Ne pozabiti!                          
Dedek se je nekega dne solnčil na vrtu. Njegova vnuka, Jakec in Metka, sta se veselo igrala poleg; zakaj pri dedku sta bila najrajši, ker jima je čestokrat pripovedoval lepe zgodbe, pa tudi podaril kaj dobrega. Tudi danes ima zanju pripravljeno lepo veliko jabelko. Prereže ga čez sredo, in vsako po-lovico razdeli zopet na dva dela. Dedek da vsakemu en del. Hitro ga použijeta, pa radovedno gledata na dedkovo roko, ker bi rada še. Jakec res stegne svojo ročico, da bi dobil še en del. Dedek mu ga pomoli, pa ga trdo drži v roki. Jakec misli, da hoče dedek le poiskusiti, jeli Jakec močan, in se napenja na vso moč, tako da je ves rdeč, pa ne zmore, če-tudi grabi z obema rokama, Že mu gre na jok in nekako užaljen se odstrani.
»Pridi sem, Metka, tvoj naj bo, glej Jakec ga ne mara,« reče dedek. Hitro nastavi Metka rokico in vzklikne: »Lepo prosim!« in ko ga sprejme, reče: »Bog plačaj!«
Zdaj spozna Jakec, zakaj ni dobil še drugega kosčka. Zato se zopet približa dedku, nastavi roko in pravi: »Lepo prosim!« ter res dobi svoj del. Toda dedek ga noče kar nič prijazno pogledati, tako da Jakec zardi še nad ušesa in v zadregi jeclja: »Po-zabil sem!«
»Tako, pozabil si?« ga resno vpraša dedek. Kaj pa si pozabil?«
»Prej sem pozabil reči: ,Lepo prosim!'«
163
»Da, drago dete, to si pozabil; pa še nekaj si pozabil, namreč; ,B°Ž plačaj!,' ali pa: ,Lepa hvala!'«
»Zapomnita si, otroka,« pristavi še obenem dedek, »zapomnita si za vse življenje: Hvaležnost je prelepa čednost, ki se najbolj poda mladim in starim. Torej teh dveh reči nikdar ne pozabita, Preden prej-meta dar, recita: ,Lepo prosim!' ko sta ga prejela, veselo zahvalita takoj: ,Bog plačaj!' ali pa: ,Za-hvalim lepo!'«