kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 1988 125 PEDAGOŠKO ZGODOVINOPISJE NEKDAJ IN DANES — STALNA POSTAVITEV V SLOVENSKEM ŠOLSKEM MUZEJU Dvoje posvetovanj ob 90-letnici muzeja, 18. in 19. aprila 1988 Med prireditvami ob otvoritvi prvega dela stalne razstave v Slovenskem šolskem muzeju, ki je sovpa- dala z 90-letnico prve ustanovitve muzeja sta bila tudi dva posveta. Prvi, bolj historičen, je želel soočiti sta- rejše in sodobno pisanje o zgodovini šolstva in peda- gogike, drugi, bolj muzealski, pa naj bi ob predstavit- vi stalne postavitve (Šolstvo na Slovenskem skozi sto- letja I.) odpiral možnost za diskusijo o problematiki stalnih postavitev v muzejih nasploh. Posvetovanje o pedagoškem zgodovinopis- ju nekdaj in danes je pričel gost z Dunaja, dr. Helmuth Engelbrecht, znanstveni sodelavec tamka- jšnjega inštituta pedagoških znanosti, in predstavil zgodovino pedagoške historiografije v Avstriji. Ome- nil je njeno neopaznost in omejen krog ne le piscev, ampak tudi tistih, ki hočejo o razvoju pouka in vzgo- je vedeti kaj več. Zanimivo je poudaril vplive poUtike na pedagoško historiografijo — kadar se politika več ukvarja z izobraževanjem, je več pobud tudi za histo- rične obravnave. Pri obravnavi zgodovine univerz — najčešče ob različnih jubilejih — je naglasil, da osno- vo raziskovanja predstavljajo njihovi arhivi in delavci v njih, ki pripravljajo publikacije in objavljajo vire. Vrsto preglednih del o avstrijskem šolstvu v drugi po- lovici 19. stoletja (F. Hochegger, A. Ficker, J. Hel- fert), objav virov (K. Wotke) in del začetka tega sto- letja (G. Strakosch) je zaključil z omembo svojega v petih delih pisanega dela o zgodovini avstrijskega izobraževanja. Ko je predstavil začetke muzejske predstavitve šolstva (1864 razstava učil, razstava 1898 ob cesarjevi obletnici, ki je prerasla v muzej), je ome- nil to stoletje kot čas propada pedagoške historiogra- fije, kar pa se v zadnjih desetletjih izboljšuje. Pedagoško zgodovinopisje na Slovenskem je pred- stavil dr. Vasilij Melik z ljubljanske univerze, in opo- zoril na šolstvo kot predmet narodno politične borbe, ki ima zato obsežnejšo zgodovino kot pri narodih s trdnimi mejami. Poleg številnih starejših del o zgodo- vini šolstva (precej so o tem — v zvezi z uveljavlja- njem slovenščine — pisali literati) je referent omenil dve središči tovrstnih raziskav po vojni: stolico za zgodovino šolstva in pedagogike (dr. V. Schmidt kot avtor temeljnega pregleda te problematike do 1870) in Slovenski šolski muzej (ki ga je obnovil v začetku pet- desetih let in nato dolga leta vodil France Ostanek). Muzej je pripravil 150 razstav in izdal čez 40 razstav- nih katalogov ter drugih publikacij (npr. zbornik Os- novna šola na Slovenskem 1869—1969, pregledno de- lo J. Ciperle—A. Vovko: Šolstvo na Slovenskem sko- zi stoletja). Predavatelj je posebej omenil še različne tovrstne regionalne študije ter obravnave posameznih šol, predmetov ali tem, posebej pa še bibliografijo za slovensko zgodovino šolstva, ki jo — urejeno po letih — prinaša Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete (doslej za leta 1945 do 1984). Svoj prispevek je dr. V. Melik zaključil z mislijo, da je bilo veliko narejenega, a čaka še veliko dela, saj »ne bo zmanjkalo snovi ne za razstave ne za razprave. Vsekakor pa lahko reče- mo, da se naša zgodovina šolstva razvija mnogo bolje in uspešneje kot pa naše šolstvo.« Dr. Vladeta Tešič, prof. beograjske univerze, je kritično predstavil pedagoško zgodovinopisje pri Srbih in omenil, da je ta zanemarjena in da je opazen nek zastoj, posebej pa je opozoril na problematiko pouka zgodovine pedagogike na filozofskih fakulte- tah in pedagoških akademijah — kar je (roko na srce) lahko aktualno vprašanje tudi pri nas. »Posla ima mnogo i kako nas vreme dalje nosi bit če ga i više«. Kustos zagrebškega šolskega muzeja Ivan Vavra je obdelal Pedagoško zgodovinopisje na Hrvatskem in predstavil najprej rezultate lanskoletne (1987) razsta- ve gradiva za zgodovino šolstva in pedagogike na Hrvatskem, ki je zbrala (le izbor) okoli 250 monogra- fij iz let 1946 do 1986 na to temo, nato pa omenil še po okoli 150 časopisnih člankov letno. Večina mono- grafij predstavlja preteklost ene šolske ustanove ob različnih obletnicah, žal so čestokrat za starejša ob- dobja premalo kritične, kakšna tretjina pa je posve- čena razvoju ene vrste šol ali pa šolstvu na določenem 126 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988 področju. Poleg »klasičnega« dela o šolstvu na Hrvatskem Antuna Čuvaja (Grada za povijest školst- va), je referent izpostavil skupinsko delo v redakciji dr. D. Frankoviča Povijest školstva i pedagogije u Hrvatskoj in zbornik o povojni pedagogiki in šolstvu (1976). Pri poskusu prikaza sedanjega stanja tovrst- nih raziskav je referent opozoril na odprte probleme, ki jih je pred četrt stoletja pokazal Frankovič in ugo- tovil, da večina od njih še čaka na svoje raziskovalce. Za resno raziskovanje pa so potrebne le tri—štiri stvari: uporabni načrti, sposobni raziskovalci ter in- formacijska in finančna podpora. Diskusija, ki jo je odprla pripomba dr. F. Strmčni- ka, ki je vodil posvetovanje, da je razvoj pedagoške misli pri Hrvatih za korak pred nami, je sicer kazala na dinamično razpravo — vsaj tema o (ne)upošteva- nju zgodovine šolstva in pedagogike na fakultetah se je primerjalo kar sama ponujala, a do soočanja misli o tem in o takih vprašanjih ni prišlo. Ce je bilo prvo posvetovanje zastavljeno historio- grafsko, pa je posvetovanje Stalna postavitev v Slovenskem šolskem muzeju odpirala muzealska vprašanja. Uvodni referent dr. Sergej Vri- šer, prof. muzeologije na ljubljanski filozofski fakul- teti je govoril o izkušnjah pri postavitvi stalnih raz- stav. Izpostavil je problematiko stalnih razstav, ki so odprta vprašanja kar dobršnega števila slovenskih muzejev, omenjal tehnične možnosti ter možnost ko- merciahzacije ponudbe. Če omenimo še dve misH: »muzej brez stalnih zbirk ni muzej« in »študijsko pri- pravljena razstava se lahko meri z znanstvenimi tek- sti«. Z razmišljanji o pedagoški funkciji razstave ter sodelovanju z arhitektom, oblikovalcem ter o dilemi vehko ah malo eksponatov in z ugotovitvijo, da se novosti slabo vpeljujejo, je referent sklenil svoje raz- mišljanje. Tako predstavljeni splošni problematiki stalnih razstav je sledil prispevek Jasne Horvat, kustosinje Narodnega muzeja v Ljubljani. Govorila je o stalni razstavi zgodovine civilizacije in kulture na Sloven- skem, ki želi predramiti pogled v preteklost s prika- zom odnosa človeka do okolja in poudarjanjem stal- nic in sprememb v posameznih obdobjih z materialni- mi preostalki, originali in kopijami, pisanimi viri in ilustracijami, zemljevidi in preglednicami. Zanimivo razmišljanje je ostajalo bolj pri prikazu načrtov, ka- kor pa predstavitvi že narejenega dela na stalni pred- stavitvi preteklosti Slovencev. Simpatičen referat dr. Maxa Liedtkega, prof. zgo- dovine pedagogike na univerzi Erlangen-Niimberg, je obravnaval šolsko zgodovino v povezavi s kulturnim razvojem (ob primeru Bavarskega šolskega muzeja). Šolski muzeji navadno predstavljajo razrede, ki jih je opremljajo z različnimi poudarki. Postavitev v Ba- varskem šolskem muzeju v Ichenhausnu pa kaže na šolo kot na nosilca kulturnega razvoja, ki se obdrži še po propadu državnih tvorb in prenaša naprej (Su- merci-Babilonci-Grki-Rimljani-Germani). Zanimiva razmišljanja o šoli kot inštitucionalizaciji prenašanja kulture, izročila, o šoli kot trojanskem konju (nikoli ni zagotovljeno, da bodo učenci prenehali z učenjem tam, kjer žele starši, učitelji kh država) pa so skušali prenesti tudi v muzej. V obsežnem diskusijskem prispevku je Izet Rizvan- begovič, svetovalec zavoda za napredek vzgojno-izo- braževalnega dela Bosne in Hercegovine govoril o ne- katerih oblikah uporabe muzejskih zbirk v pedagoške namene v zvezi z reformo šole. Referent je najprej uvodoma omenil pedagoško historiografijo v Bosni in Hercegovini, nato pa psovetil več časa razmišljanju o znanstvenosti zbirke, kolikor daje učencem osnove za zgodovinsko mišljenje ter o oblikah sodelovanja šol in muzejev. Na vprašanje dr. Liedtkeja o razmer- ju teksta in slike pri načrtovani razstavi civilizacije in kulture na Slovenskem je J. Horvat v odgovoru ome- nila še nedodelan koncept in lapidarne tekste razstave Narodnega muzeja, ter kritično opozorila na razmer- je tekst—slika pri pravkar odprti razstavi o zgodovini šolstva, saj da je bolje napisati knjigo, kakor pa raz- stavo preobložiti s tekstom. Diskusijo je sklenil prispevek Jožeta Ciperla — ki je skupaj z mag. Andrejem Vovkom avtor razstave v Slovenskem šolskem muzeju — z orisom poti do te razstave. Nastajala je od leta 1985 ter želela predsta- viti razvoj šolstva kompleksno hkati s političnimi, ekonomskimi in socialnimi danostmi. Opozoril je na vire ter na številne arhive, biblioteke in muzeje, kjer je bilo potrebno zbrati, kar je pedagoška preteklost zapustila, na nekatera nova spoznanja ter na mate- rialne in prostorske možnosti, ki so pogojevala nasta- janje razstave. Čeprav je tematika stalnih postavitev vsaj v muze- jih, ki jih bodo še morali pripraviti, odprt in aktualen problem, posvetovanje pa je bilo zastavljeno dovolj spodbujajoče, do temeljitejšega soočanja stanja v slovenskih muzejih ni prišlo in posvetovanje se je mir- no končalo. Vsako od obeh posvetovanj, kjer je bilo vzorno poskrbljeno za simultano prevajanje, je zbra- lo zanimive referente in po kakih trideset udeležen- cev. Prireditelji obljubljajo, da bodo referate objavili v prihodnji številki Zbornika za zgodovino šolstva in prosvete. Branko Šuštar