se ne smejo razsušiti niti nabrekniti. Stanovitnost v vodi: Plošče iz sadre in žlindre po¬ stanejo po daljšem ležanju v vodi neuporabne. Uporaba: Za pregradne zidove, ki niso izpostavljeni trajnemu vplivu vlage ali velike toplote. Trgovinski običaji: Prodaja, izmera in obračun se vrše po površini z 1 U m 2 za velikost 33X50, odnosno 'Ir m 2 za velikost 33X60. Dopustno je 5 % razloma. Naklada se brez zaobale v pokrite vagone. III. Plošče iz cementa in žlindre. Pojem: Plošče iz cementa in žlindre (plošče iz lah¬ kega betona) armirane ali brez armature se izdelujejo iz portlandskega cementa, ustrezajočega normam ministrstva za gradbe št. 2816/31*, izgorilne žlindre vrste a), ki ustreza službenim normam in dodatka peska v velikosti prahu do grobega drobca iz kamna. Dimenzije: Velikost 33X50: širina 33 cm, dolžina 50 cm, debelina 57 ali 10 cm. Velikost 33X60: širina 33 cm, dolžina 60 cm, debe¬ lina 57 ali 10 cm. Dopustni odstopi za širino in dolžino so + 1 cm, za debelino pa ± 0-2 cm. Teža: V suhem stanju 1200 kg/m 3 . Dopustni odstop je ± 10 %. Občne zahteve: Pri ploščah iz cementa in žlindre mo¬ rajo biti vsi robovi ostri, pri udarcu se mora čuti jasen zvok, in morajo imeti plošče enakomerno gosto sestavo (strukturo) in biti popolnoma strjene in suhe. Trdnost proti upogibu: 5 kg/cm 2 . Stalnost prostornine: Plošče iz cementa in žlindre morajo imeti popolnoma stalno prostornino, to je da se ne smejo razsušiti niti nabrekniti. Stanovitnost v vodi: Plošče iz cementa in žlindre mo¬ rajo biti v vodi stanovitne. Uporaba: Za pregradne zidove, 10 cm debele armi¬ rane plošče in za razdelne zidove, in tedaj če so izpostav¬ ljene trajnemu vplivu vlage ali velike toplote, kadar je treba napraviti omet iz cementa kakor tudi za obloge zu¬ nanjih površin. Trgovinski običaji: Prodaja, izmera in obračun se vrše po površini ca. l / e m 2 za velikost 33 X50, odnosno 'Ir m 2 za velikost 33X60. Dopustno je 5 % razloma. Na¬ klada se brez zaobale v pokrite železniške vagone. Veljavnost norm: Vse norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa do¬ bijo z dnem 15. aprila 1932. Iz pisarne ministrstva za gradbe, Beograd, dne 29. februarja 1932., št. 4389. * Gl. pod štev. I., 1. te zbirke. 14 10 . Norme za lomljeni kamen.* Pojem: Za lomljeni kamen se naziva ves kamen, ki se dobiva samo z miniranjem (razstreljevanjem) in razbijanjem s krampom. Delitev: A. Lomljeni kamen za zidavo je: 1. navadni lomljeni kamen razne velikosti po pogojili naročila brez kake obdelave pred oddajo na stavbišču; 2. ploščasti lomljeni kamen razne velikosti po pogo¬ jih naročila, ki ima najmanj dve ravni površini, ki sta pripravni za dosego dobre zveze v zidu; 3. obdelani lomljeni kamen, in sicer: a) obdelani lomljeni kamen razne velikosti po pogo¬ jih naročila mora imeti vsaj dve dobri ležiščni površini kakor tudi eno vidno površino, ki se lahko s konico (šiljastim dletom) obdela in ki je pripraven za zidno oblogo po slikah 1 in 2; in b) lomljeni kamen za poligonalni zid (ciklopni zid) razne velikosti po pogojih naročila z vsaj tremi dobrimi ležiščnimi površinami in eno vidno, ki se lahko s konico obdela in ki je pripraven za zidno oblogo po sliki 3. * »Službene novim© 'kraljevine Jugoslavije« z dne 28. marca 1932., št. 71/XXX/202. — »Službeni list« št. 297/29 iz 1. 1932. B. Lomljeni kamen za druge namene. Razne velikosti, oblike, teže, razno obdelan itd., ki je po pogojih naročila in uporabe poraben n. pr. za ka- menite namete, tlakovanje pobočij (obronkov), kamenite sklade, podlage za ceste, odvajanje vode in dr. Preizkušanje: Se vrši po predpisih za preizkušanje kamina. Prevzem: Lomljeni kamen pod Ai, A 2 in B se pre¬ vzema po prostornini ali po teži. A 3 pa po prostornini in vidni površini ali po teži in vidni površini. Pri prevzemu po prostornini se zlagajo na ravni po¬ vršini pravokotna telesa (figure) z 1-2 m višine in naj¬ več 3 m širine na poljubno dolžino tako, da so zunanje strani enake v suhem, zidanem, dobro zašibranem zidu. V notranjosti mora biti kamen kar najbliže drug ob dru¬ gem zložen, votline pa z manjšim kamnom kar najbolj izpolnjene. Večje votline med posameznimi kamni niso dopustne, ker morajo biti figure v svoji celoti čim kom¬ paktnejša telesa. Prostornina se dobi iz prostorninske enačbe V v Š 1 + Š, x/ D 1 + D 2 1 . ■ .. T7 —-X — - g ) v kateri pomenijo V vsoto vism, merjenih na vseh 4 oglih in v sredini vseh 4 strani. Ši in širine, Di in D 2 pa dolžine, izmerjene na polovični višini figure. Zlaganju v drugih figurah se je ako le mogoče iz¬ ogibati. Radi preverjenja, da so figure od znotraj po predpisih zložene, se smejo lete neposredno na straneh in na poljubnih mestih razdreti. Veljavnost: Te norme stopijo v veljavo, ko se obja¬ vijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. maja 1932 in tedaj prestane veljavnost vseh do¬ sedanjih predpisov za lomljeni kamen, kolikor jih je bilo. Iz pisarne ministrstva za gradbe v Beogradu, dne 11. marca 1982, št. 5915. 15 11 . Norme o kamnu za tlak. J. I. N.** Norme o kamnu z,a tlak Min. za gradbe št. 7593/1932 Velika kocka Kv (Izv. Kk) Velika kocka s- f- V L. if—d Toleranca za š, v in d = +_ 0'75 cm Veznik f v 1 . is— d Toleranca za š, v in d = + 0’75 cm Vrsta Ia ’ x a ti > 5 ! > > om 18 18 16 18 14 16 18 18 16 18 18 16 18 14 16 27 27 24 Površine čelna stranske leži šena Vse površine enako obdelane, t. j. ravno cepljene ali po po¬ trebi obdelane s konico. Robovi ostri. Stiki dveh kock, druge k drugi pritisnjenih, ne smejo biti širši ko 0-75 om. Stranske površine pravokotne na čelno. Ležiščna površina paralelna s čelno. Pripomba Za vsako vrsto tlaka se morajo pred prevzemom pripraviti kocke enake ši¬ rine. Prevzema se po ko¬ madu ali po m 2 gotovega tlaka. Stiki maks. 1 cm. Ministrstvo za gradbe * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 3. junija 1932., št. 125/LV1/386 in z dne 29. junija 1932., št. 145/LXVII/454. — »Službeni list« št. 493/56 iz 1. 1932. ** Jugoslovanske industrijske norme. 16 J. I. N. Norme o kamnu za tlak Min. za gradbe št. 7593/1932 Drobna mala kocka Kd (Izv. Ks) V rsta Vi¬ šina Površine čelna stranske ležiščna Pripomba Mala kocka fF V L *- d Toleranca za š, v in d = +_ 0'75 cm 10 Vse površine enako obdelane, t. j. ravno cep¬ ljene ali po potreba obdelane s konico. Robovi ostri. Stiki dveh kock, druge k drugi pritisnjenih, ne smejo biti širši od 0'5 om. Stranske površine pravokotne na četno. Ležiščoe površine paralelne s čelno. Za vsako vrsto tla¬ ka se morajo pred prevzemam pripra¬ viti kocke enake ši¬ rine. Prevzema se po ko¬ madu ali po m 2 gotovega tlaka. Stiki maks. 0'75 om. -*i S F1 v\ ii 10 v Kolikor mogoče cepljene kvadra- tiSno. Stik; dveh kock, druge k drugi pritisnjenih, ne smejo biti širši od 0‘75 cm. 10 Toleranca za š , v in d = +_ 1 cm III Kakor pod II. Stiki maks. 1 cm Cepljene Kakor pod II. Kolikor mogoče cepljene para¬ lelno k čelni z min. 4 / 5 čelne po- Prevzema se v va¬ gonu po teži ali po m 2 gotovega tlaka. Stiki maks. 1 om. Kakor pod II. Ležiščna povr¬ šina min. 2 / 3 čelne. Kakor pod II. Stiki maks. 1’5 cm. Kocke za mozaik Ministrstvo za gradbe 17 J. I. N. P Vrsta Prizma 1 Toleranca za i in v = + 1 cm Norme o kamnu za tlak Min. za gradbe št. 7593/1932 Prizma (polovičar) «3 ca J a > > ** j 12 14 16 15 15 17 16 do 28 16 do 28 16 do 28 Kakor pod II. Površine čelna Ravno cepljena v obliki pravo kotnika z ostrimi robovi stranske Kakor čelna, to¬ da samo 3—5 cm visoko ob čelni po¬ vršini. Ostali spodnji del stran¬ skih površin sirovo obdelan Stiki dveh kock čelnih in obdelanih stranskih površin (3 5 cm), druge k drugi pritisnje¬ nih, ne smejo biti širši od 0'75 cm. Kakor pod II. Stiki maks. 1 cm. ležiščna Sirovo obdelana paralelno s čelno zmin.4/5 čelne površine Kakor pod II. Ležiščna površina min. 2/3 čelne Ministrstvo za gradbe Pripomba Za vsako vrsto tlaka se morajo pred prevzemom pripraviti kocke enake širine. Prevzema se po m 2 go¬ tovega tlaka. Stiki maks. 1 cm. Kakor pod II. Stika maks. l - 5 cm 18 Plošče za trotoarje (hodnike) Ministrstvo za gradbe 19 J. I. N. Norme o kamnu za tlak Min. za gradite št. 7593/1932 Robniki R(l) V rsta Pripomba Zndnja površina Robniki Sprednja površina Toleranca za: širino = Ji 0'75 cm, višino = + 2 cm Zadnja površina l ozki 18 24 Sprednja površina Toleranca kakor pod [,. Toleranca kakor pod I,. io. 20 '— nor¬ malni II 24 24 min. 75 50 Vidne površine e konico obdelane, z 2 om širokim robom na zadnji površini. Stokanje po posebnem naročilu. Ostale površine — razen čela — grobo obdelane. Ležiščna površina min. % zgornje in z njo para¬ lelna. Sprednja površina vertikalna na višino 12—18 om. Čela vertikalna in s konico obdelana. Ravni robniki dolgi od 0'75 m, zavojni od 0\5 m dalje. Prevzema se po m 1 , pri zavojmih se meri na več¬ jem polumeru. min. 80 60 24 12 do 15 8 do 12 30 15 do 25 12 do 15 min. 80 60 Vidne površine drobno štokane z 2 om širokim robom na zadnji površini. Ostale površine — razen čela — grobo obdelane. Ležiščna površina min. K zgornje in z njo para¬ lelna. Sprednja površina vertikailma na višino 12—18 cm. Čela vertikalna im drobno Štokama. Ravni robniki dolgi od 0'80 m, zavojni od 0-60 m dalje. Prevzema se po m 1 , pri zavojmih se meri na več¬ jem polumeru. min. 30 min. 20 Za obrobljemje raznih tlakov v nivoju. Zgornja površina popolnoma ravna v obliki pravo¬ kotnika. Zgornji robovi popolnoma ravni. Stranske površine grobo obdelane z maks. nagi¬ bom 1’5 cm. Ležiščna površina grobo obdelana in paralelna z zgornjo. Prevzema se po m 1 . Ministrstvo za gradbe Te norme stopijo v veljavo, ko s-e' objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo dne 15. maja 1932., in tedaj prestane veljavnost vseh dosedanjih predpisov. V Beogradu, meseca aprila 1932., št. 7593/32. Videl: pomočnik ministra za gradbe Ministrstvo za gradbe. Za komisijo: Mih. Kneževič s. r. Načelnik oddelka za ceste šef odseka za državne ceste ... . . ,, ing. Stan. Josifovič s. r. ing. Mih. G. Nestrovic s. r. Mlnlster za § radbe Nikola Preka s. r. 2 * 20 12 . Norme za okroglo železo za armirani (ojačeni) beton.* * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 18. aprila 1932., št. 85/XXXVIi/250. — »Službeni list« št. 355/34 iz 1. 1932. Material: Taljeno jeklo. Prostorninska teža: 7 - 85 kg / dm 3 . Kakovost: Za kakovost okroglega železa so odločil¬ ni službeni predpisi za izvrševanje zgradb iz armiranega (ojačenega) betona. Prehodne naredbe: Okroglo železo, ki bo na zalogi v skladiščih na dan, ko stopijo te norme v veljavo, se sme uporabljati samo še eno leto, t. j. do zaključno 1. maja 1933. Veljavnost norm: Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa do¬ bijo z dnem 1. maja 1932. Iz ministrstva za gradbe, dne 23. marca 1932., št. 6947. 13. Norme za stukaturno trstiko.* Pojem: Trstika (Phragnites communis) se reže po¬ zimi potem, ko je popolnoma suha. Od rogoza (Typha) in srpice (Scirpus lacustris), ki se ne smeta uporabljati, se razlikuje po tem, da ima steblo, kolena in na vrhu lat j e. Uporaba: Trstika se uporablja za nosilca ometa ka¬ kor tudi za pokrivanje streh. Posebnosti in preizkušanje kakovosti: Uporabljati se sme samo zdrava trstika z odrezanim latjem, znaki dobre kakovosti so: 1. Svetla, rumena barva tudi v prerezu in beli kož- nati ostanki v notranjosti stebla. Trstika zelene barve ni dozorela (bila je prezgodaj porezana), zato njena uporaba ni dopustna. 2. Če se hoče trstiko zdrobiti, morajo stebla že z ozi¬ rom na svojo debelino pokazati večji ali manjši odpor, toda pri tem se mora čuti jasen zvok in stebla se smejo cepiti samo po dolgem in se ne smejo drobiti. Trstika, ki se pri drobljenju ali sukanju lomi in ki je v prerezu temne barve, je trhla in se ne sme uporab¬ ljati. Trstika, ki se uporablja za nosilca ometa, mora imeti 5 do 12 m/m debeline. Za pokrivanje streh se mora upo¬ rabljati kar najtanjša trstika. Trstika mora biti ravna in brez listja; stebla, ki so zakrivljena ali imajo dele ko¬ renin, so dopustna samo v posameznih komadih. Trgovinski običaji: Stukaturna trstika se prodaja ali v snopih po metru (50 cm nad dolnjim koncem merjeni obseg mora imeti približno 1 meter) ali v peščicah (ki jih * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 5. februarja 1932., št. 27/XI/79. — »Službeni list« št. 185/15 iz 1. 1932. je na sredini mogoče objeti z obema rokama). Približno 5 peščic je treba za en meterski snop. Po dolžini trstike so snopi 2 do 3 krat dobro in močno povezani, peščice pa dvakrat. Stukaturna trstika se mora hraniti na kraju, ki je zavarovan pred vlago. Prodajati se sme samo tedaj, ko je popolnoma suha. Prodaja se ali' po kilogramih z označ¬ bo vrste omota ali v snopih, oziroma peščicah z označbo povprečne teže. Stukaturna trstika se prodaja razbrana (sortirana) in nerazbrana (nesortirana). 1. Razbrana (sortirana) stukaturna trstika je ona, ki ima odrezano latje in je razbrana (sortirana) po raznih dolžinah. Dobavlja se v snopih po 1-0 do 2 - 5 m dolžine. Razbrana (sortirana) stukaturna trstika se uporablja samo za izdelavo pletenine iz stukaturne trstike. 2. Nerazbrana (nesortirana) stukaturna trstika se do¬ bavlja večinoma z latjem. Steblovje brez latja mora biti najmanj 2 metra dolgo. Nerazbrana (nesortirana) stuka¬ turna trstika se mora dobavljati prečiščena, to je mora se sirovo očistiti od prekratkih in zlomljenih stebel in zložiti vzporedno z vrhovi na istem koncu. Stukaturna trstika se sme nakladati tudi v odprte vagone. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. febru¬ arja 1932. V Beogradu, dne 22. januarja 1932., št. 43.920/31. Minister za gradbe Nikola Preka s. r. 21 14 . Norme za pletenine iz stukaturne trstike.* Pojem: Pletenine iz stukaturne trstike so Štorje, ki se pletejo iz stukaturne trstike, ustrezajoče normam, z ovijanjem posameznih stebel z žico v enakomerni razdalji. Uporaba: Pletenina iz stukaturne trstike se uporab¬ lja kot nosilec ometa. Vrste: 1. Redka pletenina iz stukaturne trstike. Čista raz¬ dalja med posameznimi stebli znaša 2, največ 3 debeline stebla, toda v nobenem primeru ne sme biti večja ko 2 cm. 2. Gosta pletenina iz stukaturne trstike. Čista razda¬ lja med posameznimi stebli ne sme biti večja ko ena debelina stebla 3. Zelo gosta pletenina iz stukaturne trstike. Stebla leže tesno stisnjena drugo ob drugem. Posebnosti: Pletenine iz stukaturne trstike morajo biti na 1 meter širine petkrat v enakih razdaljah pove¬ zane z žico; samo pri pleteninah, navedenih pod točkama 1. in 2., so pri najmanj 2 metrih širine dovoljene 4 vezi na 1 meter širine. Žične vezi morajo biti tako trdne, da * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 5. februarja 1932., št. 27/X!/80. — »Službeni list« št. 186/15 iz 1. 1932. posamezna stebla tudi pri ponovnem ravnanju (mani¬ pulaciji) s pletenino iz trstike obdrže svojo lego. Žica za tkanje pletenine iz stukaturne trstike mora biti najmanj 06 mm debela, če se uporabljata 2 žici enake debeline; pri pletenini iz stukaturne trstike z žično vezavo podolgcma in počez mora biti podolžna žica najmanj 0-8 mm, prečna pa najmanj 0-35 mm debela. Uporabljati se sme samo mehka (žgana) žica, ki sme biti črna, galvanizirana ali ponikijana. Trgovinski običaji: Vedno mora biti navedena vrsta uporabljene žice. Pletenina iz stukaturne trstike se pro¬ daja v zvitkih. Širina zvitka znaša od 1-0 do 2-5 metra, dolžina zvitka pri pleteninah, navedenih pod točko 1. in 2., pa 1(M) metrov, pod točko 3. je pa zvitek zaradi preveli¬ kega obsega krajši, toda v nobenem primeru ne pod 5‘0 m. Prodaja se samo po kvadratnih metrih. V pokrite železniške vagone je mogoče naložiti približno 5000 m 2 . Veljavnost norm; Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. februarja 1932. V Beogradu, dne 22. januarja 1932., št. 43.920/31. Minister za gradbe Nikola Preka s. r. 15 . Norme za pletenine iz lesenih letvic (bakula).* Pojem: Pletenine iz lesenih letvic so Štorje, ki se pletejo iz lesenih štirioglatih letvic z 10/10 do 12/9 mm prereza s privezovanjem poedinih letvic v enakomerni čisti razdalji po 1 cm na železno pocinkano žico. Letvice so napravljene iz suhega smrekovega ali jelovega lesa. Uporaba: Pletenina iz lesenih letvic se uporablja kot nosilec ometa. Lastnosti: Pletenine iz lesenih letvic morajo biti na 1 m širine petkrat v enakih razdaljah povezane z žico. Žične vezi morajo biti tako trdne, da poedine letvice ostanejo v svoji legi tudi po večkratnem ravnanju (manipulaciji) s pletenino iz lesenih letvic. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 3. junija 1932., št. 125/LVI/387. — »Službeni list« štev. 47-5/59 iz 1. 1934. Norme za sirovo Pojem Sirova strešna lepenka se izdeluje iz krp in odpad¬ kov vlaknastih snovi. Klasifikacija. Dolžina v metrih enega zvitka strešne lepenke s širino 1 m in težo 50 kg označuje številko sirove strešne lepenke; na primer: kot sirova strešna lepenka št. 120 * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 27. februarja 1933., št. 45/XIII/125. — »Službeni list« št. 170/23 iz 1. 1933. Žica, na katero se pritrjujejo letvice, mora biti naj¬ manj U8 mm, žica, s katero se privezuje, pa najmanj 07 mm debela. Uporabljati se sme samo mehka (žgana) železna pocinkana žica. Trgovinski običaji: Pletenina iz lesenih letvic se prodaja v zvitkih. Širina zvitka od 0 5 do 2-0 m, dolžina zvitka pa 10 m. Prodaja se izključno po kvadratnih metrih. V pokrite železniške vagone je mogoče naložiti približno 2500 m 2 . Veljavnost: Te norme stopijo v veljavo, ko se obja vijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo na dan 15, junija 1932. V Beogradu, dne 11. maja 1932.; št. 12590/32. Minister za gradbe Srkulj s- r. strešno lepenko.* se označuje ona, pri kateri ima zvitek 120 dolžinskih metrov sirove strešne lepenke. Lastnosti. Sirova strešna lepenka se sme izdelovati izključno iz krp in vlaknastih odpadkov tekstilnih snovi (volno, bombaža, lana, konoplje, jutovca, celuloze), pri čemer je pri številkah od 150 navzgor dovoljen dodatek stare lepenke do 15% teže. Dodajanje ostružkov iz lesa, slame, šote, žagovine in rudninskih sestavin — agregatov — za napolnitev kakor n. pr. kaolina, ilovice itd. se ne dovoljuje. 22 Sirova strešna lepenka mora imeti enako debelino in ne sme vsebovati tujih sestavin. Količina pepela ne sme presegati 10°/o, količina vlage na zraku posušene sirove strešne lepenke pa sme biti največ 12%. Sirova strešna lepenka mora biti sposobna, da pri 20° C vpije antracenskih olj najmanj za 120% svoje teže. Sirova strešna lepenka št. 150 in nižje številke mo¬ rajo v podolžni smeri prenesti natezno obtežbo najmanj 4 kg na 15 mm širine. V teži je dovoljena razlika za ~ 3%. Sirova strešna lepenka mora biti zaznamenovana s tovarniškim znakom proizvajalca in z označbo številke. Preizkušanje. Izbera ogledkov: Iz petih zvitkov vsake posamezne vrste se izbere po en zavoj. Iz teh zavojev se v razdalji nekoliko metrov od kraja izrežejo približno 250 mm dolgi komadi na vso širino zavoja in se enkrat pre¬ pognejo in vlože med dve trdi platnici. Ako se mora določiti tudi vsebina vlage, se v navzočnosti neinteresi- ranih prič vzame vsega okoli 5 kg sirove strešne lepen¬ ke iz 5 zvitkov, ki se izberejo poljubno na raznih krajih dobavljene količine in se takoj točno stehtajo. Ogledki se potem zavijejo v trden, gladek papir, zapečatijo in pošljejo na preizkušanje. Določanje številke. Številka 50, deljena s težo 1 m 2 v kilogramih, daje številko sirove strešne lepenke. Teža 1 m 2 se dobi po izmeri dolžine, širine in težine nekoliko zavojev, odnos¬ no kolikor mogoče več kosov strešne lepenke, ki se mora preizkusiti. Sestava vlakna. Na več krajih se vzamejo okoli 5X5 mm veliki ko¬ madi, ki se v stekleni posodi tako dolgo kuhajo in močno stresajo, da se vlakna pretvorijo v enakomerno kašo. Vlaknasta kaša se pretlači skozi gosto sito, se dobro izpira z vodo in potem mikroskopično preizkusi. Pravilo¬ ma zadostuje, da se določi vsebina strešne lepenke glede volne, krp (konoplje, jutovca), celuloze in vlaken lesenih ostružkov. Količina pepela. Iz dveh zavojev se vzame po en gram snovi in se ločeno sežge do pepela. Odločilna je povprečna vrednost obeh preizkušenj. Vlaga. 10 mm širok ogledek v dolžini, enaki celotni širini zavoja, se suši pri temperaturi od 100 do 110° € tako dolgo, da preneha pojemanje teže. Sposobnost vpijanja antracenskih olj. Komad približno kvadratične oblike s točno težo enega grama se spušča vertikalno v antracensko olje z 20° C in se v njem popolnoma potopi; po 5 minu¬ tah se izvleče in stehta potem, ko preneha olje kapati iz ogledka. Povečanje teže v centigramih pokaže količino vpitega olja v odstotkih (%). Trdnost proti pretrganju. Preizkušanje se vrši v podolžni smeri zavoja s peti¬ mi po 15 mm širokimi trakovi na 65% vlažnem zraku s Schopperjevim aparatom za preizkušanje papirja. Uporaba. Uporablja se za izdelavo vseh vrst lepenke za po¬ krivanje streh, plošč za izoliranje, nadalje kot podloga za pode (tla) in za izdelavo poda (tal). Trgovinski običaji. Sirova strešna lepenka se izdeluje v zvitkih zim širine in 50 kg težine in se prodaja po teži vštevši zaobalo. Zvitki se prevažajo v zaprtih vagonih. Veljavnost. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo dne 1. mar¬ ca 1933. V Beogradu, dne 30. januarja 1933.; št. 27254/32. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 17 . Norme za strešno lepenko in plošče za izolacijo.* Pojem in klasifikacija. 1. Pokatranjena strešna lepenka je sirova strešna lepenka, ki je pri višji temperaturi popolnoma napojena z derivati premogovega katrana in običajno na obeh straneh posuta s peskom. 2. Bitumenska strešna lepenka je sirova strešna le¬ penka, ki je enostavno napojena s kako bitumensko snovjo za impregnacijo, katera ne sme vsebovati katrana, in je na obeh straneh posuta s peskom. 3. Specialna bitumenska strešna lepenka je sirova lepenka, ki je napojena s kako bitumensko snovjo za impregnacijo, katera ne sme vsebovati katrana in je * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 27. februarja 1933., št. 45/XIII/124. — »Službeni list« št. 171/23 iz 1. 1933. razen tega na obeh straneh premazana z bitumnom, ki ne vsebuje katrana. Praviloma je na obeh straneh posuta z lojevcem ali slično snovjo. 4. Plošče za izolacijo so pod toč. 1, in 2. navedene strešne lepenke, opremljene z enkratnim premazom in na obeh straneh posute s peskom (prodcem), žagovino, drobci iz plute ali peskom iz topilniške žlindre. Zaznamenovanje. Zaznamenovanje se vrši po številkah, ki se ujemajo s številkami sirove strešne lepenke, in to na ta način, da se na vsak zvitek strešne lepenke pritrdi plomba. Ta plomba mora nositi znak strešne lepenke, številko sirove strešne lepenke in tovarniški znak. Specialne vrste bitumenske strešne lepenke se smejo razen tega zaznamenovati z dosedaj običajno označbo, na primer 23 ruberoid, anduro, grozit itd. Izdelujejo se naslednje številke: Lastnosti. Splošne zahteve. Ves zvitek lepenke mora biti po¬ polnoma napojen s snovjo za impregnacijo. Po debelini razcepljen kos lepenke mora biti povsem črn. Strešne lepenke morajo biti elastične in za vodo neprepustne. Za izdelavo strešnih lepenk in plošč za izolacijo se sme uporabljati samo normalizirana sirova strešna lepenka. Trdnost proti pretrganju. 50 mm široki in 400 mm dolgi trakovi. Pokatranjena in bitumenska strešna lepenka: za št. 80 in 100 trdnost proti pretrganju najmanj 25 kg, raztezanje najmanj 2%. Za št. 120 in 300 trdnost proti pretrganju najmanj 15 kg, raztezanje pa najmanj 2°/o. Specialna bitumenska strešna lepenka: za št. 100 in 120 trdnost proti pretrganju najmanj 40 kg, raztezanje najmanj 2%. Za plošče za izolacijo se ne predpisuje nikakršna trdnost. Impregnacija. (Prepojenje.) Za impregnacijo pokatranjenih strešnih lepenk se smejo uporabljati samo izdelki destilacije premogovega katrana. Vsebina naftalina ne sme biti večja ko 4%. Za impregnacijo bitumenske in specialne bitumen¬ ske strešne lepenke se sme uporabljati bitumenska snov brez katrana, kakor n. pr. naravni asfalt, petrolejske vrste asfalta (vsebina parafina največ 4%), stearinske vrste smole in smole iz volnene masti. Odpadki kakor ostanki čiščenja — rafinacije — in razne vrste smoie kislin se ne smejo uporabljati. Posipanje. Za posipanje pokatranjene in bitumenske strešne lepenke se mora vzeti pesek brez ilovice z 0-5 do 1-5 mm debelimi zrni. Za posipanje plošč za izolacijo se sme uporabljati samo pesek z 1-5 do 3-0 mm debelim zrnom ali pesek iz topilniške žlindre z 2 mm debelimi zrni. Preizkušanje. Izbera ogledkov. Iz treh zvitkov iste vrste se v razdalji nekoliko metrov od kraja izrežejo kosi po 1100 mm dolžine čez vso širino zvitka in se po dolžini zvijejo v zavoje s 150 mm premera in zamotajo v trden papir, zapečatijo in pošljejo na preizkušanje. Kemično preizkušanje. a) Snovi za impregnacijo. V lepenki vsebovana snov za impregnacijo se izvleče s kloroformom (bencolom). b) Snov vlakna. Snov vlakna, ki preostane po izvle¬ čenju, se skrbno očisti od snovi, s katero je bila posuta, in od prostega oglja (ogljika). Preizkušanje sestave vlakna se vrši po normah za sirovo strešno lepenko. Določitev številke sirove strešne lepenke. Štiri na raznih mestih odvzeti ogledki 60/110 mm velikosti se grejejo v. vodni kopeli v stekleni čaši, napolnjeni s kreozotnim oljem in potem se tako dolgo ekstrahirajo v Soksletovem aparatu z mešanico bencola in kloroforma, da ekstrahirana tekočina postane brez¬ barvna. Po sušenju pri 100° C in izložitvi na 65°/o vlago, se narežejo ogledki na točno velikost 5 X 100 mm in stehtajo. Pri stari, močno strjeni strešni lepenki se ogledek obdeluje najprej nekoliko ur pri 150° C z antracenskim oljem. Trdnost proti pretrganju. Preizkušanje trdnosti proti pretrganju se vrši v podolžni in povprečni smeri zvitka s 5 do 50 mm širo¬ kimi in 500 mm dolgimi trakovi pri temperaturi 20° C in na 65% vlažnem zraku in pri 220 mm dolgem razponu. Zasukljivost. 50 mm široki trakovi se narežejo v obeh glavnih smereh iz strešne lepenke in pri temperaturi 20° C zasučejo za 180° okolu okroglih palic, pri čemer se ne smejo pokazati razpoke, odnosno prelomi. Propustnost za vodo. Z vodo napolnjeni valj (cilinder) s 35 mm premera in 250 mm višine se prilepi (postavi) na strešno lepenko in pusti stati 24 ur. Pri tem se ne sme pokazati niti najmanjše pronicanje. Plošče za izolacijo morajo pod vodnim stebrom s 35 mm premera in 250 mm višine ostati popolnoma ne¬ propustne za vodo tekom dobe 7 dni. Uporaba. a) Strešne lepenke se uporabljajo za pokrivanje streh na leseni oblogi ali na stropu iz armiranega (oja¬ čenega) betona v enem ali dveh slojih kot podlaga za lesni cement, pokrivanje s strešniki in skrilavci, dalje za izolacijo. Za samostojno pokrivanje streh z enim ali dvema slojema se smejo uporabljati samo številke 80. 100 in 120. b) Plošče za izolacijo se uporabljajo za horizontalno (vodoravno) in vertikalno (navpično) izolacijo zidov. Trgovinski običaji. S pokatranjeno in bitumensko strešno lepenko se trguje v zvitkih zim širine in 10 m dolžine, s specialno bitumensko lepenko pa v zvitkih z 10 ali 20 m dolžine in 1 m širine. Plošče za izolacijo se dobavljajo v zvitkih s 5 m dolžine in 1 m širine. Plošče za izolacijo se smejo dobavljati tudi v širinah, ki ustrezajo debelini zidov. Zvitki se povezujejo na dveh mestih tako, da se vez ne more zarezati v lepenko. Lepenka se naklada in shra¬ njuje tako, da se zvitki shranijo po možnosti v pokon¬ čni legi. Veljavnost. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo dne 1. mar¬ ca 1933. V Beogradu, dne 30. januarja 1933.; št. 27254/32. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 24 18 . Norme za preizkušanje kamna.* A. Način jemanja kamna in njegova odprava zavodu za preizkušanje materiala. Zavodu za preizkušanje materiala je poslati sirovo obrezane kocke 16X16x16 cm, po tri komade, ki se v zavodu izklešejo na potrebne dimenzije in kakor je to naznačeno v teh normah Ako se iz istega kamna iz¬ deluje tudi tolčenec, potem je dostaviti poleg kock še 12 kg tolčenca. Za kontrolno preizkušanje tolčenca je treba pri njegovi dobavi dostaviti samo tolčenec, in si¬ cer 15 kg. Pri jemanju materiala (kamna) za preizkušanje ni jemati takih blokov, ki imajo vidne napake, kakor raz¬ poke, lase, luknje in primešan material. Kocke je vzeti iz tiste snovi v kamnolomu, ki se stvarno tudi dobavlja in katere je v kamnolomu vsaj 80% iste kakovosti (kva¬ litete); isto velja tudi za tolčenec. Na poizkusnih kockah se mora naznačiti, kolikor je to mogoče, zgornja po¬ vršina kamna, kakor je ležal v kamnolomu. Poleg materiala za preizkušanje je dostaviti zavodu še naslednje podatke: ime (napis) kamnoloma, kje je (vas, občina, srez, banovina), v kateri smeri in v kateri oddaljenosti je od kakega bolj znanega objekta, kdaj je bil kamnolom otvorjen, način izkoriščanja (eksploatacije), količina do tedaj lomljenega kamna, za kakšne namene se namerava uporabiti dostavljeni kamen, za kakšne namene se je dosedaj uporabljal; vrsta skale: eruptivna- sedimentna, debelina in smer sloja; ali je dosedaj že preizkušen, kdo je lastnik in kdo ga izkorišča (eksplo- atira). Pri kamnolomih, ki so stalno v obratu in iz kate¬ rih se jemlje kamen za dela ministrstva za gradbe, se mora vsakih 12 mesecev izvršiti najmanj en poizkus; kakor hitro se opazi vidna izprememba pri kamnu, se mora brezpogojno izvršiti poizkus brez ozira na zgoraj predpisani rok. Poizkusni primerki se morajo vzeti v navzočnosti naročnika ali njegovega pooblaščenega za stopnika, ako pa naročnika ni, potem v navzočnosti osebe, ki jo odredi tehnični razdelek, tehnični oddelek kraljev¬ ske banske uprave ali ministrstva za gradbe. B. Mineraloško-petrografsk® preizkušanje. Pri vsakem mineraloško-petrografskem preizkušanju se morajo dati naslednji podatki: 1. mineraloški sestav, 2. odstotek (procent) posameznih sestavin, 3. struktura in način vezave zrna, poroznost in votlavost, 4. določitev škodljivih sestavin, 5. navesti posebne (specialne) lastnosti kamna in za katere tehnične namene je uporabljiv, 6 odpornost proti zračnim in drugim vplivom pri¬ rode. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 16. junija 1932., št. 135/LXII/414. — »Službeni list« št. 494/56 iz 1. 1932. To preizkušanje se mora vršiti na zahtevo naroč¬ nika ali izdelovalca (dobavitelja) kamna. \ upravičenih primerih pa sme zavod to preizkušanje vršiti tudi brez te zahteve. To upravičenost oceni za vsak poedini pri¬ mer zavod sam. C. Mehanično-tehnično preizkušanje. t. Pritisk: Odpor proti pritisku se določi s povprečnim izno¬ som odporov proti pritisku od najmanj petih (5) kock iz materiala, ki se preizkuša, in to: a) v suhem stanju. b) v z vodo napojenem stanju, c) v z vodo napojenem stanju, toda šele po 25-krat- nem zmrznjenju in tajanju (glej preizkušanje stanovit¬ nosti na mrazu) Poizkusne kocke se morajo izklesati po možnosti iz neobdelanih ali samo obdelanih blokov, pritiskane po¬ vršine se pa morajo izbrusiti. Robovi kock morajo biti najmanj 5 cm dolgi. Pri kamnu z neenakomerno ali grobo kristalasto strukturo mora biti dolžina večja (najmanj 3 cm). Poizkusi se vrše s katerimkoli za to določenim stro¬ jem. Smer pritiska mora biti, kolikor je to mogoče, pravokotna na sloje kamna v kamnolomu. Pritiskati je počasi in pritisk povečavah neprestano, toda tako, da naprezanje v kocki ne preseže 12 do 15 kg/cm 2 v se¬ kundi. Odpor proti pritisku se zaokroži na 10 kg/cm 2 . Pri skrilastem kamnu se mora vršiti pritisk tudi paralelno (vzporedno) s slojem kamna v kamnolomu 2. Vpijanje vode: Preizkušanje se mora izvršiti z najmanj petimi (5) poizkusnimi kosi po možnosti enake velikosti, katerih posamezna prostornina (volumen) ne sme biti manjša od 50 cm 3 , pri čemer je vseeno ali imajo poizkusni kosi pravilno ali nepravilno obliko. Poizkusni kosi se morajo pred poizkusom dobro očistiti, slabi deli pa odstraniti z jekleno krtačico. Teže se morajo določiti na ‘ho g (grama) tekočine; odstotke (procente) vpijanja vode je zaokrožiti na 2 decimalki (Vioo grama). Poizkusni ko-si se osušijo pri temperaturi 100° C, in potem ko se določi njihova teža, se potope v vodi, ali samo do ‘A njihove višine; po pre¬ teku 1 ure se dopolni voda do polovične višine po¬ izkusnih kosov; po preteku 2 ur se potopijo do a U višine; po preteku 22 ur se poizkuski potopijo po¬ polnoma v "vodo in :po preteku vsega 24 ur od. za¬ četka potapljanja v vodo (popolnoma potopljeni v vodo ležijo 2 umi) se prvikrat stehtajo. Tehtanje se mora vršiti večkrat, toda vedno po 24 urah, in to dotlej, da se poizkusni kosi napojijo z vodo, kar se zgodi tedaj, ko se tehtana teža več ne povečava. Pri določitvi teže (mo¬ kre) se morajo poizkusni kosi od zunaj osušiti. To se 25 napravi najbolje, če se obrišejo z izžeto gobo ali laneno kijpo. V rezultate poizkusov se morajo vpisati: 1. teža osušenih poizkuskov (Gt r ), 2. teža po 24 urah pod vodo (G 24 ), 3. čas, ki je bil potreben do nastopa ravnotežja (Z s ). Vpijanje vode se izračuni na naslednji način: 1. Vpijanje vode po teži v kg: A = G.,, — G fr ; 2. Vpijanje vode po odstotkih teže v razmerju s težo po osušitvi: Ag = ——. 100. Gtr 3. Stanovitnost na mrazu: Preizkušanje se mora izvršiti z najmanj petimi (o) kosi poizkusnih kock po možnosti enake velikosti, ka¬ terih vsaka ne sme imeti manjšo prostornino od 50 cm 3 . Za te kocke velja isto, kakor za poizkusne kocke pri dolo¬ čitvi vpijanja vode. Potem ko so kocke napojene z vodo in se njihova teža več ne povečava, se izvrši 25-kratno zmrznjenje in 25-kratno tajanje in to izmenoma. Temperatura v prekatu za zmrznjenje se mora tako pripraviti — regulirati, da se temperatura zniža do — 20° C, ki se mora obdržati skozi 4 ure. Po vsakem zmrznjenju se denejo poizkusne kocke v steklene ali porcelanaste posode, ki so napolnjene z destilirano vodo s temperaturo približno -f-15° C, kjer se puste okoli 2 uri. Pred vsakim novim zmrznjenjem se morajo kocke stehtati in pregledati, če nimajo vidnih sledov od vpliva mraza. Na koncu poizkusa se stehta teža drobcev (če jih je kaj), ki so zbog zmrznjenja in ta¬ janja odpadli od kocke ali se od nje odločili. V rezul¬ tate preizkušanja se vpišejo naslednji podatki: 1. teža poizkusnih kosov v suhem, 2. teža poizkusnih kosov, napojenih z vodo pred zmrznjenjem, 3. teža poizkusnih kosov, napojenih z vodo po zmrz¬ njenju, 4. teža odločenih in odpadlih drobcev v razmerju s težo v suhem, 5 stanje poizkusnih kock po preizkušanju na mrazu. 4. Prostorninska teža: Prostorninska teža (r) je teža 1 cm 3 suhega mate¬ riala skupaj z votlinami, ki so v njem. Poizkusni kosi, ki so določeni za preizkušanje teže, in če so pravilne oblike, ne smejo imeti krajših robov od 4 cm, ako imajo pa nepravilno obliko, potem njihova prostornina ne sme biti manjša od 50 cm 3 . Preizkušanje se mora izvršiti z najmanj tremi (3) kosi. Teže se morajo določiti točno do 0‘1 g, dolžine pa točno do OT mm. a) Določitev prostorninske teže pri pravilnih poiz¬ kusnih kosih (prizme in kocke): Stehtati je težo (Gt r ) poizkusnega kosa, ki je po¬ polnoma osušen pri temperaturi okoli 100° C, in izraču- niti prostornino s točno meritvijo. Prostorninska teža je količnik iz teže (Gi r ) in prostornine (V), po formuli p r = —, ki se v g/cm 3 zaokroži na 0'01 g. b) Določitev prostorninske teže na nepravilnih po¬ izkusnih kosih: V ta namen se kakor pod a) določi teža popolnoma suhih poizkusnih kosov na zraku (G s ) in teža z vodo napojenih kosov v vodi (G s i). Prostorninska teža se po- G tem dobi iz formule: r = ————, ki se v g/cm 3 zaokroži 5. Specifična teža: Specifična teža je teža prostorninske enote, toda brez votlin, to je teža popolnoma kompaktne gmote. Teže se morajo določiti točno do 0 - l g. Ugotovitev se izvrši z določitvijo prostornine 30 g v prah zmletega materiala, ki se preseje na situ z 900' luknjicami na 1 cm 2 v stekleni posodi s 50 cm 3 prostornine. Pri presejanju materiala ne sme ostati: na šiitu nikakršen ostanek. Speci¬ fična teža materiala se določi iz povprečnih iznosov dveh, odnosno treh poizkusov v g/cm 3 , ki se zaokrožijo na 0 - 01 g. 6. Stopnja gostote: a) Stopnja gostote (d) je iznos trdne gmote v pro- storninski enoti. Ona je razmerje med prostominsko in specifično težo po formuli d = — . h) Poroznost (luknjičavost) (U) je vsota prostornine votlin v prostorninski enoti. Dobi se po formuli: u = d. 7. Obraba pri struženj u-trenju: Preizkušanje se vrši na sledeči način: popolnoma osušena poizkusna kocka s 7 - 07 cm dolgimi robovi se postavi na stružni stroj sistema Bohme z obtežbo 30 kg brez teže poizkusne kccke. Stranica kocke ima 50 cm 2 površine, torej znaša pritisk na 1 cm 2 ™ = 0'60 kg. Kocka mora napraviti 609 metrov dolgo pot, to je 440 obratov stroja pri 22 cm povprečnega polumera. Brzina kretanja tega stroja znaša 0'6 m/sek., to je 30 obratov na minuto. Med kretanjem stroja se siplje smi- rek, in sicer po 20 gramov po vsakih 22 obratih struž¬ nega stroja. Pri enem poizkusu se torej stroj 22krat posuje s smirkom, celotna množina posutega smirka pa znaša 20 X 20 = 400 gramov. Pri vsakem sipanju z novim smirkom se mora stari smirek odstraniti in ravno tako tudi ostra ženi material kocke, kocka se pa mora za 90° okreniti okoli svoje vertikalne osi. Iz teže kocke po 440 obratih stružnega stroja in teže kocke pred začetkom preizkušanja se dobi izguba materiala v gramih, razmerje med izgubo materiala v gramih in prostominsko težo pa da koeficient obrabe v cm 3 . 8. Obraba pri udaru in trdnost robov: a) Določitev pri kockah. Iz kamna, ki se preizkuša, se izkleše pet (5) poizkusnih kock s 5 cm dolgimi robovi. Potem ko se izmerijo (vsaka posebej) in osuše pri tem¬ peraturi do 100° C, se denejo v nalašč za to priprav¬ ljeni boben (pet valjev, največji premer 250 mm, naj¬ manjši 187 mm, dolžina 600 mm). Boben se vrti z okoli 50 obrati v minuti. Po eni uri vrtenja se kocke vzamejo iz bobna in stehtajo. Izguba na teži v odstotkih v raz¬ merju s prvotno težo (prej ko se dene v boben) da od¬ stotek obrabe pri udara in trdnost robov. b) Določitev pri tolčencu. Pet (5) kilogramov tol- čenca s 3 do 6 cm velikimi zrni, ki se osuše pri tem¬ peraturi do 100° C, se dene v boben kakor pod a). Po 26 izvršenem preizkušanju se vzame vseh pet kg iz bobna in preseje na sitih z 1'7 in 35'0 mm velikimi luknjama. Teža presejanega materiala pri vsakem obeh navedenih sit, izražena v odstotkih proti prvotni teži petih kg, da mero za določitev obrabe za tolčenec. 9. Pritisk na tolčenec: En in pol (1*5) kg osušenega tolčenca s 3 do 6 cm debelim zrnom se dene v posodo valjaste (cilindraste) oblike z zelo debelo kovinasto steno, z 12 cm notranjega premera in 20 om višine. Tolčenec se mora v posodi potresti. Potem se posoda pokrije s pokrovom, ki je nalašč za ta namen vlit, in katerega premer je za 1 cm manjši od notranjega premera posode, to je 11 om. Se¬ daj se tolčenec postavi pod stiskalnico in polagoma ob¬ tožuje do 20.000 kg. Potem se vzame material iz posode in preseje na sitih s 5, 10, 15, 25 in 35 mm velikimi luk¬ njami. Teža presejanega materiala na posameznih, zgo¬ raj navedenih sitih, izražena v odstotkih proti celotni (prvotni) teži (1-5 kg), da stopnjo drobljenja pri pritisku na tolčenec. 10. Obraba s kremenovim peskom pod pritiskom 3 atmosfer: Kocke z enakimi dimenzijami kakor za obrabo pri struženju-trenju, se postavijo na stroj, ki je za to pre¬ izkušanje določen ter se izpostavijo udarcem peska skozi 2 minuti in pod stalnim pritiskom 3 atmosfer. Udarcem izpostavljena površina ima 6 cm premera, to je 28 cm 2 . Da je obraba kar najbolj enakomerna, se poizkusna kocka s pomočjo posebne naprave obrača preko peščenega curka sem pa tja. Koeficient obrabe se sedaj določi ka¬ kor pri obrabi pod točko 7., to je razmerje med težo obrabljenega materiala v gramih in prostorninsko težo, izraženo v cm 3 . PREGLED uporabe kamna in vrsta potrebnih preizkušenj. o = obvezna vrsta preizkušanja, n — neobvezna vrsta preizkušanja. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo 1. junija 1932., in tedaj prestane veljavnost »Začasnih predpisov za pre¬ izkušanje gradbenega materiala v zavodu ministrstva za gradbe, št. 62086/1930. 1.«, kolikor se nanašajo na kamen. Ministrstvo za gradbe v Beogradu, dne 3. maja 1932.. št. 12707/1932. Minister za gradbe Srkulj s. r. 19 . Predpisi za poizkušnje s kockami in z Empergerjevimi gredami pri izvrševanju zgradb iz betona in armiranega (ojačenega) betona.* § l. Splošno. Preizkušanje betona se mora vršiti s kockami (K) ali z gredami (G). 1. Dodatek vode za ogledke, ki so namenjeni za do¬ ločitev dvajsetosemdnevne trdnosti po 28 dneh kot zemlja vlažnega betona [Kz (zemlja) 28 odnosno Gz (zemlja)as], * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 1. oktobra 1932., št. 227/LXXXVII/617. — Upoštevani so tudi popravki ministrstva za gradbe št. 10367 z dne 15. oktobra 1932., objavljeni v »Službenih novinah« z dne 22. oktobra 1932., št. 245/XCIV/665. — »Službeni list« št. 743/94 iz 1. 1932. se mora tako odmeriti, da je betonska snov (masa) vlažna kakor zemlja. Betonska snov, ki je potrebna za določitev trdnosti po 28 dneh na stavbišču napravljenega betona, se mora vzeti na kraju, kjer se betonska snov vzidava v zgradbo. 2. Poizkusni ogledki se morajo pri izdelavi zavaro¬ vati pred dežjem, prepihom, mrazom, žarečo toploto ka¬ kor tudi pred pretresanjem, in se morajo strjevati ob istih pogojih, ob katerih se strjuje beton na sami zgradbi. 3. Za vsako skupino (serijo) preizkušanja se morajo neposredno drug za drugim izdelati trije (3) poizkusni ogledki (poizkusne kocke ali Empergerjeve grede) in istotako preizkusiti. 27 Hxms § 2 . Izdelava ogledkov. a) Poizkusne kocke (K). 1. Kocke se morajo izdelati v železnih kalupih, ki imajo 20 om notranje dolžine in ki se lahko razdenejo. Za voditev tolkača kakor tudi za držanje odvečne beton¬ ske snovi, se mora na kalup postaviti 20 cm visok okvir, čigar notranje po¬ vršine so v enaki ravnini z notranji¬ mi površinami kalupa. 2. Za tolčenje betonske snovi, ki je vlažna in mehka kakor zemlja, se morajo uporabljati tolkači z 12 cm dolgimi osnovnimi stranicami in z 12 kg teže (sl. 1.). Za izdelovanje te¬ koče betonske zmesi se mora upora¬ biti ista priprava, ki se uporablja za izdelavo betona na zgradbi. 3. Preden se kalupi napolnijo z betonsko zmesjo, se morajo omočiti. Ko zemlja vlažna in mehka betonska zmes se mora polniti in tolči v dveh po 12 cm visokih slojih. Površina pr¬ vega sloja se mora nabrazditi, pre¬ den se nasuje drugi sloj. 4. Tekoča betonska zmes se mora neprestano enakomerno sipati v ka¬ lup, na katerega se ne postavi okvir, in tako dolgo napolnjevati, dokler ne preneha posedanje in voda, ki se pri¬ kazuje na površini, ne odteče. Pri tem se mora ob stenah kalupa potisniti primerno orodje (zidarska ometača), da se k stenam pritisnjeno kamenje odrine in na ta način prepreči nasta¬ nek gnezd in votlin. 5. Pri izdelavi poizkusnih kock iz betonske zmesi, ki je vlažna in mehka kakor zemlja, se mora vsak sloj naj¬ prej poravnati, potem pa se mora ob stenah kalupa istotako kakor pri tekoči zmesi (4) potisniti primerno orodje (ometača). Pri tolčenju se mora posto- , pati po sl. 2. Oba sloja ■ 4 -pN&a iotčenp.. se morata štirikrat drug ^ioris T i. 52 120 52 k- 120—x S u J' 3 3 i_k i« .s... jarvactnnp. vrsta -tolceoja SC.Z. za drugim tako tolči, da vsako mesto tolčenja dobi po 4 X 3, vsa koc¬ ka pa skupaj 96 udar¬ cev. Višina padanja tol¬ kača, ki pada prosto, se mora vedno prilagoditi stopnji vlažnosti betonske zmesi; pri betonski zmesi, ki je vlažna ko zemlja, višina padanja ne sme biti večja od 15 cm, pri mehki zmesi pa ne večja od 5 cm. 6. Po dovršenem tolčenju, odnosno po odstranitvi okvira se mora pri kakor zemlja vlažnem in mehkem betonu odstraniti odvečna betonska zmes, ki se za izde¬ lavo nadaljnjih ogledkov ne sme več uporabiti, površina poizkusnih teles se pa mora z ravnilom izravnati z robovi kalupa. Votline, ki še ostanejo, se morajo izpolniti z malto iz preostale betonske zmesi. Poizkusne kocke, ki so na¬ pravljene iz mehke in tekoče betonske zmesi, se morajo po izdelavi pustiti nedotaknjene, dokler se zmes nekoliko ne strdi. Šele potem se sme odvečna zmes z ravnilom od¬ straniti in površina izravnati. b) Empergerjeve grede (G). 7. Empergerjeve grede se morajo izdelati v kalupih z gladkimi stenami, ki se lahko razdenejo točno po očrtu v sl. 3- in 3. a. Kalupi se morajo omočiti, preden se napolnijo z be¬ tonsko zmesjo. Železo za armaturo (ojačenje) se mora točno po načrtu upogniti in vložiti ter medsebojno s pločevinastimi kosci (vložki) ali z lesenimi deščicami »d« (glej sl. 3.) tako ugtaliti, da med betoniranjem ne more izpremeniti svoje lege. Betonska zmes se mora napolniti in obdelati slično predpisom za kocke. Ko se kalup napolni in ko se ni več bati, da se armatura premakne, se smejo deščice >d« odstraniti, preostale votline pa je napolniti z malto iz preostale betonske zmesi. Kalup se potem izravna z ravnilom. § 3. Čuvanje poizkusnih ogledkov. 1. Na vsakem poizkusnem ogledku se morajo trajno in vidno označiti dan izdelave, razmerje mešanice in znak za razločevanje. 2. Poizkusni ogledki morajo vsaj 24 ur ostati v kalupi, po odstranitvi kalupnih sten pa na podlagi do zadostne strditve, in to kocke vsekakor še 24 ur, Em¬ pergerjeve grede pa še 5 dni. Potem se morajo v za¬ prtem, pred mrazom zavarovanem prostoru položiti na rešetko iz letvic tako, da jih od vseh strani obkroža zrak. Pričenši od drugega dne pa do dneva preizkušanja ali odprave se morajo pokrivati z vlažnimi krpami. 3. Pri odpravi se morajo kocke omotati s suhim oblanjem, lesno volno ali temu sličnim. Empergerjeve grede se preizkušajo na kraju izdelave. 28 § 4 . Postopek pri preizkušanju. 1. Odločilno preizkušanje poizkusnih kock se vrši 28 dni po njihovi izdelavi. Iz tlačne trdnosti 7 dni starih ogledkov se more izvajati zaključek o trdnosti betona, ki se more pričakovati po 28 dneh, toda tudi v tem primeru se mora dokazati trdnost poizkusnih ogledkov po 28 dneh. 2. Za izkazano trdnost preizkušanih poizkusnih ogledkov kake skupine (serije) se jemlje povprečna vrednost iz dobljenih poedinih rezultatov. Ako je kateri od dobljenih rezultatov za več ko 20 % pod povprečno trdnostjo, se mora ta skupina preizkušanja ponoviti. Ako je pri vnovičnem preizkušanju zopet kateri rezultat za več ko 20 % pod povprečno trdnostjo, se mora beton po¬ boljšati s primernimi merami. 3. V poročilu o izdelavi in preizkušanju poizkusnih ogledkov se morajo navesti tudi podatki o temperaturi zraka in o vremenu kakor tudi o tem, kako so ogledki shranjeni. a) Kocke. 4. Pri kockah se morajo pred preizkušanjem neravne površine ali površine, ki ne leže paralelno, izravnati s cementno malto. Sloj, ki služi za poravnanje, mora pri preizkušanju imeti približno isto trdnost kakor ogledek iz betona. Pred preizkušanjem se morajo določiti teža in dimenzije teles. 5. Tlačna trdnost kock se določa v kakem držav-, nem zavodu za preizkušanje materiala. 6 . Pri preizkušanju je tlak usmeriti pravokotno na smer tolčenja, t. j. na dve stranski stranici kocke. Pri preizkušanju na tlak se obtežba polagoma in enako¬ merno povečava tako, da se naprezanje poizkusnega ogledka povečava z 2 do 3 kg/cm 2 na sekundo. b) Empergerjeve grede. 7. Empergerjeve grede se polo¬ žijo z razpetino 2 m na podložne plošče in valjce iz jekla (sl. 6 .). Gor¬ nje ležiščne plošče se na dolenjo po¬ vršino Empergerjeve grede pritrdijo s sadro. Grede se potem obtežujejo do preloma z dvema koncentriranima težama, ki učinkujeta na dveh točkah, ki sta po 0'25 m od sredine grede oddaljeni (sl. 5. in 5a). 8 . Obtežba se vrši s primernim materialom, n. pr. z opeko, od katere posamezni komadi niso težji od ca. 10 kg, in se postopno naklada na pod, ki je obešen na stremenih (sl. 7.). Stremeni morata podlogo obtoževati na sredini in morata biti tako prirejeni, da se prepreči sukanje Empergerjevih gred. Pri nakladanju tež je pre prečiti udarce, zamahne gibe, razkol (prelom) in obra¬ čanje poda za obteženje. S primernimi napravami se mora omejiti višina padca obteženega poda v trenutku, ko se greda prelomi. 9. Upogibanja Empergerjevih gred se morajo dolo¬ čiti s primernimi pripravami. Ko nastanejo tanke raz¬ poke, močnejša upogibanja in temu slično, ki se po izkušnji pokažejo pred prelomom, se mora nadaljevati z nakladanjem teže v manjših odsekih. Nova delna obtežba se sme naložiti šele potem, ko se opazovano upogibanje tekom dveh minut ne povečava več. Za boljše opazovanje razpok se priporoča, da se površina Empergerjevih gred pred preizkušanjem prevleče t apnenim beležem ali temu slično. 10. Kot teža »P« ob prelomu Empergerjeve grede velja ona teža, pri kateri se pri isti obtežbi upogibanje stalno povečava. Določi se iz teže A naložene obtežbe in iz teže B poda za obtežbo, stremen, priprave za obeša¬ nje in plošče za podlogo na točkah obtežbe in še iz 2 U lastne teže C Empergerjeve grede, tako da znaša P= A-f B + 2 / 3 C. 11. Tlačna trdnost betona zibog upogibanja č bs v kg/cm 2 se izračuni iz teže pri prelomu P v kg s pomočjo enačbe d bs = */» P. Ta trdnost mora biti enaka b 3 zahtevane trdnosti kocke. § 5 . Veljavnost. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«. obvezno moč pa dobijo dne 31. juli¬ ja 1932. V Beogradu, dne 13. junija 1932.; št. 10.367/32. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 29 20 . Norme za nabavo, jemanje ogledkov in preizkušanje asfaltnega bitumna za površinsko obravnavo in asfaltne kolovoze (vštevši asfaltne emulzije) in za dodatek cestnemu teru.* A. Predpisi za nabavo asfaltnega bitumna. I. Jemanje ogledkov. Za pravilno jemanje ogledkov je treba največje : paz¬ ljivosti, ker vodijo pri tem napravljene napak© kljub skrbnemu preizkušanju gotovo do nesoglasij med dob¬ ljenimi rezultati. Da se dobi kar najbolj povprečna kako¬ vost snovi za preizkušanje, jo je treba vzeti iz sredine gmote ali posode, nikakor pa ne iz koncev ali iz zgornje ali dolnje plasti. Vzeti je vsaj 2 kg čistega asfaltnega bitumna, ki ga je zapreti v pločevinasto škatlo z dobrim pokrovom, nikakor pa ne v škatlo iz kartona ali lesa. Nepotrebna količina ogledka za preizkus se pusti in spravi 6 tednov; samo ob prigovoru se spravi 8 mesece;. Da se preprečijo nesporazumi, je treba ogledke ne samo na pokrovu, temveč tudi na dnu škatle enako označiti. Če je mogoče, je označiti na škatli takoj namen uporabe; sicer se morajo zavodu za preizkušanje materiala v spremnem pismu poslati natančnejše poedinosti. Pri uporabi trinidadskega asfalta za dodatek k cest¬ nemu teru se zahteva, da se po teži najmanj 56% asfalt¬ nega bitumna v trinidadskem asfaltu raztopi v ogljiko¬ vem disulfidu ali kloroformu. Vsebina mineralnih snovi (pepela) ne sme biti večja od 37% teže. B. Predpisi za preizkušanje asfaltnega bitumna. I. Jemanje ogledkov asfaltnega bitumna. II. Pripravljanje asfaltnega bitumna za preizkušanje. III. Opis preizkuševalnih metod. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 29. junija 1933., št. 144/XLI/432 in z dne 12. avgusta 1933., št. 182/LIV/548. — »Službeni list« št. 158/18 iz 1. 1934. 80 II. Pripravljanje asfaltnega bitumna za preizkušanji Pred vsakim preizkušanjem asfaltnega bitumna je ob kratkem kvalitativno preizkusiti vsebino tera, ker ni več nadaljnjega merila za ocenjanje asfaltnega bitum¬ na, če da predhodni poskus pozitiven rezultat. Vsebina tera se preizkuša s pomočjo diacoreakcije. 2 g asfaltnega bitumna se kuhata 5 minut z 20 cm 3 normalne raztopine natrijevega hidrooksida, po ohlajenju pa se snov pre¬ cedi. Če je precedek temne barve, se mu doda kuhinjske soli in se s precejanjem nastala usedlina izloči (temna barva že dokazuje navzočnost terovih produktov). Alkal¬ ni raztopini se doda ena kaplja sveže pripravljene raz¬ topine diacobencolklorida, da nanjo učinkuje. Raztopina diaco-spojine se pripravi tako, da se raztopi 1 g anilin- klorhidrata v 10 m 3 vode in doda 3 cm 3 klorovodikove kisline (25%) na ta način, da se spuščajo postopno v vodo kaplje raztopine, ki je nasičena s 0-5 g natrium- nitrita. Obe raztopini je pri tem treba hraniti na tempera¬ turi pod 10° C. Če je v raztopini ter, se pokaže rdeča barva in se celo tudi izloči rdeč usedek. Odločilna je samo barva, ki se takoj pokaže, ne pa barva, ki se napravi po daljši staji. Če je reakcija nega¬ tivna, je smatrati, da v ogledku ni tera; če je reakcija pozitivna, se določi navzočnost tera definitivno na ta način, da se izvede tudi Luckov antrahinonski poskus in ta poskus mora biti pozitiven. Raztopi se 1 g (ali pri majhni količini premogovega tera ali smole ustrezajoča večja količina) frakcije nad 300° C, odnosno 1 g že strjenih spojin, ki se dajo iz teko¬ čega destilata lahko ločiti s pomočjo male količine abso¬ lutnega alkohola, v 45 cm 3 glacialne (ledene) ocetne kisline in se dodaja pri vrenju v 2 urah po kapljah raztopina iz 15 cm 3 kromove kisline, 10 cm 3 glacialne ocetne kisline in 10 cm 3 vode; potem se v nadaljnjih 2 urah raztopina s kuhanjem dalje oksidira. Po ohlajenju in razredčenju s 400 cm 3 mrzle destilirane vode se raz¬ topina precedi z Goochovim lončkom. Antrakinon se mora določiti po metodi Liebermanove reakcije na ta način, da se kuha 1 del antrakinona K do 1 ure z 2 deloma cinka v prahu in s 30 deli 50% natrijevega hidrooksida (NaOH). Če je v snovi ter, nastane oksi- antranol, ki se razkroji v Na (OH) in da kakor kri rdečo barvo. Po filtriranju se ta rdeča barva zbog oksidacije na zraku polagoma izgubi. Ker imajo mehanične tuje primesi, kakor: les, vlak¬ na, listje in podobno, velik vpliv na rezultat preizkuša¬ nja in ker se mora z njih navzočnostjo računati, in celo tudi v primeru, ko se vzame ogledek na stavbišču, je treba bitumen očistiti od morda navzočnih tujih primesi. V ta namen se raztopi četrtina poslanega ogledka, torej približno Vi kg snovi, s pazljivim postopnim segrevanjem do popolnoma tekočega stanja in potem se precedi skozi sito z 0-2 mm velikimi luknjicami. Na situ ostanejo vse tuje mehanične primesi, ki jih je treba izprati od bitumna z ogljikovim disulfidom ali kloroformom, nato določiti njih značaj in to v poročilu o preizkusu posebej navesti. Kot zadnje pripravljalno delo se izženeta vlaga in zrak s segrevanjem precejene bitumenske snovi. V ta namen se stopi približno 250 g bitumna v maj¬ hni kovinasti posodi v zračni kopeli pri temperaturi od 75 do 100° C preko zmehčišča (K. S.) in se segreva ogle¬ dek tako dolgo, da se vsa vlaga izgubi, kar se lahko spo¬ zna po nastalem večjem ali manjšem penjenju, pri čemer uhaja tudi zaprti zrak. Med taljenjem se ogledek kdaj pa kdaj meša, dokler se ne dobi kolikor mogoče homogena snov. S tem je ogledek pripravljen za preizkušanje, razen za določitev penetracije. III. Popis načina, kako se preizkuša asfaltni bitumen. 1. Določitev specifične teže. Specifična teža se določa pri temperaturi 25° C. Za to se uporablja piknometer s širokim grlom ali stekleničica s steklenim zamaškom, ki ima odzgoraj navzdol 2 mm široko in 2 mm globoko zarezo; piknometer ali stekle¬ ničica mora imeti približno 30 cm 3 vsebine. Enkrat za vselej se določi teža prazne stekleničice z zamaškom (a) in teža po napolnitvi z vodo pri 25° C (b). Pripravljenega bitumna se dene v stekleničico do približno 2 /s višine in se potem postavi za V* do 1 ure v sušilnico pri temperaturi od 75 do 100° C nad zmeh- čiščem zato, da se zrak, ki je morda notri, izgubi. Po ohlajenju se stekleničica z zamaškom in bitum¬ nom stehta (c); potem se napolni z vodo s 25° C in postavi v posodo z vodo 25° C. Potem se pazljivo posuši in zopet stehta (d). Specifična teža bitumna je: teža bitumna c — a ® prostornina bitumna (b -j- o) — (a-1- d) Če je določena specifična teža izjemoma pri drugi temperaturi nego pri 25° C, se preračunava na 25 9 C s faktorjem 0-0006 za vsako stopinjo. 2. Določitev kapljišča. Kapljišče je po Ubbelohdeju tista temperatura, pri kateri se kaplja zbog svoje lastne teže odloči (odpade) od enakomerno segrete snovi. Za določitev se uporablja Ubbelohdejev aparat. Da se dobijo zanesljivi rezultati, mora biti izdelan Ubbe¬ lohdejev aparat v vseh svojih delih natančno po pred¬ pisih. Zlasti se mora pregledati, ali je vrh živega srebra v termometru, ki pride v cevko, v predpisani razdalji od nožnične odprtine. Ta razdalja mora znašati 2-5 mm. Ker je cilindrična odprtina nožnice samo 2 mm dolga, se pre¬ izkusi predpisana razdalja s tem, da se vtakne v spodnjo odprtino nožnice 4-5 mm dolg kovinast čep, ki se s pri¬ vijanjem natančno namesti. S privijanjem ali odvijanjem kovinaste pušice se točno določi stanje termometra s toleranco + 0-6 mm. Izmere bakrene nožnice, ki se mora uporabiti, so razvidne iz slike na naslednji strani. Izmere kozarca in epruvete so: kozarec 185 mm viši¬ ne, 90 mm spodnjega zunanjega premera, 1-0 do 1-5 mm debeline; epruveta 200 mm dolžine, 40 mm zunanjega premera, 0-75 mm debeline. Način preizkušanja: Preizkuša se vedno dvakrat: bakrena nožnica se po¬ stavi na 1 do 2 mm debelo majhno stekleno pločico; dotični bitumen se stlači v nožnico in pomaga po potrebi z roko, da se omehča; nožnica s stekleno pločo se postavi v sušilnico in pusti tamkaj, da se bitumen potem stopi in da se izženejo zračni mehurčki. 31 Izmere v mm. Izmere 8 krat povečane. Bakrena nožnica za Ubbe- lohdejev aparat za določi¬ tev kapljišča bitumna. Zaradi lažjega preizkušanja se vtakne nožnica še pred ohlajenjem njene vsebine v pušico s termometrom, in to do notranjega dna. Pred pričetkom preizkusa samega mora biti vsebina toliko ohlajena, da pokaže termometer sobno tem¬ peraturo. Potem se segreva v zračni kopeli, in to v začetku močneje. Približno 10° pred pričakovanim kapljiščem je poskrbeti, da zraste temperatura za 1° C na vsako minuto. Kapljišče je tista temperatura, pri kateri se odloči prva kaplja. Priporoča se, postaviti na dno zračne kopeli zavojček papirnatih listov ali sipe. Tedaj kapa bitumen na to, ne zamaže stekla in se pozneje lahko odstrani s pritiska¬ njem s stekleno paličico. Majhne količine mineralnega prahu imajo neznaten vpliv na kapljišče. Za asfaltni bitumen s kapljiščem pod 80° C se jemlje za segrevanje voda, za bitumne s kapljiščem pri višji temperaturi se jemljejo parafinska olja, ker se sicer z vodo ne doseže predpisano dviganje temperature. Do¬ pustni pogrešek pri preizkušanju je + 1° C. 3. Določitev zmehčišča z obročem in kroglico. (A. S.T.M. American Society for Testing Materials- Methode D. 36—26.) Zmehčišče po metodi z obročem in kroglico je tista temperatura, pri kateri gre jeklena kroglica določene teže skozi plast bitumna določenih dimenzij. Aparat ima naslednje dele: medeninast obroč z notra¬ njim premerom 15-9 mm = 6 / s ", z višino 6'4 mm = V«" in z debelino 2-4 mm = 3 / 3 2 ". Glede premera in debeline je dopusten odstopek 0-2—0-3 mm. Jeklena kroglica ima premer 9 - 5 mm = 3 /s'' in je težka 3-45—3-55 g. Stojalo je pripravljeno z ustreznima votlinama za dva obroča za istočasni dvakratni preizkus. Razdalja spodnjega roba obroča od zgornje površine spodnje ploče tega stojala mora biti 25-4 mm = 1". Stojalo visi v stekleni čaši in se torej ne dotika dna. Čaša je iz navadnega tankega stekla, s premerom naj¬ manj 8-5 cm, z višino 10 - 5 cm in s 600 cm 3 prostornine. Termometer z živim srebrom, približno 38 cm dolg, 6 do 8 mm debel, razdeljen na V 2 0 za čitanje od — 2“ do -j- 80° C, mora ustrezati naslednjim pogojem: Tip: paličast termometer s številkami, vrezanimi v steklo. Tekočina: živo srebro. Razdelitev: od —2° do -f 80° C, deljeno na 05 stop¬ nje; vsa dolžina približno 380 mm. Palica — cevka: ustrezno termometrsko steklo s premerom 6—7 mm. Krogla z živim srebrom: Jensko normalno steklo ali temu enako. Dolžina 9—14 mm, premer 4-5—5-5 mm. Razdalja dna krogle z živim srebrom do 0° delitve: od 75—90 mm, do 80° delitve: od 333—355 mm. Prostor za raztezanje: omogočiti je segrevanje termo¬ metra preko 50° C, preko najvišje temperature, označene na lestvici. Razdelitev: vse črte, številke in črke morajo biti jasne, vsaka črtica, ki označa celo stopnjo Celzija, mora biti daljša od ostalih črt. Številke morajo biti pri vsaki sodi črti. Spuščanje: popolno. Plin za polnitev: dušik. Natančnost: pogrešek pri vsaki točki lestvice ne sme biti večji od 0-5° C. Način preizkušanja: Bitumen, ki naj se preizkusi, je pripraviti, kakor je spredaj navedeno. Raztopljena snov se napolni v obroč, ki se je pred tem segrel do tiste temperature, ki jo ima snov, tako da ostane po ohlajenju prebitek snovi. Med napolnjevanjem mora ležati obroč na kovinasti ploči, ki se namaže z zmesjo iz glicerina in dekstrina, da se bitu¬ men na njej ne prilepi. Potem se pusti približno 30 minut stati na sobni temperaturi in čisti bitumen se posname preko površine z malo segretim nožem. Obroča se postavita potem na zgornjo pločo stojala, v čašo se vlije destilirana pravkar prekuhana voda s 5° C temperature, tako da stoji površina vode 5 cm nad po¬ vršino obročev. Uporaba pravkar prekuhane destilirane vode je po¬ trebna, da se ne morejo nabrati na bitumnu mehurčki, ki bi zmanjšali natančnost poskusa. Krogli se deneta v vodo, ne pa na ogledek. Potem se vtakne termometer tako globoko, da leži dno živosrebrne krogle v ravnini spodnje strani ploče, ki nosi obroča. Živosrebrna krogla sme biti oddaljena od obroča največ 6-4 mm = toda se ga ne sme dotikati. Potem, ko se je vzdržala temperatura vode 15 minut na 5° C, se postavita krogli s pripravnimi kleščami na sredo obročev. Nato se segreva čaša odspodaj tako, da se dviga temperatura vode za 5° C na minuto. Temperatura se mora dvigati popolnoma enakomer¬ no in sme znašati razlika po prvih 3 minutah največ + 0-5° C. Vse poskuse, pri katerih je prirastek temperature večji od teh mej, je smatrati za neuspehe. Tlak kroglic izpodriva postopoma bitumen kakor pač temperatura narašča. V trenutku, ko se dotakne bitumen spodnje ploče, se čita temperatura vode in s tem je do¬ ločeno zmehčišče bitumna. Pri bitumnu, ki ima zmehčišče nad 80° C, se upo¬ rablja namesto vode glicerin. 32 Glicerin se segreje do začetne temperature 32° C in se dobro premeša; potem šele se postavi notri stojalo z obročema. Nadaljnji poskus se izvaja kakor spredaj. Živosrebrni termometer je razdeljen na 05° C in ima lestvico od 30" do 160° C. Ustrezati mora naslednjim pogojem: Tip: paličast termometer s številkami, vrezanimi v steklo. Tekočina: živo srebro. Razdelitev: 30° do 160° C z delitvijo na 0-5° C. Vsa dolžina približno 380 mm. Palica — cevka: ustrezno termometrsko steklo s premerom 6-5—7-5 mm. Krogla z živim srebrom: Jensko normalno steklo ali temu enako, ne več kakor 14 mm dolga; premer 4-5 do 5-5 mm. Razdalja dna krogle do črte pri 30° najmanj 75 mm. Razdalja črte pri 30° do črte pri 160": 230 do 275 mm. Prostor za raztezanje mora omogočati segrevanje do 50° preko najvišje temperature na lestvici. Razdelitev: 0-5°; vsakih 10° ima številko in vsaka črta pri 5° je daljša od ostalih. Spuščanje: popolno. Plin za polnitev: dušik. Natančnost: pogrešek na katerikoli točki lestvice ne sme znašati več netro 0-5° C. Poskusni pogrešek: 4: 0'5° C. 4. Določitev zmehčišča po Kramerju-Sarnowu. Zmehčišče po Kramerju-Sarnowu je temperatura, pri kateri pride steber živega srebra določene višine skozi steber bitumna določene višine. Zmehčišče se določa z aparatom, konstruiranim od Kramerja-Sarnowa (»Chemische Industrie«. 1903.. str. 55. in 1914., str. 220, in »Petroleum« 1911/12. str. 158) Pri bitumnih z visokim zmehčiščem se uporabljajo za zunanjo kopel parafinska olja, za notranjo glicerin, sicer pa voda. Mora se na to paziti, da imajo cevke točno 6 mm čiste odprtine (brez stekla) in predpisano višino 5 mm. Merjenje bitumskega sloja ni dopustno s tem, da se vtakne cevka v stopljeni bitumen. Način preizkušanja: Preizkuša se s štirimi poediničnimi opazovanji; štiri na obeh konceh obrobljene steklene cevke s 6 mm notra¬ nje odprtine in 5 mm višine (Bartejeve cevke) se posta¬ vijo na stekleno pločo in napolnijo s pogretim bitumnom, ki se je zmerno segreval, in to tako, da moli bitumen malo iz njih. Ploča se dene s cevkami vred, enako kakor pri do¬ ločanju kapljišča, v sušilnico, kjer se bitumen pusti, da se popolnoma staja. Potem se pusti, da se ohladi, in se odvišna količina bitumna s pogretim nožem posname preko roba cevke. Po ohlajenju na sobno temperaturo, pri mehkejšem bitumnu na temperaturo vode iz vodovoda ali leda, se denejo tako pripravljene polne cevke s pomočjo male gumaste cevke v 10 cm dolgo stekleno cev, in to steklo ob steklo, in nato se nasuje 5 g živega srebra. Količina živega Srebra se odmeri najlažje z malim lijem, ki je zgoraj odprt in drži točno 5 g. Potem se vtak¬ ne v tisti konec cevi, kjer ni bitumna, kos enkrat pre¬ vrtane probkovine; vse 4 cevke se denejo v odprtine kovinskega pokrova tako, da jih drže ti probkovi kosi v odprtinah in se spusti pokrov v vodno kopel iz dveh posod (dve z vodo napolnjeni čaši Denog, ki sta druga v drugo vtaknjeni, prva s 600 cm" vsebine za zunanji) kopel, druga z 250 cm 3 vsebine za notranjo kopel). Nato se pazljivo greje, da se temperatura postopno dviga, in to za 1° C na minuto; brž ko predre živo srebro v eni cevki bitumen, se čita temperatura s termometra, ki stoji v sredini pokrova, in čigar živo srebro je v isti višini, kakor Bartove cevke. Povprečna vrednost teh 4 opazovanj da zmehčišče bitumna; za bitumen, ki ima zmehčišče nad 80° C, je vzeti za zunanjo kopel parafinsko olje in za notranjo glicerin. Segrevanje je treba tako urediti, da se prične pri temperaturi, ki leži za okrog 20" do 25° C pod priča¬ kovanim zmehčiščem. Poskusni pogrešek: - 1° C. 5. Določitev pretrgališča po Fraassu. Pretrgališče je tista točka temperature, pri kateri se pretrga trak spojne snovi, stopljene z jekleno ploče¬ vino, ko se upogne pločevina na določno dolžino. Za do¬ ločitev pretrgališča se uporablja Fraassov aparat. Obstoji iz male stiskalnice, s katero se napravi tanek listič bitumna; njegov glavni del pa obstoji iz aparata za upo¬ gibanje s termometrom in posodo za hlajenje. Stiskalnica ima cilindričen kalup, ki ima na dnu 20 mm dolg in % mm širok prerez, s katerim se določajo enakomerno dimenzije lističev bitumna, ki se naj pre¬ izkusi. Bitumenski lističi se denejo na jeklene ploče¬ vine, s 40 do 41 mm dolžine, 0T5 mm debeline in 20 mm širine. Ti jekleni lističi, ki se postavijo z vlitim bitum¬ nom vred v aparat za upogibanje, morajo potem vzdržati lahno upogibanje na zunanjo stran. Upogiba in ravna se z obračanjem ročice (po en obračaj na sekundo) dotlej da ne udari na drugo stran, in nazaj. Stopnja upo¬ gibanja se stvarno določa s konusom, ki ima 9 mm pre¬ mera. Padanje temperature je urediti tako, da znaša največ 1° C na minuto, in se opazuje na termometru, ki je postavljen v notranjo cev aparata za upogibanje Za hladilno tekočino se vzame eter, skozi katerega se vsrkava suh zrak, za nižje temperature približno pod 20° C pa alkohol in zmrzlina od ogljikove kisline. Upo¬ giba se od stopnje do stopnje s padajočo temperaturo, prične pa se približno za 10° C nad pričakovanim pre- trgališčem. Način preizkušanja: Kalup male stiskalnice se napolni s spojno snovjo, ki se stika v dobro gnetnem stanju skozi prerez kalupa. Potem se dene ena priloženih počevin na spojno snov, se odstranijo prestopajoči robovi, spojna snov se na jekleni pločevini previdno stopi na podloženi kovinasti ali azbestni ploščici, da se odstranita zrak in vlaga in dobi dobra zveza na pločevinastem listu; potem se ohladi in dene z nanešeno spojno snovjo v zarezo aparata za upogibanje. Ko se postavi tako pripravljeni aparat za upogibanje s termometrom vred v zračno kopel hladilnega aparata, se prične s predpisanim hlajenjem. Pri spojni snovi z višjo konzistenco se prične z upogibanjem že približno pri -j- 10° C. Pri dobri svetlobi se opazuje, če in kdaj se je spojna snov pretrgala, in v tem trenutku se pre¬ čita temperatura na termometru aparata za upogibanje. Za kontrolo se mora poskus dvakrat ponoviti in za ta namen je treba pripraviti vedno 2 lističa. 33 Dopustni pogrešek: + 1° C. Najnižja vrednost znači pretrgališče. Stiskalnica ni neobhodno potrebna; z enako dobrim uspehom se sme nanesti 0-4 cm 3 spojne snovi za preizkušanje neposredno na listič, potem ko se določi potrebna količina z množe¬ njem specifične teže spojne snovi z 04. 6. Določitev penetracije pri 25° C. (A. S. T. M. American Society for Testing Materials- Methode B. 5—25.) Z globočino prodiranja (penetracije) se razume dol¬ žina, s katero prodre igla določenih dimenzij pod breme¬ nom 100 g v 5 sekundah v izvestno količino asfaltnega bitumna pri temperaturi 25° C. Ta merjenja se smejo popolniti s preizkušanjem pri drugih temperaturah in z drugo ustrezno obtežbo; v takih primerih se morata poleg označbe globočine prodiranja označiti vedno tudi temperatura in obtežba. Na primer: pri 0° — 200 g in 60 sekund ali 46° — 50 g in 5 sekund. Če se ne omenjajo posebne okolnosti poskusa, velja, da je penetracija do¬ ločena pri 25° C v 5 sekundah in pod bremenom 100 g. Normalna igla s 50-8 mm dolžine in 1-1 do 1*2 mm premera je iz jeklene žice. Na enem koncu je na 6-85 mm dolžine konično priostrena s kotom 8° 40' do 9° 40'; konica je zakrožena, kakor zakrožena čaša, z najmanjšim polu- merom od 0-14 do 0T6 mm. Napravljena igla je kaljena in zglajena. Da se dobijo dobri rezultati, se morajo uporabljati samo take igle, ki natančno ustrezajo navedenim dimen¬ zijam. Važno je, da ne kaže igla nikakega očitnega trenja v aparatu. Uporabljati se sme vsak aparat, ki spušča iglo brez trenja, ki je tako dimenzionirana, da so dobljeni rezul¬ tati v skladu z definicijo penetracije. Način preizkušanja: S pripravljenim asfaltnim bitumnom se napolni od¬ prta pločevinasta škatla brez šiva, s premerom 55 mm (23-76 cm 2 površine) in 35 mm višine, 15—25 mm visoko in ta škatla se dene za 1 uro v sušilnico s temperaturo tališča. To pa zato, da se odstrani zrak, ki se je pri pre¬ livanju morda nabral in da se dobi ravna površina. Škatla, ki se pokrije, da vanjo ne pride prah, ostane 1 uro na sobni temperaturi (toda ne pod 18° C), da se ohladi. Potem se dene škatla z asfaltnim bitumnom v večjo pločevinasto posodo, ki se sme toliko napolniti z vodo, da je ogledek popolnoma pokrit. Ta posoda mora imeti popolnoma ravno dno, da se posoda med poskusom ne ziblje. Nato se dene posoda z malo škatlo za 1 uro v vodo, katere temperatura 25° C ne sme pasti za več, kakor 0-1° C. Vode mora biti najmanj 10 litrov. Posoda se po¬ stavi notri na luknjičasto pločevino, ki je najmanj 5 cm nad dnom; ogledek mora biti vsaj 10 cm visoko pokrit z vodo. Posoda se vzame nato iz te vodne kopeli in se dene s škatlo asfaltnega bitumna na podstavek v aparatu, na¬ kar se postavi normalna igla kolikor mogoče natančno (često s pomočjo ogledala) na površino asfaltnega bitum¬ na. To se doseže na ta način, da se spravi konica igle v stik z njeno sliko na površini bitumna. Sedaj se postavi vzvod, ki prenaša premikanje igle na lestvico, na vodilnico igle, in se zabeleži stanje kazalca na lestvici. Igla se v vodilnici oprosti za 5 sekund, da more vdreti s težo 100 g v asfaltni bitumen. Po 5 sekundah, kar se kontrolira s kronometrom, se igla pritrdi in na lestvici se prečita novo stanje kazalca. Razlika med prvini in drugim čitanjem znači globočino prodiranja (penetracije) asfaltnega bitumna v stopnjah. 10 stopinj na lestvici ustreza 1 mm globočine prodiranja. Navadno se ponovi poskus najmanj trikrat; toda vdrtine morajo biti oddaljene vsaj 1 cm druga od druge in od roba škatle. Po vsakem poskusu se postavi doza z malo vodno kopeljo zopet v veliko vodno kopel in se vdene nova igla. Igle se čistijo z vato in bencolom in se hranijo v vazelinu. Zarjavele igle se ne smejo uporabljati. Po¬ vprečna številka vsaj treh opazovanj, ki se medsebojno ne smejo razlikovati za več nego je spodaj navedeno, znači potem iskano globočino prodiranja — penetracije. Poedini poskusi morajo imet: naslednjo natančnost: pri globočini prodiranja 150—200 mm nikakor več nego 10 stopinj razlike; 75—150 mm nikakor več nego 5 stopinj razlike; 25— 75 mm nikakor več nego 2 stopinji razlike; pod 25 mm nikakor več nego 1 stopinjo razlike med najmanjšimi in največjimi vrednostmi. Če se hoče določiti globočina prodiranja tudi ob dru¬ gih pogojih, je predložiti naslednja merjenja: pri 0 n C, 200 g obtežbe 60 sekund; pri 46° C 50 g obtežbe 5 sekund. 7. Določitev razteznosti (duktilitete) pri 25° C. (A. S. T. M. American Society for Testing Materials- Methode D. 113—26 T.) Razteznost asfaltnega bitumna se meri po dolžini niti, za katero se da raztegniti asfaltni bitumen pri 25° C z brzino 5 cm na minuto, ne da bi se pretrgal. Za napravo poskusa služi Dowov aparat za merjenje razteznosti. To je podolžno korito, ki se napolni z vodo 25° C in ki ima pripravo za raztezanje bitumenskega normalnega poskusnega telesa. Za raztezanje bitumna se sme uporabiti vsak aparat, samo če je tako urejen, da je ogledek med preizkusom stalno pokrit z vodo in če je mogoče doseči enakomerno brzino 5 cm na minuto. Za napravo poskusnih teles služi meden kalup, ki ima naslednje točno določene izmere: Vsa notranja dolžina 7-45 do 7-55 cm. Razdalja med končnimi deli 2-97 do 3 - 06 cm. Razdalja končnih delov pri odprtinah 1-98 do 2 - 02cm. Širina poskusnega telesa na najožjem mestu 0-99 do 1-01 cm. Debelina poskusnega telesa povsod 0-99 do 1-01 cm. Izvedba poskusa: Za preizkus določeni asfaltni bitumen se pripravi, kakor je to spredaj navedeno. Ko se dobro premeša, se napolni kalup, ki leži na medeni ploči, namazani z zmesjo iz glicerina in dekstrina, in se drži v ravnovesju z obračanjem stranskega vrtila. Deli kalupa morajo biti na strani tudi namazani z navedeno zmesjo, da se asfaltni bitumen ne prilepi. Kalup se na¬ polni s tankim curkom od strani do strani tako, da ga po hlajenju nekaj preostane Potem se pusti, da se ohladi pri sobni temperaturi Kalup se postavi za 30 minut v vodno kopel, ki je segreta do 25° C. izprani ostanek se posname s pogretim nožem. Medena ploča se položi z napolnjenim kalupom vred v vodno kopel, kjer se pusti eno uro pri poskusni tempe¬ raturi 25° C (_M # ). Vodna kopel mora držati najmanj 3 34 10 litrov. Ogledek leži na luknjičasti pločevini 5 cm nad dnom posode in mora biti napolnjen najmanj 10 cm viso¬ ko z vodo. Nato se vzame poskusno telo iz medene ploče in dene v aparat za merjenje razteznosti. Obročni robovi se obesijo na kljukice v stroju, deli na straneh kalupa se upognejo in nato se oba konca z brzino 5 cm na minuto (+5%) raztezata. Med poskusom mora stati voda vsaj 2-5 cm nad kalupom in imeti stalno temperaturo 25° C (+ o-i°). Asfaltni bitumen se razteza počasi, da se dobi tanka nit. Ko se nit pretrga, se izmeri razdalja med obema čeljustima medenega kalupa v centimetrih, in s tem je razteznost določena. Povprečna vrednost treh poskusov določa iskano razteznost — duktiliteto dotičnega asfaltnega bitumna. Podatki, ki bi se dobili zunaj navedenih poskusnih pogo¬ jev, se pri preračunjevanju povprečne vrednosti ne upo¬ števajo. Dopustni pogrešek: +10 %. 8. Določitev količine pepela. Odmeri se približno 5 g bitumna kakor je spredaj navedeno in se dene v žareč kremenat ali platinski talil¬ ni lonček, ki se predhodno natančno stehta. Lonček se postavi na močno železno pločevino, ki se odmakne ne¬ koliko centimetrov od mesta, kjer stoji lonček, in se segreva odspodaj z Bunsenovim gorilnikom. Asfaltni bitu¬ men se tali, polagoma izpariva in naposled sežge v žlin¬ dro. Od tega trenutka se segreva z odprtim plamenom, dokler ne zgori ves ogljik. Preden se segrevanje konča, se priporoča, žgati še kakih 5 minut s pihalnikom, da se odstranijo poslednji sledovi nezgorelega ogljika. Ko se stehta lonček z ostankom, se lahko izračuni količina pepela in nato se preizkusi njegova kvalitativna sestava. Če ima v sebi apno, se mora pri ponovnem žarenju in tehtanju paziti na stalnost teže. Dopustni pogrešek pri preizkušanju: -k 002 %. 9. Določitev raztopljivosti. a) Raztopljivost v ogljikovem disulfidu ali kloro¬ formu. Dva grama asfaltnega bitumna, pripravljenega, kakor jo spredaj navedeno, se stehtata v Erlenmeyerjevi bučki s 150 cm 3 in se mu postopno doda 100 cm 3 čistega ogljikovega disulfida, odnosno kloroforma. Ta zmes se tako dolgo stresa, dokler se asfaltni bitu¬ men popolnoma ne raztopi in na stenah bučke nič ne ostane. Bučka se potem zamaši s probkovim zamaškom in postavi na stran. Od tu naprej se lahko preizkuša na dva načina. Za izbero med tema načinoma je odločilna količina fino razdeljenih, neraztopljivih delcev asfaltnega bitumna. 1. Način dela pri veliki količini fino razdeljenih, neraztopljivih sestavnih delov: Erlenmeuerjeva bučka se pusti pri tem načinu 12 ur v temnem prostoru Preostali del raztopine se nato koli¬ kor mogoče popolno očisti in prelije v drugo čisto in z merilno lestvico opremljeno bučko, ne da bi se pri tem skalil. Vsebina prve bučke se obdeluje nato z nadaljnjo količino raztopila, kakor prej dobro pretrese in postavi z drugo bučko zopet 12 ur v temen prostor. Raztopini iz obeh bučk se odlijeta (dekantirata) potem pazljivo skozi 3 mm debel cedilnik iz novo razbeljenega azbesta po¬ dolžnih vlaken v stehtani Goochov lonček. Preceja se brez uporabe vakuuma in se mora držati temperatura raztopine med 20° do 25° C. Usedek na cedilniku se nato korenito z raztopilom izpira, dokler ne postane precedek brezbarven. Usedka v obeh bučkah se še enkrat pretreseta z raztopilom, ali se pa pustita stati 24 ur ali tako dolgo, da se suspendi¬ rani neraztopljivi deli popolnoma ne usedejo. Potem se vlije tekočina skozi cedilnik. Končno se izpirajo preostanki iz obeh bučk tako dolgo, da postane tekočina, ki se naj preizkusi, skoraj brezbarvna. Tekočina se preceja vedno skozi Goochov lonček. Ta postopek se lahko znatno skrajša, če se doda vsebini prve bučke odmerjena količina novo stehtanega azbesta iz podolgastih vlaken, ki je približno dvakrat težji od snovi, ki se preizkuša. Ko se ta bučka stresa z raztopilom, se neraztopljivi deli absorbirajo, s čimer se prepreči, da bi se luknjice na cedilniku zamašile; v tem razmerju se skrajša tudi za precejanje potrebni čas. Dopustni pogrešek: + 01%. 2. Način dela, če ima bitumen neznatne količine fino razdeljenih neraztopljivih sestavin v sebi. Ta način da jako dober izsledek, če bitumen, ki se preizkuša, nima takih neraztopljivih delov v sebi, ki bi lahko zamašili luknjice cedilnika. Ko se doda ogljikov disulfid, odnosno kloroform, se pusti bučka stati 15 mi¬ nut in raztopina se precedi skozi stehtani Goochov lonček. To se mora napraviti natančno, precejanje se pa mora takoj prekiniti, če se pokaže usedek. Usedek se prenese nato z novim raztopilom na cedilnik, po potrebi z brisalom. Ostanek na cedilniku se potem z raztopilom tako dolgo izpira, da postane izpiralna tekočina čista, brezbarvna. Pri obeh teh postopkih se čisti Goochov lonček samo odzunaj. Lonček z vsebino in pri načinu 1. tudi obe bučki se denejo potem za % ure v sušilnico s 105° C, se v eksikatorju shlade in stehtajo. Razlika med težo prvotne snovi brez vlage in težo usedka znači količino delov, ki so se v ogljikovem disulfidu, odnosno v kloroformu raztopili. Ta razlika se označa v praksi vedno v odstotkih. Dopustni pogrešek: + 0-1%. b) Raztopljivost v tetraklorovem ogljiku. Način dela je isti, kakor pod a); uporablja se pa samo 1 g asfaltnega bitumna brez vlage. c) Raztopljivost v nedišečem bencinu (60°—80°). Dela se po načinu, kakor je popisan pod a), z na¬ slednjimi izpremembami: uporablja se 1 g brezvodnega asfaltnega bitumna in 100 cm 3 bencina. Mešanica asfaltnega bitumna in raztopila mora stati mirno v temnem prostoru vsaj 18, a največ 24 ur. 10. Določitev količine parafina. 20g asfalta se stopi v stekleni bučki s pravilnim hladilnikom v 30 cm 3 bencola in se zlije raztopina ne- glede na nekaj preostankov v 400 cm 3 normalnega ben¬ cina. Ko se posede, se izsesa tekočina od izločenih delov asfaltne snovi s precejanjem s pomočjo vakuuma, izpere nato z normalnim bencinom in premeša trikrat s po 30 cm 3 koncentrirane žveplove kisline v odvajalnem liju, da se izločijo asfaltne snovi. Nato se raztopina v nor¬ malnem bencinu še pere z normalno alkoholno raz¬ topino alkaličnega hidrooksida (50% alkohola) in potem nekolikokrat z vodo, dokler ne da s fenolftaleinom nevtralne reakcije in ne izhlapi. Kar ostane, se segreva v sušilnici večkrat po 10 minut do 105° C, dokler se ne dobi približna stalnost teže. Tako določena teža olja se preračuni kot končna gmota brez pepela. Kolikor mogoče velika koiičina tega olja se na¬ tančno stehta in destilira v bučki brez termometra, dokler se ne dobi koks, in se destilat stehta. (Destilacija mora razkrojiti visokomolekularna olja, ki motijo dolo¬ čitev parafina.) Destilat se raztopi v 20 do 30 cm 3 etra- alkohoia 1 :1 (absolutni alkohol) in se raztopina v epruveti shladi na — 20° C. Potem se precedi skozi cedilnik, ki je enako shlajen. Ostanek na cedilniku se po možnosti trikrat izpere s po 30 cm 3 alkoholnega etra z — 20° C. Ko izhlapi 5 cm 3 navedene tekočine za izpira¬ nje, ne sme biti nobenega oljnatega ostanka. Potem se raztopi v toplem bencolu, izpostavi da izhlapi raztopilo, suši 15 minut pri 105° C in stehta. Teža se preračuni (reducira) na nedestilirano olje in na končno gmoto. V vsakem primeru se mora določiti tališče tako doblje¬ nega parafina na krožnem termometru ali na kapilarni cevki in vrednost zabeležiti. Dopustni pogrešek: + 0-05%. 11. Določitev izgube v teži in izprememb. (Preizkušanje stanovitnosti.) Odmeri se 50 g bitumna, pripravljenega kakor v začetku popisano, torej brezvodnega bitumna, v prav tako stehtano medeno skledo s 128 cm 2 površine (12-8 cm premera) in natančno 1*5 cm notranje višine, in se bitumen s pazljivim segrevanjem v skledi kolikor mo¬ goče enakomerno razdeli. Skleda se postavi natančno vodoravno na močnem lesenem podstavku v sušilnico, v kateri se mora držati temperatura na 163° C do 1° na¬ tančno. Po peturnem segrevanju se vzame podstavek iz sušilnice, shladi na sobno temperaturo in stehta izguba pri teži v odstotkih teže; nato se določijo, ko se je asfaltni bitumen še enkrat stopil in dobro premešal, še enkrat kapljišče, zmehčišče, pretrgališče, globočina prodiranja in razteznost pri 25° C. Izpremembe teh fizičnih lastno¬ sti v zvezi z izgubo v teži določajo mero za večjo ali manjšo stanovitnost asfaltnega bitumna. Paziti se mora, da je v sušilnici temperatura 163° C, še preden se po¬ stavi ogledek vanjo, da se meri temperatura pri polni višini asfaltnega bitumna, da se natančno vzdržuje stalna temperatura z največjo razliko 1° in da je v sušilnici vedno en sam ogledek, ker se pri več ogledkih ti lahko vzajemno dotikajo, kar vodi do netočnih rezultatov. Dopustni pogrešek: + 10%. V Beogradu, dne 19. aprila 1933.; M. G. št. 10.504. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 21 . Norme o sestavi in preizkušanju asfaltnih snovi za zalivanje tlaka v vrstah in malih kock.* A. Lastnosti asfaltnih snovi za zalivanje. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne Ibra 1933., št. 252/LXXII/729. — »Službeni list« št. 43/5 5. oktobra 1938., št. 227/LXVIII/672 in z dne 3. novem- iz 1. 1934. 3 * 36 B. Predpisi za preizkušanje snovi za zalivanje. U 4 : Norme za preizkušanje asfaltnih snovi D Il r U 2 : Označuje spojna sredstva po običajnih načinih po normah za nabavo in preizkušanje asfaltnega bi¬ tumna. U 3 : Pripravljanje rudninskega agregata po normah za sestavo rudninskih snovi, U 4 : Pripravljanje rudninskega agregata kakor pod U 3 . U 5 : a) Norine za preizkušanje asfaltnega bitumna A B III 4 . b) Sila izlivanja je važna pri snoveh, ki se upo¬ rabljajo za zalivanje kock in lončenih cevi in se določa na ta način, da se 1 kg dotične snovi v pločevinasti po¬ sodi na vreli zračni kopeli popolnoma raztopi. V tem stanju se izmeri temperatura snovi s termometrom, ki se potopi v snov; snov se še enkrat dobro premeša in potem vliva v 5 do 10 mm širok stik med dve kameneni kocki, ki sta postavljeni druga ob drugo. Sila izlivanja je zadostna, če se da stik s snovjo popolnoma zaliti, nezadostna pa, če snov stika ne zalije popolnoma, četudi se snov močneje segreje. c) Ločitev v vročem tekočem stanju. Približno 1 kg snovi se segreje v pločevinasti škatli, visoki 12 cm, s premerom 10 cm, do temperature, pri kateri postane tekoča tako, da se lahko vliva (toči). Ta temperatura je večinoma med 100° do 120°. Potem se ta tekoča snov dobro premeša in pusti skozi 30 minut mirno na tej vi¬ soki temperaturi in se nato z leseno lopatico po dnu škatle otipava, da se tako dožene, ali se je nabrala na dnu težka rudninska snov; če je te snovi veliko, je s tem ločitev dognana. Sedaj se tekoča snov odlije in se določi vrsta in velikost zrna rudninske snovi, ki je padla na dno. To se določa tabo, da se obdeluje usedek s sred¬ stvi, ki asfalt raztapljajo, d) Razlivanje (tekočnost). Lastnost razlivanja snovi mora omogočiti predočbo, če n. pr. snov za zaliva¬ nje kock na močnem solncu in če se močno segreje, lahko sama izteče iz stikov. Določa se na isti način in s pomočjo istega aparata, kakor razmehčanje asfaltnega bitumna, da se da gnesti, tako da se lahko dela po tam¬ kaj razloženi metodi. C. Ponašanje pod udarcem pri 0°. Snov se z zmernim segrevanjem toliko razmehča, da se dajo napraviti iz nje kocke z okoli 4 cm dolgimi robovi. Tri take kocke se postavijo v zmes vode in leia ter se po dveurnem hlajenju pri 0° razbijejo z majhnim kladivom. Če razpadejo pri tem kocke samo na velike kose, je vztrajnost na mrazu zadostna; če se pa opazi pri razbijanju mnogo majhnih koščkov, drobnih in gro¬ bih zrn ali prahu, taka snov ni dovolj elastična (prožna) na mrazu. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo dne 1. okto¬ bra 1933. V Beogradu, dne 25. avgusta 1933.; št. 28050/33. Minister za gradbe Srkulj s. r. Norme o sestavi rudninskih tvarin in asfaltnih snovi kakor tudi o njihovem preizkušanju.* A. Rudninske tvarine. Posebne zahteve, katerim morajo ustrezati rudninske tvarine, so predpisane pri poedinih vrstah asfalta umet¬ nega ali naravnega izvora glede na vsebino škodljivih sestavin, velikost zrna itd. v normah, navedenih pod B. Od sestavnih delov snovi umetnega asfalta se zahteva vobče naslednje: rudninske tvarine morajo imeti veliko trdnost in žilavost, njihova struktura pa mora biti tako zgoščena, da v zvezi s koeficientom nasičenosti popol¬ noma zavaruje stanovitnost na mrazu. Ne smejo se dati cepiti v smeri največjega odpora. Biti morajo brez gline, ilovice, sadre in premoga. Umestna je trdna eruptivna kamenina in kremena bogat pesek in prodec. Rudninski kosi morajo biti kolikor mogoče robati, kockasti; toda ploščati se ne smejo uporabljati. Uporabljati se sme tudi počasi ohlajena kristalasta in stanovitna žlindra iz plavžev. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 9. novembra 1933., št. 257/LXXIV/733, in z dne 22. ju¬ nija 1934., št. 141/XXXVII/369. — »Službeni list« štev. 240/30 iz leta 1934. in št. 430/53 iz 1. 1934. B. Snovi, ki vsebujejo asfaltni bitumen. 1. Naravni tolčeni asfalt. Raztopljiva količina asfaltnega bitumna se giblje v splošnem med 7'5 in 12-0% teže. Pri sicilijanski tvarini je najmanjša vrednost 9% teže. Neraztopljivih organskih spojin: pod 1-6% teže. Vsebina gline: pod 5% teže, sadre: pod 0-8% teže, pirita: pod 0-5% teže. Vsebina peska: pod 2% teže. Zmehčišče po metodi z obročem in kroglico: nad 37° C. Zmehčišče po Kramerju-Sarnovvu: nad 25° C, kaplji- šče po Ubbelohdeju: nad 50° C. Pretrgališče po Fraassu: pod —8°. Globina prodiranja (penetracije) pri 25°: med 20° in 210°. Vsebina tera: 0. Prostorninska teža iz kolovoza vzetega in v kalupe nabitega asfalta: med 17 do 2-2. 37 Zmanjšba tlačne trdnosti od ležanja v vodi: pod 65%. Nabreklost od ležanja v vodi; pod 5% prostornine. Vpijanje vode v votlinah; v brezzračnem prostoru pod 25% prostornine. Prepuščanje vode pri 0-3 atmosfere: pod 500 gramov na uro. Predornost pri 22" pod obtežbo 52-5 kg/cm 2 po 5 urah: snov mo-a nositi pritisk med izvestnim naj¬ krajšim časom, ne da bi se takoj zdrobila; temveč mora vzdržati, da se pritisk obtežbe vtisne. Asfaltna moka ne sme imeti v sebi preko 2 mm veli¬ kih sestavin; poglavitno mora biti sestavljena iz zrn v velikosti 1, 2 in 3; preveč drobnemu zmletku se je izogibati, t. j. mora imeti zrna v velikosti 0-09—0-2, 0 - 2—0-6 in 0'6—30 mm. Rudninska snov brez asfaltnega bitumna mora biti poglavitno sestavljena iz zrn v velikosti 00, 0, 1 in 2; zrna v velikosti 3 so dopustna v manjši količini, zrn v velikosti 4 (3—10 mm) in 5 (preko 10 mm) pa ne bi smelo biti. Asfaltni bitumen in asfaltne snovi se morajo pre¬ izkusiti po navedbah v razpredelnici 1. pod D. II.s. 2. Umetni tolčeni asfalt. Je sestavljen kaKor naravni loicem asfalt iz apnenca in asfaltnega oitumna; pripravlja se pa s toplim meša¬ njem zmletega apnenca sieuuje arohnosti s potrebno količino asiatlnega oitumna ter se prodaja in izaeluje, kakor naravni asialt. Od samega apnenca se zahteva, da ima v sebi gline: pod 5%, peska: pod 5%, sadre: pod 5% in votiin: pod o/o prostornine. Zmletek takega apnenca mora biti srednje drobuosti in pouooen naravnemu asfaltnemu zmletku; nikakor pa ne sme biti, kakor n. pr. pri polnilu, samo zmletek finega praha, ker bi se potem morata uporabiti tudi velika neekonomična količina asfaltnega bitumna. Zrna- tost zmletka iz kamenega praha je ustrezna v naslednjih mejah: za K00 in KO približno 30 do 50%, za KI, 2 in 3 približno 10 do 25%. Asfaltni bitumen ne sme nikdar imeti v sebi trini- dadskega asfalta, temveč mora brezpogojno biti dober, gneten asfaltni bitumen iz kamenih olj. Zmehčišče ne sme biti pod 35" niti nad 45° po Kramerju-Sarnovvu, ker se ne sme pokazati tvorba usedka, pa tudi notranja naprezanja ne smejo biti prevelika. V ostalem mora ustrezati asfaltni bitumen splošnim zahtevam po normah za nabavo asfaltnega bitumna.* Temeljito v stroju zmešana in pri 180“ C izdelana vsebina asfaltnega bitumna v umetnem asfaltnem zmle¬ tku se giblje med 8 do 11% teže po tem, kakor je pač apnenec zmlet debeleje ali drobneje. Meša se ob segre¬ vanju tako dolgo, da se odenejo vsi apnenčasti delci po¬ polnoma z asfaltnim bitumnom in da dobi prah natančno temno čokoladno barvo, kakor jo ima naravni asfalt. Umetni tolčeni asfalt, napravljen pri 140° C, mora imeti: pri 22° nad 30 kg/cm 2 , pri 40° nad 10 kg/cm 2 trdnosti; po 28-dnevnem ležanju v vodi se tlačna trdnost ne sme zni¬ žati za več kakor 65%. Nabreklost v vodi pod 5% prostornine, votlin pod 15% prostornine, propustljivost za vodo pri 3 m visokem vodnem stebru: pod 100 g na uro; prcstorninska teža: nad 2'0, predornost pri 22° C pod obtežbo 52-5 kg/cm 2 po 5 urah: pod 5 mm, toda ne da bi nastopilo drobljenje poskusne kocke. * Gl. pod štev. I., 20. te zbirke. Asfaltni bitumen in asfaltne snovi je treba pre¬ izkusiti po priloženi razpredelnici I., pod D. II. 8 , teh norm. 3. Peščeni asfalt (ki je sestavljen iz zmesi drobnozrnatega peska, kamenega praha in asfaltnega bitumna). Količina raztopljivih sestavin: asfaltnega bitumna med 9 in 12% teže. Zmes se mora pripraviti glede na votline nasute in do maksimuma zbite rudninske snovi tako, da votline v izdelanem, stolčenem ali zvaljanem peščenem asfaltu kolikor mogoče brez ostanka izginejo, a se pri tem čim bolj omeji večja uporaba asfaltnega bitumna. Pri večji vsebini polnila ni treba naknadno zapolnjevati z asfaltnim bitumnom. Količina neraztopljivih sestavin organske narave: pod 1-6% teže. Zmehčišče asfaltnega bitumna po metodi z obročem in kroglico: nad 45", približno med 45° in 65°. Zmehčišče po Kramerju-Sarnowu: nad 35", približno med 35" in 50". Pretrgališče po Fraassu: pod —8". Pretrgališče ekstrahiranega asfaltnega bitumna pod + 0 ». Globina prodornosti pri 25° C po Richardsonu veči¬ noma med 25 in 90°, ki se pa sme vzpeti do 120°, če se uporabi jako veliko kamenega praha. Razteznost pri 25° C: preko 50 cm, ekstrahiranega bitumna: nad 6 cm. V ostalem veljajo norme za nabavo asfaltnega bitumna. Uporablja se pesek z velikostjo zrna 1, 2 in 3, od katerega ima najdrobnejše okoli 0-09 mm, najdebelejše pa okoli 3-0 mm;* kak odstotek velikosti zrna 00 in 0 je dovoljen (glej C. 8 teh norm), toda ta prah ne sme biti sestavljen iz gline ali ilovice; tudi ne sme pesek, kolikor mogoče, imeti premoga v sebi. Po vsebini je dovoljeno največ 1% gline, 0'2 % premoga. Uporaben je pesek vsake vrste, ki ima v sebi pri¬ bližno enake dele zrn 1, 2 in 3. Z dodatkom kamenega praha je zbiti votline v pesku najmanj na toliko, da znaša prostorninska teža približno 2-0, votline nasute in do maksimuma zbite zmesi peska pa manj ko 25% prostornine; vendar je boljše, če se znižajo votline na približno 20% prostornine. Pri posebno velikih obtežbah se priporoča največkrat zmes kamenega praha in peska z najmanj 20% praha. Za fini kameni prah se sme uporabiti samo posebno drobno zmlet gosti kamen (ne kreda niti kremenjak); vsebina najfinejših zrn velikosti 00 in 0 mora znašati najmanj 80%. Kameni prah ne sme imeti v vodi raztopljivih delov niti ne sme reagirati v vodi. Istotako je treba izključiti vsa hidravlična spojila, kakor portlandski cement, železni portlandski cement, cement iz plavžev, hidravlično apno, zrnasto žlindro iz plavžev, apno, prah iz sadre in traso, ker imajo veliko hidratov v sebi. Najustreznejši kameni prah se dobi, če se razbit trden kamen brez glinastih sestavin zmelje na drobno. Pri uporabi samo male količine, približno 10% kamenega praha, ki pa samo v najredkejših pri¬ merih ustreza zahtevani gostoti rudninske snovi, se mora pred mešanjem pesek segreti najmanj na 180° G. da doseže tako naknadno dodani hladni, toda brezpogoj- * Vendar s tem ni rečeno, da pesek debelejšega zrna ni uporaben in da je zato izključen. B8 no popolnoma suh kameni prah temperaturo okoli 150° do 170° C. Pri večjem dodatku kamenega praha od 15 do 20% se mora zlasti paziti, da znaša temperatura zmesi peska in kamenega praha pred dodatkom asfalt¬ nega bitumna okoli 180°, ker se sicer v zmesi ne more doseči popolna obvlaka z asfaltnim bitumnom. Kolikor finejša je rudninska snov, toliko skrbnejša morata biti mešanje in obvlaka z asfaltnim bitumnom. Pri temperaturi 170° do 180° pripravljeno asfaltno snov je valjati namenu primerno pri 160°, toda nikdar ne pri temperaturi pod 125° C. Na ta način dobljeni kolovoz mora biti brez votlin; samo pri velikem dodatku kamenega praha, nad 20% teže, je dopusten kakšen odstotek votlin od prostornine dovršene zvaljane plasti. Dalje se zahteva od snovi, zbite v kalupe, po teh normah: prostorninska teža nad 2'0; tlačna trdnost pri 22° C: nad 30 kg/cm 2 in pri 40° C nad 10 kg/cm 2 ; zmanj¬ šanje trdnosti po 28dnevnem ležanju v vodi: če mo¬ goče 0, brezpogojno pa pod 20%; vpijanje vode po 3urnem ležanju v vakuumu pod 3%; če je količina moke velika, sme biti vpijanje večje; nabreklost pod 2% pro¬ stornine, propustljivost za vodo 0; predornost pri 22° C pod obtežbo 52-5 kg/cm 2 po 5 urah pod 10 mm. Poskusna kocka se ne sme zdrobiti. Asfaltni bitumen in asfaltne snovi je treba pre¬ izkusiti po razpredelnici TI., D. TI. s, teh norm. 4. Asfaltni beton (grobi in fini). Asfaltni beton je sestavljen iz kolikor mogoče dobro zbite zmesi in s čim manj votlinami: finega tolčenca, finega in grobega kamenega drobiža (drobca in grušča), peska in kamene moke z asfaltnim bitumnom. Razločuje se grobi in fini asfaltni beton. Grobi asfaltni beton ima v težnih odstotkih 5 do 8 % asfaltnega bitumna v sebi. Zmehčišče po Kramerju-Sar- nowu: 35 do 50°, po metodi z obročem in kroglico 45 do 65°, v vdelanem stanju pod 65° po K.-S. Globina preš dornosti 25 do 90, razteznost pripravljenega asfaltnega bitumna nad 50 cm, vdelanega pa nad 6 cm; v ostalem glej norme za nabavo asfaltnega bitumna. Rudninska snov se mora sestaviti tako, da ustreza grafična slika njene sestave znanim diagramom, na pr. Ocenovemu, Filerjevemu ali Grafovemu; začne se lahko n. pr. z naslednjo sestavo; polnila od 0-0 do 0 - 09 mm: 4 do 10 % teže, peska od 0 - 09 do 0'2 mm: 5 do 7 % teže, peska od 0-2 do 0-6 mm: 12 do 18 % teže, peska od 0-6 do l - 0 mm: 7 do 11 % teže, grušča od 1 do 10 mm: 7 do 20 % teže, drobca od 10 do 25 mm: 8 do 20 % teže, tolčenca od 25 do 30 mm: 15 do 45 % teže. Največje zrno s 30 mm premera. Rudninske snovi morajo ustrezati v ostalem splošnim predpisom pod A. teh norm. Asfaltni bitumen in rudninska zmes se pri 180° C skrbno zmešata in zvaljata, kolikor mogoče, pri 160° C, toda nikdar ne pri temperaturi, manjši od 125° C. Kakovost izdelane zvaljane snovi, ki se vzame iz kolovoza in natolče v kalupe, mora biti takale: prostor¬ ninska teža okoli 2 - 5, tlačna trdnost pri 22° nad 30 kg/cm 2 , vpijanje vode pod 2 % teže ali pod 5 % prostornine. Fini asfaltni beton je sestavljen iz zmesi tolčenca, ki ima čim manj votlin, peska in kamenega praha z asfaltnim bitumnom. Vsebina bitumna je 7 do 9 % teže. Količina se mora ravnati po votlinah rudninske snovi, pri kolovozu iz zvaljanega finega asfaltnega betona pa morajo popolnoma izginiti votline, ne da bi asfaltnega bitumna kaj preostalo. Zmehčišče uporabljenega asfaltnega bitumna po K.-S.: 35 do 50°, po metodi z obročem in kroglico: 45 do 65° Globina prodiranja pri 25° C: 25 do 90“. V ostalem mora ustrezati asfaltni bitumen splošnim pogojem za nabavo asfaltnega bitumna. Zmehčišče ekstrahiranega asfaltnega bitumna po K.-S.: pod 65°, po metodi z obročem in krog¬ lico: pod 80°. Razteznost: nad 6 cm, pretrgališče: pod + 0. Rudninske tvarine morajo ustrezati pod A. navede¬ nim splošnim predpisom. Ob dodatku kamenega praha je stolči zmes peska in kamenega drobiža toliko, da se njene votline, ki se morajo izpolniti z asfaltnim bitum¬ nom, znižajo na manj od 22% prostornine. Velikost gru- ščevega zrna pri kolovozih s težkim prometom ne sme biti večja od 10 mm, njegova količina pa ne sme preko¬ račiti 30 % teže. Pri kolovozih, izpolnjenih s kamnom in pri lažjem prometu se sme uporabiti grobi grušec do 15 mm v količini do največ 40 % teže. Rudninska snov se mora tako sestaviti, da ustreza grafična slika njene sestave znanim diagramom, n. pr. Ocenovemu, Filerjevemu ali Grafovemu. Začne se lahko n. pr. z naslednjimi zmesmi, ki imajo ustrezne sestavne dele: polnila od 0-0 do 0-09 mm: 7 do 11 % teže, peska od 0-09 do 0-2 mm: 8 do 22 % teže, peska od 0-2 do 0'6 mm: 12 do 38 % teže, peska od 0-6 do 1-0 mm: 8 do 20% teže, grušča od 1-0 do 10 mm: 20 do 40% teže. Od zvaljanega ali tolčenega finega asfaltnega betona v kolovozu, ki je nabit po normah v kalupe, se zahteva, da ima prostorninsko težo: nad 2-2, tlačno trdnost pri 22° C: nad 30 kg/cm 2 , tlačno trdnost pri 40° C: nad 10 kg/cm 2 , zmanjšbo tlačne trdnosti po 28 dnevnem leža¬ nju v vodi po možnosti 0, brezpogojno pa pod 20%, na¬ breklost po 28 dnevnem ležanju v vodi pod 1% prostor¬ nine, vpijanje vode pod 3% prostornine, propustljivost j za vodo 0, globina uleganja pri 22° C pod obtežbo 52-5 kg/cm 2 po 5 urah, kolikor mogoče pod 10 mm in ne da bi poskusno telo razpadlo. Asfaltni bitumen in asfaltne snovi je treba pre¬ izkusiti po razpredelnici II., pod D. II. S , teh norm. 5. Asfalt iz tolčenca (mešani asfaltni makadam). Asfalt iz tolčenca (tolčenega gramoza) je sestavljen iz zmesi tolčenca, grobega kamenega drobiža s finim ka¬ menim drobižem in z zdrobljenim ali naravnim peskom, ali brez finega drobiža, zmešane v toplem stanju z asfalt¬ nim bitumnom ter v toplem stanju vdelane in dobro zvaljane. Kolovoz je napraviti v sklenjeni plasti, da se zavarujejo votline zgornje površine gramoznega kolo¬ voza. Ta sklenjena zaprta plast je sestavljena iz ene plasti z 1-0 do 2-5 kg/cm 2 asfaltnega bitumna, čigar zmeh¬ čišče je pri 30 do 40° C po K.-S., in čez katero se raz¬ prostre suh, trd, grob in fin kameni drobiž. Uporabljeni asfaltni bitumen za asfalt iz tolčenca mora ustrezati splošnim predpisom za nabavo asfaltnega bitumna. Njegovo zmehčišče po K.-S. mora biti med 35 in 50°, globina prodiranja pa med 25 in 90°, zmehčišče ekstrahiranega bitumna po K.-S. pod 65°, razteznost nad 6 cm. Za rudninske tvarine se stavljajo splošne zahteve, predpisane pod A. teh norm. Primeri za velikost zrna: fini drobiž (grušec) od 5 do 10 mm: 30% teže, grobi drobiž (drobec-split) od 10 do 20 mm: 35 % teže, fini tolčenec od 20 do 30 mm: 35 % teže, 39 ali grušec in drobec fini tolčenec srednji tolčenec ali fini in grobi drobec fini tolčenec srednji tolčenec Z dodatkom zdrobljenega kamenega ali naravnega peska je mogoče napraviti s tolčenjem zmes iz tolčenca ter grobega in finega kamenega drobiža. Pri tem se lahko izločijo debelejše vrste tolčenca. Asfaltni bitumen pri vdelanem asfaltu iz tolčenca se ne sme strditi (pre¬ žgati) več, nego je dopustno. Kamen in asfaltni beton se morata mešati približno pri 150 do 160° C, vdelavati pa ob suhem vremenu in kolikor mogoče pri temperaturi nad 120°. Količina asfalt¬ nega bitumna se giblje med 5 do 7 % teže rudninskih sestavnih delov. 6. Zaliti (penetrirani) asfaltni makadam. Pri zalitem asfaltnem makadamu se valja v suhem zmes srednjega in finega tolčenca in zaliva z vrelim 180° C asfaltnim bitumnom ali z asfaltno malto (asfaltni bitumen z rudninsko zmesjo). Potem se razgrne grobi drobiž (drobec-split) enakomerno po kolovozu, se zmerno valja in zalije z asfaltnim bitumnom, segretim na 180° C. Nato se pokrije z drobnim kamenim drobižem (gruščem), kolovoz pa zvalja z največ 12 ton težkim valjarjem. Količina uporabljenega bitumna je odvisna od go¬ stote v sestavi rudninske zmesi. Asfaltni bitumen mora ustrezati normam, predpisa¬ nim za nabavo asfaltnega bitumna; zlasti mora biti zmeh- čišče po K.-S. med 25 do 45° C. Prodornost pri 25° mora biti potemtakem med 80 do 120°, t. j. uporabljati se sme trd ali mehak bitumen. Kamen mora ustrezati splošnim pogojem teh norm pod A.; zlasti je treba paziti, da kamen ni prašen, da je popolnoma suh, ker se sicer zmanjša sprijemnost bitum¬ na s kamnom. 7. Asfaltni mastiks. Vsebina rudninskih tvarin se sme gibati med 84 do 88 % teže, toda ne preko tega; tudi vsebina bitumna, ki znaša približno 15 % teže, zato ne sme biti manjša od 12 %. Rudninske tvarine morajo biti poglavitno sestavlje¬ ne iz kamene moke (večinoma iz apnenca), in samo mimogrede iz peska in gline v podrejenih količinah (10%). Rudninske tvarine smejo biti sestavljene iz zmesi zrna vseh velikosti od 3 mm navzdol. Zrn v velikosti nad 3 (= 3 mm premera) ne sme biti. Rudninska snov mora imeti po teži najmanj 50 % moke (pod 0 - 09 mm); neraztopljivih organskih tvarin sme biti največ za deseti del bitumna ( l /io) bitumna; tera ne sme biti. Zmehčišče asfaltnega bitumna mora biti med 45 do 60° C po K.-S. V ostalem mora ustrezati asfaltni bitumen splošnim pogojem za nabavo asfaltnega bitumna. Glej razpredelnico I., pod D II.s, teh norm. 8. Liti ali trdo liti asfalt. Sestavljen je iz zmesi zmletega apnenčastega asfalt¬ nega kamna ali navadnega apnenčastega kamna z asfalt¬ nim bitumnom ali pa s prodcem in drobnim finim kame¬ nim drobižem. Asfaltni bitumen mora biti brez kame¬ nega olja in ustrezati splošnim predpisom norm za nabavo. Pri litem asfaltu mora zlasti zmehčišče biti nad 45°, za ceste s prehodnim prometom pa do 65°, pre- trgališče pod+0, za stojišča do 70°, razteznost nad 5 cin. Količina asfaltnega bitumna se sme gibati med 7 do 12 % teže in se ravnati po votlinah rudninske snovi, ki se je tresla tako dolgo, da se votline ne dajo več zmanjšati. Količina asfaltnega bitumna, izražena v % prostornine, mora presegati mero votlin v rudninski snovi za pri¬ bližno 3%, največ 5% prostornine. Rudninska snov je zmes iz kamene moke (naj¬ večkrat apnenca) in prodca ali pri trdo litem asfaltu iz kamene moke in finega kamenega drobiža iz suhega peščenca (drobnjaka), bazalta, porfirja, zelenega kamna (diabasa) itd. namesto prodca. Granit je manj priporoč¬ ljiv. Razmerje apnenčaste moke za dodatek (pesku ali grušču) mora znašati najmanj 40% teže kamene moke na 60 % peska ali grušča, največ 60 % teže kamene moke na 40 % peska ali grušča. Pesek ali fini kameni drobiž (grušec) mora biti sestavljen kar največ mogoče iz raz¬ ličnega zrna, vsaj iz zrna v velikosti 3 in 4 (od 0-6 do 10'0 mm). Posamezna zrna ne smejo nikdar presegati 10 mm v premeru. Votline rudninskih snovi, tudi v stre¬ senem stanju stolčenih do maksimuma, morajo pri litem asfaltu biti manjše od 22% prostornine; pri nedvomljivo odličnem asfaltu se zmanjšajo do 16 % prostornine. 1 kg rudninske snovi je razgrniti kolikor moči na preko 20 m 5 zato, ker je zlasti pri litem asfaltu potrebna čimvečja razdelitev bitumna in ker se vpliva s tem na dobro stano¬ vitnost. Na osnovi tega ima rudninska zmes vsaj 20 % finega drobnega zrna K 00; v ostalem pa mora sestavna tvarina (pesek, drobni kameni drobiž) ustrezati pred¬ pisom pod A. teh norm. Od izdelanega, iz kolovoza vzetega, razdrobljenega in v kalupe nabitega asfalta se zahteva: prostorninska teža: 2 - 2 do 2-45; trdnost pri 22°: nad 40 kg/cm 2 , trdnost pri 40°: nad 15 kg/cm 2 ; zmanjšba trdnosti po 28dnevnem ležanju v vodi: pod 10 %; prepustnost za vodo pod tlakom 4 atmosfer: 0 gramov; predornost pod tlakom 52-5 kg/cm 2 po 5 urah pri 22°: pod 10 mm in ne da se poskusek zdrobi; nabreklost: pod 1 % prostornine; vpija¬ nje vode pod triurnim vplivom v brezzračnem prostoru: pod 1%. Glej razpredelnico I., pod D. II.s, teh norm. 9. Metoda za izločitev asfaltnega bitumna in rudninskih snovi. Vzame se 1 kg tolčenega, litega asfalta, peščenega in finega betona kakor tudi mastiksa in snovi za zali¬ vanje, ki se z lahkim segrevanjem pazljivo zdrobi s kle¬ ščami (razbijanje ni dopustno), in se postavi v pločevi¬ nasto ali stekleno posodo z vsebino 2 litrov. Snov se za¬ lije v zadostni meri z ogljikovim disulfidom in segreje na aparatu, nakar se dobro pretrese. Po nekoliko urah se prelije izvlečena tekočina pazljivo v visok cilinder ali v visoko stekleno posodo z vsebino 2 do 3 litrov. Ta način ekstrahiranja asfaltnega bitumna se ponavlja tako dolgo, da postane izvlečena tekočina brezbarvna, za kar so po¬ trebne prilično 4 do 5kratne polnitve z raztopilom. V stekleno posodo nalita tekočina se pusti 48 ur popolnoma na miru, da se posede fina rudninska snov. Potem se prelije rudnin oproščena tekočina s srkanjem. Ostanek, t. j. popolnoma fini rudninski delci, se obdelajo še enkrat z raztopilom radi popolne odstranitve asfalt¬ nega bitumna. S centrifuganjem se pospeši brzi in popoln raztop. Fine rudninske tvarine se dajo nato k ostalim že prej dobljenim; obenem se zberejo skupaj 40 raztopine ogljikovega disulfida. Potem se odstrani iz- vlačilo (ekstrakcijsko sredstvo) z destiliranjem iz stekle¬ ne posode, v katero je vtaknjena 12 do 15 cm visoka cev. ki je napolnjena s steklenimi biseri. Priporoča se uporaba vakuuma in kisika. Z navadno destilacijo raztopila pridobljeni asfaltni bitumen ima še mnogo ogljikovega disulfida v sebi. Da se ta po večini odstrani, se dene bitumen v plitvo por¬ celanasto skledico s 15 cm premera, in potem v vrelo vodno kopel, ter se počasi, z mešanjem s stekleno pali¬ čico, pospeši odstranitev raztopila. Ko izhlapi glavna količina ogljikovega disulfida, se začne topiti Porcelana¬ sta skleda se dene na močan azbestni papir z ustrezno odprtino; robovi azbestnega papirja leže na bakreni kopeli, da se prepreči direktno prevajanje toplote; bakrena kopel, ki služi za zračno kopel, se pa segreva neposredno. Paličasti termometer v bitumnu meri temperaturo in služi obenem za mešanje med topljenjem. Na ta način se pospeši odstranitev ogljikovega disulfida, ne da bi prišel bitumen pri tem zbog predevanja v večji stik z zrakom. Zadošča, da se segreje na ta način bitumen na 160 do 170° C. Segrevanje se prekine takoj, ko postane bitumen popolnoma gladek in raven; ta trenutek se opazi v večini primerov po tem, da se po¬ kažejo na površini bitumna številni poligoni Pri pre¬ izkušanju asfaltnega makadama je treba uporabiti radi debelozrnate rudninske snovi več kilogramov snovi; toda postopa se na isti način, pri čemer je računati s količina¬ mi, ker se ne da določiti natančno vsebina bitumna tega gradiva zbog velikosti in neenakomernosti iz malih količin, ki n. pr. popolnoma zadoščajo za kvantitativno preizkušanje tolčenega, litega in valjanega asfalta. C. Preizkušanje rudninskih tvarin. Rudninske tvarine so tiste tvarine iz naravnega ali umetnega kamna, ki dajo, pomešane z asfaltnim bitum¬ nom, asfaltne snovi. 1. Zunanje lastnosti, vrsta in sestava. Proste rudninske tvarine v asfaltnih snoveh se do¬ ločajo po splošnih metodah analitične kemije (glej D., II.i do 7 ) in z mikroskopičnim preizkušanjem (s tan¬ kimi rudninskimi ploščicami — Diinnschliff). Istotako se določi vrsta kamna večkrat na priprost način tudi s specifično težo, n. pr. pri sivem peščencu (drobnjaku) in bazaltu. Da se izločijo količine podobnega kamna, se meša kamen s tekočinami, ki imajo različno specifi¬ čno težo. Take tekočine so Klericijeva raztopina s specifično težo 2 - 8 (natrijev živosrebrni bromid), Touletova raz¬ topina s specifično težo 3'17 (kalcijev živosrebrni jodid*), Kleinova raztopina s specifično težo 3 - 28 (kalcijev borov vvolfranat**) in metilenov jodid s specifično težo 3-22 Pri uporabi Klericijeve raztopine se potopi vsak kamen, ki je težji od 2 ' 8 , kakor n. pr. bazalt, zeleni kamen (diabas), sveži portlandski cement; lažji pa splavajo na površino, n. pr. pesek, prodec, apnenec, granit, kremenovec, sivi peščenec itd. Na ta način se dajo izločiti tudi rudnine, ki tvorijo hribine, n pr. težka sljuda, olivin, granat, avgit iz živca in kremenjaka. * Pravilno: kalijev živosrebrni jodid. — Op. prev. ** Pravilno: borov vrolframov kisli kadmium. — Op. prev. 2. a) Prostorninska teža rudninskih agregatov, pri katerih so votline s tolčenjem znižane na najmanjšo mero. Suha rudninska snov (tako velikega zrna, da gre skozi sito, ki ima do 3 mm velike okrogle luknjice), ki se je očistila dobro od asfaltnega bitumna, se siplje polagoma po žlicah v gradiran steklen cilinder (valj) s 500 cm 3 vsebine ter močnim dnom in se ves čas tolče in trese tako dolgo, da se na delitvi cilindra razbrana količina rudninske snovi več ne zmanjšuje. Teža le rudninske snovi, deljena s prostornino, razbrano na cilindru, da prostorninsko težo rudninske snovi v stre¬ senem! stanju, pri kateri so votline zmanjšane na naj¬ manjšo mero. S takim tolčenjem rudninske snovi se doseže izvestno končno stanje, ki omogoča primerjanje najbolj zbitega stanja različnih rudninskih snovi ob enakih pogojih. Poleg tega je stanje tako zbite rudnin¬ ske snovi podobno njenemu stanju v narejenem, izdela¬ nem asfaltnem kolovozu. Če ima rudninska snov v sebi zrna, ki gredo vsa skozi sito z 10 mm velikimi okroglimi luknjicami, je treba uporabiti stekleni cilinder s 1000 cm 3 namesto s 500 cm 3 vsebine. Prostorninska teža se določa navadno z 2 poskusoma. 2. b) Prostorninska teža rudninskih agregatov pod visokim tlakom (po Hermannu) kakor tudi preizkušanje izpre- membe zrnatosti pod visokim tlakom. Po tem načinu se preizkušajo vse zmesi ali zrna enake velikosti, ki gredo brez ostanka skozi sito s 15 mm velikimi okroglimi luknjicami in imajo zato lahko v sebi vse velikosti zrna od najdrobnejše kamene moke do debelega grušča. 150 g rudninske snovi se nasuje v cilin¬ dričen (valjast) jekleni kalup, ki leži na jeklenem pod¬ stavku, se stolče, nakar se vdene jeklen zamašek, ki tesno zapre odprtino cilindra, ter se vse obteži z hidrav¬ lično stiskalnico z okoli 20.000 kg (navpično 800 kg/cm 2 ) Ta obtežba se mora doseči v 15 do 20 sekundah in vzdržati konstantno 1 minuto (čas 15 do 20 sekund se odmeri po drobnosti zrna: čim večja drobnost, tem daljši čas). Lega jeklenega zamaška se razbere s pomočjo nonija do V 10 mm natančno in s tem je dana tudi višina rudnin¬ skega agregata v kalupu. Površina cilindra znaša na¬ tančno 25 cm 2 (5-64 cm premera), tako da se lahko določi prostornina iztisnjene rudninske snovi. Teža 150 gramov rudninske snovi, deljena s tako dobljeno prostornino rudninske snovi (v cm 3 ), da prostorninsko težo rudnin¬ ske snovi pod tlakom okoli 800 kg/cm 2 ; s ponovnim pre- sejanjem se dobi izprememba zrnatosti. Prostorninska teža rudninske snovi v tem stanju se določa zato, da se ustanovi, za koliko se da dotična rudninska snov največ stisniti v kolovozu in koliko bitumna je treba v tem stanju. Če je zrno enako veliko, n. pr. pri grušču srednje velikosti med 3 do 10 mm premera, da ta način pre¬ izkušanja lahko podatke o kakovosti kamena na osnovi ugotovitve, za koliko se je zmanjšala velikost zrna — kar se dožene s presejanjem —, ako se izvede z raznimi vrstami kamene tvarine. Da se prepreči poškodovanje sten po trdih zrnih pod visokim pritiskom, sta obložena jekleni kalup in podstavek s posebnim jeklom s tlačno trdnostjo 150 kg/mm 2 . 41 Za varstvo dotikalne površine stiskalnice se položi na glavo beta najmanj ena ravna železna plošča, okoli 20 mm debela in z večjo površino, okoli 10 X 10 cm* B. Specifična teža. 30 g praha, ki gre lahko skozi sito z 900 luknjicami (premer luknjic 0-2 mm), se preseje in se dene pri 100° C posušena rudninska snov pri sobni temperaturi (4-20° C) v Erdmengerjev-Mannov aparat (bučko), ki se je napolnil preje do ‘/a svoje prostornine z odmerjeno količino tekočine. Bučka se močno stresa, da se izžene iz drobnega kamenega praha ves zrak. Šele potem — po večkratnem ponovnem tresenju bučke —, ko se mehurčki popolnoma nehajo kazati in dvigati, se napolni bučka do zaznamovane črte s tekočino. _ ,. v teže vsute količine praha v gramih Količnik: ---:-= 7—7 -T s prostornino prilite tekočine v cm 3 daje specifično težo. 4. Votline rudninske snovi. Odstotek votlin v rudninski snovi, vsuti do nespre¬ menljive prostornine, se preračunava po obrazcu: prostorninska teža H — 100 . (1 -)• s specifično težo Na ta način se določajo vse votline, t. j. ne samo tiste, ki ostanejo med gosto sporejenim zrnjem, nego tudi tiste, ki so ostale kot luknjice v notranjosti debelejših kame¬ nih koščkov. Za kolovoze iz asfalta in tera je važna samo prva vrsta votlin in se druga vrsta votlin lahko odbije, če se dela z debelozrnato, luknjičasto rudnino. V ta namen se stehta suha debelozrnata tvarina na zraku, potem se napoji dvakrat z vodo, obriše površina s krpo in določi s ponovnim tehtanjem v vodi teža odrinjene vode, t. j. prostornina agregata. Tako se najde količina vpite vode na 100 g ali na 100 cm 3 , t. j. votline debelozrnatega agregata. Po količini takega luknjičastega agregata v zmesi se določijo votline in se odbijejo od votlin rudninske zmesi, najdenih po obrazcu. Primer: Prostorninska teža 2-07, specifična teža 2-65, skupne votline v rudninski zmesi 22 % prostornine. Količina rudninske zmesi z luknjičastim debelozrnatim kamnom bodi 25 % teže, prostorninska teža te kamene rudnine 2*386, vpijanje vode 4 - 2 % teže, a 10 % prostor¬ nine. Za 100 g rudninske zmesi je: 100 25 ._^ 25 . 4 * 2 ^ 1 . 05%teže . 4'2 100 za 100 cm 3 rudninske zmesi pa se dobi: 100 207 : 207 . 25 . 4*2 = 2*17 % prostornine, y 10.000 tako da za navedeni primer preostane 19*83%** votlin za izpolnitev. Istotako se morajo odbiti votline luknjičastih delov zmesi v komprimiranem stanju, in to tako, da se vzame za osnovo prvotno določeni odstotek votlin. 5. Odporna sila proti naprezanju na tlak. Ta način se preizkuša pri debelem prodcu in de¬ belem drobljenem kamenem materialu, počenši od drob¬ nega drobca (splita) do debelega tolčenca. Velikost zrna, ki jo je treba preizkusiti in jo ima tvarina v pretežni meri, drobni ali debeli drobec, drobni, srednji ali debeli * V izvirniku pogrošno: m 2 . — Op. prev. ** 22.00 — 2-17 = 19*83%. — Op. prev. tolčenec se mora presejati najprej skozi ustrezna sita, ter odstraniti najdena drobnejša ali debelejša zrna, ki se ne skladajo z vzeto velikostjo zrna Ce gre n. pr. za debeli drobec, ki je določen po sitih z luknjicami 20 in 30 mm premera, se sme uporabiti samo tisti drobec, ki ostane na situ 20 mm, a gre skozi sito 30 mm. 3 kg povprečnega ogledka iz tega na zraku posuše¬ nega materiala se dene v cilindrično posodo, ki ima 15 cm višine in 17 cm premera in ki je iz jekla s 70 do 85 kg/cm 2 trdnosti, ter se rahlo stresa. Na material se postavi pečatnik iz enakega jekla kakor posoda, ki se obteži s tlačno stiskalnico 40 ton. Pri tem je paziti, da stoji pečatnik ob pričetku poskusa kolikor mogoče po¬ končno, da se ne zaokrene. Obteževanje je tako uravnati, da se doseže obtežba 40 ton v času od 1 do K minute. Čim se doseže ta tlak, se obtežba takoj pazljivo odstrani; material pa se preseje skozi sito in se določijo izpre- membe proti prvotni velikosti zrna. Odločilen je po- vpreček iz 3 poedinih poskusov; če poedine vrednosti jako odstopajo druga od druge, se mora povečati število poskusov na 5. 6. a) Odporna sila proti naprezanju na udar. Ta se preizkuša, kakor pod 5., največkrat samo na poedinih velikostih zrna, in to do največje velikosti zrna na situ z luknjicami 15 mm premera. Dober povprečni ogledek za velikost zrna iz kamna, ki naj se preizkusi, se preseje, in sicer drobni in srednji grušec na sitih z luknjicami z najmanj 10 mm do največ 15 mm premera. Od tako odbranega popolnoma posušenega grušča se vzameta okoli 2 kg. 400 g tega grušča se vsuje v kockast kalup z robom 7*07 cm, čigar spodnja plošča je iz jekla in ki je zavarovana z 2 mm debelo pločevino; potem se dene na kalup železen bet, na tega pa lesen panj, po katerem se tolče 100 krat iz višine 25 cm z 12 kg težkim kladivom. Na ta način se mora ravnati z vso količino stehtanega materiala; torej je treba kalup napolniti in tolči petkrat. Ko se zbere na ta način zdrobljena snov, se stehta in skrbno preseje. Količina sedaj na novo dobljenega materiala, ki gre pri drobnem in srednjem grušču skozi sito z luknjicami s 3 mm, pri debelem grušču pa skozi sito z luknjicami z 10 mm premera, določa mero odporne sile na udar in žilavosti kamna. 6. b) Odpor proti naprezanju na udar. Ta način se preizkuša pri debelem prodcu ali de- beleje drobljenem kamnu od drobnega drobca — splita (nad 15 mm 0 ) pa do debelega tolčenca (nad 50 mm 0 ). Od zrna v velikosti, ki se naj preizkusi in ki je pretežno v materialu (glej točko 5.), se vsujejo 3 kg dobro preseja¬ nega in na zraku posušenega materiala v posodo iz enakega materiala in enake oblike, kakor je to popisano pod točko 5., in se rahlo trese. Posoda se dene na kova¬ ško nakovalo po Fopplu in se tolče kameni material čez jekleni pečatnik s 50 kg težkim kovaškim kladivom z 20 udarci iz višine 50 cm. Potem se material skrbno preseje in določi izprememba proti prvotni sestavi veli¬ kosti zrna. Odločilna je povprečna vrednost iz najmanj treh poskusov. Če odstopa en poskus močneje (nad 50%) od ostalih, se mora povečati število poskusov na 5. 7. Sestava rudninske snovi po velikosti zrna. Velikost zrna za sestavo rudninske snovi se določa s sejanjem posušenega materiala. Za sita, ki se morajo uporabljati, kakor tudi za označanje velikosti zrna velja naslednja razpredelnica: 42 8. Skupna površina zrna za 1 kg rudninske snovi. Skupna površina zrna rudninske zmesi se določa na osnovi razmerja poedinih vrst zrna, dognanega z analizo s sitom po naslednji razpredelnici, v kateri so navedene vrednosti za 1 kg rudninske snovi, preračunjene na skupno količino. Te vrednosti površin za poedine velikosti zrna velja¬ jo za kamen s specifično težo 2-65. * Vobče zadošča, da se preseje 1 kg tvarine (mate¬ riala). Samo pri zelo grobi tvarini se vzame za vsako presejanje po 5 kg. Pri tvarinah, ki so sestavljene povsem iz drobnega zrna (praha), se vzame samo 100 gramov suhe tvarine. Razmerje velikosti zrna se označa v odstotkih teže od skupne snovi (sredina iz 5 poskusov). D. Preizkušanje snovi, ki vsebujejo asfaltni bitumen. I. Mehanična preizkušnja. 1. Sposobnost za tolčenje, glajenje ali vlivanje in kalupanje. Pri navadni temperaturi se more presoditi že iz zunanjih lastnosti, ali bo snov uporabna za tolčenje ali valjanje ali razgrnitev ali premaz ali vlivanje. Za to je odločilno segrevanje snovi. Temeljito zbite snovi ostanejo tudi pri segrevanju povsem rahlo prašne, pri snoveh pa, ki se dajo še zbiti ali zvaljati, se pokaže pri segrevanju lepljiva zmes, ki se prav svojevrstno giblje (mrgoli) po površini radi polzkosti debelejših zrn, ker so preveč obvita z bitumnom; za premaz in vlivanje sposobne snovi se raztekajo na vse strani. Snovi, ki vsebujejo asfaltni bitumen, se morajo spraviti zaradi mehaničnega preizkušanja predvsem v obliko poskuskov. Za ta namen se postavijo debelo zdrob¬ ljene snovi v razsežno sušilnico, v kateri je mogoče dvig¬ niti toploto do 200°, kar se nadzira s termometrom, ki se vtakne v snov; za vsako kocko s 7'09 cm dolgimi robovi potrebna količina se pa posebej odtehta v ploče¬ vinasto skledo, da se pripravi vedno enaka količina snovi za napravo vsake poskusne kocke. Zbiti asfalt se segreje navadno do 130 do 140°, in se nabije, dokler pri 120° vre, v posebej segret kockast kalup; peščeni asfalt in asfaltni beton se segrevata od 160 do 180°, nabijata se pa pri 140°; liti asfalt se segreva do 180° in tedaj tudi vlije v kalup. Po popolnem ohlajenju se vzamejo poskuski iz kalupov in pustijo ležati na zraku. Po 24 urah se izpostavijo temperaturi 22°, po nadaljnjih 24 urah se pa preizkušajo. Za tolčene snovi zadošča za preizkušanje zbitega asfalta okoli 700 g, za peščeni asfalt, fini asfaltni beton in liti asfalt pa okoli 800 g materiala. Vse, kar sega iz kalupa preko robov, se mora odrezati z nožem. 43 Tolče se s strojem ali z roko s tezo 11 kg in iz višine 25 cm. Pri tolčenem asfaltu se tolče z 10 udarci, pri vseh dirugih vrstah tolčenega umetnega asfalta pa z 20 udarci. 2. Prostorninska teža tolčenih in litih izdelanih snovi. Prostorninska teža se najde približno, če se deli teža enega takega poskuska z njegovo prostornino v iznosu (7 - 09 cm 3 ); natančnejše je, če se določi prava pro¬ stornina poskuska po vpijanju vode pri preizkušanju nabreklosti v vodi. Več o tem glej pod 4. 3. Specifična teža. Približno 100 g snovi se toliko zdrobi, da gre vsa skozi sito, ki ima luknjice z 0-2 mm proste širine. 40 g tega praha se odtehta v 50 cm 3 obsezajooo bučko z delit¬ veno lestvico in z vlivanjem tekočine iz Erdmengerjeve- Mannove cevke (birete) se določi prostornina, ki jo zavzame 40 g pri 20°. Stehtana teža snovi, deljena s tako dobljeno prostornino, da specifično težo. Pri popolnoma kompaktnih snoveh, ki ne vpijajo vode, kakor n. pr. pri litem asfaltu, je prostorninska teža praktično enaka specifični, tako da v tem primeru slednje ni treba določati, temveč zadošča določiti samo prostornin- sko* težo. 4. Vpijanje vode in votline tolčenih, litih ali valjanih snovi. Vpijanje vode se mora določiti na poskuskih, na¬ pravljenih po D. I. 1., kakor tudi na povprečnih kosih, izrezanih iz kolovoza. V ta namen se določi teža poskus- kov ali kosov iz kolovoza na suhem, nakar se denejo v vakuumski eksikator, ki je napolnjen z destilirano vodo. Potem se vzdržuje 3 ure s posebno črpalko čim jačji vakuum, pri čemer se izvleče iz luknjic poskuskov skoraj ves zrak. Ko se potem zopet vzpostavi atmosferski tlak, gre v luknjice toliko vode, da se skoraj popolnoma na¬ polnijo. Poskuski se puste nato še 2 uri v vodi, se obri¬ šejo potem dobro s krpo in stehtajo. Po tehtanju se do¬ loči tara pri 20° C potem, ko se denejo poskuski v žično mrežo z znano taro, vse skupaj pa v vodo, ki je na teht¬ nici starirana s posodo vred; utež pa, ki jo je treba dodati na drugi strani tehtnice zaradi ponovnega ravno¬ težja, da težo vode, ki je enaka prostornini tega poskus¬ ka pri 20° C. Iz teže pred vpijanjem in po vpijanju vode se izračuni vpita količina vode v odstotkih in po teži; iz teže suhega poskuska in teže iztisnjene vode se izračuni prostorninska teža; z množenjem prostorninske teže z odstotki teže v pite vode pa se dobi vpo j vode v odstotkih prostornine ali votline v 100 cm 3 snovi. 5. Nabreklost. Vse te snovi, če niso popolnoma kompaktne in brez votlin, nabreknejo nato v vodi, t. j. povečajo svojo pro¬ stornino toliko več, kolikor več vode pride vanje; pri sušenju pa se krčijo. Pri povečanju prostornine kakor tudi pri krčenju nastanejo lahko razpoke. Povečanje prostornine se določi na ta način, da se pusti ležati poskusek še 28 dni v vodi pri sobni temperaturi, nakar se suši, tehta in še enkrat določi prostornina, kakor je popisano pod točko 4. Razlika med prvotno in to drugo * V izvirniku stoji pogrešno: »specifično«. Op. prev- prostornino da nabreklost. Povečanje prostornine se mora preračuniti za 100 cm 3 in določiti v odstotkih pro¬ stornine. Povečanje prostornine je natančno enako ko¬ ličini vode, vpite v času 28 dni. 6. Tlačna trdnost pred potopom v vodo. Določa se s pomočjo stiskalnice z mečkanjem po¬ skuskov, ki so izdelani po D. I.i, in so ležali 24 ur v prostoru s temperaturo 22° C. Pritiskati se mora vedno navpično na smer tolčenja ali polnitve, ker se drugače lahko napravijo napake zato, ker po odstranitvi pre¬ ostale snovi nastala zgornja površina ni da bi morala biti popolnoma paralelna s spodnjo. 7. Tlačna trdnost po ležanju v vodi. Poskusek, ki je ležal 28 dni v vodi in potem 24 ur v vodnem termostatu s temperaturo 22° C, se dene pod stiskalnico in preizkuša na tlak tako, kakor je popisano pod točko 6. Popuščanje tlačne trdnosti zaradi ležanja v vodi se izraža v odstotkih prvotne trdnosti. Namesto tega se lahko izrazi s tako zvano številko mehčanja; to je količnik iz tlačne trdnosti po 28 dnevnem ležanju v vodi in tlačne trdnosti v suhem stanju. Pri litem asfaltu se priporoča, da se določi tudi trdnost pri 40° C. 8. Propustnost za vodo. Propustnost za vodo se preizkuša pri tolčenem in valjanem asfaltu pod vodnim tlakom 0-3 kg/cm 2 , pri litem asfaltu pa pod tlakom, ki se povečava od 0 - 3 do 4-0 kg/cm 2 . Za to potrebni poskuski, visoki 4 cm, se izdelujejo v ustrez¬ nih cilindričnih kalupih, kakor navedeno pod D. I.i; z določenim tlakom se poskuša vedno po 1 uro. Tolčeni in valjani asfalt se preizkuša pod tlakom 0-3 kg/cm 2 1 uro, liti asfalt pa pod tlakom 0-3, 1-0, 2-0, 3‘0 in 4-0 kg/cm 2 , in to pri vsakem po 1 uro. Vsakikrat se določi količina pre¬ puščene vode, ki se lovi v posebno graduirano stekleno posodo. 9. Obraba po metodi z brušenjem. Dva istovrstna poskuska, izdelana po D. I.i in po tehtanju pri temperaturi 22° C, se preizkušata istočasno na odpor proti obrabi s strojem Amsler, Laffon & Sohn. Sme se pa uporabiti tudi Bohme-jev stroj. Brusi se brez obtežbe in pri samo 200 m dolgi brusilni poti. Na vsakih 100 m poti se porabi 66 g smirka št. 80. Izguba kocke v teži se pomnoži s 5, s čimer se dobi iznos za 1000 m dolgo brusilno pot, in to v gramih in cm 3 za površi¬ no 50 cm 2 . 10. Obraba pod peščenim curkom. Dve po D, I.i izdelani in pri 22° C stehtani kocki, ki se obračata zdržema 2 minuti, se izpostavita učinku peščenega curka na stroju znamke Gutmann-Ottensen, ki dela s stisnjenim zrakom ali paro pod tlakom 3 kg/cm 2 . Izguba v teži se potem določi s tehtanjem in navede v gramih in cm 3 za površino 28 cm 2 . Uporablja se pesek I in IT tvrdke Henneberg & Co., Freienwald a. O 11. Preizkušanje z obtežbo s pečatnikom. Po D. 1. 1 izdelana kocka se tlači pri 22° C z valja¬ stim (cilindričnim) pečatnikom, ki ima v prerezu na- Število načinov preizkušanja asfaltnega bitumna in ostalih preizkušenj pri asfaltnih snoveh. Razpredelnica I. (D. II. 8 ). 44 45 tančno 1 cm 2 , z obtežbo 52\5 kg polnih 5 ur. Obtežba mora učinkovati natančno na sredo površine kocke, navpično na smer tolčenja in polnjenja kalupa. Po 5 urah nastala poglobitev se izmeri do 1 l±o mm natančno ali pa se določi s posebnim vzvodnim aparatom z 20 kratnim vzvodnim prenosom, s katerim je mogoče razbrati na posebni mali lestvici vsako globino vtiska. Vtisk se izraža v mm za dobo 5 ur. Izvestni, posebno luknjičasti tolčeni asfalt ne vzdrži tega poskusa, marveč se takoj zdrobi. Potem se poskuša ta asfalt s polovično obtežbo, toda mora se zabeležiti, da je razpokal pri vsej obtežbi. Pri litem in valjanem asfaltu se sme razen tega izvesti ta poskus tudi pri 40° C. 12. Trdnost proti raztezanju. Tolčeni asfalt, peščeni asfalt, liti asfalt in snov za zalivanje se kalupijo v običajne oblike za preizkušanje cementa na nateg in se potem postopa po navodilih za tlačno trdnost pod D. I.i. Po 24 urnem ležanju pri temperaturi 22° C se trgajo poskuski z aparatom, ki se uporablja pri preizkušanju cementa. Zaradi smotrenosti se meri pri tem tudi dolžina raztezanja. Raztezanje je lahko tolikšno, da se ne doseže pretrganje z aparatom; zato se priporoča, da se uporablja za to posebej naprav¬ ljen aparat. Pri izolaciji in strešni lepenki se dela po normah za strešno lepenko in plošče za izolacijo M. g. št. 27.254/32 z dne 30. januarja 1933. leta.* II. Kemična preizkušnja. 1. Količina raztopljivih sestavin. To določevanje je potrebno posebno pri tolčenem in peščenem asfaltu ter finem asfaltnem mastiksu. Od dobro zdrobljene snovi, ki se je presejala brez ostanka skozi sito z 02 mm velikimi luknjicami, se vzame 10 g in se jih siplje skozi lij v pušico Soxlethovega aparata, ki se dobro zapre z raztolščeno vato; raztopljive sestavine se izločajo iz snovi s kloroformom v Soxlethovem ali Graefejevem aparatu, in to tako dolgo, da se preko noči v ekstraktorju ostali kloroform več ne barva. Potem se potegne pušica iz ekstraktorja in po ponovni namestitvi hladilnika se kloroform zopet destilira, da se izloči iz bitumna, ki je sedaj v bučki. S predhodnim obračanjem in sukanjem bučke se razprostre v nji asfalt na kolikor mogoče večjo površino, nakar se postavi odprta bučka za pol ure v kopel z vrelo vodo, potem pa v sušilnico s 100° C in se zopet stehta; tako se dobijo raztopljive sestavine obenem z rudninskimi deli, obstoječimi v glav¬ nem iz gline in kalcijevega karbonata, ki so prišli iz pušice v bučko. Za določitev količine teh rudnin se raztopi vsebina bučke še enkrat v kloroformu; raztopina se vlije brez ostanka v stehtan porcelanast lonček, nakar se pusti, da izhlapi; potem se žari do stalne teže in tehta. Rudninski ostanek se namoči z nekaj kapljicami žveple¬ ne kisline, ki laže izhlapi s segrevanjem, nakar se vse zopet stehta. S prvim tehtanjem se dobi skupek žganega apna in gline, z drugim tehtanjem pa skupek kalci¬ jevega sulfata in gline. Iz razlike tež se izračuni količina kalcijevega karbonata, ki je bila v lončku; po odbitku * Gl. pod štev. I., 16. te zbirke. 46 ustrezne količine žganega apna od prvo stehtane teže se dobi količina gline. Če naj se določijo raztopljive sestavine samo kvantitativno, kar se dela redkokdaj, ker je v večini primerov važno preizkušanje rudninskih sestavin, se postopa najbolje po Prettnerju, ki raztaplja z anhidritom solne kisline, in se tako dobi raztopina skoraj brez ostanka. Pri kvantitativnih določbah raztopin zelo debelo zrnatih snovi se postopa, kakor pri pre¬ izkušanju asfaltnega bitumna za predhodna preizkušanja, ker kvantitativno ekstrahiranje v malem ni mogoče, z druge strani pa pri raznovrstni debelo zrnati rudninski snovi velike količine olajšujejo delo. 2. Količina neraztopljivih, premogu podobnih organskih tvarin. Ta se mora določati zlasti pri tolčenem asfaltu, litem asfaltu, peščenem asfaltu in finem asfaltnem betonu kakor tudi pri asfaltnem mastiksu. Kar ni raztopljivega, ostane pri izvlačenju po D. II.i temeljito zmešano z rudninskimi tvarinami v zgornjem delu Soxlethovega aparata. Potem se posuši in stere v prah, od katerega se vzameta 2-5 g, raztopita v solni kislini in po kvantitativni izločitvi silicijevega dioksida deneta na cedilnik, ki je stehtan ali ki je uravnotežen (stariran) z drugim cedilnikom; ves usedek se spere dobro z vročo vodo, suši 2 uri pri 105° C in tehta. Tako dobljena količina neraztopljive tvarine, kakršne so pesek, silicijev dioksid, živec itd., se žari s cedilnikom vred v stehtanem platinskem lončku in se določi ostanek s po¬ novnim tehtanjem po odbitku pepela cedilnika. Po od¬ bitku teže tega ostanka od teže, določene na stehtanem cedilniku, se dobi količina neraztopljivih organskih tvarin. B. Količina gline. Ta se mora določiti zlasti pri tolčenem asfaltu. V platinskem lončku se odtehtata 2 - 5 g rudninske snovi, ki je ostala v Soxlethovem aparatu, dobljene po D. II.i, potem ko se je prej popolnoma zdrobila v prah in kratek čas segrevala na Bunsenovem plamenu, dokler ne zgore vse neraztopljive organične sestavine, nakar se raztopi na običajni način s kalij-natrijevim karbonatom in nato raztopi v vodi, ki je nekoliko okisana s solno kislino; izloči se silicijev dioksid, precedi, žari in tehta. Precejena raztopina se razredči na 250 cm 3 , od katerih se oksidira 200 cm 3 z dušikovo kislino ali bromom; potem se izločita z amonijakom železo in aluminij, pre¬ cedita in spereta ter nato žarita in tehtata. Ostanek prej¬ šnje precejene tekočine (50 cm 3 ) se reducira z dodatkom žveplene kisline in cinka, nakar se določi železo s titri- ranjem z manganskim sulfatom in 1 /ioo normalne per- manganatne raztopine. Železo se računa kot oksid in se odbije od zmesi železnega oksida in gline, dobljene po točki 3., in tako se dobi količina glinaste zemlje. Iz koli¬ čine tako dobljene glinaste zemlje se preračuni glina po obrazcu Ah 0 2 2 Si Ch 2 EL O. Če se najde dovolj sili¬ cijevega dioksida, se smejo računiti neznatne količine železnega oksida kar z glino. Glina se izračuni navadno enostavno po pravkar opisanem načinu za dobivanje glinaste zemlje, železni oksid pa se prišteje potem tej vrednosti, kar vse se označa za glino z železnim oksidom Morebitni ostanek silicijevega dioksida se označa za prosti silicijev dioksid. 4. Količina sadre. Ta se mora določiti zlasti pri tolčenem asfaltu. Po D. II .2 dobljena in precejena tekočina se izloči, kakor navadno, z barijevim kloridom, sadra pa se preračuni iz dobljene količine barijevega sulfata, in to kot polo¬ vični hidrat (Ca S0 4 % Eh 0). 5. Količina pirita. Ta se mora določiti zlasti pri tolčenem asfaltu, 2 - 5 g rudninske snovi, ki je ostala v Soxlethovi cevi po D. II. t , se prelije in izpari s kraljevo vodo, nakar se po od¬ stranitvi dušikove kisline s solno kislino izločijo sulfati barijevega klorida. Količina pirita se izračuni iz razlike med vsebino sulfata, dobljenega na ta način, in iz sul¬ fata, dobljenega pri določitvi sadre. 6. Količina kalcijevega in magnezijevega karbonata. Pri tolčenem asfaltu se zavre po D. II.* dobljena raztopina, iz katere sta se izločila s precejanjem železo in glina, in se dodasta amonijak in amonijev oksilat pri temperaturi vrelišča; potem se razredči na 500 cm 3 in precedi. Nato se 400 cm 3 te raztopine z natrijevim fos¬ fatom izloči, kakor navadno; potem se žari in dobljeni magnezijev pirofosfat se preračuni v magnezijev karbo¬ nat. Do 100 nedostajajoča količina se smatra za kalcijev karbonat in se vpiše kot taka v analizo. Pri peščenem asfaltu, finem asfaltnem betonu, litem asfaltu in asfalt¬ nem mastiksu se določa količina ogljikove kisline na volumetrični način in preračunava v kalcijev karbonat. 7. Količina peska, drobiža itd, Ta postopek se ne izvaja pri tolčenem asfaltu, ker se dela v tem primeru po D. II.*, velja pa poglavitno za peščeni asfalt, asfaltni beton, liti asfalt in asfaltni mastiks. 2-5 g rudninske snovi, iz katere se je odstranil asfaltni bitumen po D. II.i, se razkroji z desetodstotno solno kislino pri sobni toploti; za pospešitev razkrojitve se priporoča dodati nekaj kapljic etra. Brž ko je končan razvoj ogljikove kisline, se precedi, spere, žari in tehta. 8. Razpredelnici I. in II., po katerih se morajo preizkušati asfaltne snovi, sta v prilogi.* Te norme stopijo v veljavo, ko se razglase v »Služ¬ benih novinah«; obvezno moč pa dobijo dne 1. okto¬ bra 1933. V Beogradu, dine 25. avgusta 1933.; št. 11.020. Minister za gradbe dr. St. Srkulj s. r. * Razpredelnico II. gl. str. 47. Razpredelnica II. (D. II. 8 ). 47 48 23. Norme o lastnostih in preizkušanju asfaltnih emulzij za spojno snov pri gradnji cest.* Jemanje ogledka. Ogledek se mora vzeti takoj po prejemu naročila. Posode za hrambo ogledka morajo biti trdne in trpežne in morajo imeti napis z označbo naziva emulzije, številke soda, odnosno vagona in datu¬ ma, katerega je vzet ogledek. Pri jemanju ogledka se mora paziti na naslednje: 1. Če se dobavlja v železnih ali lesenih sodih, se mora: a) emulzija z lesenim drogom do dna dobro pre¬ mešati (samo valjanje soda ne zadošča); b) napolniti z emulzijo približno 2 litra velika, še nerabljena pločevinasta posoda, ki se je očistila maščo¬ be in izplaknila z emulzijo; c) vzeti na vsakih 15 ton po en ogledek 2 litrov. Če se od ene dobave vzame več ogledkov, so za vso dobavo odločilni povprečni rezultati teh ogledkov. 2. Pri dobavi v vagonih: a) ogledek emulzije se vzame potem, ko je odtočena polovica vsebine vagona in vlije v nerabljeno, maščobe očiščeno in z emulzijo izprano patentirano posodo pri¬ bližno 2 litrov; b) iz vsakega vagona se vzame po en ogledek. A. Predpisi za lastnosti emulzije. Uj. Zunanja podoba, barva, duh in reakcija se mora¬ jo popolnoma določiti. Posedla emulzija se mora lahko skaliti; biti mora tekoča, ne vnetljiva. Če se hoče preizkusiti enakomernost, se precedi 100 gramov emulzije skozi bronasto sito z 900 luknji¬ cami na 1 cm 2 , ki ima valjasti obod s 3‘5 cm premera in 15 cm višine. Pred preizkušanjem se mora sito omočiti z 2% raztopino kalijevega mila, da emulzija ne razpade. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 9. novembra 1933., št. 2'57/LXXIV/734. — »Službeni list« št. 101/10 iz 1. 1934. Emulzija se vlije na sito če mogoče naenkrat, in ko se očedi, se sito opere z raztopino mila v destilirani vodi. Ko se usedek na situ posuši pri sobni temperaturi, ne sme znašati več ko 05%. Goste emulzije se raz¬ redčijo pred preizkušanjem z destilirano vodo, tako da vsebujejo približno 50% vode. U 2 . Mikroskopična fotografija. Preizkušati se mora s pomočjo fotografičnih posnetkov, ki so 500 krat po¬ večani, da se morejo uporabiti. U 3 . Količina vode se določi po metodi s ksilolom V aparatu s pokončnim hladilcem se destilira 30 gramov emulzije s 150 cm 3 ksilola, ki je napojen z vodo. U 4 . Količina pepela. V porcelanski ali platinski skledici se sežge 10 g emulzije v pepel. U 5 . Količina suhe substance (po odbitku pepela) se dobi iz razlike: 100 — (vsebina vode + vsebina pepela). U 6 . Asfaltni bitumen: a) Za preizkušanje asfaltnega bitumna se pusti stati približno 15 g emulzije na prstenem krožniku 48 ur pri sobni temperaturi. Zmehčišče tako dobljenega asfaltnega bitumna mora po Kramerju-Sarnowu ustrezati predpisom za bitumne I. in II. po normah za nabavo in preizkuša¬ nje asfaltnega bitumna'in po normah o sestavi rudnin¬ skih in asfaltnih snovi iz leta 1933.; dopusten je 10% odstop. Če je ta odstop večji od približno 10%, se morata določiti tudi pretrgališče in razteznost. b) Čisti bitumen se določi po Marcussonu: Z lahnim tresenjem se zmeša približno 50 g emulzije asfaltnega bitumna z 2 - 5 kratno količino 96% nega alkohola. Po vplivu alkohola se izloči asfaltni bitumen in usede v koscih. Alkoholna raztopina se odloči, usedek pa izpere z alkoholom. V alkoholni raztopini so poleg emulgatorja tudi majhne količine oljnatih sestavin, ki so v asfaltnem bitumnu. Da se omogočijo zadnja preizkušanja, se zmešajo očiščene alkoholne sestavine z vodo in tresejo z ben¬ cinom ali petrolejem, ki vre pri 60°, pri čemer se morda nastajajoča emulzija čisti z alkoholom. Raztopina se doda asfaltnemu bitumnu, ostale neraztopljive sestavine, če jih je kaj, se filtrirajo in se pusti, da raztopilo izhlapi. U7. Stanovitnost v skladišču. Preizkuša se v zaprti reagenčni cevi z 20 mm no¬ tranjega premera, ki se napolni do 5 mm pod zamaškom. Radi predhodnega preizkušanja se prečita po 3 dneh čista plast. Nato se precedi skozi preizkuševalno sito z 2 mm velikimi luknjicami. Na zahtevo se ponovi pre¬ izkušanje po 8 dneh na isti način. U 8 . Stanovitnost na mrazu. Emulzija se ohladi v reagenčni cevi z 20 mm notra- njega premera do — 8° C in pusti 1 uro pri tej tempe¬ raturi. Potem, ko se emulzija zopet polagoma raztopi, mora glede enakomernosti ustrezati pogojem pod Uj. U 9 . Poskus lepljivosti. 10 g bazaltnega drobiža (splita—drobca) brez prahu s 3 do 6 mm debelim zrnom, se pomeša pazljivo v porce¬ lanski, emajlirani skledici s plitvim in 10 cm širokim dnom z 10 g emulzije, da se z njo enakomerno pokrije 49 ves drobec. Višina napojene plasti drobca znaša okoli 1 cm, s tem vezivom napojeni drobec mora dati zlepljeno snov, in to pri asfaltnih emulzijah najpozneje po 5 urah; to se pravi, da iz snovi ne smejo izpadati napojeni kosci, če se postavi (prevrne) skledica vertikalno (vsaj 15 sek.). Ta poskus je napraviti pri sobni temperaturi zunaj območja neposredne solnčne svetlobe. Če se pokaže pri pazljivem mešanju emulzije z drob¬ cem, da emulzija prehitro razpada ali da je pregosta, se mora uporabiti za novi poskus z destilirano vodo na¬ močen drobec. Presežek vode se odstrani pred vlivanjem emulzije. UiQ. Razpadanje emulzije in izločanje vode. Bazaltna kocka se obesi in potopi z enim voglom navzdol eno minuto v emulzijo, se pusti, da kaplje od¬ tečejo in obesi, da se posuši. Po preteku 1 ure se potopi kocka v stekleno čašo z 1 litrom destilirane vode in se pomika s pomočjo vrvice gor in dol. Pri tem se voda nikakor ne sme skaliti. Druga, kakor poprej pripravljena bazaltna kocka, ki pa je bila sušena 24 ur na zraku s sobno temperaturo, mora ležati 24 ur v destilirani vodi. Prevleka, ki se napravi na površini kocke, se mora trdno držati. Voda se ne sme skaliti. Te norme veljajo od dneva objave v »Službenih no- vinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. decembra 1933. Beograd, dne 22. septembra 1933.; št. 25238. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 24 . Cenik,* po katerem bo zavod za preizkušanje gradbenega mate¬ riala pri ministrstvu za gradbe pobiral takse za preizku¬ šanje materiala na zahtevo banovin, občin, samoupravnih teles in privatnih oseb, in to za: I. Kamen: a) ki se težko obdeluje. 2000 Din,** v kateri vsoti je zaračunjeno: rezanje 420, glajenje 430, preizkušanje trdote 160, obraba trdnosti robov 30, ob¬ raba pri trenju 50, preizkušanje na mrazu 750, določitev specifične teže 100, določitev prostorninske teže 60 Din; b) ki se laže obdeluje. 1500 Din,** v kateri vsoti je zaračunjeno: rezanje 320, glajenje 320, preizkušanje trdote 120, obraba trdnosti robov 20, obraba pri trenju 40, preizkušanje na mrazu 600, določitev speci fične teže 50, določitev prostorninske teže 30 dinarjev. II. Asfalt: a) celokupno preizkušanje ene plasti asfalta . 2760 Din, ki obsega: razločitev asfaltne plasti 52, izločitev bitumna iz 1 kg asfaltne mase 600, določitev raztopi j ivega bi¬ tumna 250, določitev specifične teže asfalta 72, določitev prostorninske teže, vpijanja vode in luknjičavosti (poroz¬ nosti) asfalta 110, stopnjo trdote bitumna 37, določitev žvepla v bitumnu 153, določitev specifične teže bitumna 44, določitev tališča bitumna 61, dloločitev kapljišča in dolžine niti bitumna 61, določitev izgube na teži bitumna pri segrevanju do 163° C 86, določitev zapališča bitumna v odprti posodi 61, določitev specifične teže skupka (agre¬ gata) 50, določitev zrnčaste (granometrične) sestave 143, določitev pepela v bitumnu 37, določitev parafina in olja 387, določitev prirode kamna 220, določitev prostornin- ske teže in luknjičavosti (poroznosti) pri mešanju mine¬ ralne snovi 104, določitev prodornosti (penetracije) bitumna 117, določitev razteznosti (duktilitete) bitum¬ na 110 dinarjev; * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 17. februarja 1932, št. 37/XV/103. — »Službeni list« št. 196/16 iz 1. 1932. ** Z odlokom ministrstva za gradbe z dne 4. aprila 1934, št. 7184, znižano na 1600 Din, odn. na 1100 Din od 1. aprila 1934. dalje. Posamezni delni zneski se zmanjšajo sorazmerno. b) določitev odstotka bitumna .... 250 Din, c) preizkušanje samega bitumna . . . 1150 Din. III. Cement: 15 kg.. 600 Din. (Preizkušanje drobnosti (finosti) zmletka, vezanja, stal¬ nosti prostornine, tlačne in natezne trdnosti s 6 poskuski po 7 in 28 dnevih pri navadnem cementu, pri cementu visoke odpornosti pa po 2 in 7 dnevih.) IV. Opeko: 15 komadov: a) Preizkušanje na tlak 5 komadov, preizkušanje vpijanja vode 5 komadov. 300 Din, b) preizkušanje na mrazu 5 komadov . 250 Din. V. Beton: 3 kocke.150 Din. VI. Želelo in jeklo: a) ena palica neobdelana za natezanje (pretrganje) in sukanje (torzijo) ... . 50 Din, b) ena palica ploščnatega prereza (profila) z obde¬ lavo v zavodu, za natezanje (pretrganje) in sukanje (torzijo).150 Din, c) ena palica okroglega prereza (profila) z obdelavo v zavodu, za natezanje (pretrganje) in sukanje (torzijo) 250 Din. Za preizkušanje materiala, ki se izvrši po posebnem naročilu in zadevno delo ni predvideno v zgoraj ome¬ njenih taksnih cenah, se mora plačati za vsak primer po posebni rešitvi. Te takse se morajo plačati v gotovini, ki se mora položiti pri blagajni ministrstva za gradbe v korist dr¬ žavni blagajni kot izredni dohodek. Ta cenik stopi v moč, ko ga podpiše minister za gradbe in bo objavljen v »Službenih novinah«, in tedaj prestane veljavnost začasnih cenikov M. G. št. 64040/30 in M. G. št. 11861/31. Iz ministrstva za gradbe v Beogradu, dne 10. fe¬ bruarja 1932.; št. 3166. Načelnik računsko-ekonomskega oddelka. Gavrilo Parunovič s. r. 4 II. Naprezanja in obtežbe gradiva in konstrukcij, vštevši cestne mostove. i. Norme za obtežbe v stavbarstvu.* i. A. Lastne teže. Ako se teže posebej ne določajo, izračunavajo in iz¬ kazujejo, veljajo za tcčke 1. do 10. nasledinje lastne teže v t/m 3 , za točki 11. in 12. pa v kg/m 2 . * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 28. marca 1932., it. 71/XXX/203. — »Službeni list« št. 324/31 iz 1. 1932. 51 B. Premične obtežbe. Ako pri uporabi prostorov za posebne namene ni neugodnejši vpliv zbog obtežbe, se morajo upoštevati na¬ slednje mirne premične obtežbe, in to pod tekočimi šte¬ 4 * vilkami 1. do 11. v kg/m 3 , pod tek. št. 12. in 13. v kg/m 1 , pod tek. št. 14 v kg/m 3 in pod tek. št. 15 v kg. II. Povečanje obtežbe. Zaradi sunka, pretresa ali tresenja se morajo mirne premične obtežbe že po jakosti teh vplivov povečati za 1/2—1*5 krat. Povečanje obtežbe mora biti večje za ne¬ posredno prizadete in lahke dele kakor za posredno pri¬ zadete in težje dele. Tako na primer se mora postopno 52 zmanjšanje vpliva nemirne premične obtežbe vzeti v razmerju l - 5 : l - 3 :1‘1 :1-0 za plošče : gredam, ki oja- čujejo plošče : podvlakam : stebrom, če 1-0 znači mirno premično obtežbo. III. Zmanjšanje obtežbe. S pridržkom, da konstrukcija in fundiranje zgradb ustrezajo tudi najstrožjim zahtevam, je po navadi dovo¬ ljeno zmanjšanje premična obtežbe v naslednjih pri¬ merih: a) Upogibni momenti nosilcev z obteženim poljem z najmanj 30 m 2 površine in 400 kg/m 2 mirne premične obtežbe se smejo zmanjšati na 0-9 polnih vrednosti, uči- njenih odi premičnih obtežb. b) Pri večnadstropnih zgradbah je dovoljeno za spodnje dele zgradb (stebre, podvlake, temelje, dele zi¬ dov), na katere se prenaša teža zgornjih nadstropij, da se premična obtežba za nižja nadstropja zmanjšuje po¬ stopno po naslednjem pravilu: Pri premični obtežbi dveh nadstropij se mora raču¬ nati s polno obtežbo; pri premični obtežbi treh nadstropij se mora raču¬ nati z 0-9 premične obtežbe; pri premični obtežbi štirih nadstropij se mora ra¬ čunati z 0-8 premične obtežbe; pri premični obtežbi petih in več nadstropij se mora računati z 0-7 premične obtežbe. Uporabljana podstrešja štejejo za nadstropje. Stalna obtežba se povsod upošteva v polni vrednosti. C. Tlak (pritisk) vetra. Vobče je vzeti smer vetra horizontalno. Tlak vetra se izračunava na površino, ki je postavljena navpično na smer vetra, pri čemer je upoštevati tudi sesalni učinek vetra na nasprotni strani površine: za zidovje in strehe do 7 m višine s p v = 75 kg/m 2 za zidovje in strehe do 15 m višine s p T = 100 kg/m 2 za zidovje in strehe do 25 m višine s p v = 125 kg/m 2 za zgradbe nad 25 m višine kakor tudi za odre re¬ šetkaste konstrukcije, jambore in visoke dimnike pa s p v = 125 -f- 0-6 v, kjer znači »v« višino zgradbe nad terenom v metrih. V krajih, ki so posebno izpostavljeni močnim vetrovom (košavi ali burji), se mora zgoraj na¬ vedeni tlak vetra povečati za 25% do 50%. Za položaje, ki so stalno v zavetju, sme gradbena oblast dovoliti zmanjšanje tlaka vetra do 2 / 3 od normalnih vrednosti. Pravokotno na 1 m 2 površine, ki s smerjo vetra tvori kot a, učinkuje tlak vetra, ki se izračuni iz enačbe: Pvn = Pv : sin 2 a. Za ravne in malo nagnjene strehe se mora računati z vertikalnim tlakom vetra z najmanj 25 kg/m 2 . Razen tega se mora pri odprtih lopah in prostih strehah upoštevati tlak vetra s 60 kg/m 2 površine zidu in strehe, ki učinkuje od znotraj navzven, in to tako, da je skupni vpliv najugodnejši. Pri zgradbah, pri katerih so zidovi in stropi na obi¬ čajni način trdno zvezani, navadno ni treba upoštevati tlak vetra. Č. Obtežba s snegom. Pri ravnih ali do 25° napram horizontali nagnjenih strehah se mora obtežba s snegom vzeti po 75 kg/m 2 osnovne površine. Pri strešnih nagibih 30°, 35°, 40°, 45°, 50° in več se mora obtežba s snegom zmanjšati na 70, 65, 60, 50 in 40 kg/m 2 osnovne površine. Za vmesne nagibe se dobe ustrezajoče obtežbe potem interpolacije. Kadar se upoštevata tlak vetra in obtežba s snegom hkratu, se sme obtežba s snegom na strani, obrnjeni proti vetru, zmanjšati do 2 /a zgornjih vrednosti obtežb. V bregovitih krajih se mora obtežba s snegom kra¬ jevnim prilikam primerno povečati. D. Veljavnost norm. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. aprila 1982. in tedaj prestanejo veljati vsi dosedanji predpisi za obtežbe v stavbarstvu. V Beogradu, dne 16. februarja 1932.; št. 2849/32. Minister za gradbe Nikola Preka s. r. 2 . Predpisi za naprezanje zidov.* Pripomba: Podjetniki, ki prevzemajo zidanje zgradb, so dolžni, da se pred pričetkom in med delom uverijo, da li uporabljeno gradivo (material) dejanski povsem ustreza predpisom, ter nosijo vso kazensko, pri- vatno-pravno in materialno odgovornost po veljavnih za¬ konih za posledice, ki bi nastale zbog uporabe predpi¬ som nasprotujočega gradiva ali dela. Kadar se uporablja gradivo (prirodni ali umetni ka¬ men, malta itd.) ali delo, ki ne ustreza tem predpisom, se morajo dopustna naprezanja sorazmerno s kakovostjo uporabljenega gradiva ali dela zmanjšati, in se mora o * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 15. septembra 1932., št. 213/LXXXIII/582. — »Službeni list« št. 709/88 iz 1. 1932. tem pismeno obvestiti nadzorno gradbeno oblastvo, da izda potrebno odobritev. I. Splošne določbe. 1. Navedena naprezanja veljajo za istočasni učinek vseh obtežb, ki jih je treba upoštevati. 2. Za določitev prereza (profila) je odločilen tisti primer obtežbe, ki nam daje največji prerez. 3. Obtežba mora vplivati približno pravokotno na po¬ vršino ležišča, koncentrirane teže pa morajo učinkovati čim centralneje. 4. Zavarovati se mora strokovna in skrbna izdelava zida in zadostna strditev malte (ometa). 53 5. Uporabljeno gradivo mora ustrezati predpisanim normam za dotično gradivo. 6. Pod apneno malto je razumeti malto v zmesi iz 1 dela ugašenega apna in 3 delov peska z najmanjšo tlačno trdnostjo od 10 kg/om 2 . Ako se uporabi drugo razmerje mešanice, se mora zavarovati najmanj 10 kg/cm 2 tlačne trdnosti. 7. Pod podaljšano cementno malto je razumeti malto v zmesi iz 1 dela cementa, 2 delov ugašenega apna in 8 delov peska z najmanjšo tlačno trdnostjo 60 kg/cm-’. Ako se uporabi drugo razmerje mešanice, se mora zava¬ rovati najmanj 60 kg/cm 2 tlačne trdnosti. 8. Cementna malta mora imeti najmanj 150 kg/om 2 tlačne trdnosti. 9. Za določitev tlačne trdnosti malte se mora ta na¬ polniti v železne kalupe kockaste oblike s 7'07 cm dol¬ gim robom. Kocke se preizkušajo po štiritedenskem strjevanju na zraku. Odločilna je povprečna vrednost 3 poizkusov. 10. Nadzorno gradbeno oblastvo ima pri važnejših gradbah pravico, pri onih, kjer so dovoljena naprezanja gradiva popolnoma izkoriščena, pa tudi dolžnost, da se z odvzemom ogledkov uveri, da-li uporabljeno gradivo ustreza tehničnim predpisom in predpisanim normam. V primeru, da gradivo ne ustreza normam, ima oblastvo pravico, da ustavi gradnjo in predpiše potrebne mere, da se za dani primer obtežbe dosežejo predpisane varnosti gradbe. 11. Za gradivo posebne vrste in kakovosti sme mi¬ nistrstvo za gradbe na osnovi rezultata preizkušnje zida, ki je napravljen iz takega gradiva v državnem zavodu za preizkušanje gradiva, za vsak poedini primer določiti do¬ voljeno naprezanje in pogoje, ob katerih se njegova upo¬ raba dovoljuje. II. Posebne določbe. A. Zidovje iz rezanega kamna. Varnost za rezani kamen (kvadre). a) lOkratna: pri uporabi za ležišča; b) 15krat,na: pri obokih, zidovih in stebrih, katerih najmanjša debelina je večja ko 1/10 višine; c) 25kratna: pri obokih, zidovih in stebrih, katerih debelina je manjša ko 1/10 višine. Tlačna trdnost se določa po normah, ki so predpisa¬ ne za prircdni kamen* ** Dopustna so naslednja tlačna naprezanja v kg/cm 2 , kadar se ne dokazuje trdnost kamna: Navedene vrednosti veljajo samo, kadar se za pri¬ pravljanje malte uporablja portlandski cement, ki ustre¬ za predpisanim normam.** * Gl. pod št. I., 10, te zbirke. ** Gl. pod št. I., 1. te zbirke. B. Zidovje >z lomljenega kamna. Dovoljena so naslednja tlačna naprezanja v kg/cm 2 ; Navedene vrednosti veljajo za zidove in stebre, ka¬ terih najmanjša debelina je 40 cm, toda najmanj 1/6 vi¬ šine. Stebri se morajo izdelovati iz ploščnatega ali obde¬ lanega lomljenega kamna. Tlačna trdnost lomljenega kamna pri uporabi v I., II. in III. primeru mora biti najmanj 200 kg/cm 2 , pri uporabi v IV. primeru pa najmanj 300 kg/cm 2 . C. Zid iz opeke. Dovoljena so naslednja tlačna naprezanja v kg/cm 2 : Pol opeke debelo zidovje se ne sme uporabljati za nošenje obtežb. 54 C. Zidovje iz betona in armiranega (ojačenega) betona. Za to veljajo posebni predpisi. D. Vpliv pretresanja. Pri zgradbah, ki so stalno izpostavljene močnemu pretresanju po strojih, transmisijah ali sličnih napravah, se morajo spredaj navedena dopustna naprezanja za zide zmanjšati za 10%. E. Veljavnost. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 15. avgu¬ sta 1932. V Beogradu, dne 19. julija 1932., št. 17.120/32. Minister za gradbe dr. Stjepan Srkulj s. r. 3. Norme za tlačene dele konstrukcij.* Preračunani e uklona. A. Deli konstrukcij iz taljenega jekla. 1. Obrazci za uklon. Pri tlačenih palicah iz taljenega jekla s tlakom do o ž , ki prijemajo na obeh koncih na sklepe, se preračunava trdnost proti uklonu (klonoporna trdnost) 0 i v kg/cm 2 za stisnjene (kratke) palice po obrazcu: ™» 0 -2V2)’ za vitke palice pa po obrazcu: 20730000 0 i 52 Meja, do katere velja ena ali druga enačba, se določi s presečiščem krivulj iz obeh navedenih enačb. V teh enačbah znači: A = | = vitkost palice; 1 = prosto dolžino, ki se upošteva za uklon palice; odločilni vztrajnostni polumer preč¬ nega prereza palice v centimetrih; J = odločilni vztrajnostni moment polnega pre¬ reza palice v cm 4 ; P =■ polno površino prereza palice v cm 2 . Na osnovi prednjega se dobijo n. pr. za naslednje vrste jekla: J** 00T1 s tlakom do o g . = 1800 kg/cm 2 ; J 37T1 in J 37T2 s tlakom do o g = 2400 kg/cm 2 ; J 48T2 s tlakom do 0 g: = 3120 kg/cm 2 in J 55'12 s tlakom do 0 g = 3600 kg/cm 2 naslednji obrazci: * ..Službene novine kraljevine Jugoslavije 11 z dne 29. ju¬ nija 1933., štev. 144/XLI/431, nadalje z dne 3. avgusta 1933., št. 174/XLIX/528, in z dne 25. septembra 1933., št. 218/LXVI/661. „Službeni list“ št. 123/13 iz leta 1934. ** črka J pomenja kratico za jeklo (srbskohrv. Čelik — Č), v enačbah pa pomenja J vztrajnostni moment. Dopustna uklonska naprezanja ©m se dobijo, če se vrednosti 0 j delijo z uklonskim varnostnim koefi¬ cientom n, torej je om Če S n znači silo, ki de¬ luje v palici. 0 d pa dopustno natezno naprezanje uporab¬ ljenega taljenega jekla v kg/cm 2 , potem velja razmerje: 1 . 0 d S 0 , • p ~ ®- S ^ Od, kjer je co — n.0 d 0i uklonski koe¬ ficient. Potemtakem je potrebna varnost tlačene pa¬ lice proti uklonu zavarovana, če z uklonskim koefi- S cientom co pomnoženo naprezanje v težišču — ni večje nego dopustno natezno naprezanje ©d- Po gorenjih enačbah preračunani uklonski koe¬ ficienti co so zbrani v tabelah 1 do III, pri čemer znaša varnostna stopnja n = 2 - 5, dopustna natezna naprezanja pa: 0 d = 1200 kg/cm 2 za J 0011: 0 d = 1400 kg/cm 2 za J 3711 in J 3712: 0 d = 1820 kg/cm 2 za J 4812 in 0 d = 2100 kg/cm 2 za J 5212 in J 5512, h j er je: * Trdnost ni zajamčena. ** je najmanjše podaljšanje pri pretrganju kratke, <5,„ dolge normalne, odnosno proporcionalne palice v odstotkih preizkusne dolžine. 55 Tabela I. Uklonski koeficienti co za jeklo 00*11, 37*11 in 37*12 Tabela II. Uklonski koeficienti a za jeklo 48*12 57 Tabela III. Uklonski koeficienti co za jeklo 52‘12 in 55‘12 58 2. Zložene palice. Pri tlačenih palicah, ki so sestavljene iz več delov, se morajo zveze tako močno konstruirati, da uklonski odpur zložene palice ni manjši od odpora polne palice. V tem primeru se preračunava, kakor za polno palico. V poedinostih veljajo posebno na¬ slednja pravila: I a) Pri zloženih palicah ne sme biti vitkost r 1 v 1 1 poedinih delov večja od vitkosti cele palice. Če je razmerje 40, se sme palica preračunati kot polna. Kot prosta uklonska dolžina velja razdalja sredin dveh sosednih zveznih pločevin (sl. 1 do 5) ali raz¬ dalja okrepljenih vozlov. Zvezne pločevine se morajo pritrditi z najmanj dvema zakovicama v smeri pa¬ lične osi. Iz poedinih delov zložene palice, ki so ne- pretržno zakovičene, veljajo za polne palice, če znaša razdelba zakovic a X 12 d, kjer znači „d“ premer zakovic. si. 1. Sl. 2. Sl. 3. Sl. 4. SI. 5 b) Če je razdalja zveznih pločevin ali vozlov omrežja večja od 40i, se mora tlačena palica prera¬ čunati kot razčlenjena palica po naslednjih pravilih: a) Tlačeni prerezi, ki so sestavljeni iz dveh delov (sl. 6 in 7). \y Sl. 7. Če značijo: i x in i y vztrajnostna polumera celot¬ nega prereza glede na težišče osi x (materialne osi), odnosno y (brezmaterialne osi), l x in l y uklonske dolžine cele palice za uklon v smeri osi x, odnosno y, ij vztrajnostni polumer delnega prereza glede težiščne osi, ki je paralelna z osjo y, l x razdaljo zveznih pločevin ali vozlov omrežja, ct) x , co y , ©j uklonske koeficiente za vitkost K k potem mora znašati tlačna sila S: za os x ®x X s / • p X i pjg -p X 2. * 1 /?) Opuščati je tlačene prereze, ki so sestavljeni iz več ko dveh delov (sl. 8), katerih deli so med¬ sebojno spojeni tako v smeri osi x, kakor tudi v smeri osi y z zveznimi pločevinami ali omrežjem. Če '7 v Sl. 8. se uporabljajo take palice, se morajo preračunjati po istih obrazcih, kakor za palice, sestavljene iz dveh delov, samo da se preračunava uklonski koeficient z najmanjšim vztrajnostnim polumerom delnega pre¬ reza (sl. 1 do 9). 17 f 5 L. m IL Sl. 6. Sl. 9. 59 y) Za tlačene prereze po sl. 9, ki na odprti strani nimajo zveznih pločevin, je vzeti za preračunavanje vztrajnostnega polumera i, prerez, ki obstoji iz enega robnega kotnega železa in dela vertikalne pločevine v višini kotnega železa. d) Palice iz enostavnega omrežja morajo dobiti v vsakem vozlu tudi prečne palice (sl. 10). Sl. 10. Naprezanja zveznih pločevin, okrepitve in zvezne zakovice proti zmikanju in sukanju se morajo po¬ sebej izkazati. Za osnovo preračuna je vzeti največjo prečno P silo v tonah: A = kjer znači P celotni prerez palice v cnr. Pri tem je kot dopustno naprezanje vzeti najmanjšo trdnost materiala, za strižno silo pa 0‘8 prednje. 3. Zložene palice z menjajočo se širino in enako površino prereza. Preračunja se po istih načelih, kakor pod točko 2., vendar s srednjim vztrajnostnim momentom, ki se izračuni iz naj večjega in najmanjšega vztrajnostnega momenta, in to: Za palice po sliki 11: Sl. 11. Za palice po sliki 12: Sl. 12. Za palice po sliki 13: 3 Sl. 13. Ti obrazci veljajo samo za > 0'20. 4. Prazni deli in stene tlačenih prerezov. Da se preprečijo izbokline na praznih delih tla¬ čenih prerezov, se sme vzeti kot prosta višina „v“ (sl. 14) pri prerezih z eno steno enako dvanajstkratni, pri prerezih z dvema stenama pa petnajstkratni de¬ belini d vertikalne pločevine. Če se te mere prestopijo, Sl. 14. SI. 15. Sl. 16. se morajo uporabiti robna (obrobna) kotna železa. Pri zaprtih prerezih po sliki 16 ni treba, da je prosta višina „v“, merjena med vrstami zakovic, niti v eni steni večja od tridesetpetkratne debeline dotične vertikalne pločevine 5. Ekscentrično ali prečno obtežene tlačene palice. Za dokaz potrebne trdnosti proti uklonu ekscen¬ trično ali prečno tlačenih palic se domnevana robna naprezanja preračunavajo po obrazcu: Ta naprezanja ne smejo biti večja od dopust¬ nega o d . Pri tem znači S tlačno silo, P polno površino prereza palice, co uklonski koeficient za največjo vitkost palice M največji (maksimalni) uklonski mo¬ ment in W odporni moment polnega prereza. Pri preračunavanju dejanskih robnih naprezanj okvirnih in ločnih nosilcev in podobnih konstrukcij se ne upošteva delež naprezanja iz uklonskega koe¬ ficienta co, ki izvira iz povečane normalne sile S. 6. Varnost proti uklonu tlačenih pasov in vertikalnih pločevin polnih nosilcev. Tlačeni pasovi polnih nosilcev (sl. 17 in 18) se morajo zavarovati proti stranskemu uklonu. Pri vit¬ kosti palice za stransko premikanje < 40 se dokaz *y varnosti proti uklonu lahko opusti. Pri tem znači 1 razdaljo dveh, proti stranskemu uklonu zavarovanih točk tlačenega pasa. 60 V Sl. 17. Vertikalne pločevine polnih nosilcev se morajo toliko okrepiti, da se doseže vsaj dvojna varnost proti izbočenju. Pri tem se sme velikost zmične na¬ petosti T{ v t/cm 2 , pri kateri nastopi izbočenje, pre- računiti po obrazcu: Ti = (11000 + kjer znači: d debelino vertikalne pločevine, a razmerje daljše strani a proti krajši strani b dotičnega polja pločevine z obrobnimi ali okvirnimi okrepitvami pa¬ sov in s prečnimi okrepitvami ali s prečnimi in podolžnimi okrepitvami (sl. 19 in 20). SI. 19. Varnostna stopnja n se dobi iz razmerja Ti Q n = —, kjer je t = g—- prečna zmična napetost v vertikalni pločevini, Q transverzalna (prečna) sila in v višina vertikalne pločevine. Prečne okrepitve se morajo tako dimenzioni¬ rati, če se ne predloži poseben preračun za sistem, obstoječ iz vertikalne pločevine in okrepitve, da mo¬ rejo prevzeti nanje odpadajoči del transverzalne sile z dvojno varnostjo. Prerez okrepitve se sme ojačiti s pločevinastim pasom, širokim 30d. 7. Varnost proti uklonu tlačenih pasov pri odprtih mrežastih mostovih. Če se točno ne dokaže varnost elastično pod¬ prtih pasov, zadošča naslednji način preračunjanja. Kjer je s silo S pp tlačeni pas zavarovan pred stranskim premikanjem samo z elastičnimi preč¬ nimi okviri, se mora vsak poedini prečni okvir tako togo konstruirati, da more prevzeti z za¬ dostno varnostjo stranske sile, ki jih povzroča uklonu izpostavljeni pas. Tlačeni pas se preračuna najprvo za dolžino 1 = v.a samo za uklon. Pri tem pomeni „a“ dol¬ žino pasovne palice v teoretični mreži omrežja in v število, ki mora biti večje od 1‘2. Potem je potrebni odpor v okviru, t. j. tista horizontalna sila, ki pre¬ makne, delujoča v višini pasa, svojo prijemno točko v horizontalni smeri za 1 cm: - (n)‘ ^ Pri tem je varnostna stopnja določena z do¬ pustnim naprezanjem. N. pr. pri jeklu J 3711 in o d = 1600 kg/cm 2 je vzeti: 1400 1600 219. Iz A P ofr se preračunavajo potrebni vztrajnostni momenti za stebre prečnih okvirov. Končni okviri morajo biti tako togo konstruirani, da ustrezajo od¬ poru v okviru, ki je enak najmanj 3kratni A potr . 8. Dolžine uklonov. 1 0 znači dolžino v sistemu, t. j. dolžino palice v teoretični mreži. h znači dolžino uklona, ki se vnese v račun. I. Pasovi omrežja. 1. Če so vozli prostorno ustaljeni (fiksirani): a) za uklone v ravnini omrežja: 1 1 = 1 0 ; b) za uklone pravokotno na ravnino omrežja «1 = lo- 2. Ce so vozli pravokotno na ravnino omrežja elastično podprti: a) za uklone v ravnini omrežja: li = l 0 ; b) za uklone pravokotno na ravnino omrežja veljajo predpisi pod točko 7. 3. Če deluje v eni polovici palice tlačna sila S„ v drugi polovici pa S 2 , pri čemer je S, > S g , je: 1, = (o'75 + 0'251^) . 1„. Palica se preračunava tedaj za večji tlak S, in za uklonsko dolžino h. II. Palice za izpolnitev omrežja. 1. Palice, ki se ne križajo z drugimi palicami: a) za uklone v ravnini omrežja: 1, = 0'8 1 0 ; b) za uklone pravokotno na ravnino omrežja: a) če leži palica v ravnini ene poprečne vezi in če je vsaj z eno togo razporo vezi togo spojena: U = 075 1 0 ; 61 /?) če je palica na obeh koncih s togimi razpo- rami togo zvezana: 1, = 0'65 1 0 ; y) če ni toge zveze s togo razporo: h = l 0 . c) Pri vertikalah v omrežjih K, če znači Sj tlak v eni polovici palice, S 2 pa natezno silo ali manjši tlak v drugi polovici palice, znašajo uklonske dolžine: 1« = (o'75 + 0-25 |a 1 0 ). Negativni znak velja, če je S 2 nateg, pozitivni, če je S 2 tlak. Palica se potem preračunava za tlak S, in uklonsko dolžino 1,. 2. Palice, ki se križajo na sredi z drugimi pa¬ licami : a) za uklone v ravnini omrežja: h = 0 - 5 1 0 ; b) za uklone pravokotno na ravnino omrežja: 1, =i.y i 3 S z . I p 4 S D . L kjer znači S z silo in l z dolžino natezne, S p in l p pa silo in dolžino tlačene palice. Če se dobi koeficient za J 0 manjši od 0’5, se zamenja z 0'5. Pri stebrih se uporabljajo na podoben način prednja pravila. I | I B. Konstrukcijski deli iz taljenega jekla, ki so obloženi z betonom. Tlačeni deli (stebri) iz jekla v stavbarstvu, če so popolnoma obkroženi z betonom (sl. 21 in 22) in njihova dolžina b ni večja od 13kratne najmanjše poprečne dimenzije d (1 ^ 13 d), se smejo preraču¬ nati ob naslednjih pogojih s tlakom a d , ne da bi se ta zmanjšal zbog uklona, pri čemer o d ne sme biti večji od 1600 kg/cm 2 . 1. Sam jekleni steber mora nositi vsaj 1 / 3 ce¬ lotne uklonske obtežbe Sl. 21. Sl. 22. 2. Pri zloženih tlačenih delih (stebrih) se sme vzeti prosta dolžina delnih palic (sl. 21) za polovico večja, nego je določena v poglavju A., točki 2., za tlačene palice brez betonske obloge. 3. Prerez betona mora biti vsaj 10 krat večji od prereza jekla. Betonski sloj. ki pokriva jeklo, mora biti brez ometa vsaj 3 cm debel. Glave zakovic ali vijakov se pri tem ne upoštevajo. 4. Za izdelavo in kakovost betona veljajo ob upoštevanju točke 5. službeni predpisi za armirani beton, ki so v veljavi. 5. Beton mora po strditvi po 28 dneh imeti v kocki (kg 28) vsaj 110 kg/cm 2 trdnosti. Če se ne dokaže pravočasno zahtevana tlačna trdnost, se mora za 1 m 3 pripravljenega betona porabiti najmanj 270 kg portlandskega cementa. 6. Betonski omot mora biti armiran z najmanj 1 m/m debelo žično mrežo z 20 m/m velikimi zan¬ kami ali na drug enako vreden način. 7. Na ta način se ne sme preračunavati pri pre¬ delavi obstoječih zgradb, če se v te vgradijo podpore (n. pr. pri zamenjavi stebrov). 8. Pri razmerju ^ > 13 se morajo tlačeni deli (stebri) preračuniti po predpisih poglavja A., neglede na betonski omot, ali pa kot podpore iz armiranega betona po predpisih, ki veljajo za konstrukcije iz armiranega betona. C. Konstrukcijski deli iz litega železa. Za razmerje -j- 80 je (Tid 7-76—0'12 i 000053 (!) Od Za razmerje 1 . cn . 9870 — > 80 je o, d =-- 1 O (i)’ . o d . Glede znakov veljajo ustrezno pripombe iz po¬ glavja A., točke 1.; samo da je tukaj upoštevano dopustno naprezanje na čisti tlak. Za prosto dolžino palice velja njena dolžina v sistematični skici. Uklon- ski koeficient co je podan v tabeli IV. Č. Konstrukcijski deli iz lesa. Za razmerje 100 je o ld = 987 (!)' 0-28 o d . Glede znakov veljajo ustrezno pripombe iz po¬ glavja A., točke 1. Za prosto uklonsko dolžino velja dolžina palice v sistematični skici. Uklonski koefici¬ enti (o so podani v tabeli V. Veljavnost. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v „Službenih novinah", obvezno moč pa dobijo dne 1. junija 1933. Ministrstvo za gradbe v Beogradu, dne 30. marca 1933 ; št. 34.545/32. Minister za gradbe: dr. Srkulj s. r. 62 Tabela IV. Uklonski koeficienti co za lito železo 63 Tabela V. Uklonski koeficienti za les co = po Tetmajerju. 64 4. Predpisi za dopustna naprezanja lesa v stavbarstvu.* A. Splošne določbe. 1. Dopustne napetosti v kg/cm 2 . 2. Pod točko 1. navedena dopustna naprezanja ve¬ ljajo, če je preračunjena stabilnost zgradbe z upošteva¬ njem vseh vplivov, odločilnih za ta primer, ob istočasnem učinkovanju stalne obtežbe, prometne obtežbe, vštevši tudi učinkovanja zaviranja in poševnega vlaka enega dvigala, kakor tudi vlaka jermenov in temu podobno, tlaka vetra in obtežbe po snegu (glej norme za obtežbe v stavbarstvu M. G. št. 2849/32).** * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 12. avgusta 1933., št. 182/LIV/546 in z dne 2. septembra 1933., št. 199/LVI11/590. — »Služb, list« št. 72/8 iz 1. 1934. ** Gl. pod štev. II., 1. te zbirke. Ta naprezanja se nanašajo na ves prerez, t. j. na jedro in belino lesa obenem, če je les na zraku posušen, brez napak in brez grč v nevarnem prerezu ali v njegovi bližini. Za les, posušen na zraku, se šteje tisti les, ki ima v sebi vode največ 15 odstotkov teže v sušilnici po¬ polnoma posušenega lesa. 3. Za uklon veljajo predpisi ministrstva za gradbe št. 34.545/32 (za preračunavanje uklona tlačenih delov konstrukcij).* 4. Za dimenzioniranje je odločilen tisti primer ob¬ težbe, ki povzroči največja naprezanja. * Gl. pod štev. II., 3. te zbirke. 65 5. Pri ozobčanih ali zmozničenih nosilcih je raču- niti z naslednjimi vztrajnostnimi momenti: pri gredah, sestavljenih z 2 zoboma ali mozniko- ma, z 80°/o; pri gredah, sestavljenih s 3 zobmi ali mozniki, s 60% vztrajnostnega momenta vsega prereza. Več ko 3 grede se pri preračunjevanju ne smejo upoštevati. Za moznike se mora uporabiti trd les ali jeklo. Mozniki se morajo označiti in vložiti v zgornjo vklenjeno gredo. Mozniki se morajo tako vložiti, da So njihova vlakna v isti smeri, kakor vlakna gred. Grede morajo biti med seboj tako zvezane, da de¬ lujejo skupno. Pri zmozničenih gredah se morajo svor- niki med mozniki razdeliti. 6. Jedro natezalnih svornikov mora imeti najmanj 13 mm premera, kar ustreza vijakovemu Stebličku s premerom 5/8" ali 16 mm. Pod glavico in matico se mo¬ rajo podložiti železne pločice (podložki). Jedro pritrdilnih svornikov mora imeti najmanj 9 - 5 mm premera, odnosno V 2 " ali 13 mm premera steb- lička. Pod glavico in matico se morajo podložiti železne pločice (podložki). 7. Preračunjeni upogib konstrukcijskih dedov stro¬ pov in streh, po katerih se hodi, ne sme presegati 17300, po katerih se pa ne more hoditi, 1/200 razpetine. 8. Za preračun se zahteva tista natančnost, ki se da doseči z uporabo dobrih logaritmov ali s kakšno skrbno izvedeno grafično metodo. B. Posebne določbe. 1. V poglavju A., pod točko 1. navedene dopustne napetosti se zmanjšajo pri lesu, ki ni v suhem na zraku, ali ki je trajno namočen z vodo, za 25 %. 2. Pri pomožnih gradbenih odrih in pri začasnih zgradbah, ki se uporabljajo največ do 6 mesecev, se smejo pod A., točko 1., in pod B., točko 1., dopustne napetosti povečati za 25%, za uporabo do največ 2 let pa za 15 %. Od tega so izvzete strehe z razpetino nad 10 m. 3. Ce se razen pod A., točko 2., navedenih vplivov upoštevajo hkratu še sile zaviranja več nego enega dvi¬ gala, pri konstrukcijah z razpetino nad 20 m pa tuli še vpliv napenjanja in usušenja lesa, se smejo pod A., toč¬ ko 1., odnosno pod B., točko 1., dopustne napetosti po¬ večati za 15%. 4. Vpliv učinka po topiloti, napenjanja in usušenja se sme pri preračunu zanemariti. 5. Pri strehah in dvoranah se smejo pod A., točko 1., navedene dopustne napetosti povečati za 15%, če so popoilnoma varno zajamčene skrbna izbera lesa in kon¬ strukcij, preračun in izvršitev zgradbe, ki ustrezajo naj¬ strožjim pogojem. Ce se upoštevajo tudi pod B., točko 3., navedeni vplivi, se smejo povečati pod A., točko 1., in pod B., točko 1., dopustne napetosti skupaj za približno 30 odstotkov. 6. Če se je treba pri konstrukcijah večjega razpona izogniti večjim upogibom, n. pr. pri odrih za loke iz be¬ tona in armiranega betona, kontinuirnih nosilcih itd., je treba dopustne napetosti pod A., točko 1., po okolno- stih sorazmerno zmanjšati. Veljavnost. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«; obvezno moč pa dobijo z dnem 1. septembra 1933. V Beogradu, dne 20. junija 1933.; št. 15.579. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 5. Predpisi za stabilnost zidanih dimnikov.* § l. Splošno. Dimniki, katerih naloga je odvajanje izgorilnib plinov pri velikih kurilnih napravah, so praviloma samo¬ stojne zgradbe. Imeti morajo tako višino, da se v njihovi okolici preprečijo neprijetnosti dima. Za to v splošnem zadošča, če vrh dimnika nadkriljuje za 5 metrov slemena sosednjih stanovanjskih hiš. Kot zgradbe imajo dimniki temelj, podnožje in cev. Ce se dimnik zgradi brez pod¬ nožja, potem še prične cev na terenu. Zidani dimniki so tisti, pri katerih je vsaj cev zidana iz opeke ali iz luknjičastega betonskega kamna. Temelj in podnožje smeta biti zidana iz opeke ali izvršena iz tolčenega betona. Za dimnike, ki so zidani iz poprej izdelanega beton¬ skega kamna in katerih armatura, ako jo imajo, se ne * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 27. aprila 1932., št. 97/XLIII/309. — »Službeni list« št. 495/56 iz 1. 1932. 5 upošteva pri preračunavanju stabilnosti, veljajo predpisi kakor za zidane dimnike. § 2 . Prošnja za gradbeno dovoljenje. Prošnjam, da se izda gradbeno dovoljenje za napra¬ ve novih ali nadzidanje obstoječih dimnikov, se morajo priložiti točno po merilu izdelani načrti in statični pro¬ računi v tolikih izvodih, kolikor jih predpisujejo določbe gradbenega zakona in pravilnika. V statičnih proračunih morajo biti navedeni vsi podatki, na podstavi katerih so izdelani in ki se nanaša¬ jo na vrsto in kakovost gradbenega materiala, na vzeto velikost sil, ki vplivajo od zunaj, in sploh na vse, kar je upoštevati pri izdelavi teh statičnih proračunov. V statičnih proračunih se morajo določiti naprezanja v prerezih cevi, kjer se menja debelina zidu, v prerezih podnožja, kjer so debeline zidu zaradi odprtin najbolj oslabljene, kakor tudi v prerezih temeljev. Ravno tako 66 se morajo tudi izračuniti naprezanja zemljišč pod temelji. § 3. Gradbeni material. Pri opečnem zidovju se mora uporabljati samo dobro žgana opeka, za malto pa se mora uporabljati izključno cementna malta (podaljšana cementna malta ali malta za dimnike) v mešanici 1 dela cementa na 4 dele apna in največ 10 delov peska. Pesek mora biti čist, brez zemlje in ilovice. Uporaba drugih malt in mešanic je dovoljena samo tedaj, če se dokaže njihova sposobnost za ta namen § 4. Določitev teže. Za določitev lastne teže dimnikov veljajo stvarne teže materiala, in sicer praviloma za 1 m 3 zidu iz dobro žgane opeke 1600 kg, za 1 m 3 cevnega zidu iz strojno izdelane opeke za obode (radialna opeka) 1800 kg, za 1 m 3 betona 2200 kg s pogojem, da so luknje fasonskega kamna popolnoma izpolnjene. Pri določitvi teže se ne upoštevajo izpuščeni okraski, kakor venci na vrhu in podnožju dimnikov. Ravno tako se ne upošteva nasip materiala (zemlje) nad temeljem. § 5. Pritisk (tlak) vetra. Pritisk vetra na 1 m 2 veliko, pravokotno na smer vetra postavljeno ploskev se upošteva v povprečnem iznosu p v =125 + 0'6 v, ki se zaokroži na cele kilograme, pri čemer znači >v« višino dimnika nad terenom v metrih. Sesajoči vpliv vetra na nasprotni strani je upoštevan v tej enačbi. V krajih, ki so izpostavljeni posebno močnim vetrovom, se mora zgoraj navedeni pritisk vetra pove¬ čati za 25 do 50%. Pred vetrom zavarovani se smatrajo samo oni deli dimnika, ki so zakriti z glavnimi zidovi kake zgradbe, ki ga obkrožajo, ali če so sami del kakega glavnega zidu Podstrešna nadstropja se ne smejo upoštevati. Kot površina, ki je izpostavljena pritisku vetra, se jemlje v račun vertikalna projekcija dimnika. Pri mnogo- kotnih (poligonskih) dimnikih se ta površina vzame v enaki smeri z eno stranico mnogokotnika. Pritisk vetra se mora vzeti tako, da deluje horizontalno in v težišču vertikalne projekcije dimnika, in sicer v oni smeri, v kateri naprezanja na pritisk dosezajo svoj največji iznos. Velikost pritiska vetra se izračunava: pri okroglem prerezu z 0*67 P. p v , pri osmerokotnem prerezu z 0*71 P. pv in pri četverokotnem prerezu z PO P. p v ., pri čemer znači »P« površino vertikalne projekcije dim¬ nika v kvadratnih metrih (m 2 ). Ti iznosi veljajo tudi za napad vetra na vogal. § 6. Na dnu temeljev smejo nastopati samo naprezanja na pritisk. Za določitev naprezanj poševnih (nagnjenih) in krivih dimnikov se mora premiku rezultante iz lastne teže in pritiska vetra dodati še premik težišča mase dimnikov. 10 kg/cm 2 15 § 7. Dopustno naprezanje. Izračunjena naprezanja na pritisk ne smejo na največ napreženem robu zidu presegati iznosa d = 'la <5 P 4 1'5 d 0 - >d p « znači dopustno naprezanje na pritisk, >d 0 < pa na¬ prezanje na pritisk zbog lastne teže: za zid iz dobro žgane opeke v podaljšani ce¬ mentni malti. za cevni zid iz strojno izdelane opeke za obode v podaljšani cementni malti , . . za beton, kolikor predpisi za beton ne dovo¬ ljujejo večja naprezanja, pri mešanicah v razmerju po: 120 kg portlandskega cementa na 1 m 3 peska in gramoza.6 „ 160 kg portlandskega cementa na 1 m 3 peska in gramoza.9 „ 220 kg portlandskega cementa na 1 m 3 peska in gramoza.14 „ za dimniške cevi iz obodastega kamna iz be¬ tona, čegar trdnost na pritisk znaša naj¬ manj 120 kg/cm 2 .15 „ za dimniške cevi, ki se povsem ali samo na notranji strani izvrše iz navadne opeke, veljajo ona dopustna naprezanja, ki so predpisana za zid iz navadne opeke. Ako se vzamejo večja naprezanja, potem se mora izvršiti preizkušnja trdnosti, in sicer s preizkušanjem zidu, ki ima približno kockasto obliko s približno 50 cm dolgimi robovi, v kolikor norme za preizkušanje mate¬ riala ne bi predpisovale druge mere. Kot dopustno na¬ prezanje na pritisk je vzeti y» ugotovljene trdnosti na pritisk, toda v nobenem primeru ne preko 25 kg/cm 2 . Pri nadzidavanju dimnikov, ki stoje že vsaj dve leti in ki so v dobrem stanju, se smejo spredaj navedena, dopustna naprezanja povečati za V«, toda ne preko 25 kg/cm 2 . Teren se sme obtežiti: a) pri zelo vlažni glini, ilovici in prsti (hu¬ musu) in pri pesku v najmanj 3 metre močnih plasteh, ki so zavarovane pred premikanjem, z.1-5 kg/cm 2 b) pri pesku v najmanj 1-0 m močni in pred premikanjem zavarovani plasti z . . . c) pri trdnem sloju gramoza, suhe gline in ilovice v plasteh najmanj 3 metrov, ki so zavarovane pred premikanjem, z . . . č) pri trdnem sloju gramoza, suhe gline in ilovice v horizontalnih plasteh velike de¬ beline .3-0 2-5 2-5 Način preračuna. Na osnovi prednjih predpisov se morajo za prereze, v katerih se menja debelina zidu, s preračunanjem izra¬ čuniti naprezanja na pritisk brez upoštevanja napreza¬ nja na nateg in izkazati v prošnji za gradbeno dovoljenje. Dimenzije se morajo določiti tako, da zbog vpliva vetra deluje vsaj 0‘6 d dotičnega prereza, pri čemer znači »d« zunanji premer cevi dotičnega prereza § 8. Izvršitev zgradbe. Obok dimniškega kanala ne sme služiti za nosilni del dimnika, temveč se mora izvršiti popolnoma ne¬ odvisno od dimnika in brez vsake obtežitve. Teren se mora odločiti od dna dimniške cevi z vsaj 60 cm debelim zidom ali betonsko ploščo. Betonska plošča se mora v notranjščini dimnika tlakovati z opeko. 67 Zaradi zavarovanja pred naprezanjem zbog toplote mora biti vsak dimnik opremljen s popolnoma svobodno podlogo iz opeke, katere višina mora segati vsaj 2 metra nad teme vsakega ustja odprtine dimnega kanala Pod¬ loga se mora napraviti iz opeke, ki je odporna proti ognju, kadar toplota izgorilnib plinov in dima pre¬ sega 500° C. Kot posebne priprave se morajo predvideti: od¬ prtina za vhod, strelovod in notranja železa za vzpenja¬ nje v razdalji po 40 cm. § 9 Veljavnost predpisov. Ti predpisi stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo na dan 1. maja 1932. Št. 7428. — Iz ministrstva za gradbe, dne 7. apri¬ la 1932. 6 . Norme za cestne mostove (dopustna naprezanja zidov ). 1 I. Splošne določbe. Navedena naprezanja veljajo ob naslednjih pogojih: 1. Za dimenzioniranje je odločilna ona obtežba, ki zahteva največji prerez. 2. Površine ležišč morajo ležati približno pravokot¬ no na glavno smer tlaka. 8. Zavarovati se mora strokovna in skrbna izdelava zida kakor tudi zadostna strditev malte. 4. Za pripravljanje malte se sme uporabljati samo portlandski cement, ki ustreza normam pod M. G. br. 2816/31., 2 ali pa cement, ki je temu enak. 5. Malta mora imeti najmanj 250 kg/cm 2 tlačne trdnosti. 6. Za dokaz tlačne trdnosti se mora malta napolniti v železne kalupe kockaste oblike s 7-07 cm dolgimi robovi in preizkusiti po 4tedenskem strjevanju na zraku. Odločilna je povprečna vrednost treh poizkusov (po M. G. št. 10367/32). 3 7. Uporabljeni gradbeni material mora ustrezati predpisom norm za ta material, ako norme obstoje. 8. Pri ekscentričnem tlaku naprezanja v težišču ne smejo biti večja od vrednosti, ki je določena za cen¬ tralni tlak. II. Posebne določbe. A. Zidovi iz rezanega kamna. Varnost za rezane kamne (kvadre) je: a) 15kratna pri uporabi za ležišča; b) 20kratna za zidove, stebre in stebriče, katerih naj¬ manjša debelina je večja od 1 ho višine in za oboke; c) 25kratna za zidove, stebre in stebriče, katerih naj¬ manjša debelina je manjša od */io višine. Tlačna trdnost se preizkuša po normah za preiz kušanje kamna M. G. št. 12707/32. 4 1 »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 12. novembra 1932., št. 264/CI/720. — »Službeni list« št. 779/99 iz 1. 1932. 2 Gl. pod štev. I., 1. te zbirke. 3 Gl. pod štev. I., 19. te zbirke. 1 Gl. pod štev. I., 18. te zbirke. Dopustna so naslednja tlačna naprezanja v kg/cm 2 , kadar se ne dokazuje trdnost kamna: Navedene vrednosti veljajo za zidove in stebre, katerih najmanjša debelina je 60 cm ali je vsaj enaka 1 / 6 višine. Za lomljeni kamen veljajo predpisi M. G. št. 5915/32., 5 za določitev tlačne trdnosti pa predpisi M. G. št. 12707/32. 6 Pri uporabi lomljenega kamna pod I., 2. mora tlačna trdnost biti najmanj 250 kg/cm 2 , pri uporabi pod II. pa najmanj 400 kg/cm 2 . 5 Gl. pod štev. I., 10. te zbirke. 6 Gl. pod štev. I., 18. te zbirke. 5 * 68 C. Zidovi iz umetnega kamna. Č. Pripombe. Dopustna so naslednja naprezanja v kg/cm 2 : Navedene vrednosti veljajo za zidove in stebre, ka¬ terih najmanjša debelina je 45 cm ali vsaj */» višine. 1. Pod A., B. in C. navedena dopustna naprezanja veljajo pri sodelovanju stalne obtežbe s predpisano pro¬ metno obtežbo. 2. Kadar se istočasno upoštevajo najneugodnejši učinki vseh obtežb in vplivov, ki jih je trelba uvaževati, se smejo vsa naprezanja za V« povečati. 3. Za zidove iz betona in armiranega (ojačenega) betona veljajo posebni predpisi. Veljavnost: Te norme stopijo v veljavo, ko se raz¬ glase v »Službenih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 15. novembra 1932. leta. Ministrstvo za gradbe, št. 28392/32. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 7 . Norme za cestne mostove (dimenzije).* I. Uporabne širine mostov, a) Mostovi za prehod enega vozila. ^isa 1 Uporablja se za nekategonzirarie (narazvrščaue) ceste, za ka¬ tegorizirane (razvrščene) ceste postranske važnosti in za za¬ časne mostove. b) Mostovi za prehod dveh vozil. F r-1-so— j L- _) 7'50 - 350 - S bo - -550 - -700- 600 -! j — 1'50 - m 3 -150 - ■*1 r-v5° L-_ 3 Uporablja se za nekaitegorizirane ceste in za kategorizirane oeste z neznatnim prometom z motornimi vozili. Uporablja se za kategorizirane ceste z znatnim prometom z motornimi voziti. Uporablja se za mostove z einim hodnikom za pešce v naseljih z neznatnim pešaškim prometom in znatnim prometom z mo¬ tornimi vozili. Uporablja se v naselju in zunaj njega z znatnim pešaškim pro¬ metom in z znatnim prometom z motornimi vozili. Uporablja se v naseljih z znatnim pešaškim prometom in z znatnim prometom z motornimi vozili, kjer so hodniki za pešce ločeni od cestnega kolovoza. * »Službene n o vi us kraljevine Jugoslavije« z dne 6. decembra 1932., št. 284/CVI/747. — »Službeni list« št. 36/5 iz 1. 1933. 69 Kratki mostovi do 10 m dolžine se izvršujejo pravi¬ loma v vsej širini planuma. Pri daljših mostovih v nase¬ ljih z živahnim prometom z avtobusi in motornimi vo¬ zovi se mora za širino kolovoza med robniki (tipi III., IV. in V.) vzeti 6 - 00 m. c) Mostovi za tri in več vozil. Pri mostovih za tri in več vozil se mora kot naj¬ manjša mera za širino kolovoza med robniki vzeti mnogo¬ kratnik od 2'5 m, za širino hodnikov za pešce pa mnogo¬ kratnik od 0'75 m. č) Varnostni rob. Širina varnostnega roba se računa od vkladnih palic — prekatja — glavnih nosilcev, odnosno od ograje, ako pasovi ne zožujejo svobodnega prostora nad varnostnim robom do višine 3'5 m, drugače od roba pasov. Na koncih mostov je dopustno zmanjšanje širine varnostnega roba ■za 0-1 m. d) Širina hodnikov za pešce. Širina hodnikov za pešce se računa od vkladnih palic — prekatja — glavnih nosilcev, odnosno od ograje, ako pasovi do višine 2-5 m ne zožujejo svobodnega prostora nad hodnikom za pešce ali ga zožujejo z vsake strani samo na dolžino, ki je enaka 1 / 20 razpetine, drugače od roba pasov. Na koncih mostov je dopustno zoženje širine mosta za 0T5 m na dolžino, ki je enaka največ 1 / 20 raz¬ petine. e) Kolovoz za bicikliste. Ako 90 na cesti posebni kolovozi za bicikliste, se pri¬ poroča, da se tudi na mostu napravijo kolovozi za bici¬ kliste, če je ta promet znaten. Kolovozi za dva bicikla morajo biti vsaj P50 m široki, če so pa po smeri ločeni, je za prehod enega bicikla vzeti najmanj 0-8 m, bolje pa l - 0 m širine. II. Prosta višina. Prosta višina nad zgornjim robom kolovoza mora biti najmanj 4’5 m. Prosta višina nad hodniki za pešce mora biti naj¬ manj 2-5 m. Prosta višina na vso širino varnostnega roba se mora zavarovati šele pričenši z O30 m od robnikovega roba (glej sliko). x) širina varnostnega roba. III. Dolžine. Dolžine polj se morajo po možnosti zaokrožiti na cele centimetre, razpetine glavnih nosilcev pa na cele deci¬ metre. IV. Ograja. Višina ograje na mostu mora biti najmanj 1-10 m. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo dne 1. decembra 1932. V Beogradu, dne 26. oktobra 1932., št. 29384/32. Minister za gradlbe dr. Stjepan Srkulj s. r 8 . Predpisi za cestne mostove (norme za obtežbe).* I. Sile. § l. Obtežbe. Pri statičnem preizkušanju konstrukcij se morajo upoštevati tako glavne kakor tudi dodatne sile. Glavne sile so: stalna obtežba, prometna obtežba, učinek temperaturne izpremembe in krčenja (raz¬ tezanja). Dodatne (sekundarne) sile so vse ostale, ki jih je treba upoštevati, zlasti pa: * »Službene noviine kraljevine Jugoslavije« z dne 5. januarja 1933., št. 4/II/14 in z dne 6. februarja 1933., št. 27/IX/89. — »Službeni list« št. 148/19 iz 1. 1933. pritisk (tlak) vetra, sila zaviranja, pritisk na ograjo, trenje na premičnih ležiščih, obtežba s snegom. Vpliv izmikanja in posedanja srednjih in obrežnih stebrov. ♦ II. Glavne sile. § 2. Stalna obtežba. 1. Teža gradiva. Za preračunj enje stalne obtežbe se morajo vzeti naslednje teže v t/m 8 , kolikor se ne bi posebej dokazale druge. 70 t/m 3 Za gradivo, ki ni zgoraj navedeno, se mora teža po¬ sebej dokazati. 2. Jekleni mostovi. Stalno obtežbo je vzeti praviloma kot, enako raz¬ deljeno po razpetim. Tu se računa: a) Teža zgornjega ustroja (glavnih nosilcev, prečnih nosilcev, podolžnih nosilcev, kolovozne konstrukcije, za¬ varovanja, prečnih ojačitev, nosilcev za pešpoti in ograje). b) Teža kolovoza (tlaka, vodovodnih in plinskih cevi, telefonskih, telegrafičnih, električnih kablov itd.). Teža kolovoza mosta z vsemi pritiklinami se mora neposredno preračunih, teža zgornjega ustroja se pa mora predhodno približno določiti s pomočjo obrazcev, diagramov tež ali s primerjanjem slično izvršenih mostov po velikosti in vrsti. Te vrednosti je vzeti začasno kot osnovo za preraounjenje upogiibnih momentov, prečnih sil in sil v palicah. Ako ni nedvomno ugotovljeno, da je stalna obtežba, kakor je vzeta za osnovo prvega sta¬ tičnega računa, točna, se mora na podstavi prvega sta¬ tičnega računa vnovič približno preračuniti. Ako na osnovi tako določene stalne obtežbe preračunjeua skup¬ na naprezanja na najnevarnejših mestih presegajo do¬ pustna naprezanja za 3 %, se mora statični račun ponoviti. V vsakem primeru se mora na koncu statičnega računa navesti dejanska stalna obtežba, določena na osnovi točno preraounjenih tež in primerjati z domnevamo stalno obtežbo. 3. Masivni in leseni mostovi. Stalna obtežba se mora določiti z analogno uporabo pravil, navedenih pod točko 2. za jeklene mostove, toda na način, ki najbolje ustreza gradivu. V zgoraj navedenih težah za les so upoštevani tudi dodatki za manjše železne dele (žeblje, vijake za vezi, moznike), za dele iz trdega lesa in za barvanje in im¬ pregniran j e. Teža železnih nateznih delov, vozlov pločevin, listov, okovov (copat) in ležišč se mora posebej upoštevati. boo boo r' S <0 t- l~ § tn mm::: S* o KI f ' £ votpr 5 24 tn18t 0 iDotoma. *1£m93! A L... o p i.r. “A O* O ith / i i m '6f pr iif- '■"1 s ...i tfav m ra£pr 5 q T) otoma. rr 'f* o C* T- iJZ mi:: ^■luarTu polhar O °4 ‘o’ •3 -r> "o* o n §s. Prometna obtežba. 1. Razdelitev (vrsta) mostov. Cestni mostovi se dele po svoji nosilnosti v pet kategorij. Za nosilnost je odločilna prometna obtežba, vzeta za podlago statičnemu proračunu. Za kategorije I. do IV. so določene obtežbe, ki jih je vzeti namesto de¬ janskih. Mostovi, M ne ustrezajo predpisanim obtežbam, spadajo v V. kategorijo. Pri mostovih s tramvajskimi progami se mora vpliv tramvaja posebej dokazati (primerjaj § 6., točko 1.). Za obtežbo z drugimi železnicami veljajo predpisi za do- tično vrsto železnic. V posebnih primerih se morajo cestni mostovi, ki ustrezajo pogojem za mostove II., odnosno III. ali IV. kategorije, povsem smotrno dimenzionirati tudi močneje, tako da se more čeznje prepeljati tudi samo en parni valjar s 24 tonami (predpisana obtežba za I. katego¬ rijo), pri čemer je izločiti vsako drugo prometno obtežbo, ki bi istočasno učinkovala. Taki mostovi se označujejo z II (I), III (I) in IV (I). Isto velja tudi za mostove III. in IV. kategorije, kadar so dimenzionirani tako, da se more čeznje prepeljati samo en parni valjar z 18 tonami (tipska obtežba za II. kategorijo). Istotako je pri poedinih mostovih I. kategorije po¬ vsem dopustno, da se dimenzionirajo za posebno težko obtežbo, ki sama prehaja čez most in katere vpliv je večji od vpliva parnega valjarja s 24 tonami (na primer prevoz težkih transformatorjev). Pri tem se sme domne¬ vati, da istočasno na mostu ni drugih prometnih obtežb. Taki mostovi se označujejo kot posebna kategorija z znakom I (S). 2. Tipska obtežba. Za kolovoz mosta veljajo kot tipske obtežbe pro¬ metna sredstva (poedini tovori), kakor so opisana v obrazcu, in gneča ljudi, kakor so predstavljena v tabeli, ki na kolovozu zamenjujejo tudi vse ostale mogoče ob¬ težbe, kakor druga prometna sredstva (n. pr. prikolice) in črede živine. Za pešpoti velja gneča ljudi. Za obtežbo, ki lahko zamenjuje določeno prometno sredstvo, se vzame tisti del njegove skupne teže, ki bi pri njegovi enakomerni razdelitvi na osnovno površino, ki jo to prometno sredstvo zavzema (2'50X6'<]0 metrov), pripadel na enoto površine. Pri mostovih z razpetem nad 30 metrov se smejo v splošnem za preračunjanje glavnih nosilcev namesto prometnih sredstev uporabiti obtežbe, ki jih zamenjujejo. Pri polnih obokih in za preračunjanje obrežnih stebrov se smejo tudi za mostove z manjšo razpetino vzeti za¬ menjujoče obtežbe. Razpredelnica na prednji strani prikazuje tipske in zamenjujoče obtežbe za poedine kategorije mostov. Za premočrtno interpoliranje obtežbe z gnečo ljudi (glej tabelo) služijo obrazci: za I. kategorijo p = 525 — 1 za II. kategorijo p = 475 — 1 za III. kategorijo p = 425 — 1 vse v kg/m 2 , za IV. kategorijo p = 375 — 1 kjer je 1 razpetina v metrih. Obtežbe je treba vedno zaokrožiti na polnih 10 kg/m 2 . 3. Lega tipskih obtežb. Po številu prometnih sredstev, ki lahko istočasno prehajajo po širini mosta, je računati z enim, dvema ali tremi prometnimi sredstvi (parni valjar in motorna vo¬ zila poleg njega) v najneugodnejši legi, ki so obkrožena z gnečo ljudi. Ali tedaj pri preračun jan ju glavnih in prečnih nosilcev ni treba, da bi segala osnovna povr¬ šina predmetnega sredstva 2 - 50X6'00 metrov čez var¬ nostni rob. Prometnih sredstev, ki stoje drugo za dru¬ gim, ni treba upoštevati. Postavljanja obtežb v poševni ali prečni legi ni treba nikakor upoštevati. Prometne obtežbe, ki razbremenjujejo (na pr. ob¬ težba konzol za pešpoti pri preračun jan ju upogibnih mo¬ mentov prečnih nosilcev) kakor vse obtežbe osovin pro¬ metnih sredstev, ki delujejo ugodno, se morajo izpustiti. Isto velja tudi za razne spremne naprave, n. pr. za vodovod, plin itd., ker se morejo začasno ali stalno od¬ straniti. Pri preračunjanju podolžnih nosilcev zmerne raz- petine in razdalje zadošča, da se vzame najtežje pro¬ metno sredstvo v najneugodnejši legi brez gneče ljudi. Kadar so glavni nosilci razvrščeni na obeh straneh kolovoza in je kolovoz popolnoma ali približno simetri¬ čen na osovino mosta, se smejo tipske obtežbe pri pre¬ računjanju največjega upogibnega momenta prečnega nosilca tako razvrstiti, da leže površine njihove osnove simetrično na osovino mosta. Za ostale prereze prečnega nosilca zadošča, da se vzamejo upogibni momenti iz diagrama, ki približno zamenjuje krivuljo največjih (maksimalnih) upogibnih momentov. Pri preizkušanju podolžnih in prečnih nosilcev se določi velikost deleža obtežbe, ki nanje odpade, običajno s podmeno, da leže sekundami prečni nosilci kakor tudi podolžne prosto položene grede na dveh oporiščih. Da se račun poenostavi, ni treba upoštevati, da se prijemališča obtežb na podolžnih in prečnih nosilcih zbog prenosa po sekundarnih prečnih in podolžnih no¬ silcih nekoliko premaknejo. Ako se upošteva sodelovanje prečnih nosilcev pri razdelitvi obtežb na več ko dva glavna nosilca (kar za lesene mostove ni dopustno), se mora to dokazati s posebnim računom. § 4. Temperaturne izpremembe in krčenje. 1. Jekleni mostovi. Kot skrajne meje temperaturne izpremembe je vzeti —25° C in +45° C. Praviloma je treba v statičnem pre¬ računu računati s +10° C kot s povprečno temperaturo pri montaži in glede na to s temperaturno razliko + 35° C. Za neenako razgrevanje poedinih delov se mora vzeti razlika +15° C. Pri jeklenih okvirih, ki so stalno v senci kolovoza, kakor n. pr. pri širokih mostovih, se sme gori navedena meja temperaturne izpremembe zmanjšati. Neenako raz- grevanje takih gradbenih delov mosta se ne upošteva. 2. Masivni mostovi. a) Temperaturne izpremembe. Kot mejo temperaturne izpremembe je vzeti —5° C in +25“ C. V statičnem računu se mora praviloma ra¬ čunati s +10° C kot s povprečno temperaturo ob izva¬ janju in glede na to s temperaturno razliko T15° C. Pri konstruktivnih delih, katerih najmanjša dimen¬ zija znaša najmanj 70 cm, ali ki so zbog nasipa ali dru¬ gih okolnosti manj izpostavljeni vplivu temperaturnih izprememb, se sme gornja razlika temperature zmanjšati na ^r!0° C. Pri določitvi najmanjše dimenzije ni treba 72 odbijati popolnoma zaprtih votlin (n. pr. pri zabojčastih prerezih). Neenako razgrevanje poedinih konstrukcijskih de¬ lov se mora upoštevati samo v izjemnih primerih, in to s ± 5° C (n. pr. pri napenjalu dvočlanskega loka). b) Krčenje. Pri statično nedoločenih konstrukcijah iz betona in armiranega (ojačenega) betona se mora upoštevati vpliv krčenja na statično nedoločene količine tako, kakor da je temperatura padla. Za ta padec temperature je vzeti: a) pri okvirih in sličnih konstrukcijah iz armira¬ nega (ojačenega) betona 15° C, fl) pri lokih in obokih iz armiranega (ojačenega) betona z najmanj 0-5% skupne podolžne armature 15° C; z manj ko 0‘5% skupne podolžne armature 20° C, y) pri betonskih obokih brez armature 25° C. Pri tem se domneva, da se betoniranje pri lokih in obokih vrši v lamelah. V nasprotnem primeru se mora gori navedeni padec temperature povečati za 5° C. Kot loki in oboki iz armiranega (ojačenega) betona se sma¬ trajo samo oni, katerih podolžna armatura zgoraj in zdelaj znaša najmanj po 6 cm 2 na 1 meter širine oboka, toda obenem najmanj 0'1%. B. Leseni mostovi. Vpliv temperature se ne upošteva v statičnem ra¬ čunu, toda s posebno pripravo lesa pred uporabo, s primerno konstrukcijsko obdelavo in skrbnim vzdrže¬ vanjem se morajo vnaprej preprečiti škodljivi vplivi (»sušenje in napenjanje) posebno v prečni smeri, sicer se morajo dopustna naprezanja zmanjšati. III. Dodatne (sekundarne) sile. § 5. Pritisk vetra. 1. Velikost pritiska vetra. Pritisk vetra deluje horizontalno. Za neobteženi most je vzeti pritisk vetra p v = 250 kg/m 2 , za obteženi most pa p v = 150 kg/m 2 . Pri obteženih pešaških mo¬ stovih se sme pritisk vetra p v zmanjšati na polovico gornje vrednosti. 2. Vetru izpostavljene površine. Površine, ki so izpostavljene vetru, se morajo pri¬ bližno oceniti po dejanskih dimenzijah. Kot površine, ka so popolnoma izpostavljene vetru, se morajo vzeti naslednje: a J Pri neobteženem mostu. Pri zgornjih ustrojih s polnimi (polnostenskimi) glavnimi nosilci površina sprednjega glavnega nosilca in površina onega dela konstrukcije kolovoza, ki leži eventualno nad glavnim nosilcem. Pri zgornjih ustrojih z dvema predalčastima nosil¬ cema površina konstrukcije kolovoza in površina onih delov obeh glavnih nosilcev, ki leže nad ali pod kon¬ strukcijo kolovoza. Pri zgornjih ustrojih z več ko dvema predalčastima nosilcema zadošča, da se površine tretjega in naslednjih nosilcev samo deloma postavijo* v račun. Celotno po¬ vršino vseh glavnih nosilcev, ki so izpostavljeni vetru, pri tem ni treba vzeti večjo kakor bd bila, če bi bili glavni nosilci polni. b) Pri obteženem mostu. Pri zgornjih ustrojih s polnimi glavnimi nosilci po¬ vršina sprednjega glavnega nosilca in onih delov kon¬ strukcije kolovoza in površine prometne obtežbe, ki leže nad glavnim nosilcem. Pri zgornjih ustrojih z dvema predalčastima nosil¬ cema površine konstrukcije kolovoza in površine delov glavnih nosilcev nad in pod kolovozom in površine pro¬ metne obtežbe. Pri več ko dveh predalčastih nosilcih je postopati po zadnjem odstavku točke 2. a). S polnimi (polnostensikimi) točnimi nosilci, ki leže nad kolovozom, je postopati kakor s predalčastima nosilci. Površino prometnih obtežb je vzeti kot nepretrgano površino na vso dolžino mosta in to pri cestnih mostovih z višino 2‘0 metrov, pri pešaških mostovih pa z višino 1-8 metra. 3. Posebni predpisi za pokrite in zaprte mostove. Pri pokritih mostovih se mora upoštevati, da pri¬ tisk vetra deluje navpično na ravnino krova z velikostjo p v . sin 2 a , pri čemer znači a kot krovnega nagiba. Za horizontalni pritisk vetra p v se morajo vzeti vred¬ nosti pot toč. 1. Konstrukcija krova se mora zavarovati pred dviganjem, pri čemer se v statičnem računu vzame kot sila vetra po 60 kg/m 2 osnovne površine krova, ki deluje kot vertikalna sila od zdelaj navzgor. Razen tega se morajo vzeti kot popolnoma od vetra prizadete površine: Pri mostovih, ki so v večjem delu zaprti, vsa po¬ vršina pročelja (lica) mosta pod pristreškom krova. Pri deloma zaprtih mostovih obložena površina enega glavnega nosilca in v pročelju (licu) še vidni deli obeh glavnih nosilcev, kolikor te površine leže pod pristreškom krova. 4. Vertikalna dodatna (sekundarna) obtežba glavnih nosilcev. Vertikalna dodatna (sekundarna) obtežba glavnih nosilcev zbog pritiska vetra se vobče upošteva samo pri pokritih mostovih in prt onih mostovih s kolovozom zgo¬ raj, ki imajo samo eno vez zavetrovanja v ravnini spodnjega pasa. Kadar leži kolovoz zdolaj, se morajo upoštevati vertikalne in horizontalne sile pri portalih, ki nastanejo zbog obtežbe zgornjih vezi. 5. Stabilnost proti prevrnitvi. Stabilnost konstrukcij proti prevrnitvi zbog vetra ali drugih horizontalnih sil se mora dokazati za obteženo in neobteženo stanje, ako stabilnost ni nesporna, kakor je to običajno pri mostovih s kolovozom zdolaj. Kot površino prometnih obtežb (§ 5., točka 2. b) se mora vzeti vrsta praznih vozil s težo 05 t/m v najneugodnejši legi. Pri mostovih s previsnim kolovozom zgoraj sme biti obtežba s tipsko obtežbo neugodnejša. Istotako se mora dokazati tudi varnost proti dvi¬ ganju iz ležišč pri nosilcih s členki ali brez njih za najnevarnejšo obtežbo. Ako je varnost proti prevrnitvi in proti dviganju iz ležišč manjša od l - 3, potem se mora most zasidrati. Pri konstrukcijah z veliko razpetino je priporočati, da se varnost proti prevrnitvi poveča na 1*5. 73 § 6 . Ostale dodatne (sekundarne) sile. 1. Sile zaviranja. Sdle zaviranja se morajo vobče upoštevati samo pri visokih stebrih in poljih in pri okvirih z visokimi stebri in pri stebrih, ki so deli okvirom podobnih konstrukcij. Sila zaviranja motornih prometnih sredstev, ki deluje v višini zgornjega roba kolovoza, se vzame enako 1 ho (eni dvajsetinki) obtežbe kolovoza z gnečo ljudi (brez koefi¬ cienta dinamičnega udara) na vso dolžino zgornjega ustroja — pri čemer tukaj gneča ljudi zamenjuje ob¬ težbo z zavrtimi prometnimi sredstvi — vendar za vsako vozilo, ki more istočasno voziti po vsej širini mosta, najmanj po 0'3 teže tovornih motornih vozil za dotično kategorijo mostov. Sila zaviranja tramvaja, ki deluje v višini zgornjega roba tirnice, se mora vzeti enako 1 / 10 (eni desetinki) teže vseh osovin, ki morejo obremenjevati zgornji ustroj, toda to velja za mostove do 50 m dolžine zgornjega ustroja. Pri mostovih z daljšim zgornjim ustrojem za¬ došča, če se sila zaviranja na delu preko 50 m dolžine vzame samo z 1 / 20 teže onih osovin, ki obremenjujejo ta del. 2. Pritisk na ograjo. Kot horizontalni pritisk na zgornji rob ograje je vzeti 80 kg/m 2 . 3. Trenje na premičnih ležiščih. Koeficient trenja pri drsanju je vzeti z 0'2, pri tak- Ijanju (valjanju) z 0 - 03 pritiska od stalne in prometne obtežbe na ležišču, vendar brez dinamičnega koeficienta za udar. 4. Obtežba s snegom. Vobče je nepotrebno računata z obtežbo s snegom. Vendar se mora pri pokritih mostovih računati s to obtežbo po obrazcu p s = 75 . oosa v kg/m 2 (kilogramih na kvadr. meter) osnovne ploskve krova, kjer znači a kot krovnega nagiba. Pri posebno neugodnih klimatičnih razmerah se mora ta obtežba povečati na p s = 70 . (1 -f--^-), kjer ouu znači V višino nad morjem v metrih. 5. Učinek izmikanja in posedanja obrežnih in srednjih stebrov. V primerih, kjer izmikanje in posedanje obrežnih ali srednjih stebrov vpliva na naprezanja v konstrukciji zgornjega ustroja, se mora ta vpliv smatrati kot dodatna (sekundarna) sila. § 7. Obtežba odrov. Pri odrih za gradbo mostov je treba upoštevati na¬ slednje obtežbe: a) lastna teža odra in morebitnih pomožnih naprav, b) teža delov mosta, ki bodo obremenjevali oder, pri čemer je vedno upoštevati najneugodnejši primer obtežbe, c) slučajne obtežbe z deli zgradbe, ljudmi, promet¬ nimi sredstvi, diferencialnimi škripci itd., č) pritisk tekoče vode, d) pritisk vetra. Pritisk vetra je vzeti s 150 kg/m 2 , v posebnih pri¬ merih pa se sme zmanjšati do 100 kg/m 2 . Pri določitvi površine, ki je izpostavljena vetru (glej § 5., toč. 2.), se morajo upoštevati tudi morebitna dvigala, prometna sredstva itd. Veljavnost: Ti predpisi stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«, obvezno moč pa do¬ bijo dne 25. decembra 1932. V Beogradu, dne 30. novembra 1932., št. 32303. Minister za gradbe dr. Stjepan Srkulj s. r. III. Izvajanje gradbenih del. 1 . Predpisi za izvajanje betonskih zgradb.* Predhodna pripomba: 1. Za beton v smislu teh predpisov se smatra samo strjena zmes, ki je napravljena iz cementne malte in do¬ datka. Cementna malta sestoji iz cementa, peska in vo¬ de. Dodajajo se: prodec, drobni prodec (pesek), žlindra, kamnati drobec, tolčeni gramoz (tolčenec) itd. Po na¬ menu uporabe se smejo betonu dodati apno, tras i. sl. 2. Projektiranje betonskih zgradb zahteva korenito poznavanje tega načina gradnje; zato smejo te betonske konstrukcije, ki delujejo pretežno statično in so zato važne za varnost ljudi, projektirati samo osebe, ki so po veljavnih zakonskih predpisih za to pooblaščene. Ta¬ ke zgradbe smejo izvrševati samo tisti inženjerji in pod¬ jetniki ter gradbeni obrtniki, ki dobro poznajo lastnosti in posebnosti betona, ki so podobne zgradbe z uspehom izvrševali in ki zajamčujejo vestno izvedbo. Pri izvrše¬ vanju morajo ti podjetniki zaposliti samo izšolane po¬ slovodje in zanesljive nadzornike, ki so že z uspehom delali pri betonskih zgradbah. Pristojno oblastvo ima pravico, da se o tem uveri in odredi odstranitev nevest¬ nega ali nestrokovnega osebja od dela; drugače sme prepovedati nadaljevanje dela. Na stavbišču morajo biti od dneva pričetka del, pa do njihovega zaključka na trajen način izdelani statični računi in detajlni načrti za vse dele zgradbe, datirani in podpisani od projektanta in sopodpisani od podjetnika in odgovornega voditelja del. Vsako izpremembo v sta¬ tičnem računu in načrtih med delom mora vnesti pro¬ jektant z drugobarvnim tušem v statični račun in načrte ter to datirati in potrditi s svojim podpisom. Pri važnejših zgradbah in ob upravičenem sumu, da zgradba ni izdelana po predpisih, sme pristojno grad¬ beno oblastvo, preden izda za zgradbo uporabno dovo¬ lilo, zahtevati, če samo nima strokovnega osebja in apa¬ ratov za opravo kolavdacije in poskusne obtežbe, potrdi¬ lo o kolavdaciji in morebitni poskusni obtežbi zgradbe. Inženjerske zbornice morajo voditi spisek pooblaščenih inženjerjev specialistov, ki so take zgradbe z uspehom projektirali in izvajali in ki imajo teoretično in praktično * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 12. avgusta 1933., št. 182/LIV/547. — »Službeni list« št. 661/103 iz leta 1933. izobrazbo za pravilno izvršitev kolavdacije betonskih del, in ga priobčiti na zahtevo pristojnim gradbenim oblastvom. Inženjerju kolavdatorju se mora dati na raz¬ polago vsa potrebna delovna moč in material za poskus¬ no obtežbo in se mu morajo izročiti načrti, po katerih je zgradba stvarno izdelana; on pa mora navesti v potrdi¬ lu vse odstopke od odobrenega načrta in statičnega ra¬ čuna. Pristojno gradbeno oblastvo izda šele na osnovi tega potrdila uporabno dovolilo za zgradbo. Za zgradbe, ki jih izvršuje državna uprava ali ki se izvajajo po službeni dolžnosti pod nadzorstvom in kolavdirajo po državnih organih, ni treba predlagati zgoraj navedenega potrdila o kolavdaciji. § I- Veljavnost. Ti predpisi veljajo za izvrševanje vseh vrst betonskih zgradb. § 2 . Priloge za gradbeno dovolitev. 1. Projekt mora obsegati: a) načrte, ki kažejo konstrukcijo v celoti in v de¬ tajlih; b) podatke o vrsti, izvoru, kakovosti in trdnosti gradbenega materiala kakor tudi o zmesi in stopnji te- kočnosti betona; c) statični proračun, ki mora obsegati vse dele kon¬ strukcije in mora biti pregleden, da se lahko preizkusi; č) pri večjih in ne običajnih zgradbah tehnični popis z navedbo načina dela obenem s preračunom nosilnosti, stabilnosti in nadviškom odrov, pri obokanih konstruk¬ cijah pa tudi še popis postopka pri spuščanju odrov. 2. Uporaba škropljenega betona ati po mehanični poti nametanega betona se mora posebej navesti. 3. Za še ne preizkušene in ne običajne načine grad¬ nje je potrebna posebna dovolitev gradbenega oblastva, ki lahko zahteva, da se vrše predhodno uspešni preizkusi gradbenega materiala ali preizkusi izdelanih konstruk¬ cij do preloma. 75 4. Na zahtevo gradbenega oblastva se morajo prilo¬ žiti ogledki gradbenega materiala. 5. Projekt morata podpisati projektant in lastnik, odobreni projekt pa tudi še podjetnik, ki zgradbo izvaja. § 3 . Predhodni dokaz trdnosti. Na zahtevo gradbenega oblastva (gradbene policije) mora podjetnik pred pričetkom gradnje dokazati, da imajo določene betonske zmesi zajamčene trdnosti. § 4. Gradbena uprava. Imena odgovornega gradbenega voditelja in njego¬ vih krajevnih zastopnikov se morajo prijaviti pred pri¬ četkom gradbenih del gradbenemu oblastvu; vsaka oseb¬ na izprememba se mora takoj prijaviti. Med delom (iz¬ vajanjem) mora biti na stavbišču navzočen odgovorni vo¬ ditelj ali njegov namestnik. Med delom se mora voditi na stavbišču gradbeni dnevnik. § 5. Obtežbe. Za stalno in koristno obtežbo veljajo uradni pred¬ pisi, ki so v veljavi. § 6 . Toplota in krčenje betona. Škodljivi vpliv toplote in krčenja betona se mora preprečiti z določitvijo dilatacijskih spon v potrebnih razdaljah. Izprememba toplote se mora upoštevati pri konstrukcijah med + 15° C. Pri konstrukcijah, katerih najmanjša debelina betona je večja od 70 cm ali ki so najmanj na povprečno višino 70 cm popolnoma zasute ali ki so na druge načine manj izpostavljene tempera¬ turnim izprememba m, se smejo meje temperaturne iz- premembe znižati na + 10° C. Pri statično ne določenih konstrukcijah se mora vpliv krčenja na statično ne znane količine upoštevati na la način, da se vzame zmanjšanje toplote za 15° C. Pri tem velja domnevek, da se betonirajo loki in oboki v lamelah. Za beton se mora vzeti kot raztezni koeficient -!-• lO 5 Pri statičnih računih za navadne zgradbe ni treba upo¬ števati naprezanj zaradi toplote in krčenja. § 7 . Dopustna naprezanja. 1. Naprezanja v prerezu teles, ki so vprežena na uklon s podolžno silo ali brez nje, se morajo preračuniti z domnevkom, da so raztezanja proporcionalna razda¬ ljam od ničelne (nevtralne) osi. 2. Pri preračunavanju statično nedoločenih kon¬ strukcij in deformacij se mora jemati za tlak in nateg isti prožnostni (elastičnostni) modul E b = 210.000 kg/cm 2 . 3. Pri obokanih mostovih in drugih inženjerskih konstrukcijah se ne upošteva razdelitev obtežbe v po¬ dolžni smeri. Za prečno smer se sme domnevati, da prevzema najneugodnejšo obtežbo celotni prerez lo¬ ka. Pri obokanih propustih se mora upoštevati tudi vpliv neenakih tlakov zemlje, n. pr. zbog enostranske prometne obtežbe. Pri ločnih konstrukcijah v stavbarstvu, kjer imamo za razdelitev obtežbe plast v debelini »z« in lok v de¬ belini »d«, je za koncentrične in za delne, enako raz¬ deljene obtežbe dopustna razdelitev v obeh smereh na širino: b = t + 2 z + d, odnosno bi = ti + 2 z + d. 4. Največja dopustna tlačna napetost betona do 40 kg/cm 2 ne sme biti večja od (Kg 28 je trdnost po- 5 skusne kocke po 28 dneh). Pri napetostih, večjih od 40 kg/cm 2 , se izračuni do¬ pustna napetost po obrazcu: d = - g -> kjer je s = " 1000 + 3'8. Napetost nad 40 kg/cm 2 je dopustna samo, kadar de¬ la projektirajo, konstrukcijsko obdelujejo in izvršujejo osebe s fakultetno izobrazbo. Podjetnik, ki izvršuje tako zgradbo, mora natanko poznati gradnjo z betonom in biti v tem pogledu izkušen. Podjetnik mora s posebnimi ukrepi med delom in s posebno vestno gradbeno kon¬ trolo zavarovati zajamčeno kakovost betona. 5. Pri upogibih zbog tlaka se sme za natezno na¬ petost betona vobče vzeti 5 % dopustne tlačne napetosti. 6. Zmična napetost betona v 0 ne sme biti večja od 6 °/o dopustne tlačne napetosti betona. 7. Pri centrično obteženih oporah, podporah in steb¬ rih se mora izračuniti tlačna napetost iz razmerja vi¬ šine »v« in najmanjše debeline »d« konstrukcijskega de- N la iz enačbe: o=a—, kjer znači N tlačno silo, P površino prereza in a koeficient, ki se vzame iz naslednje tabele: 76 Vmesne vrednosti se izračunijo z linearno inter¬ polacijo. Za napravo stebrov in podpor z razmerjem ^- > 10 je potrebna posebna odobritev. Največja tlačna na¬ petost pri tem ne sme biti večja od dopustne mejne vrednosti za ^ = 10. d 8. Pri ekscentrično obteženih podporah, stebrih in oporah se morajo izračuniti največje tlačne napetosti po enačbi: 0 = kjer je M moment zunanje sile, W pa odporni moment dotičnega prereza. Po tej enačbi izračunjene napetosti ne smejo biti večje od dopustnih napetosti, navedenih v točki 4. Ce se dobijo na delih zgradb iz enačbe: o = 5 — ^ prevelike natezne napetosti, potem se sme natezna co¬ na zanemariti; največje tlačne napetosti je pa izračuni¬ ti ob izključbi natezne cone. V tem primeru morajo ostati največje tlačne napetosti v določenih mejah; morebitne razpoke pa, ki bi se mogle pokazati v na- tezni coni, ne smejo škodljivo vplivati na stabilnost zgradbe. 9. Pri betonskih konstrukcijah pod železniškimi ko- loseki in pri stebrih železniških mostov in propustov se morajo zmanjšati zgoraj navedene največje dopustne tlačne, natezne in zmične napetosti za deset od sto (10°/o). § 8 . Gradbeni material. Lastnosti gradbenega materiala, ki se namerava uporabljati, se morajo na zahtevo dokazati s potrdili dr¬ žavnih zavodov za preizkušanje materiala. 1. Cement: Uporablja se samo počasi vezoči port¬ landski cement, ki ustreza normam za portlandski ce¬ ment min. za gradbe št. 2816/31.* Dokazati se morajo: začetek vezanja, čas vezanja, stalnost prostornine, drob- nost (finost) zmletka in trdnost. Cement se dobavlja na kraj uporabe v izvirni zaobali, kjer se mora hraniti v zaprtem suhem prostoru, ki je zavarovan zoper prepih 2. Pesek in dodatki (agregati): a) Pesek, žlindra, kamnati drobec, prodec in zdrob¬ ljeni kosi topilniške žlindre morajo biti zloženi po ve¬ likosti zrna in ne smejo imeti nikakršnih škodljivih primesi v sebi. V sumljivih primerih se mora določiti vpliv primesi s poskusi. b) Zdrobljeni kosi topilniške žlindre in pesek iz žlindre se smejo uporabljati samo na osnovi posebne odobritve gradbenega oblastva. c) Za tiste dele zgradb, ki morajo biti stanovitni za ogenj, se smejo uporabljati samo taki dodatki, ki v betonu lahko vzdržijo vpliv ognja. č) Velikost zrna dodatkov mora biti takšna, da se votline v zmesi zmanjšajo na najmanjšo mero. Največji kosi dodatka morajo iti praviloma v vsaki legi skozi rešeto, čigar luknje morajo imeti 80 mm čistega pre¬ mera. Pri važnih zgradbah in delih z veliko kubaturo betona se mora zrnasta sestava (granulacija) dodatka določiti s poskusnim presejanjem in določiti najugod¬ nejše količinsko razmerje poedinih zrn. Razmerje količine zrn poedinih velikosti ali zrnasta sestava (granulacija) za beton uporabljenega dodatka mora biti tako izbrana, da kar najbolj ustreza naslednjim glavnim pogojem: a) da ima kolikor mogoče malo votlin, odnosno da je kar najbolj gost; /?) da doseže iz tega dodatka izdelani beton s čim manjšo količino vode potrebno plastičnost; y) da se da lahko vdelavati. d) Praviloma morajo imeti dodatki najmanj isto trdnost, kakor popolnoma strjena betonska malta. Do¬ datki morajo biti stanovitni in smejo največ 10% svoje teže vsrkavati vode, vplivu mraza izpostavljeni deli pa samo 5°/o. Te lastnosti se morajo po potrebi določiti s preizkušanjem. e) V betonske gmote večjih dimenzij (temelje, opo¬ re, stebre itd.) se sme vdelati do 25% večjega kamenja, če to dopuščata namen in vrsta betonskih gmot, toda na osnovi posebne odobritve. Kamen mora imeti pod toč¬ ko d) navedene lastnosti in mora biti v dovolj mehki betonski snovi enakomerno razdeljen, da je popolnoma obdan z betonom. Kamen povprečno ne sme biti večji od 30 cm, niti večji ko polovica debeline tistega dela zgradbe, v katerega se vdela. 3. Voda: Voda ne sme imeti v sebi sestavin, ki bi škodovale kakovosti betona. Ob sumu se mora njena uporabnost določiti s poskusi. 4. Za uporabo gradbenega materiala posebne kako¬ vosti je potrebna posebna odobritev. Predpisi za njego¬ vo preizkušanje in uporabo se določajo za vsak primer posebej. § 9. Pripravljanje betonske zmesi. 1. Pesek in dodatki se dodajajo v prostorninskih delih, cement pa praviloma po teži. Za preračunjenje teže v prostornino je vzeti prostorninsko težo nasutega cementa s 1200 kg/m 3 , če se ne dožene s tehtanjem druga teža. 2. Betonska zmes mora imeti v sebi toliko cementa in dodatkov, da je beton kar najbolj gost. 1 m 3 priprav¬ ljenega betona mora imeti pri nosilnih delih zgradbe vsaj 120 kg cementa v sebi. Pri mostovih in drugih in- ženjerskih konstrukcijah se sme zahtevati tudi večja ko¬ ličina cementa. Pri zgradbah, ki so zavarovane zoper vpliv padavin (dežja in temu pod.), se sme znižati mini¬ malna količina cementa na 100 kg/m 3 pripravljenega be¬ tona. Prav tako se sme pri betonskih gmotah večjih di¬ menzij, katerih naprezanja znatno zaostajajo za dopust¬ nimi, za vsak primer posebej odobriti upoTaba soraz¬ merno manjše količine cementa. Gradbeno oblastvo sme zahtevati, naj se določi, ko¬ liko se material pri mešanju in betoniranju stisne. 3. Zahtevana tlačna trdnost se mora določiti s po¬ skusnimi kockami. Namesto trdnosti kock Kg 28 se sme preizkušati tudi tlačna trdnost betona pri upogibanju Empergerjevih gred G g 28 *• Ta mora biti enaka vsaj 4 /3 zahtevane trdnosti kocke. Kg 28 znači trdnost betona v kocki po 28-dnevnem strjevanju, ki je iste kakovosti, kakor beton v zgradbi sami. Za predhodni poskus služi preizkušanje po 7-dnev- nem strjevanju; toda ta beton mora imeti vsaj 70% predpisane tlačne trdnosti. Za vsako preizkušanje je po¬ trebna serija treh poskusnih ogledkov. * Glej predpise za poizkušnje s kockami in Emper- gerjevimi gredami pod štev. I., 19. te zbirke. * Gl. pod štev. I., 1. te zbirke. 77 Ce se ne predloži pravočasno dokaz o zahtevani tlačni trdnosti, se posebej določi minimalna količina ce¬ menta na 1 m 8 pripravljenega betona. 4. Sestavni deli se morajo načelno mešati s strojem. Pri delih manjšega obsega se sme dopustiti tudi ročno mešanje. Zmesno razmerje mora biti na mestu mešanja čitljivo napisano in vidno nabito; da se to razmerje upo¬ števa, se mora dati med delom lahko preizkusiti. Pri strojnem mešanju se morajo sestavni deli v su¬ hem in nato s postopnim dodajanjem vode tako dolgo mešati, da se dobi enakomerna betonska snov. Pri ročnem mešanju se morajo pesek in dodatki s cementom na ravni, trdni in dobro sklenjeni podlagi, ki slabo vpija vodo, najprej v suhem vsaj trikrat z lo¬ patami premešati, dokler ne dobi zmes enake barve. Ta zmes se postopno enakomerno škropi z vodo in meša tako dolgo, da se dobi enolična betonska snov. Ce se dodaja po posebni odobritvi betonu razen ce¬ menta tudi še drug gradbeni material (apno, tras itd.) v obliki prahu, se dodaja prah med mešanjem v suhem in na tak način, da je zagotovljena tesna zmes. Ce se uporablja dodatek debelejšega zrna od 80 mm, se mora po potrebi predhodno očistiti in zmočiti. 5. Dodatek vode se ravna po vrsti gradbenega ma teriala, razmerju mešanja, vremenu, vlagi, kakor tudi po namenu, za katerega se beton uporablja. Po tem se razlikuje: a) Prsteno vlažna betonska snov, pri kateri se dlan vidno ovlaži, če se iz snovi napravi kepa; snov ima samo toliko vode v sebi, da se ta šele na koncu tolčenja pokaže na površini. Prsteno vlažna betonska snov se mora po¬ sebno dobro tolči. b) Mehka betonska snov, ki ima toliko vode v sebi. da ostanejo robovi po tolkaču nastalih vtiskov samo kratek čas in se sami počasi razlijejo. Pri mehki beton¬ ski snovi je treba manj dela za tolčenje kakor pri pr¬ steno vlažnem betonu. c) Tekoča betonska snov, ki ima toliko vode v sebi, da postane kašnata. Tekoče betonske snovi ni mogoče tolči. § 10 . Obdelava betonske snovi. 1. Betonska snov se mora pripravljati za uporabo praviloma na stavbišču. Za pripravljanje betonske snovi na drugem kraju je treba posebne odobritve. Obdelava betonske snovi se mora pričeti takoj, ko je pripravljanje končano, in se mora končati pred početkom vezanja. Ce se ne uporabi takoj, se mora zavarovati zoper solnce, veter in močan dež, in ne sme ostati ob suhem toplem vremenu neuporabljena več nego 1 uro, ob vlažnem hladnem vremenu pa ne več nego 2 uri. Taka betonska snov se mora neposredno pred uporabo premetati z lo¬ patami. 2. Pri vdelavanju betonske snovi se mora paziti na to, da ostane zmes enakomerna. Izločeni debelejši deli dodatkov se morajo zopet vmešati v malto. 3. Betonske snovi se morajo druga za drugo tako hitro vdelavati, da se morejo med seboj dovolj trdno vezati. Presledki pri betoniranju se smejo delati na ta¬ kih mestih, ki so najmanj naprežena. 4. Tolčeni beton. Prsteno vlažni beton se sme do ne¬ znatne globočine na mesto uporabe (v jamo, kalup) me¬ tati ali po žlebu spuščati. Na večje globočine se mora spuščati s posodami ali drugimi pripravami; vdelavati se mora v plasteh in tako, da s tolčenjem dovršene pla¬ sti že glede na vlažnost snovi niso višje od 15 do 20 cm. Plasti se morajo vdelavati pravokotno na smer tla¬ ka, če izvajanje zgradbe to dopušča; sicer se morajo vdelavati vzporedno s smerjo tlaka. Betonska snov se mora nato glede na dodano vodo s primernim orodjem (priborom) tolči in tako obdelati, da beton zanj dolo¬ čene prostore popolnoma izpolni. Ce se dotikajo sveže plasti betona z že vezanimi plastmi (pri nadaljevanju dela naslednjega dne), se mora poskrbeti z napravo stopenj, nazobčanjem itd., da so zveze med temi plastmi dovolj čvrste. Površina vezanih plasti se mora pred nadaljevanjem dela raskavo nasekati, slabih sestavin očistiti in zmočiti. Nato se mora pred vdelavo nove betonske plasti nanesti kaša iz cementne malte, ustrezajoče betonski snovi, ki ne sme biti že posušena ali vezana. Ce ni na razpolago mehaničnih tolkačev, se morajo uporabiti za tolčenje prsteno vlažnih betonskih snovi kvadratni ali pravokotni tolkači s stransko dolžino 12 do 16 cm in s težo 12 do 17 kg. Pri mehki betonski snovi se smejo uporabljati tudi lažji tolkači, ki imajo tudi drugo obliko. Pri tolčenju se mora paziti, da ne ostanejo nikakršne votline ali gnezda. Vsi vogli in plasti ob opažu se mo¬ rajo dobro stolči. Posamezne tolčene površine se morajo pokrivati. 5. Zasipani beton. Upošteven je poglavitno pri beto¬ niranju pod vodo, pri čemer se mora vdelati betonska snov v mehkem stanju. Izpiranje cementa se lahko pre¬ preči z neznatnim dodatkom hidravličnega aOi navad¬ nega apna. Siplje se z lijaki ali zaboji in pri neznatnih globočinah neposredno iz prenašalne posode. Pred spu¬ ščanjem v vodo se morajo lijaki napolniti z betonsko snovjo in morajo biti med sipanjem vedno dovolj polni; zaboji se morajo spuščati na dno zaprti. Izogibati se je prostemu padanju betonske snovi skozi vodo. Pred sipanjem novih betonskih plasti na že vezane plasti se mora usedli mulj z njih odstraniti. Močneje napreženi gradbeni detli se morajo brez prekinitve naenkrat izdelati. Voda v temeljni jami mora ostati mirna, t. j. brez struj in potiskavanja. 6. Liti beton mora imeti toliko malte v sebi, da se izpolnijo z njo vse votline dodatka (agregata). Do¬ datek mora imeti v sebi v enaki meri zrna vseh veli¬ kosti, odnosno se mora njihova velikost postopno me¬ njati. Dodatek vode ne sme biti večji, nego to zahteva tekočnost betonske snovi. Določiti se mora pred izde¬ lavo zgradbe s poskusi in stalno preizkušati. Snov za liti beton se mora mešati v strojih, iz katerih malta ne more iztekati, in se pri prenosu na mesto uporabe ne sme raztepati. Betonska snov se mora tako razgrinjati, da ne na¬ stajajo votline, in če ne more sama teči na vse strani, se ji mora z (ustreznim) pripravnim orodjem tako po¬ magati, da popolnoma izpolni prostor med opaži in posebno vogle in plasti ob opažih. Paziti je treba, da ne razpade zmes zaradi predolgega razgrinjanja v svoje sestavne dele. Ce ni mogoče vsega dela zgradbe takoj zbetonirati, se mora izdelati v kolikor mogoče visokih plasteh. Pri večjih dimenzijah je napraviti posamezne gradbene od¬ seke, ki jih je mogoče izdelati brez prekinitve dela. Ce začne betonska snov zaradi prekinitve dela že pred nanosom naslednje plasti vezati, se mora po- 78 skrbeti, da se dobi dovolj trdna medsebojna zveza plasti na ta način, da se betonovina primerno razčleni in površina poslednje plasti nepravilno in raskavo obdela. V ta namen se smejo v še ne strjeno plast do polovice višine ali dolžine vložiti kot mozniki kamen, valjano železo in temu podobno. Preden se betoniranje nada¬ ljuje, se morajo odstraniti plasti mulja, ki so se nabrale na površini. Površina se mora pred popolnim strjenjem betonske snovi z raskavo metlo pomesti ali nagrebati. Ce se vdeluje beton po žlebili, morajo ti praviloma biti nagnjeni 1 :2 do 1 : 2*5, vendar v nobenem primeru ne več od 1 :3. Če teče betonska snov neposredno iz pošev¬ nega žleba, ne sme višina pada biti večja od dveh metrov, še manjša pa, če je iztok vertikalen in je nevar¬ nost, da razpade snov v svoje sestavne dele. Pri verti¬ kalnem iztoku se mora zadnji del žleba med betonira¬ njem stalno gibati, da se prepreči nabiranje kupov in gnezd iz prodca. Če se vdeluje liti beton s posodami, se mora paziti, da se betonska snov na vsej osnovni površini enako¬ merno porazdeli. Pad sme biti samo toliko visok, da ne razpade snov v posamezne sestavine. 7. Za izpolnilni beton se uporablja prsteno vlažni, mehki ali tekoči beton tamkaj, kjer gre za izdelavo malo napreženih, medsebojno zvezanih gradbenih delov. Nje¬ gova obdelava se ravna po gradbenem materialu in namenu uporabe. 8. Po potrebi se morajo konstrukcije zavarovati zoper prodiranje vodenih padavin. 9. Za uporabo izdelanih betonskih delov, ki se na¬ pravljajo na posebnih stavbiščih ali v delavnicah, je potrebna — če ni ta uporaba izrečno določena po pro¬ jektu —, posebna dovolitev gradbenega oMastva. Taki deli se ne smejo prevažati, dokler se beton dovolj ne strdi, in samo tako, da ne nastanejo v teh delih škodljiva naprezanja. Tudi za izdelavo teh delov veljajo ti predpisi. § H. Betoniranje ob hladnem vremenu. Če se mora betonirati pri zračni temperaturi pod +4° C, je treba ukreniti potrebno, da se zavaruje beton med vezanjem zoper zmanjšanje toplote. Ob mrazu se mora paziti, da se ne uporablja zmrzli material. Po potrebi se mora material greti. V zmesi se mora ohra¬ niti tista toplota, pri kateri so bili izdelani poskusni ogledki. Da more beton nemoteno vezati, se mora stav- bišče ograditi in ogrevati. Pri tem se ne sme nikjer odvzeti betonu s pretirano kurjavo voda, ki mu je potrebna za vezanje. Toplota zmesi se mora večkrat meriti. Z zmesjo, ki je hladnejša od +4° C, se ne sme betonirati. Na zmržle gradbene dele se ne sme beto¬ nirati. Po mrazu poškodovani beton se mora odstraniti. Prepovedano je, dodajati vodi za pripravljanje betona sol, klorkalcij ali sodo zato, da se zavaruje zoper mraz. § 12 . Izdelava opaža — kalupa. 1. Odri in kalupi se morajo izdelovati s potrebno nosilnostjo in nadviškom. Nadvišek mora biti tolikšen, da dobijo konstrukcije po upogibu odrov zaradi stalne teže in polovične prometne obtežbe pri srednji tem¬ peraturi obliko, ki je vzeta za osnovo statičnega pre¬ računa. Upoštevati se mora vpliv krčenja. I Vsi odri in opaži morajo biti dovolj trdni in se morajo dati lahko odstraniti brez pretresanja in nevar¬ nosti za konstrukcijo. Opaži se morajo tako izdelati, da so vidne površine betona enolične. Pri stebrih in pod¬ porah se izdeluje opaž enostransko vzporedno z napre¬ dovanjem betoniranja. Pri opažih za liti beton je upo¬ števati izmero, za katero se les napne. Podpore in šabloni (kalupi) za loke se morajo postaviti na pri¬ merne priprave, kakor lonce s peskom, vijake, kline- zagozde itd., s katerih popuščanjem se dajo odri spu¬ ščati postopno in brez pretresanja. 2. Pri mostovih in ostalih inženjerskih zgradbah se mora za podpore kalupov uporabljati vselej samo les, ki ni nastavljen. Pri zgradbah je dopustna uporaba nastavljenih podpor do 2 /t njihovega celotnega števila. Nastavljene podpore se morajo razdeliti na vso po¬ vršino. Površine prerezov nastavljenih vertikalnih pod¬ por morajo biti horizontalne in se morajo čvrsto pri¬ legati druga ob drugo. Sestavki se morajo zavarovati zoper sukanje in uklon. Več ko enkrat nastavljene podpore niso dopustne. Podpore se morajo nastavljati zunaj srednje tretjine njihove dolžine. Prepovedana je uporaba podpor, katerih premer je na zgornjem koncu manjši od 7 centimetrov. 3. Podpore s pripravo za iztezanje ali z železnimi podaljški se ne smatrajo za nastavljene, če se zveza dobro in trajno vzdržuje in deluje dobro. 4. Paziti je, da se prenaša obtežba podpor do terena po tehniških pravilih. Podpore morajo dobiti nepopustljivo in nepremakljivo podlogo in se morajo pri nadstropnih zgradbah tako razdeliti, da se prenese teža zgornjih podpor neposredno na podpore, stoječe pod njimi. Preprečiti se mora vdiranje odrskih podpor v ležiščni les s tem, da se vložijo jeklene pleče ali trd les. Pri zamrzlem terenu je poskrbeti za posebne var¬ nostne odredbe. Nad 4 metre dolge podpore se morajo v podolžni in prečni smeri medsebojno okrepiti in zoper uklon zavarovati. 5. Pred vdelavo betonske snovi se morajo opaži očistiti in kakršno je pač vreme, zmočiti; opaži stebrov morajo imeti pri dnu odprtine za čiščenje. 6. Pred betoniranjem se mora odgovorni voditelj del uveriti, ali so odri in opaži napravljeni po dimen¬ zijah, navedenih v načrtu, kar mora vpisati v gradbeno knjigo. Med betoniranjem se morata opaž in podloga večkrat pregledati. § 13. Roki za odstranjevanje opažev in odrov. 1. Iz nobenega dela zgradbe se ne sme odstraniti opaž, odnosno podpora, preden se ni beton dovolj strdil, preden nista opaž in oder razbremenjena in se odgo¬ vorni voditelj s pregledom dela zgradbe ni o tem uveril in ni odredil odstranitve opaža. 2. Dokler se beton zadostno ne strdi, se morajo deli zgradbe močiti in varovati pretresanja, poškodovanja, prehitrega sušenja kakor tudi mraza in dežja. 3. Roki od dovršitve betoniranja pa do odstranitve opaža so zavisni od vremena, razpetine, lastne teže delov zgradbe in vrste uporabljenega cementa. S po¬ sebno pazljivostjo se mora odstranjevati opaž s tistih delov zgradbe, ki morajo takoj prevzeti približno polno obtežbo, ki je upoštevana v statičnem računu. Ob ugod¬ nem vremenu z najmanj +4° C veljajo vobče naslednji roki za odstranjevanje opaža. 79 Pri konstrukcijah z velikimi razpetinami ali ob velikih dimenzijah zgradbenih delov kakor tudi ob raz¬ merah, ki vplivajo neugodno na strjevanje betonske snovi, se morajo roki za odstranitev opažev sorazmerno podaljšati. Mrzli dnevi, v katerih je padla zračna toplota v senci skozi 24 ur pod 0° C, se ne smejo računati v gorenji rok za odstranitev opaža. Pred vsako odstranitvijo opaža po mrzlem dnevu se mora beton pregledati, ali je vezal ali pa morda samo trdo zamrznil. S posebno odobritvijo se sme opaž odstraniti tudi v krajšem roku, če ima beton predpisano varnost za tiste obtežbe, ki delujejo nanj neposredno po odstranitvi opaža. To se mora dokazati z Empergerjevimi gredami, ki se izdelujejo med betoniranjem ob istih okolnostih, kakor zgradba sama, ki so izpostavljene istim vremen¬ skim vplivom in s katerimi se ravna na isti način, kakor z betonom konstrukcije. Ob hladnem vremenu — najnižja temperatura +4° C — je rok za odstranitev opaža zavisen od uspeha preizkušnje trdnosti, ki se opravi z Empergerjevimi gredami. 4. Pri odstranjevanju opaža se spustijo polagoma najprej podpore in šabloni lokov, ne da bi se z udarci izbijali ali s silo odrivali. Pri tem se je treba izogniti pretresanju delov zgradbe. 5. Razdobja, v katerih se dela izvajajo, se morajo stalno zapisovati v gradbeno knjigo. Hladno vreme in mrzli dnevi se morajo posebej označati s stopinjami in časom meritve. Gradbena knjiga se mora na zahtevo pokazati nad¬ zornemu organu. 6. Konstrukcije in deli konstrukcij, s katerih se je opaž odstranil, se smejo naprezati samo s stalnimi ob¬ težbami v rokih, določenih v § 14. § 14. Preizkušanje med izvajanjem. Poskusne obtežbe. 1. Beton se mora preizkušati pred in med izvaja¬ njem gradnje. Pri najmanjši zahtevani trdnosti betonske kocke Kg 2 »> 160 kg/cm 2 se mora izdelati na vsakih 50 m 3 betonske snovi iste sestave ena serija poskusnih ogledkov. Pri manjši trdnosti kock zadošča ena serija poskusnih ogledkov na vsakih 150 m 3 . Pri večjih koli¬ činah betona iste sestave se sme z odobritvijo gradbe¬ nega oblastva število ogledkov zmanjšati. Betonska snov za poskusne ogledke ene serije se mora po vsakokratni odredbi vzeti iz iste zmesi. Poskusni ogledki se morajo izdelati na zahtevo vpričo nadzornih organov. Izdeluje in preizkuša se po predpisih za preizkušanje poskusnih kock in Emperger- jevih gred pri izdelavi zgradb iz betona ali armiranega betona.* 2. Pri Empergerjevih gredah se preizkuša trdnost na stavbišču vpričo nadzornih organov, pri kockah pa v kakšnem državnem zavodu za preizkušanje materiala. 0 vsakem preizkušanju trdnosti se mora sestaviti zapis¬ nik, ki se mora predložiti kolavdatorju. 3. Brez posebne dovolitve se poskusne obtežbe be¬ tonskih konstrukcij ne smejo izvršiti pred pretekom 6 tednov, če se je uporabil navadni portlandski cement; če se je pa uporabil cement visoke odpornosti pri zgradbah, ne pred pretekom 3, pri mostovih in drugih inženjerskih konstrukcijah pa ne pred pretekom 4 ted¬ nov, ko se je betoniranje končalo. 4. Poskusna obtežba mostov se mora izvršiti vselej po uradnih predpisih, ki so takrat v veljavi. 5. Poskusne obtežbe se morajo omejiti na neob- hodno potrebno mero. Pri poskusnih obtežbah mostov in zgradb, pri katerih se je izogibati razpokam zaradi natezanja, se smejo ti obtežiti največ s prometno ob¬ težbo, ki je vzeta za podstavo statičnega računa. 6. Material za poskusno obtežbo se mora tako raz¬ grniti, da je sam po sebi gibljiv in da se more podajati deformacijam (upogibom). 7. Poskusna obtežba mora ostati najmanj tri ure na konstrukciji, nakai se določi največja deformacija na najneugodnejših mestih. Stalna deformacija se mora določiti najzgodneje tri ure po odstranitvi poskusne obtežbe. Pri večjih ali nenavadnih zgradbah se morajo meriti s posebnimi aparati tudi naprezanja v karakte¬ rističnih prerezih konstrukcije. 8. Za vsako poskusno obtežbo se mora sestaviti poseben zapisnik z najvažnejšimi podatki o betonski konstrukciji, o trdnosti uporabljenega materiala, o gra- nulometrični sestavi dodatkov, če so se opravile v tem pogledu preizkušnje, o velikosti teže za poskusno ob¬ težbo, kakor tudi o rezultatih te obtežbe. Zapisnik o poskusni obtežbi morata podpisati nadzorni organ in inženjer kolavdator. 9. Merjene elastične deformacije in naprezanja ne smejo prekoračiti tistih, ki so bile preračunjene za poskusno obtežbo, za več ko 20%. Pri preračunjevanju elastične deformacije se mora računiti z elastičnostnim modulom E b =210.000 kg/cm 2 . Pri oceni podatkov o deformaciji se mora upoštevati tudi izprememba temperature med preizkušanjem. Veljavnost: Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novinah«; obvezno moč pa dobijo na dan 1. septembra 1933. V Beogradu, dne 31. maja 1933.; št. 34.544/32. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. * Gl. pod štev. I., 19. te zbirke. 80 2 . Norme za dela pri izdelavi tlaka iz kamna in iz lesa.* A. Material (gradivo). 1. Pesek in prodec. Pesek za tlak mora biti oster in brez primesi rastlin, zemlje, ilovice in gline. Prodec za tlak mora biti oster in debelozrnat in ne sme imeti primesi mehkih in razpadljivih sestavin. Ve¬ likost zrna se mora gibati med 0 - 5 do 6-0 mm. 2. Drobljeni kamen. Drobljeni kamen ali tolčeni gramoz mora biti iz trdnega kamna; zdrobljeni ali raz¬ padli kamen se ne sme uporabljati. Velikost zrna za uporabo je od 3 do 7 cm. Ravne površine rečnega prod- ca se morajo razbiti. 3. Kamen za podlogo. Kamen za podlogo se mora pripraviti po pogojih iz mehkega ali trdega kamna, to¬ da ne iz kamna, ki razpada, v predpisani velikosti. Ležiščna površina kamna za podlogo na javnih cestah ne sme biti manjša od 8 X 15 cm. 4. Kamen za tlak. Za velike kocke, drobne (male) kocke, kocke za mozaik in prizme (poloviearje) uporab¬ ljani kamen mora biti trden in na mrazu stanoviten; ne sme imeti nikakršnih škodljivih sestavin niti se ne sme drobiti pri udarcu s kladivom-tolkačem za tlak. Kamen za tlak mora imeti predpisane mere in koli¬ kor mogoče ravno čelno površino. Kamen za tlak v vr¬ stah mora biti pravokotno obdelan, njegove hrapave stranske površine se morajo navzdol enakomerno zože¬ vati, čelna in ležiščna površina pa morata biti približno vzporedni. Ležiščna površina mora biti proti čelni v predpisanem razmerju. 5. Robniki in plošče. Robniki in plošče za mestne ulice iz naravnega kamna morajo imeti iste lastnosti, kakor kamen za tlak, pravilne robove in čisto obdelavo, dobre ležiščne površine in sirovo, toda pravokotno na čelno površino obdelane udarne — stranske — površi¬ ne. Mere so predpisane v normah, kolikor se ne zahte¬ vajo drugačne. 6. Klade za leseni tlak. Višina lesenih klad za kolo¬ voz, če ni drugače določeno, je pri trdem lesu 10 cm, pri mehkem lesu 13 cm, dolžina 18 do 25 cm, širina približno 8 cm. Klade morajo biti kolikor mogoče isto¬ časno sekane in iz zdravega, enakomernega, počasi ra¬ slega jedra (borovine alli tisovine, redkeje trdega lesa) in obdelane v enakomernih višinah. Klade z vejami, grčami in škodljivimi razpokami se smejo uporabljati, če se ne zavrnejo, samo v podolžnih vrstah z robniki. Klade kakor tudi letve, ki se polagajo v stike, se morajo napojiti s čistim kreozotom s primešanim terom ali s podobnimi snovmi. Način polaganja se mora razložiti v pogojih. Letnice lesa se morajo po impregnaciji jasno poznati. 7. Zalivanje stikov v tlaku. Asfaltna bitumenska snov za zalivanje stikov v tlaku mora ustrezati normam * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 29. junija 1933., št. 144/XLI/433. — »Službeni list« št. 45/5 iz 1. 1934. o sestavi in preizkušanju asfaltnih snovi za zalivanje tlaka. 8. Ostali material (gradivo). Za ostali material (gra¬ divo), kakor za opeko, klinker, cement, itd., veljajo po¬ sebne določbe in predpisi. B. Izdelava tlaka. 9. Zemeljska dela in podloga. Za zemeljska deila ve¬ ljajo posebni predpisi. Podloga za vsa dela se mora gle¬ de oblike predhodno obdelati ustrezno poznejšemu ko¬ lovozu in tako trdno zatolči ali zvaljati, da se tlak ne more posesti. Če se opazijo med delom okolnosti, ki bi lahko škodljivo vplivale na nosilnost podloge, se mora to takoj naznaniti naročitelju. 10. Jakost peščene podloge. Kot podloga iz peska in prodca pri tlaku se razume predpisana jakost za dovrše¬ ni, izdelani tlak. 11. Polaganje kamna. Najsi se postavlja tlak po predpisih v nepretrganih vrstah, v lokih ali pa tudi ka¬ korkoli nepravilno, vedno mora biti dobro zvezan. Pri tlaku v vrstah ali iz drobnih kock stiki ne smejo biti večji od dopuščenih. Stiki se ne smejo izpolniti z drob¬ nim kamnom, in prav tako se ne sme uporabljati poligo- nalni kamen za tlak, ki se polaga brez reda. 12. Drobna (mala) kocka, kocka za mozaik. Velikost drobne kocke je predpisana posebej z normami. Nižje krmenje se mora postaviti ob straneh tlaka, višje pa na sredino, kolikor je to mogoče. Na temenu loka je upo¬ rabljati široko, na naslonih pa ozko kamenje. Drobna kocka se pri polaganju ne sme s kladivom trdno zabijati, temveč se polaga na lahko približno za 2 cm nad določeno višino v pripravljeno podlogo. Na tlak se nasuje 2 cm peska, ki pada v stike in se splavlja vanje z vodo. Ko se površina tlaka pomete, se tolče s 16 do 20 kg težkim tolkačem tako dolgo, da se dobi enoličen, raven in trden kolovoz. Pri tolčenju se poškodovano kamenje izdere in zamenja, preveč po¬ sedlo kamenje se pa izvleče in položi na pravo višino. Po tolčenju se raztrosi čez tlak plast suhega peska, ki se s polnim vodnim curkom splavlja. Način zalivanja diobne kocke s cementno malto se predpiše s posebni¬ mi pogoji. Tlak iz mozaika se izdeluje prav tako, toda po pred¬ pisanih obrazcih. 13. Velika kocka in prizma (polovičar). Po kako¬ vosti in obliki se razlikuje tlak takole: 1. skupina: tlak iz obdelanega kamna v obliki kocke; 2. skupina: tlak iz pravokotno obdelanega kamna; 3. skupina: poligonski tlak (iz nepravilno ceplje¬ nega kamna). Nadaljnje razlike, zlasti glede enoličnosti poedinega kamenja, se predpisujejo v skladu s pogoji. Kamen za tlak se mora pred polaganjem tako iz¬ brati, da je moči izdelati vrste iz enako širokega kamna. Vrste se polagajo, če ni drugače predpisano, pravokotno na os kolovoza; poševna zveza mora biti v pogojih po- 81 sebej določena. Vsak kamen se podloži s peskom, že položeno kamenje se dobro potlači in zabije. Na rob tla¬ ka se mora položiti večje kamenje. Položeni tlak z ustreznim nadviškom se pokrije s peskom v taki meri, kolikor je potrebno za izpolnitev stikov in se z vsaj 80 kg težkim tolkačem dobro vtolče. Razbito kamenje se zamenja, posedlo pa izvleče in z dodatkom peska na¬ novo položi. Po tolčenju se tlak pod kolesi težko nalo¬ ženih voz ne sme posedati. Ob velikem dežju ali mrazu se ne sme tolči. Močno tolčeni tlak se posuje po pregledu oblike nje¬ gove površine vsaj 2 cm visoko s čistim, ostrim peskom ali drobni m prodcem, ki se obilno moči in tako dolgo v stike tlaka splavlja, da so popolnoma izpolnjeni. Pre¬ ostali pesek se mora odstraniti. Ce se zahteva, da se zalijejo stiki s cementno malto, se poliva tolčeni tlak obilno z vodo, in se zalivajo stiki s tekočo cementno malto tako dolgo, da prodre malta do podloge. Potem se stiki z gosto malto iz 1 dela cementa in 2 delov debelega peska dobro izpolnijo, tlak z roč¬ nim kladivom na lahko potolče in vsi izpolnjeni stiki še enkrat zalijejo s tekočo malto. Dovršeni tlak se ne sme izročiti prometu, dokler se cement popolnoma ne strdi. Če je treba zaliti stike tlaka z asfaltno bitumensko snovjo, mora biti tlak popolnoma suh. Stiki se najprvo z železno kljuko očistijo peska, prahu ali vsakršne nesnage, ostanki nesnage se pa z lahkim polivanjem kamna na dan pred zalivanjem izperejo. Stiki se izpol¬ nijo do 5 cm pod zgornjim robom s čistim prodcem in zalijejo z bitumensko snovjo. Posedli stiki se naknadno dopolnijo z zalivanjem. Po strditvi se pokrije tlak s plastjo drobnega, suhega peska. 14. Tolčeni gramoz na kameniti podlogi, če ni dru¬ gače predpisano, je sestavljen iz kamenite podloge (ki nima posebne peščene podloge), tolčenega gramoza iz trdega kamna in plasti prodca. Kamenje za podlogo je položeno kolikor mogoče tesno drugo ob drugo, navpično, s konicami navzgor. Ob robih kolovoza se uporablja večje kamenje. Štrleče konice se odbijejo, vmesni prostori pa se dobro in po¬ polno izpolnijo in se vse z ročnim nabijačem — tolkačem — dobro zabije. Če ni drugače predpisano, mora biti izdelana podloga pri javnih cestah po zakonu o državnih in samoupravnih cestah vsaj 10 cm močna. Na to podlo¬ go se nanese tolčeni gramoz v zgoraj predpisani veliko¬ sti zrna in debeline, razgrne natančno po predpisani obliki ulice in zvalja. Pri tem se doda približno 5 cm debela plast kamenitega drobiža in debelega peska z nekaj ilovnate primesi, nakar se površina močno namo¬ či in zvalja po predpisani obliki z valjarjem, čigar teža je v pogojih predpisana. Posedle površine se razkoplje¬ jo in nanovo izdelajo. Ob mrazu se ne sme valjati. 15. Leseni tlak. Če ni drugače predpisano, se mora izdelati za podlogo lesenega tlaka vsaj 20 cm močna plast iz cementnega betona po normah za beton, tcda z najmanjšo tlačno trdnostjo 100 kg/cm 2 ; beton se prevleče z 2 cm debelo plastjo cementne malte 1:3 po obliki, ki jo mora kolovoz dobiti. Borove kilade se polagajo po podrobnih navodilih s podolžnimi stiki, širokimi 6 mm, in s točno priravnanimi udarnimi stiki, V podolžne stike se vložijo 25 mm viso¬ ke borove letvice in zgoraj odprti puščeni stiki se zalije¬ jo s cementno malto 1:1. Pri lesenih tlakih iz vseh dru¬ gih vrst lesa se zadelujejo stiki izključno samo z lesom Ob robnikih ali drugih robovih se položita dve vr¬ sti klad tako, da ostane med zunanjimi podolžnimi vr¬ stami in robniki ali tem podobnim 5 cm vmesnega pro¬ stora, ki se izpolni na višino 5 do 8 cm s čistim peskom, čez 5 cm višine pa z razmehčano glino. Izdelani tlak iz mehkega lesa se pokrije enakomer¬ no s približno 1 cm debelo plastjo peska, tlak iz trdega lesa pa s tekočo mešanico iz 1 dela cementa in 1 dela zelo drobnega, ostrega peska, ali pa se zaliva z vročo katranovo smolo tako dolgo, da so stiki na vso višino izpolnjeni. C. Ostala dela. 16. V ponudnih cenah so vračunjena tudi naslednja dela: a) vsa potrebna merjenja za izdelavo in obračun del z dobavo in napravo odra in delovno silo vred; b) naprava, vzdrževanje, razsvetljava in čiščenje de¬ lavskih stanovanj in stranišč kakor tudi delavnic, kolikor ni pri izvajanju večjih zgradb s pogoji drugače predpi¬ sano, kakor tudi kurjava prostorov; c) priprava in vzdrževanje po vrsti in obsegu del potrebnih in ostalih odrov s sredstvi za gradnjo in transport, tirnic in vozičkov, varnostnih odredb in zava¬ rovanja stavbišča, razsvetljave in strojev (obenem z na¬ bavo pogonskih snovi in sile), kolikor ni v pogojih dru¬ gače določeno; č) zavarovanje zgradb pred škodljivim vplivom vode; d) zavarovanje gradbenih naprav, ki so na tlaku ali na drugače napravljenem kolovozu ali pa v njihovi no¬ tranjščini, kakor kanali, cevovodi ali kabli, če je podjet¬ niku znano, da obstoje; e) nabava potrebne vode; f) odkop in odvoz z delom povzročenih podrtin, ru¬ ševin in šute. Č. Merjenje in obračun. 17. Splošna pripomba. Ceste, ki se morajo deloma izročiti v promet, se najprej obračunijo. 18. Obračunjajo se: a) velike ceste, ceste in kolovozi trgov in dvorišča po površini; b) robniki po dolžini; c) na kolovozih obstoječi požiralniki, jaški in druge naprave, večje od 0 - 3 m 2 , se odštevajo posamezno po svoji površini; tirnice pa samo po ravni črti, ne pa tu¬ di kretnice. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«; obvezno moč pa dobijo na dan 1. juli¬ ja 1933., in tedaj prestanejo veljati vsi dosedanji pred¬ pisi. V Beogradu, dne 31. maja 1933.; M. G. št. 29.130/32. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. ti 82 8 . Predpisi za jeklene konstrukcije v stavbarstvu.* Predhodna pripomba: V tej normi nave¬ deni predpisi veljajo za vse jeklene konstrukcije v stav¬ barstvu, za katere niso izdani posebni predpisi. I. Načrt. 1. Za vsako novo zgradbo ali predelavo se mora izdelati najprej generalni načrt, ki mora obsezati: a) tehnično poročilo o konstrukciji; b) situacijski načrt zgradbe v katastralnem ali dru¬ gem večjem merilu; c) pregledni, po predpisih kotirani načrt konstruk¬ cije v merilu 1 :200, 1 :100 ali 1 :50 z ustrezno označbo vrst gradiva, ki so važne za statični preračun; č) približno količino uporabljenega gradiva; d) približni proračun. 2. Po odobritvi (splošnega) generalnega načrta se mora izdelati podrobni (detajlni) načrt, ki mora obsezati razen predlogov pod a), b) in c) točke 1. še naslednje: e) podrobne (detajlne) načrte konstrukcije v merilu 1 : 20, 1 : 15 ali 1 : 10; f) statični preračun vseh nosilnih konstrukcijskih delov kakor tudi podpirajočih delov, kakor ležišč, pod¬ por, temeljev in enakih; g) podrobni (detajlni) račun lastne teže jeklene konstrukcije in prostornine uporabljenega gradiva; h) podrobni (detajlni) proračun. 3. Vsi deli načrta morajo biti izdelani na trpežen način na papirju ali platnu v službenem formatu, od¬ nosno (pri risbah) v mnogokratniku tega formata. II. Statični preračun. Obtežba in vrsta (način) obtežbe. 4. Pri statičnem preizkušanju se morajo upoštevati: a) stalna obtežba, t. j. obtežba po lastni teži jeklene konstrukcije in ostalih gradbenih delov; b) koristna obtežba, 1. j. izpremenljiva obtežba, ki ustreza namenu zgradbe; c) obtežba od snega in pritiska vetra; č) vpliv izpremembe temperature. Vse te obtežbe so navedene v normah za obtežbe v stavbarstvu, M. G. št. 2849/32.** 5. Za obtežbe, navedene pod točko 4._ se mora iz¬ vršiti statično preizkušanje po načelih gradbene meha¬ nike in s takimi domnevami, ki ustrezajo stvarni izvr¬ šitvi zgradbe. Pri vseh konstrukcijskih delih se morata oceniti trdnost in varnost proti prevračanju ob domnevi najneugodnejšega vpliva zunanjih sil. 6 Statično preizkušanje mora biti razumljivo, na¬ zorno in kratko, da se lahko da pregledati. Preizkušanje se mora izvršiti ali analitično ali s skrbno izvedeno gra¬ fično metodo, ki nam daje vsaj na en odstotek točen iz¬ sledek. Poedine vrednosti in računske operacije morajo biti vsaj toliko natančne, da je zajamčen na en odstotek natančen izsledek 7. K a z p e t i n a. Za razpetino nosilca vetja pravi¬ loma razdalja sredin ležišomih plošč.. Če se glede na * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 24. januarja 1934., št. 18/111/41 in z dne 26. februarja 1934., št. 46/XI/114. — »Službeni list« št. 447/56 iz 1. 1934. ** Gl. pod štev. II., 1. te zbirke. način ležanja razpetina nosilca ne da določiti natančno, se prišteje razpetini na prosto položenem koncu 0 - 025 (2-5%) njegove dolžine. Pri srednjih podporah konti- nuimih nosilcev je vzeti za ležajno točko sredino ležišča- 8. Stopnja v p on a. Nosilec velja samo tedaj kot popolnoma vpet, če je vpon popolnoma zavarovan v gradbenem oziru in če je moči računsko dokazati, da v gradbenih delih, na katere vpliva vpon, niso prekora¬ čena dopustna naprezanja. Če tem pogojem ni ustreženo, se sme vzeti samo tista stopnja vpona, ki se da z raču¬ nom zanesljivo dokazati. 9. Statično nedoločne konstrukcije Kontinuimi nosilci, loki, okviri in druge statično ne¬ določne konstrukcije se morajo računati na osnovi de¬ formacij, pri čemer je upoštevati izpremembe prereza. Pri preračunavanju deformacij je računati s prožnostnim modulom za jeklo 2100 t/cm 2 in z vso površino prereza. 10. U p o g i b a n j e nosilcev. Če je predpisana velikost upogiba, je treba priložiti preračun za upogib nosilcev. Pri tem je treba paziti, da upogib zaradi ko¬ ristne obtežbe ne prekorači pri strešnih konstrukcijah (glavnih lemezih) 1 / 400 , pri stropnih konstrukcijah (strop¬ nikih in podvlakih) 1 / 5 oo, pri progah za dvigala in most¬ nih dvigalih pa ne '/„„ razpetine. 11. Če so konstrukcijski deli napreženi v več sme¬ reh, se mora izračuniti največji mogoči napon. 12. Zunanji zidovi zgradb. Šibki zunanji zidovi (prekatni zidovi, predalčja) se morajo okrepiti z ustrezno močnim železnim ogrodjem, ki je zmožno za odpor proti pritisku vetra. 13. Razdelitev tlaka. Koncentrirana bremena se razdelijo skozi nasip s kotom 45°. 14. Zidane in betonske konstrukcije. Zidane in betonske konstrukcije se preizkušajo po pred¬ pisih, ki veljajo za to gradivo. Pri tem se smejo napre¬ zati temelji toliko, kolikor to dopuščata kakovost in no¬ silnost zemljišča. 15. Popuščanje podpor. Piri statično nedoloč¬ nih konstrukcijah je treba paziti na morebitno popu¬ ščanje podpor, ki se določa z računom; če to ni mogoče, se mora vzeti kot možno premikanje ležišča približno V2000 razpetine. 16. Proge za dvigala in mostna dvi¬ gala. Pri preračunavanju prog za dvigala in mostnih dvigal se morajo upoštevati zavorne sile in vpliv sunkov po normah za obtežbe v stavbarstvu, M g. št. 2849/32, pod B, točka 16.*; kolikor sta proga dvigala in mostno dvigalo lahko izpostavljena vplivu vetra, se upošteva ta vpliv kot popolna obtežba dvigala s 50 kg/m 2 napadene površine, pri neobteženem dvigalu pa po normah za ob¬ težbe v stavbarstvu, M. G. št. 2849/32, pod B * 17. Stabilnost. Pri najneugodnejšem vplivu zu¬ nanjih sil mora biti varnost proti prevračanju konstruk¬ cije vsaj 1*5 kratna. Dopustna naprezanja. 18. Največji izračunjeni naponi ne smejo presegati v razpredelnici št. 1 navedene skrajne (mejne) vred¬ nosti. * Gl. pod štev. II., 1. te zbirke. Razpredelnica št. Dopustni naponi. 83 6 * Razpredelnica št. 2. Mehanične lastnosti materiala. 84 85 V razpredelnici št. 1 določeni dopustni naponi se smejo pri konstrukcijah večjega obsega povečati za 15%>: a) če je zajamčena popolna varnost za preraču¬ navanje, konstrukcijsko obdelavo in izvajanje, ki zado¬ šča najstrožjim zahtevam predpisov za dobavo in izva¬ janj© zakovanih (s svorniki spojenih) jeklenih konstruk¬ cij. Projektant mora biti strokovnjak z opravljenim izpi¬ tom za pooblaščenega inženjerja; b) če je način gradnje in postopek pri izdelavi do¬ volj preizkušen; c) če nadzoruje izvrševanje strokovnjak z opravlje¬ nim izpitom za pooblaščenega inženjerja, ki popolnoma razume načrte in statične račune in je tudi povsem vešč praktičnemu izvajanju takih gradenj. Njegovo ime se mora prijaviti pred pričetkom dela pristojnemu gradbe- no-policijskemu oblastvu; č) če se kot gradivo vobče uporabljajo take vrste jekla, ki se prevzemajo in preizkušajo v topilnici, in to: J. 37-11; J. 44-12; J. 48-12; J. 52-12; J. 55-12; J. 36-18; J. 40-13; J. 44-33 in J. 50-13; d) če se pri morebitni uporabi jekla J. 00*11 in J. 00-13 jugoslovanskega izvora dokaže najmanj 34 kg/mm 2 trdnosti proti pretrganju in enakomernost kakovosti jekla z dodatnimi poskusi s kladivcem za tlak krogle ali z Brinellovim poskusom za tlak krogle. To povečanje dopustnih napo no v ni dovoljeno’: a) pri stropnih nosilcih, da se omeji upogibanje nosilcev pod težo stropa; b) za gradbene dele iz jekla, ki se vgradijo v obsto¬ ječe zgradbe radi predelave, kolikor ne gre za zgradbe, ki so izdelane popolnoma iz jekla. Če se uporablja material drugih lastnosti razen tistih, ki so določene v razpredelnici št. 2, se morajo zamenjati naponi v razmerju s spodnjimi mejami trdno¬ sti proti pretrganju. Dimenzioniranje jeklenih konstrukcij. 19. Pri natezni trdnosti se morata upoštevati čisti tlak in upogib za oslabljeni prerez P, ki ostane po odbit¬ ku lukenj za zakovice in drugih delov, ki ne učinkujejo v statičnem pogledu, pri upogibni trdnosti pa s polnim prerezom P. Od prereza na nateg ali na čisti tlak na- prežene palice, katere okrajek ni pritrjen na vozelno pločo, se odbije tolikšen del okrajka, ki štrli kot da ne sodeluje, kolikor znaša število zakovic ali svornikov, s katerimi je pritrjena dotična palica na vozelno pločo. Pri tem se sme računati največ s 3 zakovicami ali svor¬ niki. 20. Za preračunavanje tlačenih gradbenih delov ve¬ ljajo povsem predpisi M. G. št. 34.545 iz leta 1932* Če se uporablja pri tem material z drugimi lastnostmi, nego so navedene v razpredelnici št. 1, se mora upogibati po zgoraj navedenih predpisih, pri čemer se mora upošte¬ vati tlačna meja dotičnega materiala. III. Predpisi za konstrukcijsko obdelavo. 21. Ležišča glavnih nosilcev morajo biti izdelana tako, da prenašajo ležiščne tlake kolikor moči centralno in da ne preprečujejo podaljšanja ali premikanja koncev nosilcev zbog obtežbe ali temperaturne izpremembe. Drsajoča ležišča se smejo uporabljati do 25 m razpetine, pri večjih razpetinah se mora uporabljati na enem koncu nepremično okretno ležišče, na drugem koncu pa premič¬ no ležišče na valjčke ali kemblje (uteži) ali temu po¬ dobno. 22. Vertikalne plošče in tlačeni pasovi polnih nosil¬ cev se morajo okrepiti po predpisih za tlačene gradbene dole. M. G. št. 34.545 iz leta 1932. Lamele se morajo pri¬ trditi na pas zunaj svojega teoretičnega konca s po¬ trebnim številom zakovic. 23. Pri mrežastih nosilcih se morajo razvrstiti pre¬ rezi palic tako, da deluje centrična sila kolikor mogoče v težišču prereza. Pri tem se mora paziti, da se križajo težiščne osovine palic enega vozla v njegovi teoretični točki. Priključne zakovice palic se morajo razvrstiti tako, da pride rezultanta zakovičnih sil kolikor mogoče v te- žiščno osovino. Polnilne palice (diagonalne in vertikalne) morajo biti priključene na vozelno pločo vsaj z dvema zakovicama. 24. Pri enodelnih mrežastih nosilcih se morajo upo¬ rabljati za napete palice togi prerezi (profili). 25. Oblika in debelina vozelnih ploč se morata do¬ ločiti tako, da prenesejo zanesljivo osovinske sile pri¬ ključenih palic. 26. Prekritja nastavkov morajo nadomestiti po ob¬ liki in velikosti statični učinek nastavljenih prerezov. Če se prekrivajoči del ne da zvezati neposredno z na¬ stavljenim konstrukcijskim delom, se mora povečati potrebno število zakovic za eno vrsto na vsakem poedi- nem delu, ki leži med njima in sega preko nastavka. 27. Razdalja zakovic ne sme biti manjša od trikrat¬ nega premera zakovic. Najmanjša dopustna razdalja sre¬ dine zakovic od roba prereza mora znašati lbkratni premer. 28. Za sestavne dele prereza se ne smejo uporabljati kotna železa, ki bi bila tanjša od 40/40/5 mm in ne ploče, ki bi bile tanjše od 6 mm. 29. V načrtu je treba poskrbeti za potrebne dilata- cijske stike. Vsi konstrukcijski deli se morajo projekti¬ rati tako, da se lahko pregledujejo, snažijo in pleskajo. Na vseli mestih, na katerih bi se lahko nabirala voda, je treba poskrbeti za njeno odvajanje. Veljavnost. Ti predpisi stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Službenih novi riali«, obvezno moč pa dobijo z dnem 15. decembra 1933. V Beogradu, dne 31. oktobra 1933., št. 27.679. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. * Gl. pod štev. II., 3. te zbirke. 86 4. Norme za zvarjene jeklene konstrukcije.* § l. Splošna določila. 1. Ti predpisi se nanašajo na vezavo (spajanje) po- edinih sestavnih delov jeklenih konstrukcij z varjenjem. Pri statičnem preračunu so obvezne norme, predpisane za obtežbe in dopustna naprezanja gradbenih konstrukcij. 2. Varjenje se mora izvajati na način, ki zavaruje predpisane rezultate, kakor varjenje z izmeničnim ali istosmernim električnim tokom, z električno-.'vodikovim, acetilensko - kisikovim ali vodikovo - električnim varje¬ njem. 3. Način varjenja se mora prilagoditi značaju zva¬ rjenih zvez določne konstrukcije. 4. Ministrstvo za gradbe v poedinih primerih lahko dovoli odstopke od norm, navedenih v teh predpisih, ob pogoju, da se izvrše ustrezni poskusi in predložijo za¬ dostne teoretične obrazložbe. § 2 . Projekt zvarjene konstrukcije. 1. Pri projektiranju zvarjenih jeklenih konstrukcij se mora upoštevati specialno oblikovanje prerezov (profi¬ lov), ki ustreza njihovemu značaju in lastnostim. 2. Pri projektih zvarjenih konstrukcij morajo biti iz¬ rečno navedeni: a) metoda varjenja (§ 1., točka 2.); b) vse zveze z označbo njihove lege in dimenzij; c) vrstni red izvedbe zvez; č) načelna razvrstitev zvez za izvedbo v delavnici ali na stavbišču. § 3. Norme za statično preračunavanje. 1. Pri računanju spojev v zvezah jeklenih konstrukcij se marajo jemati naslednje osnovne dopustne napetosti: Za čisti nateg in tlak ter za nateg in tlak pri upogibu 1000 kg/cm 2 ; za zmiik pri pobočnih (stranskih) spojih: Dimenzija spoja v mm: Zgoraj navedene vrednosti veljajo za osnovno do¬ pustno napetost konstrukcije, enako o d = 1200 kg/om 2 ; za drugo vrednost tega o d se morajo pomnožiti gorenje vrednosti s faktorjem ep = ^ * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 27. julija 1934., št. 171/XLIV/432 in z dne 10. avgu¬ sta 1934., št. 183/XLVIII/473. — »Službeni list« št. 540/69 iz 1. 1934. Za čelne spoje se morajo gorenje vrednosti za 10% povečati. Če se uporabljajo pri zvarjenih zvezah kombinacije pročelnih in pobočnih spojev, se morajo vzeti dopustne napetosti, kot da gre samo za pobočne spoje. Za spoje nad glavo se morajo dopustne napetosti za 25% zmanjšati, kolikor v tej legi napravljeni poskusi ne dopuščajo uporabe večjih napetosti. Istotako se morajo zmanjšati dopustne napetosti za 25% pri pobočnih spojih, izvršenih s kotom, manjšim od 60°. Spoje, katerih predpisna izvršitev je sumljiva, je treba iz statičnega preračuna popolnoma izpustiti. 2. Če dajo poskusi za zmik, izvršeni po točki 2. c) § 6. teh norm, boljše rezultate, nego so določeni v § 1., točki 1., se smejo dopustne napetosti v istem razmerju povečati. 3. Za povprečno dimenzijo spojev se mora jemati: a) za spoje na pročelni strani — debelina elementov, ki se vežejo, pri spajanju pločevin raznih debelin — manjša debelina; b) za pobočne spoje na sliki 1 oznalena višina enako¬ krakega pravokotnega trikotnika S’ = 07 s (sliki 1 in 2); Sl/1/ sl, 2/ c) za spoje v žlebovih, napravljenih pr sliki 3a. vi¬ šina enakokrakega pravokotnega trikotnika S’ — 07 s; p—m—> ji/3ct / 87 č) za spoj© v žlebovih, spojene po sliki 3b, naj¬ manjša debelina spoja. 4. Pri preračunu dolžine spoja se ne upoštevajo žrela. Za dolžino spoja v žlebu se mora vzeli dolžina od¬ prtine žleba. 5. Pri preračunu naprezanj v spojih, ki so izpostav¬ ljeni zmiiku, se mora uporabiti obrazec P = 2 l.r’ (v kg), kjer je P = sila v kg, ki jo prenaša spoj, 1 = dolžina spoja po odbitku žrela, = dopustna napetost spoja v kg/cm 2 . 6. Oslabljenje prereza po montažnih odprtinah se mora upoštevati pri načrtu. § 4 . Načela za projektiranje varjenja. 1. Zvarjene jeklene konstrukcije se morajo pri pro¬ jektiranju strogo prilagoditi zahtevam varilne tehnike, kar se doseže z ustrezno izbero prereza palic, nosilcev, zveznih elementov, odnosno spajaluih načinov (metod). Istotako se mora določiti vrstni red za izvršitev poedinih varjenih zvez. V posebnih primerih se mora tudi ozna¬ čiti vrstni red poedinih zvarjenih spojev in istotako tudi istočasno varjenje simetričnih elementov z dvema ati štirimi varišoi. 2. Spoji morajo biti tako razvrščeni, da ob vplivu zunanjih sil niso izpostavljeni sukanju (torziji). 3. Pri zvezab nesimetričnih profilov se morajo raz¬ vrstiti spoji na ta način, da se sklada njihovo težišče s težiščem podane palice. Kolikor bi se pri tem ne uspelo, se morajo preračuniti sekundarna naprezanja, ki so zbog tega nastala. 4. Najmanjša dolžina spoja mora znašati 10 mim po odbitku dolžine žrela, pri čemer se vzame dolžina žrela načelno enaka debelini spoja S. Čista razdalja med prekinjenimi spoji ne sme pre¬ segati 15-kratne debeline tanjšega dela zveze, odnosno 4-kratne dolžine spoja. 5. Za načelo pri projektiranju spojev na pročelni’! strani se sme jemati nastopno: a) pločevina in profilirano železo do debeline 4 mm se navadno ne oblagajo; b) za večje debeline pločevin in profiliranega železa je oblaganje obvezno. Oblagati ni treba na vso debelino pločevine, marveč se pusti od 1 do 3 mm lahko neobloženo, kakor je to označeno v slikah 4 in 5 za dva načina oblaganja v obliki črke V in X. Kot oblaganja mora imeti okoli 60 do 80°. Razdalja med deli. ki se vežejo, mora znašati na najožjem mestu od 1 do 3 mm, kar je odvisno od njihove debeline. Pri varjenju z acetilenom je v splošnem važno, da se pu¬ stijo razdalje med konci. Kolikor zahtevajo poeaini načini (metode) drugo pri¬ pravljanje, se sme odstopiti od gorenjih načel za obla¬ ganje. 7. Kolikor je mogoče, se je treba izogibati pobočnim spojem s kotom, manjšim od 45°. 8. Pri spojih v žlebovih mora biti širina žleba enaka najmanj 1 % -kralni debelini pločevine, kadar se konci ne oblagajo, odnosno mora znašati 10 mm pri obloženih koncih. Najmanjša čista razdalja žlebov mora biti enaka vsaj trikratni debelini spoja. Spoji v žlebovih se morajo uporabljati vedno, kadar je razmerje med širino lamele ali palice proti njeni de¬ belini večje od 25. 9. Pni projektiranju spojev je treba paziti na to, da se dajo spoji po predpisih in ugodno izvršiti. § 5. Osebje in instalacijska oprema. 1. Za izvajanje zvarjenih jeklenih konstrukcij sta potrebna temelj Po znanje in praksa v tej vrsti del, zbog česar se smejo zaupati izključno le sposobnim podjet¬ nikom, ki imajo sposobno osebje kvalificiranih varivcev pod neposrednim nadzorstvom inženjerja specialista, ki ima ustrezno znanje in izkušnje. 2. Podjetnik, ki izvaja varilna dela, mora imetii ustrezno napravo, ld je po predpisu postavljena in v dobrem stanju vzdrževana. § 6 . Material za varjenje. 1. Kot osnovni material za varjenje konstrukcij se določa konstrukcijsko jeklo, ki ustreza predpisom mini¬ strstva za gradbe. Jeklo visoke odpornosti se sme uporabljati za va¬ rjene konstrukcije šele, ko se na osnovi izvršenih po¬ skusov dokaže, da je za varjenje pripravno. 2. Lastnosti spojev morajo biti ugotovljene s poskusi za a) natezanje, b) upogibanje in c) zmikanje. a) Natezni poskusi. Za izvršitev poskusov se morajo spojiti pločevine velikosti 150X150 in debeline 10 do 12 mm, obložene s kotom od 60 do 80° V (slika 6). Sl 6, Po spojitvi se morajo razrezati pločevine na pet trakov, od katerih se izločita oba zunanja traka, 3 no¬ tranji traki, široki 30 do 35 mm, se pa obdelajo v sred¬ njem delu tako, da se dobi prerez 8X25 mm na dolžino 50 mm (stika 7). Na gorenji način obdelani ogledki se preizkušajo na natezanje. Napetost pri natezanju mora biti najmanj 3700 kg/cm 2 za jeklo št. 37; za ostale vrste jekla pa mora biti najmanjša dopustna trdnost materiala. b) Upogibni poskusi: Ogledki za upogibanje se pripravljajo pravtako, kakor ogledki za natezanje (gl. § 6., točko l.a); toda ne obdelujejo se v srednjem delu, nego se zaokrožajo na ro¬ bovih širših strani spoja, pri čemer mora biti spodnji del spoja grobo izravnan. Ogledki se morajo upogibati po enem naslednjih na¬ činov: a) v horizontalni legi ob pogojih, označenih v sliki 8: ( 1 ) v vertikalni legi po podatkih na sliki 9; v tem primeru se morajo ogledki predhodno upogniti v stis¬ kalnici ali pa po sliki 10. Ogledki se morajo upogibati do trenutka, ko se pokaže prva razpoka, pri čemer mora znašati kot upogiba (slika 10) najmanj 60°. 89 c) Zmični poskusi: a) Zmični poskusi pobočnih spojev (slika 11). sL n. Ogled ki s© izdelujejo iz prereza ploščatega železa in pločevin, navedenih spodaj v prvem stolpcu, z dimenzi¬ jami spojev, navedenih v drugem stolpcu. Zmična trdnost spojev K s mora znašati vsaj: Dimenzije pločevin B d 1 X š 1 se morajo izbrati tako, da zanesljivo prenesejo siilo S (tako da v pločevini ni presledka). Napraviti je treba 8X3 = 9 ogledkov. Žrela se v računu ne upoštevajo. I]) Zmični poskusi pročelnih spojev (slikal2). d\L T 3 SU 12, Ogledki se izdelujejo iz ploščatih želez, zvezanih z vozlatimi pločevinami po spojih, navedenih spodaj v drugem stolpcu. Zmična trdnost K s spojev mora znašati vsaj: Izdelati je treba 3X3 = 9 ogledkov. 3. Rezultati poskusov smejo biti do 15% nižji od na¬ vedenih (predpisanih); toda v tem primeru se morajo tudi ustrezne dopustne napetosti v istem razmerju zmanj¬ šati, v katerem so rezultati, predpisani po tem paragrafu, slabši. 4. Za odločilne se smatrajo povprečni rezultati; toda najislabši rezultat ne sme biti manjši od 80% povprečne vrednosti, odnosno vrednosti, potrebne po teh predpisih. 5. Varilne palice ne smejo biti oljnate, rjaste in za¬ mazane. 6. Material varilnih palic mora pokazati dobro zvar- nost, se mora gladko in enakomerno topiti, ne da bi se pri tem pokazale nenormalne lastnosti. 7. Pri varjenju z električnim tokom morajo biti palice pokrite s prevlako, ki plemeniti (zboljšuje) in varuje. Uporaba palic brez ustrezno sestavljene prevlake se dopušča, 6e zadovoljujejo poskusi v § 6., točki 2. 8. Ministrstvo za gradbe sme za izvajanje zvarjenih konstrukcij dovoljevati uporabo palic, izdelanih od ustrez¬ nih tvrdk na osnovi priznanih preizkusov po teh predpisih na kakšnem državnem zavodu za preizkušanje mate¬ riala, ne da bi se preizkušal vsak poedini primer. § 7. Pripravljanja za varjenje. 1. Konstrukcijski elementi morajo biti oznamenovani po predpisu in skrojeni po meri. 2. Spojna mesta, tako delavniška kakor montažna, se morajo oznamenovati v delavnici na po od uti h delih konstrukcije. 3. Pri oblogi za rezanje s kisikom se mora obložena površina mehanično očistiti, če se vari električno. 4. Površine prereza pločevin, ki se zvarjajo, se mo¬ rajo dobro očistiti rje, barve in olja na zadostno razdaljo, da ne doseže nečistoča samega stika. Pri električnem varjenju se morajo očistiti površine do bele kovine. 5. Če je ostala na beli kovini tanka plast čistega la¬ nenega olja (brez barve), je m treba odstranjati. § 8. Orodje za varjenje. Klešče, stiskalnice, jarmi in pod. se •-.mejo uporab¬ ljati za predpisano pritrjevanje zvarjenih koncev; toda pritrjevanje delov, ki se vežejo, mora biti take vrste, da zato v spoju ne morejo nastat' sekundarna naprezanja. § 9. Izvajanje spojev. 1. Spoji se izvajajo po tistih delovnih metodah, ki najbolje ustrezajo zvezam glede na njihovo lego. 90 Jakost gorilnika ;n loka mora biti prilagojena de¬ belini zvarjenih delov na osnovi tehničnih podatkov. Zvarjeni robovi morajo biti zadostno stopljeni istočasno z dodatnim materialom na vso globočino brazde. Stik mora biti po predpisu stopljen s konstrukcijskim materialom. 2. Pri varjenju konstrukcije na voglu je treba po¬ sebno paziti na dobro stopljenje stika v globočini voglov, ki tvorijo površine, ki jih je zvariti. 3. Stik mora biti raven, čist brez sledov presledka, brez zvarkov (šivov) in pregorelih mest ter mora v sploš¬ nem imeti vse zunanje znake, ki karakterizirajo po pred¬ pisu napravljene stike. 4. Da se prepreči vsako premikanje poedinih delov kakega elementa med varjenjem, sme podjetnik po svo¬ jem preudarku uporabljati natične spoje, ki morajo biti čim krajši; kolikor se nameščajo na mestih poznejših normalnih spojev, jih je treba pred namestitvijo poznej¬ ših odstraniti. 5. Prepovedano je natične spoje drugače razdeliti, kakor je določeno v § 9., točki 1. Nikakor se pa ne smejo ukoriščati za zdržavanje odrov. 6. Spoj mora načeloma biti lahko izbočen. 7. Slabo napravljeni spoji se morajo odstraniti in za¬ menjati. Taki spoji se morajo pred ponovnim nadevom skrbno izsekati z ostrim jeklenim dletom ali z gorilnikom. 8. Če je bilo varjenje iz kakršnihkoli vzrokov pre¬ kinjeno, se mora posebno paziti, da se doseže pri po¬ novnem pričetku varjenja stopljenje materiala s poprej nadevanim materialom na vso dolžino dotika. 9. Pri električnem varjenju v v e J plasteh se mora vsaka plast po predpisu očistiti do bleščeče zdrave ko¬ vine, na kar se nadene naslednja plast. 10. Barvanje plasti je dovoljeno šele po izvršenem prevzemu. Pred prevzemom je dovoljeno samo pokritje spojev s plastjo prozornega lanenega olja radi odvrnitve rje (primerjaj § 7., točko 6.). 11. Pri temperaturi pod ničlo se morajo uporabljat; ustrezna sredstva, ki zavarujejo predpisano delo za va¬ rjenje. Istotako se mora varivec predpisno zavarovati zoper dež, sneg in veter. § 10 . Varilni dnevnik. 1. Pri izvajanju zvarjene konstrukcije na stavbišču se mora voditi neodvisno od gradbenega dnevnika po¬ seben (stavbiščm) >varilni dnevnik«, ki upošteva samo izvajanje spojev. 2 Varilnemu dnevniku mora biti priložen občni pro¬ jekt zvarjene konstrukcije obenem s statičnim prera¬ čunom. 3. Morebitne izmenjave zvarjene konstrukcije se morajo obenem z obrazložitvijo vpisovati v varilni dnev¬ nik. Pri tem se morajo potrdit; zamenjave te vrste s pod¬ pisom nadzornega organa in podjetnika. 4. Pričetek del na zvarjeni konstrukcij; je prepove¬ dan, če varilnemu dnevniku ni priložen projekt zvarjene konstrukcije na način, predpisan pod točko 3. § 10. 5. V varilni dnevnik se sistematično zapisuje izva¬ janje vseh spojev glede na osnovni varilni projekt obenem s podatki o izvajanju spojev ter imena varivcev. ki so spoje izvršili. 6. Gradbeni poslovodja, ki vodi nadzorstvo nad izva¬ janjem z\ a rje ne konstrukcije, je dolžan zapisovati v va¬ rilni dnevnik vse nedostatke, zapažene pri izvajanju. istotako tudii odredbe za odstranitev slabo izvršenih spo¬ jev, obenem tudi vseh opaženih kršitev predpisov ali odstopkov od osnovnega projekta. 7. V varilnem dnevniku se mora obvezno zapisovati stanje vremena, ki vpliva na izvajanje varjenja, kakor dež (eventualno sneg), veter (slab, močan), nizka tem¬ peratura itd. 8. Vsi načrti in risbe za izvajanje, ki so napravljeni, razen splošnega izvajalnega projekta, za izdelavo jeklene konstrukcije, se morajo hraniti in biti vsak trenutek do¬ stopni na mesta, kjer se dela izvajajo. 9. Za varilna deda, ki se izvajajo v delavnici, se mora voditi poseben »delavniški varilni dnevnik« s posebnim ozirom na točki 6. in 10. tega paragrafa. Po dovršitvi varilnih del v delavnici se priloži de¬ lavniški varilni dnevnik splošnemu varilnemu dnevniku. 10. Če vodi delavnica, ki izvršuje konstrukcijska dela z varjenjem, posebej svoj delavniški varilni dnevnik, ki navaja glede na zgoraj navedene zahteve vsa varilna dela, ki jih izvršuje delavnica, voditev posebnega delavniškega varilnega dnevnika za določno zgradbo po točki 9. tega paragrafa ni obvezna. Na zahtevo nadzornega organa pri zgradbi izda delav¬ nica overovljen prepis iz delavniškega varilnega dnev¬ nika, ki se nanaša na dotrično zgradbo ter je podpisan od lastnika delavnice in odgovornega poslovodje za va¬ rilna dela. Prepis obsega lahko le en del ali pa vsa varilna dela, kakor se to pač zahteva. 11. Zapisnik končnega prevzema zvarjene konstruk¬ cije se mora napisati v varilnem dnevniku, s čimer se 9matra dnevnik za zaključenega. § H- Kontrola in prevzem varilnih del. 1. Notranja kontrola del obseza dela pred varjenjem, med varjenjem in po varjenju. 2. Kontrola pred začetkom varilnih del obseza: pre¬ izkušanje varilnega materiala in zmožnosti tvorniških va¬ rivcev, zvarnost kovine, določene za varjenje, sposobnost dodanega materiala im lego spojev. Rezultat kontrole se mora vpisati v varilni dnevnik. Glede na rezultat kon¬ trole dovoli poslovodja del, da se varilna dela začno. 3. Kontrola med varilnim delom obseza: ugotavljanje načina dela, jakosti gorilnika ali loka, pravilnost in potek varjenja, odnosno dobrega stopljenja robov. 4. Kontrola po varilnem delu obseza: preizkušanje zunanjih znakov, ki omogočajo oceno vrednosti varjenja, odnosno preizkušanje spojev s specialnimi aparati. 5. Podjetnik mora omogočiti kontrolnim organom, določenim od pristojnega gradbenega obiastva, pregled varilnih del, ki se izvajajo bodisi v delavnici ali pa na stavbišču. 6. Pri končnem prevzemu zvarjene konstrukcije na stavbišču se je treba prepričati, ali se skladajo spoji z odobrenim projektom glede lege, dolžine in dimenzij vsakega spoja. 7. Zvarjene konstrukcije se lahko prevzamejo celoma ali deloma, kakor pač varilna dela napredujejo, o če¬ mer se mora zapisati vsakokrat posebna zapisniška pri¬ pomba v varilnem dnevniku. 8. Pri večjih zgradbah lahko zahteva nadzorni organ od podjetnika, ki izvaja zvarjene konstrukcije, aparat za preizkušanje spojev. 91 § 12 . Preizkušanje varivcev. 1. Podjetnik, ki prevzema izvajanje varilnih del, je dolžan varivce »talino preizkušati in samo varivci, ki so opravili izpit z zadovoljivim uspehom, smejo izvajati varilna dela. 2. Varivci se morajo dati preizkusiti po strokovnem inženjerju vsakih 6 mesecev, pa tudi vsakikrat, ko gredo z ene zgradbe na drugo, če to nadzorni organ na zgradbo zahteva. 8. Vsak varivec, zaposlen na zgradbi, mora napra¬ viti pri preizkušnji tri ogledke za natezanje (§ 6.. toč¬ ka 2. a), tri ogledke za upogibanje (§ 6., točka 2. b) in tri ogledke za zmikanje pročelnih spojev (§ 6., točka 2. c) ter doseči predpisane uspehe. Pri tem se morajo uporab¬ ljati tiste metode in palice, ki se bodo uporabljale na zgradbi. 4. Če mora varivec izdelovati stropne spoje ali če mora variti v drugi, kakor normalni legi, mora izdelati tudi ogledke te vrste, pri čemer smejo biti rezultati stropnega varjenja za 25 odstotkov nižji od onih pri nor¬ malni preizkušnji (§ 3., točka 1.). 5. Poročilo o preizkušnji varivca mora navajati iz¬ črpne podatke o instalaciji, iz katere je vzeta energija, o materialu delov, ki se varijo, o materialu, ki je bil uporabljen za varjenje, poedinosti, ki tičejo samo iz¬ vajanje in jakost zveze glede na predpisano stopljenje in predpisano prodiranje materiala. Istotako morajo biti zaznamovane površinske napake, dovršitev in način va¬ rjenja. 6. Ime varivca, podatki in mesto izvajanja se zapi¬ sujejo v varilni dnevnik in v isti varilni dnevnik se mora zapisati tudi dovolitev nadzornega organa, da sme ta varivec izvajati varilna dela na zgradbi. 7. Za predpisane kvalifikacije in spretnost varivcev je odgovoren podjetnik. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 15. ma¬ ja 1984. Beograd, dne 16. marca 1934.; št. 8587. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r. 5. Norme za izvajanje del iz asfalta in za izolacije.* I. Material. 1. Predhodna pripomba: Kolikor so f da se določi vzrok napak, potrebna preizkušanja materiala, veljajo razen teh predpisov tudi še norme za dotični material. 2. Izvori dobave in poskuskov. Pri izdelavi večjega obsega se morajo, navesti v ponudbi izvori za nabavo materiala in predložiti na zahtevo ogledki s po-. nudnikovim in proizvodnikovim imenom. Asfalt, gudron, lepilna snov, katran itd. _ se morajo dobaviti v originalni obliki in izvirnem zavoju proizvod- nikovem, asfaltni kolači pa v nerazbitem stanju. Upo¬ rabljati se smejo šele po prevzemu. Če se dostavlja pripravljeni material na stavbišče v strojih za transport asfalta, se mora dati delodajalcu možnost, da se prepriča v dobaviteljevi delavnici o nje¬ govi predpisani kakovosti in pripravljanju. 3. Snov za liti asfalt mora povsem ustrezati normam M G. št. 11.020/33 (»Službene novine« Št. 257/ LXXIV/733 iz 1. 1933.).** 4. Naravna in jugoslovanska snov za tolčeni asfalt mora povsem ustrezati normam M. G. št. 11.020/33 (»Službene novine« št. 257/LXXIV/733, B., 1.).** Prostorninska teža mora znašati 17 do 2-2, pri plo- čah iz tolčenega asfalta, izdelanih s hidravličnim tlakom, pa več ko 2-2, 5. Umetna snov tolčenega asfalta iz zmesi peska in bitumna mora povsem ustrezati normam M. G. * »Službene novine kraljevine Jugoslavije« z dne 27. julija 1934., št. 171/XLIV/433. — »Službeni list« št. 539/69 iz 1. 1934. ** Gl. pod štev. I., 22. te zbirke. št. 11.020/33 (»Službene novine« št. 257/LXXIV/733, B., 2.).* 6. Asfalt za parket. Asfalt za parket mora biti sestavljen že po predpisanih pogojih iz zmesi katran¬ skih snovi, ki imajo po Kramerju-Sarnowu zmehčišče med 45° do 50° C, ali iz bitumna z istim zmehčišoem. Dodatek kamenega materiala ne sme biti večji od 60%. 7. Gudron. a) Asfaltni gudron I je sestavljen iz zmesi trdih in mehkih vrst naravnega asfalta ali asfalta iz zemelj¬ skih olj in se uporablja za pripravljanje asfaltnega ma- stiksa ali litega asfalta. Gudron I ne sme imeti v sebi rudninskih tvarin, razen tistih, ki lahko izvirajo od ka¬ kega uporabljenega naravnega, n. pr. trinidadskega asfalta. Toda v tem primeru gudron I ne sme imeti v sebi teh rudninskih tvarin več ko 30%. Gudron I ne sme imeti v sebi katrana. Odstotek neraztopljivih organskih primesi ne sme biti večji od 12% teže gudrona. Zmeh- čišče mora biti preko 38° C po Kramerju-Sarnowu. b) Asfaltni gudron II je sestavljen iz zmesi trdih naravnih asfaltov ali asfalta iz zemeljskih olj z navad¬ nimi ostanki zemeljskih olj. Gudronu II se ne smejo dodajati rudninske tvarine. Dopustne so samo rudnin¬ ske tvarine, ki izvirajo od morda uporabljenega narav¬ nega (trinidadskega) asfalta. Toda tudi te rudninske tvarine smejo znašati največ 30% težegudrona. Gudron II ne sme imeti katrana v sebi. Teža neraztopljivih organ¬ skih sestavin ne sme presezati 12% teže gudrona. V osta¬ lem mora ustrezati pod točko 7. a) navedenim pogojem. c) Gudron iz katrana mora biti sestavljen samo iz bitumna in katrana iz rjavega ali črnega premoga. * Gl. pod štev. I., 22. te zbirke. 92 8. Asfaltni mastiks mora povsem ustrezati nor¬ mam M. G. št. 11.020/33 (»Službene novine« št. 257/ LXXIV/733 iz I. 1933.).* 9. P rodeč in pesek morata povsem ustrezati predpisom M. G. št. 11.020/33 (»Službene novine« št. 257/LXXIV/733, pod A.).* 10. Strešna lepenka mora povsem ustrezati po¬ gojem norm za strešno lepenko M. G. št. 27.254/32. (»Službene novine« št. 45/XIII/124 in 125 iz 1. 1933.).** 11. Premogov katran. Premogov katran za pre¬ maz strešne lepenke in pod. ne sme imeti vode v sebi. Razlikujemo: a) Sirovi premogov katran (katran plinarn in koksarn), iz katerega se mora odstraniti voda s stajo ali z daljšim segrevanjem. b) Destilirani premogov katran, iz katerega so od¬ stranjeni voda, lahka olja in del srednjih olj z destilacijo. c) Preparirani premogov katran je zmes težkih olj in smol iz premogovega katrana. Vrsta predpisanega katrana se mora navesti v po¬ pisu del. 12. Asfaltna polst (klobučina). Asfaltna polst mora biti sestavljena iz drobnih rastlinskih vlaken, ka¬ kor konoplje in jutovca, ki se ustrezno mikata, da se spolstita v snopičih. Lukenj in znatno tenkih mest ne sme biti, vsa vlakna pa morajo biti napojena in pre¬ vlečena z bitumnom. 1 m 2 asfaltne polsti prve vrste, debele 3'5 do 4 mm, mora biti 2-3 kg, druge vrste, debele 2 do 2-5 mm, pa približno 1"5 kg težak. Zvitki morajo biti 20 do 23 m dolgi in 81 do 82 cm široki. 13. Varnostne ploče za izolacijo. Varnostne ploče za izolacijo, kakor zavarovanje zoper vlago ali pri¬ tisk vode, morajo biti kar največ mogoče enako debele in se ne smejo lomiti pri upogibu in odvijanju. Napojene morajo biti tako, da se na prerezih nikjer ne pokažejo sirova (nenapojena) mesta. Varnostne ploče z vloženo sirovo strešno lepenko se morajo napojiti in na obeh straneh prevleči z destilira¬ nim ali prepariranim katranom in smolo iz premogovega katrana, naravnim asfaltom ali asfaltom iz rudninskih olj (ostankov pri destilaciji nafte, ki slonijo na asfaltni podlagi), kakor tudi posuti s peskom, čigar zrna so 1 do 3 mm debela. Oznamenujejo se po vrsti uporabljene sirove strešne lepenke. Njihova debelina mora biti za 2 - 2 do 2-3 mm večja od debeline sirove strešne lepenke, če so posute na obeh straneh s peskom; dolžina mora znašati 5 metrov, širina 1 meter ali širino zida. Varnostne ploče z vloženo sirovo asfaltno polstjo morajo biti prevlečene na obeh straneh z naravnim asfaltom, asfaltom iz rudninskih olj ali katransko smolo ter peskom z zrni, debelimi 1 do 3 mm. Debelina teh ploč je pri 3’5 do 4 mm debeli asfaltni polsti 10 do 13 mm, pri 2 do 2’5 mm debeli asfaltni polsti 6 do 8 mm, dolžina 3 metre, širina 81 cm. Varnostne ploče z vloženim jutovčevim pletivom morajo biti iz trdnega, odpornega jutovčevega pletiva, ki je napojeno in na obeh straneh prevlečeno z narav¬ nim asfaltom ali asfaltom iz rudninskih olj, in posute s * Gl. pod štev. I., 22. te zbirke. ** Gl. pod štev. I., 16. in 17. te zbirke. peskom z zrni, debelimi približno 1 mm, ali z lojevcem. Debelina pri posipanju s peskom znaša približno 4 mm, pri posipanju z lojevcem 3 mm, dolžina 10 metrov, širina 1 meter. Lepilna snov za izolacijske ploče za zavarovanje mora biti sestavljena ali iz premogovega katrana, iz katerega je odstranjena amoniakova voda z destilacijo, in iz lahkih srednjih olj ali pa se pridobiva s topljenjem smole iz premogovega katrana in katrana, kakor sta navedena pod točko 11. Lepilna snov pa je lahko sestavljena tudi iz katranskega bitumna z gostoto mehke smole ob do¬ datku trinidadskega asfalta ali iz kakega drugega narav¬ nega asfalta ali asfalta iz zemeljskih olj (ostankov pri destilaciji nafte, ki slonijo na asfaltni podlagi) ali pa samo iz njih. Postati mora enakomerno zidka, mora biti pripravna za lepljenje in mora varnostne ploče med seboj in s površinami betona in pod. dobro spajati. Lepilna snov se ne sme topiti pod 40° C, ne sme izpod -j- 5° C postati krhka in mora biti še sposobna, da se da v hladni vodi iz vodovoda raztezati. II. Izvajanje. 14. Splošno: Podloge za asfaltne zastore morajo biti popolnoma čiste in suhe; podjetnik jih mora pred izvrševanjem svojih del pregledati in morebitne napake delodajalcu sporočiti. Pri novih delih se smejo izvrševati zunanja asfaltna dela ob zračni temperaturi izpod 6° C samo z delodajal¬ čevo odobritvijo. Topilne peči se postavljajo po delo¬ dajalčevi odobritvi. Podjetnik mora paziti, da se stopljena snov ne prekuha ali zažge. Da se morebitni požar hitro pogasi, mora biti pripravljen pesek. 15. Liti asfalt. Liti asfalt preko 3 cm debeline se mora izdelati v dveh plasteh z menjajočimi se prekid- nimi stiki v zgornji in spodnji plasti. Prekidni stiki, ki se ohlade, se morajo pred nadaljevanjem dela po pred¬ pisu segreti na ta način, da se prekrijejo priključki z vročo asfaltno snovjo, ki se pusti tako dolgo, kolikor je treba, da se prej napravljeni asfalt segreje, tako da se doseže med posameznimi trakovi pristna zveza. Površina mora biti popolnoma ravna in tako izvršena, da nastav¬ kov ali stikov ni moči spoznati. Še vrele površine se mo¬ rajo takoj posuti s posipalnim peskom, ki se mora z raz- vlačnioo vtlačiti. Ko se asfalt ohladi, se morajo izdelati na obrobnih delih zgradbe po predpisu asfaltni trakovi (zato morda potrebne žlebove ali izkleske v zidu, cementnem ometu in pod. — ne pa v navadnem ometu — mora napraviti delodajalec) ali pa se morajo stiki premazati in zaliti z gudronom. V ostalem veljajo za kolovoze posebni pogoji za izdelavo in vzdrževanje kolovozov (vozišč) iz tolčenega in litega asfalta. 16. T o 1 č e n i asfalt. Asfaltni zastori za kolo¬ voze se morajo izdelovati vsaj 5 cm debeli, merjeno v dovršenem stanju. Plasti sirovega asfalta se morajo polagati v jakosti, ki se določi s poskusi, da dobijo po tolčenju predpi¬ sano debelino brez kakih primesi, in se morajo tolči z razbeljenimi tolkači ali gladilniki ali zvaljati z raz¬ beljenimi valjčki. Površina mora biti popolnoma ravna, povsod enakomerno čvrsta in brez rup, razpok ali mehurjev; robovi se morajo čvrsto priravnavati. Na 93 priključkih se mora napraviti 10 m,m nadviška. V osta¬ lem veljajo posebni pogoji za izdelavo in vzdrževanje kolovozov iz tolčenega in litega asfalta. 17. Tla iz asfaltnih ploč. Asfaltne ploče se morajo izdelati iz segretega asfaltnega praha pod tla¬ kom vsaj 125 kg/cm 2 s pravokotnimi ostrimi robovi. Ploče se morajo polagati na določeni način na tanko plast iz cementne malte v zmesi 1 :2 Vi ali vodoravno ali v predpisanem padcu tesno prilegajoče se druga k drugi. Robovi se morajo ali predhodno premazati z bitumnom ali pa se morajo stiki zaliti s cementom. Ploče morajo tvo¬ riti povezano površino. Priravnalni kosi se morajo se¬ kati s pripravnim orodjem po točnih dimenzijah na stav- bišču samem, tako da so stiki povsod tesno spojeni. 18. Varnostne asfaltne plasti za od¬ vračanje vode. Varnostne asfaltne plasti za odvra¬ čanje vode morajo vlago popolnoma zadrževati. Iz zr.dov ne smejo cureti niti pod težo nad njimi ležečega zida niti pod vplivom solnčne toplote; biti morajo dovolj ži¬ lave in upogljive, da se lahko priležejo vsem vegavostim. Pri obloženih zidovih itd. morajo sezati varnostne plasti 1 do 1*5 cm čez zunanji zidni rob. 19. Asfaltne podloge za lesena tla. Asfaltna snov se mora stopiti, da postane čim židkejša, in se razgrinja na podlogo vsaj 1 om na debelo in vse¬ skozi na širino samo 3 do 4 desk, da bi se pred polaga¬ njem tail preveč ne ohladila. Poedine deske se morajo v mehko snov tako vtisniti, da se žlebovi v obliki lasto¬ vičjega repa na njihovi spodnji strani popolnoma zapol¬ nijo in stiki popolnoma zamašijo, tako da ne predira asfalt skoznje. 20. Varnostne ploče za odvračanje vode z vložkom iz strešne lepenke. Ro¬ bovi ploč morajo biti ravno odrezani; natrgani ali krpani trakovi se ne smejo uporabljati. Nastavki morajo imeti 10 em prekritja in če ni predpisano drugače, se morajo lepiti z vrelim gudronom ali lepilno snovjo. Dve plasti se morata polagati tako, da se nastavki poedinih plasti ne skladajo. 21. Varnostne ploče za odvračanje vo¬ de z vložkom iz asfaltne polsti. Nastavki ploč iz asfaltne polsti morajo imeti 10 cm prekritja in se . morajo zlepljati in namazati z lepilno snovjo iz naravne¬ ga asfalta ali mehke smole iz premogovega katrana z dodatkom kamenih snovi ali brez tega dodatka. Dve plasti se morata polagati kakor pod točko 20. Čo se uporabljajo pri dveh plasteh ploče iz asfaltne polsti v sirovem stanju, se mora že po predpisih spodnja asfaltna polst ali prilepljati na podlogo ali samo prosto polagati. Prva plast se mora zgoraj popolnoma prema¬ zati z lepilno snovjo in v to se razgrinja druga plast. Ob hladnejši letni dobi se mora premazati spodnja po¬ vršina druge plasti. Njena zgornja površina se mora pre¬ mazati z lepilno snovjo vedno tako, da je popolnoma po¬ krita, in posuti s pranim peskom ali okroglim prodcem. 22. Ploče za zavarovanje zoper vodo z vložkom iz jutovčevega pletiva. Ploče z jutovčevim pletivom se polagajo v eni plasti z 10 cm velikim prekritjem. Nastavki se morajo zlepljati z narav¬ nim asfaltom ali dobrim bitumnom po normah. Šivi se morajo še enkrat zamazati z naravnim asfaltom ali do¬ brim bitumnom. Površina se mora popolnoma premazati z naravnim asfaltom ob dodatku olja za razredčenje (fluksirana olja) ali z dobrim bitumnom po normah. Dve plasti se morata polagati kakor pod točko 20. Spodnja plast se mora polagati kakor je to spredaj na¬ vedeno, toda brez zamazanja šivov in premazanja po¬ vršine, druga plast pa ob zamakanju in premazanju. 23. Izolacija proti pritisku vode iz pokatranjene strešne lepenke. Izolacije proti pritisku vode s pokatranjeno strešno lepenko, ki ni posuta s peskom, se morajo izvesti v predpisanem šte¬ vilu plasti do 10 cm visoko nad najvišjim stanjem pod¬ talne vode., katero označi delodajalec. Poedine plasti mo¬ rajo biti zlepljene medseboj skrbno, čvrsto in za zrak neprepustno; nastavki z 10 cm velikimi prekritji se morajo izmenoma razporediti. 24. Premaz z gudronom. Premaz z gudro- nom se mora napraviti s predpisanimi sredstvi enako¬ merno in tako, da dobro pokriva Na svežem zidu ali na svežem ometu se mera, kolikor je to potrebno, predhod¬ no napraviti premaz iz asfalta, ki se lahko maže v hlad¬ nem stanju. III. Postranska dela. 25. S cenami ponudb so plačana ob¬ enem tudi naslednja postranska dela: a) Za izvršitev in obračun potrebna merjenja, do- davši obenem merilne pripomočke in potrebno de¬ lovno moč. b) čiščenje vseh delov zgradb, katerih čiščenje je potrebno za izvajanje asfaltnih del. c) Dajanje, vzdrževanje, razsvetljava in čiščenje pro¬ storov za nastanitev delavcev in namestitev stranišč ka¬ kor tudi spravnic za material, kolikor pri večjih zgrad¬ bah niso za to predpisane posebne določbe, nadalje kur¬ java stanovanjskih prostorov. č) Dajanje in vzdrževanje vseh, po vrsti in obsegu del navadnih in potrebnih pripomočkov in orodja, to- pilnib peči, posode, prevoznih sredstev in dvigal, delov¬ nih in dvigalnih strojev, zapiranje itd. Obenem z mate¬ rialom in silo, potrebno za delo, topilne peči in stroje, kolikor niso za izredna zapiranja prometa, za zaščitne in varnostne ukrepe predpisane posebne določbe. d) Izdelava in zalivanje vseh priključkov' na zid, robnike, okna itd. e) Stroški za preizkušanje materiala, če pokažeta izvajanje del in posledek preizkušanja napake pod¬ jetnika. f) Zavarovanje dovršenih del zoper poškodbe do po¬ polne »trditve in prevzema. g) Preprečitev vseh zažigov, ki izvirajo od last¬ nih del. IV. Izmera in obračun. 26. Pokrite površine se obračunavajo po merah čistega zida brez ometa pri tleh, varnostnih ploč itd., ločeno po vrstah in debelinah. Pri tem se: a) pokritja (pokrovi) kanalizacijskih odprtin, poži¬ ralnikov, zasunkov, čepov itd. pod 0'3 m 2 poedine veli- 94 kosti ne odbijajo. Površine v ulici položenih železniških tirnic in njihovih obrobkov iz kamna, pragov ali lesenih klad kakor tudi površine robnikov ob pešpotih se ne merijo. b) Deli, ki stopajo pred ali za zid, kakor stebri, vdolbine, odprtine pod 03 m 2 poediine površine se ne odbijajo in ne dodajajo; eventualno z asfaltnimi tlemi istočasno napravljeni asfaltni pasovi se obračunavajo oh označbi njihove širine in debeline po dolžinskem metru. c) Odprtine za vrata m druge odprtine, ki sezajo v varnostne plasti ali v zastore iz varnostnih ploč, če nji¬ hova površina osnove ni pokrita, se odbijajo, prekritja nastavkov varnostnih plasti in pod. se za izmero ne upo¬ števajo dvakrat. č) Pri premazih z gudronom in pod. se odprtine brez premazanih stranic s poedino čisto votlino 0'50 m 2 od¬ bijajo. Poedine odprtine s premazanimi stranicami do 4'00 m 2 čiste votline se ne odb ; jajo, njihove stranice pa se ne dodajajo; pri odprtinah nad 4'00 m 2 se odbija ploskev njihove čiste površine, površine njihovih pre¬ mazanih stranic se pa dodajajo. Te norme stopijo v veljavo, ko se objavijo v »Služ¬ benih novinah«, obvezno moč pa dobijo z dnem 1. ju¬ nija 1934. V Beogradu, dne 21. aprila 1934.; št. 4041/34. Minister za gradbe dr. Srkulj s. r.