246 Filozofija športa Human rights and sex in sport Abstract In this “confused” times, when people lost their compass, when society think about gender as LGBT and feminist ideology wants, it is necessarily to think philosophically about dilemmas of difference between woman and man in sport. Therefor our approach will be partly psychoanalytical and partly philosophi- cally analytical including morality and fair play. LGBT with their feminist supporters started to call on Article 14 of Constitution of Slovenia and Article 14 of European convention for human rights. They believe that their sexual orientation must not be the reason for discrimination regarding some “human rights” which heterosexuals have. Sport as institution is now confused because it has to face with all this ideology. Therefor it is neces- sary to help sport in thinking about this now situation. Keywords: sport, human rights, sex, gender, justice Izvleček V teh »zmedenih« časih, ko je občestvo izgubilo kompas – torej, ko se družbeno motri spol oz. razlike med spoloma po LeGeBiTrovsko-feminističnem diktatu, torej ideologiji – ne bo narobe, če polemično, torej filozofsko, spregovorimo o dilemah razlikovanja moških in žensk v športu. Vidik bo deloma psihoanalitičen, deloma pa filozofsko-analitičen in moralen, tudi v povezavi s »fair playem«. LeGeBiTrovci in njihove »pajdašice« feministke so se v zadnjih letih začeli sklicevati na 14. člen Ustave – v smislu, da njihova spolna usmeritev ne sme biti tista diskriminirajoča »osebnostna okoliščina«, zaradi katere ne bi uveljavljali nekaterih »člo- vekovih pravic«, ki jih imajo heteroseksualci. Tudi 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah je mogoče razu- meti tako, kot si LeGeBiTrovska skupnost v teh časih želi. In šport – kot inštitucija (in kot domena mišic) – je popolnoma zmeden, ker se ne zna spopasti z vso to ideološko navlako. Športu morajo na pomoč priskočiti (tudi) možgani, ker pa- meti in modrih misli športu kronično primanjkuje. Ključne besede: šport, človekove pravice, spol, pravičnost Roman Vodeb Človekove pravice in spol v športu Uvod „ V začetku leta 2018 sem se odločil, da podpišem neko mednaro- dno peticijo, ki mi je šele takrat prišla pred oči. Nimam se ravno za aktivista kakršnega koli gibanja – bolj me zanima sama teorija oz. interpretacija športa – in mislil sem, da tovrstne peticije niti ne obstajajo. Vendar sem se motil – peticija se v angleščini imenuje: »No gender ideology at the Olympics: Men should not compete aga- inst women« (2018), kar bi se dalo prevesti v: »Proti ideologiji teorije spola na olimpijskih igrah: moškim je prepovedano tekmovati v ženski konkurenci!« Osebno se s teorijo spola (gender) posredno ukvarjam že vsaj dve desetletji. Pred nekaj leti sta se feminizem in LeGeBi- Trovstvo v Sloveniji tako razpasla, da sem se moral aktivirati tudi v »mojem« (matičnem) športu. Sicer sem – roko na srce – eden od vodilnih antifeministov v Sloveniji; po krivici pa mi očitajo tudi ho- mofobijo. Na filozofskem kolokviju, ki se je odvijal na Filozofski fa- kulteti 17. septembra 2015, sem se odločil »pometati pred lastnim pragom« in aktualiziral problem športnega nastopanja gejev, torej moških, v ženskih konkurencah. To leto – natančneje 20. decem- bra 2015 – smo v Sloveniji imeli (že drugi) referendum na temo družinskega zakonika; novelo ZZZDR, ki je takrat tako rekoč ukinja- la spol in posredno v družbi ustoličevala teorijo spola (gender), smo že drugič referendumsko gladko zavrnili. In ker sem (tudi) takrat aktivno sodeloval v kampanji proti noveliranju ZZZDR (že drugič), sem dejansko par mesecev prej na omenjenem kolokviju predsta- vil referat z naslovom: Človekove pravice in spol v športu. Zdi se mi prav, da takratni in večno aktualni referat s filozofskim obeležjem predstavim v strnjenem tekstu tudi v tokratni prilogi revije Šport. Kaj pravijo zakoni? „ 14. člen Ustave (Enakost pred zakonom): »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne gle- de na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali ka- terokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« 14. člen EKČP (Prepoved diskriminacije): »Uživanje pravic in svobo- ščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez raz- likovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.« Z analitičnim sklepanjem, ki je pod ingerenco analitične filozofije in ob podpori psihoanalitične (proti)argumentacije, je mogoče oba člena, torej »človekove pravice« in »enakost pred zakonom«, Filozofija športa 247 razumeti malce drugače, kot si to želijo in javnosti vsiljujejo Le- GeBiTrovci. Spomladi 2015 je bila v Državnem zobru po hitrem postopku sprejeta novela ZZZDR, in to mimo vseh ustaljenih par- lamentarnih/demokratičnih postopkov in tudi z vizijo, da je refe- rendum, ki bi tangiral človekove pravice, prepovedan. Tudi zbira- nje podpisov za referendum so (levi) poslanci s preglasovanjem prepovedali. No, zadostno število podpisov – okrog 48.000 – se je v pičlih treh dneh vseeno zbralo. S spremembo štirih členov se je – seveda na latentno pobudo feministk in LeGeBiTrovcev – tako rekoč ukinil spol oz. razlike med moškimi in ženskami, med mamami in očeti. Da se takšne – sam sem jih imenoval psihotične ali celo psihopatske – opcije v družbi lahko »primejo«, je zgodovi- na doslej že mnogokrat pokazala. V Sloveniji se na srečo vendarle niso – tudi zaradi moje pomoči oz. mojega angažmaja v (pred) referendumski kampanji. Kritično mišljenje vendarle mora biti tisto, ki lahko in mora stopi- ti na prste takšnim divjim (ideološkim, političnim) »rešitvam«, kot si jih (v tem primeru) že nekaj let intenzivno želijo (in jih družbi tudi vsiljujejo) »na (politično) levo« gravitirajoči LeGeBiTrovci in/oz. feministke. (Vedeti moramo, da je LGBT derivat in/oz. podaljšana roka feminizma.) Psihoanalitičen argument, zakaj istospolni pari (lezbijke in geji) ne morejo oz. ne smejo posvajati otrok, je, da niso »pravega«, torej ustreznega oz. kompetentnega (»vhodnega«) spola v »ojdipalno starševanje« (in tudi v ritual poroke ter v t. i. zakonske zveze …). V resnici – torej po psihoanalitični logiki – (sploh) ni problema- tična (in diskriminirajoča) njihova spolna usmeritev. Ljudje imamo namreč pravico biti različni – še posebej spolno različni. Nobe- nega nasprotja s 14. členom (Ustave/EKČP) ni, kar je v enem od svojih zapisov (kolumn) izpostavil tudi takratni slovenski sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič: »Korak naprej (nazaj?) pa je v egalitarizaciji, ko določene skupine ljudi trdijo, da med njimi in drugimi ni razlike. Skandinavske države so že od sedemdesetih let dalje propagirale idejo, da med moškimi in ženskami ni razlike. To je bila t. i. teorija spola (gender theory), ki je trdila, da so vse razlike med spoloma namišljene, posledica kulturne indoktrinacije, pranja možganov. Ko pa so po televiziji na Norveškem predvajali do- kumentarec, ki si ga je zato vredno ogledati, je nordijski ministrski svet razpustil NIKK (Nordic Gender Institute) in ga prenehal financirati. S tem je bilo konec te istosti, vzpostavljena je bila stara francoska deviza: "Živela razlika!" (Vive la différence!) Za to je bilo celo treba znanstvenih dokazov. Treba je bilo raznim psihologom in sociologom medicinsko dokazati, da so fantki od malega – ko še ni zatrjevane indoktrinacije – zelo različni. Teorija o istosti spolov je morda nora, a vprašati se je treba, komu služi in zakaj. Smo tu pri enakosti ali pri enakopravnosti? So ženske enakopravne ali so že enake?« (Zupančič, 2016). Šport, spol in spolna usmeritev „ V (vrhunskem) športu je, proporcionalno gledano, kar veliko lezbijk – predvsem v možatih športih, ki so – splošno gledano – večinski. Precej manj je gejev – seveda spet proporcionalno gledano; gejev je v športu seveda več kot lezbijk, ker je moških v športu pač več kot žensk. Večina gejev – predvsem v proporcionalnem smislu – je pretežno v estetskih športnih panogah, kot sta ples, umetnostno drsanje, delno pa tudi gimnastika in skoki v vodo, silijo pa se tudi v sinhrono plavanje … Eden prvih znanih oz. javno deklariranih gejev v faličnih/možatih športih je bil David Kopay; igral je ameri- ški nogomet in zaradi javnega razkritja je doživljal veliko kalvarijo, (predvsem) potem, ko je skušal postati trener. Ameriški nogomet (ragby) je trdnjava možatosti posebne vrste. Ženske nimajo (kar tako) vstopa v to možato/falično športno pa- nogo. Si pa ženske prav to prizadevajo; najbolj so pri tem priza- devne prav lezbijke in tiste heterosekusalne ženske, ki so napačno razrešile Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks in imajo zato potla- čeno tendenco zavidanja penisa. Prav te ženske tvorijo ogrodje kolesja ženske različico ameriškega nogometa, ki je zadnje čase v ZDA vse bolj popularna. Tendence, da bi ženske – pa naj si gre za (pro)feminističnih hetero in/oz. biseksualke ali pa ortodoksne lezbijke – zaigrale v moških ekipah, je večna. 15. avgust 1970 je Pat(ricia) Palinkas (rojena leta 1943) postala prva ženska, ki je uradno zaigrala v ameriškem nogometu (polprofesio- nalnem) nogometu/ragbyju. Res je, da je (samo) asistirala svojemu možu pri nastavljanju žoge pri prostem strelu/»brcu«. Šele Lauren Silberman velja za prvo žensko, ki si je izborila mesto v moški ekipi (New Jersy Jets) – bolje rečeno: hotela je zaigrati v NFL, a se je pri poizkusu (na uradnem izboru/kvalifikacijah, po dveh »brcih«/ udarcih/strelih) precej osmešila (njena dva »brca« nista bila dolga niti 20 metrov), pa še poškodovala se je – verjetno zato, da je imela (nezavedno) opravičilo (Kinkhabwala, 2013). Silbermanova je prej igrala »navaden«, torej evropski/angleški nogomet (soccer). Zani- mivo je, da jo v LGBT registru ne vodijo pod lezbijko, niti trans ali/ oz. biseksualko (List of LGBT sportspeople, 2018). Vir fotografije: https://www.christianpost.com/news/can-transgender- athletes-really-compete-fairly-178548/ 248 Filozofija športa Katie Hnida (1981) pa se je v ameriškem (moškem) nogometu kar proslavila, vendar ne v najvišji profesionalni ligi – prva je dosegla zadetek. Pred njo so se v trdnjavi moškega ameriškega nogometa proslavili Liz Heaston (1977) – leta 1997; leta 2001pa še Ashley Mar- tin. Elizabeth (Liz) Heaston Thompson (1977) je prva ženska, ki je v ameriški študentski (nogometni /ragby) ligi dosegla zadetek. Je pa prej igrala tudi evropski/angleški (klasičen) nogomet (soccer). V re- gistru LGBT športnikov (2018) je prav tako ne vodijo pod lezbijko. Jen(nifer) Welter (1977) je bila prava ženska, ki je v ameriškem pro- fesionalnem nogometu igrala v »ne-brcarski« poziciji. Se je pa kot prva ženska proslavila kot trener(ka) v moški profesionalni ameri- ško-nogometni ligi. V ZDA se je zvrstilo kar nekaj žensk, ki so pionirsko hotele prese- či okvire svojega biološkega spola in se silile v moško kategorijo (Sinhra, 2014). Najbolj znana je boksarka Jackie Tonawanda (1933), ki je kot prva ženska premag(ov)ala tudi moške. Prva ženska, ki je v Ameriki dobila licenco za boks(anje) – to je bilo leta 1922 – je bila Francozinja Jeanne La Mar. Testiranje spola v športu „ Testiranje spola je MOK uvedel leta 1966, ker so prej že nekaj let odkrito sumili, da so med dekleti nastopali preoblečeni moški. Prvi sporni primer so sicer odkrili že pred drugo svetovno vojno. Nemška skakalka v višino Dora Ratjen, ki je na OI leta 1936 v Ber- linu osvojila četrto mesto, je bil(a) hermafrodit (obojespolnik) in je kasneje zaživel(a) kot moški (Hermann) ter priznal(a), da jo je k nastopu med ženskami prisilila Hitlerjeva mladina. Do podobnih ugotovitev so kasneje prišli pri svetovni rekorderki na 800 metrov iz leta 1934, Čehinji Zden(k)i Koubkowi (kasneje Zdenek Koubek), in prvi šprinterki, ki je presegla mejo 12 sekund pri ženskem šprintu na 100 metrov, olimpijski zmagovalki leta 1932, Američanki Stelli Walsh (Stanisława/Stefania Walasiewicz(owna); šele leta 1980, ko je bila po nesreči ustreljena pri ropu v Clevelandu, so pri obduk- ciji ugotovili, da ima moške spolne organe). Uvedba ugotavljanja/ testiranje spola je povzročila, da je kar nekaj športnic nenadoma prekinilo kariero, predvsem atletinje metalke iz Vzhodne Evrope. Najbolj izrazit je primer korpulentnih ukrajinskih sester oz. »bra- tov« Irine in Tamare Press – tekmovali sta za Sovjetsko zvezo. Prva odmevna žrtev testiranja pa je bil(a) avstrijska smučar(ka) Erika Schinegger, ki je veljala za eno najboljših smučark sredi šestdesetih let. Potem, ko ni opravila kromosomskega testa, je spremenil(a) spol in kot Erik nastopal(a) na moških tekmah. Boleč udarec je do- živela španska tekačica čez ovire Maria Martinez Patino. Leta 1986 so jo dosmrtno diskvalificirali, ker so pri njej s testom ugotovili preveliko prisotnost moških hormonov (testosterona). Toda Maria pred testom ni vedela za svoje prirojene motnje (nima maternice), zato so jo kasneje rehabilitirali. Prav ta primer je v športološki dis- kurz (o spolu in športu) vnesel precej zagate in določene moralne pomisleke, povezane s človekovimi pravicami. Renee Richards (1934) je bil(a) prva športnica, ki si je spremenil(a) spol (iz moškega je postala ženska) in igral(a) tenis. Pri 44 letih je (l. 1979) izgubila finale enega od pomembnih svetovnih turnirjev proti Chris Evert Lloyd. Za ZDA je lahko Richards(ova) zaigrala šele po pritožbi (l. 1977) na vrhovno sodišče, češ, da so ji kršene človeko- ve pravice s tem, da ne sme igrati v ženski konkurenci. Leta 1976 na »US Open« za ZDA še ni smel(a) zaigrati, saj se je Ameriška teniška zveza takrat držala načela »womyn-born-womyn«, ki transseksual- nost oz. (naknadno) spremembo spola ni upošteval pri določeva- nju kategorije spola, v katerem lahko »človek(inja)« tekmuje. Ker – roko na srce – gre pri tem za svojevrsten (hormonski) »doping«. Mianne Bagger (1966) je golfist(ka), ki je zaznamovala golf in špor- tno sceno s svojo spremembo spola in vsemi zapleti po operaciji spola in prestopu v žensko kategorijo – beri: »diskriminacijami« – ki so sledili. Ob tem je treba dodati, da se v golfu – tudi ženskem – obrača veliko denarja (nagrade so velike) in je občutenje nepra- vičnosti (s tovrstnim »dopingiranjem«) toliko bolj intenzivno. Raztegljivost človekovih pravic „ Da na olimpijskih igrah dovolijo nastop tudi športnikom trans- seksualcem/interseksualcem (hermaforditom), so se odločili že na konferenci MOK-a novembra 2003 na Švedskem – potem ko je Evropsko sodišče za človekove pravice priznalo vse pravice novega spola ljudem, ki so si spol spremenili z medicinskimi posegi. »Ker se MOK zavzema za spoštovanje človekovih pravic, bomo pod določenimi pogoji dovolili nastop oseb, ki so si z operacijo spremenili spol,« je dejal takratni direktor za medicino MOK Patrick Schamasch (MOK bo do- volil nastope transseksualcev, 2003). Polemična razprava takrat (in še danes) ni bila burna le na ravni svetovnega športa, temveč tudi v posameznih državah oz. nacionalnih panožnih športnih zvez (da laičnih razprav na klubski ravni niti ne omenjamo). Distinkcije, kateri človek, torej tudi »človekinja«, je – absolutno gledano (torej če bi združili oba spola) – boljši in v privilegiranem položaju, torej kdo lahko prej zmaga, je v resnici najbolj odvisno (prediktivno/na- povedovalno) od spola. V šport vpeti transseksualci/interseksualci so imeli sprva veliko težav v Veliki Britaniji, ki je nekakšna zibelka športa. Tam so transseksualne/interseksualne športnike vodili v evidencah glede na spol pri rojstvu, prav tako je bilo z osebnimi dokumenti. (O nelagodju in zagati, ki je nastala v »tradicionalnih«, torej konservativnih državah ali islamskih državah niti ne bomo govorili). Kar naenkrat so se s spremembo spola »dopingirani« športniki, bolje rečeno športnice, začele izgovarjati in sklicevati na človekove pravice, ki so kot koncept/pojem izjemno raztegljive. Različne nacionalne panožne športne zveze (in klubi) so se v dani situaciji znašle vsaka po svoje. Prav Schamascher je po omenjeni konferenci napovedal, da bo MOK v Atenah (2004) dovolil nastop transseksulanim/interseksualnim športnikom – češ, da mora MOK spoštovati človekove pravice, ki so bile sprejete na drugih medna- rodnih instancah – prvenstveno na Evropskem sodišču za člove- kove pravice. Edina stvar, ki se jo je MOK v svoji zagati lahko oklenil, je bila, da mora pri prehodu iz moške v žensko kategorijo – v tem primeru je vidik pravičnosti in fair playa najbolj relevanten in tudi sporen – preteči določen čas; torej čas od operativne spremem- be spola do prvega tekmovanja v novi (spolni) konkurenci. Veliko nacionalnih panožnih športnih zvez se je namreč obrnilo na MOK oz. nacionalne olimpijske komiteje za nasvet, kako naj ravnajo v primerih spremembe spola določenega tekmovalca. MOK je leta 1999 nehal kromosomsko testirati športnike glede njihovega dejanskega spola. Eno od spornih dejstev je bilo, da vse ženske nimajo standardnih ženskih kromosomov. Prav tako so znani primeri ljudi z nejasnimi spolnimi organi in drugimi priroje- nimi motnjami, torej tudi hormonskimi anomalijami, torej neso- razmerji med estrogenom in testosteronom. Zaradi teh primerov oz. specifik je bilo takšno testiranje diskriminatorno oz. moralno sporno. Z medicinskega stališča naj bi bila transformacija moških v ženske precej lažja kot v nasprotni smeri, za šport pa tudi bolj za- Filozofija športa 249 gatna in »nešportna«. Prav zato je veliko več razburjenja in odpora v ženskih športnih disciplinah. Glavni argumenti nasprotnikov so, da bi športnice, ki so bile nekoč moški, imele precej fizičnih pred- nosti pred sotekmovalkami. Moški imajo večjo količino testoste- rona, boljše razmerje med mišično maso in telesnimi maščobami ter večjo kapaciteto srca in pljuč, pa tudi konstitucijsko so moški bolj športni/atletski. MOK je ob pomoči posebne komisije strokov- njakov določil natančna merila, kdaj po spremembi spola bi špor- tniki transseksualci lahko nastopili med novimi »nasprotispolnimi« športnimi »vrstniki« in predvsem »vrstnicami«. Zdravniki so v tistih časih – pred več kot desetimi leti – pomirjevalno/spravno pou- darjali, da pri transformaciji iz moškega spola v ženskega zaradi hormonske terapije upade raven testosterona, prav tako mišična masa, kar seveda z vidika fair playa še vedno ni isto, kot če se špor- tnica rodi kot ženska. Vendar se v Ameriki, kjer t. i. človekove pravice (in denar) kujejo v zvezde, redno pojavljajo transseksualci/interseksualci, ki so bili ne- koč moški, pa so se tekom življenja »preformulirali« v žensko. Tako poznamo primere, ki vnašajo precej nelagodja v športne sisteme/ kategorije, v katere so kot športniki/ce vpeti. Omenimo naj tekmo- valca v mešanih borilnih športih Fallon Fox (2018), ki sedaj tekmuje v ženski konkurenci. Aktualna so pravna vprašanja (še posebej v primeru Fallon Fox), kjer gre za direktno borbo »moškega« proti (biološki) ženski, četudi »moškinji« oz. »možači«/lezbijki, v ozadju pa so veliki zaslužki, torej denar, profit (Gentilviso, 2010). V tajskem boksu nastopa »on(a)« Parinya Charoenphol (1981), ki je bil(a) sprva gej, nato si je spremenil(a) spol in na ta račun postal(a) izjemno konkurenčen v ženski konkurenci. V tem primeru se spo- mnimo slovenskih estradnice Salome in LaToya, ki sta v resnično- stnem šovu »Kmetija slavnih« vlekli vrv (na izpad) – La Toya, ki je bila takrat že kar »masivna«/»bunkasta« ženska, ni imela nobenih možnosti proti bivšemu moškemu (Nenadu). Tu je Robert(a) Cowell (1918–2011) je bil najprej moški (med II. sve- tovno vojno tudi pilot), bil(a) je poročen(a), imel(a) dva otroka (z žensko), potem pa si je dal(a) spremeniti spol in je v 50-ih letih prejšnjega stoletja tudi začel(a) tekmovati v avtomobilskem špor- tu. Takrat je to dvignilo veliko (medijskega) prahu in vsesplošnega nelagodja (Bell, 2013). Med drugim je želel(a) s svojim letalom pre- leteti južni Atlantik, a se ji je poizkus ponesrečil. V avto-moto športu je znan(a) še motorist(ka)/dirkač(ica) Michelle Ann Duff, rojen(a) kot Michael Alan Duff, 1939. Podoben adrenalinski šport kot motociklizem je tudi downhill (gorsko kolesarjenje), kjer je Kanadčan(ka) Michelle Dumaresq (1971) takoj, ko je začel(a) tekmovati v ženski konkurenci – potem, ko si je dal(a) spremeniti spol – superiorno zmagoval(a). In pritožbe so padale – v smislu, da to ni »fer«/pošteno, ni športno. Biološke ženske ji niso segle do kolen, niso bile (več) konkurenčne, poraženke so zaostajale za par sekund in dogajali so se raznorazni ekscesi. Kri- vica je imela nešportno obeležje in kanadska kolesarska/downhill zveza je ukrepala (Cerar, 2004). Po svoje zelo zanimiv je tudi Bruce Jenner (1949), ameriški atletski mnogobojec (prej tudi igralec ameriškega nogometa) – tekmoval in zmagoval je v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Bil je svetovni rekor- der in olimpijski zmagovalec (1976); danes živi kot ženska Caltlyn. Če bi nekoč tekmoval(a) kot ženska, bi naredil(a) še odmevnejše rezultate in to ne samo v peteroboju, ampak tudi v mnogih drugih atletskih disciplinah. V 80-ih letih prejšnjega stoletja je Heidi Krieger metala kroglo in tudi zmagovala za Vzhodno Nemčijo (NDR). Po hudi psihični krizi in krizi spolne identitete – Heidi je bila lezbijka – danes živi kot moški Andreas Krauss, poročen z žensko, nekoč (vzhodnonemško) plavalko. Tukaj je (bila) še nemška, prav tako lezbična atletinja, skakalka v višino s palico Yvonne Buschbaum se je iz ženske prelevila v mo- škega z imenom Balian. Temnopolta južnoafriška atletinja (srednjeprogašica) Caster Se- menya je še vedno aktivna – rojena leta 1991. Neuradno pa je, da gre za rojeno obojespolnico oz. »medspolnico« (interseksualko), torej hermnafroditinjo oz. transseksulako, torej za dokaj neobičaj- no lezbijko, ki so jo že od otroštva imeli za »fantinjo«/»dečkinjo« (angl. tomboy). Po odmevnih in superiornih zmagah – npr. na Sve- tovnem prvenstvu 2009 – so ji zaradi testiranja spola prepovedali tekmovati – vendar le začasno, za eno leto. Feministični (in rasni) pritiski so bili prehudi. Rezultati testov uradno niso prišli v javnost zaradi pravice do intime oz. medicinske/zdravniške etike. Precej nelagodja je do nedavnega v športni, tokrat košarkarski, sistem vnašala tudi študentska (lezbična) košarkarica Kye Allums (1989), ki je se počutila kot moški in se tudi obnašala in oblačila kot moški, igral/a pa je v ženski konkurenci. Po končani športni karieri se je posvetil(a) LGBT(Q) aktivizmu. Sinhrono plavanje kot tarča gejev „ Sinhrono plavanje ima z vsemi svojimi derivati sicer dolgo tradici- jo, ki sega celo v 18. stoletje. Z nekakšnimi vajami v vodi (ob spre- mljavi glasbe) so začeli moški. Tudi v 20. stoletju so »sokolske vaje« v vodi izvajali najprej in predvsem moški. No, s svojo tendenco po estetiki, ki se motivacijsko napaja iz kastracijskega kompleksa, so se s plesom na vodi začele vse bolj ukvarjati in pojavljati na nastopih oz. tekmovanjih predvsem ženske. Ker pa vse-ameriška študent- ska organizacija in/oz. amatersko-športno združenje nekako ni- sta pustila skupinskega nastopanja deklet in fantov oz. moških in žensk, se je sinhrono plavanje prijelo bolj pri nežnejšemu spolu – fantje so se v vodnih športih »umaknili« v tekmovalno plavanje, skoke v vodo in vaterpolo (in seveda »čolnarjenje«, torej veslanje, jadranje). Na Olimpijskih igrah pa se je sinhrono plavanje kot ti- pično (severno) ameriški šport pojavilo šele 1984 v Los Angelesu, čeprav je bila kot predstavitvena panoga na sporedu že leta 1952 v Helsinkih. Na Olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih so doslej tekmovale le ženske (izjema je SP v Kazanu (julij 2015), kjer so prvič nastopili tudi moški v paru z žensko) – posamično in v paru (po- zneje tudi v skupinskih plesih po 8 tekmovalk/plavalk), kljub temu da so npr. v Ameriki imeli že leta 1945 državno prvenstvu (v Kanadi pa že leta 1926), na katerem so tekmovali tudi moški, celo med- sebojno v paru – zaradi konzervativnosti se v kopalke oblečenim moškim in ženskam ni dovolilo nastopati/plesati skupaj. Na sve- tovnih tekmovanjih so se tako pojavljale le ženske. Delna izjema so bile vse-ameriške športne igre, ker je bilo sinhrono plavanje pač ameriški šport. Leta 1973 v Beogradu je bilo v okviru Mednarodne plavalne/»vodne« zveze (FINE) končno prvo svetovno prvenstvo tudi v sinhronem plavanju, vendar samo za ženske. Zanimivo je, da sta leta 1949 ne Ameriških študentskih športnih igrah v paru zmagala Lee Embrey in (Al)Bert Hubbard, za katera se predposta- vlja, da sta bila geja (takrat je bila javno deklarirana/izpovedana homoseksualna spolna usmeritev pač tabu). Bertu Hubbardu pa 250 Filozofija športa so prepovedali tekmovati na mednarodnih tekmovanjih. Hubbard je bil v solo nastopu mladinski ameriški prvak leta 1954, vendar je moško sinhrono plavanje kot šport takrat počasi (in začasno) uto- nilo v pozabo oz. izzvenelo, ker je bilo premalo moških kandidatov za tekmovalno sinhrono plavanje, kljub veliki popularnosti Esther Williams in njenega filmskega (in umetniškega) »plesa na vodi« . Obnovljeno nelagodje v kolesju športa, torej (ameriškega) sinhro- nega plavanja, posledično pa tudi MOK in FINE, je na prehodu v 21. stoletje vnašal ameriški sinhroni plavalec Bill May. Svoj čas – pred petnajstimi leti – je veljal za najboljšega sinhronega plavalce na svetu. Vendar je treba ob tem dodati, da je bil takrat tudi eden redkih, ki se je zelo intenzivno ukvarjal s sinhronim plavanjem. V tistih časih, in še danes, je (bilo) sinhrono plavanje – vsaj skupinsko – ekskluzivna domena žensk. Prav May pa od nedavnega velja za prvega moškega, ki je bil nosilec medalje v sinhronem plavanju na Svetovnem prvenstvu, in to v disciplini mešani pari. May je s svojo vztrajnostjo torej odgovoren, da se je ta disciplina sploh (ponovno) vzpostavila oz. obdržala na sporedu (tekmovalnega) sinhronega plavanja. May si je mnogo let prizadeval uvrstiti se v kakršno koli disciplino – bodisi solo, v paru ali pa celo v skupin- skem »vodnem plesu« – pa so se temu upirali tako v Ameriški zvezi za sinhrono plavanje, kot tudi v FINE in MOK. Solo »plesi« (v/»na« vodi) in mešani tandemi/pari/dueti so se v Ameriki (ponovno) po- javljali že pred 25. leti, okrog leta 1990. Pobudniki in moško-spolni oboževalci so bili od vsega začetka geji – npr. Stephan Miermont, kar so seveda tudi še sedaj. Med najbolj vnetimi ljubitelji moškega sinhronega plavanja so francoski geji, ki so združeni v Paris Aqua- tique (Kremer, 2015). Mnogi geji že od prvih pojavljanj Maya v tek- movalnem sinhronem plavanju mislijo, da je May gej – no, pri 36 letih je sicer May še vedno samski. Sam pa je – vsaj leta 2004 – trdil, da bi se nekoč rad poročil s sinhrono plavalko (Grudowski, 2004). Na Mayovo nesrečo sta se MOK in FINA v času uspešno ubrani- la moškega sinhronega plavanja. Prav MOK je Mayu preprečil/ onemogočil udeležbo že na OI v Sydneyju (2000) in potem tudi v Atenah (2004), četudi bi ga takrat Ameriška zveza za sinhrono pla- vanje uvrstila v reprezentanco/ekipo (Paul Hamm naj vrne medaljo, 2004). No, na zadnjem Svetovnem prvenstvu v vodnih športih – torej tudi v sinhronem plavanju – v Kazanu (julij 2015) je FINA popustila: Bill May se je – po 11-letni tekmovalni pavzi (v dobre pol leta) – vrnil na »tekmovališče«, torej bazensko prizorišče SP in se dokopal do dveh zgodovinskih medalj (kot prvi moški) – in to z dvema raz- ličnima partnericama/soplavalkama (Chrisitna Jones in Kristina Lum Underwood) (Moški so si izborili enakopravnost, 2015). Človekove pravice, LGTB ideologija „ in filozofija Tako ostaja nedotaknjena oz. neosvojena trdnjava ekskluzivno ženskega športa samo še ritmična gimnastika – na nek način pa tudi (ženska) športna gimnastika, v kateri ostajata gred in dvovišin- ska bradlja ekskluzivno ženski orodji, pa tudi preskok in predvsem parter (z glasbeno spremljavo) sta za ženske bistveno drugače koncipirani. Se pa v športu pojavlja še kar nekaj problemov, povezanih s spo- lom – torej s spolom, ne (toliko) s spolno usmeritvijo. Nekatere nacionalne panožne športne zveze – npr. odbojkarska – so že pred 20. leti napovedale, da se bodo, če bo sodelovanje transseksualnih/interseksualnih športnikov na OI legalizirano, uprle tej odločitvi. Prav odbojkarji, bolje rečeno odbojkarice, so že leta 1996 doživeli šok na Tajskem. Tajsko moštvo – bolje rečeno »ženstvo« (ekipa) – je bilo sestavljeno med drugim iz transseksu- alcev in tra(ns)vestitov, trenerka pa je bila lezbijka (na to temo je bil posnet tudi film Iron Ladies). Če se v športu začnejo množično pojavljati tra(ns)vestiti/transseksualci oz. interseksualci, lahko pri- de do kolapsa določene športne panoge. Nihče ne bo hotel biti vpet v takšno »anarhično« in glede spola neurejeno kolesje športa oz. panoge, ki bi bila kontaminirana z LeGeBiTrovsko logiko člo- vekovih pravic. Sploh pa bodo ambiciozni starši (in njihovi otroci) noreli, če bodo v ženski/dekliški konkurenci tekmovale travestit- ske/interseksualne (hermafroditske) »fantinje«/»dečkinje«. Moral- na zagata je velika in postaja vse večja. Človekove pravice so tako ponesrečeno raztegljiv pojem/koncept, ki lahko zelo negativno vpliva na mnoge segmente športa, ko je na tapeti spol. Je pa lahko ravno vprašanje spola v športu analitično in meto- dološko uporaben ovinek, ki da vsem, ki se ukvarjajo s pravicami LGBT, smernice pri reševanju problema pravic LGBT. Misliti o spol v športu v povezavi z LGBT vprašanjem – in v povezavi z istospol- nimi porokami in posvojitvami otrok – je smiselno v toliko, kolikor absurdne LeGeBiTrovske zahteve lažje pridejo do izraza. V luči po- vedanega se splača zastaviti nekaj na videz banalnih vprašanj s filozofskim obeležjem: Ali se moški – npr. (feminilni) gej, ki se rad zgleduje po ženskah – lahko sklicuje na človekove pravice, še hoče tekmovati v sinhro- nem plavanju (tokrat imamo v mislih skupinskih vajah, pari so po- glavje zase)?! Ali se moški/gej lahko sklicuje na človekove pravice in na vsak na- čin hoče kot moški tekmovati v ritmični gimnastiki, ki je resnično ekskluzivna ženska športna panoga in zadnja trdnjava feminilno- sti, do katere se geji še niso dokopali?! Ali geji lahko nastopajo v športni gimnastiki v ženski konkurenci – tudi na gredi in dvovišinski bradlji in se v svoji zahtevi sklicujejo na človekove pravice? In: kaj bi se zgodilo, če bi moški v moški konkurenci na parterju začel poplesavati po glasbi kot ženska in se sklicevati na človekove pravice – torej bi izvajali ženske koreo- grafije parternih vaj?! Ali se smejo geji oz. lezbijke sklicevati na človekove pravice in v istospolnem paru torej s še enim moškim/geji oz. še eno žensko/ lezbijko nastopati v plesnih in/oz. športnih parih pri umetnostnem drsanju (isti problem se pojavi tudi v latinskoameriških in standar- dnih plesih)?! Ob očitnem absurdu bi se potem začeli sklicevati na človekove pravice – češ, da njihova spolna usmeritev ne sme biti kriva in diskriminirajoča v zahtevi, da plešejo s partnerjem istega spola. Ali smejo v mešanih dvojicah – npr. v (namiznem) tenisu, bad- mintonu ali kegljanju/bowlingu/balinanju, ne nazadnje pa tudi v ekipni tekmi v alpskem (in nordijskem) smučanju (mešani pari) – namesto žensk nastopati moški/geji oz. namesto moških pa žen- ske/lezbijke in se pri tem sklicevati na človekove pravice?! Geji bi namreč zopet na pomoč klicali človekove pravice … V plavalnem športu se počasi vzpostavljajo tudi spolno mešane štafete. Ali bi bilo pošteno, če bi v mešani štafeti (4 x 50 m ali 4 x 100 m), v kateri naj bi plavali dve ženski in dva moška, plavali štirje moški?! Geji bi se v luči vseh aktualnih LeGeBiTrovskih prizadevanj in njihove logike lahko sklicevali, da njihova spolna umeritev ne bi smela biti problematična – ker se pač počutijo kot ženske – pri Filozofija športa 251 tem, da bi bili namesto žensk v takšnih štafetah ali bi se celo silili nastopati v ženski konkurenci. Podobno kot v Evropska in Svetov- na plavalne zveza (LEN in FINA) se lahko novih, spolno mešanih disciplin umisli tudi mednarodna atletska zveza. In končno: Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, za- radi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekolo- gu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta vese- li dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/ tragediji)?! V luči povedanega pa še tale ščepec v LeGeBiTrovsko rano: ali je človekova pravica, da se moški poročajo s še enim moškim/gejem – ženske/lezbijke pa s še eno žensko/lezbijko?! In da ne bo pomo- te, govorimo o (vhodnem) spolu, ne o spolni usmerjenosti … Ali je človekova pravica ženske, običajno lezbijk – v starševskem paru/tandemu s še eno žensko/lezbijko –, da prevzame moško vlogo v »očetovanje«, ki je domena moškega spola?! Ali sme mo- ški/gej prevzeti vlog matere, torej ženske v starševskem tandemu s še enim moškim/gejem?! Ali je to človekova pravica?! Literatura „ No gender ideology at the Olympics: Men should not compete against 1. women. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.citizengo.org/en- eu/fm/142378-no-gender-ideology-at-olympics Zupančič, M. B. (2016). 2. Priročnik za Slovence: Enakopravnost, enakost in istost (22. 3. 2016). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://siol.net/siol-plus/kolumne/prirocnik- 3. za-slovence-enakopravnost-enakost-in-istost-405482 Kinkhabwala, A. (2013). Lauren Silberman stages pointless sideshow 4. at regional combine (4. 3. 2013). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www. nfl.com/news/story/0ap1000000146837/article/lauren-silberman-sta- ges-pointless-sideshow-at-regional-combine List of LGBT sportspeople (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https:// 5. en.wikipedia.org/wiki/List_of_LGBT_sportspeople Katie Hnida 6. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Katie_Hnida Liz Heaston 7. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Liz_Heaston List of LGBT sportspeople 8. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https:// en.wikipedia.org/wiki/List_of_LGBT_sportspeople Sinhra, S. (10. 9. 2014). 9. 12 Images Show What It Really Means to Play Like A Girl. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://mic.com/articles/97940/12-ima- ges-show-what-it-really-means-to-play-like-a-girl#.x8UuqkAtU Pioneer Female Boxer Jackie Tonawanda »The Female Ali« 10. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.womenboxing.com/tonawanda.htm Jeanne La Mar a boxer from France fighting in the 1920’s. 11. Pridobljeno 5. 1.2018, iz http://www.wbanmember.com/jeanne-la-mar-a-boxer- from-france-fighting-in-the-1920s/ Renee Richards 12. . (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia. org/wiki/Ren%C3%A9e_Richards Womyn-born womyn. 13. (2018). Pridobljeni 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Womyn-born_womyn Mianne Bagger 14. . (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Mianne_Bagger MOK bo dovolil nastope transeksualcev 15. (14. 11. 2003). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://www.sta.si/781375/mok-bo-dovolil-nastope-trans- seksualcev Fallon Fox. 16. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Fallon_Fox Gentilviso, C. (13. 10. 2010). 17. Transgender Athletes: Why Lana Lawless Is Suing the LPGA. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://newsfeed.time. com/2010/10/13/transgender-athletes-why-lana-lawless-is-suing- the-lpga/ Parinya Charoenphol. 18. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Parinya_Charoenphol Roberta Cowell 19. . (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Roberta_Cowell Bell, M. (26. 10. 2013). 20. 'It's easier to change a body than to change a mind': The extraordinary life and lonely death of Roberta Cowell. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.independent.co.uk/news/people/profiles/its- easier-to-change-a-body-than-to-change-a-mind-the-extraordinary- life-and-lonely-death-of-roberta-cowell-8899823.html Michelle Duff 21. . (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Michelle_Duff Michelle Dumaresq 22. . (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Michelle_Dumaresq Cerar, G. (14. 3. 2004). Transseksualni šport. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz 23. http://www.mladina.si/96567/transseksualni-sport/ Caitlyn Jenner. 24. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Caitlyn_Jenner Andreas Krieger 25. . (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Andreas_Krieger Balian Buschbaum. 26. (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia. org/wiki/Balian_Buschbaum Caster Semenya 2 7. . (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://en.wikipedia. org/wiki/Caster_Semenya Kye Allums 28. . (2018). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://en.wikipedia.org/ wiki/Kye_Allums Bert Hubbard. 29. (2018). Pridobljeno 5. 1.2018, iz https://en.wikipedia.org/ wiki/Bert_Hubbard Bill May. 30. (2018). Pridobljeno 5. 1.2018, iz https://en.wikipedia.org/wiki/ Bill_May_%28synchronized_swimmer%29 Kremer, W. (21. 7. 2015). 31. Why can't men be Olympic synchronised swim- mers? Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.bbc.com/news/magazi- ne-33566335 Grudowski, M. (2. 5. 2004). 32. My Name is Bill. I'm an Aquamaid. Pridobljeno 5. 1. 2018, iz https://www.outsideonline.com/1833271/my-name-bill- im-aquamaid Paul Hamm na vrne medaljo. 33. (28. 8. 2004). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.24ur.com/sport/paul-hamm-naj-vrne-medaljo.html Moški so si izborili enakopravnost. 34. (1. 8. 2015). Pridobljeno 5. 1. 2018, iz http://www.zurnal24.si/moski-so-si-izborili-enakopravnost-cla- nek-254278 Mag. mag. Roman Vodeb, prof. šp. vzg. roman.vodeb@guest.arnes.si