KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 15 KNJIŽNICA GRADU SMLEDNIK PO KATALOGU IZ LETA 1771 ANJA DULAR Najnovejše delo o zgodovini gradu Smled- nik je pred nedavnim napisal dr. Branko Reisp.i V njem je združil tako pregled sta- rejšega zgodovinopisja o omenjeni proble- matiki kot tudi svoja nova dognanja. Zato naj na tem mestu le v grobih obrisih povza- mem zgodovino gradu od prvih omemb pa do konca 18. stoletja. Posestvo je nekoč pripadalo visokoplemi- ški rodbini kranjskih in istrskih mejnih gro- fov Weimar-Orlamünde, ki je imela na Kranjskem ozemlje od Kokre, Kranja in Smlednika na zahodu pa prek središča v Kamniku do Motnika in Trojan na vzhodu. Vendar je rod ostal brez moških potomcev in tako so že v 12. stoletju podedovali oziro- ma priženili te kraje grofje iz Andechsa. Iz tega časa, natančneje iz leta 1136, imamo tudi prvo omembo v zvezi s smledniškim gradom, ko je tam prebival ministerial Ul- rik iz Smlednika, ali kakor je zapisano v li- stini Wdalricus de Fledinich. Rodbina An- dechsov je bila lastnik obširnih posesti na slovenskih tleh vse do prehoda med 13. in 14. stoletjem. V tem obdobju pa iz različnih razlogov — izumiranje visokih plemiških rodbin, politična dogajanja — pridobivajo ministeriali od svojih gospodov vedno večje lastniške, dedne in druge pravice za svoje fevde. Oblikuje se novo deželno plemstvo. 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 V tem času so tudi smledniški ministeriali prešli v stan »gospodov v deželi«, torej so postali del deželnega plemstva. V zadnjih letih 13. stoletja so s smledniš- kimi posestvi razpolagali Planinsko Svibenj- ski gospodje. Njihove zveze z gospodi Zovne- škimi, predhod,niki mogočnih grofov in kne- zov Celjskih pa so imele vpliv tudi na razvoj Smlednika. Leta 1328 in 1332 so jim namreč Planinski grad najprej zastavili, nato pa prodali. S tem so pridobUi Celjani na Go- renjskem važno postojanko. Po dobrih sto dvajsetih letih njihove oblasti se je po boju za celjsko dediščino zopet zamenjal gospo- dar na Smledniku. Pridobili so si ga namreč Habsburžani. Odslej so bili na Smledniku deželnoknežji gradiščani, prvi so omenjeni Črnomaljski, sledili pa so jim Lambergi, Egkhi in Auerspergi, ki so imeli tod zastav- no pravico. 1626. leta pa si ga je v dedno last od cesarja Ferdinanda II., ki je bil zaradi tri- desetletne vojne finančno oslabljen, odkupil baron Pavel Egkh. Toda ta je ostal v naših krajih le do leta 1635, kajti kot predan pro- testant je moral zapustiti notranjeavstrijske dežele. Tako je smledniška posest znova menjala gospodarja — kupil jo je cesarjev kancler Janez Krstnik Verda grof Verden- berg. Slednji je verjetno začel zidati nov grad v dolini v Valburgi, saj petstoletna zgo- dovina ni prinesla le številnih menjav go- spodarjev, ampak tudi prezidave in obnove starega gradu, ki je stal na nadmorski vi- šini 515 metrov, kar je imelo sprva velik strateški pomen. V 17. stoletju pa ga je izgu- bil, pa tudi ni mogel več zadostiti življenjskim potrebam prebivalcev tega časa. Dokončno podobo je poslopje v ravnini dobilo šele ko- jiec 18. stoletja; dal mu jo je arhitekt Candi- do Zulliani. Takratni lastnik baron Franči- šek Flednigg, član rodbine Pernburg, ki ji je 1698. leta cesar dovolil, da spremeni ime po posesti, je namreč dal dograditi drugo nad- stropje poslopja ter naročil poslikave kapele in nekaterih drugih soban. Ne nazadnje pa moramo omeniti tudi sorazmerno veliko knjižnico, ki jo je dal urediti ali jo je mor- da celo nakupil. Prav to pa želim obravna- vati v naslednjem sestavku. Biblioteka je bila na gradu vse do konca druge svetovne vojne, ko so tam prebivali člani rodbine Lazarini. Ze med obema voj- nama so bile številne knjižnice z gradov in meščanskih hiš razprodane, predvsem ob gospodarski krizi v tridesetih letih.^ Po končani drugi svetovni vojni pa je material iz mnogih zapuščenih graščin sirom po Slo- veniji prešel v ljudsko last. Enako se je zgo- dilo tudi s smledniškim gradivom, ki je zdaj porazdeljeno po slovenskih znanstvenih in kulturnih ustanovah. Za del smledniškega premoženja lahko ugotovimo, da so ga predali osrednji muzej- ski hiši — Narodnemu muzeju, kjer je bilo nadalje razcepljeno na arhivalije ter knjiž- ni fond. Ko se je arhiv odcepil od muzeja, so tja odnesli listane, ki jih danes vodijo pod oznako Gr. A XIV ter obsegajo kar 70 knjig in 46 fascikiov gradiva. Kljub veliki številki pa moramo ugotoviti, da to ni ves material, ki ga je na smledniškem gradu ob prelomu 20. stoletja uredil in popisal Vladi- mir Levec.3 Knjige, ki so ostale v muzeju, so doslej še neobdelane. Število, ki smo ga lahko identificirali in z gotovostjo prepoznali njegovo provenienco, je sicer majhno, ob- sega komaj slabo desetino nekdanjega fon- da, vendar že samo dejstvo, da se je ohranil tudi katalog knjižnice iz leta 1771, na pod- lagi katerega si lahko ustvarimo podobo o celotnem gradivu, zahteva podrobnejšo ob- delavo. Neprecenljiv podatek o premoženju z gra- dov so nam zapuščinski inventarji. Ob me- njavi gospodarjev so namreč vedno popiso- vali vse imetje. Na Slovenskem lahko po li- stinah, ki jih hrani Arhiv SRS, sledimo pre- moženju graščakov od leta 1550. Knjige so v te sezname začeli vključevati praviloma šele od 17. stoletja naprej.* Za smledniško graščino sta tako najzanimivejša zapuščinska inventarja Marije Ane Flödnik iz 16. 3. 1750^ in Terezije Moscon (Moškon) iz 23. 10. 1762,« ki sta bili neposredni prednici Frančiška Asiškega Jožefa, saj je prav slednja zapusti- la posestvo z vsem inventarjem temu po- tomcu rodbine Smlednik, ki je bil njen vnuk. Toda povrnimo se k listinam. V njih je sicer navedep tudi drobni inventar, ki so ga hranili v grajskem poslopju, vendar knjižnice oziroma knjig ne omenjajo. Vpra- šanje je, ali je bilo gradivo le izpuščeno ali pa lahko v tem dejstvu vidimo dokaz ex nullo, da je obsežno biblioteko ustvaril šele Frančišek Smledniški, za kar govori delno tudi gradivo samo. Po letu 1771, ko je bila knjižnica urejena, je bilo seznamu doda- nih še nekaj del, vendar lahko z gotovostjo trdimo, da so tudi ta iz časa, ko je bil na gradu še omenjeni lastnik. Knjig, ki so prišle vanjo leta 1795, ki jih je pridobil naslednji smledniški graščak — Franc Ksa- ver Ignac Lazarini od svojega sorodnika ka- nonika Ludvika Lazarinija,'' namreč ni več v popisu. Nastanek tiskanih katalogov knjig je po- vezan z začetkom tiskarstva, saj so tiskarji prav od nastanka svoje obrti za tradicional- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 17 Lastnik knjižnice baron Frančišek Smledniškl (1742 j do 1801) Delo slikarja Janeza Potočnika Iz leta 1789 j po starejši predlogi. Last Narodne galerije, Ljubljana , (inv. št. 329) 1 ne knjižne sejme v Leipzigu in Frankfurtu tiskali sezname publikacij, ki so jih ponu- jali kupcem. Šele dve stoletji po izumu ti- ska — torej v 17. stoletju — pa se začne tudi obdobje tiskanih knjižnih katalogov za- sebnih in javnih ustanov,^ kar lahko pove- žemo z nastankom velikih nacionalnih bib- liotek v tem času.9 Njihov pomen in obseg je narasel ob koncu 18. stoletja, ko so razpu- stili samostane ter so knjižnice le-teh pri- šle vanje.*" Žal pa ugotavljamo, da je ve- čina tiskanih knjižnih katalogov iz 17. in 18. ter prve polovice 19. stoletja le klasifirajoča. Izjemo predstavlja več seznamov privatnih bibliotek iz Italije, kjer so knjige razvrščene tudi po alfabetnem redu.** Ta počasnost v razvoju je nastala predvsem zaradi še ne- dodelanih kataloških pravil, ki jih je do- končno izoblikoval šele A. Panizzi v sredini 19. stoletja. Tudi s slovenskega prostora poznamo ne- kaj knjižnih katalogov. Med njimi zavzema prav gotovo pomembno mesto prvi knjigo- trški katalog, ki ga je dal ob ljubljanskem jesenskem sejmu natisniti Janez Krstnik Mayr leta 1678 in je shranjen v knjižnici Narodnega muzeja.Sicer pa se moramo pri preučevanju takega gradiva z našega pro- stora zadovoljiti le z rokopisi. Tako imamo iz 17. in 18. stoletja, ko je med kranjskim plemstvom in višjo duhovščino oživelo zani- manje za knjige, popis biblioteke Engelber- ta Turjaškega, ki jo je uredil J. L. Schönle- ben.iä Sodobna le-tej je bila tudi knjižnica kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je prav tako imela izdelane sezname in kataloge.*^ Med privatnimi knjižnicami naj omenim še Schillingovo. Njen seznam je bil sredi 18. stoletja od- kupljen skupaj z nekaj knjigami za licejko.*^ Ista ustanova — današnja Narodna in uni- verzitetna knjižnica — hrani tudi del sa- mostanskih knjižnic, za katere je bil ob raz- pustu izdelan predpis, da se morajo predati nacionalnim bibliotekam. Tako lahko po in- ventarjih, ki so bili izdelani, sodimo o nji- hovem obsegu in vsebini.*® Med zasebnimi sodobnimi bibliotekami moramo omeniti fond, ki ga je zbrali grof Kari Janez Herber- stein, sin lastnika gospoščine Hrastovec na Pesnici, poznejši ljubljanski škof. Jasno ogle- dalo njegove miselnosti ob prihodu med Slo- vence je seznam njegove biblioteke iz te do- be. Bil je vsestransko izobražen, a pjegov glavni interes pa je veljal njegovi stroki, namreč teološkim in cerkvenopolitičnim vprašanjem.i7 Posebno mesto pripada Zoisovi biblioteki. Zanimiva je tako zaradi načina nastanka — lastnik jo je s pomočjo knjižničarjev siste- matično urejal in dopolnjeval več desetletij predvsem za področje slavistike in domoznan- stva, vendar je tudi ostalim vedam posvečal precej pozornosti. Tu mislimo predvsem na njegova prizadevanja za naravoslovni kabi- net s pripadajočo literaturo. Biblioteka je imela tudi obsežen katalog, njegovo novo va- rianto iz konca leta 1803 ali začetka 1804, ki obsega le neslavistični del, je izdelal verjetno J. Kopitar.18 Končno naj omenim še neko- liko mlajšo knjižnico Matije Čopa. Njen in- ventar, ki je znan po zapuščinskem aktu, je bil že obdelan in nam je tako osvetlil ne le razgledanost lastnika, temveč tudi odprl po- gled v poznavanje literature in jezikoslovja v prvi polovic. 19. stoletja pri nas.*^ Catalogus Librorum Francisci Baronis Flednigg Domini in Flednigg Cammerarij. & Consiliarij Suae Majestatis Imperatricis. & Reginae Hungariae. & Bochemiae. De Anno 1771 je napisan na papirju formata 37,6 cm X 23 cm, ki ga je v največjem klasičnem mli- nu za papir na naših tleh — v Ajdovščini od leta 1767 izdeloval Tomaž Kumar.^o Vodni znaki, ki jih ima, sicer navajajo ime C & I Honic, vendar gre tu po mnenju strokovnja- 18 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 ka za zgodovino papirništva ing. T. Cafute le za prevzeto ime po slavnih holandskih pa- pirničarjih, ki ga je Cumar (Kumar) vtisko- val v svoj proizvod, da bi si pridobil začetno reputacijo. Kasneje je uporabljal tudi svoje ime. Glede na podatke o nastanku ajdovske- ga papirnega obrata ter dataci j o kataloga se nam zdi to verjetno. Vezava popisa smled- niške knjižnice je podobna ostalim knjigam, zato o njej kasneje. Katalog je razdeljen v tri dele: Catalogus Ordine Alphabeticus Scriptus; Catalogus Librorum Secundum Numeros Situ Scriptus; Catalogus Librorum Secundum Materias Or- dine Alphabetico Scriptus. s ALFABETNI KATALOG Kot smo že omenili so bila prva splošno sprejeta pravila za katalogizacijo izdelana primeroma kasno. V sredini 19. stoletja jih je namreč predložil A. Panizzi, bibliotekar v Britanskem muzeju. Treba pa je poudariti, da je pri njihovem oblikovanju upošteval tudi stoletno tradicijo. Izid njegovega dela, ki je bilo nato prevedeno tudi v francoščino ter je tako prodrlo na kontinent, predstav- lja pri opisovanju knjig tako prelomnico, da bibliotekarji s tem datumom delijo razvoj pravil na predhodnike ter naslednike Pani- zzija.^^ Glede na to, da je smledniški popis starejši, si moramo ogledati tudi predhodno zgodovino. Seveda je bilo manj problematič- no vpisovanje knjig, kjer je avtor znan, kot pa anonimnih del ter del korporacij. Tako so zanje uporabljali različne načine, ki jih je že konec 16. stoletja nakazal A. Maunsell. Re- gistrirali so jih pod naslovom ali predmetom obravnave, včasih tudi pod obema.^^ Razvoj v naslednjih stoletjih je šel v različnih de- želah v razne smeri. V Španiji se je na pri- mer uveljavila metoda prve besede, franco- ska vlada pa je 1791 izdala pravilo, da se mo- rajo anonimna dela vpisovati pod značilno besedo iz naslova. V Nemčiji in Avstriji ima- mo tu za preučevanje več gradiva, saj po- znamo tiskane knjigotrške kataloge. Vendar vse do konca 18. stoletja niso bila izobliko- vana splošna pravila glede anonimnih del. Tako je bilo šele 1794 sprejeto načelo, da je prvi samostalnik v naslovu značnica, tako imenovano prusko pravilo.^* Smledniški bibliotekar vsekakor ni mogel slediti trendom v razvoju svoje stroke, saj je bil preveč odmaknjen od centrov, kjer so ti nastajali. Tako lahko tudi ob delih, kjer je avtor znan, ugotovimo, da tega nemalo- krat zapisuje v genetivu, tako imenovani po- sesivni genetiv, kar je metoda starejših ka- talogov 16. in 17. stoletja. Med predhodnim gradivom, ki se drži tega pravila, je tudi Mayrjev knjigotrški katalog.^« Kot primer naj navedem le naslednje vpise: Ciceronis Epistolae; Maximi Valerü Historia; Gotscheds Hand-Lexikon ter Wolfij lus Naturae. Seve- da pa ne moremo opravičevati z odmaknje- nostjo od središč napak, kjer v naslovu ni prepoznal priimka pisca in tako zapisal npr.: Cornelij Taciti Opera. Svojevrsten problem predstavlja tudi vpis Pohlinove Kranjske Gramatike. Razumljivo je, da je delo uvr- ščeno pod redovniškim imenom Marcus ter dodana le oznaka P. oz. Pater, kar izhaja tudi iz naslovnega lista knjige, ki je izšla leta 1768.25 Vendar lahko tudi ob tem ugo- tovimo nedoslednost Pri alfabetnem vrstnem redu je sicer pravilno prepisan naslov: Kra- iska Grama tka, medtem ko je v stvarnem kazalu zapis popolnoma popačen: Kraiseck Gramatica, iz česar bi morda lahko sklepali, da zapisovalec ni znal slovenščine. Glede na to, da so se nam ohranila le ma- loštevilna dela iz knjižnice, težko sodimo o tem, ali je obstajalo kakšno pravilo, ki so se ga držali pri uvrščanju anonimnih del. Vsekakor pa lahko ugotovimo, da so nekaj- krat spremenili vrstni red besed v naslovu. Vodilo pri razvrščanju členov pa ni bilo gra- matično. Tako so npr. naslov »Synopsis Hi- storiae Germaniae« spremenili v »Historiae Germaniae Synopsis«, torej je samostalnik izpodrinil samostalnik, genetiv pa nominativ, medtem ko imamo zapis »Arabian Nights« (Tisoč in eno noč) uvrščen pod adjektivom Arabian in naslova niso spreminjali. Na dru- gi strani pa imamo občutek, da je prav iska- nje substantiva pogojevalo različen zapis na- slova »Potentaten Historische und Geneoio- gische Beschreibung« oziroma »Historische und geneologische Beschreibung der Potenta- ten in Europa« — pri alfabetnem oziroma mestnem katalogu. MESTNI KATALOG Knjige so od nekdaj shranjevali v oma- rah, a le javne in večje privatne knjižnice so imele izdelane tudi tako imenovane mest- ne kataloge, s pomočjo katerih lahko ugo- tovimo, katere knjige so stale skupaj po po- licah. Omare so bile največkrat označene s črkami ali rimskimi številkami, pri čemer je seveda v okviru prostora upoštevan abe- cedni oz. številčni vrstni red. Mesto knjige pa je označeno še dodatno z arabsko številko. Tako dobimo dvodelno signature npr.: G 4. Večje knjižnice pa imajo tridelno signaturo. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 19 ki je sestavljena iz naslednjih elementov: črka — omara; rimska številka — polica ter arabska številka — mesto v okviru police. Ta način je uporabil Jurij Vole, ko je v sredini 19. stoletja preurejal Semeniško knjiž- nico v Ljubljani.26 Smledniška knjižnica je obsegala leta 1771 dvaindvajset omar, ki so bile označene s čr- kami. V naslednjih dveh desetletjih, ko so še vpisovali v katalog, pa so ji dodali še dve omari — W in Y, kamor so postavljali do- kupljena dela. Povprečno število zvezkov v posameznih omarah je okoli 30. Seveda ima- mo tudi z arabsko številko označeno me- sto v omari. Dela niso razporejena po vse- bini ter se tako mestni in sistematski kata- log ne pokrivata. STVARNI KATALOG Začetki moderne klasifikacije ne segajo dalj kot v 16. stoletje, natančneje v leto 1545, ko je Konrad Gesner v svoji bibli- ografiji »Bibliotheca Universalis« razvrstU knjige po abecedi, nato pa še po tematiki. Podoben princip je uporabil Gabriel de Naudé v delu »Bibliotheca Cordesianae Catalogus« ter prav tako v 17. stoletju bibliotekar v Bodelein Library. V nadaljnjih dvesto letih je grupa avtorjev oblikovala francoska pra- vila, ki jih je nato v šestih zvezkih z na- slovom »Manuel du libraire et d'amateur de livres« objavil leta 1810 v Parizu Charles Brunet. Tudi ta se držijo štirih glavnih strok, oziroma fakultet, ki so bUe tedaj priznane — teologija, pravo, naravoslovje in umet- post, leposlovje in zgodovina.^^ Seveda pa so te razdelke še nadalje cepili, pač glede na obseg materije ter potrebe uporabnikov. Tako je J. L. Schönleben razdelil knjige v Turjaški knjižnici v Ljubljani, ki je obsegala 3257 del, na naslednje grupe: teologija, pravo in kanonsko pravo, politika in etika, zgo- dovina, filozofija, medicina, matematika in mehanične znanosti, humaniora (retorika in poezija), filozofija.^^ Verjetno je bila podob- no razdeljena tudi Valvasorjeva knjižnica, saj je bil Schönlebnov prijatelj.^» Smledniška knjižnica ima 11 razdelkov: luristae; Ristorici et Geographici; PoUitica & Cammer al'a; Philosophi & Mathematici; Gra- matici; Poetae; Orato res; Medici; Oeocono- mici; Moral; Ascetae. Preden se lotimo posameznih skupin knjig po tematiki, kjer se bomo dosledno držali de- litve, ki je v katalogu, naj nanizam nekaj zgolj statističnih podatkov, ki jih povzemam po seznamu. V abecedni del kataloga je vključenih 422 del v 705 zvezkih, medtem ko jih je v mest- nem 428 v 715 zvezkih. Torej je v slednjega uvrščenih šest naslovov več, a vse to so kas- nejši pripisi oziroma dokupljena dela. Stvar- ni katalog pa je skromnejši, saj upošteva le 402 deli, eno je zapisano dvakrat ter tako lah- ko ugotovimo, da je bilo izpuščenih iz klasi- fikacije 27 knjig. Med njimi jih je bilo v knjižnici šest ob nastanku prvotnega sezna- ma, 21 pa naknadno kupljenih oziroma po- stavljenih. To so predvsem dela iz omar z oznako W in Y ter tri druga. Se podatek o pri- rastku knjižnice med leti 1771 in okoli 1790 — dodanih je bilo 38 knjižnih enot. Čeprav se zavedam, da je nemalokrat težko presoditi, v kakšnem jeziku je napisano delo le po mnogokrat celo okrnjenem naslovu, saj lahko pride do neljubih pomot, kakor se je zgodilo na primer Levcu, ko je skušal s tega stališča preučiti Čopovo knjižnico,^'' se mi zdijo podatki, ki jih dobimo iz naslednje raz- predelnice tako zgovorni, da jih vseeno na- vajam. Tabela 1: Delitev del glede na jezik In stroko Najbolj raznovrstna glede na jezik sta od- delka Historici et Geographici ter Gramati- ci, kjer je zastopanih kar šest oziroma sedem jezikov, najskromnejši pa je s tega stališča oddelek Orator es, kjer sta zastopani le latin- ščina in nemščina. Sodobna znanost, kot je ekonomija, pa sploh ne upošteva več del v klasičnih jezikih. Zanimiv je tudi celotni pre- gled strukture po jezikovni pripadnosti, saj je v latinščini napisana slaba polovica knjig, dobršen delež od teh pa odpade na antične avtorje, ki jih bomo obravnavali v nasled- 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 njem poglavju. Tako lahko ugotovimo, da so kljub vsemu sodobni govorni jeziki dokaj močno zastopani. Predvsem pa je pestra nji- hova struktura. Tabela 2: Pripisi med leti 1771 in okoli 1790 Druga razpredelnica pa nam kaže statisti- ko pripisov oziroma dokupljenih del. Tu se še izraziteje kaže odmik od klasične latinščine, saj je po številčnosti komaj na tretjem me- stu, in sta jo prehiteli tako nemščina kot francoščina, medtem ko je italijanščini enaka. K obravnavi dokupljenih del z vsebinskega stališča se bomo vrnili še kasneje, saj prav ta neizpodbitno kažejo interese smledniškega ba- rona Frančiška, za časa katerega so bua na- bavljena. ANTIČNI AVTORJI Obravnava zgodovinskih dogajanj ter opi- sovanje tujih dežel je bila od nekdaj priljub- ljena tema pisateljev. Pa naj jih sodobno ime- nujemo potopise ali pa historične spise. Zmes obojega je prav gotovo Arijanovo delo Alexandra Anabasis, ki so ga imeli na Smled- niku v latinskem prevodu — De rebus gestis Alexandri. Istemu zgodovinske- mu junaku je pKJSvetil svoje delo tudi Cur- tius Ruffus. Rimljani so Grke podjarmili v znani bitki pri Philipih, ki jo je v delu Philipicae opisal lustinus. Prav od njenih začetkov — Ab Urbe condita pa je sledil rimski zgodovini historiograf iz prvega stoletja pred našim štetjem Titus L i v i u s. To je bilo tudi obdobje državljan- skih vojn in potegovanj za oblast, ki jo je opisal Lucanus — De bello civili Prva večja osvajanja v Zahodni Evropi je opisal tedanji poveljnik rimskih legij sam — Caesaris lullii de Bello Gallico. Kronološko mu sledijo T a c i t o v a dela, ki jih je napisal v 1. stoletju po našem štetju. Le fragmentarno ohranjena zgodovina dve stoletji starejšega Salustija Crispija je prav tako zaslužila pozornost bralcev ba- ročne dobe kot tudi delno literarno obarvani opisi zgodovinskih osebnosti izpod peresa Gaja Suetonija — Caesarum XIV vitae in Corneliusa Neposa — De viris illustribus. Posamezne dogodke iz grške in rimske zgodovine je v delu Hi- st o r i a obravnaval Valerius Maxi- mus, bili so mu predvsem izhodiščne teme za govore. Tako bi njegovo delo lahko uvrstili tudi med avtorje v naslednjem odstavku. Ena izmed ved, ki ji tudi sodobniki iščejo vzornike v času antike, je prav gotovo govor- ništvo. Le redki se lahko kosajo z iskrivostjo duha in spretnostjo v stilu, ki sta ga dosegla tako Cicero v svojih številnih delih — De Officiis, De Orationes in Epi- stolah — na Smledniku je bilo devet nje- govih knjig, kot Fabius Quintiiianus v delu De Instit Oratoria. Skupaj ve- ljata namreč za klasika govorništva. V smled- niškl knjižnici ju dopolnjujejo še P 1 i n i j e - ve Epistolae ter luventiusova De arte RethoricainAftonijevo delo Progimnasmata, ki je veljalo za učbe- nik retorike vse do 17. stoletja. Blišč in slabosti rimske družbe odsevata iz satir luvennalisa, ki si je prav tako kot tristo let starejši komediograf P1 a u t u s pri- služil nesmrtnost z deli, ki niso zastarala vse do današnjih dni. Njima ob bok bi lahko po- stavili tudi Phaedrove Fabulae ter V i r g i 1 o v opus. Čeprav opisuje temnejše plati življenja, pa ne moremo mimo enega največjih piscev tragedij — Senecae. Ver- jetno je bil na Smledniku francoski prevod njegovega dela, saj je avtorjevo ime zapisano »Senecae l'Annae«. Zbadljivke, puščice ali epigrami so büi pri- ljubljena zvrst literature že v antični dobi, ker pa njih osti niso izgubile moči tudi v kas- nejših obdobjih, so jih uvrščali v svoje bi- blioteke še stoletja po nastanku. Tako je tudi delo Martialisa Valeriusa Epi- gra m a t a našlo mesto v naši knjižnici. Dru- ga zvrst, ki ni ozko vezana na čas, je prav go- tovo lirska poezija. Rimsko pesništvo je do- seglo višek v verzih Catula ter nekoliko mlajših Ovida in Horaca. Predvsem za slednja dva lahko ugotovimo, da njuna po- pularnost tako v svetu kot pri nas nikdar ni zamrla. Na Slovenskem je treba omeniti Val- vasorjeve bakroreze k Ovidovim Metamorfo- zam*! ter slovenjenje tega dela, ki se ga je bolj ali manj posrečeno lotil v 18. stoletju Ja- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 21 nez Damascen Dev. Devov fragment je obja- vil tudi Pohlin v Kranjski gramatki. Horac pa je bU sploh eden izmed pesnikov, ki so ga vneto študirali v prosvetljenski dobi tako v svetu kot pri nas.^^ Lahko še zapišemo, da je Ovid avtor, ki je v smledniški knjižnici za Cicerom zastopan z največ deli — kar sed- mimi. Vsa zgoraj navedena dela so iz obdobja klasične antike in sodijo med literarne zvrsti. Povsem iz drugega področja pa je edino delo iz kasnoantičnega obdobja, ki je bilo v smled- niški knjižnici. TojeJustinianov Co- dex s komentarjem, temeljna knjiga za preučevanje rimskega prava. VSEBINSKA OBRAVNAVA lURISTAE V 18. stoletju so naredili na vseh področjih človekovega bivanja in ustvarjalnosti velike korake. Eden glavnih je prav gotovo premik zoper religiozno pojmovanje življenja. Drz- neži tega časa so sledili vzgonu in z njim na- šli izgubljeno srečo v kraljestvu ljudi. Tak odnos med njimi samimi pa je pogojeval na- stanek naravnega prava, ki ni imelo nič več opraviti z božjim pravom, nove morale, ne- odvisne od vsakršne teologije, ter nova načela v vzgoji.^* Na podlagi teh načel so sredi stoletja na- stala znamenita dela Johanna Gottlieba Hei- neckeja »Elementa juris naturae et gentium«, kjer je utemeljU tezo, da je naravno pravo celota zakonov, ki jo človeški duh ureja po zdravem razumu. Logično zgradbo naravnega prava ter znanstveno urejeno podobo o res- nici življenja pa je podal Johann Christian Wolff v svojem delu »Jus naturae methodo scientifico» (1740—1748). V njem je utemeljil tezo, da človeka sestavljata duša in telo; ka- kor je namen skupnosti pasih organov, da ohranijo telo, tako je naloga raziama, da našo dušo vodi k popolnosti. Od tod izvira presoja naših dejanj, njihovega dobrega ali zlega bi- stva: dobro je, kar nam k tej popolnosti pri- pomore, zlo je, kar ji nasprotuje. Tako poj- movanje terja naravni zakon, ki ima svojo utemeljitev v notranji naravi ljudi in stvari. Wolff je tako svojo vedo že na samem za- četku pripeljal skoraj do popolnosti in po- stal vodnik vsem pravnim svetovalcem.^* Seveda pa ne moremo pojmovati tega nove- ga položaja človeka v družbi 18. stoletja le kot reziiltat takratnih mislecev. Njihova de- la so se nemalo naslanjala na starejša. Tako je na pravnem področju prav gotovo treba omeniti vsaj Samuela von Puffendorfa, nem- škega pravnika in zgodovinarja 17. stoletja, ki je podal svoje gledanje na svet v dveh te- meljnih deUh — »De iure naturae et gen- tium« in »De officio hominis et civis juxta legem naturalem«. Leta 1625 pa je izšlo v Parizu delo »De jure belli ac pacis« izpod peresa humanista in pravnika Huga Grotiu- sa. To je prvi pregled celotnega mednarod- nega prava. Na področju kazenskega prava pa je napisal leta 1635 prvo pregledno delo nemški pravnik, profesor na univerzi v Leip- zigu Benedikt Carpzow. Vsa spoznanja 17. kot tudi 18. stoletja je povezoval v svojih deUh, ki jih je napisal kot profesor v Innsbrucku in kasneje na Du- naju, zgodovinar in pravnik Paul Josef Rig- ger. V smledniški knjižnici so juridične knjige močno zastopane, saj jih je bilo kar 83, ven- dar pa jih lahko delimo na dva dela. To so na eni strani teoretična dela, na drugi pa povsem praktični priročniki za študij, npr. »Guggenberger Juridisches Repertoriu«. »Bu- der De Ratione et Methodo studiorum Iuris«, »Zeller Repetitio luridica« ter prav tako pri- ročniki, vendar namenjeni vsakdanjemu živ- ljenju npr. »Post-Recht« ali »Dorf und Land Recht«. Težje presojamo o izboru priročni- kov, tako z njihovega uporabnega kot tudi strokovnega stališča, pač pa moramo podčr- tati, da so bila v biblioteki vsa pomembna teoretična dela, tako iz 17. kot 18. stoletja, ki so temeljila na sodobnem pojmovanju na- ravnega prava. Med avtorji, ki smo jih na- vedli v uvodnem odstavku, so zastopani prav vsi. Johann Gottlieb Heinecke — zapisan z latiniziranim imenom Heinectius — z dvema deloma, pa obe Puffendorfovi knjigi — ena v nemškem prevodu »Natur und Völker Recht«, Wolffova, Carpzowa ter tri Rigger- jeve knjige. Kranjski so posvečena tri dela. Žal prvih dveh ni med ohranjenim gradivom, saj bi nas glede na vsebino posebej zanimali letnici njunega nastanka. Landt-Handvest aus Crain (in Krain). Za- pisane svoboščine posameznih dežel (v smi- slu skupnosti deželnega plemstva ali dežela- nov) so od leta 1414 dalje novi vladarji po- trjevali v obliki ročinov (nemško Landhan- feste). Prvi ročin je s potrditveno formulo zajel najstarejše privilegije, vsak nadaljnji pa je zajel prejšnjega in vse privilegije, ki so bili podeljeni po njem. Ta praksa se je nadaljevala do pravnega absolutizma, toda vsebinski razvoj je prenehal že po propadu protestantizma. Nekateri izmed tako nasta- 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 lih ročinov so zlasti v dobi protestantizma izšli v tisku.35 Erb Huldigungs Actus in Grain. Dedni po- klonitveni akt, kakor prevajamo navedeni naslov, je bil običajno dejanje ob prihodu deželnega vladarja v deželo. Enemu izmed takih obiskov Habsburžanov je bila posve- čena tudi knjižica v naši biblioteki. Na koncu tega odstavka omenimo še delo Otona Spruga, frančiškanskega teološkega pisatelja, ki se je rodil na Hribu v Kamniku leta 1724. Po končani gimnaziji in bogoslov- ju je kot redovnik opravljal razne službe, postal je lektor bogoslovja in vodja franči- škanske teološke šole v Ljubljani. Pisal je največ o problemih janzenizma in galika- nizma. V naši knjižnici je bU drugi del nje- govih temeljnih razprav: Dissertationes dog- maticae: de exteriori dei cultu, ki je bila ti- skana v Ljubljani leta 1771.^® Glede na vsebino bi sicer morali zadnje delo uvrstiti med teoretična dela s področja teologije, vendar se bomo pri vseh poglavjih držali sistema, ki sledi iz kataloga knjižnice. HISTORICI ET GEOGRAPHICI Študiju zgodovine in geografije je bilo na- menjenih največ knjig v smledniški knjiž- nici, saj se kar 140 ali tretjina vseh del ukvarja s problematiko teh dveh strok. Pri pravu smo hoteli najprej izločiti nadregio- nalno pomembne razprave, kar je glede na internacionalnost stroke razumljivo. V tem oddelku pa bomo dela najprej obravnavali glede na prostor in čas in šele na koncu se bomo pomudili tudi ob evropsko znanih stro- kovnjakih, ki so jih napisali. Petina del, ki so zajeta v ta razdelek, pri- pada splošnim zgodovinam, zgodovinskim leksikonom ter priročnikom o metodologiji stroke. Sem smo prišteli tudi vse uvode va- njo. Kot zanimivost naj omenim, da imamo osnovne priročnike —¦ leksikone in splošna dela napisana tako v nemščini, francoščini kot tudi italijanščini, manj pa v latinščini. Med naslovi naj naštejem le «Lexicon hi- storischer«, »Bailles Dictionaire historique«, »Principio Istorico (Historico)« pa »Introduc- tio in Historiam universalem«, »Puffendorf Einleitung zur Histori« ali »Turselin Abrege del Histoire universelle«. Antična zgodovina je bua od nekdaj pri- ljubljena tema pisateljev in historikov. Ob- ravnavali so jo tako sodobniki oziroma ne- kaj stoletij mlajši proučevalci kot tudi mo- derni zgodovinarji. Dela sodobnikov smo že obravnavali v posebnem poglavju, zato naj na tem mestu opozorim še na novejša. Ve- čina knjig, ki so bile v naši biblioteki, ob- ravnava rimsko zgodovino v celoti, obdobje republike ali cesarstva, le RoUinova »Histoire anciene« v šestih zvezkih je zajela širši ča- sovni razpon. Sicer pa naj omenim, da so to v glavnem dela brez navedb avtorjev. Iz- jemo predstavlja poleg zgoraj citiranega le še Vertotovo delo »Histoire de la Repub- lique Romaine«. Tem obravnavam moremo priključiti tudi Hertlovo zgodovino Bizanca. Zgodovine ene same dežele ni mogoče ra- zumeti brez povezave z dogodki v sosednjih. V obdobju, ko pa so bila področja na raznih koncih Evrope povezana še z vladarsko. dru- žino Habsburžanov, je razumljivo, da so se zanimali tudi za zgodovino le-teh. Tako je zanimiv številčen prerez del po raznih deže- lah, ki ga imamo v naši knjižnici. Poudarim naj le, da smo knjige, ki obravnavajo Kranj- sko in pjene sosednje pokrajine, izdvojili in jih bomo prikazali posebej. Delo »Topographia Germaniae Austriacae« izpod peresa jezuita Carla Granellija, ki je bilo namenjeno široki publiki kakor tudi štu- dentom, je zanimivo ne le kot splošen pre- gled, objavljen leta 1759, temveč tudi zaradi pristopa k snovi, saj ga dopolnjuje poglavje Questiones ex historia. To so vprašanja iz obravnavane snovi, torej način, ki ga pripo- roča tudi še sodobna pedagogika. Sicer pa avstrijsko zgodovino obravnavajo še tri de- la. Med njihovimi avtorji pa naj opozorim na Paula Josefa Rigger j a, ki smo ga srečali že pri juridičnih knjigah. Sosednji Madžarski so posvečena štiri de- la, eno več pa obravnava francosko zgodo- vino. Med slednjimi naj poleg Verdierjeve- ga s splošnim naslovom »Histoire de France« omenim še Piganolovi, ki opisujeta Franci- jo in njeno moč. Med dokupljenimi deli je tudi knjiga o Cardinalu Maziniju in njego- vem ministrskem vodstvu, ki ga je oprav- ljal za časa mladoletnosti Ludvika XIV od 1642 naprej. Tudi dve zgodovinski deli o Bel- giji sta bili vključeni v seznam, širše zasno- vani knjigi o nemški oziroma pruski histo- riografiji pa prav tako le dve. Skandinavsko zgodovino obravnavajo tri dela — Zgodovina danske države, ki jo je napisal L. Holberg ter Veratov opis švedske revolucije. Najpo- membnejše delo, ki ima tudi literarno vred- nost, pa je Voltairova Zgodovina švedskega kralja Charlesa XII. Med knjigami najdemo še uvod v špansko in portugalsko zgodovino. Izmed ostalih publikacij, ki imajo bodisi memoarski značaj, npr. »Memoire de Catha- rine Imperatrice della Russie«, ali pa obrav- navajo obrobne probleme, naj izločim še dve KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 23 — obravnavo miru, sklenjenega v Nimwe- genu na Nizozemskem leta 1678/79 med Francijo in Španijo ter »Tridentium Conci- lium« — cerkveni zbor v Tridentu v drugi polovici 16. stoletja, na katerem so sklenili obnoviti katoliško cerkev in so obsodili re- formacijo. Pomemben zgodovinski vir so tudi shema- tizmi in anali. Naj navedem na tem mestu vse letnike, ki so bili vključeni v naš seznam: »Shematismus Wiennerischer de Ano 1767 in 1769«; »Wiennerische Diarium vom 1767, 68 & 69« v petih zvezkih; »Historisches Jahrbuch de Ano 1737 (dva zvezka) in 1763« (dva zvezka) — žal brez navedbe proveni- ence. Dodam naj še dva naslova, ki sicer delno izstopata iz tega konteksta »La sto- ria del ano 1741 final Ano 1751« v enajstih knjigah ter »Journal Encyclopedique de Ann. 1766, 67, 68, 69« v 32 knjigah. Prav slednji je zelo zanimiv, saj so verjetno to posamezni letniki časopisa, ki je začel izha- jati v Belgiji leta 1756 in sodi med prve to- vrstne publikacije, ki se začno ustanavljati po raznih deželah konec 17. ter v teku 18. stoletja. Prinašali pa so znanstvene in lite- rarne informacije. Med pomožne vede zgodovine sodi tudi numizmatika ter preučevanje starega orožja. Zanimanje za ti dve področji je bilo med plemstvom od nekdaj veliko, zato lahko pri- čakujemo tudi v bibliotekah knjige, ki go- vore o njih. V naši so imeli šest knjig o sta- rih novcih ter tri o orožju. Z dvema geografskima atlasoma so si la- hko pomagali na Smledniku — Koelerjev je imel priročen značaj, medtem ko je bil For- stijev zgodovinsko obarvan. Poleg tega so imeli še dve splošni geografiji ter delo o hi- drografiji. Ta generalna dela so dopolnjeva- le knjige, ki so opisovale posamezne dežele au pa le njih dele. Tako imamo »Italiae De- scriptio Geographica« ter obravnave antič- nega in modernega Rima, Benetk in Torina; Francije s Parizom in Versaillesom, Nizo- zemske in holandskega kraja Seyforta. Tem delom bi lahko priključili opis dežele na dru- gem koncu sveta — Mongolije. Posebej smo izločili dela, ki so jih napisali domačini ali pa obravnavajo naše kraje. Prav odnos do te tako imenovane domoznanske li- terature nam pokaže nagnjenja lastnika bi- blioteke do okolja, v katerem je živel. Janez Ludvik Schönleben se je rodil v Ljubljani leta 1618. Tu je obiskoval šole pri jezuitih, študij je nadaljeval na Dunaju in v Gradcu. Ob raznih službah, ki jih je oprav- ljal v cerkveni hierarhiji, je deloval tudi na teoretskem področju. Tako so objavljeni ne- kateri Schönlebnovi govori in dela s področ- ja teologije. Poleg tega ga je vedno zani- mala in mikala zgodovina, čeprav je čutil težave, praznine in zadrege, ko jo je začel pisati, kot toži v nekem pismu. V knjižno delo ga je silil pokrajinski patriotizem; želel je, da bi njegova domovina dohitela zamu- jeno. Tako je v letu Schönlebnove smrti 1681 izšlo njegovo najpomembnejše delo Car- niola antiqua et nova sive Annales sacro- prophani, ki je plod dolgotrajnega zbiranja in urejanja podatkov. V naši knjižnici pa imamo dve izmed številnih njegovih genea- logij — tako »Vera Origo Domus Austriae«, ki je skrajšano zapisan naslov dela Disser- tatio polemica de prima origine Augustissi- mae Domus Habspurgo — Austriacae, 1680, in «Genealogia familliae ab Aursperg« — Genealogia illustrissimae familliae princi- pum, comitum, et baronum ab Auersperg, 1681. Njegovi spisi odražajo zgodovinopisje baročne dobe, ki je zanjo tipična ljubezen do polihistorije, genealogije, historične topogra- fije in analitične kronologij e.^^ Podobna so bila tudi interesna področja Schönlebnovega prijatelja in sodelavca Ja- neza Vajkarda Valvasorja. Glede na to, da smo pred kratkim dobili monografijo o tem znamenitem možu, naj povzamem po njej le podatke o obeh delih, ki sta bili vključeni v smledniško knjižnico. »Crainische Kroniq« — delo v dveh zvezkih je z drugačnim naslo- vom zapisan naslov Valvasorjeve Slave Voj- vodine Kranjske, ki je obsegala 15 tematskih knjig, opremljenih s številnimi slikami. Ker izvod ni ohranjen, ne moremo vedeti, ali je bilo na Smledniku integralno ali le posamez- ni zvezki. Avtor je delo izdal ob pomoči urednika Erazma Franciscija v letih 1686 do 1689. V njem je posegel na razna strokovna področja in z vseh vidikov opisal svojo do- movino. Tako je s tem delom močno presegel Schönlebnove načrte.^* Desetletje prej — 1679 je Valvasor izdal album z nad tristo bakrorezi mest, trgov, samostanov in gradov na tedanjem Kranjskem — »Topographia Ducatus Carniolae modernae«. Besedila je v tej knjigi bolj malo, pravzaprav so to le in- dexi. Več kot tretjino slik pa je kasneje upo- rabil za svoje glavno delo — Slavo. Cerkniško jezero s svojimi naravnimi po- javi je prineslo slavo tako Valvasorju kot nekaj desetletij mlajšemu Francu Antonu Steinbergu. Rodil se je 1684 na Kalcu pri Zagorju na Krasu, a se je družina, ko mu je bilo komaj tri leta, preselila v Cerknico. Na Kranjskem je deloval kot uradnik cesarske dvorne blagajniške in rudarske komisije, ka- sneje pa je bil imenovan za cesarskega upra- 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 vitel j a idrijskega rudnika. Njegovo strokov- no delo je pomembno na izumiteljskem pod- ročju. Iznašel je nov način izpiranja živega srebra in novo napravo za risanje. Se mnogo let po Steinbergovi smrti pa so veljala nje- gova navodila za gradnjo in ohranjanje cest, tako v Avstriji kot tudi v inozemstvu. Vse od mladosti ga je privlačil fenomen Cerkni- škega jezera, a se je k pjemu lahko vrnil še- le po upokojitvi. Tako je leta 1758 izdal de- lo, ki temelji na petnajstletnem opazovanju — »Gründliche Nachricht von dem in dem Inner Crain liegenden Cirknizer See«. V knjigi razpravlja o naraščanju in upadanju jezera, o dotokih, popisuje jame. Imena kra- jev navaja vedno v slovenskem jeziku. Po- leg tega obravnava tudi lov na polhe, ki je tod priljubljen. Delo je izšlo najprej v Ljub- ljani, leta 1761 še v Gradcu in istega leta v francoskem prevodu v Bruxellesu.*** Na Smledniku so imeli njegovo prvo izdajo. Prvo sistematsko zgodovino Hrvatov je objavil leta 1652 na Dunaju Jurij Ratkaj (1612—1666) — v katalogu Georg Rattkaij. Delo z naslovom »Memoria Regum et banno- rum Dalmatiae, Croatiae et Sclavoniae« je pisano v hrvaškem in slovanskem duhu. Manjšo vrednost imajo poglavja o starejših obdobjih zgodovipe, za 16. in 17. stoletje, kjer se je naslanjal na arhivalije oziroma je bil sodobnik dogajanj, pa je pomemben vir. S svojim delom Ratkaj ni doživel popolnega priznanja, v njem je namreč odločno izrazil tudi protireformacijsko stališče, zaradi česar so ga v Frankfurtu obsodili in celo sežgali, v Zagrebu pa so se trudili, da bi bilo prepo- vedano.** »Carinthiae Annallia« — zapis brez nave- dbe avtorja nam daje možnost, da delo pove- žemo s Christalnik-Megiserjevo zgodovino Koroške Annales Carinthiae iz leta 1612. Gradivo zanj je zbral Mihael Christalnik v 16. stoletju, obsežnejšo redakcijo pa je opra- vil nemški humanist in protestant Hieronim Megiser. Pod vplivom nemške humanistične historiografije se je tu uveljavil poleg po- krajinskega tudi nemški koncept slovenske zgodovine.*^ Zgoraj navedeni tako, imenovani domo- znanski literaturi iz smledniške biblioteke bi lahko prišteli še delo o Čedadu — Henric Palladij — Rerum Foro luliensium in Chri- stiani Diplomataria Ducatus Stiiriae. Prosvetljenska miselnost je narekovala tudi drugačno obravnavanje zgodovine. Med vodilnimi predstavniki tega obdobja je bil Voltaire, avtor prvih del, ki so poleg politič- nega razvoja obravnavala tudi širša vpraša- nja, tako zakonodajo^ običaje, trgovino, finan- ce, poljedelstvo in prebivalstvo.*^ S temi principi je prežeto tudi njegovo delo, ki so ga imeli pa Smledniku »L'Histoire de Charles XII, roi de Suede«, 1731. V njem je podal zgodovino po vseh modernih postavkah — dokumentacija, kritično preučevanje ter jo izoblikoval s svojim značilnim dramatičnim pripovedovanjem.** Delno je posegel na ta področja, ki so jih prosvetljenci tako rekoč na novo odkrUi, že Fontenel s svojo razpravo o zgodovini oraklov. Izšla je leta 1687; v naši biblioteki je bil nemški prevod tega dela.*^ Med pomembnimi predhodniki zgodovinopis- ja 18. stoletja, ki so jih imeli na Smledniku, omenimo še Huga Grotiusa ter Sammuela von Puffendorfa.*® Oba sta bUa tudi pravnika in smo ju obravnavali že v predhodnem poglav- ju. Čeprav je doživelo zgodovinsko delo Char- lesa Roinna (1661—1741), janzenista in učite- lja, kritiko, ki mu je očitala, da je hotel »an- tiko tako rekoč pokristjaniti«, je nedvomno njegova »Histoire ancienne» (1730—1737) ve- lika stvaritev in je postala učbenik za to ob- dobje vse do vključno 19. stoletja, tako v Franciji kot izven nje.*^ Knjiga je bila vklju- čena tudi v našo biblioteko. Prav tako pa tudi literarno delo »Arabian Nights«, ki pa je vendar neke vrste zgodovinski vir, vsaj s sta- lišča prosvetljenskega pojmovanja zgodovine. Vključuje tudi etnološke prvine in je bilo verjetno zato sistematizirano v tem oddelku. To so štirje zvezki znanega dela Tisoč in ena noč, ki so büi najprej prevedeni v franco- ščino, nato pa v angleščino in Smledniški so kupili osmo (1. zvezek) oziroma sedmo (2. do 4. zvezek) izdajo tega dela, ki je izšlo v Dub- linu leta 1747 oziroma 1728. POLLITICA ET CAMMERALIA Števučno skromna, a vsebinsko bogata je skupina knjig o politiki in upravi. Med av- torji del, ki so zastopana v tem oddelku, je za nas posebej zanimiv znameniti politični pisatelj Frnac Albert Pelzhoffer baron Schö- nauski, ki se je rodil 1645 (1643?) v Ljubljani. Tu je obiskoval tudi nižje šole, kasneje pa je študiral pravoznanstvo ter opravljal razne funkcije v deželni upravi. V zadnjih letih svojega življenja je izdal velika dela o po- litiki. V njih zagovarja stališče, da je politika sredstvo in ne smoter ter tako služi kot orod- je za javno blaginjo. Da doseže ta pamen pa zahteva predvsem etiko v politiki, in to ne avtonomno v smislu racionalistov 18. stoletja, marveč transcendentno v povezavi z vero. Tako zanika v nasprotju s kasnejšimi policei- sti — prosvetljenci versko strpnost, ker vidi v njej žalitev Boga in politično nevarnost. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 25 Obenem pa priznava, da so monarhi le upra- vitelji držav, ne njihovi gospodarji. Omeju- jejo jih zakoni treh vrst: naravni, božji in os- novni. V ostalem pa so vzvišeni nad zako- nom, vendar to ne pomeni, da ga smejo kršiti. V naši knjižnici je bilo eno Pelzhofferjevih glavnih del »Arcanorum status libri decem«, a le njegov prvi del, ki je izšel leta 1709 v Mayerjevi tiskarni v Ljubljani. Ta še ni vse- boval spornih štirih knjig, VII. do X., ki jih je šele po avtorjevi smrti izdala njegova vdo- va v Frankfurtu leta 1711 oziroma 1713. Pelz- hofferjevi politični nazori, ki jih razgrinja v teh zvezkih, niso bili skladni s tedanjim vlad- nim državnopolitičnim pojmovanjem. Cenzu- ra, ki se ji je knjiga izmuznila, glede na to, da ni bila tiskana v notranjeavstrijskih deže- lah, pa je prav zaradi nje spremenila svoje odredbe. Tako so Pelzhoff er j eve v Frankfur- tu tiskane knjige pri nas zelo redke.** V naši knjižnici imamo le prve tri zvezke znameni- tega dela. Nadaljnji razvoj miselnosti v 18. stoletju je prispeval svoje tudi na področju idej uprav- ljanja, osvobodile so se teokratizma in mo- narhizma ter dobile značaj prosvetlj enega ab- solutizma. Tipičen predstavnik te veje je ba- ron Bielfeld. V svojih delih, med katerimi je najslavnejše Institutions poUtiques (1762), na- pisano v poduk pruskemu prestolonasledni- ku, zagovarja ideje, da ni »politika nič dru- gega nego poznanje sredstev, s katerimi lah- ko narediš državo močno in njene državljane srečne«, prav tako »podaniki niso ustvarjeni za suverena, marveč nasprotno, ker ga oni vzdržujejo in plačujejo«. Vendar obenem sva- ri pred preveliko svobodo. Le v enem pogle- du je Bielfeld širokogrudnejši kot Pelzhoff er, zavzema se namreč za svobodo vere.*^ Knjiga »Stadskunst«, ki je v smledniškem popisu iz- pod peresa obravnavanega avtorja, je verjet- no nemški prevod tega slavnega dela. V 18. stoletju se je poleg drugih mislecev rodil tudi Gottfried Achenwall (1719—1772), ki so mu nadeli vzdevek »oče statistike«. Gradivo za svoja preučevanja je črpal iz zgodovine in naravnega prava. Tako je s kombinacijo strok prišel do posrečenega re- zultata, saj je videl v zgodovini razgibano statistiko, v statistiki pa otrplo zgodovino. Njegovo delo o naravnem pravu je bilo v Prusiji uradno odobreno in so se ga morali držati vsi predavatelji na univerzah. Kot zanimivost naj omenim, da je moral iz nje- ga črpati tudi Kant, ko je predaval v Königs- bergu.so V našem seznamu je Achenwallova knjiga »Grundsätze zur Pollitischen Kännt- niss der Statten«. Druga specialna disciplina, ki se je izo- blikovala skozi to stoletje iz kameralnih ved, je obravnava policije. Glavni avtoriteti na tem področju sta bila Justi in Sonnen- fels. Obravnavala sta podrobnosti o policiji varnosti in blagostanja. Utemeljevala sta njeno vlogo tako v sklopu državne moči kot tudi odnos do podložnikov. Justi j evo temelj- no delo »Cammeral Wissenschaft« v dveh zvezkih je v našem seznamu. Ostale knjige v tem razdelku pa imajo precej splošne na- slove. Največkrat avtorji niso navedeni, tako jih verjetno lahko uvrstimo v skupino pri- ročnikov, ki le dopolnjujejo zgoraj navedena temeljna dela s področja politične uprave. PHILOSOPHI ET MATHEMATICI Na prvi pogled nenavadna kombinacija dveh strok, ki ju v sodobnem času pojmuje- mo daleč vsako sebi, je naslov enega izmed tematskih sklopov v smledniški knjižnici. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da so vanj vključena še bolj raznovrstna dela, kot kaže naslov, saj sta tu poleg matematike tudi fizika in arhitektura. Kombinacija je verjet- no nastala po eni strani povsem zavoljo praktičnosti, saj bi bilo nespametno komaj 13 naslovov deliti v še manjše grupe. Na dru- gi strani pa je tu besedna filozofija pojmo- vana v svojem prvotnem smislu, ljubezen do modrosti, znanja, kot so jo imenovali stari Grki. Med deli, ki jih zajema ta oddelek, bi lah- ko naredili naslednji prerez: štiri pripadajo »čisti« filozofiji, vendar so to po naslovih sodeč le zelo splošna dela, pregledi manj znanih avtorjev. Tri lahko pripišemo mate- matiki, a to so le učbeniki — računstvo (»Rechnenkunst«), aritmetika in geometrija. Podoben je izbor del s področja fizike z mehaniko in astronomijo, ki zajema štiri knjige. Po svoji pomembnosti izstopata pravzaprav le obe knjigi o arhitekturi. Giacomo Barozio da Vingolla je sredi 16. sto- letja izdelal načrt za cerkev II G«su v Rimu. V tlorisu je združil prvine tako renesanse kot srednjega veka. Čeprav zasnova sama in tudi drugi elementi pri tej stavbi — na primer obravnava svetlobe ter notranjščine, niso nastali brez predhodnih vzorov, menijo, da je bil vpliv te zgradbe na nadaljnji razvoj sakralne arhitekture večji kot pri katerikoli cerkvi v zadnjih 400 letih.si Vingola je pri- speval k temu tudi s svojimi teoretičnimi de- li. Tako so jih v 17. in 18. stoletju arhitekti navdušeno prebirali, v tem obdobju so bila ponovno izdana oziroma prevedena.^^ Po- 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 memben je tudi Vignolov prispevek k raz- voju iluzionističnega slikarstva. Verjetno se ne bomo dosti zmotili, če povežemo prisot- nost njegove knjige v smledniški knjižnici s poslikavami, ki so jih v poslopju naredili v drugi polovici 18. stoletja.^^ Dejstvo, da je bila knjiga dodana k prvotnemu seznamu, torej dokupljena v letih 1771—1790, pa nam na eni strani ožje datira nastanek fresk, po drugi pa osvetljuje lastnika gradu in knjiž- nice kot človeka, ki ni le dal naročUo sli- karju, temveč je tudi teoretično preštudiral njegovo ozadje. Poleg ene izmed izdaj Vig- nolovega dela o arhitekturi je bil v smled- niški knjižnici tudi zvezek z enakim naslo- vom »Architectura« (1608) izpod peresa grad- benika iz Strassbourga Daniela Speckla. GRAMATICI Razdelek v sistematskem katalogu, ki je posvečen jezikoslovju, je številčno skromen, jezikovno pa najbolj pisan. Obenem lahko ugotovimo, da je bilo zbiranje dobro načr- tovano, saj ima vsak jezik tako slovnico kot slovar. Tako imamo za štiri glavne jezike — nemščina je pač bila jezik lastnika — v knjiž- nici slovnice in slovarje, pisane v francošči- ni, angleščini, italijanščini in španščini. Se- veda ni nujno, da so slovnice pisane v jeziku, ki ga obravnavajo. Poleg tega je tu še grška začetnica »Gretseri Rudimenta Graecae« ter »Kranjska Gramatka« izpod peresa patra Marka Pohlina. Namenjena je bUa popotnim tujcem in pa zlasti nemško šolanim sloven- skim izobražencem. Pohlin v slovenski knji- ževnosti sicer ni oral ledine niti kot slovni- čar niti kot sestavljalec slovarjev. Razen te- ga pa si je za svoje delo poiskal dokaj po- nesrečen vzorec v čeških slovnicah. Srečne roke tudi ni imel, ko je poskušal v slovenski knjižni jezik vpeljati ljubljansko narečje, razen tega pa je še nerodno zapisoval šum- nike in sičnike. Kljub tem napakam oz. po- manjkljivostim pa Pohlinovo delo vendarle predstavlja mejnik v zgodovini razvoja slo- venske narodne zavesti. V Uvodu in še na več mestih poudarja, da ga boli, da slovenščino zaničujejo. Temu hoče narediti konec, ker je naš jezik prav tako častit in star kakor drugi omikani jeziki. Delo je izšlo v dveh izdajah, v naši knjižnici pa je bila prva iz leta 1768.5* ^.li lahko le na podlagi tega dela sklepamo, da je bil tudi smledniški graščak eden tistih, ki bi se radi naučili »slovenšči- ne, da bi mogli govoriti s podložniki, ki so bili sami Slovenci, brez tolmača«, kot sta pi- sala borlski grof Frančišek Jožef Sauer in njegova soproga okoli leta 1735 PopovičuT^s Johann Christoph Gottsched, nemški teo- log in filozof, ki je bil rojen v okolici Kö- nigsberga v Prusiji, je poleg del s področja govorništva napisal tudi nekaj temeljnih jezikovnih razprav. Tako imamo v naši bi- blioteki »Kern der Sprachkunst« ter »Hand- lexicon der schönen Wissenschaften« (1760) — citirano le »Handlexicon«. Dopolnitev k tem osnovnim knjigam predstavljajo več- jezični slovar — »Annonimus de quatuor Linguis«, pa zbirka sinonimov —¦ »Bischof Thesaurus Synonimorum« ter ne nazadnje zbirka fraz (»Wagner Phraseologia«) in dia- logov (»Sobrino Dialogues«). Čeprav sta na- pisala knjigi uvoda v leposlovje tako v fran- coščini (»Rollin la Maniere d'enseigner les belles Lettres«) kot v nemščini (»Ramler Ein- leitung in die schönen Wissenschaften«) manj znana avtorja, naj ju tu vendar omenimo. Nazadnje naj se ustavimo še pri zbranih spisih — »Gesamlete Schriften« enega naj- bolj cenjenih rokokojskih pesnikov C. F. Gellerta (1715—1769). Delo je za Slovence tem bolj zanimivo, ker je oče Marko Pohlin pripravil prevod njegovih Pisem. Z njim je hotel dati slovenski inteligenci poučno be- rilo in vzorce za slovensko dopisovanje. S tem pa je daleč prehitel svoj čas, kajti do tega, da bi si slovenski razumniki in mešča- ni dopisovali slovensko in da bi si slovenšči- na v družbenem občevanju pridobila vso veljavo, je bila še dolga pot. Delo je žal osta- lo v rokopisu.5* POETAE V tem oddelku je združena vsa beletri- stika, ki so jo na Smledniku imeli, seveda če ne upoštevamo zgodovinskih del, ki več- krat presegajo zgolj znanstveni značaj in imajo tudi literarne vrednote. Ta smo že ob- ravnavali na drugem mestu. Prav tako smo se že dotaknili antičnih avtorjev, katerim pripada kar tretjina leposlovnih del, pred- vsem lirike. Razumljivo je, da med jeziki močno pre- vladuje latinščina, med modernimi pa itali- jaščina, saj so jo upravičeno imenovali jezik pesnikov. Mnogo je k temu slovesu pripo- mogel Francesco Petrarca, ki velja za prvega evropskega humanista. Med njegovimi deli je za razvoj renesančne književnosti goto- vo najpomembnejša zbirka pesmi »Can- zoniere«. Verjetno je bila v našo knjižnico vključena prav ena izmed njenih izdaj, ali pa njen izbor. To je namreč edino Petr ar co- vo delo v italijanščini, ki nam ga je zapustil, v katalogu pa imamo zapisano »II Pet- rarcha«. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 27 v drugi polovici 17. stoletja je objavil zbirko basni Jean de la Fontaine. Ni se podpisal ko njihov avtor, temveč le kot verzifikaor — »Fables choisies, mises en vers par M. de La Fonaine« ter se tako pred- stavil kot naslednik antičnih fabulistov — Esopa in Fedra. Kljub temu pa je z njimi doživel nedeljeno slavo ter vplival na na- daljnji razvoj te zvrsti v času prosvetljen- stva. La Fontainov sodobnik Moliere, s pravim imenom Jean Baptiste Poquelin, se je po- svetil odrskim delom ter s svojimi komedi- jami prikazoval človeške napake sodobnikov. Njegovi junaki so polni predsodkov in intrig, a vendar prevladuje v delih situacij ska komi- ka. Kot sporočilo Molierovih del pa lahko razberemo boj za prirodnost, razumnost in strpnost, prav s tem pa se uvršča med pred- hodnike prosvetljenstva. V naši knjižnici je bilo kar osem zvezkov njegovih dram, žal pa v katalogu nimamo navedenih naslovov — »Comedie«. V 18. stoletju je zaslovel s svojimi kome- dijami italijanski pisatelj Carlo Goldoni. Nje- gove stvaritve so posvečene sodobnim lju- dem, ki jih slika v realističnem ambientu. V preko sto delih je prikazal vse družbene sloje rodnih Benetk ter z njimi izražal pred- vsem simpatijo do srednjega sloja in pre- prostega ljudstva. Goldonijeve drame so s svojimi naprednimi idejami in umetniško kvaliteto hitro prešle meje Italije. Kar tri- najst zvezkov njegovih del je bilo vključenih v našo biblioteko. Od teh je le eno omenjeno z naslovom — »Der Ritter von den Feder- bushe«. O Voltairu, enem vodilnih mislecev 18. stoletja, je Paul Hazard zapisal :»Ali bi sto- letje imelo isti značaj, če bi njega ne bilo?«" Seveda si je pridobil sloves predvsem za- radi svojih filozofskih razprav, a tudi prek odrskih stvaritev je izpovedoval svoj nazor. Zato je zanimiv podatek, da je bilo kar pet zvezkov njegovih del tega žanra — »Oeuvres de Theatre« na smledniškem gradu. Temu mislecu postavlja ob bok Hazard tudi Gott- holda Ephraima Lessinga, najpomembnejše- ga predstavnika nemškega prosvetljenstva, ki obenem velja za enega najborbenejših za- govornikov novih idej v Evropi nasploh. Je začetnik nemške meščanske književnosti, saj je predvsem v svojih dramah obrnil pozor- nost na probleme preprostega ljudstva. Zelo pomembne so tudi njegove basni »Fabellen«, ki so izšle 1759 in so bue v naši biblioteki. Knjigi daje posebno veljavo tudi uvodni esej »Abhandlungen über die Fabel«, v katerem je razgrnil vse karakteristike te literarne zvrsti. Tako ga lahko spoznamo tudi kot literarnega kritika in teoretika. Istim prob- lemom je bilo verjetno namenjeno tudi Sa- ranovo delo »Methodo dello studio de Poeti«, žal kaj več, kot nam pove naslov, o delu nismo mogli ugotoviti. Poleg zgoraj omenjenih knjig imamo v ta del stvarnega kataloga vključenih še vrsto manj znanih avtorjev in del. Njihovo iden- tificiranje pa bi preseglo okvire te obrav- nave. ORATORES Že pri obravnavi del antičnih avtorjev, ki so bila vključena v smledniško knjižnico, smo se dotaknili te literarne veje, ki so jo tedaj zelo negovali. Nekoč je slonela retorika le na prirodni nadarjenosti. Spomnimo se le Nestorja, ki ga Homer imenuje »čarovnik glasu, doneči govorec iz Pila, staremu slajša ko med z jezika je tekla beseda«.Od petega stoletja pred našim štetjem naprej pa je po- stala veščina, ki so jo predavali v šolah. To tradicijo so kasneje prevzeli Rimljani. Kla- sična dela na področju govorništva sta nam zapustila tako Cicero kot Fabius Quintiiianus. Poleg njunih del imamo še po eno Plini j evo in luventusovo, kar smo že omenili. Tem lahko prištejemo še manj pomembnega Afto- nija, vendar je njegov spis »Progimnasmata« vse do 17. stoletja služil kot učbenik retorike. Nemščina si je na tem področju šele uti- rala pot, tako da imamo tudi med osnovnimi priročniki — »Rhetoricae Candidatus« in »Rhetoricae Elementa« le dela v latinščini. Iz tega konteksta izstopata zvezka »Hand — lexicon Rede-Kunst« izpod peresa Johanna Christopha Gottscheda, ki smo ga že srečali med jezikoslovnimi teoretiki, tu pa naj po- udarim, da je napisal kot univerzitetni uči- telj vrsto učbenikov s področja govorništva, ki so doživeli tudi po pet izdaj že v 18. sto- letju, torej obdobju, ko so tudi nastali. MEDICI Po hitrem razvoju teoretične medicine, ki je bil značilen za 17. stoletje, je v nasled- njem obdobju prevladala v tej stroki ekspe- rimentalna smer, ki je rodila daljnosežne po- sledice. Tako se je medicina v tem stoletju otresla skoraj vseh konservativnih in reak- cionarnih teženj in postala pozitvna zna- nost.59 Družbene spremembe pa so narekovale tu- di spremembe v organizaciji zdravniškega poklica. V 18. stoletju se je zelo osamosvojil. 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Zdravniška praksa je prav v tem času iz- oblikovala nov tip zdravnika, tako imenova- nega »hišnega zdravnika«, ki je imel nekako do 1. svetovne vojne veliko vlogo v evropski družbi.«« Tem splošnim težnjam po večjem pozna- vanju delovanja ustroja človeškega telesa lahko verjetno pripišemo precejšnje število medicinskih priročnikov, ki so bili vključeni v plemiške knjižnice. Pariški profesor kirur- gije Dionis je izdal delo z naslovom »L'ana- tomie de i'homme, suivant la circulation du sang et les nouvelles decouvertes.« Njegovo peto izdajo iz leta 1715 so kupili tudi Smled- niški. Poleg tega naj navedem še Blanardi- jev «Lexicon Medicus«, pa »Opus medicus« brez navedbe avtorja. Seveda bi bilo ne- smiselno ukvarjati se s teorijo o delovanju človeškega telesa, če ne bi poznali zdravil. Poznavanje zdravilnih rastlin sega že v naj- starejša obdobja človeške zgodovine. Tako so logično obravnavali skupaj z medicino tudi botaniko ter farmacijo. Johann Schröderus je sestavil priročnika za obe področji. Eden nosi ime »De Plantis«, drugega pa naj nave- dem glede na to, da ga imamo ohranjenega, s podnaslovom vred: »Pharmacopolia medico- chymica sive Thesaurus \pharmacologicus, quo composita quaeque celebriora, hinc Mine- ralia, Vegetabilia & Ammalia Chymico opus non minus utile phisicis quam medicis.« Pe- ta izdaja tega dela iz leta 1662 je v našem popisu. Vsa ta splošna priročna dela so slu- žila verjetno bolj laikom kot pa zdravnikom, tako bi v njih lahko videli delno nadomesti- lo ali dopolnitev k »hišnemu zdravniku«, ki ga je izoblikovalo prav 18. stoletje, kot smo že zapisali. Med deli z medicinskega področja v naši knjižnici izstopa po svoji specializiranosti zvezek, ki ga je napisal francoski kirurg Francois Mauricean (1637—1709). Ukvarjal se je predvsem z nosečnostjo in porod- ništvom ter svoja dognanja strnil v delu »Traite de Malladies des femmes grosses et de Celles qui sont nouvellement accouchees.« Kakšno je ozadje nakupa te tako specializi- rane knjige, lahko le domnevamo, obenem pa prav ob njem vidimo prosvetljensko mi- sel lastnika knjižnice, ki se kot laik skuša dokopati tudi do specialnih spoznanj, ki vpli- vajo na njegovo življenje. OECONOMICI Ekonomija je ena izmed znanosti, ki ima- jo zelo dinamičen razvoj. Dela v tej stroki zelo hitro zastarajo. Tako je razumljivo, da je prav to oddelek knjig v smledniški knjiž- nici, kjer ni bilo niti enega zvezka, ki bi bil napisan v klasičnem jeziku — latinščini. Prevladuje sodobna nemščina. Vpliv eko- nomskih spoznanj se prenaša tudi na doga- janja na manjših posestvih, vse do njihove kuhinje, če nočejo ostati zaradi slabega go- spodarjenja ob strani. Glede na to, da je število knjig v tem oddelku zelo skromno, nismo mogli pričakovati, da bi bila vanj vključena širše zasnovana teoretska dela, ki so nastala v 18. stoletju. Pač pa so tu pri- ročniki s povsem splošnimi naslovi kot »Oe- conomische Schriften«, »Haus Haltung und Landwissenschaft« pa »Landwirtschaft« — vsi brez navedbe avtorjev. Kot posebno sku- pino smo lahko izdvojili kuharske knjige. Uporabljali so tako nemške — »Koch Buch« kot tudi italijanske — »Maniera di Cucina- re« recepte. Poleg tega so si priskrbeli pri- ročnik o pripravi čaja in kave, poživilnih pijač, ki sta si šele v 17. stoletju utrli pot v Evropo. Tako dobimo stoletje kasneje v na- ši knjižnici delo, ki hoče razbliniti dvome o njunih škodljivih učinkih — »Unschuld des Thee und Caffé Getränks«. Ze V predhodnih oddelkih smo naleteli na dela, ki povsem izstopajo iz koncepta po svo- ji specializiranosti in zanje večkrat nismo našli odgovora, kako so »zašla« na Smled- nik. Na tem mestu bi torej hoteli opozoriti na podobno uganko, ki nam jo predstavlja knjiga o granatnih jabolkih — »Granat Ap- fel«. Ali so jo kupili zgolj iz zanimanja za to mediteransko rastlino ali pa so imeli morda celo kakšne ambiciozne načrte, da bi jo go- jili na robu Ljubljanske kotline, ne bomo mogli ugotoviti. Pač pa lahko za delo o vr- tovih, ki ga je kupil Frančišek Smledniški — seznamu je bUo namreč pripisano — trdimo, da ga je uporabljal, ko je dal leta 1779 ure- diti okolico gradu. Kot teoretična osnova je služilo njegovemu naročilu. Knjigo »Die Gärtneren, in ihrer Theorie oder Betrach- tung, aus Praxis oder Übung Beschriben« je napisal Alexander Blond, iz francoščine pa ga je prevedel v nemščino Franz Anton Dan- reitter, visok uradnik, zadolžen za salzburške vrtove, ter ga izdal leta 1731 v Augsburgu. Ta izdaja je bila v naši biblioteki. MORAL Tudi moralna načela, ki so si jih postavili misleci 18. stoletja, so bila na novo izobli- kovana. Treba je büo preseči tista, ki jih je narekovala cerkev, saj bi bilo v nasprotnem primeru vse zgrešeno. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 29 Smledniška knjižnica ima sicer majhno število knjig s tega področja, še manj pa je takih, ki smo jih lahko identificirali, saj so večinoma navedena le po naslovih. Načela predhodnih stoletij izvirajo iz pisem »Lam- bert Lettres«, ki jih je Madame de Lambert naslovila svojemu sinu in hčerki. Povsem drugačen pristop k tem vprašanjem pa izvi- ra iz Grazianovega (Gratianovega) dela »L'homme Detrompe«. Verjetno je to eden izmed kar petnajstih francoskih prevodov del španskega jezuita in moralista Baltasarja Graciana, ki so nastali v letih 1685 do 1716, ko so ponovno odkrili njegova dela, nastala v prvi polovici 17. stoletja. V njih se je po- svečal predvsem preučevanju človeka ter oblikovanju njegovega ideala.^^ Čeprav bi lahko predvidevali, da so knjige kot »Histo- ria Sapientiae et Stultitiae«, »Manier de bien Penser« in »Conseil de la Sagesse« povsem splošnega značaja, pa že njihovi naslovi ka^ žejo novo, prosvetljensko miselnost. Med li- teraturo s področja morale naj omenim še serijo »Spectator«, angleško zbirko osmih knjig s prispodobami raznih situacij, na pod- lagi katerih skuša avtor ovrednotiti ljudi ter njih ravnanje. V uvodu poudarja, da se ne ukvarja z dejstvi, ki so ljudem dana glede na rojstvo, osebo, premoženje, na odlike, ki jih pač človek ima ali ne, ampak s tistimi, za ka- tere se mora sam potruditi, da jih pridobi. Kot zanimivost naj navedem, da so imeH na Smledniku dvanajsto izdajo tega dela, ki je izšla leta 1737 v Dublinu (prva je bila za- ključena 1714. leta). ASCETA Teologija, fakulteta, ki je vse od nastan- ka univerz predstavljala enega izmed temelj- nih študijev, je bila v vseh laičnih knjižni- cah plemiških rodbin močno zastopana. Ta- ko tudi smledniška ni izjema. V grupo knjig z religiozno tematiko so vključene osnovne verske knjige: »Alletz Cathechisme«, »Be- richt aus der Heil. Bibel« pa izbrane pridi- ge »Prieres Choisies«. Temelji krščanske re- ligije so izpovedani tudi v delih kot so »Tri- ompho della Religione», »Perfectio Christi- ana», »Veritates aeternae», vsakdanji rabi pa so namenjeni »Exercitium spirituale quo- tidianum« in »Medicina mentis & Corporis«. Prispodobe iz življenja svetnikov so bile od nekdaj priljubljeno čtivo. Tako so imeli tu- di v naš biblioteki nekaj del tega žanra, npr. »Grosse Giornale de Santi«, »Novena Sacra Sancti Raphaelis«. Težko presojamo o izbo- ru tekstov manj znanih mislecev, ki so uvr- ščeni v tematsko grupo asceta ter o njiho- vem pomenu. Med avtorji je pomembnejši le Rai j, ki bi ga morda lahko enačili z Johnom Rayem (1627—1705), pobožnim puritancem, ki se je med drugim odlikoval tudi pri razi- skovanju zoologi j e in botanike ter si priza- deval za razumevanje božjega stvarstva sko- zi knjigo narave.82 Zal nismo mogli identifi- cirati, katero od njegovih del bi lahko ime- lo nemški naslov »Wiegel der Bedacht«. Naj na koncu tega odstavka izločim še de- lo, ki sicer nima širšega pomena, a je glede na to, da obravnava oglejsko diecezo, teri- torialno vezano na naš prostor — »Proprium Dioces (Diocaes) Aquile j n a parte Imperii.*, VEZAVA KNJIG Raziskovanje vezav je v bibliotekarstvu gotovo ena najmlajših ved, saj se je njeno preučevanje do nedavnega omejevalo zgolj na izdelke, kjer so bili uporabljeni dragoce- ni materiali — slonova kost, zlato ali drago kamenje.^ä Čeprav je bila ta misel zapisana že pred tremi desetletji, lahko ugotovimo, da se stanje ni bistveno spremenilo. Izvza- memo lahko le nekaj razstav, ki so bile po- svečene bodisi knjižnim vezavam v celoti** ali le posameznim materialom, ki so jih pri tem uporabljali.*^ Naj na tem mestu opozo- rim še na kompleksno študijo, ki je sprem- ljala prireditev v sosednji Gorici leta 1986.** Smledniška knjižnica je, vsaj kolikor la- hko sklepamo po identificiranih kosih, ki so danes v knjižnici Narodnega muzeja, enotno vezana, dve varianti sta le pri okrasju na hrbtu knjig. Enako kot tiskani zvezki je po- vezan tudi katalog. Med naslovnico in platnicami so vstavili notranji ovojni papir. Smledniške knjige imajo dve različici tega materiala. Za katalog so uporabili tako imenovani marmorirani pa- pir, ki ga včasih imenujejo tudi turški papir, kajti Turčija je njegova domovina in od tam so ga v začetku uvažali. Konec 17. in v 18. sto- letju pa so njegovo izdelavo osvojile tudi ev- ropske delavnice. Tako lahko zdaj marmo- riran papir razlikujemo po raznih proveni- encah, in sicer od švedskega, italijanskega do grškega in španskega. Smledniški katalog je bil povezan s papirjem okrašenim z vijuganii in krogi rdeče, oker, modre ter bele barve. Podoben papir je bdi zelo priljubljen v 18. stoletju, najboljšo paralelo pa smo našli v goriški knjižnici.*^ Tudi za drugo varianto, kjer je bil uporabljen le bordo rdeče barvan papir, smo našli najbližjo paralelo v sosednji Gorici.*^ Vendar to ne pomeni, da je bil pa- 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 pir uvožen iz Italije, niti da ga je izdelala ista delavnica. Bržčas je to le stanje razi- skav, ki daje tako, lahko tudi popačeno sli- ko. Vzorec je bil narejen s pomočjo glavnika in čopiča, s katerim so razbili enotno barvno površino. Smledniške knjige so bile vezane v tem- nejše rjavo usnje. Platnice niso imele po- sebnih okraskov, le robovi so poudarjeni z enojnim ali dvojnim slepim okvirom. Hrbti knjig so bili sešiti, kar je od sredine 18. sto- letja najpogostejši knjigoveški način. Kljub temu pa so poudarjeni robovi na hrbtih, glede na velikost jih imajo knjige štiri ali pet. Ti okraski, ki imitirajo nekdanje šive, so bili namreč moda.^^ V metopah, ki so tako nastale, so nato s pomočjo plošč odtisnili okras. Knjige v smledniški knjižnici so bile okrašene z zlato barvanimi vzorci, ki so jih naredili tako, da so odtiskovali vzorec prek zlate folije, kar imenujemo zlati odtis ali zlatotisk. Vzorec v prekatih ima dve varian- ti. Pri eni so uporabili le rastlinske motive — dve cvetlici ter jagoda in okras vitic, medtem ko ima druga poleg stiliziranega rastlinja v sredini tudi krono. Na zgornjem delu hrbta knjige je navadno skrajšano za- pisan naslov na rdečem ali zelenem polju. Spodaj pa se nam je pri nekaterih knjigah še ohranila signatura, ki je bUa na hrbet naknadno prilepljena. Podoben način vezave knjig je bil razšir- jen predvsem v nemških deželah v 17. in 18. stoletju.'" Glede na elemente, ki smo jih zgoraj navedli, pa ga lahko ožje datiramo v drugo polovico 18. stoletja. S tem da smo smledniške kose povezovali z izdelki moj- strov, ki so delovali v severno ležečih deže- lah, pa nismo hoteli odkloniti možnosti, da so bile povezane prav v ljubljanskih delavni- cah, kar je najverjetnejše. Tu so namreč v drugi polovici 18. stoletja delovali po štirje knjigovezi, imeli pa so tudi pomočnike — le- ta 1792 npr. pet ter učence. Iz ohranjenih cehovskih knjig lahko dobimo podatek, da je bilo več mojstrov tujega porekla, enako velja za pomočnike. K nam so knjigovezi prihajali z Dunaja, Gradca, Beljaka, Brem- na in Aachena,''* in je zato razumljivo, da se njihovi izdelki niso dosti razlikoval od tistih iz nemških dežel. Ko smo načeli vprašanje, kje so bile smledniške knjige povezane, se moramo do- takniti še tega, kje so jih kupili. Skoraj isto- časno z izumom tiska in prvimi knjigotržci so se namreč pojavili tudi potujoči prodajal- ci knjig. Ti so po sejmih, samostanih, gra- dovih in univerzah prodajali svoje blago. Glavna oblika prodaje pa so vse do 18. sto- letja ostali sejmi, med katerimi je bil najbolj znan frankfurtski. Ljubljana je v 18. stoletju imela tiskarsko in knjigotrško podjetje na- slednikov Janeza Krstnika Mayerja, ki je tu deloval od leta 1678. Primerjava smledni- škega gradiva s knjigotrškim katalogom, ki so ga izdali ob prihodu v naše mesto, pi dala nobenih rezultatov, kar je glede na obravna- vo v predhodnem poglavju o vsebini knjig razumljivo, bile so pač večinoma zelo aktu- alne, tako po datumih izdaj, kot tudi po vse- bini. XXX Naj torej na koncu povzamemo še nekaj misli, ki smo jih sicer delno že izrekli pri obravnavi posameznih poglavij. Knjižnica z gradu Smlednik, ki jo poznamo po katalogu iz leta 1771, je bila enotno opremljena v sti- lu druge polovice 18. stoletja. Čeprav nam majhno število identificiranih knjig iz tega fonda, ki so danes v knjižnici Narodnega muzeja, ne predstavlja neizpodbitnega vira, pa je vendar pomembno dejstvo, da jih je komaj pet za sto let starejših od nastanka seznama, druge pa so tako rekoč sodobne, saj datirajo v sredino 18. stoletja. Enako podobo nam daje tudi vsebinski pregled gradiva, ki smo ga podali po posameznih strokah. Na- menoma smo se tu držali sistematskega de- la kataloga, čeprav so dela večkrat nerodno razvrščena. Človeka spoznamo po tem, kar ga zanima, kar- bere. Slednja misel velja toliko bolj za stoletja, ko je imela pisana beseda monopol na področju informacij. Tako lahko tudi o interesih in nazorih lastnika smledniške knjižnice govorimo na podlagi pregleda del, ki jih je imel. Na njegovih policah so bila tako rekoč dela vseh glavnih mislecev dobe prosvetljenstva. Glede na to, da kljub vse- mu nimamo trdnega dokaza, da je knjižni- co ustvarU šele Frančišek Smledniški, si oglejmo še strukturo dokupljenih del, ki so bila vanjo vključena v obdobju med 1771 ter okoli 1790, in ki neizpodbitno odražajo njegove interese (tabela 2). Knjig razen s pod- ročja zgodovine tako rekoč ni kupoval. Med novitetami je bil priročni atlant, nekaj naj- novejših shematizmov, nekaj manj pomemb- nih del ter RoUinova »Histoire anciene«, Voltairovo delo »Histoire de Charles XH, roi de Suede« ter eno izmed del novelista in zgodovinarja Gregoria Leti j a, ki je živel na prelomu 17. in 18. stoletja, to je knjiga »Theatro belgico«. Da pa ni zbiral le tujih del, dokazuje nakup Valvasorjeve »Topo- graphiae Ducatus Carniolae modernae«, s katero je dopolnU skromno število knjig o KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 31 domaČi deželi. Poleg teh omenimo še obe knjigi, ki jih je uporabljal kot napotke, ko se je lotil obnovitvenih del na gradu. To sta bili Vignolovo delo o arhitekturi ter Blon- dovo o urejanju vrtov. Skromnejša je knjižnica le na področju domoznanske literature. Tako bi jo verjetno lahko dopolnil še z nekaterimi zgodovinski- mi kot tudi jezikoslovnimi deli. Prek knjižnice torej spoznamo duhovni svet moža, ki ga je leta 1765 portretiral ne- znan slikar, Janez Potočnik pa ga 1789 pre- shkal.72 2ivel je v dobi prosvetljenstva, ki pa nikakor ni obšla njegovega posestva na robu Ljubljane, trdil bi lahko celo, da se je za to powo strujo zelo zanimal. Baroni Flödniggi (Smledniški) ne sodijo med zelo pomembne tedanje plemiške dru- žine, čeprav so imeli v lasti deželskosodno gospostvo, Frančišek pa tudi visok naslov dvornega svetnika. V sestavku smo torej obravnavali knjižnico povprečnega graščaka 18. stoletja pri nas. Res je sicer, da je prav to obdobje, ko postane knjiga tudi prestiž,^* vendar pa nam struktura del kaže, da je bil njen lastnik široko razgledan intelektualec ter privrženec prosvetlj enske miselnosti. OPOMBE 1. Na tem mestu se dr. B. Reispu najlepše zahvaljujem, da ml je dal na razpolago še ne- objavljen tekst o smledniškem gradu, ki bo iz- šel v seriji »Kulturni in naravni spomenki Slo- venije«, kakor tudi za številne napotke pri mo- jem delu. — 2. V letih 1929 in 1930 je Slovenec prinesel dražbene oklice, kjer se med gradivom omenjajo tudi Icnjige za naslednja posestva: grad v Gornji Radgond (št. 106, 11. 5. 1929, str. 8; št. 113, 19. 5. 1929, str. 12; št. 290, 20. 10. 1929, str. 16), Krekov trg št. 10 — I. nadstropje (št. 89, 14. 4. 1930, str. 8), Strahlova graščina v Stari Loki (št. 91, 19. 4. 1930, str. 32; št. 107, 11. 5. 1930, str. 16), Cesta na Rožnik št. 1, (št. 167, 24. 7. 1930, str. 2) in Szaparyjev grad v Murski So- boti (št. 176, 3. 8. 1930, str. 18 in št. 227, 4. 10. 1930, str. 3). — 3. Arhiv SR Slovenije, uvod v Gr. A XIV. — 4. M. Pivec-Stele, Srednjeveške knjižnice v Sloveniji, Knjižnica 15, Ljubljana 1971, str. 94. — 5. Gr. A XIV, Famüiaria, št. 46. — 6. Prav tam. — 7. B. Reisp, o. c. (v tisku). — 8. J. Thompson, A history of the principles of librarianship, London 1977, str. 164. — 9. o. C, str. 27. — IO. M. Pivec-Stele, o. e, str. 93. — 11. E. Verona, Form Haedings in Catalogues of the Past and Present, Library Resources & Technical Services 6, nr. 4, 1962, str. 299. — 12. B. Reisp, Mayrjev Catalogus librorum, prvi v Ljubljani tiskani knjižni katalog, spet v evi- denci. Kronika 10, Ljubljana 1962, str. 59 si. — 13. A. Pirjevec, Knjižnice in knjižničarsko delo, Celje 1940, str. 82. — U. B. Reisp, Kranj- ski polihistor Janez Vajkard Valvasor, Ljub- ljana 1983, str. 103. — 15. A. Pirjevec, o. c, str. 84. — 16. M. Pivec-Stele, o. c, str. 93. — 17. F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljub- ljana 1929—1938, str. 169 si. — 18. o. c, str. 212 in si. — 19. Dušan Ludvik, Čopov zapuščinski akt in Čopova knjižnica. Slavistična revija 2, Ljubljana 1949, str. 151 in si. — 20. J. Som, Starejši mlini za papir na Slovenskem, Zgodo- vinski časopis 8, Ljubljana 1954, str. 94 in si. — 21. E. Verona, A historical approach to corpo- rate entries. Libri: International Library Re- view and IFLA Communications 7, Copenha- gen 1956, str. 3. — 22. J. Tompson, o. c, str. 162. — 23. E. Verona, Form Headings in Catalogues of the Past and Present, Library Resources & Technical Services 6, nr. 4, 1962, 304 in si. — 24. Cfr. faksimile, Ljubljana 1966. — 25. A. Gspan, Razsvetljenstvo, v: Zgodovina slovenskega slovstva 1, Ljubljana 1956, str. 356. — 26. M. Smolik, Semeniška knjižnica v Ljubljani, Kul- turni in naravni spomeniki Slovenije 54, Ljub- ljana 1975, str. 12. — 27. J. Thompson, o. c, 146 in si. — 28. A. Pirjevec o. c, str. 82. — 29. B. Reisp, o. C, 103 str. — 30. D. Ludvik, o. c, str. 153. — 31. B. Reisp, o. c, 124 in si. — 32. K. Gantar, Rimska lirika, Ljubljana 1968, str. 52. — 33. P. Hazard, Evropska misel v XVIII. stoletju, Ljubljana 1960, str. 6. — 34. o. c, str. 141 in si. — 35. S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 201 in si. — 36. M Golia — M. Miklavčič, Sprug Oton, Slovenski biogr. le- ksikon 10. zv, Lj. 1967, 427 in si. — 37. I. Mi- klavčič, Schönleben Janez Ludvik, Slovenski biografski leksikon 9. zv. Ljubljana 1967, str. 236 in si. — 38. B. Reisp, o. c, str. 259. — 39. o. C, str. 120 in si. — 40. I. Rakovec, Steinberg Franc Anton, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1967, str. 460 in si. — 41. M. Kurelac. Ratkaj Juraj, Enciklopedija Jugoslavije 7, Za- greb 1968. str. 49. — 42. B. Grafenauer, Struk- tura in tehnika zgodovinske vede, Ljubljana 1960, str. 218 in si. — 43. o c, str. 78 in si. — 44. E. Fueter, Geschichte der Neueren Historiogra- phie, München — Berlin 1911, str. 354 in sl. — 45. o. c, Str. 334 in sl. — 46. o. c, str. 204 in sl. — 47. o. c, Str. 290. — 48. J. Polec, Pelzhoffer Franc Albert, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1956, str. 293 in sl. — 49. E. Spektor- skij. Zgodovina sooijalne filozofije I, Ljubljana 1932, str. 221 in sl. — 50. o. e, str. 267 in sl. — 51. N. Pevsner, Oris evropske arhitekture, Ljubljana 1966, str. 208 in sl. — 52. J. — C. Mo- reux, Histoire de I'architecture, »Que sais-je?«, Paris 1968, str. 102. — 53. M. Cimperman Lipo- glavšek, Iluzionistične slikarije v dvorani gradu Smlednik, Zbornik za umetnostno zgodovino 10, Ljubljana 1973, str. 117 in sl. — 54. A. Gspan, o. C, 356 in sl. — 55. F. Kidrič, o. c, str. 136. — 56. A. Gspan, o. c, str. 360. — 57. P. Hazard, o. c, str. 373. — 58. Sovretov pre- vod Ilijade I: 248—249. — 59. P. Borisov, Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske misli, Ljubljana 1985, str. 215. — 60. o. c, str. 225. — 61. P. Hazard, Kriza evropske zavesti, Ljubljana 1959, str. 301 in sl. — 62. Zgodovina človeštva: Temelji sodobnega sveta, 2. zv., Ljub- 32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Ijana 1974, str. 329. — 63. Geldner, Buchein- bände aus elf Jahrhunderten, 2. Aufl., Mün- chen 1958—1959, Str. 7. — 64. npr. H. Egger, Das Handwerk des Buchbindens in Vergangenheit und Gegenwart, Schriften der Bibliothek des österreichischen Museums für angewandte Kunst 22, Wien 1980. — 65. npr. Europäische Buntpapiere, Schriften des österreichischen Museums für angewandte Kunst 26, Wien 1984. — 66. Prodotto Libro: l'arte della stampa in FriuU tra il XV e il XIX secolo, Gorizia 1986. — 67. o. e, str. 159, nr. 44, si. na str. 164. — 68. o. e, str. 159, nr. 47, si. na str. 165. — 69. E. Diehl, Bookbinding — its background and tech- nique, 1. ZV., New York 1979, str. 39 in si. — 70. H. Egger, o. e, str. 13 in si. — 71. I. Slokar, Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do leta 1860, V: Ljubljanska obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Ljubljana 1977, Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana: razprave 4, str. 26 in si. — 72. V. Steska, Slikar Janez Potočnik, Zbornik za umetnostno zgodo- vino 4, Ljubljana 1924, str. 79. Hrani Narodna galerija, inv. št. 329. — 73. S. Dahl, Geschichte des Buches, Leipzig 1928, str. 165 in si.