409
Podučne stvari.
Nekaj o pravdah in tožbah,
posebno na kmetih,
„Boljša je kratka sprava, nego dolga pravda" — veli star pregovor. Al ta rek, kakor se posebno po nekaterih krajih domovine naše kaže, je dandanes popolno ob veljavo prišel. To pa tudi le prejasno potrjuje, da je stari ,,mož-beseda", staro prijateljstvo, staro usmiljenje in potrpljenje druzega drugim zel6 opešalo, po nekaterih krajih do malega zginilo, kar poleg drugih nezgod tudi v slabih denarnih zadevah med ljudstvom tako potrebni „kredit" čedalje bolj spodjeda. Znani so mi kraji, iz katerih skoraj slednji tožbeni dan skozi celo leto dohajajo ljudje k sodnijam drug druzega tožit in denar zapravljajo.
Demoralizacija glede „mož-beseda" je po nekaterih krajih med ljudstvom uce res tako velika, da bi upniki brez tožarenja svojih dolžnikov v kratkem času ob vse svoje s trudom pridobljeno (posebno denarno) premoženje prišli.
Proti  takim  tožbam,   kjer  dolžniki malomarno in brezskrbno  svoje  dolžnosti  nasproti upnikom zanemar- , jajo, ne more noben pameten človek nič ugovarjati, da-siravno so navadno dolžnikom samim čestokrat pogubo-nosne tako, da jih spravijo ob vse premoženje.
A vse drugačne so pa tožbe neke druge vrste, katerim   podlaga je  neka  prevzetnost  in trmoglavost  in
410
katerim vzrok ni potreba, ampak neumnost. In — to so tožbe med sosesčani samimi zavoljo večih in manjših — dostikrat še piškavega oreha ne vrednih reči, kar bi lahko vse pri svojih občinskih predstojnikih brez posebnih stoškov, dolgih potov, zamude časa v svojo lastno hasen in korist med seboj  — poravnavali.
Le-setn spadajo sledeče prilike: nekatera motenja posestva, nekatere tatvine vrtnih, gozdnih in poljskih pridelkov, stelje, drv in drugih enacih stvari na tujih zemljiščih, poškodovanje polja, travnikov in senožeti s tujo živino, samovlastno vozarenje ne po pravih potih, nego čez tuje travnike, njive in senožeti, nepremišljeni prepiri itd.
Znani so mi premožni imoviti posestniki, kateri so po tacih tožbah ob vse premoženje prišli. Take tožbe, izvirajoče iz golega napuha in trmoglavosti, so pač naj-ostrejše obsodbe vredne! Nasledki so jim navadno: jok in tuga obupajoče žene , zdihovanje po milem kruheku in potrebni obleki nedolžnih in lačnih otrok, propali in bledi, bolj sencam podobni obrazi, pomanjkanje, glad, prepiri, kletvina, jeza, tatvine, demoralizacija itd. Vse to ima gotovo še brez števila druzih prežalostnih nasledkov ne le za prizadete, nego temveč za cele občine.
Enake tožbe in pravde požro po nekaterih krajih leto in dan cele tisočake denarja. Kolika je pa zamuda časa, kateri bi se bil dal tisočkrat bolje vporabiti in obrniti!
Pri tej priliki pride mi na misel neka zgodbica iz lanskega leta.
Zbesedili ste se v neki vasi dve stranki za prazno — ničvredno — reč. Na to še malo popraskanje sledi; zdajci gresta ena drugo k sodniji tožit. Dan obravnave se določi, vsaka svoje priče seboj vzame. Sodnik, moder in previden mož, obravnavo izvrši, ter koneČno obe stranki po nekoliko dni v zapor dene. — Da bi bilo pač več tako modrih in previdnih razsodeb pri tožbah za — prazni nič! Koliko potov, denarnih stroškov in zamude zlatega časa bi se s tem neumnim pravdanjem prihranilo , ter bi jim slednjič slast po brezpotrebnem toža-renji — pošla, kar bi tudi sodnijskim uradnikom njihovo poslovanje mnogo olajšalo, ijudem pa na stotine denarja in časa za bolj važna opravila prihranilo. To bila bi ob enem dobra zagozda Čedalje bolj razširjaj o -čemu se uboštvu, katero z drugimi nadlogami vred cele dežele preti z vso silo vničiti.
A — ljudje naj bi pa tudi to enkrat dobro si v spomin vtisnili, da „kar je moje, to ni tvoje \u
Sklep: „Prava krščanska odgoja se še vse preveč pogreša". — Ljudska šola ima tu še obširno ledino orati!                                                           Martinjivrhar.