NA RAZPOTJU
Konecšole se bliskov iio bliža. I.e še dobra dva meseca bomo »guliliv šolske klopi, vzdihovali inid učiielji in ocenami; ^anio še dva meseca se bomo gibali v krogu poznanih ohra/ov, v dobro znanem okolju. Junija pa se bodo za nami za vedno /aprla šoiska vrata zgradbe, v kateri smo spoznali osnove življenja in v kateri smo preživeli veliko dobrega, pa mdi kaj slabega.
V septembru sebomoodpravili v novehrame učeuosti. Vsi smo polni načrtov in že sedaj vemo, kako bo v novcm okolju. Tudi informativni dan nam je dal nekaj pojaMiil ošolanju, in ošolah, kjerse bomo uspo-sabljali za poklic. Jaz sem se odločila /a kemijskošolo. Že od prej sem približno vedela, kje je šola. lakrat pa ¦•em prvič slala pred njo. Velika Mara zgradba mi je vtisnila ohčulek strahu. Vprašala sem se: »Bom res lahko izdeiovalu?« lesnoha in malodušje sta me prevzeli, malo je manjkalo, pa bi se obrnila jn Mekla proč. Postalo me je strah šole, strah prihodnosii, /elela sem m, da hi \ečno hodila v osnovno šolo, samo da ne bi bilo ireba ili sem, \ to lemačno in na prvi pogled neprijazno šolo.
1/ razmišljanja me je /dnunjl glas starke: »Si kaj izgubila ali koga, čakuš, da lu ^iojiš /e petnajsl minut?« Samo pogledala sem jo, nekaj /ajecljala in siopila \ šolsko poslopje. Bilo je tiho, kot da ne bi biloživ-ljenja v njein. Stene >o se dvigale nad mojo glavo, s stropa je visela močna luč in mi svelila v oči. Kot da bi sc mi posmehovala: »Glej, glej, še en osno\ nošolček! Ali si dovolj dobra, da boš lahko hodila sem? Ne hošedina, ki bošpadla. nebojse.« V temse jeoglasilzvonec,zvoniloje močno in mi paralo možgane. Iz razreda so se vsuli mladi Ijudje, ki so glasno govorili in ve smejali. Kako lepo je odmeval ta smeh med stane-mi! Vse se mi jc zazdelo veliko bolj prijazno, luč je zasvetila močneje, od sten pa se je odhijal prešerni smeh. /a učenci so prišli učitelji, tudi oni vescli in nasmcjani. Torej je šola le drugačna kot njena zunanja po-doba! Vrniia se mj je samozavesi, v razred sem stopila mirno in z zani-manjein opa/ovala klopi, v katerih bom sedela naslednja štiri leta. No-benega sirahu fii bilo več, samo zanimanje in oči so me bile. Čim dlje vem gledala šolo, lem prijaznejša in lepša se mi je zdela. Ceprav stara, se mi je zdela lepša nove zgradbe okoli nje.
Cas v šoli je bliskoviio minil. Počasi sem odhajala proti vratom, za menoj je odmeval smeh učencev. Zunaj sem se še enkrat obrnila proti mogočni ^gradbi, ki krije v sebi vir veselosti in studence smeha in ji kot Mari prijateljici zaupala: Da, veš, medve bova pa štiri leta skupaj. Ti boš vedela vse moje skrivnosti, pa tudi tvoje meni ne bodo ostale skrite in nezoune.« Še zadnjič sem pogledala v okna, se obrnila in stekla na aviobus.
MAJA ŠIMAGA 8. b OŠ KARLA DESTOVNIKA-KAJUHA