Stran 326. Slika. Z nekakim otročjim veseljem je uravnaval vse. Vse sam. V visoko vazo iz Benaresa je utaknil bele krizan-teme, same bele krizanteme na visokih, šibkih steblih. Ljubil je prozorno, bolehno beloto teh cvetlic; krasno se je ujemala z mehkočrno barvo dragocenega klavirja od ebenskega lesa, tik katerega je stala istotako črna konzola. Pogledal je, ali je pri samovanju vse v redu ter pomaknil lično mizico še bližje krasnemu kaminu od temnega marmorja. Po tleh je bila razprostrta velika, mehka levova koža, katero je pred leti sam prinesel iz Indije. Toda Marija je ne mara. Ona ljubi snežnobelo, dolgodlako krzno tibetskih koza, kakoršno ima sedaj v spalnici; levova koža se mora umakniti. Kmalu se vrne, zakopan v motnobelo krznino; ljubeznivo jo gladi z lepimi, ozkimi, nervoznimi rokami ter razpne po svitlem parketu. Nekaj je nade vije na nizek, širok naslanjač tik kamina. Marija pride. Čudno, da pride. Nobena druga ne bi bila prišla; nobena. Toda Marija ni, kakoršne so druge. Stran 327. Odkar sta se bila ločila, je ni bilo več v domovino, dasi ji žive mati in sestre v mestu. Šest, sedem let je tega. Zakaj je šla tedaj? Ker je vedela, da je ne ljubi več? Ker ga je hotela rešiti zakonskih spon? Čutil, vedel je, da pojde. Razumel je, da ne more ostati, Marija ne; a vzroka ni bilo. Vedel se je proti nji vedno korektno. Da, skrajno korektno. Preje seveda . . . prvo, drugo leto njiju zakona ... Razkošno Rta se ljubila. Bila mu je strastna ljubici, ne žena. Nikakega neprijetnega prizora ni imel ž njo Plakala in tožila ni, očitala mu ni ničesar, ločitve ni zahtevala; nikdar ni govorila o tem. A on je čutil njene boje, čutil zmago njene individualnosti in nekega dne je vedel, da mu reče jutri „z Bogom". A zadržaval je ni. In nekdaj sta se bila strastno ljubila. Včeraj pri predsedniku je imela belo obleko od težke, mehke svile in bele bisere okoli vratu. Motno-bele, velike bisere. Zakaj si ni nadela vsaj roža rož na belo svilo? Tistih velikih težkih, temnoroza rož, ki tako bujno cveto v Cannesu. V spalnici jih je polna jardiniera. Tako jih ljubi. Bolj od bledih krizantem? Lahno poglaii cvetove lepih japonskih cvetlic. Njegov pogled se ujame z onim, v velikem do tal segajočim zrcalu. Elegantni obriski visoke, sloke postave v črni obleki se jasno vidijo v finem steklu in ozko bledo čelo pod temnimi lasmi, tanke ustnice, temne nekoliko udrte oči. Vse belo in črno v tej sobi; belo in črno. Iz sosednje sobe prinese šop temnoroza rož ter jih utakne v visok, ozek kozarec iz benečanskega stekla na kaminu. Fino oblikovano truplo majhne, marmornate psihe je skoro skrito o dehtečem, težkem cvetju. Drže rože krog trupla iz belega marmorja. Rudeče rože. Rudeče rože in bele krizanteme. Blede, bele tožne krizanteme. „Marko"! „O da si prišla Marija" ! Prijel jo je za obe roki v tankih, belousnjatih rokavicah. „Da si prišla, Marija"! „Zakaj ne bi, Marko!? Pridi —" Sedla je v naslanjač, v mehek, nizek naslanjač, pokrit z belimi kožami, katere je tako ljubila. Bela, dolga dlaka se je mešala s črno krznino njenega plašča, ki ji je zdrsnil z ramen On ji je snemal klobuček. „Še enkrat, pozdravljena, Marija"! In nje ozka, bela roka je skoro zadrhtela pod njegovimi ustnami. Kramljala sta. Dolgo, dolgo. Ona je vpraševala in on ji je pripovedoval. Potoval je mnogo, živel in ljubil — mnogo. Tudi čital je razne stvari. Prevost, Nansen, Altenberg. Tudi ona ljuDi moderne Uekadente, slikarje Čustev in duše. Bamlelaire, Verleine, Maeterlinck — In Debunel. Da, Debunel — Zagledal se je v njene bele, tenke prste, ki so malomarno ležali na težki, mehki, črni svili njenega krila. „Se li še spaminjaš onega Chopinovega notturna —"? Smehljaje, s tistim mehkim, nekoliko tožnim njenim nasmehom je sedla h klavirju; on ga je hitel odpirat. Ko je stopil korak nazaj, se je nehote dotaknila desnica njene rame Stresel se je po vsem životu — jezno se ugriznil v ustne. Zaigrala je tri, štiri takte, — in hipoma vstala — „Ne vem, Marko, ne morem, — oprosti, — pozneje — tako tesno mi je------------" Visoko je dvignila bledi obraz, nagnila glavo s temnimi, kostanjevimi lasmi in sklenila roki za vratom. Lahko nagubana bluza od svitlomodre svile brez vsakega lišpa, samo za vratom zapeta z velikim brilijantom, se je tesno oprijemala šibkega, gibčnega, finega života, v težkih gubah se je vila črna svila krog ozkih bokov ter se dotikala bele kožuhovine na tleh. Nepremično je zrl vanjo, v ta bledi, krasni obraz, katerega je nekdaj tako 3trastno poljubljal, v to — „O" — zazrla je belo statueto na kaminu — „ta je nova------------" „Psihe" deje on tiho. Pogledal je njo. In videl je ono milo otožnost v krasnih, rjavo-zelenkastih očeh, videl fine ustnice, ki so drhtele, videl valovanje njene krvi skozi prozorno kožo na sencih ni videl progo belega vratu pod temnimi lasmi. Tiho je ponovil „psihe". Prijel jo je za roki in v teh hladnih prstih je čutil brzo utripanje žilic, in čutil je mogočne udarce lastnega udarca. Krog njiju pa je valoval opojni vonj roža-rož, onih velikih, težkih, temnoroza rož, ki tako bujno cveto v Canves-u. Drhteč je zdrsnil ob nji nizdolu, ona pa, omamljena, se je sklonila, ovila mu roke krog vratu, nazaj nagnila bledi obraz in on je pil, pil njene ustne, njeno krasoto, njene oči, jecljaje, smehljajoč, solzeč se. V vazi od benečanskega stekla poleg psihe iz belega marmorja pa se je odlomil težek, rdeč cvet ter jima padel v naročaj. Njena roka se je stegnila po njem. „Daj" so šepetale njene ustne.