Za osemdeset dinarjev draginje Martene Zagozda se je nekoliko zmedel in celo sam je to priznal. Da, to se je zgodilo zdaj prvič, da ni bilo nikakega navodila, stai je pred dejstvom, obračal misli na obe plati in se ni mogel odločiti za pravo. Za vse so prihajali ukazi in pisma, tudi za štajerske kokoši in za druge malenkosti, zdaj je pa zaman čakal. »Torej je to čisto nepomembna stvar«, je vzdihnil naposled. »Bom moral pač čisto po svoje urediti. Vcndar nekaj dobrega na svetu, upošteva se vsaj tu lastna iniciativa.« Preštel je še enkrat osem kovačev. Bili so svetli kovanci, nekoliko drobni sicer, drugače pa čisto gosposki in veseli. Martene Zagozda jih je varno spravil v denarnico in še za trenutek postal. To je vendar nejasna stvar, kako naj z osmimi kovači prežene draginjo? Oblekel ,se je in se napotil po vasi. Precej pod šolo je srečal čevljarja Bertonclja. Čevljar je pomežiknil, pljunil v blato in dejal: »Plačo so vam povečali, kaj?« »Tako«, je obotavljaje se dejal Martene. »Naročili so, naj preganjamo draginjo. Človek ima že itak dovolj dolžnosti in narodove potrebe so nei_merne in zdaj so nam navrgli še to malenkost.« »Glej no, pa kako bi pregnali draginjo?« je spet pljunil čevljar. »Tudi mene tlači in ljudje se mi zdijo hudobni. Neprijazno se me izogibljejo, ko bi mi morali plačati.« »Torej, kje bi jo našel, kje bi jo vidcl?« je iskal Martene Zagozda. Čevljar je vzdihnil, pomežiknil je z obema očesoma, zmajal je z rameni in počasi povedal: »Prav določno se to ne more povedati. Pa gotovo se je ustavila pri krčmarju Melhijoru, trebušen človek je, ni naše stranke in že od nekdaj je imel skrivnosti v hiši.« Razveselil se je Martene Zagozda, potrkal je pri iMelhijoru in krčmar mu je vcsel odprl. Zastran draginje je pa povesil glavo in skoraj žalost ga jc obšla. Kaj si vendar misli! Naj pride in pogleda zvečer, nič drugače kot poštene cene, nič se ni spremenilo, vse je tako kot tiste dni, ko je gospodaril na Hradčanih pan Beneš in še ni bilo enotnih cen. »Pa od nekod vendar prihaja vse to, nekdo moTa začeti!« »Ho, ko bi imel jaz oblast! Z enim odlokom bi vsem zavil vrat, vsem tem prekucuhom. Zdaj so se že drva podražila, pomislite, za dva kovača! Na oblast je treba pritisniti. Kaj pa de!a oblast? In naši župani! Kar do župana pojdite, naj enkrat vrže tisto smrdljivo pipo po tleh in kaj ukaže! Ali je to kak župan, prosim vas!« Pa se je napotil Martene Zagozda do župana. Našel ga je v hlevu, krmil je živino in mirmral, da žival požre več kot je vredna. »Tako, tako, gospod župan, drva so se podražila. Za dva kovača.« »Jej!« si je segel župan v lasc. »In jaz sem jih prodal šoli kar dvajset metrov. Še štiri stotake mi boste navrgli.« »Proračun je izčrpan«, je dejal Zagozda uradno. »Le to mi povejte, kako je s to draginjo! Ali pride kak ukaz, kaka odredba, ali bi je ne bilo mogoče izgnati. Na primer bi jo proglasili za protidržavno in jo zaprli in obesili. Ali bi ji spremenili ime, naj bi bila izkoreninjcnka, zdaj je polno takih primernih imen. Sram bi jo postalo in bi se nemara poboljšala.« Župan si je zapel srajco in oblekel je suknjo. Potegnil je parkrat iz pipe, dolgo je mislil, nato je razložil: »Nobenega ukaza ni in nobeden je ne pozna. Da, orožniki so iskali že marsikoga tod okoli, za draginjo ni še nihče vprašal. Vsekakor se po skriva nckje pri nas. Ženska je, težko jo bo pregnati. No, kar je teh kmetskih hiš, za te bi skoraj rekel, da je ne skrivajo. Še sami nimajo kje ležati, pa bi dovolili tuji ženski, da bi se šopirila pri njih. To mora biti že kaka bolj gosposka hiša. Na primer tale jud, ta David.« Martenc Zagozda se je previdno pokrižal in pogledal na vse strani. Na koncu vasi se je belila visoka gosposka hiša z velikimi okni. »Pa David je tako rekoč steber naše doline, če govorimo odkrito. Ali ni za vsako narodno delo prvi na mcstu? In revežem daje, čisto pošteno in po božjih zapovedih.« Župan je prikimal in oči so mu sijale. »Dober človek, res, talc David. Miloščino daje in tako rekoč za napredek je dovzeten. Nemara bo celo v kratkem župan. Da, tudi za zvonove je dal kakor nihče drugi. Toda, kar poglejte, pridete in vprašate, kje se skriva draginja in se čudite, če vam povem. Poznam ženske. V raztrgano bajto se ni skrila, čemu neki, ko ji je odprta visoka bela hiša.« »Pojdem in pogledam«, je vzdihnil Martene Zagozda. »Dobro opravite«, je dejal župan. »In če jo opazite, pridite in povejte, poslal bom policaja, nič dela nima, nesnaga, in se pretepa z otroci, vzel bo sabljo in jo bo ujel in pripeljal na občino, da jo bomo sodili, pregrešnico nesramno.« Martene Zagozda ,se je pa napotil k Davidu. Pred belo hišo si je popravii kravato in si pogladil lase. Stopil je v veliko trgovino in se ozrl po policah. Nekoliko se je zmedel in ko se je vzdignil izza mize David, je nerodno pozdravil. »Da, da«, je šel gospod David za njegovimi očmi po praznib policah. »Vsega blaga je zmanjkalo, vsega. Ljudje so nenasitni, kaj si vendar mislite. Seveda, saj jih razumem, strah jih je. Toda blaga ne bo zmanjkalo, pride novo, še boljše, kakor to staro. No, nckoliko dražje bo, seveda, cene so tako nestalne, pomislite, ta vojna, topovi, aeroplani, sploh pa, bodimo veseli, da vsaj v miru živimo.« »Kaj pa drugače. kako je s to draginjo?« je vprašal Martene Zagozda. »To je tako čudna stvar, zdaj je bilo nekaj vredno toliko in toliko, trenutek kasneje je dva kovača več. Ali se kaj blago izpreminja?« »Da, da,« je kimal David, »to so pač cenc, premikajo se, zdaj gredo sem, zdaj tja. kakršna je pač potreba. Zdaj se bo na primer podražila mast. To vem prav za gotovo.« »Zato ste pokupili vsa prašiče v fari!« je vzkliknil Martene olajšano. »Temu se pravi previdnost«, je mrmral David. »Nikogar nisem silil, naj jih proda, vsi io mi jih sami ponujali.« »Davke so morali plačati, kakopa«, je dejal Zagozda. »Tega ne vem. Tudi jaz plačujem davke. Dajtc državi, kar je njenega, to je moje prvo načelo, držal sem se ga, kotikor sem pač mogel.« Zagozda je potežkal v roki tistih osem kovačev, pogledal jih je z ljubeznijo, naro je zaprosil: »Dajte mi torej za teh osem kovačcv inasti, pravite, da se bo podražila, vsaj nekaj je moram imeti.« »iMasti, masti pa nimam več'<. je pučasi povedal gospod David. »Če bi prišli kak dan poprej, zdaj je pa tudi masti zmanjkalo.« »Pa toliko prašičev ste zaklali!« se je začudil Zagozda. »Če sem jih zaklal, sem jih za sebe!« se je razburil gospod David. »Vidi se, da nimate pojma o življenju in ljudskih potrebah. Ali naj za vsakega berača skrbim?« Zagozda je odšel in ni vedel, ali je vide! draginjo ali ne. Sredi vasi je spet srečal čevljarčka Bertonclja. Z njim sta stopala dva orožnika. »Kam pa ti?« se jc začudil Zagozda. »Nekaj krompirja sem nakopal in rad bi ga zabelil«, je hitel pravit možiček in mežikal z razbolelimi očmi. »Zdaj gremo pa po mast.« Proti večeru sta se orožnika vračala in med njima je stopal gospod David. Zagozda je stopil na cesto in vprašujoče strmel v ljudi. Tam zadaj je prikrevsal čevljar Bertoncelj, brisal si je usta in ravnodušno gledal za sprevodom. »Po službeni potrcbi v Donji Lapac aSi kam drugam«, je dejal počasi. »To se je zdaj nekoliko spremenilo, včasih je veljala službena potreba samo za vas, gospod Zagozda, ali ne?« Miha Jagnje