Z vijolicami krasimo Marijin vrtec!
7. Napačna ponižnost.
Po gozdih in travnikih rastejo še druge vijolice, ki so pravim podobne, pa niso tako plemenite, ker irnajo bolj bledo barvo in so brcz prijetnega vonja. Dobile so tudi neprikupno ime; zovejo se »divje« ali »pasje« vijolice.
Nekaj podobnega se včasih pokaže tudi med vijoli-cami ponižnosti. Seveda za Marijin vrtec bi ne bila zanič taka »pasja« vijolica; bi ga preveč kazila. Pravzaprav bi še ne bilo vredno tu govoriti o njej, ko bi se ne bal, da bi se kje ne vtihotapila taka »divja« vijolica med prave vijolice pristne ponižnosti. Da se boste vselej in odločno izogibali take puhle in hinavske ponižnosti, jo morate prav poznati.
Neprava in nepristna ponižnost se razodeva na več načinov. V obče pa se lahko spozna na tem, da se kaže le nazunanje, v srcu pa je ni;  znotraj vlada napuh.
Najbolj odurna je takrat, če si izmišljuje in pripove-duje o sebi napake in zaničljive lastnosti, ki jih v resnici nima, ali jih vsaj ne prizna v srcu. To je prevzetnost, ki nastopa v lažnivi obleki ponižnosti. Prav lepo piše o taki lažnivi ponižnosti sv. Frančišek Saleški v svoji Filoteji: »Velikokrat pravimo, da nismo nič, da smo gola revščina, smeti človeštva; a močno bi bili žaljeni, ko bi se kdo poprijel naše besede in bi nas razglasil za take, kakršni, pravimo, da smo. Delamo se, kakor bi hoteli bežati in se skriti, zato da bi ljudje hiteli za nami in nas iskali, Po-stavljamo se tako, kakor bi hoteli biti zadnji in sedeti na poslednjem mestu, pa le zato, da bi šli z večjo častjo na zgornje mesto . . . Glej torej, Filoteja, to-le je moj svet: Ali ne govorimo nobenih ponižnih besedi, ali pa jih govorimo tako, kakor mislimo v srcu, da se vjema notranje z z u n a n j i m. Nikoli ne pobešajmo svojih oči, ne da bi obenem poniževali svojega srca; nikar se ne delajmo tako, kakor da hočemo biti zadnji, ko bi res ne hoteli radi biti zadnji. . . Človek, ki je resnično ponižen, bi rajši videl, naj mu poreče kdo drugi, da je uboga reva, ničeven, ničvreden, kakor pa  da bi  to rekel sam.«
Napačna je torej vsaka ponižnost, ki nasprotuje res-ničnosti. Ako je n. pr. učenec jako nadarjen in vrlo dobro napreduje v šoli, bi ne bilo prav, ko bi rekel, da je trdo-glav in da nič ne zna. Ponižnost le to zahteva od njega, da svojih hvalnih uspehov v šoli ne pripisuje sebi, mar-več Bogu, ki mu je dal talente in veselje do učenja. »Kar mene zadeva,« piše sv. Frančišek Saleški, »bi se ne hotel
kazati učenega niti v tem, kar bi znal, nasprotno bi se pa tudi ne hotel delati nevednega.«
Napačna je tudi ona ponižnost, ki le napol pri-kriva notranjo prevzetnost. Tak napol ponižen človek se sicer ne baha naravnost, pač pa išče po ovinkih svoje slave. Kjerkoli se mu nudi prilika, tako zasukava svoje besede, da bi bili drugi opozorjeni na njegove vrline in zasluge ter bi ga pohvalili in počastili. Takorekoč na jezik jim polaga pohvalo, ki jo želi slišati. V to svrho rad pozabavlja o neuspehih drugih ljudi, da bi se sam svetil v tem lepši luči; izgovarja se, da ne more toliko dobrega storiti kot bi rad; pritožuje se, da nehvaležni svet prezira zaslužne može, da ne zna ceniti pravih za-slug itd.
Sploh je nepravo vsako poniževanje, ki nasprotuie veliki zapovedi krščanske ljubezni do Boga in do bliz-njega.
Nekateri celo mislijo, da ne smejo premišljevati do-brot in milosti, talentov in osebnih vrlin, ki jim jih je dal Bog, in da se ne smejo veseliti teh prednosti, čei da se to ne vjema s ponižnostjo. Pa ravno nasprotno je res: čimbolj premišljujemo božje dobrote, tembolj se prepri-Čatno lastne slabosti, tem večja bo naša ponižnost in naša hvalcžnost.
Enako je graje vredna taka ponižnost, ki nasprotuje ljubezni do bližnjika, ki mu je v spotiko ali pohujšanje. Tudi o tem nas prav lepo poučuje sv. Frančišek Saleški: »Vsako poniževanje, ki nasprotuje ljubezni, je brez dvoma napačno. Jaz bi se ne hotel nalašč kazati ne norca ne modrijana; zakaj če mi brani ponižnost, da se ne kažem modrega, branila mi bo tudi preprostost in odkritosrč-nost, da se ne kažem nespametnega; in če ničemurnost nasprotuje ponižnosti, nasprotuje pa prisiljenost in hlimba odkritosrčnosti in preprostosti. Ako so se kazali neka-teri veliki služabniki božji nalašč, kakor bi bili norčavi, da bi bili bolj zaničljivi pred svetom, se jim moramo čuditi, pa jih ne posnemati; zakaj imeli so svoje vzroke, da so krenili do te skrajnosti, a ti vzroki so bili le samo zanje in tako nenavadni, da si nihče ne izvajaj iz njih pravil zase.«
Ena izmed divjih vijolic. K neketnu redovniku na Dunaju, ki je svoj čas slovel kot posebno goreč pridigar, je nekoč prišla ženica, ki je po cerkvah veliko molila in bila znana po vsem mestu kot jako bogoljubna duša. Pa vkljub temu je vedno zatrjevala, da je največja grešnica na svetu. Bistroumni mož je takoj spo-znal, da ženska ne govori iz ponižnosti, marveč da je v njenem govorjenju veliko napuha in samoljubnosti in da išče le pohvale. Zato jo je sklenil ozdraviti enkrat za vselej. Reče ji: »Jako žalostno je, da si upate to kar očitno povedati. Z osebo, ki je največja grešnica na svetu, niti ne govorim.« Kako pa vam je zdaj vzkipela ta ne-pristna vijolica: »Kdo mi more kaj očitati? Nič hudega nisem storila. Zmeraj sem v cerkvi, postim se in oprav-ljam še druga dobra dela.« Smehljaje se poslovi dobri redovnik, vesel, da se mu je tako posrečilo razkrinkati skrito prevzetnost in častihlepnost.