Poglavarji Luthrove cerkve. Nauk Luthra in njegovih tovarišev v besedi in spisih je pač prevrgel prejšnji cerkveni red, nikakor pa ni bil zmožen, da bi bil ustvaril mesto starega nekaj novega ter boljšega. Luther je tajil odločno, da bi bil Kristus ustanovitelj sploh kake cerkvene oblastl, radi tega mu je bil na potu vsak cerkveni red. Celo načslo občine, po katerem bi se naj razvijale posamezne cerkvene občine ter volile voditelje, se ni izkazalo kot zadostno. Pojavila se je brezglavost na cerkveno-verskem polju. Posledica tega je bila, da je grozil Luthrov nastop z uničenjem krščanskih resnic in zadnjih sledi krščanskega življenja. In vso to zmedo je gledal Luther brez moči in s preplašenostjo. Lutlier je bil premagan od dejanskih razmer tcr žalostnih izkušonj, radi tega se je zatekel pod plašS posvetne oblasti. Posvetna oblast bl •naj upeljala Luthrovo vero kot državno. V dosego tega cilja je oznanjal Luther in tovariši nauke o nalogafi posvetne oblasti in o njenem razmerju do podložnikov. Ta na&ela so bila popolnoma tuja dosedajnim cerkveS nim in so dgovarjala edino še staro« poganskim časom. Luteranl so zabičavali neomojeno moS ter oblast posvetne oblasti nad podložniki in poslušnost celotnega cerkvenega reda posvetnjakom, da, pravica in dolj> nost posvetne oblasti je vodstvo cei*kvenih poslov. Knezi so postali po teŠ načelih oskrbniki cerkvenega premcn ženja ter posesti in tudi voditelji cer^ kvenih občin. Verski nauk in njegovb oznanjevanje je prišlo pod nadzorstvo posvetne oblasti in postalo odvisno pd njene dobre volje. Na ta način je bila ustvarjena posvetna gkofovska oblaet deželnih knezov in glavno načelo prp-' tostantizma: Čegar dežela, tega tudl vera! S tem je sicer otel Luther svoj naujc skorajšnje propasti, a Je izročil vajetl novega gibanja v roke knezom ter njlhovih pravnih zastopnlkov in je igral od leta 1525 le postransko ulogo- ~Gromel je proti rimskemu trinoštvil in sam je ustvaril toliko tiranskitt papežev, kolikor je bilo v Nemčiji deželnih knezov. Do kmetskih puntov se nl izrekel nobeden od vladarjev za Luthrov nauk. Ko pa je bilo potla_eno ter unlSeno nižje plemstvo in kmetje,1 je vzrasla mo. knezov, podložniki so postali brezpravna raja. Izgled ter upanje na porast moči in na posest bogatega cerkvenega prcmoženja je potisnilo pod Luthrov klobuk od leta 1524 naprej voliko knezov, mestnih magistratov in državnih mest. Ti knezi so uvedli v lctih 1525-9 s silo versko novotarijo v njim podložnih pokrajinah, porušili so samostane, upeljali novo službo božjo in na mesta katoliških duhovnikov so bili postavljeni protestantovski pridigarji. Podložnikom j,e bilo dano na prosto: Ali se okieniti nove vere, ali se pa izseliti s trebuhom za kruhom. Samo nasilnim potom so bile Luthrove brezglave novotarije razširjene in s časom ukoreninjene. Slaba posledice novotarij. Katoliška vrhovna cerkvena oblast je Luthrove nauke obsodila ter zavrgla. Da bi se skril pred odgovornostjo, je učil Luther, da si mora vsak ustvariti svojo lastno vero iz svetega pisma. Vsaka verska občina je poklicana, da sodi o pravi veri. Na ta na5in ne more biti nobeden krivi prerok med poslušalci, ampak samo med oznanjevalci. Radi tega so morali biti tudi vsi veroučitelji s svojimi nauki vred podložni poslušalcem. Luth.r je razglašal z vso gotovostjo, da ni prejel novega evangelija od nikogar kakor iz nebes in o tem nimajo razsojati niti angeli. Bil je uverjen, da bo ta njegov evangelij sprejet od vseli. — Uspeh pa je bil v resnici čisto drugaCen, zmešnjava v verskih resnicah in glede njih oznanjanja. Vsak od Luthrovih učencev je pridigal svoj nauk, a vsi so se upirali na začetnika te babilortsl.e zmede. Že leta 1525 je priznal Luther sam: »Ta noče krsta, drugi ta. ji zakramente, zopet tretji poriva še en svet med dosedanjega in sodni dan. Nckateri učijo, Kristus ni Bog, nekateri pravijo tako in zopet tako in radi tega je toliko vcrskih ločin in ver kakor je glav.« Novi nauk o opravi.enju !e po veri brez zasluženja dobrih del je uničil požrtvovalnost, ki je ustvarila v srednjem veku tako nskaj veličastnoga v skrbi za ubožco, bolnike, sirote ter za šolstvo in je dovedel do popolnega poloma Ijubezenskega delovanja. Luther sam je začel kmalu tožiti o pomanjkanju idoalnih dobrin, ko piše: »Pod papežem je bil vsak usmiljea ter dobrosrčen, vsak je dal z veseljem z obema rokama, sedaj pa noče nikdo ni_ dati za svoti evangelij, ampak le vzoti.« Lnthrov nastop je nničil nadalje duševno delovanje s tera, da so propadla v primeroma kratkem času vsa vseučilišča. Najbolj žalostna posledica Luthrove »prostosti krščanskega človeka« je bila pa popolna propast morale in v tolikih slu.ajih uvedba mnogoženstva, katerega Luther sam ni upal pobijati, pač pa so ga naravnost priporočaii nekateri njegovih najboljSih učencev. Ltither sam je zabeležil o splošnem propadanju sledeče besede: »Po tem nauku (njegovem evangeliju) postaja svet čim dalje slabši, to je hudičevo delo in njegova trgovina, kakor je videti, da so ljudje scdaj bolj skopi, bolj neusmiljeni, bolj nečisti, predrznejši in splošno slabši nego so bili pod papežem.«