358
Obrtnija.
Železni nagrobni križi.
čas spomina naših ljubih ranjcih se bliža; vsak hiti na drago mu gomilo, da jo olepša za dneve žalosti in pijetete. Umetnost in obrt tekmujeta, da pomagata izražati, kar čutijo srca zapuščenih. Zato je obisk pokopališča vedno zanimiv tudi s stališča onega, ki je v srečnem položaji, da mu gomila še ne krije nobenega drazega. Spominki, stoječi v dolgih vrstah, mu kažejo, kako so razne dobe čestile svoje umrle in kako se je javljala ljubezen do ranjcih; pričajo nam, kako sta se umetnost in obrt stavljali v službo kulta umrlih in kako so običaji, olika in materijelne razmere vplivali na olep-šanje grobov.
Osobito naša vera je s svojim naukom o nesmrtnosti duše in vstajenji trupla pospeševala izdelovanje nagrobnih spominkov s prelepimi simboličnimi znaki ter navduševala umetnike in obrtnike v izumljevanji vedno novih oblik. Monumentalna arhitektura, podobarstvo in umetna obrtnija so tekmovali, da primerno izražajo čute vernikov.
Pod cerkvenimi tlaki so se širile nekdaj prostrane katakombe ali posamične rakve, v katere so polagali ranjce k večnemu počitku. Manj imenitni in manj imo-viti členi cerkvene družbe so pa našli svoje zadnje bivališče v blagoslovljen^ zemlji krog cerkve. Kakor v svetišči, tako je tudi zunaj njega ljubezen zapuščenih postavljala spomenike iz mramorja, železa in lesa. Veljaki in bogatini so si gradili in si grade kamenite nagrobne ploče in stavbe, ki imajo namen, še poznim unukom pričati, kje leži slavni ded. Revež je postavljal in še postavlja skromne lesene križe, ki trajajo komaj toliko časa,
kakor oni, ki jih je zasadil v tla. Srednji stan pa je posebno v minolih stoletjih rad napravljal železne spomenike dragim umrlim. Osobito v 16., 17. in 18. stoletji, ko je cvelo umetno ključarničarstvo in sploh železni obrt, se je dvigalo na pokopališčih dokaj krasnih umotvorov iz železa.
Kovano železo se je poprej rabilo le kot spremljevalec stavbinskih delov, kot omrežje, kot okovi, ključavnice, končnice itd., a na pokopališčih se je razvila železna tehnika do poprej nepoznane samostojnosti in velikega ornamentalnega pomena. Nekako na sredi stoječ med ka-menitim spominkom in lesenim križem je bil železni križ posebno po deželi v navadi in je še dandanes, le da ga žalibog izpodriva križ iz litega železa — roba, ki nima nobene cene ne v umetniškem, ne v obrtnem oziru, neprijeten in   malo  trpežen  surogat  za  izdelke,   ki jih  je
v
vstvarjala umna roka ključarjeva. Železen križ ne na-pravlja onega monumentalnega, velikega vtisa na množico, kakor kameniti spominki. A njegovo bogastvo na ličnih ornamentalnih oblikah, ki dajo izumitelju priliko, na vsakem perescu, na vsakem zavoju in na vsaki cvetki pokazati svoje znanje, svojo izurjenost in svojo individualnost, so taki križi pravi zaklad za vsacega ljubitelja starin in umetnega obrta. Mnogovrstnost tehnike, lepe črte, okusna razdelitev mase in malerični vtis — vse to se more družiti pri železnem križi, kakor sicer malo kje drugod.
v
Čeravno skorej povsodi opazujemo na teh železnih izdelkih obliko križa, vender ne čutimo te površne jedno-ličnosti. Vsled svoje ličnosti in svojih predrtih oblik ne zamaše tolikanj zelenega prostora, kakor masivni kameniti spominki. Raba barve in zlata dobrodejno spreminja jednostavnost pokopališča in prinaša nekaj plemenitega in
v
ljubkega na ta sicer mrzli in samotni kraj.              S.
(Dalje sledi.)
381
Obrtnija.
Železni nagrobni križi.
(Konec.)
Poleg verskih čutov, ki zahtevajo, da ima nagrobni spomenik podobo križa, nahajamo povsodi navado, da zapišemo na spomenik nekoliko podatkov o onem, ki spi pod njim smrtno spanje. Ime umrlega, njegov rojstni dan in dan smrti se nahaja skorej na vsakem nagrobnem križu. Časih se pridružijo tem rodbinskim datom še pobožni citati in verzi,  katerim je običajni predmet svida-
nje na onem svetu in večno življenje. Za te napise je treba primernega prostora. Železni križ daje tak prostor v svojem vznožji ali pa nekoliko višje na vertikalnem deblu. Tudi sredi križa, kjer počezni drog seka pokončnega, nosijo železni spomeniki ploščico za rodbinske opazke. Tablica ima čestokrat malo strehico in tudi posebna vratica, da solnce, dež in sneg prehitro ne uničijo napisa.
Glavni okrasi železnega križa se večinoma nahajajo na njegovih štirih vejah. Vsaka roka je na lepših izdelkih na razne načine prevrtana in narezana, vmes pa se vijejo listi in vitice in drugi okraski. Časih se pridružijo ornamentu še figuralni dodatki, ki so ali iz celega železa skosani ali pa iz pločevine spiljeni ter konečno slikani v natornih barvah. Prav pogostoma nahajamo na vrhu križa Izveličarja, ki vstaja od smrti, na obeh stranskih delih pa ga obdajata dva angelja s trobentami. Drugod drže angelji orodje Kristovega mučenja ali sploh primerne simbole o trpljenji na zemlji in odrešenji človekovem.
Prvotni železni križi so bili pač le jednostavno pobarvani in sicer zato, da se jih ni ruja prehitro prijemala. Pozneje so začeli jemati razne barve in tudi zlato, s katerimi so vedno razkošneji lepšali železne spominke. Pri tem se je tudi pokazalo, da zlato železo bolje varuje pred rujo nego navadna barva. Solnce, dež in sneg dokaj hitreje uničita oljnato prevlako, kot zlato kovinsko kožico, če tudi je poslednja neizrečeno tenka. Poleg barve in zlata se je na starih spomenikih napravila tudi neka oksidna skorja, ki brani daljšemu razjedanju in varuje spomenik nepričakovano dolgo vrsto let.
Ko je jel prepadati železni obrt, jeli so tudi giniti križi od kovanega železa s pokopališč. Na njihovo mesto so stopili križi od vlitega železa. Ti so dokaj ceneji in zato je velika množica hitro segla po njih. Vliti iz jednega modla, ne kažejo nikake originalnosti in tudi nobenega skrbnega izdelovanja. Nežni listi in vitice starih del, lepi protovi in umetne zavijače s spodrezanimi spodnjimi ploskvami — vse to je nemogoče pri vlitem križu. Površni in plitvi ornamenti so oguljeni in brez onih zanimivih individualnih znakov, kateri razveseljujejo oko pri starih spominkih. Vliti križ je tucatna roba, navadno brez okusa, brez smisla in le žalosten dokaz moderne fabrikacije, ki dela jedino le s strojem in brez pomoči umne človeške roke.
Nova doba je tudi zato jela popuščati železne spomenike, ker se moderni svet tako rad naslanja se na starogrške in rimske mramornate monumente. Krasna svetišča starodavnikov so se posnemala povsodi, celo na domačem orodji in tedaj so tudi na pokopališčih jele prevladovati svetiščem podobne zgradbe iz raznega kamenja. Na mesto lahkih železnih križev dvigajo se na gomilah težke mramornate sohe, stebri in kameniti križi, s trdim in mrzlim svojim materijalom napolnjevaje kraj žalosti, tako da časih malo prostora ostaje za grobove same.
Danes,  ko se je železni obrt jel tako krasno dvi-
382
gati iz dolzega spanja, smemo pač upati, da se bode človek zopet spominjal železnega materijala, ko bode postavljal monumente svojim dragim umrlim. Kakor nobena druga tvarina, poda se železo za nagrobne spominke. Mrzli in okorni kamen nikakor ne vstvarja tistega blagodejnega vpliva, tistega srčnega čuta v nas, ko stojimo na gomili, kakor železni križ, ki se lahko in nežno dviga iz tal, kakor bi pričal, da žemljica res ni težka onemu, ki počiva pod njo ... .
Povod tem vrsticam nam je dala tolažljiva prikazen, da tudi pri nas začenjajo ceniti nagrobne spominke iz kovanega železa. Ljubljansko pokopališče ima uže dokaj lepih izdelkov te vrste. V novejšem času je dobil tudi nepozabni naš J o s. Marn tak spomenik. Po načrtu strokovnega učitelja Jos. Vesela v Ljubljani, izdelal ga je tukajšni ključarski mojster J. Rebek in s svojim delom pokazal, da stoje naše trditve, katere smo ravnokar navedli, na pravi podlagi. Naj bi si naše občinstvo ogledalo ta spominek in posnemalo v tem oziru J. Marnove dediče!                                                                   Š.