Srečanje žuljev na nogah z žulji na rokah
Med dvodnevnim pohodom po Kozjanskem je mladinska pohodna enota v Lesičnem pri-redila srečanje z brigadirji. Srečanje je bilo pripravljeno v sklopu praznovanj ob dnevu vstaje. Mladinska pohodna enota X. SNOUB Ijubljanske .je prejšnjo soboto odšla na po-hod. Po prihodu z vlakom se je že zjutraj zagrizla v hribe nad Sevnico. Dolga kolona se je kot kača vila skozi gozdo-ve in senožeti, kamor je kmalu pričelo sonce kar krepko pri-pekati. Kaj hitro so se poja-vile prve kaplje znoja, prazni-ti so se začele čutarice z vodo.
Množili so se prehojenl kilo-metri in po približno osemnaj-stih je pohodna enota prispela v Zabukovje, kjer se je postro-jila pred spomenikom padlih borcev.   Tričlanska   delegacija
_ je položila venec, pohodniki pa so z enominutnim molkom po-častili padle. Kolona se je usmerila proti šentvidu pri Planini. Ta odsek, krajši kot prvi, so pohodniki že teže pre-magovali. Pojavili so se prvl žulji vendar je pesem zadušila vzdihe novopečenih las^nikov žuljev.
Dan se je že krepko preve-sil v popoldne, ko je rahlo iz-mučena kolona prejela gromo-glasen brigadirski pozdrav brl-gadirjev v šentvidu pri Plani-ni. Vendar pa so se pohodniki najprej okrepčali in tnalo spo-čili svoje spodnje okončine, preden so lahko brigadirjem vrnili pozdrav — in pot se je nadaljevala.
»Saj Lesično ni več daleč,« so komandirji bodrili svoje po-hodnike in jim obljubljali pravo pravcato toplo kosilo na cilju. Pa še tuše in počitek in košarkarsko tekmo Jugoslavi-ja : ZDA — torej ni čudno, da so se prav vsi podvizali. Vsi, Tazen prvih žrtev, pretežno nežnejšega spola, ki so se zad-njo etapo smele peljati z in-tendantskim kamionora.
Pa še nekaj je bilo čudnega pri tej zadnji etapi prvega dne. Ce si spraševal, koliko je še do cilja, si vsakokrat dobii druga-čen odgovor. še do danes ne vem ali je bila to taktika s kakšnim posebnitn, meni ne-znanim namenom, ali pa so bi-la to le čisto navadna ugiba-nja, saj ob poti nisem zasledil smarokaza z označbo kilome-trov.
Na tej poti so nas prihaja-joči vozniki bodrili: »Dajmo, fantje, še šest kilometrov,« pa vaščani ob poti: »Hja, še kake tri kilometre, no pol ure pa ste tam,« in spet šoferji: »O, dobre štiri kilometre imate še. A iz Sevnice ste prišli? No, saj bo kmalu konec« In še ženica ob cesti: »Takole. Tale ovinek, pa naslednji pa zadnji tik pred vasjo. Kilometer do dva je sa-mq, saj boste takoj tam, če malo stopite.«
In smo še »malo stopili«, ta-kole nekaj nad pol ure je bilo tega, kar zagledamo — prav zares — Lesidno je pisalo na lični rumeni, črno obrobljeni tabli ob cesti.
Pesera se je dvignila nad ko-lono in čvrsto smo zakorakali' na šolsko dvorišče, kjer nas je
v zboru pričakala delovma bri-gada, ki v Lesičnem gradi kul-turni dom in še z drugimi opravili pomaga pri iagradnji Kozjanskega.
Sledila je obljubljena Indija Koromandija — topla hrana, topla kopel, topla postelja in ... topla priporočila zlobnih brigadirjev, da naj, glede na našo kondicijo, drugič gremo na pohod izključno le z vozili.
No, pa ta zadnja pripomba ni mogla porušiti naše marale. Na sporedu smo imeli še ve-čer ob tabornem ognju ali gle-danje TV s poudarkom na te-kmi JU:ZDA. Po vročekrvni debati za eno ali drugo vari-anto je modro vodstvo skleni-lo, da bo na sporedu oboje, pa naj se pohodniki in brigadirji odločijo za tisto, kar jim je ljubše. Pa so obe skupine po-tegnile ta kratko: ob tabornem ognju ni bilo obljubljenega piva, gledalci TV pa so bili pri-krajšani za zmago. Tako nam je usoda namenila enakovredno zadovoljitev in pomirjeni smo si velikodušno voščili lahko noč.
Zjutraj se je vršil pravi zbor narodov, saj so pohodni-ki in brigadirji lezli dobesed-no iz vseh kotov bližnje in ma-lo manj bližnje okolice. Iz sob v šoli, iz šotorov pred šolo in z bližnjih senikov v Lesičnem.
še jutranji dvig zastave ob petju himne in začele so se zadnje priprave na srečanje.
Med tem sta v štab prišla tudi komandant akcij na Koz-
janskem in komandant briga-de RK iz šentvida na pogaja-nja. To noč je namreč nekaj brigadirjev vrnilo obisk kole-gov, ki so locirani v šentvidu, kjer so jlpn, ob vsej budnosti straže, kot trofejo tega, nena-povedanega obiska, odnesli obe taborni zastavi, komandantu BK pa celo njegovo koman-dantsko zastavico. O obliki in višini odkupnine pa niti dobro obveščeni krogi niso hoteli da-ti nikakršne konkretnejše iz-jave.
Pripeljali so se gosti, da pri-sostvujejo srečanju. Predsednik IS skupščine občine Ljubljana-Center, tov. Miroslav Samar-džija, predsednik občinskega odbora ZZB NOV Ljubljana-Center, tov. Vladimir šenk-Ga-ber, borec in predstavnik zna-
menite XIV. divizije, tov. Franc Golob, predstavnica X. SNOUB ljubljanske, tovarišica Bratuže-ya in sekretar OSS Ljubljana-Center, Stane Drobnič.
Srečanje je otvoril predsed-nik OK ZM Ljubljana-Center, Makovec Igor, obenem tudi ko-mandant pohodne enote (po-meni, da si je tudi sam prejš-nji dan obrnsil pete).
Pozdravil je prisotne goste, se jim zahvalil za obisk, še po-' sebno pa je v imenu vseh pri-sotnih, topJo čestital tovarišu Gabru, ki je letos dopolnil pol stoletja svojega življenja.
Gaber je zbrani mladini pri-povedoval iz svoje bogate živ-ljenjske zakladnice spominov, pohvalil prizadevnost pri iz-gradnji Kozjanskega in v ime-nu odbora X. ljubljanske na-rodnoosvobodilne udarne bri-gade izročil komandantu de-lovne brigade, Miranu Kore-nu, knjigo o Titu s posveti-lom. To je bilo priznanje X. SNOUB za uspehe mladinske delovne brigade, ki nosi njeno ime.
Svpje spomine iz težkih 6a-sov med narodnoosvobodilno borbo je pripovedoval tudi Franc Golob, nekdanji borec IV. divizije.
Kratek kulturni program, ki je sledil obujanju spominov, je med prisotnimi izzval buren aplavz. Srečanje pa je zaklju-čila pesem za pesmijo iz grl vseh navzočih, gostov, pohod-nikov in brigadirjev.
Mišo Javornik