—   279   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Iz Ipave 27. velk. serp. M Ipavci radi slišimo, de se kaj od našiga kraja in  od naših zadev dopisuje;
to de, kakor vsaki drugi, tudi mi radi imamo, de je resnica, kar se od nas in naših reči govori, naj že dobro ali slabo zadene. Kdor je dopis iz ^Ipavskiga dola v Novicah 21. aug." *J bral, si mora gotovo misliti, de zavolj pridelkov nismo dalječ od velike nesreče, ki je bila lani Černomeljski kraj zadela, in vender večina Ipavcov še zmiraj Boga hvali, de temu ni tako. Dež nam je res nadležoval, desiravno smo že popred očitno za-nj molili, pa od vodene sile bo malo kdo vedel kaj povedati. Toče smo tudi vmes med dežjem večkrat imeli, in je tudi semtertje kakšniga posestnika terdo pritisnila, je po več krajih večali manj grozdje opikala; ali vender pri vsem tem, ako Bog ne da kaj hujšiga, bo vina več, in ako nam od zdaj zanaprej vreme po-služi, bo boljšiga od lani, in še več bi ga bilo, ako bi ga ne bila slana 16. aprila v boljših vinogradih popalila. De bi bila toča turšici škodovala, še od nobene strani slišali nismo«
Smo imeli priliko od vsih strani doline zvediti, de se Ipavci večidel omenjenimu dopisu čudijo, in de na tako hudo prihodnost, kakor se je g. dopisavec boji, nobeden ne misli; zatorej se nam je potrebno zdelo, žalostno zagrinjalo odgerniti, ki ga je dopisavec čez Ipavo po-gernil.
Pri vsem tern pa mi g. dopisniku ne zamerimo in mu druziga ne svetjemo, kakor de naj drugikrat dobro prevdari, ali je res ali ne, kar kdo pove, preden se slišano naprej pravi, —zakaj o škodah in nesrečah so ljudje pripravljeni ne na libre, temuč na cente pri-kladati. De so g. dopisnika taki prikladavci zapeljali se ne čudimo, ker se je tudi zgodilo, de je bila po kriku ne-kterih mož iz ene soseske naša gosposka cenivško komisijo vzdignila in poslala točno škodo popisovat. Kader pridejo možje na mesto, kodar so imeli pregledovati, ni bilo — kaj popisovati.
Grojzdna bolezen se nam je letos k sreči le toliko pokazala, de vemo kakošna je. Bog daj, de bi s tem za vselej opravili!
O krompirjevi gnjilini se pri nas od več krajev tožba sliši.
Skoraj bi bili pozabili wXovicam" od nekake posebne nadloge spomniti, ki našim kmetam veliko skerb dela. Zaplodilo se je namreč v naši dolini tolikanj vran in kavk, de se kot oblaki semtertje vlačijo in turšične njive, ktere nam letos večji pridelk, kot že ene leta sem, obetajo, s silo napadajo. Kamor se taki vlak vsede , je berž ob tri ali štiri mimike, in od mar-sikakiga posestnika se sliši, de so mu vrane skoraj ves pridelk z njive odnesle. De bi se temu merčesu v okom prišlo, je več sosesk sklenilo včeraj , danes in juter s strelam nad nje iti, in akoravno jih ne potolčiti, jih saj s strelam pregnati.
Iz Verhnike. Včetertikjebila šolska skušnja na Ve rh ni ki. Kaj prijetno je bilo to skušnjo poslušati; neki gospod iz višji cesarske službe se je glasil, da mu je bilo tukaj veliko več veselja, kakor pri mar-sikaki razdelitvi šolskih darov v Ljubljani. Res je bilo veselo viditi in slišati, kako so otroci v drugim razredu lepo in brez vsaciga strahu odgovarjali na prašanja pri branji ali iz slovnice, kako so se pri tabli v računjenji in sostavljanji spisov urno in nekako prav domače obračali.    Spoznalo  se je,   da  se je učenik,   g. Adamič,
*) Gosp. dopisnik je po našim dobrim in dolgim poznanji tako resnicoljuben domoljub, da so ga mogle le naznanila tacih, ktere je veči škoda zadela, navesti, da je »pars pro toto« vzel. Ker pa je »Novicam« vedno resnica čez vse, radi natisnimo pričujoči veselejši pojasnjenje Ipavske letine, in smo prepričani, da bo popravek tudi unimu gosp. dopisniku ljub, ker vemo, da tudi njemu je za resnico mar, in ker ga zamoremo zagotoviti, da popravek izvira iz v vsim verjetnih rok.            Vred.
—    280   —
z otroci dobro trudil. Svoje veselje je bilo spet v per-vim razredu pripravljeno, ker je učil g. Halek, sicer rojen Nemec od češke meje, pa pri svoji posebni pridnosti tudi za uk slovenskih otrok tako dobro ali še bolje pripravin, kakor marsikak slovensk rojak. Tukaj se je oglasil nar pred večji deček, ki je v kratkim pa lepo sostavljenim nagovoru častite gospode poslušavce pozdravil; in sicer mu je beseda iz ust šla, kakor da bi ne bil pervikrat taciga govora imel. Potem so otroci pervo pesem pred šolo iz „Drobtinc" 1. 1851 zapeli; njih malim in tankim glasovam so gosli nekterih večjih šolarjev več moči dajale. Kako da pa so otroci potem lepo zlo-govali in brali, kako na ložji slovniške prašanja odgovore dajali, kako posebno urno in z rabo poštevavnih prihitljejev iz glave poštevali, nočem dalje popisovati^ zadosti je povedati, da smo poslušavci vsi v otroke zamaknjeni bili. Da je tudi keršanski nauk otrokam dobro v glavi bil, in da odgovor ni nikjer zastajal, ko so g. dekan Andrej Pečar, in g. kaplan Svetličič prašali (drugi g. kaplan Hafner so bili po duhovnih vajah zaderžani), da se po takim lahko razume.
V  zadnje pa je prišla za nas nekako nova reč na versto, namreč izpraševanje iz sadjoreje. Pridni g. Halek, ki je sadjorejo se v Kočevji po lastnim nemškim spisu v vprašanjih in odgovorih učil, si je dal ta kratki poduk po zvedenim možu posloveniti in je po tem tudi tukajšnje otroke učil. Z nekakim posebnim veseljem so otroci o sadjoreji pripovedovali, in h koncu nam je večji šolar vse ravnanje pri cepljenji nad pripravnim kolcam očitno pokazal. Pregovor, ki so ga otroci od sadjoreje vedili, sme pač tudi drugod znan biti; takole se glasi *"):
Kjer najdeš kaj mesta,
Zasadi drevo; Ce strežba je zvesta,
Te plača drago.
V  sklep so otroci peli pesem svetlimu cesarju, in zraven so se tudi gosli glasile. Vediti je namreč, da je g. Halek, kakor izurjen godeč in orglar, tudi lepo število mladih godcov zvadil, tako da se o večjih praznikih v novi lepi cerkvi velika godba s pavkami, trobentami, pisali in gosli kakor v kaki veliki mestni cerkvi razlega. Se ve, da so bili po končani skušnji pridniši šolarji in šolarce z lepimi bukvami obdarovani; samo da niso bili vsi otroci veseli, ker niso vsi darov prejeli.— Omeniti je še, da je nekaj otrok tudi v nemškim jeziku skušanih bilo, ker so bili v tem v posebnih urah učeni.
Ta šolska skušnja na Verhniki je bila blezo poslednja v najeti hiši; zakaj zdaj zida soseska s stroški srenjske denarnice novo šolo blizo farne cerkve. Spominja vredno je, koliko da se je v tej soseski v malo več kakor v dveh letih storilo: nova farna cerkev, zdaj že znotraj in zunaj izdelana in olepšana; ponovljen f a-rovž (za kteriga so milostljivi Ljubljanski škof že 1500 gold. podarili) na eni strani, in na drugi pa nova šola, ki ima dosti prostora za učenikovo stanovanje in za dva šolska razreda. Slava taki soseski!         P. H.
*) Hvala, prelepa hvala gospodu Haleku! Hvala pa tudi pridnim mladim sadjorejekam, ki bojo k a daj svojimu mar-Ijivimu učeniku še posebno hvaležni.                        Vred.