ČRTICE O BIVŠI OBČINI VIČ A N T E BEG Mesto živi z okolico. Največji poudarek ji daje, osre- dotočuje jo v sebi. Nešteto vezi ju veže v preteklosti, nešteto se jih med njima spleta v sodobnosti. To niso samo vezi prometnih žil, ki vodijo iz mesta skozi nje govo okolico daleč v svet, temveč so še neštete druge, za značaj mesta mnogo važnejše vezi, ki ju ne vežejo samo mehanično, prometno, ampak ju družijo v eno ten organizem in ju vedno bolj spajajo. Take so pred vsem vezi krvnega sorodstva, ki ju vežejo, ki mesto, katero je po svojem globljem bistvu in značaju zapi sano neizbežnemu izumiranju, neprestano pomlajajo. Take vezi so vezi trgovske vzajemnosti, socialnega iz popolnjevanja in skupnost najvažnejših, za kako de želo najznačilnejših neposrednih življenjskih sredstev, živil in hranil. Take vezi so dalje vezi duhovnega so žitja, vzajemnega oplajanja in izenačevanja ter ne šteto drugih bolj ali manj važnih skupnosti. Mislim, da je ni večje zablode od tiste, ki skuša uve ljaviti naziranje, ko da je mesto nekaj posebnega, višjega, svoji okolici tujega ali celo ustvarjenega, da jo postavlja v senco, da ji gospoduje, da jo gospodar sko zasužnjuje. Mesto je po svoji kulturno zgodovinski stopnji sicer višja oblika družabnega in gospodarskega razvoja od svoje kmečke okolice, pri nas res kar redno izraz kulturno in gospodarsko našo sredino kolonizu- jočih, plemensko okolici največkrat tujih činiteljev, je pa kljub temu nujno dopolnilo te sredine, zahteva, ki se ji na določeni stopnji razvoja naša zgodovina ni mogla ogniti in ki jo danes skladno dopolnjuje do tiste celote, v kateri se naša domovina kaže svetu kot enakopraven činitelj življenja na zemlji. Naj velja trditev, da so bili prvi meščani med nami tuji nase ljenci, ki so šele učili sredino, v kateri so se naselili, višjih oblik obrti, gospodarstva, civilizatoričnega in kulturnega življenja. Naj so kot priče o njih ostala med nami našim ušesom tuja imena, katera nosijo ljudje, ki že stoletja čustvujejo po naše, naj so pone kod mesta med nami prav do naših dni vzdrževala zunanji videz svoji okolici narodno tujih selišč — no tranje to že zdavnaj ni bilo res. Uprava in trgovina sta sicer res še stalno dovajali ugledne posameznike tuje krvi naši sredini, toda zakon neizogibnega izumi ranja, ki je najvišji zakon vsake meščanske sredine, jih je neprestano uničeval in se je pravo pomlajevanje vršilo samo z dotokom sveže krvi iz okolice. Koliko se je ta kri v posebnih razmerah prejšnjih stoletij sicer prilagodila tradicionalni sredini teh mest, se nam resnično ne zdi bistveno važno, ker je življenjska sila okolice že zdavnaj nadvtadala v nji in iz skušnje zad njih sto let vemo, da nam po odstranitvi prehodnega elementa, ki ga je dovajala posebno upravna politika, naših mest sploh ni bilo treba poslovenjevati. Bila so namreč že davno naša, ker so nam služila, se iz naše krvi množila. Okolice in mesta torej ni mogoče ločiti v preteklosti, še manj v sedanjosti. Vsi urbanistični problemi so ob enem že sami po sebi tudi problemi mestne okolice in napredek ali nazadovanje tako zvane okolice sta naj ožje zvezana s pogoji, ki izvirajo iz mesta. V zadnjem desetletju so se izvršile v razmerju na ših mest do okolice važne spremembe, v razvoju vseh naših mest nedvomno najvažnejše spremembe od nji hovega postanka konec srednjega veka sem. Večina mest je namreč po odločitvi vlade povečala svoje ozemlje na račun bližnje okolice, kar pomeni, da je bližnja okolica prav za prav nehala biti, kar je v raz merju do naših mest doslej bila in je sama postala del enotnega, v mestu v vsakem oziru osredotočenega organizma, širša okolica pa je prevzela vlogo prejšnje bližnje okolice. Nekdanjemu y, purgarskemu« dosto janstvu so bila s tem izpodmaknjena tla. Kolikor je živelo mesto doslej umetno, iz svoje okolice izvzeto, posebno življenje, toliko se je sedaj spojilo s svojo deželno sredino, toliko bolj je bil zasut jarek, ki je ločil mesto od dežele. Napačno je mnenje, da je bil s tem spodkopan pr votni, zgodovinski, družabni in kulturni pomen mest. Prepričan sem, da bo prav v tem, od dosedanjega še tesnejšem sožitju mest z okolico začetek novega raz cveta naših mest, katerih smisel je ostal nedotaknjen. Nova, velika Ljubljana je s svojimi novimi mejami zajela velikanska okoliška ozemlja, okoliške občine in vasi so naenkrat postale mestna predmestja. Stara imena teh krajev pa žive dalje, še več, dalje živi tudi neka ožja skupnost teh krajev, ki bo gotovo še dolgo ostala. Šiška, Zelena jama, Moste, Vič, Rožna dolina in nebroj drugih imen bo živelo dalje, z njimi pa tudi posebni značaji, ki so se v teku časa razvili pri prebi valcih teh krajev. Ostalo bo torej ime in značaj ljudi; od kod pa eno in drugo izvira, kje so njegove kore nine, se naglo pozablja. Da ohranimo izročilo o teh nekdaj okoliških krajih, smo se odločili, zapisati in priobčiti to izročilo, kolikor nam bodo pisatelji na razpolago. Zgodovinsko i n sodobno se nam namreč problem mestne okolice ne zdi prav nič manj važen kakor problem mesta samega. France Štele. Za jugozahodnimi mejami nerazširjene Ljubljane se je razvilo eno najvažnejših predmestij leta 1935. ustanovljene velike Ljubljane, ki ga poznamo največ pod imenom Vič. Ime Vič je utemeljeno zgodovinsko, ker je naselje Vič najstarejši del tega novega okraja in ker je tudi prejšnja okoliška občina nosila to ime. Vič sam je precej oddaljen od zgodovinske Ljubljane, dobil je pač svoj poseben pomen za razvoj predmestne Ljubljane predvsem zato, ker mimo njega vodi pra stara, od antike sem najvažnejša ljubljanska pro metna žila, Tržaška cesta, od katere se prav na za četku Viča odcepi za zvezo Ljubljane z bližnjo in daljno dobrovško - polhograjsko okolico glavna pro metna zveza, Cesta na Dobrovo. Razumljivo je, da se je pri širjenju zgodovinske Ljubljane v okolico pola goma polnil predvsem presledek ob Tržaški cesti, kjer je nastalo v novejšem času kot nekako dopolnilo zgo dovinskega kmečkega Viča novo naselje Glince, ki je Vič približalo Ljubljani. Po šoli in župni cerkvi na meji starejšega Viča in novejših Gline je nastal važen 26 vozel, ki je zvezal obe ti dve naselbini v višjo celoto, katere pomen v zadnjih desetletjih naglo narašča. Na severozapadni strani južne železnice, ki je do križišča s Cesto na Dobrovo naj ostrejša meja Glinške naselbine, in Večno potjo pa je nastala med železnico in Večno potjo prav tako v najnovejši dobi druga, Glincam v marsičem podobna, a večja in po svojih ambicijah zelo živahna naselbina, Rožna dolina, od koder gre težnja po razširitvi na zapadno od nje le žeče Brdo. Tako nastaja pred našimi očmi in se v novi Ljub ljani vedno bolj uveljavlja viška predmestna skupina, ki vedno bolj povezuje v celoto Vič, Glince, Rožno dolino in Brdo. Tudi meja napram nekdanji Ljub ljani se naglo zabrisuje, prometne vezi z jedrom Ljub ljane so danes že vsestransko izkristalizirane, pre sledki se naglo zazidujejo in se zgodovinska Ljubljana in novo predmestje po neštetih vezeh vedno ožje spajata. V 12. stoletju so dobili koroški grofje, poznejši vojvodi Sponhajmski mesto Ljubljano z gradom in z obsežno okolico kakor tudi Kostanjevico; v 13. sto letju sta jim pripadla še Kranj in Tržič. K ljubljanskemu gospodstvu Sponhajmovcev je ra zen ljubljanskega gradu in utrjenega mesta pripadalo še mnogo gradov od Save do Logatca, od Sore do Tur jaka. Sponhajmski grof Ulrik III. je imel že leta 1261. na Viču utrdbo (castrum). Najbrž je to bila vodna utrdba ob Gradaščici, in sicer nekje tam, kjer stoji danes novi gasilski dom ali Poklukarjev dvorec, ki ga ljudstvo še vedno imenuje »grad«. Morda se je imeno vala prvotna utrdba pozneje Windischhof (sloven ski dvorec), kakor je domneval pok. trnovski župnik Vrhovnik. Sedanji »grad« (lastnik sedlar Iskra) ima v veži vzidano kamnito ploščo z letnico 1669. Plošča je bila vsekakor prenesena iz starejšega gradu, ker sedanje poslopje, sodeč po stavbarskem slogu, ni niti 100 let staro. Stara imena na viškem ozemlju so vsekakor Vič, Utik in Rožnik. Utik se v obliki Luttich, kar pa je verjetneje Vutik = Utik, pojavi že leta 1178. (neza nesljivi zapis imena se opira na prepis izgubljenega originala v 18. stoletju). V listini iz 1. 1312. pa imamo obliko Weytickk. Krajevno ime Vič srečamo v oblikah Weyze in Weycz v listinah leta 1339., 1414. in 1431. Rožnik se v obliki Rosenpach srečuje večkrat v 15. sto letju v listinah iz let 1403., 1414., 1415. (Zacharias der Rosenpacher), in 1431.1 Valvasor omenja Vič (Weutsch sonst Nauizhe — na Viču) in piše, da je tam dober mlin in lep dvorec, ki je bil takrat last Gainzla. že leta 1443. je cesar Friderik razsojal v zadevi nekega mlina na Viču. Naš domači zgodovinar, pokojni profesor Vrhovec, je sodil, da izvira ime Vič od gradu VVittik in se pri tem sklicuje na Tramplerjev atlas, ki navaja Wittik- Wald = Viški gozd. Ljudstvo pa Viškega gozda ni nikoli poznalo, zato je bolj verjetno, da je po gradu Wittik dobil ime gozd, ki se je raztezal, kakor se deloma razteza še od Viča čez Brdo in Vrhovce do gradu Bukaliče2 in za gradom po vseh vrhovih do Prevala, t. j. do ceste, ki veže št. Vid z Dobravo in 1 Za te podatke se zahvaljujem g. unv. prof. M. Kosu. 2 Za grad Bokalce (Stroblhof) ima že A. Mell (Ent- wicklung Krains) ime Bukaliče, t. j. od bukovega gozda. kjer je kmet Prevalnik. Ta gozd se še danes imenuje Utik, vas pod gozdom proti Ljubljani pa Podutik. Ime Vič izvira bolj verjetno iz lat. vicium (opidi), t. j. predmestje ali pa iz vicus, t. j. vas. Prav malo je verjetna razlaga za Vič iz besede bič (bičje), t. j. močvirska trava. K ljubljanskemu gospodstvu Sponhajmovcev so spadali prvotno v bližini tudi sledeči gradovi: Buka liče, Čeplje (pod Toškim čelom) in Jetrbenk (Herten- berg) blizu Sv. Katarine. Imenovani kmet Prevalnik (Prevolnigh) je bil podložnik graščine čeplje. O zad njih dveh gradovih ni skoraj nobenega sledu več. VIČ IN GLINCE Prvotna in najstarejša naselbina na tem ozemlju je bil Vič. Prebivalci so bili, kakor po večini še danes, precej trdni kmetje. Nekdaj so kmetovale največ le ženke, moški pa so prevažali razno blago iz Ljubljane v Trst in nazaj. Zaradi tega je bilo blagostanje v kmečkih domovih, toda naselbina se ni dosti širila, ker ponosni kmetje niso prodajali zemlje za stavbišča in sploh niso marali priseljencev v svoj krog. Leta 1783. je imel Vič 43 hiš in 297 prebivalcev, Glince, t. j. naselbina na obeh straneh Tržaške ceste, pa so štele 17 hiš in 117 prebivalcev, torej skupno 60 hiš in 414 prebivalcev. Obe naselbini sta tudi pozneje le 27 počasi rasli, da sta šteli leta 1868., torej po 85 letih, še vedno samo 82 hiš in 574 prebivalcev. Prirastek je torej znašal le 22 hiš in 160 prebivalcev. Leta 1880. so bile v obeh naselbinah 103 hiše z 944 prebivalci, torej je v 12 letih znašal prirastek 21 hiš in 370 pre bivalcev. Leta 1900. so našteli v obeh naselbinah 201 hišo in 1738 prebivalcev, torej je v 20 letih priraslo 98 hiš in 794 prebivalcev. Leta 1925. so našteli na Viču 966, na Glincah pa 1977 prebivalcev, skupno 2943 prebivalcev. Leta 1931. so našteli na Viču 1330, na Glincah pa 2197 prebivalcev, skupno 3527 prebi valcev. V 6 letih je torej znašal prirastek 584 duš. Glavni prirastek je dajala vedno naselbina Glince, ker se je širila proti železnici in proti Gradaščici, pa tudi v Mestni log. Precej se je tudi razmahnila kolo nija Bonifacij (zadaj za Slamičevo tovarno). Danes štejeta Vič in Glince nad 4000 prebivalcev, ker se zadnja leta tudi vas Vič močno širi. Posebno bivši Po- klukarjev travnik (»Vaščak«) med železnico in Cesto na Brdo bo kmalu ves zazidan. Na Viču še tudi danes nimajo ceste in ulice imen, temveč imajo hiše še vedno tekoče številke, dočim imata Rožna dolina in Glince ceste z rimskimi števil kami. Vseh cest (ulic) je na Glincah 21. Svoječasno je šel ves promet proti Vrhniki in Trstu kakor tudi proti Dobrovi in Polhovem gradcu skozi vas Vič. Cesta proti Dobrovi je bila izpeljana skozi dvorišče gostilne Robežnik, p. d. žabar, od tam v hrib čez Vrhovce proti gradu Bukaliče in dalje vedno pod hribovjem na levem bregu Gradaščice. šele za Stran sko vasjo je bil most čez Gradaščico. Istotako je šla cesta na Vrhniko in Trst mimo Robežnikove hiše (med to hišo in Mesesnelovim mlinom), od tam pa v ostrem ovinku čez Gradaščico mimo sedanje kisarne »Vinocet«. Francozi so hoteli nevarni ovinek odpra viti ter so ponujali lastniku vogalne hiše (danes No vak) lepo odkupnino. Ker pa se je kmet branil, so začeli Francozi graditi novo cesto, sedanjo Tržaško cesto. Nasipni material za novo cesto so Francozi kopali za Robežnikovim hlevom, kjer je nastal globok in širok jarek, ki nosi še danes zagonetno ime »Ra- hatiila«. Pred kakimi 300 leti je pri veliki povodnji vdrla Gradaščica čez travnike v tako zvani Mali graben ali Stržen. Posledica je bila, da je ostal Vič 3 leta brez vode (gonilne). Končno so Vičani najeli nekega »Ižan- ca«, katerega ime ni znano; ta je zgradil jez in spravil glavni del Gradaščice v njeno prvotno strugo. Delo je bilo za tiste čase izvršeno naravnost mojstrsko. »Ižanec« je zabil ogromne hrastove pilote, vmes pa je polagal velike kvadre iz polhograjskega dolomita, šele pred leti (po velikih poplavah) so morali jez prvič popravljati. Ker so torej večino Gradaščice spra vili nazaj v njeno staro strugo, je nastala v Strženu široka mrtva struga, da so morali novi most na cesti proti Vrhniki zgraditi v dolžini nad 60 m, od tod ime Dolgi most (gostilna). Za časa Marije Terezije so mrtvo strugo deloma zasuli, živo strugo pa tudi zožili, da meri sedaj most samo še 24 m. To pa je bila baje velika napaka in vzrok poznejših poplav. Vzrok pa je bil pač tudi preozek predor pod železnico.3 Leta 1877. je dne 23. aprila pogorela skoraj vsa vas Vič, t. j. 35 poslopij. Poslopja so bila na pol lesena in večinoma s slamo krita. NOVA NASELBINA ROŽNA DOLINA K naglemu razvoju občine Vič po letu 1900. je pri spevala poglavitno nova naselbina Rožna dolina, ki se razteza od Večne poti pod Rožnikom do bivše južne železnice. Povod za ustanovitev idilične Rožne doline, ki je lepa delavska kolonija, je bil potres leta 1895. Potres je porušil v Ljubljani večino najstarejših hiš, kjer so imeli delavski sloji poceni stanovanja. Pok. dr. Krek in dr. žitnik, ki sta imela pravo srce za de lavske trpine, sta ustanovila »Slovensko delavsko stavbno društvo«, ki je po potresu začelo svojim čla nom zidati hišice (najprej v Vodmatu, na Kodelije- vem in v Koleziji v Trnovem). Kmalu pa je zmanj kalo blizu Ljubljane cenih stavbišč, zato je društvo kupilo velike travnike med železnico in Večno potjo. Pri tem je društvo mislilo v prvi vrsti na delavstvo bližnje Tobačne tovarne. Travniki pa so bili zamoč virjeni in brez jarkov in odtokov. Seve tudi cest in 3 Gornje podatke je dobil pisec poglavitno iz razgovorov in beležk pokojnega župana Andreja Kneza, ki je kot mnogoletni predsednik Odbora za osuševanje barja pre brskal vse tozadevne vire in si beležil ustna sporočila najstarejših Vičanov. 28 SOKOLSKI DOM NA VIČU poti ni bilo. Prvi si je postavil hišo pokojni Matevž Perne (1898.) pod železniškim na sipom, kjer je bil še kolikor toliko dvignjen svet. Drugod so prvi naseljenci imeli po svojih vrtovih velike skale in po skalah položene deske, da so mogli priti do svojih hiš. Leta 1903. so si novi kolo nisti ustanovili Olepševalni odbor, ki se je leta 1905. pre- osnoval v Olepševalno dru štvo. Prvi predsednik je bil že omenjeni Matevž Perne. Z nadčloveško vztrajnostjo in delavnostjo svojih članov je društvo kopalo jarke, polagalo mostičke in gradilo pota in ceste. Člani, ki so bili povečini čez dan v službah v Tobačni tovarni, pri pošti, želez nici in drugod, so ponoči opravljali prostovoljno tlako ter pri petrolej skih svetil j kah kopali in vozili samo- kolnice. Viška občina ni mogla pomagati novi nasel bini zaradi pičlih dohodkov, a viški kmetje, ki so vla dali pri občini, tudi niso posebno prijazno gledali nove delavske naseljence. Rožnodolci so si torej le z last nimi žrtvami in napornim delom ustvarili prav lično kolonijo po ameriškem načinu (ravne ceste z rimski mi številkami). Olepševalno društvo je na iniciativo upokojenega učitelja Srečka Majerja začelo prirejati velike vese lice za zbiranje dohodkov. »Rožnodolski sejmi« so privabljali zelo veliko udeležbo iz mesta. Ob 10 letnici Olepševalnega društva (1915.) je bilo v Rožni dolini že 110 hiš in 1683 prebivalcev. Med vojno je društvo počivalo, ker so bili moški skoraj vsi mobilizirani, a leta 1922. se je prebudilo k novemu delovanju. L. 1930. je Olepševalno društvo praznovalo 25 let nico obstoja. Takrat je bilo v Rožni dolini že 314 hiš in 2159 prebivalcev. Pri ljudskem štetju 1931. je imela Rožna dolina 340 hiš in 3431 prebivalcev, torej je v enem letu priraslo 26 hiš in 1272 duš. Danes šteje Rožna dolina najmanj 400 hiš in nad 4000 prebivalcev. Rožna dolina ima 21 cest, ki so kakor v Glincah večinoma še vedno označene s prvotnimi rimskimi številkami. Ceste, ki tečejo vzporedno z železnico, imajo številke (II—XX), navpične, t. j. od železnice proti Rožniku, pa I—XXI. Rožna dolina sega preko Večne poti do vrha Rož nika, torej spadajo k Rožni dolini tudi Strelišče, Rož nik s cerkvijo, Podrožnik (mežnarija) in bivši Koll- manov gradič. Novi gradič je šele 30 let star. Prvotni grad je bil iz srede 18. stoletja in se je imenoval »Ro- senbichl« (Rožni grič). Lastniki so se naglo menja vali. Pozneje so imeli grad ljubljanski meščani Seu- nigi, ki so že leta 1817. kupili grad Bukaliče. Od Seunigovih dedičev je v začetku tekočega stoletja kupil grad ljubljanski gostilničar Fr. čonžek, ki je imel tam dobro obiskovano gostilno. Od njega ga je kupil ljubljanski trgovec Kollman, ga podrl in sezidal nov gradič, ki je danes last mestne občine ljubljanske. K Rožni dolini spadate tudi tako zvana Nova vas (danes dejansko stara vas) in nova kolonija Stan in dom na desnem bregu Glinščice. Je pa v bližini še druga kolonija Stan in dom blizu Tobačne tovarne, ki je spadala že prvotno pod mesto in katero so ša- Ijivci zaradi strmih in koničastih streh prekrstili v »špicasto«, a tudi »mavrohovo« kolonijo. Zanimiva je zgodovina viške ali rožnodolske kolo nije Stan in dom. Generalni vikar ljubljanskega ka- pitlja Jakob pl. Schilling je imel nad Cesto na Brdo obsežno njivo, »Paradižko« imenovano. Na vrhu njiv je še danes mejnik z letnico 1783. Najbrž je segala do tja nova frančiškanska župnija, pod katero je padel leta 1783. Vič, dočim je sosedna naselbina Vrhovcc vedno spadala pod župnijo in občino Dobrovo. Ime novano njivo Paradižko je podedovala ljubljanska škofija. Po vojni je škof Jeglič, da se izogne agrarni reformi, podaril njivo Paradižko viški občini. Občina je njivo zamenjala za svet ob Glinšici, kjer je kmalu nato zrastla naselbina Stan in dom kot podaljšek rožnodolske Ceste VI. Brez dvoma bi nudila Paradižka mnogo lepša stavbišča s krasnim pogledom na mesto in planine, ki ga ob Glinšici ni, toda odločevalo je, da bi zaenkrat manjkalo vode. Leta 1903. je bil novi naselbini Rožna dolina dovo ljen 1 odbornik v viškem občinskem svetu. Rožno dolci so za ta častni posel izbrali mizarskega mojstra in posestnika Jurija Petrovčiča, ki je bil od začetka najbolj agilen borec za pravice Rožne doline. On je dosegel, da je leta 1906. dobila Rožna dolina 5 odbor nikov. Petrovčič je ostal v občinskem odboru nepre trgoma od leta 1903. do 1925., ko je bil izvoljen za viškega župana, županoval je 10 let, t. j. do 1935., ko je bila občina priključena mestni občini ljubljanski, župan Petrovčič, ki je umrl letos na novega leta dan, ima izredno velike zasluge za občino Vič, posebno pa še za Rožno dolino. Najprej je izposloval regulacijo Gradaščice in Glinšice (2 lA milijona din), da so iz ostale poplave. Leta 1925. je dosegel, da je dobila ob čina Vič električno razsvetljavo iz mesta. Prej je par let dajala razsvetljavo Vojnovičeva elektrarna, ki pa ni mogla nuditi dovolj toka za naglo se razvijajoče 29 nove naselbine. Leta 1929. je Petrovčič dosegel, da sta naselbini Rožna dolina in Glince dobili vodovod iz mesta, dočim si Vič še vedno pomaga z domačimi vodnjaki. Leta 1932. je občina Vič pod Petrovčičevim županovanjem izvedla kanalizacijo po Rožni dolini in Glincah. Velikega pomena za napredek viškega kraja je tudi podaljšanje tramvaja do Viča. KDAJ JE POSTAL VIČ SAMOSTOJNA OBČINA? Po zabeležkah pokojnega župana Andreja Kneza se je to zgodilo leta 1825. L. 1935. je bila viška občina združena z mestno občino ljubljansko in je obsegala 656 ha in 24 a. Prvi viški župan je bil \Vohlmut, p. d. Pemc, go stilničar na Glincah. Baje je bil doma iz Češke. Pri hiši je bila še dolgo po njegovi smrti gostilna »pri Pemkah«, kamor je zahajal tudi dr. Prešeren. Sledili so župani: 2. Schrev, oče še živega Jeana Schreva, 3. Boštjan Selan, p. d. Mežnarjev (ker se je priženil k žabarju — danes Robežnik — s Podrožnika, kjer je bila, in je po vknjižbi še danes mežnarija za cerkev na Rožniku); 4. Andrej Knez, p. d. Kovačev, oče 11. žu pana istega imena. Knez (oče) je bil prvi narodno zavedni župan, ki je 1. 1868. sopodpisal oklic za viž- marski slovenski tabor; 5. Ločnikar Tomaž, opekar- nar in tovarnar salam na Viču (v njegovi hiši je danes kisarna »Vinocet«); 6. Ločnikar Ernest, sin prejšnjega; 7. Andrej Mesesnel, oče sedanjega mli narja Edvarda Mesesnela na Viču; 8. Andrej Ma rinko, p. d. Rutar na Glincah; 9. Fr. Javornik, trgovec, na Glincah; 10. Fr. Oblak, kmet na Glincah; 11. An drej Knez, posestnik in uradnik v Tobačni tovarni (sin 4. župana); 12. Klemenčič, posestnik in sobni slikar na Glincah; 13. Ivan Gale, bivši tovarnar ce mentnih izdelkov in posestnik v Rožni dolini; 14. Ju rij Petrovčič, posestnik in bivši mizarski delovodja v Rožni dolini. Izmed bivših županov še živita Gale in Klemenčič. ŠOLSTVO Za šolstvo so se začeli Vičani brigati šele proti koncu preteklega stoletja. Prej so hodili viški dečki v tako zvano Reduto pri Sv. Jakobu (danes mestna dekliška osemrazrednica), deklice pa so obiskovale ljudsko šolo pri Uršulinkah. Sicer je bila že leta 1787. usta novljena v župnišču v Trnovem enorazredna ljudska šola, ki je bila namenjena tudi za viško mladino, toda viški dečki so raje hodili k Sv. Jakobu, od leta 1875. pa v novo II. mestno deško ljudsko šolo na Cojzovem grabnu. Ker pa so se mestne šole branile viških otrok, jih mnogo sploh ni hodilo v šolo, zato je bilo pred vojno na Viču med starejšo generacijo izredno mnogo nepismenih, šele leta 1896. je bila za Vič ukazana nova 2 razredna ljudska šola. Ker pa ni bilo prosto rov, so zaenkrat otvorili le I. razred v današnji Tri- bučevi hiši na Glincah (danes pošta), leta 1897. pa II. razred v Plavčevi hiši na Glincah. Leta 1899. so dogradili novo šolsko poslopje (danes stara šola), kjer je bilo prostora za 4 razrede in za nadučiteljevo stanovanje. Prvi nadučitelj je bil Jos. Mam, oče upo kojenega načelnika dr. Rudolfa Marna. Zaradi nara ščanja novih naselbin (Rožna dolina) so morali šolo naglo razširjati, da je po 10 letih v šolskem letu 1909./10. imela že 6 razredov in 4 paralele. Nadšte- vilne razrede so morali potakniti po privatnih hišah (pri Plavcu, Malavašiču in Vojnoviču). Leta 1911. so dogradili blizu stare šole veliko in moderno poslopje s 14 učilnicami in potrebnimi pri- tiklinami. Nova šola je dobila v pritličju tudi pro storno telovadnico. V staro šolo se je preselil občinski urad, pozneje še pošta. Leta 1919. je postala viška šola osemrazrednica. Leta 1929. je bila viška ljudska šola preurejena po novem šolskem zakonu v višjo in nižjo. Upravitelj je Ivan Michler. Danes postaja tudi nova šola pretesna. Mestna občina ima že v načrti; zgradbo 2 novih šol za bivšo občino Vič, v prvi vrsti v Rožni dolini. Leta 1919. je dobil Vič tudi meščansko šolo. Za to šolo je lansko jesen zgradila mestna občina krasno, povsem moderno poslopje, ki je veljalo z opremo vred blizu 5 milijonov din. Ravnatelj meščanske šole je od njene ustanovitve A. Fakin. BORBA ZA SAMOSTOJNO ŽUPNIJO NA VIČU Prebivalci Viča in Gline so opetovano prosili pri ljubljanski kresiji za samostojno župnijo, ali pa da se jim dovoli vsaj samostojna kaplanija pri podruž nici sv. Simona in Juda na viškem pokopališču. Proš nje pa so bile vedno odbite. Ker so leta 1787. dodelili kraja Kožarje in Podsmreko (Šmartno) novi župniji Dobrovi (ustanovljena 1. 1723.), so prebivalci obeh krajev ugovarjali, češ da hočejo imeti novo župnijo skupno z Vičani. Šele leta 1899. so Vičani dosegli, da so imeli ob nedeljah in praznikih mašo pri svoji po družnici na pokopališču. Prvotno je spadal Vič pod šentpetersko župnijo, ki je bila med najstarejšimi župnijami v Sloveniji ter 30 je poleg mesta Ljubljane obsegala vso »ljubljansko gospodstvo« (od Save in Sore do Logatca in Turjaka). Ko je leta 1783. ukazal cesar Jožef II. ustanovitev 3 novih župnij v Ljubljani, t. j. frančiškanske, šent jakobske in trnovske, je bil Vič prideljen frančiškan ski župniji. Takrat je bilo na Viču 43 hiš in 297 pre bivalcev, na Glincah pa 17 hiš in 117 prebivalcev, to rej skupno 60 hiš in 414 prebivalcev. Samostojna župnija na Viču je bila ustanovljena šele leta 1908. in so oo. frančiškani zgradili do leta 1909. impozantno cerkev sv. Antona Padovanskega s samostanskim poslopjem vred nasproti stari šoli. Stavbišče je dal na razpolago z zamenjavo za posta vitev nove hiše in gospodarskega poslopja posestnik Peklaj, p. d. Kmet. Nova župnija obsega razen vse bivše občine Vič tudi naselje Brdo, ki je prej spadalo pod občino Zgornja Šiška. Cerkev na Rožniku je ostala pod mestno frančiškansko župnijo. Ob usta novitvi je štela župnija 4000 prebivalcev, po 24 letih (I. 1932.) pa že blizu 8000, danes pa ima brezdvomno že najmanj 9000 prebivalcev. Istočasno, ko je bila dograjena na Viču nova župna cerkev, so si Rožno- dolci postavili prostorno kapelo, kjer se po potrebi tudi mašuje. To so storili Rožnodolci zato, ker niso prodrli s svojo zahtevo, naj bi župna cerkev stala v Rožni dolini. Prvi župnik na Viču je bil pokojni o. Avguštin Čampa, drugi, ki jo tudi danes še opravlja, pa o. Teodor Tavčar. V načrtu je ustanovitev lastne župnije za Rožno dolino in je stavbišče za novo cerkev v regulacijskem programu mestne občine že predvi deno. Viško pokopališče (okrog podružnične cerkve sv. Si mona in Juda) so morali že 4 krat razširiti. Pri zad njem povečanju je dobilo pokopališče monumentalen vhod, združen s spomenikom v vojni padlim Vičanom, ki ga je zgradil po Plečnikovem načrtu rožnodolski konc. zidarski mojster Vinko Borec. Za starost naselbine Vič priča tudi podružnična cerkev na pokopališču, katere gotski presbiterij kaže na 15. stoletje. DRUŠTVENO ŽIVLJENJE V čitalniški dobi so si tudi Vičani ustanovili svojo čitalnico s pevskim zborom. Gasilno društvo so si ustanovili leta 1872. Leta 1932. so zgradili novi gasil ski dom, ki je med najlepšimi v Sloveniji. Novi ga silski dom je ob Gradaščici blizu Mesesnelovega mli na. Na Brdu imajo lastno gasilsko društvo z gasilskim domom. Društvo Sokol je bilo ustanovljeno že 1. 1904. (po II. vsesokolskem zletu) kot Rožnodolski Sokol. Glavni ustanovitelj je bil A. Thaler, starosta pa zidar ski mojster Gregor Stanovnik, ki je zgradil večino hiš v Rožni dolini. Rožnodolski Sokol pa je kmalu zaspal. Leta 1909. se je ustanovil Sokol Vič. Prvi starosta je bil Jos. Tribuč. Danes načeluje viškemu Sokolu Pavle Borštnik. Leta 1919. so začeli zidati velik sokolski dom, ki je bil dograjen leta 1920., slovesno otvorjen pa leta 1921. Sokolski dom je zbirališče vsega sokolski ideji naklonjenega občinstva, ki ima tam telovadne in družabne prireditve (gledališki oder, knjižnico i. dr.). K Sokolskemu domu spada še posebna hiša z gostilno (prej gostilna »pri pošti«). Lepo in pro storno letno telovadišče pa je mestna občina porabila za stavbišče nove meščanske šole. Sedaj se mora viški Sokol za javne telovadne nastope zatekati v mesto k bratskim društvom. Takoj po ustanovitvi župnije Vič je prvi župnik o. Avguštin čampa ustanovil za revne otroke Mladin sko zavetišče. Leta 1932. je sedanji župnik o. Teodor Tavčar dosegel, da je Vincencijeva konferenca zgra dila Mladinski dom, veliko moderno poslopje s 15 so bami in z vsemi potrebnimi pritiklinami. Zavod vo dijo usmiljene sestre. L. 1932. je bilo v dobi najhujše krize v zavodu in popolni oskrbi 35 otrok, v dnevni oskrbi pa 55 otrok. Iz podporne akcije za brezposelne je dobivalo v zavetišču 32 otrok kosilo, podpore pa 20 brezposelnih družin. Vseh podpirancev je bilo nad 200. V letu 1937. je bilo vseh podpirancev 143, dokaz, da je kriza popustila. Leta 1903. se je ustanovilo »Katoliško slovensko iz obraževalno društvo Vič-Glince«, ki se je leta 1922. preosnovalo v »Katoliško slovensko prosvetno društvo Vič«, ki ima lep dom, v katerem je tudi kino. Bivše katoliško telovadno društvo »Oreh se je prekrstilo v Fantovski odsek. V župnišču posluje »Ljudska hra nilnica in posojilnica«. INDUSTRIJA Od pamtiveka je bila na Viču glavna opekarska industrija, ker je v izobilju prvovrstne sive ilovice. Prva opekarna je bila v Logeh (Mestni log), ki jo je zgradil neki Piichler. Pozneje so imeli tam opekarne: Kosler, Ločnikar, Malic, Treo, Herzmann, Knez, Deč- man, Kranjska stavbna družba i. dr. Tudi v Rožni dolini sta bili 2 opekarni (tik pod Večno potjo, kjer je ribnik, na nasprotni strani okrajne ceste pa velika globel, ki jo polagoma zasipavajo). Danes so 4 opekarne: ena v Logu, ena na Viču in dve na Brdu. Po eno opekarno na Viču in na Brdu imajo Združene opekarne, druga na Brdu pa je d. d. Opeka. Nadaljnje tovarne so: Golob & Ko. (za globin in druga čistila), Pekatete (za testenine), Vojnovič (to varna za kisik in izdelavo vijakov), Slamičeva (pr votno Andrettova, pozneje Klemenčeva) tovarna mes nih konzerv in prekajevalnica; »Vinocet« (tovarna kisa); Rudolf Zaloker (tovarna kvasa in dioslada), Kovačič (tovarna za peči in štedilnike), žika (pra- žarna za kavine surogate). Zadnji dve tovarni sta v Rožni dolini. Nekdanja Milarna in svečama pa je pre nehala z obratom. 31