Ivan Matičič Morje je prebrodil Ilustriral M. Gaspari Zanke so bile nastavljene Glej, glej, Hruševje! — Kaj, to je Hruševje? Saj to je vse nekaj drugega kot pa Zasadi. To je vendar vas s kopico čednih niš, kozolcev in hlevov. Na sredi vasi je lipa kot se spodobi, na konceh so pa pri-slonjene skromnejše koče. Vse lepo po predpisih. Potem je okolje, ki dela Hruševju čast in kjer človek lahko svobodno diha: polje, travniki, gmajna in pota, doline, holmi, yasi in zopet polje. Konec koucev, okrog in okrog pa seveda gozd. Tu je torej vse nekaj drugega kot na Zasadih, a vendar je vprašanje, kako sodita o tem Češminova dva, kje je zanju lepše: na Hruševju ali na Zasadih? Bomo torej videli. Sicer vsakdo svoje hvali, to je enkz-at ena. Najlepši in najbližji je pač človeku njegov rodni kraj. Dasi še tako reven, je ta kraj človeku najmilejši na vsem svelu. Vse življenje ga nosi v srcu; najsi ga zanese usoda prav na konec sveta, sleherni dan misli na svoj dragi dom. Kje sta torej Češminova dva? Ju na Hruševju kdo pozna? Ali veste, katera je Ratajeva hiša? — Da, tista tam z mostovžem. — O, to je pa čedna hiša! — O, prav čedna. Veste, Ratajevi so na trdnem, niso revni. Poglejmo torej, če je kdo doma. »Hoj-hej, kotle Jcrpat, lonce vezat, stare miši poloviti, — kuku! Gospodinja, le brž kotlič mi obesi pa ubite lonce mi prinesi! Kuku, kuku, je kdo doma?« Dekletce priteče pogledat v vežo, kdo je. >Si mar ti gospodinja, punčka?« »E, jaz nisem,« otrese dekletce ter zavpije proti kuhinji: »Teta, loncevezec je prišel!« »Se me nič ne bojiš, punčka? Kako pa ti je ime?«. • >Tonca.« , . . t ¦ >A Tonca iz lonca?« >Ne, nisem iz lonca, z Zasadov sem.« - .. »Z Zasadov? Lej, lej, kako pa to?« »Tako, ker so Zasadi lepši kot Hruševje.« »Ne vem. Zasade poznam, pa je le Hmševje lepše. Čigava pa si?« »Češminova.« »Češminova? Viš, viš, potlej te pa poznam.« »Poznate me? Od kod pa steP« »Jaz sem pa od daleč: prav iz Prekmurja, Če si že kdaj slišala.« »Še nikoli. Prekmurje, to mora biti tam za morjem.« »Da, tain za Murjem. Viš, jaz sem pa že vaše lonce vezal, prav oni teden sem bil na Zasadih.« ,., „•. »Tam ste bili? Joj, povejte no, kako je tam?« »Tam so visoki griči, tam pojo veseli ptiči.« ¦ '• pl »Ah, samo šalite se, nič ne poveste.« Medtem prinese gospodinja nekaj črepov: »Nate, mož vezač.« »Ubitib. loncev popravljač, da imel bo za par hlač,« ji odvrne mož veselo pa se spravi brž na delo. Gospodinja de Tonci: »Da mi ne boš kar zijala prodajala, dekle. Pripravi koreto, pelješ v malin meh koruze. Kaj ti nisem naročila?« »Bom, teta. Sem mislila, da pojdem v šolo.« 34 »E, v šolo pojdeš jutri, če bo slabo vreme, saj danes ne utegneš.« ' Res so Ratajevi vzeli Tonco za svojo, ker nimajo otrok, toda če misli dekle, da bo hodila tu samo v šolo, se pa moti. Ratajeva teta sicer razume, da morajo otroci v šolo, a prav tako zahteva, da morajo tudi v < mlin, potem po deteljo za pujske, nositi vodo, čistiti hleve ter opravljati vsa potrebna opravila okrog doma. Zraven tega pa naj gredo seveda v šolo, kadar utegnejo in kadar je grdo vreme. Ratajeva teta je vseskozi brižna gospodinja in Tonca, naj v prvi vrsti dela, če hoče imeti jela. Kje je pa Tinč? — Glejte, ga vidite, tam gori za vasjo pase Rata- jevo čredico: krave, telice in junce. — Pa nič ne vriska, nič ne poje? — Nič, kar stoji in nekam zaverovano gleda. Kam neki gleda venomer? Aha, razgleduje se po gozdu, tu z vrha je sijajen. razgled tja čez. E, gozd sam ga ne zanima toliko. Ali vidite, poglejte tja čez: tam se dviga iz daljne megle neko gnezdo na višini. Ga poznate? Tisto so Zasadi. — Saj res, Zasadi so, saj se vidijo komaj v medlih. obrisih. Toda Tinč {>ozna svoje rodno gnezdo pa se venomer ozira tja, ure in ure stoji Lakor zamaknjen. Ah, preljubi, sladki domek! Pa premišlja, zakaj je tako urejeno na svetu, da ne morejo biti otroci doma, vedno doma pri materi. Delali bi od zore do mraka, vse tegobe voljno prenašali, čeprav bi bili zraven lačni, samo da bi bili pri sladkem domačem ognjišqu, ki ga ogreva topla materina ljubezen, ki nikoli ne izgori... Saj tu sicer jima ni hudega, ne Tinču ne Tonci, toda občutita pa le, da ju nikoli ne poboža po rami topla materina roka. Tetina roka jima sicer reže krulia, boljšega kakor sta ga imela doma, a nič materinega jima teta ne spregovori, ko jima podaja kruh, in tako se čutita le kot hlapec in dekla. In spričo vsega tega se včasih bridko razjokata na samem. A vztrajata pa le. Zavedata se, da rnora pač tako biti in da s tem naj-bolj koristita materi in njenim težkim skrbem. O vsem tem razmišlja Tinč, ko se ozira tja čez gozdovje. Mahoma se pa močno zdrzne. »He, fant, kje je pa blago?« Stric Rataj kliče. Da. iz gozda pelje voz tramičev pa se ozira po magu in maha pastircu z bičem. Tinč po-skoči in vidi, da pol črede manjka. Sicer nič hudega, porazgubili so se pač v hosto iskat si boljše paše, saj ne morejo stati vedno na enem mestu. No, stričev bič bo drevi zopet opletal po Tinču. Tolikokrat mu je že zabičal, kako in kje mora pasti okrog po gmajni, Tinč se pa naj-rajši drži gori na vrhu. Zdaj pa bega in išče po gošči. Aha, jih že ima! Brž jih zavrača ven te lačne smrčke. Spotoma pa naleti na nekaj, nad čemer močno osupne. Izpod nekega grma se zaganja srna, a ne more nikamor z mesta. Kaj ie to? Uboga žival pogleduje fanta vsa izmučena in plaha, z milim pogledom ga prosi, naj jo reši. Tinč se skloni bliže in vidi, da ima žival zadnjo nogo zadrgnjeno v zanki. »O, sirota, kam si se pa zamotala,« reče fant ter ji potiplje nogo. Vso ima že odrgnjeno in krvavo, a čim bolj jo revica nateguje, tem bolj jo žica stiska. Brž ji skuša fant odmotati nevarno zanko, dasi pri tem nič ne razmišlja, kako je prišla sem ta žica, in niti ne sluti, da jo je nastavila neka zlobna roka. Reševalno delo Tinčevo pa ni posebno lahko, ker se uboga žival ne zaveda, da ji hoče fant dobro, da jo hoče rešiti, ampak nasprotno, brca in otepava se ga kakor sovražnika, ki ji streže po zlati svobodi in življenju. In prar to je siroto pogubilo. Tinč se je namreč polagoma le upehal in je že nameraval iti koga klicat, da bi mu pomagal pri reševanju. Kar ti pride končno skozi goščo neki mož. Tinč se ozre ih spozna hfuševskega osebenjka Lapuha. Brž mu zakliče Tinč: »Hej, Lapuh, pridite sem, srna se je ujela za nogo, jo bova rešila!« Lapuh se približa, ozira se nemiren okrog sebe, potem pa sikne fantu: »Kaj pa počenjaš tu, smrkavec? Glej, da mi pri priči izginešk Tinč ga sicer malo začudeno pogleda, vendar pa le tišči svojo: »Ne vem, kako se je zamotala žival v to žico, a noga je tako zadrgnjena, da je ni moč odmotati. Pridite, Lapuh, pomagajte mi!« Lapuh pa sikne jezen: »Izgini, pravim! Kaj bi ti reševal srno, ki je ne znaš! Poberi se mi proč!« Pri priči zgrabi Lapuh fanta in ga trešči proč. Tinč se komaj pobere, a nikakor ne more razumeti Lapuhovega ravnanja, kajti Tinč niti najmanje ne sluti, da je prav Lapuh nastavil nesrečno zanko... In dečko le ugiba in oprezuje, kako neki bo Lapuh sam rešil žival iz klešč. Videti pa je, da je Lapuh teh stvari že vajen. Kar lepo objame žival okrog vratu, izpodnese ji noge pa jo položi na tla. Ta pa zna, si misli Tinč in verno oprezuje. Ždajci pa poklekne mož ubogi živali na trebuh, da se revici kar oči izbuhnejo. Tinč noče zakričati od presenečenja, toda v tem se pa zaoliska v Lapuhovi roki nož . .. Tinču se široko odpre-jo oči in ko vidi, kako Lapuhova roka sune ži-val pod vrat, se Tinč zgrozi in beži iz gošče. Ne more vec gledati grdobije tega sveta. Ali se je kaj zgo-dilo? Nič. Tinčevega zgražanja ni nihče sli-šal, kdo bi se menil za malenkosti. Edini ne-kdo bi se moČno pote-goval za nesrečno žival, če bi vedel, da mu jo je osebenjek Lapuh snedel, in to bi bil zakupnik lovišča. Je pa šel nekaj tednov nato sam stric Rataj nad Lapuha. Pri-merilo se je namreč nekaj drugega. Ratajevemu pastirju se je zopet porazgubilo blago po hosti. Fant je blago sicer spravil ven, enega jun-četa pa na noben način ni mogel najti. Iskal ga je ves božji dan, a ga ni našel; in tako je moral, hočeš nočeš, svojo žalost javiti stricu Rataju. Ta se je sicer zelo razhudil nad fantom, a to mu ni nič pomagalo, junca ni bilo. Gospodar Rataj se je moral zvečer lepo napotiti v gozd za juncem in z njim je moral seveda tudi pastirec TinČ. Ni bilo pri-jetno tavati po gozdni temoti, trgati se skozi goščavo pa klicati, da je kar strahotno odmevalo v noč. Razumljivo, da je bilo Tinča strah, zraven tega se je moral pa še izmikati oznevoljenemu stricu, ki je venomer stresal nevoljo nad pastirjem. Da bi se vsaj ta neumni junec oglasil, ne, prav nikakega glasu ni dal od sebe ta butec. Gospodar je bil ves iz sebe, ker je menil, da je žival padla v brezno ali pa zašla kam v globino, kjer jo je popadla zverjad. Šele zjutraj, ko je bil beli dan, ga je Tinč našel. Za nekim grmom je bilo sirote zamotano v zanko. Lahko si mislite, kako je bil Rataj ogorčen ob pogledu na izmučeno žival. Tinč je pa rekel, da ni imel tu nihče drugi svojih prstov zraven kot tat Lapuh. No, stricu Rataju je bilo dovolj. Ko sta junca odmo-tala, je pobral zanko pa šel naravnost nad Lapuna. To sta stekla okrog 36 bajte! In Rataj mu je nakresal zanke na pleča, da je okrutnež pomnil, kaj se pravi zanke nastavljati. Tonca pa ni imela z zankami nikakih opravkov. Zanke so pač bile nastavljene tudi okrog doma ali zunaj na polju, a bile so to nevidne zanke in vanje se je Tonca včasih sama ujela. Pa je prihitela teta Ratajka in je Tonco s šibo rešila iz zanke. Teta ji je velela očistiti svinjake. Tonca jih je sicer čistila, a je pri tem bezala in bezala pa se s pujski igrala, dokler jih ni teta s šibo razgnala. Seveda, ko so bili pa tako brhki in neugnani, ti mladi pujski! Pa se je ustavil na primer pred hišo berač, o, prav radi so prihajali berači k Ratajevim. Berač je nastavil malito, gospodinja Ratajka mu je pa nasula polna perišča moke ali fižola, povrh mu je dala še kruha in kos slanine. Tonca je oprezovala kje gori na mostovžu in komaj se je teta umaknila, pa Tonca smuk dol k beraču. Od kod prihaja, bi rada vedela Tonca; ali je bil na svojem večnem popotovanju morda tudi na Zasadih? O, bil, bil. I, seveda, to je bilo nekaj za Tonco. Vlekla je iz popotnika in vlekla, dokler ni končno teta pritekla. Včasih je pa bila nastavljena zanka kje zunaj na polju. Tonca je nesla južino na njive pa je spo-toma naletela na kako zgovorno dekletce in seveda Tonca se je zaplela v kramljanje pa je pozabila, da ima južino v košari. Se je pa tudi i pripetilo, da so jo nagovorile zvedave in klepetave plevice pa vlekle iz nje vse take reči, ki prijajo klepetavim jezikom. Klepetulje se niso menile, kdaj bodo dobile Ratajeve plevice dojužnik, a punče je pa le končno občutilo jezo tete Ratajke. Toda vse kar je prav. Da bi punče zavdalo pitani svinji, ki je ne-nadno poginila, tega vendar nihče ne more ne misliti ne trditi. Svinja je pač poginila, prišla je nanjo kaka bolezen in lahko si mislite, kako velika nesreča je zadela s tem Ratajevo hišo. Ratajka se je seveda znesla v svoji žalosti in obupu najprej nad Tonco, češ da je slabo čedila hlev, pa je spričo tega prišla noter bolezen, saj se taka grdobija pri-plazi le tja, kjer je dosti nečednosti. Tonca je prav tako jokala kakor teta, dasi je vedela, da ni nihče te nesreče zakrivil. Pri vsaki nesreči je pa zraven tudi sreča; in kaj si mislite, kdo neki bi utegnil imeti tu zraven dobiček? Hm, kdo naj se s poginulo svinjo okoristi? Kvečjemu kaka gladna zverina, dmg se ne more; saj taka stvar je najbolje, da se zakoplje v zemljo, za drugam ni. Na cigane ni pa nihče pomislil! O, naj jin koklja brcne! Kaj ti bi jedli poginulo svinjo? O, pa še kako, saj njim ne škodi no-bena bolezen, niti kuga niti kolera, samo lakota jim škoduje. Cigani so namreč prav v tistem času tam nekje za goz-dom taborili in tako sta prišli tisto jutro v vas dve ciganki. In ker je že vsa vas govorila o nesreči pri Ratajevih, sta ciganki brž zvedeli to, zanfu veselo vest — in hajdi k Ratajevim! Rataj je že kopal jamo, da bi zagrebel svinjo, kar prihrumita ci-ganki k nlevom. »Dajte nam svinjo, dajte nam svinjo!« sta vpili in se kar vrgli na mrtvo žival. Ratajevi so jima branili, češ da je vendar nevarno jesti tako meso, ali nic ni pomagalo, ciganki sta kar vlekli svinjo iz hleva. — »O, to bo pečenka, to bo pečenka!« sta vpili od same sreče. Vendar le nista mogli odnesti take teže, zato je šel Rataj in jima fo je razsekal na dvoje. rosodil jima je še vreče, da sta si nadeli pečenko na rame, nakar sta vsi srečni odnesli mastni plen v svoje taborišČe, kjer so imeli potem cigani velik praznik. Bili so tako pre-vzeti od sreče, da so celo pozabili vrniti Ratajevim izposojene vreče. To so bile stvari, ki sta si jih Tinč in Tonca dobro zapomnila. Občutila sta, kaj se pravi služiti kruh, s časom pa tudi razumela, kako težavna je kruhova rast, s kakšnimi velikimi tegobami in bridkostmi je zdniženo pridobivanje kruha. Znala sta potem pravilnp oceniti polno skledo, ki jo postavi gospodinja na mizo pred družino, kajti sama sta pomagala s svojim delom polniti to skledo. Pri Ratajevih je treba delati, tu dela nikoli ne zmanjka, zato je pa tudi hrana dobra in obilna. Kdor pri Ratajevih pridno dela, ne sme biti nikoli lačen. Stric in teta sta stroga, zraven iega sta pa tudi skrbna in dobra. Razen strica in tete je pa bilo še nekaj, kar jima je dajalo utehe in ju nekako poTezalo z domom. To fe bila nedelja. Da, tudi na Hru-ševju so imeli nedeljo, še vse lepšo in bolj sončno kot na Zasadih. Doma so hodili k maši v daljne Jelševo, kamor jih je vodila skozi gozd po-blevna stezica. Tu pa pozvanja in pritrkava vse nedeljsko jutro in vse Hruševje je polno nedeljske radosti. Množice vemikov se usipajo k farni cerkvi; vsi veseli in vsi lepo oblečeni se pomikajo k hiši božji. Tinč in Tonca prisostvujeta svetemu opravilu prav pred glavnim oltarjem. Vsa sta zamaknjena v skrivnost svetišča, vsa zatopljena v : njega blagodejnost. Bolj kot vse dni v tednu se čutita bliže doma, bliže matere in bratcev, ki so prav tako zbrani to uro v dornači cerkvici in prav tako mislijo v molitvah na Tinča in Tonco, kakor mislita ta dva nanje. Če bi bilo še tako hudo med tednom, sedmi dan je vedno nedelja in ta daje ljudem uteb,e, tolažhe in novih moči. (Dalje.)