dotacija okrajnega sveta Svobod Ljubljana 
200.000 din, dotacija gorenjske turistične 
zveze 100.000 din. oglasi v Škofjeloškem 
prosvetnem listu 76?."10 din. inkaso Vi 
soške kronike 2,372.690 din, inkaso Cvetja 
v jeseni 604.820 din, inkaso drugih pri 
reditev 67.72? din, RTV Ljubljana za po 
vračilo stroškov pri snemanju Visoške 
kronike 197.800 din, povračilo zavaroval 
nice 28.600 din, skupno dohodkov 5,339.547 
dinarjev. Vse gornje številke še niso 
dokončne, ker so posnete po stanju 
1. novembra 1%5. Vendar pričajo, da je 
bila osnovna investicija občinske skup 
ščine v Škofji Loki dobro naložena. 
Poleg pomembnih kulturnih in duhovnih 
vrednot, ki jih je uživala množica ob 
čanov in drugih obiskovalcev, je Loka 
doživela novo popularizacijo in afirma 
cijo; v materialnem pogledu pa je prido 
bitev gradbeni material in oprema za 
avditorij, oder in sceno, ki predstavlja 
vrednost okoli 2,200.000 din. 
Škofjeloške poletne prireditve pa so 
živele še naprej izven uradnega pro 
grama. Visoško kroniko je ljubljanska 
televizija 24. septembra posnela na mag-
netoskopski trak in jo 31. oktobra 1963 
predvajala za jugoslovansko televizij 
sko omrežje. Bila je to prva amater 
ska predstava na programu ljubljanske 
televizije. Podobno je s Cvetjem v je 
seni. Delo je bilo naštudirano na manj 
šem odru, zato lahko sedaj igralci iz 
Poljan gostujejo tako rekoč po vsej 
Sloveniji in posredujejo, kot gre roja 
kom, Tavčarjevo besedo v pristni domači 
govorici, ki je poseben čar predstave. 
Igrali so tudi v ljubljanskem Mestnem 
gledališču, čaka pa jih menda še snema 
nje za televizijo. 
Ledina je zorana, uspeh je očiten. 
Trdna organizacija, požrtvovalnost vseh 
sodelujočih, pomoč in zavzetost Občin 
ske skupščine Škofja Loka za nadalje 
vanje te plemenite in koristne kulturne 
tradicije pa bodo gotovo utrli pot k 
naslednjim Škofjeloškim poletnim pri-
'•^'^•'^«'°- Janko Krek 
LOŠKE SMOJKE 
V srednjeveški Loki je razsajal glad. 
Lačni meščani niso imeli kruha niti to 
liko, da bi si z njim zapolnili škrbine v 
piškavih zobeh. Suša, ki je požgala vse 
posevke, je namreč povzročila, da so Lo-
čani gladovali ko še nikoli. 
Takrat je glavar poklical predse v 
Loški grad gospoščinskega kaščarja in 
mu ukazal, naj grajsko kaščo odpre na 
stežaj in gladnim Ločanom porazdeli za 
logo desetinskega žita. Toda kmalu je 
zmanjkalo tudi grajskega zrnja, in glad 
je še kar naprej davil Ločane. 
V sili vrag je tudi muhe! Poslej je 
sleherni meščan dobil vsak dan eno 
osmojeno repo, da bi si z njo oteščal 
glad. Osmojenim repam pa so taJtrat 
Ločani vzdeli ime: smojke. 
Kdor hoče dandanašnji užaliti Ločana, 
mu lahko reče v'S€, le »loška smojka« 
ne! Za to žaljivko je vsak Ločan pri 
pravljen prebatinati zmerjavca. 2e pre-
nekateremu so jih s hrgo naložili na 
grbo. 
Pa je prišel v Loko po opravkih šaljiv 
Zirovec, ki se je v taberni opil, potlej 
pa se je razkoračil na Mestnem trgu ter 
zarjovel: 
sKje ste, loške smojke, da vam poka 
žem, kakšnih trdih pesti smo Zirovci!« 
Takrat pa: 
Na kup so privreli 
vsi Ločani 
in ga odgnali 
na Kamniti most, 
kjer mu je birič 
s hrgo poravnal grbo, 
da mu je pretipal 
vsako kost. 
Nato pa so ga 
loške smojke 
zgrabile za vrat 
in za pete 
ter ga poujčkale 
in štele: 
en, dva, tri! 
A ko jim je 
zavrela kri, 
ga za pokoro 
vrgle — v Soro! 
Lojze Zupane 
PESMICA O LOKI 
Manica Komanova (1880—1960), ljudska 
pisateljica, doma iz Vižmarij, ki je 
redno obiskovala svoje sorodnike v Loki, 
je ob neki priložnosti zložila naslednjo 
kitico: 
Škof j a Loka, srečno mesto, 
fantov kar čez celo cesto. 
En'ga sem si izvolila, 
brž mu roko obljubila. 
Cez tri tedne bo iporoka, 
srečno, mesto Škofja Loka! 
15* 227