Modrijanovi učbeniki < I. Mulec, M. Petrič, T. Uran EN DVA TRI, ODKRIJ JO Tl DO STO ZANIMIVO BO DVA KRAT TRI, ZNAMO VSI Učbeniški kompleti za 1., 2. in 3. razred devetletne osnovne šole • Delovni učbeniki vsebujejo praktične igre, opazovalne dejavnosti, igre vlog ..., vanje pa učenci tudi pišejo, rišejo, računajo in lepijo. • Omogočajo aktivno učenje matematike prek dejavnosti, na konkretni ravni, postopoma in učenčevi razvojni stopnji primerno. • Učne vsebine se prepletajo in smiselno nadgrajujejo. • Dodan je pester izbor prilog (kegelj in igralna kocka, številski trak, vzorci bankovcev in kovancev ...). • Za drugi in tretji razred so potrjeni kot delovni zvezki. M. Antič, B. Bajd, J. Ferbar, D. Grgičevih, D. Krnel, M. Pečar OKOLJE IN JAZ OKOLJE IN JAZ 2 OKOLJE IN JAZ 3 Učbeniški kompleti za 1., 2. in 3. razred devetletne osnovne šole • V učbenišikih kompletih se prepletajo naravoslovne in družboslovne vsebine. • Zaporedje poglavij je usklajeno s stopnjevanjem težavnosti, že pridobljenimi veščinami in letnimi časi. • Vsebujejo naloge za reševanje ter navodila za dejavnosti, ki jih otroci izvajajo v razredu in na prostem. • Poudarek je na otrokovem osebnem doživljanju ter neposrednem spoznavanju naravnega in družbenega okolja. od 1. do 5. razreda A T. Uran, F. Bitenc, S. Mutič KOCKA 4 KOCKA 5 r Matematika za 4. in 5. razred devetletne osnovne šole matematika V_ ) Učna kompleta omogočata postopen prehod od učenja na konkretni ravni do abstraktnih miselnih procesov. Razvijata matematične procese in strategije, potrebne za obravnavo problemskih situacij. Povezana sta s prvim in tretjim triletjem. Pripravile so ju izkušene avtorice. ( N naravoslovje in tehnika V_ J D. Krnel, B. Bajd, S. Oblak, S. A. Glažar, I. Hostnik OD MRAVLJE DO SONCA 1 OD MRAVLJE DO SONCA 2 Naravoslovje in tehnika I za 4. in 5. razred devetletne osnovne šole • Nadaljevanje uspešnega učbeniškega kompleta iz prvega triletja. • Učbenika gradita na učenju z razumevanjem, razvijanju mišljenja, na učenju temeljnih pojmov, ne pa množice podatkov. • Poglavja so združena v širše sklope, ki jih povezuje temeljni naravoslovni ali celo širše spoznavni pojem, kot so snov, prostor, gibanje in energija ter raznolikost živega. • Delovna zvezka dopolnjujeta učbenika ter omogočata utrjevanje in poglabljanje znanja. • Vsebine, povezane s tehniko, so prepletene z naravoslovnimi in so še posebej poudarjene v delovnem zvezku s konkretnimi predlogi za dejavnosti. r v. M. Umek, O. Janša Zorn DRUŽBA IN JAZ 1 DRUŽBA IN JAZ 2 Učbeniška kompleta za 4. in 5. razred devetletne osnovne šole družba V učbenikih se prepletajo vsebine z različnih družboslovnih področij in predočajo učencem domačo pokrajino, naravne enote Slovenije ter Slovenijo kot celoto. Uvajata učence v razmišljanje in vrednotenje družbenih odnosov ter dogodkov, ki jih doživljajo vsak dan, Razlaga temeljnih družboslovnih pojavov in procesov temelji na zgledih iz vsakdanjega življenja, ko učenci spoznavajo geografsko okolje in preteklost domačega kraja. Sociološke teme se prepletajo s predstavitvijo gospodarskih dejavnosti, zgodovine in osnovnih elementov državne ureditve, Z vajami v delovnih zvezkih učenci urijo sodelovanje, reševanje problemov, pridobivajo veščine raziskovanja ter utrjujejo nove pojme IZ VSEBINE PRISPEVKI UČITELJEV 15 Snežni poskusi za radovedne Nevenka Trenta 16 Začetno naravoslovje z ledom in vodo Zdenka Bevc 18 Pajki Bojana Klavs 26 Šolske torbice Bernarda Pinter, Ana Romana Dolenc 20 KVIZ 34 Računalniški molj 36 Iz založb 37 Zavodova založba 39 Lahko bi bilo bolje Osmi letnik - z večjo naklado Kritike na račun devetletke, če gre soditi po javnih odmevih, so se v zadnjem času osredotočile predvsem na tretje triletje - na sklep¬ no fazo osnovnošolskega izobraževanja. Poglavitna očitka, ki ju je mogoče slišati, sta prenatrpanost učnih načrtov in pretirana storil¬ nostna naravnanost pouka. Zaradi prvega naj bi bili otroci preobre menjeni, zaradi drugega naj bi se otroci učili le za oceno in točke, ki so potrebne za vpis v izbrano srednjo šolo, manj pa za to, da bi kaj zares znali. Založbe, ki pripravljamo šolske knjige za devetletko, se v te pole¬ mike praviloma ne vključujemo, pa tudi nihče nas o teh zadregah niti ne sprašuje. Še več, nihče nas niti ne vpraša, kako tečejo pri¬ prave učbenikov in delovnih zvezkov. Gledano z vaše strani, s strani uporabnikov je to tudi normalno, saj ni na vas, da tuhtate, kako iz leta v leto pripravljati nove knjige, kako graditi predmetne »vertikale«. Tempo je hud. Namesto običajnih dveh, treh let, kolikor traja, da iz ideje in rokopisa nastane šolska knjiga, smo pripravo učbenikov praviloma skrajšali na eno leto. Čeprav si prizadevamo, da bi pri¬ pravili kar najboljše knjige, se nam včasih zazdi, da bi lahko na njih še marsikaj postorili, če bi le časa bilo dovolj. Tega kot uporabniki niti ne opazite, se pa zadreg sami zavedamo in verjetno bo šele naslednja generacija šolskih knjig za devetletko taka, kot si jo že¬ limo. Do takrat pa bo minilo še pet, šest ali celo več let. Ja, vsaka preobrazba traja in terja svoj čas. Opažamo pa, da se precej učnih vsebin ponavlja iz leta v leto. Upam si trditi, da ta ponavljanja niso posledica zavestne odločitve in namernega dograjevanja učnih vsebin, marveč posledica svojevrstne suverenosti strok pri opre¬ deljevanju teh vsebin. Denimo, pri naravoslovju sta primera takih vsebin, ki se »vlečeta« iz leta v leto, hrana in snov; pri družboslovju je podobno z orientacijo - najprej se otroci z njo podrobno sezna¬ nijo pri predmetu družba, nato pa skoraj enako še pri geografiji. Kot da drug drugemu ne bi zaupali. Na založbi in na domiselnosti avtorjev je, da se ne ponavljamo preveč, in to »preobremenjenosti« navkljub. Sicer pa v vsej evforiji kritik kar pozabljamo, da stari slovenski rek pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje, kar velja tudi za šolo. Najbrž nikoli ne bo šole brez muje, čeprav bi si jo še tako želeli, saj živimo v potrošniški družbi, katere osnovno gibalo je, kako si čim bolj olajšati življenje, kako s pritiskom na gumb (z nakupom tega ali onega) vse urediti z eno potezo. A tako ne gre. Zelo veliko potez smo naredili za pripravo učbeni¬ ških kompletov za prvo triletje, kjer se stvari počasi umirjajo in po¬ stajajo »šolsko normalne«. Ena med njimi je tudi naša Solnica, ki po malem »drobi« z idejami in znanjem pri zgodnjem poučevanju na¬ ravoslovja. To, da smo ji povečali naklado, je najboljši dokaz, da je revija postala vaša in da pripomore k boljšemu pouku. Med dru¬ gim vam bo tokrat razkrila, kaj vse se zgodi, ko telefonirate. Zgodi pa se mnogo, ne da bi sploh pomislili, zakaj in kako. Branimir Nešovič 4 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik s / št. 2 / zima 2004 IZ VSEBINE Strokovni prispevek Telefon naš vsakdanji 06 Ana Gostinčar Blagotinšek Strokovni prispevek Kaj potuje v hišo in iz nje, -j i v telo in iz telesa Dušan Krnel Strokovni prispevek Pouk naravoslovja in tehnike 22 v 4. in 5. razredu devetletke Goran Iskric Mislil sem, da ie Zemlja ploščata Svetloba, težnost, magnetizem 3 ^ in mobilni telefoni Dušan Krnel Razlaga k stenski sliki Halo, Halo 32 Ana Gostinčar Blagotinšek Ko zazvoni telefon, po zvoku ugotovimo, ali se moramo oglasiti na mobilni, brezvrvični ali navadni telefon. V članku bomo opisali, kako vzpostavimo telefonsko zvezo z vsakim od njih, na kratko pa bomo opisali tudi njihovo delovanje ter razlike in podob¬ nosti med njimi. Nekaterih pojmov na predmetni stopnji ne moremo vpeljati neposredno. To bi pomenilo učenje »na pa¬ met«, ne pa učenje z razumevanjem. Ena od metod za posredno vpeljavo, ki jo učitelji pogosto uporab¬ ljamo, je uporaba analogij. Poteka takrat, ko rečemo: »To je tako, kot če ...« V nadaljevanju prispevka iz ene od prejšnjih Naravo¬ slovnih solnic (letnik VII, št. 3) so opisani preprosti poskusi v zvezi s pretakanjem in iztekanjem tekočin, ki jih lahko izvajamo pri pouku naravoslovja in teh¬ nike v 4. in 5. razredu devetletne osnovne šole. Z vključevanjem sodobnih tem pouk popestrimo, hkrati pa izboljšamo razumevanje pojavov v okolju, kar je tudi eden od ciljev izobraževanja. Učenci se v šoli pogosto dolgočasijo, ker vsebine ne sledijo vsakdanjemu življenju in napredku dovolj hitro. Učijo se o plezalni nogi žolne, ki je, razen pri redkih sreč¬ nežih, že davno izginila iz naše bližine, ne izvedo pa nič o stvareh, ki jih obkrožajo in zanimajo ta hip - to bo v učnem načrtu morda po naslednji prenovi, ko bodo oni že davno izven šolskih klopi. Članek in stenska slika sta posvečena eni izmed tre¬ nutno aktualnih »igračk«, mobilnim telefonom. Revija izhaja trikrat na leto - jeseni, pozimi in spomladi. Cena posamezne številke je 1.390 SIT. Letna naročnina znaša 3.900 SIT. Plačuje se enkrat na leto, in sicer januarja. Študentje imajo 10-odstotni popust. Šole, ki bodo naročile po 2 ali več izvodov revije, imajo pri naročnini 10-odstotni popust. Revije prvih sedmih letnikov lahko naročite s 50-odstotnim popustom. Naslov uredništva, naročanje in oglaševanje: Založba Modrijan, Mestni trg 24, 1000 Ljubljana, tel.: (01) 200 36 00, faks: (01) 200 36 01, e-pošta:prodaja -@modrijan.si NARAVOSLOVNA SOLNICA Ustanovitelj in založnik: Modrijan založba, d. o. o. Direktor: Branimir Nešovič Glavna in odgovorna urednica: Zvonka Kos Urednica: Špela Fortuna Lektorica: Zala Mikeln Oblikovanje: Blaž de Gleria Računalniški prelom: Goran Čurčič Tisk: Tiskarna Schwarz. Ljubljana Svet revije: dr. Saša Glažar, Pedagoška fakulteta l 'niverze v Ljubljani Vladimir MilekšiČ, Zavod Republike Slovenije za šolstvo. dr. Tatjana Verčkovnik. Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Uredniški odbor: Bernarda Pinter. OŠ Ledina. Ljubljana, mag. Ana Gostinčar Blagotinšek, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. dr. Darja Skribe Dimeč. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, dr. Dušan Krnel, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 5 STROKOVNI PRISPEVEK Telefon naš vsakdanji Ana Gostinčar Blagotinšek, Pedagoška fakulteta. Univerza v Ljubljani Ko zazvoni telefon, po zvoku ugotovimo, ali se moramo oglasiti na mobilni, brezvrvični ali navadni telefon. V članku bomo opisali, kako vzpostavimo telefonsko zvezo z vsakim od njih, na kratko pa bomo opisali tudi njihovo delovanje ter razlike in podobnosti med njimi. ZAČETKI Prvi telefon je leta 1876 na razstavi v Philadelphii predstavil Američan Alexander Graham Bell. Da po obliki ni bil prav nič podoben današnjim, lahko vidimo na sliki. Način delova¬ nja pa se od današnjih »navadnih« telefonov ni bistveno razlikoval. Eden izmed prvih telefonskih sprejemnikov izumitelja Alexandra Grahama Bella Telefonsko omrežje je Bellova tele¬ fonska družba zgradila najprej v Ameriki, novost pa je kmalu spre¬ jela tudi Evropa in ves svet. V Slove¬ niji je prvi telefon preizkušalo ravna¬ teljstvo Višje realke 15. 12. 1877, prvo telefonsko linijo je imel tovar¬ nar Samassa že leta 1881, javni tele¬ fonski promet na območju Ljubljane pa je bil vzpostavljen 16. 10. 1897. Ameriško in evropsko celino so tele¬ fonsko povezali najprej s kablom po dnu oceana, nato pa tudi s sateliti. Prav sateliti so že v prejšnjem sto¬ letju omogočili telefonski pogovor med poljubnima krajema na Zemlji. Sicer pa je skoraj stoletje razvoj omogočal le širjenje omrežja ter spreminjanje oblike in velikosti tele¬ fonskega aparata. Izboljšala seje tudi kvaliteta zvoka in način delova¬ nja telefonskih central. Korak naprej je bil hišni brezvrvični telefon, ki je sestavljen iz dveh delov, baze in slušalke. Baza je kot navadni telefon z žicami povezana v telefon¬ sko omrežje, ima pa tudi anteno, ki omogoča brezvrvično povezavo s slušalko. S slušalko se med pogo¬ vorom lahko premikamo v dosegu signala (nekaj 10 do nekaj 100 me¬ trov), ki ga oddaja baza, ne moremo pa med pogovorom zamenjati cen¬ trale, prek katere poteka pogovor. MOBILNI TELEFONI Tudi revolucionarna novost v telefo¬ niranju - mobilni telefoni - so izum iz Bellovih laboratorijev v ZDA. Čeprav je zamisel nastala že leta 1947, sojih v javnem omrežju mo¬ bilne telefonije začeli prvič uporab¬ ljati leta 1981 v Skandinaviji, kjer je bilo zaradi redke poseljenosti in veli¬ kih razdalj med naročniki nesmotrno graditi omrežje za navadne telefone. Nadomestili so ga s sistemom anten in drugačnimi telefonskimi aparati. Prednost dosegljivosti ob vsakem trenutku in možnost gibanja v ob¬ močjih različnih telefonskih central, ne da bi prekinili pogovor, je hitro prepričala tudi uporabnike drugod po svetu. Mobilno telefonsko omrežje v Slove¬ niji je začelo delovati leta 1991 s cen¬ tralo v Zagrebu. Prvo slovensko cen¬ tralo mobilne telefonije je leta 1992 v Ljubljani postavilo podjetje Mobitel. 6 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 8 / št. 2 / zima 2004 VELIKO PODOBNOSTI IN MALO RAZLIK Preden se lotimo razlage delovanja vsakega od telefonskih sistemov, po¬ vejmo, da sta mobilno in stacionar¬ no (imenujemo ga lahko tudi žično ali fiksno) omrežje med seboj pove¬ zani, saj lahko kličemo z vsakega od njiju na vsako od njih. Podoben je tudi način delovanja, razlikujejo pa se po načinu prenosa signala od te¬ lefonskega aparata do centrale. Skupno vsem telefonom je, da vse¬ bujejo mikrofon in zvočnik. Ko govo¬ rimo v slušalko, naš govor prestreza mikrofon in zvok pretvarja v električ¬ ne signale, ki po žici ali brezžičnih povezavah potujejo do zvočnika v sogovornikovem telefonu. Zvočnik, ki deluje nasprotno kot mikrofon, električne signale spreminja v zvok, ki ga slišimo iz slušalke. Po tele¬ fonskih žicah torej ne potuje zvok (kot otroci pogosto zmotno mislijo), ampak električni signali. Vsi telefoni potrebujejo za delovanje tudi vir energije, ki je pri vseh električna. Omrežje je pri obeh sistemih zgra¬ jeno hierarhično: od posameznega naročnika signal potuje do najbližje lokalne centrale oz. antene, od tam pa po kablih do osrednje centrale za širše območje in tako naprej do glavne centrale v vsaki omrežni sku¬ pini oziroma geografskem področju. zsm+m Z2JHB Z1 VV2 . . U1 N2 N1 Hitrejši in boljši prenos pogovorov ter podatkov so omogočili optični vodniki. Glavne centrale so povezane s tran¬ zitnima in mednarodnima centrala¬ ma Telekoma v Ljubljani in Mariboru. Z njima so povezane tudi centrale operaterjev mobilne telefonije in mednarodne centrale v tujini. Za delovanje central skrbijo računal¬ niki. Povezave med deli omrežja ali prenosni sistemi so lahko kabli s ko¬ vinskim jedrom, optični vodniki, na krajših razdaljah tudi radijske in mikrovalovne zveze, na daljših pa satelitske povezave. Optični vodniki, ki nadomeščajo navadne telefonske kable, zelo povečujejo zmogljivost, hitrost in kvaliteto prenosa signala v omrežju: po enem samem vodniku lahko hkrati poteka več deset tisoč pogovorov, ne da bi se med seboj motili. Ključna razlika med stacionarnim in mobilnim omrežjem je, da lahko med pogovorom v mobilnem omrežju prehajate med območji različnih cen¬ tral, ne da bi za to vedeli ali prekinili pogovor. NAVADNA - ŽIČNA TELEFONSKA POVEZAVA Navadni, žični telefonski aparat je z žicami povezan v telefonsko omre¬ žje, ki ima poleg žic za prenos po¬ govorov tudi lastno omrežje za pre¬ skrbo z električno energijo. Če torej zmanjka elektrike, ni nujno, da one¬ mi tudi telefon. Po žicah, ki so lahko speljane v tleh ali po stebrih nad zemljo, je vaš telefon povezan z naj¬ bližjo telefonsko omarico, ta pa s centralo. Centrale imajo glavno sti¬ kalo, ki lahko med seboj poveže kate¬ rakoli priključka. Stikalo krmili raču¬ nalnik. Novejši ali prenovljeni deli omrežja so speljani v tleh (manjša možnost motenj in poškodb, npr. udarov strele) ter povezani z optič¬ nimi vodniki namesto z navadnimi žicami. STROKOVNI PRISPEVEK Navadni telefonski aparati so z omrežjem povezani z žico. Ko torej dvignete slušalko, aparat sporoči centrali, da želimo povezavo oz. pogovor. Centrala zahteva šte¬ vilko klicanega (tutu-tutu. tutu), ki jo izberemo na številčnici. Centrala nato poišče pot do klica¬ nega telefona, ki začne zvoniti, nam pa pošlje znak zvonjenja ali pa znak »zasedeno« (tu-tu-tu). Če klicani dvigne slušalko, se vzpostavi govor¬ na povezava. Zvezo prekinemo, ko odložimo slušalko. Povezava je ves čas na voljo le na¬ ročnikom s tako imenovanimi naje¬ timi linijami, drugi jo dobijo le na zahtevo. To pomeni, da je za območ¬ je z npr. 1000 naročniki zgrajena le povezava, ki omogoča 100 pogovo¬ rov hkrati. To v navadnih okoliščinah zadostuje, saj nikoli ne telefonirajo vsi naročniki hkrati. Težave s prosto linijo pa se lahko pojavijo v času tele¬ fonskega glasovanja ... Hierarhična zgradba omrežja se kaže tudi v sestavi telefonskih številk. Iz telefonske številke lahko namreč ugotovimo, kateri centrali pripada. Ko iz tujine pokličete domov, zavr¬ tite npr. 00 386 1 2345 678. Prva 0 lokalni centrali pove, da želite pove¬ zavo z glavno centralo. Tej druga 0 pove, da želite povezavo z medna¬ rodno centralo, kamor preusmeri LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 7 STROKOVNI PRISPEVEK bazna postaja klic. Mednarodna centrala iz številke 386 razbere, da je klic namenjen v Slovenijo. Mednarodna centrala v Sloveniji prejeti klic usmeri v omrež¬ no skupino 01, glavna centrala te omrežne skupine pa poišče pot do končne centrale v Bistrem Potoku (2345), ki pozvoni naročniku 678. MOBILNA TELEFONIJA Mobilno telefonsko omrežje je se¬ stavljeno iz celic, območij, ki jih s signalom pokrivajo oddajno-spre- jemne enote - antene. Bazna posta¬ ja pokriva z usmerjenimi antenami do tri celice. Medsebojne motnje preprečijo tako, da vsaka antena de¬ luje na drugačni frekvenci. To po¬ meni, da antene komunicirajo z mo¬ bilnimi telefoni z radijskimi valovi različnih frekvenc. Velikost celice oz. področja, ki ga pokriva ena antena, določa postavitev antene. Kjer je veliko telefonov, so celice majhne (v mestih le nekaj 100 m), na pode¬ želju pa lahko celica obsega tudi ne¬ kaj kilometrov. Večje število celic je združeno v lokacijsko območje. Teh je na območju Slovenije devet. Bazne postaje so s centralami pove¬ zane podobno, kot so med seboj povezane centrale - z običajnimi pre¬ nosnimi sistemi: žicami, optičnimi vodniki, nekatere pa tudi z radijskimi in drugimi brezžičnimi povezavami. Omrežje mora ves čas vedeti, v kate¬ rem lokacijskem (geografskem) ob¬ močju se nahaja mobilni telefon. Zato telefonski aparat neprestano komunicira z najbližjo bazno posta¬ jo. Tako je njegova lega v območju zabeležena v centrali določenega operaterja. Ta o trenutni legi telefon¬ skega aparata obvešča tudi osrednjo bazo podatkov o naročnikih določe¬ nega operaterja mobilne telefonije. Osrednja baza podatkov poleg tre¬ nutne lege hrani še vse druge podat¬ ke o naročniku (npr. katere storitve so mu na voljo, čakajoča sporočila, preusmeritve, dosegljivost ...). Telefonski aparat tudi stalno meri signale bližnjih baznih postaj in izra¬ čunava, kateri celici pripada. Če se npr. gibljemo in telefon zazna, da je celica, ki ji trenutno pripada, v dru¬ gem lokacijskem področju kot prej¬ šnja, zahteva osvežitev podatkov. Centrala o novi legi obvesti še osred¬ njo bazo podatkov in hkrati od nje zahteva podatke o uporabniku. Klic med dvema naročnikoma GSM A in B, ki imata prižgana telefona in sta prijavljena v omrežje, poteka takole: Ko A odtipka številko in pritisne tipko »yes«, telefon svoji celici spo¬ roči, da želi vzpostaviti pogovor. Računalnik na bazni postaji mu do¬ deli prost kanal, hkrati pa o tem obvesti telefonsko centralo GSM. Ko aparat dobi prosti kanal, centrali posreduje številko, ki jo želi, centrala pa preveri istovetnost naročnika. Iz številke centrala razbere, v čigavi osrednji bazi podatkov (041, 031, 070 ...) naj išče podatke o klicanem. V osrednji bazi podatkov vsakega operaterja mobilne telefonije (npr. Mobitel, Simobil,...) je tudi podatek o legi klicanega telefonskega apara¬ ta, zato centrala klic lahko preusmeri v ustrezno lokacijsko območje oz. tamkajšnjo centralo. Klicani je v cen¬ trali vpisan v registru gostujočih in centrala obvesti vse bazne postaje na lokacijskem območju o prispelem klicu za klicanega naročnika B. Ko se telefon klicanega odzove na klic, cen¬ trala znova izvede varnostne ukrepe, preveri istovetnost, šele nato pa ukaže telefonu, naj začne zvoniti. Če se klicani (B) oglasi, se vzpostavi 8 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik a / št. 2 / zima 2004 STROKOVNI PRISPEVEK govorna povezava in pogovor se lahko začne. Če se A ali B ali pa oba nahajata v tujini, se dogajanje pred vzposta¬ vitvijo podaljša samo še za korak. Preden centrala omogoči klic, pre¬ veri, če je kličoči prijavljen v registru gostujočih uporabnikov in tako upravičeno zahteva zvezo. Čeprav na počitnicah v tujini kličete v sosednji šotor ali med zaporednima sedeže¬ ma na sedežnici, klic torej vedno po¬ teka prek mednarodne centrale in Slovenije! Podobno velja za klice iz neposredne bližine na domačem področju: čeprav je razdalja med mobilnima telefo¬ noma še tako majhna, klic vedno poteka prek bližnje bazne postaje in osrednje centrale z bazo podatkov, kjer je zapisana lega klicanega. Ko se izkaže, da je tudi klicani na območju iste bazne postaje kot kličoči, se klic pač usmeri nanjo, ta opravi vse po¬ trebne postopke in preverjanje ter nato vzpostavi povezavo s klicanim aparatom. Še preden se vzpostavi govorna po¬ vezava, poteka med telefonom in bazno postajo živahna komunikacija. Ta komunikacija poteka tudi, če po¬ govora ne zahtevamo. Zato se bate¬ rija v mobitelu izprazni tudi, če ne telefonirate. In zato, seveda, vas po prestopu državne meje tamkajšnji ponudniki mobilne telefonije takoj začnejo zasipati s pozdravnimi spo¬ ročili. Da pa sistem deluje, je potreb¬ na podpora zmogljivih računalnikov, ki so pravzaprav omogočili razmah mobilne telefonije do današnjih razsežnosti. KLICI IZ STACIONARNEGA V MOBILNO OMREŽJE Ker sta omrežji med seboj povezani, lahko z mobilnega telefona kličemo na stacionarni in obratno. Začetni del, zahtevek za zvezo itd., poteka tako, kot smo že opisali. Centrala z mednarodno identifikacijsko šte¬ vilko naročnika ugotovi, v čigavi bazi naj išče podatke o klicanem. V bazi podatkov preveri obstoj klicanega ter pridobi podatke o njegovi tre¬ nutni legi. Zahtevo za klic posreduje ustrezni centrali mobilnega opera¬ terja, ta pa preveri navzočnost in dosegljivost klicanega v registru go¬ stujočih uporabnikov. Centrala obve¬ sti o klicu vse bazne postaje znotraj lokacijskega območja, in ko se klica¬ ni telefonski aparat odzove, stečejo še varnostni postopki, čemur sledi vzpostavitev zveze. SATELITSKI SISTEM MOBILNE TELEFONIJE Področja, na katerih ni vzpostavlje¬ nih drugih povezav, pokrivajo signali s telekomunikacijskih satelitov. Teh je več, krožijo na različnih viši¬ nah in zagotavljajo različno pokri¬ tost s signalom. Sateliti, ki omogočajo dvosmerno komunikacijo (pogovore), morajo krožiti blizu površja Zemlje (200-1500 km). Da ne strmoglavijo na tla, morajo krožiti okrog Zemlje z veliko hitrostjo. To pa pomeni, da so z izbrane točke na Zemlji vidni le malo časa - približno 15 minut, ob¬ hod pa opravijo v približno 90 mi¬ nutah. Če želimo neprekinjeno pokritost s signalom, mora za pre¬ nos signala skrbeti več satelitov hkrati. Oddaljeni, t. i. geostacionarni sateliti mirujejo nad isto točko površja na višini 35 786 km. Zagotavljajo stalno pokritost s signalom na izbranem območju, a ker so tako zelo odda¬ ljeni, je za komunikacijo z njimi po¬ trebno veliko časa in energije. Signal za daljšo pot namreč potrebuje več časa, na daljši poti pa tudi bolj osla¬ bi. Oddajniki morajo zato delati s temu primerno večjo močjo. ŠKODLJIVI VPLIVI NA ZDRAVJE? Študije kažejo, da sevanje mobilnih (in brezvrvičnih) telefonov sproži fiziološki odziv. To pomeni, da se¬ vanje, ki nastaja med delovanjem telefona, spremeni delovanje tkiv. Zaenkrat pa ni dokazov, da so te spremembe trajno škodljive. Razis¬ kovalci se strinjajo, da raziskave po¬ tekajo še premalo časa za zanesljive rezultate. Energijski tok, ki ga oddaja mobilni telefonski aparat, je največji, preden se zveza vzpostavi. Ko je zveza vzpo¬ stavljena, aparat meri intenzivnost signala bazne postaje in prilagaja moč oddanega signala kvaliteti po¬ vezave. Z največjo močjo deluje ves čas le na območjih, kjer je signal zelo slab. Sevanje slušalke bi nas moralo skr¬ beti tudi pri hišnih brezvrvičnih tele¬ fonih. Ti so za razliko od mobilnih v uporabi že precej časa in narejenih je bilo že nekaj raziskav glede njiho¬ vega vpliva na človekovo telo. Rezul¬ tati nekaterih študij v Ameriki naj bi nakazovali povečano število novo¬ tvorb v možganih ljudi, ki so pogo¬ sto in intenzivno uporabljali hišne brezvrvične telefone. Mednarodna agencija za raziskova¬ nje raka IARC klasificira snovi in po¬ jave glede na rakotvornost pri ljudeh v tri kategorije, od katerih je najbla¬ žja »mogoča kancerogenost za ljudi«. Sem spadajo med drugim tudi nizko¬ frekvenčna magnetna polja (so tudi del sevanja mobilnih telefonov in anten baznih postaj), kava, steklena volna in v kisu vložena zelenjava. Uvrstitev v to skupino je, kot pravi IARC, »podprta z izsledki o rakotvor¬ nosti pri ljudeh, ki so sicer kredibilni, a zanje ni mogoče izključiti drugih razlag«. Znanstveniki poročajo tudi o spre¬ membah možganske aktivnosti in vzorcev spanja, ki so bili posledica LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 9 STROKOVNI PRISPEVEK uporabe mobilnih telefonov. Vendar naj bi bili ti učinki majhni in na člo¬ vekovo zdravje nimajo odločilnega vpliva. Študije še potekajo in na za¬ nesljive rezultate bo treba počakati še nekaj let. SPOSOBNOST UPRAVLJANJA VOZILA Uporaba mobilnega telefona med vožnjo je prepovedana in kazniva. Po izsledkih raziskav je pri uporabi mobilnega telefona med upravlja¬ njem vozila možnost prometne ne¬ sreče nedvomno povečana - kljub uporabi slušalk ali prostoročnih kompletov. Ali je vzrok za to nezbra¬ nost ali spremembe v delovanju mo¬ žganov, bodo poskušali ugotoviti z nadaljnjimi raziskavami. Pred škodljivimi vplivi lahko posa¬ mezniki sebe in otroke zaščitimo z omejevanjem uporabe mobilnih in brezvrvičnih telefonov, uporabo kompletov za prostoročno telefo¬ niranje in slušalk. Sodelujemo lahko tudi pri odločanju o namestitvi virov sevanja. Ne pozabimo pa, da nam daleč največja nevarnost grozi med telefoniranjem pri vožnji motornega vozila! PRIHODNOST MOBILNE TELEFONIJE Pred tridesetimi leti je bil videotele- fon znanstvena fantastika, podobno kot danes človeška posadka na Marsu. Vendar je naša država kot 6. na svetu vzpostavila sistem UMTS, ki omogoča poleg govora (med dru¬ gim) tudi prenos slike. Videotelefoni so sicer še veliki, dragi in redki, a pri¬ hodnost se vam na Brniku ali v Ljub¬ ljani že lahko zgodi! UMTS telefon ZAHVALA Kustosinji in prijazni uslužbenki Poštnega muzeja v Škofji Loki se zahvaljujem za podatke o razvoju telefonije na Slovenskem, Službi za stike z javnostmi podjetja Mobitel pa za pojasnila o poteku mobilnih komunikacij. Viri in literatura: Delo, Znanost, 2. dec. 2002 http://www.iarc.fr/ Kaj je dobro vedeti o mobilni telefoniji in družbi Mobitel (interno gradivo) GSM System Survey, Ericsson Študent Text Sodobna ilustrirana enciklopedija, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967 Poštni muzej v Škofji Loki 10 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 8 / št. 2 / zima 2004 STROKOVNI PRISPEVEK Kaj potuje v hišo in iz nje, v telo in iz telesa Nadrejeni in podrejeni pojmi ter analogije Dušan Krnel, Pedagoška fakulteta. Univerza v Ljubljani Nekaterih pojmov na predmetni stopnji ne moremo vpeljati neposredno. To bi pomenilo učenje »na pamet«, ne pa učenje z razumevanjem. Ena od metod za posredno vpeljavo, ki jo učitelji pogosto uporabljamo, je uporaba analogij. Poteka takrat, ko rečemo: »To je tako, kot če ...« Pred učitelji in pisci učbenikov se po¬ gosto pojavi težka naloga, kako raz¬ ložiti nekatere pojave, ki so vsakda¬ nji in potrebujejo nekakšno razlago, vendar so razlage prezahtevne za določeno starost otrok. Če ustrezne razlage ni, si jo pogosto s svojim znanjem in izkušnjami oblikujejo otroci sami. Te razlage pa so večkrat v nasprotju z ustreznimi naravoslov¬ nimi razlagami. Iz bogate literature in lastnih izkušenj pa tudi vemo, da so te osebne razlage trdno zasidrane v glavah otrok in jih je le težko pre¬ oblikovati ter nadomestiti z novimi. Tako se pojavi dvojno znanje: tisto, ki je naše in ga uporabljamo pri re¬ ševanju vsakdanjih težav, in »šolsko znanje«, ki je namenjeno samemu sebi oziroma ocenjevanju in napre¬ dovanju v šoli. Učitelji se najbrž s to težavo ukvarjajo že od vsega začet¬ ka, vsaj od takrat, ko so zavestno želeli nekoga nekaj naučiti, tako da bo ta to sprejel in razumel. Zato so znani na primer Sokratovi dialogi pa tudi nemoč tistih učiteljev, ki so zna¬ nje utirali s palico. Že nekaj desetletij pa si pedagogi in didaktiki prizade¬ vajo nova spoznanja zlasti kognitiv¬ ne psihologije uporabiti pri pouku in učenju: kaj povedati o tako abstrakt¬ nem pojmu, kot je energija, ali o tako zapletenem ustroju, kot je člo¬ veško telo, in kdaj to povedati. Prav zaradi abstraktnosti in zapletenosti so te in podobne pojme potiskali v poznejša leta šolanja. Do takrat pa naj učenci ne bi spraševali o tem ali pa naj bi jim odgovarjali npr.: »To se boste učili takrat, ko boste to lahko razumeli.« Tako kot druge podobne trditve, ki govorijo o nečem prepo¬ vedanem ali splošno znanem in spre¬ jetem, v nekaterih vzbudi željo po raziskovanju. Tako je znani ameriški psiholog Ausubel obrnil tradicio¬ nalno didaktično pravilo »od kon¬ kretnega k abstraktnemu« na glavo. Ni nujno, da se v hierarhiji pojmov učimo vedno najprej podrejene in konkretne ter nato vse širše ali nad¬ rejene in abstraktne pojme, trdi Au¬ subel. Dokaz za to je tudi spontano otroško oblikovanje pojmov, ki lahko poteka s prirejanjem: otroci najprej spoznajo jabolka in hruške ter jih združijo v nadrejeni pojem sadje. Lahko pa poteka tudi s podrejanjem: najprej oblikujejo kategorijo ptiči in jo šele nato razdelijo na vrabce, go¬ lobe in papagaje. Podobno je s poj¬ mom igrača, ki je precej abstrakten, saj ga težko definiramo, pa vendar otroci dobro vedo, kaj je igrača in kaj ne. Podobno naj bi bilo z naravo¬ slovnimi pojmi. Otroci govorijo o to¬ ploti, elektriki in energiji, vendar jih med seboj ne povezujejo, ali o treh stanjih snovi in prehodih med trd¬ nim, tekočim in plinastem, vendar si tega ne morejo razložiti, ker nič ne vedo o tem, da je snov zgrajena iz delcev. Osnovni gradnik ali delec pa spada v abstraktno kategorijo poj¬ mov in ga je »varno« obravnavati pozneje. Iz teh teženj, da bi neka¬ tere širše pojme obravnavali prej in tako postavili temelj za vrsto podre¬ jenih pojmov, ki bi jih učenci laže povezovali v ustrezno strukturo zna¬ nja, je nastala tudi zamisel o toko¬ vih, ki se razvija v vsebinah učnih načrtov za naravoslovje in tehniko v četrtem in petem razredu devet¬ letne osnovne šole. Prav zato, ker so ti pojmi res abstraktni, jih ne more¬ mo vpeljati neposredno, kar bi spet povzročilo učenje »na pamet«, ne pa učenje z razumevanjem. Ena od metod za posredno vpeljavo, ki jo učitelji pogosto uporabljamo, je uporaba analogij. Poteka takrat, ko rečemo: »To je tako, kot če ...« V primeru tokov so že avtorji učnega načrta uporabili analogijo. Tok snovi, kar je lahko nekaj povsem vsakda¬ njega in konkretnega, na primer LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 11 STROKOVNI PRISPEVEK vodni tok, so uporabili kot analogijo za tok energije in podatkov. Vendar, ali je ta analogija razum¬ ljiva? Piaget je trdil, da je za razume¬ vanje analogij potrebno razvito for¬ malno mišljenje. Novejše raziskave pa dokazujejo, da že mlajši otroci spontano uporabljajo analogije pri učenju in pri oblikovanju pojmov. Pogoj za uporabnost analogije je pre¬ poznavanje enakosti relacij, na pri¬ mer prepoznavanje skupne relacije (odnosa): PTICA - PERJE : PES - KOŽUH. Če je odgovor, da ima ptica perje in lahko leti, pes pa ima kožuh zato, da je lep, ni prišlo do prepoznavanja iste relacije med pojmoma v obeh primerih in s tem do analogije. Ista relacija je zaščitna plast, v tem smi¬ slu sta v istem odnosu PERJE in PTICA ter KOŽUH in PES. Drugi pogoj pri analogiji iz konkret¬ nega na abstraktno je, da je kon¬ kretni primer skupaj z relacijami učencu popolnoma znan in domač. V našem primeru je analogija med vodnim tokom in tokom informacij naslednja: IZVIR - IZLIV ali ZBIRALNIK - PIPA : ODDAJNIK - SPREJEMNIK ali Tl GOVORIŠ - JAZ POSLUŠAM Skupna relacija v tej analogiji je ne¬ kakšen TOK ali POTOVANJE vode ali informacij, lahko pa tudi elektrike in energije. V Modrijanovem učbeniku za naravo¬ slovje in tehniko v 4. razredu devet¬ letne osnovne šole Od mravlje do Sonca 1 smo zato sklop različnih vse¬ bin, ki pa jim je skupna ta relacija, združili pod naslovom Kaj potuje. Poudarili smo relacijo POTOVANJE, da bi z analogijo omogočili lažje prepoznavanje in razumevanje tako različnih vsebin, kot so: • vodovod, • centralno ogrevanje, • električni krog, • organi v človeškem telesu, ki telo oskrbujejo s hrano, kisikom in sporočili. V učbeniku za 4. razred združuje na¬ slov Kaj potuje naslednja poglavja: • V hišo in iz nje (uvodno poglavje) • Od zbiralnika do pipe • Od elektrarne do vtičnice • V telo in iz telesa (uvodno poglavje) • Hrana • Kri • Zrak • Sporočila V nekaterih deželah, kjer v naravi skoraj ni več pitne vode, pijejo vodo izključno iz steklenic in plastenk. Od tod črpamo vodo po ceveh v vodne zbiralnike. Iz vodnega zbiralnika teče voda po ceveh do hiš. KAJ POTUJE Od zbiralnika do pipe V vročih poletnih dneh se z vodo odžejamo. Vodo uporabljamo za pitje, pripravo hrane, umivanje, pranje, zalivanje rastlin ... V naša stanovanja priteče voda iz pipe. Od kod priteče voda v pipo? Vodo dobimo iz jezer in tekočih voda, najpogosteje pa iz podtalnice. Dež ali voda iz talečega snega pronica skozi plasti zemlje. Na neprepustni plasti, na primer na plasti ilovice, se pronicanje ustavi. Ilovica ne prepušča vode, ker so drobni delci kamnin med seboj zlepljeni. Nad ilovico zbrano vodo imenujemo podtalnica. Ta se lahko napaja tudi iz rek in jezer. Kjer ni vodovoda, dobimo vodo iz vodnjakov. Podtalnico zbiramo v vodnih zajetjih. Vodno zajetje mora zagotoviti vedno nove količine čiste in neonesnažene vode. Na ravninah so vodni zbiralniki dvignjeni od tal. Imenujemo jih vodni stolpi. V času hude suše nekateri vodnjaki presahnejo. Na kmetijah, kjer imajo živali, gasilci vodo dovažajo s tovornjaki v cisternah. Vodo pretočijo v cisterne na kmetiji ali v vodnjake. Že stari Rimljani so poznali vodovod. Po akvaduktih so oskrbovali mesta s pitno vodo. Vodovodna napeljava v hiši omogoči uporabo Voda, ki smo jo uporabili za pranje, umivanje, splakovanje vode v različnih prostorih. str anišča .... odteka v kanalizacijo. Onesnažena voda teče Ko odpremo pipo, priteče skupaj z drugimi odpadki do čistilne naprave, prečiščena iz nje cista voda. pa v re ko ali morje. Voda potuje od zajetja do vodnega zbiralnika po vodovodu do uporabnikov. Pri uporabi se voda onesnaži ter odteče po kanalizaciji v čistilno napravo in v reko. 12 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 8 / št. 2 / zima 2004 STROKOVNI PRISPEVEK Iz elektrarn potuje elektrika po dalj¬ novodih, v mestih je po kablih pod zemljo speljana do uporabnikov. Električni krog je sklenjen. Električni tok teče od enega priključka omrežja ali baterije do priključka žarnice in od drugega priključka žarnice po žici nazaj na drugi priključek omrežja ali baterije. Za razlago delovanja notranjih orga¬ nov v človeškem telesu smo upora¬ bili še dodatno analogijo: HIŠA - ODPADKI : TELO - IZLOČKI. Skupna relacija je neko dogajanje, ki spremeni to, kar v hišo ali v človeško telo pride, to, kar gre iz hiše ali kar človeško telo odda. Tako smo hišo in človeško telo po¬ stavili v okolje in ju z njim povezali: iz okolja hiša in telo sprejemata, v okolje pa oddajata. Tudi v hiši kot prvem členu analogije so nekateri pojavi konkretnejši, kar pomeni tudi, da oddajajo več infor¬ macij našim čutilom. Vsem otrokom je znano, da v hišo pridejo snovi, nekaj jih nanosimo sami, druge pridejo po drugih po¬ teh. Voda priteče po vodovodu. Iz hiše pa gre snov v obliki odpadkov ali kot onesnažena voda, ki odteka v kanalizacijo. \ ~w~w KAJ POTUJE Od elektrarne do vtičnice Če zmanjka elektrike, luči ne svetijo več, centralna kurjava neha ogrevati, ne moremo gledati televizije, delali z računalnikom itd. Elektrika nam je tako olajšala življenje, da smo kar pozabili, kako kratek čas jo pravzaprav poznamo. Mnogi starejši ljudje se še spominjajo otroštva ob petrolejki in svečah. Še vedno pravimo, da prižgemo ali ugasnemo luč, čeprav samo vključimo ali izključimo stikalo. Večina naprav v hiši dobiva elektriko iz električnega omrežja, kije povezano z elektrarnami. Iz elektrarn prihaja elektrika po daljnovodih, v mestih pa je speljana po kablih pod zemljo. Kako deluje elektrika, si oglejmo tako, da za vir elektrike vzamemo baterijo. Zvežimo jo z žarnico, tako da žarnica zasveti. Sestavili smo električni krog. V električnem krogu sta povezani baterija in žarnica. Baterija ima dva priključka, pozitivnega (+) in negativnega (-). Med njima je napetost. Električni tok teče od enega priključka baterije do priključka žarnice, nato skozi žarnico in od drugega priključka žarnice po žici nazaj na drugi priključek baterije. Risba električnega kroga Da žarnica sveti, mora biti električni krog sklenjen. Shema električnega kroga V človeško telo pride večina snovi s hrano in pijačo. Razgradnja hrane se začne v ustih. Nerazgrajeno hrano izločimo skozi zadnjično odprtino. Kri prenaša hranilne snovi in kisik do vseh delov telesa. Tudi snovi, ki jih izločamo, potujejo po krvi. Drugi pojavi so otrokom manj jasni. Čeprav vedo, da je hiša povezana z okolico z različnimi kabli, da po njih priteka v hišo elektrika in z njo energija ali pa topla voda in z njo energija, ne razmišljajo o tem, da energija iz hiše tudi odteka. Vedo pa, da je hiše dobro izolirati in da morajo okna tesniti, če želimo, da je v prostoru toplo. V tem primeru lah¬ ko postavimo analogijo med snovjo in energijo ter poiščemo skupno re¬ lacijo, to je spreminjanje, a vendar ohranjanje tako snovi kot energije. S tem je olajšano razumevanje, da tudi energija, podobno kot snov, kroži, spreminja obliko in se razsipa. To pomeni, da hiša energijo sprejema LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 13 STROKOVNI PRISPEVEK in jo tudi oddaja, tako kot gredo iz hiše snovi kot odpadki in energija kot toplota. v hišo iz hiše kabelska TV sporočila tiskana sporočila I hrana in drugi izdelki voda toplota plin toplovod odpadne snovi Analogija med hišo in človeškim telesom pa razjasni, da tudi telo oddaja energijo kot toploto. S tem se pojasni ves smisel oblačenja ali izoliranja, tako hiše kot človeških teles. v telo iz telesa Za konec še pomemben napotek! Za uspešno uporabo analogij morajo učenci prepoznati relacijo v prvem znanem členu, da bodo nove pojme uspešno in pravilno povezali, na primer: HIŠA - GORIVA (ENERGIJA) : TELO - ? Če otroci vedo, kakšna je zveza med hišo in gorivi, da z njimi grejemo in poganjamo stroje, bodo pravilno po¬ vezali, da je hrana vir energije za človeško telo. Če pa je že prvi člen analogije otrokom nejasen, potem je uporaba analogije kljub drugim pri¬ zadevanjem učitelja neuspešna in zmeda v glavah učencev je še večja. Literatura: Krnel D., Bajd B., Oblak S., Glažar S. A., Hostnik I.: Od mravlje do Sonca 1, Naravo¬ slovje in tehnika za 4. razred devetletne osnovne šole, Modrijan, Ljubljana, 2002 Krnel D., Bajd B., Oblak S., Glažar S. A., Hostnik I.: Od mravlje do Sonca 1, Naravo¬ slovje in tehnika za 4. razred devetletne osnovne šole (priročnik za učitelja), Modrijan, Ljubljana, 2002 Gosvvami, U.: Analogical reasoning in children, Hove (UK), Lavvrance Erlbaum Associates Publishers, 1992 14 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 8 / št. 2 / zima 2004 PRISPEVKI UČITELJEV SNEŽNI POSKUS ZA RADOVEDNE Nevenka Trenta, POŠ Planina Zapadlo je veliko snega. Ker vemo, da iz snega dobimo vodo, nas je zanimalo postopno spre¬ minjanje iz enega stanja v drugo. Z učenci tretjih in četrtih razredov smo si popestrili dan z izvedbo poskusa. Kako smo opazovali? Plastenki smo odrezali vrh in jo na¬ polnili s snegom. Postavili smo jo na polico. Na papir smo zabeležili, kaj predvidevamo, da se bo zgodilo in kako bi bilo to videti. Vsako uro smo preverili stanje v plastenki in mnogi so bili razočarani, ker se njihova predvidevanja niso ujemala s tem, kar se je s snegom dogajalo v stekle¬ nici. Nastale so skice. V razredu je bilo toplo (20 °C). Mno¬ ge je zanimalo, kako hitro bi potekal poskus v toplejšem ali manj toplem prostoru. In še predlogi, kaj bi lahko opazovali in ugotavljali: • koliko vode nam da določena količina snega, • kako bi na spreminjanje snega v vodo vplivala vrsta snega, • kako bi se razlikovali rezultati, če bi v steklenico napolnili sneg na rahlo ali pa če bi ga tlačili in stiskali. % j-M* j MbL LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 15 PRISPEVKI UČITELJEV ZAČETNO NARAVOSLOVJE Z LEDOM IN VODO Zdenka Bevc, OŠ Slivnica pri Celju Pri pouku, kjer najdemo ob spoznavanju novih vsebin še čas za dejavnosti, ki nas zanimajo, večkrat naredimo kakšen preprost poskus, pri katerem otroci bodisi spoznavajo ali pa potrjujejo razna spoznanja, vezana na naše neposredno okolje. Vse te dejavnosti so vsakokrat popestritev našega vsakdanjega dela. V mesecu decembru, ko se je vreme zelo ohladilo in je bilo snega dovolj, smo to izkoristili za to, da smo pridobili nekaj novih spoznanj. V okviru teme Zimska oblačila smo ugotavljali, zakaj nosimo pozimi obi¬ čajno temnejša oblačila. Zato, ker vpija črna barva več toplo¬ te kot bela. Otroci so odgovarjali oz. ugotavljali, da zato, ker je črna moderna, ker nam je všeč, ker smo v njej na snegu vidnejši, ker se tem¬ na bunda ne umaže tako hitro kot svetla... Naredili smo poskus. Vzeli smo dva enaka kosa papirja. Enega smo močno pobarvali s črno barvo, drugi je ostal bel. Položili smo ju na sneg na sonce. Čez čas se je črni papir ugreznil v sneg, beli pa ne. Poskusili smo še enkrat. Vzeli smo bel in črn papir ter enako velik listič staniolnega papirja. Vse tri smo polo¬ žili na sneg na sonce in opazovali. Ker je bil zelo lep sončen dan, nam je poskus še lepše uspel kot prvič. Prvi se je začel pogrezati staniolni papir, za njim črni papir, beli pa je ostal na snegu. Otroci so komentirali izide in vsak po svoje ugotavljali, zakaj se je to zgodilo. Skupaj pa smo ugotovili, da nam bo v temni obleki pozimi tople¬ je kot v svetli. Na sprehodih smo opazili, da so ce¬ ste posute s peskom in soljo. Videli smo tudi avto, ki je posipaval ceste. Starši se bodo lahko popoldne pri¬ peljali po otroke v šolo, zjutraj pa niso mogli z avtomobili do šole. Ta namreč stoji na gričku. Cesta je bila ledena tudi zaradi včerajšnjih padavin. Zanimalo nas je, zakaj solijo ceste in kaj se pravzaprav pri tem dogaja. Naredili smo poskus. V posodo za ledene kocke smo dali sneg in ga na radiatorju segreli, da smo dobili vodo. Vodo smo postavili na zunanjo okensko polico do na¬ slednjega dne. Drugi dan smo v drugo posodo nalili vodo in jo pustili, da se je grela na radiatorju toliko časa, da je imela enako temperaturo kot zrak v pro¬ storu (kar smo izmerili). Z okenske police smo izbrali tri približno enako velike ledene kocke. Dve smo položili vsako na svoj krožnik, eno smo tudi potresli z žličko kuhinjske soli. Tretjo smo dali v posodo z vodo, ki je ime¬ la temperaturo zraka v prostoru. Kaj se je dogajalo z ledenimi kockami? Ledena kocka, ki smo jo dali v vodo, je plavala in se je najhitreje topila. Tista, ki smo jo posuli s kuhinjsko soljo, se je topila počasi. Ledena kocka, ki smo jo pustili na krožniku, pa seje topila zelo počasi. Poskusili smo še nekaj. V vodo smo dali drugo ledeno kocko. Nanjo smo položili konec vrvice in vse skupaj potresli s čisto malo soli. Počakali smo približno tri minute in potegnili vrvico iz vode. Glej čudo! Zaradi soli se je malo ledu stalilo in vrvica se je namočila, ohladila in primrznila na kocko ledu. Začeli smo pogovor o tem, kako de¬ luje sol na cesti. Zakaj je dobro, da malo solijo in ne preveč? Čemu sol ne koristi? (Pločevini avtomobila, travi ob cesti, ko se bo sneg stopil). Vzeli smo dve ledeni kocki in eno malo posolili. Nanjo smo postavili drugo kocko in ju stisnili s prsti. Stisnjeno smo držali približno eno minuto. Stisnjeni kocki smo prijeli za zgornjo kocko in ugotovili, da se kocki držita skupaj. To smo razložili podobno kot pri prejšnjem poskusu. Del ledu seje za¬ radi soli stalil v vodo, nato pa spet zamrznil zaradi ledu spodaj in zgo¬ raj. Tako sta se kocki sprijeli. Preostale kocke smo dali v lonec in jih na plinu segrevali, da seje led stopil v vodo. Vodo smo segrevali, da je zavrela. Pokrili smo lonec in para seje na po¬ krovki zbrala v kapljice in tekla nazaj 16 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 8 / št. 2 / zima 2004 PRISPEVKI UČITELJEV v lonec. Kuhali - segrevali smo brez pokrova, dokler voda ni izparela. Ugotavljali smo, kje je zdaj. V zraku. Pa je ne vidimo! Videli smo jo na okenskih steklih, ki so se zarosila. Kam bo izginila rosa? Posušila se bo, ker prostor ogrevamo s centralno kurjavo. Učence sem spomnila na poletno deževje in luže. Kam izgine tista voda? Sonce jo posuši. Tako tudi mama suši perilo. Ker otrokom ni bilo jasno, zakaj led plava, smo naredili še ta poskus. Plastičen lonček smo napolnili z vodo prav do vrha. Pokrili smo ga in pri tem pazili, da nismo polili nič vode. Lonček smo postavili na zunanjo okensko polico. Drugi dan smo vzeli lonček z oken¬ ske police in ugotovili, da je pokrov odrinjen. Led je gledal malo čez rob lončka. Ugotavljali smo in ugotovili, da led potrebuje več prostora kot voda, je nekoliko lažji od enako velikega dela vode, zato led v vodi plava, vendar pa ga iz vode gleda le majhen del¬ ček (v našem primeru). Eksperimentalni način dela je bil mo¬ jim malim učencem v devetletki in meni osebno všeč. Z njim namera¬ vam nadaljevati, še posebno zdaj, ko sem na izobraževanju v modulu dobila potrditev za tak način dela. Največja potrditev pa mi je zaintere¬ siranost in aktivnost otrok samih. Težava, na katero sem naletela pri izvedbi eksperimentov, je samo ta, da je v skupini veliko otrok in da bi vsi radi delali vse. Delo učitelja oz. vzgojitelja je toliko težje, saj mora pravočasno in pravilno usklajevati delo skupin, ki jih je treba še nadzi¬ rati in voditi. Opazila sem, da so tudi sicer manj samozavestni otroci zelo radi sode¬ lovali in se iskreno veselili svojih re¬ zultatov, o njih pripovedovali in raz¬ lagali dejstva ter svoje ugotovitve. Veliko otrok je o tem pripovedovalo doma in nekateri so poskuse s starši še enkrat izvedli doma, še posebno tistega s kocko ledu in vrvico. Večkrat tudi mene vprašajo, kdaj bomo spet kaj »naredili«. Literatura: Searle - Barnes, B.: Ta čudovita voda. Jutro, Ljubljana, 1995 Ciciban, št. 5, MK, Ljubljana, 1995 Voda bo gnala moj mlinček. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 1996 Kos, B.: 4 + 1 = odlično, samozaložba, Ljubljana, 1990 Krnel, D.: Zgodnje učenje naravoslovja, DZS, Ljubljana, 1993 LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 17 PRISPEVKI UČITELJEV PAJKI Bojana Klavs, študentka 4. letnika razrednega pouka. Pedagoška fakulteta. Univerza v Ljubljani Pri izdelavi učne priprave sem se držala dveh glavnih učnih ciljev: • učenci znajo opisati pajka (telo iz glavoprsja in zadka, osem nog), • učenci vedo, da se pajki razlikujejo od žuželk. Učno uro je smiselno izvesti v dveh šolskih urah. Za uvodni del učne ure sem uporabila dve pesmici Lili¬ jane Praprotnik - Zupančič, in sicer Plesalec in Nevesta Berta iz pesniške zbirke Male živali založbe Mladinska knjiga. V nadaljevanju učne ure sem na grafoskopu pokazala risbo iz revije Cicido (maj 2000): na njej je mama z metlo lovila pajka na mreži, napisane so bile besede »O, fuj, spet ta pajek!«, za mamo pa sta stala sin in hčerka, ki ju je bilo strah pajka. Ob tej risbi smo se še na kratko pogovorili o strahu pred pajki. Učence sem razdelila v skupine, v vsaki so bili po štirje učenci. Vsaka skupina je dobila sestavljanko pajka, in sicer tri dele za telo in deset nog (slika 1). Navodilo je bilo preprosto: sestavite pajka. Moj namen je bil, da bi učenci res uporabili svoje predznanje in izkušnje, ne pa, da bi si že z navodilom lahko pomagali pri delu. Pri opa¬ zovanju dela skupin sem videla, da sem s tem navodi¬ lom dosegla prav to: učenci so se že med sabo prego¬ varjali o pravem številu delov telesa pajka in o pravem številu nog. Opazila sem, da je imelo precej učencev napačne predstave o tem. Pajki so imeli štiri, šest, osem in celo deset nog. Ena izmed skupin pa je iz danih de¬ lov sestavila kar dva pajka, enega s šestimi nogami in enega s štirimi. V zadnjem letniku svojega šolanja na Pedagoški fakulteti sem pri predmetu didaktika naravoslovja opravila nastop v 2. razredu devetletke. Učna tema, ki sem jo dobila, so bili pajki. V delovnih listih Opazujem, raziskujem, razmiš¬ ljam 2, ki so jih v tistem šolskem letu uporabljali učenci, so bile kar tri strani nalog, povezane s pajki. V učnem načrtu pa ni nobenih smernic, ki bi jih lahko upoštevala, zato mi je bila ta vsebina še poseben izziv. Ko so skupine končale delo, sem sama sestavila pajka na grafoskopu, poleg tega pa sem jim še pokazala raz¬ liko med pajki in žuželkami (pajki: glavoprsje, zadek, osem nog; žuželke: glava, oprsje, zadek, šest nog). Nato je vsaka skupina svojega pajka popravila. Ko so se učenci ponovno razdelili v skupine, sem vsaki skupini dala ujetega živega pajka. Z opazovanjem so se lahko prepričali o pravilnosti razlage. Učenci so postali precej glasni, a to me je veselilo, saj sem videla, da je bila ta glasnost posledica navdušenja. Ni jim bilo dovolj, da so videli enega pajka, ampak so morali videti še vse druge. Zato je pomembno, da pajke po končani uri pustimo nekje v razredu, da imajo učenci pozneje možnost podrobnejšega ogleda. slika 1 18 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 8 / št. 2 / zima 2004 PRISPEVKI UČITELJEV navadni križevec Knjigo Pajki založbe Mladinska knjiga sem jim predsta¬ vila tako, da smo sedeli v polkrogu. Vsebine, ki sem jih predstavila, so bile: • Kaj pajki jedo? • Kako lovijo hrano? • Zakaj so le nekateri pajki nevarni človeku? • Kakšne vrste pajkov poznamo? • Kje živijo? Učenci so dejstva o pajkih in nazorne slike kar »požirali« z ušesi in očmi. Večini učencev je bilo veliko stvari novih in zelo zanimivih. Posledica tega so bila najrazličnejša vprašanja in pogovor med učenci samimi. Lastnosti pajkovih mrež je smiselno obravnavati v drugi uri. Učenci se v parih 2-3 minute pogovarjajo o svojih izkušnjah s pajkovimi mrežami. Učitelj posluša nekatere pogovore, potem pa pove glavne značilnosti pajkovih mrež (koliko pajkov plete mreže, kako pletejo mreže - iz lepljivih in nelepljivih niti, oblika mreže ...). Pri tem si pomaga tako, da prinese pajkovo mrežo (slika 2). slika 2 Otroke bo prav gotovo zanimalo, kako jo je učitelj dobil. Postopek natančno opišemo in s tem spodbu¬ dimo otroke, da lahko to naredijo tudi sami. Postopek je opisan v knjigi 1000 idej za naravoslovce na straneh 104 in 105. Na začetku članka sem omenila delovne liste, v katerih je opisano, kako snamemo pajkovo mrežo. Sama sem poskusila na opisan način sneti mrežo, ki pa sploh ni bila vidna na črnem papirju. Zato sem pogledala še v druge knjige in ugotovila, da je treba pajkovo mrežo najprej posuti z moko, pudrom ali poškropiti z barvnim sprejem. Tako je mreža lepo vidna na papirju, poleg tega pa lepo vidimo tudi pajkove lepljive in nelepljive niti. Za konec učne ure pa se učenci še sami poskusijo v ple¬ tenju mreže. Razdelimo jih v skupine po 6 ali 7 otrok. Pet iz skupine se jih razporedi poljubno po manjšem prostoru, eden pa je pajek. Ta ima v roki klobčič volne, ki jo poljubno ovija okoli sošolcev in plete mrežo. Lahko določimo še enega v skupini, ki pa poskuša narejeno pajkovo mrežo narisati na list papirja. Literatura: Harlovv, R.: Moji prvi koraki / Veselje z znanostjo / Drobne živali, Pomurska založba, Murska Sobota, 1995 Taylor, B.: Svet živali - pajki, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002 Cicido, Mladinska knjiga, Ljubljana, maj 2000 Moji prvi koraki do znanja, Pomurska založba, Murska Sobota, 1988 Chinery, M.: 1000 idej za naravoslovce, DZS, Ljubljana, 1989 Vrščaj, D.: Opazujem, raziskujem, razmišljam, delovni listi za spozna¬ vanje okolja v 2. razredu devetletne osnovne šole, DZS, Ljubljana, 2000 Praprotnik - Zupančič, L.: Male živali, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999 Učiteljem, katerih prispevki so objavljeni v tej številki, založba Modrijan podarja knjigo Tomaža Zwittra POT SKOZI VESOIJE. Nagrade bodo prejeli: Nevenka Trenta, POŠ Planina • Zdenka Bevc, OŠ Slivnica pri Celju • Bojana Klavs, študentka 4. letnika razrednega pouka Pedagoške fakultete v Ljubljani • Bernarda Pinter, OŠ Ledina • Ana Romana Dolenc, OŠ Ledina Veseli smo, da nam pošiljate prispevke in tako oblikujete revijo. Hvala za zaupanje. Uredništvo LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 19 KVIZ Halo, halo Dušan Krnel Mobilni telefon ali mobitel verjetno poznaš. Kaj pomeni beseda mobilen? A zvoneč B namizen C prenosen Č majhen D poceni Mobilni telefoni so povezani: A z lasersko svetlobo B z radijskimi valovi C z ultrazvokom Č s toploto D z elektriko O Q Ko zazvoni mobilni telefon, je do njega prišel klic (signal) po: A tleh B električni napeljavi C telefonskem omrežju in po zraku Č zraku D vetru Od mobilnega telefona potuje signal do: A najbližje antene B najbližje telefonske govorilnice C najbližje poslovalnice operaterja mobilne telefonije Č najbližje pošte D najbližjega mobilnega telefona Mobilni telefon sprejme signal: A s slušalko B z mikrofonom C z zaslonom Č z anteno D z baterijo Med pogovorom potekajo signali od enega do drugega mobilnega telefona tako: A mobilni telefon-antena-centrala-antena-mobilni telefon B mobilni telefon-centrala-antena-mobilni telefon C mobilni telefon-antena-antena-mobilni telefon Č mobilni telefon-antena-centrala-mobilni telefon D mobilni telefon-antena-mobilni telefon 20 NARAVOSLOVNA SOLNICA LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 KVIZ Mikrofon v telefonskem aparatu spremeni zvočni signal v: A svetlobni signal B besedni zapis C magnetni signal Č radijski signal Optični kabel je: A naprava za ogledovanje notranjosti telefonskih aparatov B snop tankih steklenih niti C kabel iz prepletenih kovinskih žic Č vlečni kabel na žičnici D del računalnika D električni signal O 0 Ko na zaslonu mobilnega telefona opaziš, da ni signala, pomeni: A da nimaš nič denarja na računu B da si predaleč od najbližje antene C da si predaleč od tistega, ki ga želiš poklicati Č da si predaleč od najbližje centrale D da te kliče mama Ko se 1 minuto pogovarjaš po mobilnem telefonu s sošolcem, porabiš približno: A 1 tolar B 10 tolarjev C 50 tolarjev Č 100 tolarjev D 200 tolarjev a ol a 6 a 8 a l V 9 D 5 V P a £ D Z D l UOAoBpO iu|iAeJd Za vsak pravilni odgovor dobiš eno točko. Seštej jih. 0-5 točk Slabo poznaš delovanje mobilnega telefona. Ali veš, da bi bil tvoj telefon uporabnejši, če bi kaj več vedel o njem? 5-7 točk Še večkrat se pozanimaj, kako delujejo mobilni telefoni. 8-10 točk Tvoje poznavanje mobilne telefonije je odlično. LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 21 STROKOVNI PRISPEVEK Pouk naravoslovja in tehnike v 4. in 5. razredu devetletke Goran Iskric, Pedagoška fakulteta. Univerza v Ljubljani 2. del V nadaljevanju prispevka iz ene od prejšnjih Naravoslovnih solnic (letnik VII, št. 3) so opisani preprosti poskusi v zvezi s pretakanjem in iztekanjem te¬ kočin, ki jih lahko izvajamo pri pouku naravoslovja in tehnike v 4. in 5. raz¬ redu devetletne osnovne šole. Ob koritu potoka lahko opazujemo spreminjanje hitro¬ sti pretakanja vode na širšem in ožjem ter na položnem in strmem delu struge. Hitrost vode laže spremljamo, če opazujemo gibanje manjših delcev, npr.: iglic, lističev ali manjših ladjic, ki plavajo po površini potoka. Med opa¬ zovanjem naj učenci oblikujejo stavke ČIM ..., TEM ..., kot npr.: čim širša je struga, tem počasneje teče voda, ali pa čim strmejša je struga, tem ... Opažanja podkre¬ pimo z ugotovitvijo, da bi se voda na zoženem delu struge nabirala, če bi povsod tekla z enako hitrostjo. Ob zemljevidu lahko tudi izračunajo, kolikšen je npr. padec reke Save od sotočja do meje s Hrvaško. Pri družbi učenci izvedo o mogočnih akvaduktih, ki so jih stari Rimljani gradili, da so lahko speljali vodo čez dolino, ker še niso poznali cevi, s katerimi bi lahko speljali vodo s hriba po dnu doline in nato spet navzgor prek drugega hriba v mesta. Plastična korita različnih oblik lahko kupimo v trgovini z gradbenim materialom. Da se voda pretaka po kori¬ tih, morajo biti ta nagnjena. Tudi kanalizacijske cevi, ki so pravzaprav pokrita korita, morajo imeti »padec«. Uporabo korit je najprimerneje pokazati pri postavljanju mlinčkov na potoku. 22 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik s / št. 2 / zima 2004 STROKOVNI PRISPEVEK Iztekanje tekočin Med iztekanjem vode iz odrezane plastenke z luknjico (slika 1) lahko opazujemo pojave zunaj in znotraj pla¬ stenke. Zunaj plastenke opazujemo doseg curka vode, znotraj plastenke pa zniževanje gladine vode, hitrost zniževanja gladine in spreminjanje hitrosti zniževanja gladine. Tlak v tekočini je odvisen od globine Pri iztekanju vode skozi luknjico (slika 1) je doseg curka odvisen od hitrosti iztekanja. Hitrost iztekanja pa je tem večja, čim večja je globina vode in s tem tlak. Med izte¬ kanjem se višina gladine zmanjšuje, z njo pa tudi tlak ob luknjici, ki poganja vodo iz plastenke, in domet curka se zmanjšuje. Namesto da opazujemo iztekanje dalj časa, lahko hkrati predstavimo tlak na različnih globinah z dvema luknji¬ cama, iz katerih hkrati izteka kapljevina: iz zgornje po¬ časneje in iz spodnje hitreje (slika 2). Tako smo časovno spremenljivko predstavili kot krajevno. Še nazorneje lahko časovno spremenljivko predstavimo kot krajevno, če hkrati opazujemo iztekanje iz dveh enako napolnje¬ nih plastenk s po eno luknjico na različnih višinah ali pa z dvema različno napolnjenima plastenkama s po eno luknjico na enaki višini. Znotraj plastenke opazujmo, koliko časa izteka voda med dvema »rebroma«, ko je gladina blizu vrha pla¬ stenke, in koliko časa, ko je gladina blizu luknjice. Na začetku se gladina znižuje hitro, nato pa vse počasneje. Poskuse bomo še lepše izvedli, če z debelejšim vročim žebljem naredimo tako veliko luknjico, da lahko vanjo zatesnimo kratko cevko - lahko tudi slamico. Namesto odrezane plastenke pa lahko uporabimo neodrezano z navojnim zamaškom, s katerim lahko uravnavamo izte¬ kanje tako, da ga odvijemo, ko želimo sprožiti poskus. Dokler je zamašek privit, zunanji zračni tlak ne pritiska na gladino vode v plastenki, na iztočno odprtino pa, zato voda ne izteka. Šele ko zamašek odvijemo, zračni tlak pritiska tudi na gladino vode v plastenki. Vsota zračnega in hidrostatičnega tlaka v notranjosti je večja od zračnega tlaka zunaj plastenke, zato voda lahko izteka. Za popestritev lahko smer pretakanja obrnemo. Če pokončno potopimo prazno plastenko z luknjico v večjo posodo z vodo, voda iz okolice teče v plastenko. Tudi zdaj bo voda tem hitreje tekla v plastenko, čim globlje jo potopimo. slika 1 Pretakanje tekočin Natega je cev, po kateri se voda pretaka iz više v niže ležeč rezervoar prek ovire tako, da del poti teče navz¬ gor. Prozorna tanjša plastična cev naj ima dolžino pri¬ bližno enako dvakratni višini plastenke. Natego poto¬ pimo v odrezano plastenko, da se popolnoma napolni z vodo brez mehurčkov (slika 3). Pod vodo jo na zgor¬ njem koncu s prstom zapremo in dvignemo. Prosti ko- slika 3 LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 23 STROKOVNI PRISPEVEK nec pustimo v plastenki pod vodo, zaprti konec pa zu¬ naj plastenke upognemo navzdol, da sega niže, kot je gladina vode v plastenki, nato pa ga odmašimo (slika 4). Raziskujmo, v kakšnih okoliščinah bo tekla voda po na¬ tegi in kako na pretakanje vpliva lega enega in drugega konca natege glede na gladino vode v plastenki. Če na kratko iztočno cevko nataknemo daljšo plastično cevko, lahko poljubno spreminjamo višino iztočne odpr¬ tine (slika 5). Čim niže je odprtina, tem hitreje izteka voda. Pokažemo lahko, da voda izteka le, če je iztočna odprtina niže kot gladina vode v plastenki. Če odprtino cevke dvignemo nad gladino, bo voda v cevki segala do iste višine kot v plastenki. Podobno v vezni posodi voda sega do iste višine v obeh krakih. Vezna posoda je tudi zalivalka ali kakšna druga posoda, ki ima ločeni gladini v dveh delih posode, ki pa sta ob dnu povezani (slika 6). Zidarji včasih vodoravno ravnino določajo z daljšo cevjo, napolnjeno z vodo, ker gladina vode v obeh krakih cevi sega do iste vodoravne višine (slika 7). Vezno posodo lahko naredimo iz dveh plastenk z od¬ točnima cevkama, ki ju povežemo s plastično cevko. Gladini vode sta v obeh posodah na isti višini; če nista, steče voda iz posode, kjer je gladina više, tja, kjer je gladina niže. Da voda ne teče od tam, kjer je je več, tja, kjer jo je manj, lahko pokažemo na dva načina: tako, da dvignemo rjavo obarvano plastenko (slika 8), v ka¬ teri je manj vode kot v brezbarvni plastenki, ki stoji niže, ali pa tako, da povežemo 1,5-litrsko plastenko z manj vode in 2-litrsko plastenko, v kateri je več vode (a zaradi večjega premera plastenke voda sega niže; slika 9). 24 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik s / št. 2 / zima 2004 STROKOVNI PRISPEVEK Pri proizvajalcih učil lahko tudi kupimo menzure z od¬ točno pipico, s katerimi lahko pokažemo prej omenjene poskuse. Če vmes vstavimo kazalnik pretoka z mlinč¬ kom, bomo bolje opazili pretakanje. Zmotno mišljenje, da voda teče le iz posode, ki stoji više, v niže ležečo posodo, lahko spremenimo s poskusom tako, da v ožjo posodo natočimo vodo skoraj do vrha, v širšo, ki smo jo dvignili na podstavek, pa čisto malo (slika 10). Po¬ membna je le višina gladin oz. razlika v višini gladin, zato voda teče iz posode, ki stoji niže, v posodo, ki je postavljena više, na podstavku. Na koncu poskusov lahko učence izzovemo k razmišljanju, kako bi pretočili vodo iz ene v drugo vezno posodo, v katerih segata gladini enako visoko, ne da bi eno od posod dvignili. (V eno od posod potopimo predmet, ki izpodrine vodo; slika 11.) Če nimamo drugih pripomočkov, lahko vse poskuse s pretakanjem naredimo z dvema odrezanima plasten¬ kama in plastično cevko - natego. Enako veliki odrezani plastenki naj bosta različno obarvani, da bomo laže povedali, iz katere in v katero posodo se voda pretaka (slika 12). Potrebujemo pa še odrezano plastenko z več¬ jim premerom, da lahko pokažemo, kako se voda pre¬ taka od tam, kjer je gladina više, tja, kjer je gladina niže, ne glede na to, kje je vode več (slika 13). slika 11 slika 12 slika 13 LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 25 PRISPEVKI UČITELJEV TEŽA ŠOLSKIH TORB NA RAZREDNI STOPNJI Mojca Breskvar, Jošt Lajovec, Rok Kovač, Hana Udovič učenci 4. c razreda OŠ Ledina, Ljubljana Poročilo sta pripravili mentorici Bernarda Pinter in Ana Romana Dolenc. Na naključno izbranem vzorcu 12 osnovnošolcev od drugega do četrtega razreda smo želeli ugoto¬ viti, kako težke so njihove torbe. Težo šolskih torb smo primerjali s težo otrok. Ugotovili smo, da so torbe povprečno pretežke, saj presegajo 10% telesne teže otrok. Pretežka šolska torba in nepravilno nošenje kvarno vpliva na hrbtenico. Z raziskovalno nalogo smo želeli ugotoviti, ali so šolske torbe pretežke. Če opazujete šolarje, vidite, da ima veliko otrok preveliko in pretežko torbo. Učenci jih pogosto tudi nepravilno nosijo. Naključno smo izbrali 12 učencev na razredni stopnji. V obdobju treh mesecev smo jim petkrat stehtali torbo ob prihodu v šolo. Podatke smo obdelali. V literaturi smo poiskali priporočeno mnenje strokovnjakov ortope¬ dov, ki priporočajo, naj šolska torba ne presega 10% telesne teže otroka (Kosinac, 1992). Pretežka torba in nepravilno nošenje naj bi kvarno vplivala na hrbtenico. HRBTENICA Hrbtenica je v telesu središčna opora hrbta. Zgrajena je iz niza posameznih kosti, ki se imenujejo vretenca. Vseh vretenc je 26. Čeprav se posamezno vretence lahko samo zelo malo premika, je zaradi gibanja vseh vretenc skupaj hrbtenica izjemno gibljiva. Lahko se tako upog¬ nemo, da se dotaknemo prstov na nogah, lahko pa se usločimo tudi nazaj. Hrbtenica je urejena v zaporedje krivin, ki pomagajo obdržati človeško telo na dveh nogah v pokončnem ravnotežju. Zaradi krivin je hrbtenica veliko močnejša in stabilnejša, kot bi bila, če bi bila čisto ravna. Pri večini drugih sesalcev je skelet oblikovan tako, da je opora vodoravna. Z vadbo postane hrbtenica gibčnejša. Telovadci in ple¬ salci dokazujejo, kako zelo je lahko hrbet gibljiv. Že mnogo mladih ima težave s hrbtenico. Starejši ljudje imajo še večje težave. Če se medvretenčne ploščice obrabijo in vretenca nekoliko spremenijo položaj, lahko to boli. Hrbet postane bolj tog in težje gibljiv. NEPRAVILNA TELESNA DRŽA OTROK Zdenko Kosinac v knjigi Nepravilna telesna drža otrok in mladine piše, da ortopedi resno opozarjajo starše in učitelje, da teža šolske torbe ne sme biti več kot 10% telesne teže otroka. Meni, da bi bilo najbolje, da torbe sploh ne bi nosili. Če pač mora biti tako, naj bo v njej samo tisto, kar zahteva urnik. Avtor je zapisal, da je v raziskavi ugotovil, da otroci nosijo poleg potreb¬ nih potrebščin še eno tretjino teže balasta - torej nepo¬ trebnih reči. Meni, da bi bilo bolje, da bi učenci domov nosili le potrebščine, ki jih potrebujejo za učenje in domače delo. Tu se pokaže težava. V prvih razredih šolanja je njegov predlog izvedljiv, saj učenci nosijo domov le malo potrebščin, že v tretjem razredu osemletke pa je doma¬ čega dela več in zato je več tudi potrebščin. Začne se učenje iz učbenikov. Le nekateri zares disciplinirani učenci, ki prinašajo potrebščine po urniku ter puščajo v šoli delovne zvezke in učbenike, ki jih ne potrebujejo, nosijo primerno težko torbo. Torbe drugih so pogosto pretežke. Smo učenci četrtih razredov. Naših potrebščin je že ve¬ liko. Imamo dva obsežna učbenika, berilo, štiri zajetne delovne zvezke, mapo z učnimi listi, za vsak predmet še zvezek ali dva. Za spoznavanje družbe imamo celo zve¬ zek formata A4 s trdimi platnicami. Poleg tega potre- 26 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 8 / št. 2 / zima 2004 PRISPEVKI UČITELJEV bujemo še puščico, barvice, flomastre, copate in obča¬ sno tudi športno opremo. Kar potrebujemo pri likovni vzgoji, imamo v šoli. Tudi če prinašamo potrebščine po urniku, je naša torba zelo težka. Včasih nosimo s seboj še kaj, npr. album s sličicami, ki jih zbiramo, opremo za interesne dejavnosti, kakšen blok in podobno. Na začetku šolskega leta smo se odločili, pravzaprav je bil to predlog učiteljice, da bomo puščali v šoli tiste potrebščine, ki jih pri domačem delu ne potrebujemo. Zanje smo določili celo omaro. Dogovorili smo se, kdo izmed učencev bo poskrbel, da bo naš dogovor tudi za¬ živel. Učiteljica, ki nas uči že drugo leto, nas zelo pogo¬ sto opozarja, da so naše torbe pretežke. Večkrat je že kontrolirala, kaj imajo posamezniki v torbi. Vendar če smo iskreni do samih sebe, smo kmalu pozabili na naše dogovore. V omari, ki je bila na začetku leta polna po¬ trebščin, ki jih pri domačem delu nismo potrebovali, je zdaj bistveno manj reči, saj vse nosimo v torbi. Večkrat tudi tisto, česar ne potrebujemo. Le posamezniki so tako disciplinirani, da ločijo potrebščine na potrebne in nepotrebne, preden odidejo domov. šolske torbe še težje? Ali morda kdo razmišlja, da bi bilo dobro delovne zvezke razdeliti v snopiče in bi v šolo prinašali le trenutno potrebne? Ali morda obstaja še kakšna rešitev? Ali se s tem sploh kdo ukvarja? Opazovali smo torbe in nahrbtnike, ki jih nosijo šolarji in ugotovili, da so že same torbe zelo težke. Res je, da so lepe, moderne in iz kvalitetnih materialov, a teža je precejšnja. Učenci nosijo torbe ali nahrbtnike na obeh ramah, manj je nošenja na eni rami ali v eni roki. Zelo pogosto imajo predvsem nahrbtniki predolge naram¬ nice. Glavni del teže tako pade na ledveni del hrbta, namesto na ramena. Naša opažanja kažejo, da učenci na razredni stopnji nosijo pretežke torbe. Da bi dokazali hipotezo, da so torbe pretežke, smo izvedli merjenja in dobili naslednje rezultate. EMPIRIČNI DEL Pa še nekaj. Ko pogledamo učbenike in delovne zvezke, lahko opazimo, da so zelo obsežni. Kot primer nava¬ jamo težo delovnega učbenika za slovenski jezik. Znaša 640 g. Sprašujemo se, ali se v založbah in v svetu, ki potrjuje učbenike, nihče ne ukvarja s težo učbenikov, ki jih izdajajo oziroma potrjujejo. Izvedeli smo, da bosta v devetletki učbenik in delovni zvezek ločena ter da bosta potrebna oba. Ali to pomeni, da bodo v bodoče 12 učencev iz različnih razredov na razredni stopnji smo stehtali, saj smo želeli primerjati njihovo telesno težo s težo njihovih šolskih torb. Na naključno izbrane datu¬ me smo pred poukom odšli v njihove razrede in stehtali njihove torbe. Ni nas zanimalo naraščanje teže šolske torbe glede na razred, ampak smo želeli ugotoviti, ali teža torb ne presega priporočene teže šolskih torb oz. 10% teže otroka. Povprečna teža Različna nošenja šolskih torb Teža šolskih torb in telesna teža učencev LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 27 PRISPEVKI UČITELJEV Iz preglednice lahko razberemo, da je več kot 2/3 torb pretežkih (glej poudarjen tisk)! Izračunali smo povpreč¬ no težo otrok in povprečno težo torb vsakega merjenja in ugotovili, da je povprečna teža torb vsakokrat pre¬ segla priporočeno težo oz. 10 % teže otroka. Izsledke iz preglednice smo prikazali tudi grafično. Razmerje med priporočeno in izmerjeno težo torb 19 . 12 . 14 . 1 . 17 . 2 . 3 . 3 . 20 . 3 . datum merjenja Na zgornjem grafu vidimo, da so šolske torbe pretežke. Ko smo učencem v anketnem vprašalniku zastavili vpra¬ šanje, ali menijo, da je njihova torba pretežka, jih je večina menila, da to ni res. Iz tega sklepamo, da se teže šolske torbe sploh ne zavedajo in se jim zdi nekaj povsem normalnega. RAZPRAVA Za mnenje o teži šolskih torb smo povprašali učence, njihove starše, učitelje in urednike. Učenci o šolskih torbah Torba se mi ne zdi pretežka, kajti ko grem iz šole, pre¬ gledam, ali nisem vzela kaj nepotrebnega. Mislim, da pretežka torba lahko povzroči krivo hrbtenico. Starši ti lahko pomagajo tako, da ti pogledajo v torbo in vidijo, koliko stvari imaš v njej. Lahko jih prosiš, da s teboj pre¬ gledajo torbo in ven vzamejo stvari, ki jih ne potrebuješ. Maja, 2. a razred No, ja, moja šolska torba se mi ne zdi tako težka, ker nosim domov samo tisto, kar smo delali v šoli. Nošenje pretežke šolske torbe ima posledice za moje telo, še posebej za hrbtenico. Šolske potrebščine prinašam po urniku. Nikoli nisem nesla domov vsega, razen na kon¬ cu šolskega leta. O tem bi se morali več pogovarjati. Učitelji lahko postanejo strožji in vsak dan, preden gremo domov, pregledajo naše torbe. Mojca, 2. a razred Zdi se mi, da je moja torba pretežka, ker moram veliko odnesti v šolo ter domov in imam veliko dejavnosti, pri katerih potrebujem veliko težkih potrebščin. Vem, da mi bo to lahko pustilo posledice na hrbtenici, vendar ne vem, kako naj drugače ravnam. Ana, 4. c razred Ali v torbi prinašaš samo potrebščine po urniku? Moja šolska torba ni pretežka, ker prinašam v šolo po¬ trebščine po urniku. Vem, da nošenje pretežke torbe slabo vpliva na hrbtenico. Trudim se, da bi v torbi nosila samo potrebščine, ki jih zares potrebujem. S starši se pogosto pogovarjamo o vsebini moje torbe. Darja, 4. c razred Meni se zdi, da je moja šolska torba pretežka. Ko se vračam domov, me boli hrbet. Vem, da to lahko pusti posledice na moji hrbtenici. Trudim se, da šolske potreb¬ ščine prinašam po urniku. Ko pa imam rokomet, mo¬ ram prinesti v šolo še športne copate in pijačo. Takrat je torba zares težka. Učiteljica nam vedno svetuje, naj vzamemo domov samo tiste potrebščine, s katerimi smo tisti dan delali. Nataša, 2. a razred Običajno je moja torba pretežka, ker je v njej preveč knjig in zvezkov. Nisem še opazila posledic, čeprav vem, da to ni dobro za mojo hrbtenico. Potrebščine prina¬ šam samo po urniku, saj je drugače torba zares pre¬ težka. Naša učiteljica je prilagodila urnik in potrebščine lahko pustimo na omarici. Da torba ne bi bila pretežka, nam lahko pomagajo tudi starši, tako da nam ne kupijo torbe, ki je težka že sama po sebi. Neža, 4. b razred 28 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik s / Št. 2 / zima 2004 PRISPEVKI UČITELJEV Kaj menijo starši? Učitelji dodajajo Šolske torbe so pretežke! V šoli bi morali imeti na razpo¬ lago učbenike, ki bi jih otroci uporabljali. Svoje pa bi imeli za domače delo. Delovni zvezki bi bili lahko razde¬ ljeni na manjše snopiče, ki bi jih šolarji po potrebi nosili v šolo. Hanina mamica Mislim, da se teži šolskih torbic posveča premalo pozor¬ nosti. V prvih razredih osnovne šole otrokom pomaga¬ mo nositi šolske potrebščine, pozneje pa so torbe zares težke in v celoti prepuščene otrokom. Jezi me, da se s tem vprašanjem ne ukvarjajo v nobeni založbi, saj se mi zdi, da kar tekmujejo, kdo bo izdal debelejši delovni zvezek (samo poglejte slovenščino) in prav tako učbe¬ nik. Svojega otroka vedno spodbujam, naj nosi v šolo zgolj potrebščine, kijih potrebuje po urniku, vendar je njegova torba, pravzaprav nahrbtnik, včasih tako težek, da ga še jaz komaj nesem. Gašperjeva mama Šolske torbe so pretežke, saj so učbeniki zelo težki in debeli. Včasih jo potežkam in takrat ugotovim, da je zelo težka. Menim, da bi bili učbeniki lahko razdeljeni na manjše, tanjše zvezke. Shranjeni bi bili v mapi, ki bi jo otroci puščali v šoli, in bi s seboj nosili samo zvezke, ki bi jih trenutno potrebovali. Mojčina mama Večina šolskih torb je res pretežkih. Rešitev za to pa je preprosta. Učenci bi v šoli puščali stvari, ki jih doma ne potrebujejo. Joštov oče Poučujem v četrtem razredu. Moji učenci pri pouku po¬ trebujejo veliko šolskih potrebščin. Njihove torbe so zelo težke, otroci pa so v času hitre rasti. Na začetku šolskega leta sem učencem svetovala, naj potrebščine, ki jih ne potrebujejo, puščajo v šoli. Nekaj časa so se načrta tudi držali. Zdaj pa opažam, da v šoli ostaja vedno manj šolskih potrebščin. Pogosto jih na pretežke torbe in tudi na nepravilno nošenje le-teh opozarjam, nimam pa časa, da bi to kontrolirala dan na dan. Zave¬ dam pa se, da so njihove torbe težke, tudi če prinašajo samo potrebščine, ki so na urniku. Tudi zato, ker so de¬ lovni zvezki izredno obsežni. Kdo jih že potrdi? razredničarka 4. c razreda Nahrbtnikov, ki so iz mehkih materialov nimam rada, ker se uničujejo knjige. Trše torbe so boljše, čeprav je verjetno nahrbtnik lažji od šolske torbe. Na razredni stopnji so torbe res pretežke. Založbe že delajo za to, da bi bili učbeniki razdeljeni na več delov. knjižničarka Katarina Menim, da so šolske torbe pretežke, predvsem za učen¬ ce od tretjega razreda naprej. V prvih in drugih razredih učenci še puščajo zvezke in knjige v šoli, pozneje pa se morajo doma tudi učiti, zato tega ne morejo več po¬ četi. Kako rešiti to težavo? Delovni zvezki bi morali biti razdeljeni na več manjših delov.To je naloga založnika. Potreben je tudi pogovor z učiteljem, katere knjige na¬ slednji dan učenci potrebujejo. Gotovo bi bilo treba raz¬ mišljati o tanjših snopičih. Tudi izbira lažje torbe bi pri¬ pomogla k temu, da torba ne bi bila pretežka. učiteljica Marjana Nepravilno in pravilno nošenje torbe Ob prenovi šolstva se strokovnjaki in učitelji trudimo, da bi ustvarili otrokom prijazno šolo. Toda ali nam to res uspeva? Ob pestri ponudbi učbenikov se otroški hrbti vse bolj krivijo pod težkimi torbami. Z ustanovit¬ vijo šolskih skladov seje želelo razbremeniti denarnice staršev, saj naj bi kupovali samo delovne zvezke. Vsak predmet ima zdaj tako delovni zvezek kot učbenik, otroci pa še težje torbe. Verjetno se je na otroke v tem projektu pozabilo. učiteljica Irena Kaj menijo uredniki? Tudi uredniki lahko vplivamo na debelino učbenikov in delovnih zvezkov. Opozarjamo avtorje, da ne napišejo preobsežnih del, izbiramo papir, ki je manj težak, si pri- LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 29 PRISPEVKI UČITELJEV zadevamo, da bi bili učbeniki iz več delov. Vendar to ni vedno možno. Strokovni svet za izobraževanje, ki učbe¬ nike potrjuje, ima spet svoje pravilnike in ne potrdi ne¬ katerih naših predlogov. Ni najbolj navdušen nad učbe¬ niki v več snopičih. urednica Vera, DZS Pri nas se vsi uredniki trudimo, da bi bili učbeniki in delovni zvezki tanjši. Vendar so učni načrti obsežni. Ker težimo tudi k temu, da bi bili učbeniki privlačni, pre¬ gledni, obogateni s slikami, besedilo napisano z dovolj velikimi črkami, se učbeniki takoj odebelijo. urednica Metka, Modrijan Mnenja zdravnikov Težke šolske torbe škodujejo hrbtenici, še posebej če jih otroci ne nosijo na obeh ramenih. Saba Battelino, dr. med., spec. orl. Pretežke šolske torbe gotovo niso dobre za hrbtenico. Še pomembneje pa je, da se otroci veliko gibljejo ter da ne sedijo kar naprej pred televizijo in računalnikom. prof. dr. Tadej Battelino, dr. med., spec. pediater Posledice nošenja pretežke šolske torbe oziroma nepra¬ vilnega nošenja le-te so vidne na hrbtenici. Na stara leta se zaradi tega pojavijo bolečine v hrbtu. dr. Marko Demšar Pravilno nošenje torbe ZAKLJUČEK Šolske torbe so pretežke! To je ugotovitev, ki smo jo podkrepili tudi z raziskavo. Prepričani smo, da bi bili rezultati enaki tudi pri večjem številu merjencev. Nekaj bi bilo treba spremeniti. In to zares. Predlagamo nekaj možnosti: 1. Založbe in še posebej svet za potrditev učbenikov bi morali več pozornosti nameniti teži in obsegu učbe¬ nikov. Gotovo je ena boljših možnosti, da bi bili vsaj delovni zvezki v manjših snopičih. 2. Če so delovni zvezki obvezni, potem se sprašujemo, zakaj je poleg učbenikov treba imeti še zvezke. Me¬ nimo, da v takem primeru niso potrebni. 3. Šolski skladi naj imajo vse učbenike, ki bi jih učenci uporabljali samo v šoli, svoje pa bi imeli za domače delo. 4. Učitelji bi morali več pozornosti nameniti teži šolskih torb in dosledneje kontrolirati njihovo vsebino. Na razredni stopnji je to možno. 5. Tudi starši lahko prispevajo svoj delež. Treba je kupiti kvalitetno in ne pretežko torbo. Dobra rešitev je tor¬ ba na koleščkih. Naloga staršev je gotovo tudi pogo¬ stejša kontrola, kaj otroci nosijo v svojih torbah. 6. In ne nazadnje: učenci se morajo zavedati, da pre¬ težka torba kvarno deluje na njihovo hrbtenico in da se morajo disciplinirati ter prinašati potrebščine po urniku. V šoli naj puščajo, česar doma ne potrebu¬ jejo, in obratno. Rešitev: Torba na koleščkih? 30 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik s / št. 2 / zima 2004 MISLIL SEM, DA JE ZEMLJA PLOŠČATA Svetloba, težnost, magnetizem in mobilni telefoni Dušan Krnel Kaj jim je skupnega? Fiziki bi najbrž našli kar nekaj po¬ vezav. Skupno pa jim je tudi to, da si morajo za te po¬ jave učenci najti razlage sami, saj se z nekaterimi sre¬ čajo že, ko pokukajo na svet, z drugimi pa le nekaj let pozneje. Piaget je menil, da so prav pojavi, ki so nekako samoumevni, za katere ni treba nič narediti (odsotnost akcije), tisti, ki so najteže razumljivi in pri katerih je največ napačnih razumevanj. Za gledanje na primer je treba le odpreti oči. Ko pa se s temi pojavi srečajo v šoli, se pouk začne s spoznavanjem posledic ali učinkov pojavov. Spoznavajo lastnosti, ne morejo pa odgovoriti na vprašanje, kaj to je. Otroci spoznavajo sence, kaj pa je svetloba, je prepuščeno njim samim. Tako so učenci pogosto v položaju, ko si morajo sami oblikovati odgo¬ vor, kaj je svetloba, tako da raziskujejo njene lastnosti. Raziskovalci so ugotovili, da večina deset- in enajstlet¬ nikov pojmuje svetlobo ali kot izvor (električna žarnica) ali kot učinek (svetlobna lisa, žarek) ali kot stanje (svetlo, temno). Zanimiva je tudi odvisnost potovanja svetlobe podnevi ali ponoči, v temi. Tisti, ki svetlobo pojmujejo kot sta¬ nje, tudi trdijo, da svetloba podnevi sploh ne potuje, sicer pa prevladuje delež tistih, ki menijo, da svetloba potuje dlje ponoči. Razlaga temelji na izkušnjah. Če podnevi prižgemo luč, ta razsvetli le majhen prostor v naši bližini. Tudi o tem, kako si otroci predstavljajo, kako neki pred¬ met vidimo, smo v Naravoslovni solnici že pisali. Kar ne¬ kaj otrok se odloči za tako imenovane pasivne razlage. Te razlage bi po mnenju otrok lahko še bolj veljale za predmete, ki ne oddajajo svetlobe ali se ne svetijo. Vidimo jih, ker je svetloba povsod okoli nas, vse je z njo oblito, z njo je zapolnjen ves prostor, smo v morju svetlobe. Lahko bi rekli, da v otroških glavah nastaja predstava, ki bi se lahko razvila v naravoslovni pojem polja. Ker pa so tudi že med mlajšimi otroci taki, ki težijo k iskanju razlag, ki bi jih lahko posplošili, zasledimo podobna pojmovanja tudi pri drugih pojavih. Raziskave razumevanja težnosti so pokazale težnjo otrok po pove¬ zovanju težnosti z magnetizmom. Zemlja kot magnet privlači vse na njej. In nasprotno, tudi magnetizem je neke vrste težnost. Podobno kot Zemlja magnet privlači drobne železne predmete okoli sebe. Še zanimivejše je povezovanje obojega z zrakom. Zrak je medij, ki omo¬ goča tako težnost kot magnetizem. Spomnite se na pogosto enačenje brezzračnega in breztežnostnega prostora tudi pri starejših. V tem primeru predstavlja zrak polje težnosti oziroma magnetno polje. Razmišlja¬ nje o tem, da mora biti v prostoru zrak, da nekaj de¬ luje, lahko pojasnimo s stopnjo kognitivnega razvoja. Tovrstna razmišljanja se pojavljajo na stopnji konkret¬ nega mišljenja, ko zrak konkretizira neki agens v pro¬ storu: za delovanje sile je potreben fizični kontakt, ker pri težnosti in gravitaciji tega neposredno ni, to omogoča zrak. Zanimivo bi bilo raziskati, kaj mislijo otroci: ali delujejo mobilni telefoni tudi v brezzračnem prostoru ali pa je za prenos sporočil prav tako kot za težnost in magne¬ tizem potreben zrak. Radijski valovi, ki jih oddajajo in sprejemajo mobilni te¬ lefoni, ter svetloba sta obliki elektromagnetnega valo¬ vanja. Do razlag tega nas vodi pot prek valovanja ter prek električnega in magnetnega polja. Šele s tem se lahko oblikuje predstava o elektromagnetnem valova¬ nju, vse to pa šele v srednji šoli. Zametki o pojmu polje pa se očitno pojavijo že mnogo prej. Morda je podobno razmišljanje napeljalo ruske psihologe in pedagoge k oblikovanju zbirke naravoslovnih učnih enot za vrtce in nižjo stopnjo osnovne šole, v katerih se pojavi tudi tako abstrakten pojem, kot je polje. Literatura: Driver R. in drugi: Making sense of secondary Science, Research into children's ideas, Routledge, London, 1994 Kondakov O., Markova S.: Education of teachers for the course of physics in kindergarten and primary school. V: Longhetto C. in drugi (ur.): Quality development in teacher education and training, Book of abstracts, University of Udine, Udine, 2003 LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 31 RAZLAGA K STENSKI SLIKI Halo, halo Ana Gostinčar Blagotinšek, Pedagoška fakulteta. Univerza v Ljubljani Z vključevanjem sodobnih tem pouk popestrimo, hkrati pa izboljšamo razumevanje pojavov v okolju, kar je tudi eden od ciljev izobraževanja. Učenci se v šoli pogosto dolgočasijo, ker vsebine ne sledijo vsakdanjemu življenju in napredku dovolj hitro. Učijo se o plezalni nogi žolne, ki je razen redkih izjem, že davno izginila iz naše bližine, ne izvedo pa nič o stvareh, ki jih obkrožajo in zanimajo ta hip - to bo v učnem načrtu morda po naslednji prenovi, ko bodo oni že davno izven šolskih klopi. Članek in stenska slika sta posvečena eni izmed trenutno aktualnih »igračk«, mobilnim telefonom. OMREŽJA Na stenski sliki sta shematično prika¬ zani samo dve omrežji - žična tele¬ fonija in mobilna telefonija. Ponud¬ nikov mobilnih storitev je več, torej je več tudi central, a način delovanja je pri vseh enak. Omrežji mobilne in žične telefonije sta prepleteni, saj mobilna telefonija največkrat upo¬ rablja za prenos signala kar že izgra¬ jeno omrežje žičnih telefonov. Signal pa prehaja iz enega sistema v dru¬ gega samo na enem mestu - preko glavne centrale. Pomembno vlogo imajo poleg anten, ki zagotavljajo pokritost ozemlja s signalom, tudi centrale in računal¬ niki znotraj njih. Računalniki namreč krmilijo klice in shranjujejo podatke, ki so potrebni, da klic pride na ustrezno mesto. V trenutkih velike obremenitve so prav računalniki ključni del sistema, od katerega je odvisno, ali bo sistem deloval. KLICI IN POVEZAVE Na stenski sliki smo natančneje opi¬ sali dogajanje ob vzpostavljanju zveze. Sledimo klicem na stenski sliki in ugotovimo, da prav vsak pogovor poteka preko central in v primeru uporabe mobilnega telefona tudi preko anten na bližnji bazni postaji. Otroci namreč pogosto mislijo, da med bližnjima mobilnima telefo¬ noma zveza poteka neposredno. Pri pošiljanju SMS-ov tako približajo mobilna telefona in pričakujejo, da bo sporočilo zato hitreje preneseno. Poudarimo, da tudi pogovor med sošolcema v klopi poteka preko bliž¬ nje antene in osrednje centrale. Račun zaradi bližine ne bo nič manjši! Neposredno med aparatoma lahko potekata (če ju aparata omogočata) samo povezavi, imenovani IR (z infra¬ rdečimi žarki) in Blue Tooth (z radij¬ skimi valovi). Vendar ti povezavi ne omogočata pogovorov. Doseg je pri prvi približno 1 m, pri drugi pa nekaj metrov. 32 NARAVOSLOVNA SOLNICA letnik 8 / št. 2 / zima 2004 RAZLAGA K STENSKI SLIKI UPORABA Da mobilni telefoni rešujejo življenja, je nedvomno res. Obveščanje o ne¬ srečah je bistveno hitrejše, zato je čas čakanja na pomoč bistveno krajši. Postali so tudi nepogrešljivi v vsakdanji naglici, včasih celo bla¬ žijo časovno stisko. Danes ima veliko otrok mobitele, tudi tisti, ki jih ne potrebujejo. Po¬ skrbimo, da jih ne bodo uporabljali le za igranje igric ter izmenjavanje melodij in sporočil. Vsak otrok bi moral poznati številke, na katerih so dosegljivi njegovi starši, reševalci in policija. Vedeti mora, v katerih oko¬ liščinah in kako poklicati nujno po¬ moč. Pozna naj tudi številko, ki jo pokliče, kadar nastanejo zapleti v šoli, po šoli, na izletu itd. BONTON Moteče zvonjenje na nepravem me¬ stu ob nepravem času pogosto greni življenje. Otroke in mladino zabava prebiranje SMS-ov in pogovori »Kaj dogaja?«, vendar pravil uporabe in delovanja svojih igračk pogosto ne poznajo. Pogovorimo se o tem. Poleg koristi bo to tudi dobrodošla popestritev pouka. Kjerkoli uporaba mobitela moti našo zbranost, se mu odpove¬ mo, tudi med poukom. VARNOST Vsi telefonski aparati izmenjujejo in¬ formacije v obliki nevidnih žarkov, ki so podobni svetlobi, a jih s čutili ne zaznavamo. Pri mobilnih in brez- vrvičnih telefonskih aparatih ti žarki od antene na aparatu potujejo v vseh smereh, pri žičnih telefonih pa samo po žicah. Žarki, ki jih odda¬ jajo brezvrvični in mobilni telefoni, lahko ogrozijo naše zdravje in var¬ nost. Pogovorimo se z učenci o pre¬ tirani uporabi in posledicah za delo¬ vanje organov. Signal mobilnega telefona lahko zmoti delovanje občutljivih naprav, zato ga ne uporabljamo tam, kjer je to izrecno prepovedano: v bolni¬ šnicah, letalih, itd. Če tega ne upo¬ števamo, ogrožamo življenja. Tudi vozniki, ki telefonirajo med vožnjo, ogrožajo sebe in druge. Koristen bo tudi nasvet, naj svojih dragih igračk ne razkazujejo, saj se tako po nepotrebnem izpostavljajo. Signali se prenašajo brezžično do . najbližje antene. če An |e navadni kosmatinec. rožico in so rahlo je okroglo ledvičasta • Vtrjtlno |* dišeča vijolica Knjige lahko naročite: po telefonu: 01/ 200 36 00 MODRIJAN p° faksu: °V 200 36 01 hiša dobre knjige po elektronski pošti: prodaja@modrijan.si LAHKO BI BILO BOLJE V zadnji številki Naravoslovne solnice (letnik Vlil, št. 1) smo objavili članek Kaj pri naravoslovju preverjati in ocenjevati. Doc. dr. Mojca Čepič s Pedagoške fakultete v Ljubljani nam je poslala komentar, v katerem opozarja na posamezne nepravilnosti oziroma ponuja nekaj predlogov v razmislek. Iz komentarja objavljamo nekaj poudarkov. Toplota in temperatura V nekaj nalogah se pojavlja beseda toplota namesto temperatura (obe nalogi v okvirčku v besedilu ter 2. na¬ loga pri temi Raziskovanje). Napake včasih uidejo tudi natančnim recenzentskim očem, ki pojma nedvomno razlikujejo, površna uporaba pa je najbrž posledica vsak¬ danje govorice, ki jo uporabljajo tudi profesionalni na¬ ravoslovci. Ta zaide včasih tudi v učbenike in strokovno pisanje, kjer najdemo stavke kot: »Neživa narava je svet¬ loba, toplota ...« ali »Živo bitje se nekje naseli in tam preživi, če ima ustrezne življenjske okoliščine, npr. pri¬ merno toploto, vodo, svetlobo in hrano.« V prvem pri¬ meru sta svetloba in toplota kot neoprijemljivi fizikalni količini neupravičeno opredmeteni, v drugem pa bi moralo biti zapisano »primerno temperaturo«. Toplota je energija, ki se prenaša med telesi z različnimi tempe¬ raturami. Temperatura je lastnost teles. Temperaturo lahko nekemu predmetu ali v nekem okolju izmerimo, lahko rečemo, da ima predmet ali okolje določeno tem¬ peraturo. Za predmet, telo ali okolje pa ne moremo reči, da ima toploto. Tako toplota ne more predstavljati kontrolne spremenljivke, kot je navedeno pri vseh treh poskusih. Merjenje - naloga 1 Naloga zahteva od učenca, da izmeri temperaturo zraka v razredu - natančneje, da s termometra, obešenega na steni prebere temperaturo in ji pripiše enoto. Mnogo pomembneje je, da pri učencih spravimo v zavest posto¬ pek, objektivnost ter pomen merjenja, kot pa le odčita¬ vanje termometra. Naloga, ki bi preverjala pravilnost merjenja temperature zraka v razredu, bi poizvedovala, kateri izmed termometrov, postavljenih v učilnici na različnih mestih, najbolje kaže neko povprečno tem¬ peraturo zraka v razredu. Termometer vedno kaže le lastno temperaturo. Ta je enaka temperaturi zraka v prostoru le takrat, kadar «a termometer ni drugih vplivov. Termometer ne sme viseti v bližini toplega radia¬ torja, nanj ne sme sijati Sonce, ne sme biti obešen na zunanji steni itd. Izvajanje poskusov in napovedovanje Čeprav je namen izvajanja poskusa le preverjanje spret¬ nosti učenca pri izvajanju poskusov, je bolje, da je izvedba eksperimenta povezana z njegovim smislom. V konkretnem primeru bi bil namen takega poskušanja primerjanje, ali padata zmečkan papir in kamen enako časa ali ne. Tako lahko hkrati dosežemo več ciljev in tudi učenci bodo sprejeli pouk kot neko smiselno dejav¬ nost in ne le obvezo, ki jo morajo izpolniti. Podobno velja za naloge, kjer so podatki izmišljeni in ne ustre¬ zajo realnim situacijam. Zgled z balončkom, kjer prevo¬ žena pot ni v linearni zvezi s tem, kolikokrat smo pihnili v balon, je bolje nadomestiti. Navedemo lahko raztezke vzmeti, ki jo obremenimo z različnimi utežmi. V tem primeru je zveza med raztezkom in maso uteži linearna. Čeprav je cilj preverjanja sklepanje, je vendar bolje, da to pri naravoslovju temelji na konkretnih podatkih. Tako ti ne bodo le nepotreben balast v glavi in uporabni le za eno samo nalogo, ampak bodo pomenili novo realno izkušnjo. Sklepanje V 2. nalogi je podana tabela predmetov iz različnih snovi, za katere je označeno, ali jih magnet privlači ali ne. Otroci naj bi sklepali, da imajo magnetne lastnosti le snovi, ki vsebujejo železo (tudi v obliki zlitin). Beseda nerjaveče jeklo se pogovorno nanaša na različne zlitine, ki včasih imajo, včasih pa nimajo magnetnih lastnosti, zato jo je iz preglednice bolje izpustiti. Raziskovanje Kako bi ugotovili, ali velikost lista vpliva na hitrost izhla¬ pevanja vode? Podobno kot pojem toplota se nedosledno uporablja tudi pojem hitrost, ki se iz vsakdanje govorice prenese tudi v resnejše naravoslovne teme. Tako pravimo npr., da se temperatura hitro spreminja (kar pomeni, da se v kratkem času poveča ali zmanjša za nekaj stopinj) ali kaj podobnega. Hitrost raztapljanja pomeni, koliko sno¬ vi se raztopi v časovni enoti. Hitrost izhlapevanja pa je na primer odvisna od temperature in pomeni količino izhlapele snovi v časovni enoti. Pri tem naravoslovci se¬ veda vedo, kaj so konstante in na to izrecno ne opozar¬ jajo. Pri hitrosti izhlapevanja je to med drugimi tudi po¬ vršina. Ali zato lahko rečemo, da je hitrost izhlapevanja vode iz večjega lista večja? Izhlapela bo namreč večja količina vode, vendar iz večje površine lista. Naloga to¬ rej sprašuje po količini izhlapele vode v nekem času, kar posplošeno imenuje hitrost izhlapevanja. LETNIK 8 / ŠT. 2 / ZIMA 2004 NARAVOSLOVNA SOLNICA 39 Komu je simpozij namenjen? Namenjen je vsem učiteljem 1., 2. in 3. razreda v devetletni osnovni šoli. Primeren je tako za učitelje, ki v devetletki že poučujejo, kot tudi za tiste, ki bodo pričeli poučevati prihodnje šolsko leto. Kaj vam ponujamo? Delavnice in predavanja Pripravili smo vam 3 plenarna predavanja in 12 delavnic, ki jih bodo vodili priznani avtorji učbenikov. Gradivo Vsak udeleženec prejme učbeniška kompleta za matematiko in spoznavanje okolja za 1. razred devetletne osnovne šole. Vrednostni bon Prejeli boste vrednostni bon za 10.000 SIT, ki ga lahko vaša šola vnovči na založbi Modrijan pri nakupu učbenikov prvega triletja. Razstavo učil in učnih pripomočkov Med simpozijem vam bomo pripravili razstavo učil in učnih pripomočkov. Večerjo s kulturnim programom Za vse udeležence bo Založba Modrijan zvečer pripravila večerjo s kulturno-zabavnim programom. Prijavljanje Prijave sprejemamo: za Radence do 5. marca za Portorož do 15. marca Po pošti: Založba Modrijan, Mestni trg 24, 1000 Ljubljana Po faksu: 01/200 36 01 Za dodatne informacije pokličite na tel.: 01/200 36 00 Kotizacija Kotizacija za osebo znaša 5.000 SIT (DDV je vštet v ceno). Račun vam bomo poslali po simpoziju. Program Plenarna predavanja prof. dr. Ludvik Horvat Razvojno psihološki pogledi na pouk naravoslovja Ivana Mulec, prof. Dejavno do matematičnih znakov doc. dr. Dušan Krnel Pojmi in postopki pri spoz. okolja Delavnice - MATEMATIKA viš. pred.Terezija Uran Odkrivamo oblike Zbiramo, urejamo in prikazujemo Mateja Petrič, prof. Pridobivamo številske predstave Ivana Mulec, prof. Merimo Vilma Snoj, prof. Aktivno do računskih operacij Orientacija v prostoru in ravnini Delavnice - SPOZNAVANJE OKOLJA prof. dr. Barbara Bajd Jaz in narava in Jaz in zdravje doc. dr. Dušan Krnel Kaj zmoremo narediti doc. dr. Milica Antič Jaz in ti, vi in mi Mojca Pečar, prof. Poglejmo naokrog in Nekoč je bilo Poučevanje matematike, družbe ter naravoslovja in tehnike v 4. in 5. razredu devetletne osnovne šole 23. in 24. april 2004 Radenci, hotel Radin Komu je simpozij namenjen? Simpozij je namenjen vsem učiteljem 4. in 5. razreda v devetletni osnovni šoli. Primeren je tako za učitelje, ki v devetletki že poučujejo, kot tudi za tiste, ki bodo pričeli poučevati prihodnje šolsko leto. Prijavljanje Po pošti: Založba Modrijan, Mestni trg 24, 1000 Ljubljana Po faksu: 01/ 200 36 01 Po medmrežju: www.modrijan.si Za dodatne informacije pokličite na tel.: 01/200 36 00 MODRIJAN hiša dobre knjige Kotizacija Kotizacija za osebo znaša 5.000 SIT (DDV je vštet v ceno). Račun vam bomo poslali po simpoziju. Signali se prenašajo brezžično do najbližje antene. ' :e Andire\a k\\če A n ° V kablu je snop optičnih vlaken. Po vsakem od njih lahko poteka več kot 10.000 pogovorov hkrati. Ana Betka Igor Igor kliče Betko Centrala stacionarne Centrala mobilne Signali se prenašajo po kablih v zemlji. Računalniki v centralah usmer|a|o pogovore Babica Babica kliče Andreja Babica kliče Ano - Klic z mobilnega na mobilni telefon - Klic z mobilnega na navadni telefon - Klic z navadnega na navadni telefon - Klic z navadnega na mobilni telefon Naravoslovna solnica, letnik 8, št. 2 ■ zamisel: Ana Gostinčar Blagotinšek, Dušan Krnel, Darja Skribe Dimeč ■ ilustracije in oblikovanje: Jera Jakše