(Konec.) »Kje je ubogo strašilo? KJe Je moje strašilo?« je klicala Lepa otožno. »Samo njemu hočem biti *ena.« »Strašilo sem jaz«, je rekel mladenič. »Neka hudobna vila me je začarala in določila, da ostanem strašilo toliko časa, dokler se ne najde deklica, katera se sama odloči za to, da bi mi postala žena.« Lepa je bila s tem zelo zadovoljna. Dala mu je roko in skupno sta šla v hišo. Kako je bila presenečena, ko je tam našla očeta in sestri. Privedla jih je ona vila, katera je zaščitila tudi Lepo. »Lepa!« je rekla vila, »Ti si bila dobra, pa te je Bog nagradil. Vidve pa« — obrnila se je do sester — »sta bili vedno hudobni. Zato vaju bom izpremenila v dva kamena kipa in stali bosta na vhodu v Lepin grad toliko časa, dokler vama kameno srce ne postane dobro in plemenito.« Nato je vila obrnila svoj prstan in naenkrat so bili vsi prestavljei.i v kraljevičev grad. Tam so živeli dolgo in srečno. Ker je to bilo že pred davnim časom, zato od tega gradu ni niti sledu več. Samo del zida je še ohranjen, pri katcrem stojita dva klpa. To sta hudobni sestri, katerih srci nista mogli na noben način postati dobri in plemeniti. (Konec.) Guiivcr. i. Zapustil sem Angleško dne 20. junija 1702 na ladji »Pustolovina«. Plovili smo neprestano, skoraj leto dni. Nazadnje smo se obrnili k obali neznane nam dežele, da bi si dobili pitne vode. Ladjo snio ustavili en kilometer daleč od kopnega, potem pa se nas je podalo nekoliko mož k obali. Jaz sem izstopil sam iz čolna. Zaman sem taval celo uro po kameniti obali, da bi bil našel kak vodni vir. SkleniJ sem, da se vrnem v čoln. Naenkrat sem videl iz daljave, kako so moji tovariši naglo veslali proti ladji. Videlo se je, kakor da bežijo pred nečim strašnim. Začel sem kričati, naj me počakajo, kar sem v svoje veliko presenečenje zapazil ogromnega velikana, ki je liodil po vodi in hotel preslriči čoln. Ali čoln je bil že predaleč in velikan ni mogcl hitro stopati po morskcm dnu, ker je bilo tam vss polno zelo ostrih kamnov. Kaj scm hotcl storiti? Tresoč se od strahu sem bežal nazaj. Sjlezal sem na hribček. Precl r__ano je ležala rodovi.na in lepo obdelana ravan. Ali kake ra;tl_i A Trava jo bila okoli 20 .opinj >_:oka, žitc _3 čez 40. Stopal sem po široki cesti. Prav za pra- je to bila ravadna poljska pot. Hodil scm dolgo, "i radi visokega žita nisem mogel ne na desno in ne na levo nikamor videti. Nazadnje scm dospcl do konca njive. Obstal sem prci kakih sto stopinj visoko ograjo. P- -ko nje nisem mogel, ?ato sem isk..l Spranje, s.-czi katero bi se mogel zv. yi. Našel sem odprtino. Ko pa sem pogledal skozi njo n_ sosedno njivo, cem zopet videl enega izmed velikanov. Korakal ' proti ogra." (Daljc prihodnjič.) (Pove3t v slikah.) 11. Zvesta tovariša. Junaška brata: Hitri ter Brzi sta obljubila, da rajši sama pogineta, samo da rešita Miška. Z bliskovito naglico se lotita teka, da sporočita Mišku, kedo da ga zalezuje. Zbrala sta vse moči, da dospeta na cilj pravočasno- 12. Miško zapusti scisko poslopjc. Pozvonilo je na odhod iz šole in na povratek proti domu. Učenci ostavijo šolsko poslopje z veselim kričanjem. Skačejo ter tekajo od veselja, da pohite lahko domov. »Hip, hip, hura!« vzklika radostno Miško. »Igrali se bomo, ker za jutri nimamo nobene nalogc« (Dalje sledi.) 1$.: ¦*6.--y JK**^'-.'--«^ ".*«***< W-.. ¦. > ¦•¦•¦3-»f ..».T..JT. . ;,% \m |# ffX^S@ M -: if-- •:- ».;;*'-.? wm- ':"5:;:-j;'tJ*^>.^iS ¦-¦ j^ ,,._Sim- ¦B BHHr  f ?- »•!-¦'_. V ¦