ARHEOLOŠKI POMEN AGLOMERACIJE TRNOVO — ILIRSKA BISTRICA F ranc T ruhlar Ljubljana Arheološki naselbinski kompleks v območju Trnovega—Ilirske Bistrice predstavlja eno najbolj utrjenih prazgodovinskih področij na slovenskem Krasu. Sestavljal ga je m o­ gočen sistem številnih in dobro utrjenih gradišč, kar je razumljivo, ker je bila ta pokrajina zelo izpostavljena in kasneje vrinjena med Karne, Liburne, Tavriske, Japode, Latobike in Histre, še pozneje pa ogrožena od Rimljanov. V utrjenem sestavu je imel najpomembnejšo vlogo vzhodni gradiščni pas, ki seje raztezal od reškega zaliva po dolini Reke (Velike vode) in Pivke do Postojnske kotline in zapiral dva pom em bna prehoda — reškega in postojnskega. V njegovem ožjem območju so ležala sledeča gradišča in selišča (kratice : P = prazgodovinska doba, R = rim ska doba, S = zgodnji srednji vek): Postojna PRS, M atenja vas R, Prestranek P, Baba PR, Tabor R, Gradišče 655 m PR, Špiček PR, Gradec 787 m R, Trnje P, Klenik PR, Pivka (Gradišče) PR, Sv. Prim ož 718 m PR, Šilentabor PR, Gradec R, Kalški grad R, Bač P, Gradišče PR, Knežak PR (Gradišče na Čepni 791 m, Vrh nad Knežakom 729 m), Obrobca 640 m P, Veliki Devin 1029 m P, Šembije PR (Gradišče 630 m), Trnovo—Ilirska Bistrica (kota 600 m — gradišče PR, Stražica 711 m R, Sv. Ahac 799 m PRS), Dolnji Zemon PR, G ornji Zemon PR, Kuteževo P (kota 874 m — gradišče), Jelšane (G radina 561 m PR, kota 632 m P, kota 634 m P, Sv. K atarina 689 m P, Visoki vrh 647 m P). V okvir severnega obrambnega kompleksa sodijo postojanke v postojnskem in cerkniško- loškem bazenu, pod Nanosom, v območju Škocjana, ki je predstavljal najmočnejšo proti severozapadu izpostavljeno in v križišču cest ležečo postojanko — in gradišča na komensko- tomajskem Krasu. Te utrdbe so imele m orda nalogo braniti ozemlje pred napadi z ljubljan­ ske in dolenjske strani, na zapadu pa pred vdori iz Italije in Istre. Osrednje utrdbe v tem sklopu so verjetno bile Ulaka, Škocjan in Šmihel pod Nanosom. Vzdolž obrobja kraške planote, ki se spušča proti obmorski Istri, je v črti Črni kal—Loka—Gračišče— Sočerga— M ovraž vrsta gradišč, ki bi utegnila pripadati Histrom . V prej omenjeni sklop gradišč sodijo še tista v Brkinih in ob njihovem zahodnem obrobju vzhodno od prazgodovinsko- antične ceste Divača—Škocjan— M aterija—Obrov—Jelšane—Trsat. Glavne komunikacije v tem sklopu so bile: Postojna— M atenja vas—Slavina—Pivka— Zagorje— Knežak—Šembije—Trnovo—Ilirska Bistrica—Dolnji Zemon—G ornji Zemon— Jelšane (Trpčane)—Trsat. Zagorje—Prem—Obrov—Golac—Istra. Cerknica—(Stari trg pri Ložu)—Javorniki—Košana—Škocjan (jadransko morje). Divača (Škocjan)—Rodik— Ma- terija—Obrov—Jelšane—Trsat. Divača—Škocjan—Črni kal—Istra. Divača—Razdrto—Po­ stojna—Cerknica. Škocjan—Tomaj—Komen — dolina Vipave. Arheološki sklop Trnovo—Ilirska Bistrica predstavlja močno utrjeno osrednjo nasel­ bino. Gradiščni trikotnik sestavljajo Sv. Ahac, 799 m, gradišče na koti 600 m in Stražica 711 m. Sv. Ahac, hrib 799 m, leži vzhodno od Ilirske Bistrice in je že od nekdaj znan kot pra­ zgodovinsko (G lobočnik, AKK \ R utar, L M S 1889, 17; M u c h, Kunsthistorischer Atlas [1889], 190; P ečnik, Ljubljanski zvon 10, [1890] 382 sl. ter IM K 14 [1904] 187; Alpi Giulie 4 [1899] 75) ozirom a halštatsko (H oernes, M A G W 16 [1887] Sitzber. 41 ter 18 [1889] 248) gradišče (po Pečniku IM K 4 [1894] 8 tudi latensko) — kar so izkopanine potrdile (nekaj jih hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju, inv. 19350— 19393) —, obdano s kamnitimi okopi (M üllner, M Z K 6 [1880] str. XXIV). V gradišču so zasledili tudi ostanke antičnih stavb. (M üllner, P uschi, Arch. Triestino 24 [1902] suppl. 30), ki jih potrjujejo tudi najdbe (M oser, Bericht der Prähist. Comm. der k. Akad. iViss. [Wien 1887] 24; Arch. Triestino 15 [1890] 329 sl.; M PK 1 [1903] 23 ter Ž mavc, rk. v NMLj zvezek 7 str. 19), od katerih so nekatere m orda — sodeč po opisu — srednjeveške. Pod gradiščem so na severni strani gomile {M P K 1 [1903] 23; Arch. Triestino 15 [1890] 329), nekatere s premerom do 50 m. Nekaj sta jih prekopala M oser (Der Karst und seine Höhlen [1899] 109) in P ečnik (glej Ž mavc n. n. m.) v letih 1885— 1889 (Pečnik je izkopanine izročil v NMLj). Hrib, 600 m, gradišče nad Trnovim. Od severa proti jugozahodu v več terasah padajoča kam nita planota je bila utrjena — obseg utrdb znaša 1 km — in sicer na vzhodu z dvojnim zidom in stolpom, na jugozahodnem robu z enojnim. Dve terasi potekata po vsej širini planote in sta tudi umetno poudarjeni; po njih vidne umetno razporejene kotanje, v katerih se najdejo tako prazgodovinske kot rimske črepinje (U rleb, VS 8 [1960— 1961] 194). Gradišče spada med največja na Krasu (P uschi, Arch. Triestino 24 [1902] suppl. 145); glej tudi A M SIA 17 [1901] 396). V gradišču samem je bil najden skeletni starejše-železno- dobni grob z bogatimi pridevki (bronasta kotlička, sulična konica itd.). Glej M üllner M Z K 6 (1880) str. XXIII, ki omenja tudi sledi lesenih stavb. M u c h, Kunsthistorischer Atlas (1889) 190 s sl. M oser, Bericht der Prähist. Commiss. der. k. Akad. IViss. [Wien 1887] 25. H oernes, M A G W 17 (1887) Sitzber. 41 ter 18 (1888) 248. Omenjajo tudi Arch. Triestino 15 (1890) 330 ter M PK 1 (1903)25. Rimske ostaline na gradišču omenja H itzin g er, Novice 13 (1855) 38 ter P ečnik IM K 14 (1904) 186. Nekaj predmetov hrani Prirodoslovni muzej na D unaju (inv. 19332— 19349) ter NM Lj inv. P 4956. Pripadajočo nekropolo pri gradišču je izkopaval B attaglia 1927 (glej La vedetta d'Italia 4. sept. 1927 ter D egrassi, A M SIA 38 [1926] 158, dalje 39 [1927] 382 in 40 [1928] 400) in poročal v B P I 47 (1927) 93 sl. Raziskal je ca 200 grobov, ki spadajo v 6.—4. stol. pred n. š. z delno bogatimi pridevki (tudi apulske vaze itd.), v planem žarnem grobišču. Pra­ zgodovinske gomile v okolici Trnovega — nelokalizirano, m orda v sklopu iste nekropole — omenja A. Ž., Novice 37 (1879) 270. Iz Trnovega (nelokalizirano) hrani dva keltska novca N M Lj; Sch m id, Bericht 1906 (Landesmuseum Rudolfinum in Laibach) 38. Stražica, hrib, 711 m. Približno 3 km dolgi in 4 m široki zid, ki se neurejeno razteza od Sv. Ahaca (glej tam) do pobočja Stražice, se tu obrne proti zahodu in nato, vzhodno od gradišča nad Trnovim, proti jugovzhodu, tako da zopet doseže svoje izhodišče pri Sv. Ahacu. Znotraj tega obzidja, ki obdaja dolinski predel med Sv. Ahacem, Stražico in gra­ diščem nad Trnovim, so odkrili več sledov antičnih zgradb. (M üllner, M Z K 6 [1880] str. XXV ter Ž mavc [rk. v NMLj] zvezek 7 str. 25. Glej tudi Postojinsko okrajno glavarstvo [1889] 73 ter P ečnik, IM K 14 [1904] 187. P uschi, Arch. Triestino 24 [1902] suppl. 145 sl.). Trnovskemu naselbinskemu kompleksu pripadajo verjetno tudi arheološke postojanke, ležeče južno od njega: G ornji Z emon. N a njivah je 1886 izkopaval P ečnik prazgodovinske in rim ske grobove {IM K 14 [1904] 187). Nekaj izkopanin naj bi bilo v NM Lj. O sojnica. Prazgodovinski predmet je v Prirodoslovnem muzeju na D unaju (inv. 15089). Sv. J ernej. Cerkvica v razvalinah (železna halštatska sekira, M üllner, M Z K 6 [1880] str. XXVI); na ravnici okrog razvalin in na strmem robu šentjernejskega potoka je rimsko grobišče (novci, solznice, kam niti pokrovi žar) glej M oser, M Z K 15 (1889) 261 ter R utar, L M S 1890, 123. K uteževo. Severno od vasi je strm o gradišče, 874 m, obdano z nasipom ; na površju so našli prazgodovinsko keramiko (FIS'8 [1960— 1961] 194). Arheološka aglomeracija Trnovo—Ilirska Bistrica predstavlja po svojem obsegu in utrjenosti nedvomno najpomembnejšo kompleksno postojanko na slovenskem Krasu. Njen pomen je predvsem v močno utrjenem položaju, ki ga v obliki trikotnika sestavljajo gradišča Sv. Ahac, kota 600 m nad Trnovim in Stražica. V m edprostorju tega trikotnika je 3 km dolg in 4 m širok zid, ki ograjuje bivanjski prostor za veliko množico vojaških in civilnih prebivalcev. Strateški pomen Trnovega so kasneje pravilno ovrednotili Rimljani, ki so ga z nekaterim i drugimi gradišči m orda vključili v svoj obram bni sestav. V zvezi z Appianovim opisom pohoda Rimljanov na Japode, kjer se navaja tudi Metullum, naj omenim kot dodatno teorijo k lokalizaciji tega mesta, da sliči Appianov opis terenske konfiguracije M etulla oni trnovskega gradiščnega kompleksa. Vsekakor lahko domnevamo, d a je ležala med japodskim i postojankami, k ijih našteva Appian, tudi katera na slovenskem ozemlju, to tembolj, ker so predstavljala številna in močna gradišča na Krasu pred vrati Italije veliko in stalno oviro rimski ekspanziji na vzhod. Osrednji položaj trnovskega kompleksa označuje tudi njegova lega v križišču pomembnih poti proti Postojni, Cerknici, Škocjanu, Istri in Reki. Obsežen bivanjski prostor v gradišč- nem sklopu in pripadajoče nekropole s številnimi gomilami in grobovi, ki verjetno vklju­ čujejo tudi grobove okoli Zemona, uvrščajo arheološko aglomeracijo Trnovo—Ilirska Bistrica med največje naselbine kraškega ozemlja, bogate najdbe pa dajejo tej naselbini tudi videz okrožnega središča, m orda s sedežem plemenskega poglavarja. Zgodovinski pomen Trnovega se odraža tudi v njegovi verjetni časovni kontinuiteti od halštatskega ali še starejšega obdobja do zgodnjega srednjega veka. Kratice — Abkürzungen M AG W — Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien M ZK — Mittheilungen der k. k. Central-Commission MPK — Mittheilungen der prähistorischen Kommission der k. Akademie der Wissenschaften AMSIA — Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria BPI — Bulletino di Paletnologia Italiana LM S — Letopis Matice Slovenske VS — Varstvo spomenikov ARCHÄOLOGISCHE BEDEUTUNG DES BESIEDLUNGSKOM PLEXES TRNOVO—ILIRSKA BISTRICA Zusammenfassung Das archäologische Komplex im Bereiche von Trnovo-Ilirska Bistrica (Sv. Ahac 799 m, Gra­ dišče 600 m, Stražica 711 m) mit ausgedehnten Nekropolen und im Tale des Flusses Reka gelegen ist ein mächtig befestigter Raum im slowenischen Karstgebiet zwischen Postojna und Rijeka. Die Befestigungen sind verständlich, weil sie augenscheinlich im Grenzraum gelegen sind zwischen Karner, Liburner, Japoden, Histrer und Taurisker eingekeilt, wobei es natürlich unsicher bleibt, welchem Stamm derselbe zuzuschreiben ist. Zugleich ist das Befestigungsgebiet im Schnittpunkt der Verkehrswege nach Postojna, Cerknica, Škocjan, Istrien und Rijeka gelegen. Es handelt sich anscheinend um Metropole eines zurzeit noch anonymen Stammes (zu beachten die Kontinuität von der Hallstattzeit bis zum frühen Mittelalter) und es wäre interessant archäolo­ gisch zu erfassen, wie sich derselbe im Jahre 35 vor Chr. verhielt, als die Attake gegen die Japoden gestartet wurde.