Podirajoča se stavba, ¦¦) Spoštovanje gine, ker oni, ki najbolj potrebujejo spoštovanja za svoj stan, si najmanj prizadevajo, da bi ga zaslužili. Wagner. Gotovo ni bolj neprijetnega trenutka v življenju človeka, kakor je oni mračni dan, ki prinese prvo razočaranje ter odkrije oči, da spoznamo in razvidimo: oni, ki so veliki in dostojni, oni, ki vodijo in vladajo narod, so sami polni napak in pomot ter niti sami sebi niso mogli ohraniti primernega spoštovanja. V odgoji mladine pa ga tudi ni groznejšega trenutka kakor je ta, ki odvzame mladini spoštovanje do učitelja, odgojevalea in *) PriporoSamo ,,Slovencu", naj ponatisne ta 61anek ! U r e d n. voditeljev, zakaj tedaj se nam v resniei dozdeva, da je naše delo podobno podirajoči se stavbi, ki brez temelja in krepke podlage ne more dolgo obstati. Gorje! Ljudje se sicer pritožujejo naokrog, da spoštovanje gine, veljava se manjša, da zaslužene časti ni moči opaziti več, zakaj sedaj se svet kot preziralec in cinik roga vsemu, kar je čednostnega ter prezira zasluge teh ali onih posameznikov. Gorje, ponavljajo Ijudje, da sedaj niti veljava in niti delo učiteljev niti žrtve in ljubezen staršev ne dobe zasluženega priznanja in spoštovanja, zakaj tudi otroci so prišli vse prezgodaj do razoSaranja ter le prekmalu spoznajo človeške hibe. Podira se orjaška stavb i! Težavno je dobro vzgojevati otroke in zbujati plemenita čuvstva v prsih, ako za to ni močne in vztrajne podlage, časti in spoštovanja do tega vsega, kar je vzvišeno in plemenito, do onih, ki vodijo druge v življenju in jih uče živeti 1 Ni pa gotovo bolj zoprnega trenutka v življenju ufgoi je oni, ko se maska odkrije ter nam gola istinitost, polna napak in krhkosti, stopi pred oči! . . . Edo izmed iias že ni začutil bridkih solz pod trepalnico takrat, ko se je prepričal, da oni, ki so veliki in učeni, niso brez greha in napak ?! Komu izmed nas se niso trgale nekake strune v prsih takrat, ko nam je izkušnja dejala, da so bili oni, ki smo jih spoštovali, polni napak, in oni, ki smo jih ljubili, so imeli madeže na jasnih čelih ? . ,. BIstinitost čaka iia vsakem klinu življenja," pravi Slovacki, ntoda mi — odgojevalci, varuhi, učitelji in voditelji — se moramo neprestano brigati za to, da s svojim življenjem ne kazimo vere mladih duš ter s svojimi deli ne ovržemo raz sebe tega sijaja, ki nas z njim krase ljubeča srca mladine.1- Preveč imamo sovražnikov — čuvati in braniti se moramo sami! Mati mora prva čuvati nad seboj ter paziti malone na slehrno besedo„ in na slehrno dejanje, da pred očmi svojih otrok nikdar ne stoji v mraku napak in vsakdanjih krivd, ki omadežujejo njeno življenje, zakaj ona provzroča otrokom veliko krivico, ako pade prvo trnje razočaranja naDje iz življenja matere. Ali mar pa tudi oče ni dolžan skrbeti za to, da ostane v očeh otrok kot v odsevu čiste in neskaljene slave, da si nihče ne bi drznil vreči kamen v otrokove prsi ter zaklicati: BTVoj oče je omadeževan!" A učitelj, učiteljica, odgojevalee in oni, ki vodijo otroška srea tako za seboj kakor žrjavi, ki lete v skupni verigi, kakor solnčni svit meče zlate žarke na zemljo, ali mar ne čutijo, s kakšno močjo časti in spoštovanja jih obkoljujejo otroci ia koliko zamorejo doprinesti na podlagi te časti ? Ali je kdo, ki bi Iahkomiselno dovolil, da zaradi lastne krivde pade s piedestala ter si da strgati z jasnih oči globoko spoštovanje ? Prvi trenutek zanosa in vsakdanje jeze že naredi iz idealov navadne ljudi, na kakršne naletimo povsod, že se spodkopuje stavba spoštovanja, otroci se že jamejo bati nZlega" gospoda, ali rzle* gospe, obenem pa izgube tudi češčenje do onih, ki se niso vzdržali na stališču idealov. Večkrat prevzame strah in bojazen sedanjo družbo, ko malone na slehrnem koraku naleti na drzno oholost, oster cinizem, brutalno nevero ter vidi, kako nihče ne zna ohraniti v srcu primernega spoštovanja do najbližjih, najdražjih — do učiteljev! Ali pa ne pomislijo vsi ti, najvišji, najbolj dostojni in ohi, ki imajo največ vpliva, da oni sami razsevajo prvo zrno dvoma, zakaj tudi oni niso prosti človeških napak.tudioninedajejo drugim najboljših zgledov. nTo, kar odlikuje človeka, ne počiva na stoličku, ne v imetju, ne v urada, ki ga zavzema, marveč v njem samem," pravi pisatelj ,,Preprostosti v življeaju". Mogoče je stati na jako visoki stopnji, a biti obenem jako nizko. Mogoče je imeti jako veliko oblast, toda delovati samo v smeri, ki mu jo spodkopuje, mogoče je zahtovati dokaj za zasluge, toda zaslužiti si pri tem — jako malo. Vsi pravijo, da je zgodoviua učiteljica življenja, ker daje zglede onih ljudi, ki so si zaslužili, da o njih piša zgodovina. Pomisliti pa vendar moramo, da tudi življenje slehrnega izmed nas sodi v zgodovino vseh onih, ki žive z nami, v dotiki, na katere vplivamo, ki jih sprovajamo ali jih vodimo. Torej mora biti to življenje odlična šola zgledov in nobenemu izmed nas, najsi bi stal še na najnižji stopnji, ni dovoljeno živeti tako, da bi omadeževal človeško veljavo, poniževal stališče očeta, matere učitelja in državljana. Podira se stavba splošnega spoštovanja in časti, zakaj posamezniki sami razdirajo steue ter jemljejo proč opeko eno za drugo. Ako torej duhovnik seje dvom in nevero s svojim življenjem, pa je to nekaka posledica slabega življenja, pridelek setve slabega zrnja, ki je padlo na dušo posameznika ter slično žveplenemu ognju požgalo v nji čast in vero v vrlino ljudi, a potem, že nekako sredi razvalin, dopustilo dvomu in cinizmu, da se je razkošatil. Pogostoma pravijo: nSedaj vzgoja ne prinaša dobrega sadu, učitelji ne znajo veepiti spoštovanja do vsega tega, kar je plemenito, kar je istina življenja." Ali pa mar ne povejo pogostoma oni sami, da so uprav oni bili p r v i sejalci nevere, ker sozgrenkim pelinom razčaranja napajali mladepr8ionih,kibiimeli iti na težavno in dolgotrajno setev? Najbolj napačno je mnenje, da je mogoče otroke vzgojiti v čuvstvu, polnem časti in spoštovanja, pri tem pa samemu biti brez vere v človeško plemenitost in brez ljubezni do človeških dejanj, ki bi imela donašati dobro. Podira se stavba zaraditega, ker so že sami razvalina. Vse eno je, kakšno je naše stališče, bodisi društveno, narodno, rodovinsko, ali srao že matere, sestre, očetje, možje, užitelji, duhovniki, učeni pisatelji; slehrni izmed nas mora biti vreden spoštovanja in časti, in tedaj nas bodo spoštovali celo oni, ki nemara sami sebi niso zmožni ohraniti spoštovanja. Zahtevamo in želimo neprestano, naj bi bil učiteij nekak pravzor poštenega cloveka, naj bi slično plamenici gorel od ognja navdušenosti in ljubezni; toda sami se pobrinemo na vso moč, da na tega učitelja nasujemo razčarovanje, da mu zlomimo lo močno vero, da oni, ki stoje višje, bi' imeli biti v resnici še večji! Nahajajo se nekatere rastline, ki zahtevajo skrbnejšega negovanja in oskrbovanja. Dobe se nekatere cvetice, ki jim nikdar ne more škodovati ne mraz niti veter. Isto takšni so tudi marsikatero stališče in marsikateri opravki, ki ne smejo biti pohabljeni z labkomisljenim obsojevanjem ali zlobno satiro, zakaj takrat trpi zaraditega dokaj duš, in rana pohabljencev se šele bolj poglobuje. Pred otroci, pred preprostimi ljudmi torej ne smemo nikdar kritikovati javno učiteljskega ali roditeljskega delovanja. To je preveč nevarno ter slično igri z ostrino meča, ker se potem podere v duši vse preveč posameznostij. od onih stebrov, ki bi morali stati in nositi obok stavbe. Zgodovina je učiteljica človeštva, naše društveno življenje pa mora biti učitelj, zgled in pravzor za mlajše pokoljenje. Ni ga bolj otožnega trenutka v življenju otroka nego je oni, ki razdira vero ter z razočaranjem slično s požarjem požiga čast in spoštovanje do starejših. Eešimo svoj jutrišnji dau, da ne zaseje puščobe cinizma v mlada srca ! Podirajočo se stavbo vzajemnega spoštovanja Ijudi za ljudi pa je treba rešiti, preden 86 popolnoma ne razpade v razvaline! —kl—