180 Effects of load and sprint phase on spatiotemporal characteristics of steps during sled resisted sprints: systematic review with meta-analysis Abstract Sled sprints are a form of situational training used to improve sprint acceleration ability. Because excessive resistance can disrupt sprinting tech- nique, determining the optimal load is crucial for training effectiveness. To investigate the optimal level of resistance for sleds we examined the impact of sled resistance and sprint phases on spatiotemporal variables of steps by conducting a systematic literature review with meta-analysis. Study selection and data extraction were conducted according to the PRISMA protocol in the PubMed database up to and including October 2022. Based on six included studies, we calculated absolute and standardized mean differences in contact time, step length, and flight time of sprint steps between: (a) sprints without resistance, sprints with low load, and sprints with moderate load in the acceleration sprint phase; (b) early acceleration phase (ZP), late acceleration phase (PP), and maximum speed phase (NH) at each sled resistance; and (c) ZP of sprint without resistance, PP or NH of sprint with low load, and PP or NH of sprint with moderate load. Spatiotemporal characteristics of sprint steps change with the addition of resistance on sleds and with increasing sprint speed. However, step characteristics of unresisted sprint in the ZP phase can be replicated in later phases of the sprint with moderate sled loads. Therefore, when the goal of training is to mechanically overload the neuro- muscular system while maintaining technical stability of sprint, it is advisable to use moderate loads. Keywords: sled sprints, contact time, step length, flight time, acceleration Izvleček Sprinti s sanmi so oblika situacijske vadbe proti uporu, ki se uporablja za izboljšanje sposobnosti hitrega pospeševanja in hitrosti pri sprintu. Ker lahko prevelik upor poruši sprintersko tehniko, je optimizacija bremena na saneh ključna. Da bi proučili, kolikšna velikost bremena na saneh je za vadbo najbolj optimalna, smo opravili sistematični pregled literature z metaanalizo. Izbor študij in ekstrakcijo podatkov smo izvedli po protokolu PRISMA v podatkovni bazi PubMed. Proučili smo vpliv bremena in faze sprinta na časovno-prostorske spremenljivke sprinterskega koraka. Iz po- datkov šestih vključenih študij smo z metodo obratne variance in mode- lom naključnih učinkov izračunali absolutne in standardizirane povpreč- ne razlike v času stika s podlago, dolžini koraka in času leta sprinterskega koraka med: (a) sprinti brez upora, sprinti z majhnim bremenom in sprinti z zmernim bremenom v fazi pospeševanja; (b) fazo zgodnjega pospeševa- nja (ZP), fazo poznega pospeševanja (PP) in fazo največje hitrosti (NH) pri različnih bremenih na saneh; (c) ZP pri sprintu brez upora, PP oziroma NH pri sprintu z majhnim bremenom in PP oziroma NH pri sprintu z zmernim bremenom. Časovno-prostorske značilnosti sprinterskega koraka se spre- menijo z dodajanjem bremena na sani ter tudi s prehodom iz začetnih v poznejše faze sprinta oziroma s povečevanjem hitrosti sprinta. Značilnosti koraka v fazi ZP pri sprintu brez upora je mogoče replicirati v poznejših fa- zah sprinta z uporabo zmernih bremen na saneh. Ko je cilj s sprinti s sanmi mehansko obremeniti živčno-mišični sistem in pri tem ohranjati tehnično stabilnost izvedbe teka, je smiselno uporabljati zmerna bremena. Ključne besede: sprinti s sanmi, čas stika s podlago, dolžina koraka, čas leta, pospeševanje Matic Sašek, Tin Voh, Nejc Šarabon Vpliv faze sprinta in bremena na časovno-prostorske spremenljivke sprinterskega koraka pri sprintih s sanmi – sistematični pregled literature z metaanalizo Vir: Vecteezy raziskovalna dejavnost 181 „ Uvod Hitrost je pomembna gibalna sposobnost in pogosto predpogoj za uspeh v špor- tih, v katerih se sprinti pojavljajo v ključnih trenutkih tekem (Caldbeck in Dos’Santos, 2022; Duthie idr., 2006; Padulo idr., 2016; Wagner idr., 2014). Pogosta pojavna obli- ka hitrosti v ekipnih športih je sprintersko pospeševanje iz mirovanja ali počasnega predhodnega teka. Raziskave kažejo, da so v nogometu, košarki in rokometu sprinti najpogosteje kratki ter ne presežejo 20–30 metrov (Barbero idr., 2014; Haugen idr., 2014; Stojanović idr., 2018). Analize tekem so pokazale, da se hitrost in pogostost iz- vajanja krakih sprintov med tekmami po- večujeta z ravnijo tekmovanja (Di Salvo idr., 2013), kar potrjuje, da je hitrost pospeše- vanja pomemben pokazatelj uspešnosti v ekipnih športih (França, Gouveia idr., 2022; França, Ihle idr., 2022; Slimani in Nikolaidis, 2019). Trenerji zato pogosto uporabljajo različna vadbena sredstva in metode za izboljšanje te sposobnosti. Splošno načelo športne vadbe narekuje, da so prilagoditve živčno-mišičnega sis- tema največje, ko sta količina izpostavlje- nosti in tip vadbenega dražljaja optimalni. Optimalen tip dražljaja za izboljšanje hi- trosti pospeševanja so gibanja, s katerimi posnemamo gibalni vzorec in dinamične pogoje sprinta v fazi pospeševanja (Young, 2006). Za hitro pospeševanje pri sprintu je nujno proizvajanje velike horizontalne sile, za kar je poleg dobre zmogljivosti živčno- -mišičnega sistema potrebna tudi ustrezna postavitev telesa in telesnih segmentov (t. i. sprinterska tehnika teka) (Haugen, McGhie idr., 2019). Sprintersko tehniko teka lahko posredno opišemo s časovno-prostorskimi značilnostmi koraka, ki se v fazi pospeše- vanja od koraka do koraka razlikujejo. To dokazuje, da se skladno s povečevanjem hitrosti spreminja tudi sprinterska tehnika (Murata idr., 2018; Nagahara idr., 2014). V ta namen lahko sprintersko pospeševanje ločimo na fazo zgodnjega pospeševanja (ZP) in fazo poznega pospeševanja (PP) (Nagahara, 2023). V fazi ZP daljši čas stika s podlago (ČSP) in večji nagib trupa naprej omogočata proizvajanje večjih horizon- talnih sil na podlago, kar ima za posledi- co hitrejše pospeševanje v prvih korakih sprinta (Nagahara, 2023; Schache idr., 2019). S postopnim povečevanjem hitrosti se v fazi pospeševanja podaljšujeta čas leta (ČL) in dolžina koraka (DK), medtem ko se ČSP skrajša (Murata idr., 2018). Značilnosti ko- rakov se v fazi PP še vedno spreminjajo in omogočajo (manjše) pospeševanje, dokler v fazi največje hitrosti sprinta (NH) ne do- sežejo stabilnih vrednosti. Ob omenjenih značilnostih sprinterskega koraka fazo NH zaznamujeta učinkovito izkoriščanje ela- stične energije in ohranjanje največje hitro- sti (Nagahara, 2023). Z ozirom na opisano spreminjanje dina- mike in sprinterske tehnike med sprintom lahko predpostavljamo, da optimalen tip vadbenega dražljaja za izboljšanje spo- sobnosti hitrega pospeševanja predstavlja ciklično gibanje, ki zahteva proizvodnjo ve- likih horizontalnih sil na podlago in hkrati posnema časovno-prostorske značilnosti korakov v fazi pospeševanja. Oba pogoja sta izpolnjena pri izvedbi sprintov na krat- ke razdalje (10, 20 ali 30 metrov), zato so ti v praksi najpogosteje uporabljeno sredstvo za izboljšanje hitrosti pospeševanja (Hau- gen, McGhie idr., 2019; Haugen, Seiler idr., 2019; Loturco idr., 2023). Poglavitna težava kratkih sprintov je zagotavljanje zadostne količine izpostavljenosti specifičnemu dra- žljaju. Med sprintom na 10, 20 ali 30 metrov so športniki dražljaju, specifičnemu za ZP ali PP, izpostavljeni le za ~ 1 do 2 sekundi oziroma 1 do 4 korake. Kljub temu, da bi v teoriji lahko izvedli zadostno število sprin- tov in dosegli primerno količino izposta- vljenosti specifičnemu dražljaju, je to zaradi časovnih omejitev, kumulativnega mehan- skega stresa na telo in pojava utrujenosti v praksi pogosto neizvedljivo. Zato se kot alternativna metoda za razvoj hitrosti sprinterskega pospeševanja upora- bljajo sprinti proti uporu (Loturco idr., 2023; Zabaloy idr., 2023). Ti v nasprotju s kratkimi sprinti omogočajo daljšo izpostavljenost dinamičnim pogojem, podobnim tistim, ki so značilni za specifično fazo sprinterskega pospeševanja (Cronin in Hansen, 2006; Le- yva idr., 2017). V literaturi lahko zasledimo uporabo različnih naprav in pripomočkov za zaviranje vadečega med sprintom. Med vsemi se v praksi najpogosteje uporablja- jo sani z dodatnimi bremeni. Ob uporabi teh je zaviralna sila, ki jo mora vadeči med Tabela 1 Ocena kakovosti študij, prilagojena po priporočilih Rica-Gonzáleza in sodelavcev (2022), ločeno za posamezne postavke in skupaj Postavka Alcaraz idr., 2008 Cronin idr., 2008 Lockie idr., 2003 Monte idr., 2017 Osterwald idr., 2021 Zabaloy idr., 2022 1 1 1 1 1 1 1 2 1 1 1 1 1 1 3 1 1 1 1 1 1 4 1 1 1 1 1 1 5 1 1 1 1 1 1 6 1 1 1 1 1 1 7 1 1 1 1 1 1 8 1 1 1 1 1 1 9 1 1 1 1 1 1 10 1 1 1 1 1 1 11 1 1 0 1 1 1 12 1 1 1 1 1 1 13 1 0 0 0 1 1 14 1 1 1 1 1 1 15 n/a n/a n/a n/a n/a n/a 16 n/a n/a n/a n/a n/a n/a 17 n/a n/a n/a n/a n/a n/a 18 1 1 1 1 1 1 19 n/a n/a n/a n/a n/a n/a 20 1 0 1 1 1 0 21 1 1 1 1 1 1 22 1 1 1 1 1 1 23 1 1 1 1 1 1 Skupaj 19/19 17/19 17/19 18/19 19/19 18/19 Opomba. n/a = ni mogoče oceniti. 182 sprintom premagovati, posledica sile trenja med sanmi in podlago, po kateri potujejo (Cross idr., 2019; Loturco idr., 2023; Zabaloy idr., 2023). S sanmi tečemo počasneje in kljub največjemu naporu med sprintom dosežemo manjšo končno hitrost od tiste pri sprintu brez upora (Cahill idr., 2019). S tem so skozi celotno fazo NH pri sprintu s sanmi zagotovljeni dinamični pogoji, podobni določeni fazi sprinterskega po- speševanja brez upora. To je ključno, saj je trajanje sprinta s sanmi v fazi NH najdaljše (~ 3 do 5 sekund ali 6 do 10 korakov). Z do- dajanjem bremena na sani je mogoče vad- bo prilagajati specifični fazi sprinterskega pospeševanja (Cross, Lahti idr., 2018). Vad- ba z velikimi bremeni na saneh posnema dinamične pogoje sprinta brez upora v fazi ZP , medtem ko vadba z majhnimi bremeni posnema pogoje v fazi PP. Kljub temu, da je možnost dodajanja bremen pri sprintu s sanmi prednost, lahko izvajanje sprintov s prevelikimi bremeni na neki točki postane manj učinkovit vadbeni dražljaj, saj se zara- di močno spremenjenih dinamičnih pogo- jev poruši gibalni vzorec. Da bi določili optimalen vadbeni dražljaj pri sprintih s sanmi, je treba podrobneje proučiti vpliv različnih bremen na sprinter- sko tehniko teka. Kljub številnim študijam, ki so raziskovale vpliv bremena na dinami- ko sprinta s sanmi (Alcaraz idr., 2008; Maca- dam idr., 2020; Osterwald idr., 2021; Zabaloy idr., 2022), primanjkuje pregledov literature, ki bi pojasnili razlike v časovno-prostorskih značilnostih tekaškega koraka med različni- mi fazami sprinta s sanmi in fazami sprinta brez upora. Glavni namen te metaanalize je proučiti vpliv velikosti bremena na saneh v kontekstu faze sprinta in na časovno-pro- storske spremenljivke sprinterskega koraka s ciljem ugotoviti, kakšna velikost bremena na saneh v največji meri posnema sprinter- sko tehniko teka v fazi pospeševanja. „ Metode Strategija iskanja literature Skladno s smernicami protokola PRISMA (angl. Preferred Reporting Items for Sys- tematic Reviews and Meta-Analysis) smo izvedli sistematični pregled literature. Pregled znanstvene literature smo izvedli v spletni bazi podatkov PubMed z upora- bo naslednjih iskalnih pojmov: »resistance sprint OR sled sprint OR sprint running [Title/ Abstract] NOT swimming NOT cycling«. Pre- gledali smo literaturo, objavljeno do vključ- no oktobra 2022, napisano v angleškem jeziku in z odprtim dostopom. Vključitveni in izključitveni kriteriji V pregled smo vključili študije, ki so (1) pri- merjale sprinte s sanmi s sprintom brez upora, (2) proučevale časovno-prostorske značilnosti sprinterskega koraka, (3) prou- čevale eno od faz pospeševanja pri sprintu, (4) vključevale udeležence, starejše od 16 let, in (5) udeležence z izkušnjami s sprinti proti uporu. Izključili smo vse (1) interven- cijske študije, (2) študije, ki so proučevale izključno kinetične ali kinematične značil- nosti sprintov proti uporu, ter (3) študije, ki so proučevale izključno fazo NH. Izbor študij En avtor (TV) je pregledal vse študije iz iskalnega niza ter na podlagi izvlečkov in naslovov izbral potencialne študije. Dva avtorja (TV in MS) sta nato neodvisno pre- gledala celotne tekste ter ob upoštevanju vključitvenih in izključitvenih kriterijev do- ločila končen izbor študij. Ob morebitnem nesoglasju med avtorjema je odločitev sprejel tretji avtor (NŠ). Postopek pridobivanja podat- kov Opisno statistiko udeležencev (spol, sta- rost, višina, telesna teža, stopnja trenira- nosti in športna disciplina) ter podatke o velikosti bremena na saneh (majhno ali ve- liko breme, glede na % telesne mase ali % upada največje hitrosti), dolžini sprintov in časovno-prostorskih spremenljivkah sprin- terskega koraka (ČSP, ČL in DK) v različnih fazah sprinta (ZP, PP in NH) smo sistema- tično zbrali v Microsoftovih preglednicah Excel (Microsoft Excel, Microsoft Corpora- tion, 2019). Zaradi edinstvenih značilnosti smo vse spremenljivke, merjene v prvem koraku sprinta, izključili iz analiz. Ocena kakovosti študij Za oceno kakovosti študij smo uporabili orodje, prilagojeno za študije s področja športne znanosti, ki so ga predlagali Rico- -González in sodelavci (2022), vključuje pa 23 postavk. Izmed teh smo izbrali 19 me- rodajnih postavk in na podlagi tega ocenili kakovost študij (Priloga 1) . Oceno 1 smo uporabili takrat, ko je bila predpostavka izpolnjena, oceno 0 pa takrat, ko ni bila iz- polnjena. Študije so bile interpretirane kot nizko- (< 10 točk), srednje- (10–16 točk) ali visokokakovostne (> 17 točk). Statistične analize Metaanalize smo izvedli s programsko opremo Review Manager (različica 5.4, Co- Slika 1. Proces izbire študij raziskovalna dejavnost 183 chrane Collaboration, London, Združeno kraljestvo) z metodo inverzne variance in modelom naključnih učinkov. Vpliv breme- na na saneh, faze sprinta ter kombinacije bremena in faze sprinta na časovno-pro- storske spremenljivke smo preverjali z iz- računom povprečnih razlik v ČSP, DK in ČL med: (a) različnimi velikostmi bremena na saneh v fazi ZP; (b) različnimi fazami sprinta pri sprintu brez upora, z majhnim in zmer- nim bremenom ter (c) fazo ZP sprinta brez upora ter fazo PP in NH pri sprintu z majh- nim in zmernim bremenom. Hkrati smo izračunali standardizirano razliko povprečij (SMD) s 95-odstotnimi intervali zaupanja (CI). SMD smo pojasnili kot zelo majhno (0 do 0,10), majhno (0,11–0,20), srednjo (0,21–0,50), veliko (0,51–0,80) in zelo veliko (0,81 ali več) velikost učinka (Sawilowsky, 2009). Heterogenost med študijami smo ocenili s statistiko I 2 . Ta predstavlja delež variance skupnega učinka, ki ni posledica naključja, ampak heterogenosti. Opredelili smo jo kot nizko (0–40 %), zmerno (41–60 %), visoko (61–90 %) in zelo visoko (91–100 %) (Higgins in Thomas, b. d.). Za grafične prikaze rezultatov analiz smo uporabili pro- gramsko opremo GraphPad Prism (različica 9.0.2, GraphPad Software, Kalifornija, ZDA). „ Rezultati Celoten postopek izbire študij je prikazan na Sliki 1. Po sistematičnem izločanju smo izmed 1287 študij, dobljenih pri začetnem iskalnem nizu, metaanalize izvedli na šestih študijah. Vse vključene študije smo ocenili kot visokokakovostne (Tabela 1). Značilnosti študij so prikazane v Tabeli 2. Skupno je bilo v študije vključenih 109 pre- iskovancev iz različnih športov. V študijah so časovno-prostorske značilnosti korakov pri sprintu s sanmi in brez njih merili na razdaljah od 0 do 10, 20, 30 in 40 metrov. Velikost bremena na saneh je bila izražena relativno glede na telesno maso (% TM) ali upad največje hitrosti sprinta (% V upad ), ki jo je breme na saneh povzročilo. V vseh študi- jah so značilnosti sprinterskega koraka brez bremena primerjali s korakom pri sprintu z majhnim bremenom (< 17 % TM ali < 20 % V upad ), v petih študijah s koraki pri sprintih z zmernim bremenom (17–32,2 % TM ali 20– 30 % V upad ) ter v dveh s koraki pri sprintih z velikim bremenom (> 32,2 % TM ali > 30 % V upad ). Značilnosti sprinterskih korakov so v študijah analizirali v fazah ZP (0–5 m ali 2. do 5. korak), PP (6–20 m ali 6. do 15. korak) in NH (> 20 m). V petih so bile kot mere iz- ida vrednoteni ČSP in DK, medtem ko so v štirih študijah vrednotili ČL. Vpliv velikosti bremena na časovno-pro- storske značilnosti sprinterskih korakov je predstavljen v Tabeli 3 in na Sliki 2. Pri sprin- tu z majhnim bremenom na saneh se ČSP v fazi ZP podaljša za 20 ms (p < 0,001; SMD = –1,45), medtem ko se ČL in DK zmanjšata za 10 ms (p < 0.001; SMD = 0,42) oziroma Tabela 2 Značilnosti vključenih študij Študija Preiskovanci Sprinti s sanmi Mere izida Dolžina sprinta Velikost bremena Sprinterska faza merjenja (interval ali korak) Alcaraz idr., 2008 N = 11 Starost = 22 (4) Spol = M TV = 180 (8) TM = 75 (7) Amaterski sprinterji in skakalci v dolžino 30 m Majhna: 16 % TM 10 % V upad ZP in PP (celotna faza pospeše- vanja) Dolžina koraka Cronin idr., 2008 N = 20 Starost =19,9 (2,2) Spol = Ž in M TV = 176 (8) TM = 76,5 (10,7) Amaterski igralci ragbija 30 m Majhna: 15 % TM Zmerna: 20 % TM ZP (na 5 m) PP (na 15 m) NH (na 25 m) Čas stika s podlago Dolžina koraka Čas leta Lockie idr., 2003 N = 20 Starost = 23,1 (3,7) Spol = M TV = 179,1 (6,5) TM = 82,6 (13,1) Amaterski igralci ragbija 30 m Majhna: 12,6 % TM Zmerna: 32,2 % TM ZP (2. korak) Čas stika s podlago Dolžina koraka Čas leta Monte idr., 2017 N = 13 Starost = 19,4 (2,3) Spol = M TV = 177 (3) TM = 71,5 (2,9) Amaterski sprinterji 20 m Majhna: 15 % TM Zmerna: 20 % TM Zmerna: 30 % TM Velika: 40 % TM ZP (5. korak) PP (10. in zadnji korak) Čas stika s podlago Dolžina koraka Čas leta Osterwald idr., 2021 N = 33 Starost = 21,4 (3,3) TV =185,8 (8,2) TM = 85,2 (11,8) Amaterski sprinterji in športniki v ekipnih športih 40 m Majhna: 10 % V upad Zmerna: 20 % V upad Zmerna: 30 % V upad ZP (med 0 in 5 m) NH (med 25 in 30 m) Kontaktni čas Zabaloy idr., 2022 N = 12 Starost = 23,5 (5,1) Spol = M TV = 179 (4) TM = 82,5 (13,1) Amaterski igralci ragbija 10 in 30 m Majhna: 10 % V upad Zmerna: 30 % V upad Velika: 50 % V upad ZP (med 0 in 5 m) NH (med 20 in 25 m) Čas stika s podlago Dolžina koraka Čas leta Opomba. N = število preiskovancev; TM = telesna masa; TV = telesna višina; M = moški; Ž = ženske; V upad = relativen upad največje hitrosti; ZP = faza zgodnjega pospeševanja; PP = faza poznega pospeševanja; NH = faza največje hitrosti. 184 0,13 m (p < 0,001; SMD = 1,17). S poveča- njem bremena na zmerno se ČSP dodatno podaljša (p < 0,001; SMD = –1,74), obratno se ČL in DK dodatno skrajšata (p < 0,001; SMD = –1,74 in p < 0,001; SMD = –1,74). Če primerjamo sprint brez upora z majhnim in zmernim bremenom, je razvidno, da do- dajanje bremena na sani podaljša ČSP in skrajša ČL ter DK (SMD > 0,93). Vpliv faze sprinta na časovno-prostorske značilnosti sprinterskih korakov pri posa- meznih pogojih sprinta (brez bremena na saneh in z njim) je predstavljen v Tabeli 4 in na Sliki 3. Pri sprintih brez upora se v poznejših fazah trajanje ČSP skrajšuje (p < 0,001; SMD = 0,88), medtem ko se DK (p < 0,001; SMD = –2,79) in ČL (p < 0,001; SMD = –0,82) podaljšujeta. Trend spreminjanja ČSP, DK in ČL je podoben pri vseh načinih sprintov, ne glede na dodatno breme na saneh. Kombiniran vpliv bremena na saneh ter faze sprinta na CT, SL in FT je predstavljen v Tabeli 5 in na Sliki 4. Trajanje ČSP v obeh fazah pospeševanja pri sprintu brez upora je primerljiv s ČSP v poznejših fazah sprinta z majhnim in zmernim bremenom na sa- neh (MD = 0 ms; p > 0,36; SMD < 0,47). Pri sprintih brez upora je DK v obeh fazah po- speševanja krajša kot v poznejših fazah pri sprintu z majhnim in zmernim bremenom (MD < –0,01 m; p < 0,001; SMD > –0,60). Čas leta v fazah pospeševanja pri sprintih brez upora je krajši kot v poznejših fazah sprinta z majhnim bremenom (MD = –10 ms; p = 0,01; SMD = –0,59) in enak kot v poznejših fazah sprinta z zmernim bremenom (MD = 0 ms; p = 0,69; SMD = 0,09). Rezultati štu- dij, ki so preučevale ČL, so bili zmerno do znatno heterogeni (I 2 = 45–67 %), medtem ko so bili rezultati študije, ki so preučevale ČSP in DK, pomembno do skoraj popolno heterogeni (I 2 > 85 %). „ Razprava Glavni namen te metaanalize je bil preve- riti vpliv bremena in faze sprinta na časov- Slika 2. Rezultati metaanalize prikazujejo razlike v času stika s podlago, dolžini koraka in času leta v fazi zgodnjega pospeševanja med sprinti brez upora ter sprinti z majhnim in srednjim bremenom na saneh Opomba. TM = telesna masa. raziskovalna dejavnost 185 Tabela 3 Razlike v časovno-prostorskih značilnostih korakov v zgodnji fazi pospeševanja med sprinti brez upora ter sprinti z nizkim in zmernim breme- nom na saneh Breme Število študij (N) MD (95 % CI) SMD (95 % CI) p ES I² (%) Čas stika s podlago [s] Majhno 5 (98) -0.02 (-0.02, -0.01) -1.16 (-1.47, -0.85) <0.001 zelo velik 79 Zmerno 5 (111) -0.02 (-0.03, -0.02) -1.74 (-2.06, -1.43) <0.001 zelo velik 24 Skupaj 5 (209) -0.02 (-0.02, -0.02) -1.45 (-1.67, -1.23) <0.001 zelo velik 78 Dolžina koraka [m] Majhno 5 (76) 0.13 (0.10, 0.17) 1.17 (0.81, 1.52) <0.001 zelo velik 62 Zmerno 4 (65) 0.23 (0.20, 0.26) 2.35 (1.92, 2.77) <0.001 zelo velik 58 Skupaj 5 (141) 0.19 (0.16, 0.21) 1.65 (1.37, 1.92) <0.001 zelo velik 76 Čas leta [s] Majhno 4 (65) 0.01 (0.00, 0.01) 0.42 (0.07, 0.77) 0.02 srednji 0 Zmerno 4 (65) 0.02 (0.02, 0.03) 1.47 (1.11, 1.83) <0.001 zelo velik 0 Skupaj 4 (130) 0.01 (0.01, 0.02) 0.93 (0.68, 1.18) <0.001 zelo velik 64 Opomba. MD = povprečne razlike; SMD = standardizirana povprečna razlika; N = skupno število preiskovancev; ES = velikost učinka; I 2 = heterogenost študij. Slika 3. Rezultati metaanalize prikazujejo razlike v času stika s podlago, dolžini koraka in času leta med različnimi fazami pri sprintu brez upora, sprintu z majhnim bremenom in sprintu z velikim bremenom na saneh Opomba. TM = telesna masa; ZP = faza zgodnjega pospeševanja; PP = faza poznega pospeševanja; NH = faza največje hitrosti. 186 Tabela 4 Razlike v časovno-prostorskih značilnostih korakov med zgodnejšimi in poznejšimi fazami pri sprintih brez upora ter sprintih z nizkim in zmer- nim bremenom Breme Število študij (N) MD [95 % CI] SMD [95 % CI] p ES I² Čas stika s podlago [s] Brez upora 3 (98) 0.02 [0.01, 0.02] 0.88 [0.57, 1.18] <0.001 zelo velik 78 Majhno 3 (98) 0.01 [0.01, 0.02] 0.97 [0.67, 1.28] <0.001 zelo velik 34 Zmerno 3 (124) 0.02 [0.02, 0.02] 1.22 [0.94, 1.51] <0.001 zelo velik 69 Skupaj 3 (320) 0.02 [0.01, 0.02] 1.04 [0.86, 1.21] <0.001 zelo velik 66 Dolžina koraka [m] Brez upora 3 (98) -0.32 [-0.35, -0.30] -2.79 [-3.22, -2.37] <0.001 zelo velik 84 Majhno 3 (98) -0.31 [-0.34, -0.28] -2.59 [-3.01, -2.16] <0.001 zelo velik 82 Zmerno 3 (124) -0.29 [-0.31, -0.26] -2.41 [-2.81, -2.02] <0.001 zelo velik 83 Skupaj 3 (320) -0.31 [-0.32, -0.29] -2.32 [-2.67, -1.97] <0.001 zelo velik 82 Čas leta [s] Brez upora 3 (98) -0.01 [-0.02, -0.01] -0.82 [-1.12, -0.52] <0.001 zelo velik 49 Majhno 3 (98) -0.01 [-0.02, -0.01] -0.81 [-1.11, -0.52] <0.001 zelo velik 60 Zmerno 3 (98) -0.01 [-0.02, -0.01] -1.09 [-1.36, -0.81] <0.001 zelo velik 57 Skupaj 3 (294) -0.01 [-0.02, -0.01] -0.92 [-1.09, -0.75] <0.001 zelo velik 54 Opomba. MD = povprečne razlike; SMD = standardizirana povprečna razlika; N = skupno število preiskovancev; ES = velikost učinka; I 2 = heterogenost študij. Slika 4. Rezultati metaanalize prikazujejo razlike v času stika s podlago, dolžini koraka in času leta med zgodnejšo fazo pri sprintu brez upora in poznejšo fazi pri sprintu z majhnim ter zmernim bremenom na saneh Opomba. TM = telesna masa; ZP = faza zgodnjega pospeševanja; PP = faza poznega pospeševanja; NH = faza največje hitrosti. raziskovalna dejavnost 187 no-prostorske spremenljivke pri sprintu s sanmi. Rezultati so pokazali, da (a) velikost bremen na saneh bistveno spremeni ČSP, DK in ČL v fazi sprinterskega pospeševanja, (b) da se ČSP , DK in ČL značilno spreminja- jo skozi fazo sprinta, ne glede na to, ali se sprint izvaja s sanmi ali brez njih, ter (c) da med fazo pospeševanja pri sprintih brez upora in v poznejših fazah sprinta z zmer- nim bremenom na saneh ni razlik v ČSP in LČ. Vpliv bremena na saneh na ča- sovno-prostorske spremenljiv- ke sprinterskega koraka v fazi zgodnjega pospeševanja V vseh vključenih študijah, razen v študiji Monteja in sodelavcev (2017), so bili ČSP in ČL v fazi zgodnjega pospeševanja pri nizkem bremenu na saneh daljši kot pri sprintu brez upora. Ta odstopanja bi lahko razložili z dejstvom, da so Monte in drugi (2017) proučevali ČSP 5. koraka, medtem ko so v preostalih študijah opazovali ČSP 2. koraka ali na razdalji 5 m. Rezultati ka- žejo, da se časovno-prostorske značilnosti sprinterskega koraka v fazi ZP spremenijo že, ko na sani dodamo nizko breme (10–17 % telesne mase ali 10–20 % V upad ). V metaa- nalizo je bilo vključenih premalo študij, da bi lahko preverili vpliv nizkega bremena na časovno-prostorske spremenljivke sprin- terskih korakov v fazi največje hitrosti. Kljub temu rezultati študij Cronina in sodelavcev (2008) ter Zabaloya in drugih (2022) kažejo, da so v fazi največje hitrosti ČSP pri sprintih z majhnim bremenom na saneh za pribli- žno 10 ms daljši kot pri sprintih brez upora. Pri zmernem bremenu na saneh so bili v vseh vključenih študijah v fazi ZP ČSP daljši ter DK in ČL krajši. To nakazuje, da z doda- janjem bremena na sani v obsegu 17–32 % TM oz. 20–30 % V upad živčno-mišični sistem v začetnih korakih sprinta preobremenimo. Daljši ČSP pri sprintu z zmernim bremenom ponujajo daljše časovno okno za proizvaja- nje propulzivne sile na tla. V fazi odriva je pri sprintu z zmernim bremenom na tla mogoče ustvariti višje horizontalne sile kot pri sprintu brez upora (Cross, Samozino idr., 2018). Hkrati krajše DK in ČL pomenijo, da je v zgodnji fazi pospeševanja pri sprintu z zmernim bremenom frekvenca korakov ve- čja. V tem oziru je izvajanje sprintov z zmer- nim bremenom na saneh v fazi zgodnjega pospeševanja smiselno, kadar želimo živč- no-mišični sistem spodbuditi, da proizvaja višje horizontalne sile kot pri sprintu brez upora. Vpliv faze sprinta na časovno- -prostorske spremenljivke sprinterskega koraka pri sprintu brez upora in sprintu s sanmi Razlike v časovno-prostorskih značilnostih sprinterskega koraka med različnimi fazami sprinta brez upora so skladne s predho- dnimi raziskavami na vrhunskih sprinterjih. Te kažejo, da se od 1. do 22. koraka ČSP skrajša za približno 22 ms, medtem ko se DK in ČL podaljšata za približno 1 m oz. 10 ms (Murata idr., 2018; Nagahara idr., 2018). Podoben trend spreminjanja pri sprintih z majhnim in zmernim bremenom kažejo naši rezultati (Slika 2). Časovno-prostorske značilnosti sprinterskega koraka se spre- minjajo skozi faze sprinta, ne glede na to, ali je sprint izveden brez upora ali z majh- nim oz. zmernim bremenom na saneh, kar je skladno z ugotovitvami Sugisakija in sodelavcev (2023). Vseeno je treba pouda- riti, da se izrazitost spreminjanja časovno- -prostorskih spremenljivk skozi faze sprinta zmanjšuje, če uporabljamo višja bremena. Ker primanjkuje študij, ki bi proučevale vpliv velikega in zelo velikega bremena na saneh, spremembe v časovno-prostorskih s fazo sprinta ostajajo slabo pojasnjene. Zgolj ena vključena študija je vrednotila ča- sovno-prostorske značilnosti prvega, pete- ga, desetega in zadnjega koraka pri sprintu s 40 % TM na saneh (Monte idr., 2017). Med petim in zadnjim korakom so se pokazale značilne razlike v ČSP in DK, medtem ko pri ČL ni bilo značilnih razlik. Ker primanjkuje študij, ki bi vrednotile spremembe v časov- no-prostorskih spremenljivkah s hitrostjo sprinta pri uporabi bremen na saneh > 50 % TM, bi bilo treba to raziskati v prihodnjih študijah. Z dodatnimi informacijami bi bilo uporabnost zelo velikih bremen na saneh pri vadbi sprinta proti uporu lažje upravičiti in prilagoditi specifičnemu namenu (Cross, Lahti idr., 2018). Vpliv faze sprinta in bremena na saneh na časovno-prostor- ske spremenljivke sprinterske- ga koraka Najbolj zanimive ugotovitve te študije so opažene podobnosti v trajanja ČSP med fazo pospeševanja pri sprintu brez upora in poznejšimi fazami sprinta z majhnim in zmernim bremenom na saneh ter podob- nosti v ČL med fazo pospeševanja in po- znejšimi fazami sprinta z zmernim breme- nom (Slika 3). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da v fazah PP in NH pri sprintih z zmernim bremenom na saneh repliciramo tehniko teka med fazo ZP oz. PP pri sprin- Tabela 5 Razlike v časovno-prostorskih značilnostih korakov med zgodnejšimi fazami pri sprintu brez upora in poznejšimi fazami pri sprintu z nizkim ter zmernim bremenom na saneh Breme Število študij (N) MD [95 % CI] SMD [95 % CI] P ES I² Čas stika s podlago [s] Majhno 4 (131) 0.00 [-0.01, 0.02] 0.47 [-0.53, 1.46] 0.36 srednji 93 Zmerno 4 (157) 0.00 [-0.01, 0.01] 0.15 [-0.50, 0.79] 0.66 majhen 86 Skupaj 4 (288) 0.00 [-0.00, 0.01] 0.18 [-0.31, 0.68] 0.30 majhen 89 Dolžina koraka [m] Majhno 3 (98) -0.02 [-0.04, -0.01] -1.70 [-2.55, -0.85] <0.001 zelo velik 93 Zmerno 3 (124) -0.01 [-0.02, -0.00] -0.60 [-0.88, -0.33] <0.001 velik 86 Skupaj 3 (222) -0.02 [-0.02, -0.01] -0.95 [-1.16, -0.73] <0.001 zelo velik 91 Čas leta [s] Majhno 3 (98) -0.01 [-0.02, -0.00] -0.59 [-1.05, -0.13] 0.01 velik 67 Zmerno 3 (124) 0.00 [-0.00, 0.01] 0.09 [-0.35, 0.52] 0.69 majhen 45 Skupaj 3 (222) -0.00 [-0.01, -0.00] -0.21 [-0.56, 0.14] 0.24 srednji 58 Opomba. MD = povprečne razlike; SMD = standardizirana povprečna razlika; N = skupno število preiskovancev; ES = velikost učinka; I 2 = heterogenost študij. 188 tu brez upora. S stališča izpostavljenosti specifičnemu dražljaju za izboljšanje sprin- terskega pospeševanja se zato zdi, da je za vadbo najprimernejša uporaba zmernih bremen na saneh. Živčno-mišični sistem v začetnih fazah sprinta preobremenimo in ga v poznejših fazah za daljše obdobje izpostavimo pogojem, ki so podobni ti- stim v fazi pospeševanja pri sprintu brez upora. Če želimo izboljšati hitrost sprin- terskega pospeševanja, so torej najprimer- nejša zmerna bremena na saneh. Zaradi pomanjkanja študij, ki bi proučevale vpliv velikih in zelo velikih bremen na značilnosti tekaškega koraka, njihove primernosti v pri- merjavi z majhnim in zmernim bremenom ni mogoče ovrednotiti. Zabaloy in drugi (2022) so pokazali, da je med fazo NH pri sprintu z velikim bremenom (50 % V upad ) ČSP značilno daljši, DK pa krajša kot med fazo pospeševanja pri sprintu brez upora. Raziskav, ki bi proučevale vpliv velikih in zelo velikih bremen na saneh, primanjkuje, zato je treba časovno-prostorske značilno- sti tekaškega koraka pod takšnimi pogoji v prihodnje podrobneje raziskati. „ Zaključek Rezultati metaanalize so pokazali, da do- datno breme pri sprintu s sanmi spremeni časovno-prostorske značilnosti sprinterske- ga koraka znotraj iste faze. Med fazo ZP se ČSP podaljša, medtem ko se ČL in DK skraj- šata. Te razlike v časovno-prostorskih zna- čilnostih sprinterskega koraka postanejo izrazitejše, ko breme na saneh povečamo z nizkega na zmerno. Tako za sprinte brez upora kot za sprinte z majhnim in zmernim bremenom na saneh je značilno podaljše- vanje DK in ČL ter skrajševanje ČSP med pospeševanjem v fazi NH. Primerjava po- znejših faz pri sprintu s sanmi s poznejšimi fazami pri sprintu brez upora je pokazala največje podobnosti v časovno-prostor- skih značilnostih sprinterskih korakov pri uporabi zmernih bremen (17–32,2 % TM oz. 20–30 % V upad ). Z uporabo zmernih bremen na saneh v fazi ZP preobremenimo živčno- -mišični sistem, medtem ko v poznejših fazah repliciramo sprintersko tehniko teka v fazi pospeševanja. S tem izpostavimo živčno-mišični sistem optimalnemu vad- benemu dražljaju za dalj časa, zato se zdi vadba sprinta s sanmi s takšnimi bremeni najprimernejša izbira, ko je cilj izboljšati sposobnost sprinterskega pospeševanja. Poudarjamo, da je pri interpretaciji rezul- tatov metaanaliz treba upoštevati nekaj omejitev. Kot prvo izpostavljamo veliko he- terogenost v rezultatih študij. Eden izmed razlogov za to bi lahko bilo vključevanje razlik časovno-prostorskih spremenljivk znotraj iste metaanalize ne glede na to, da so bile te izmerjene v različnih fazah sprin- ta. Na primer, metaanaliza razlik v ČSP med ZP in PP ter PP in NH skupaj. Drugi razlog za heterogenost v rezultatih bi lahko bile razlike v metodologiji merjenja časovno- -prostorskih spremenljivk med študijami. V isti sklop metaanaliz smo vključili razlike v časovno-prostorskih značilnostih, ki so bile izmerjene med različnimi koraki. Na primer, metaanaliza razlik med 5. in 10. korakom ter 5. in zadnjim korakom znotraj iste podskupine. Ker lahko razlike v merilnih protokolih med študijami vplivajo na meto- dološko oporečnost izvedenih metaanaliz, je treba poudariti, da smo pri sintezi ugo- tovitev upoštevali heterogenost študij. V skladu z opaženimi omejitvami je smiselno priporočilo, da prihodnje študije, ki bodo vrednotile časovno-prostorske značilnosti sprinterskih korakov, uporabljajo usklaje- no metodologijo. Standardizacija merilnih protokolov bi znatno izboljšala primerlji- vost ugotovitev vseh raziskav na področju. Treba je tudi izpostaviti, da je bilo naše iskanje študij, čeprav je šlo za sistematični pregled, omejeno na podatkovno bazo Pu- bMed. Zato morebitnih relevantnih študij iz drugih podatkovnih baz nismo vključili v naše analize. Zaradi pomanjkanja razpo- ložljivih podatkov nismo izvedli metaanaliz za pogoje sprinta z velikim do zelo velikim bremenom na saneh, kar predstavlja nasle- dnjo omejitev naše raziskave. Ker uporaba velikih bremen za izboljšanje sprinterskega pospeševanja ostaja tema stalne razpra- ve v literaturi, bi morale prihodnje študije podrobneje proučiti časovno-prostorske prilagoditve korakov pri sprintih z velikimi bremeni na saneh. „ Financiranje Raziskavo je finančno delno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Repu- blike Slovenije (KINSPO – Kineziologija za učinkovitost in preprečevanje mišično-ske- letnih poškodb v športu (P5-0443)). Literatura 1. Alcaraz, P. E., Palao, J. M., Elvira, J. L. L. in Linthorne, N. P . (2008). Effects of Three Types of Resisted Sprint Training Devices on the ki- nematics of sprinting at maximum velocity. Journal of Strength & Conditioning Research, 22(3), 890–897. 2. Barbero, J. C., Granda-Vera, J., Calleja-Gon- zález, J. in Del Coso, J. (2014). Physical and physiological demands of elite team han- dball players. International Journal of Per- formance Analysis in Sport, 14(3), 921–933. https://doi.org/10.1080/24748668.2014.1186 8768 3. Cahill, M. J., Oliver, J. L., Cronin, J. B., Clark, K. P., Cross, M. R. in Lloyd, R. S. (2019). Sled-pull load–velocity profiling and implications for sprint training prescription in young male athletes. Sports, 7(5). https://doi.org/10.3390/ sports7050119 4. Caldbeck, P. in Dos’Santos, T. (2022). How do soccer players sprint from a tactical context? Observations of an English Premier League soccer team. Journal of Sports Sciences, 40(23), 2669–2680. https://doi.org/10.1080/0264041 4.2023.2183605 5. Cronin, J., Hansen, K., Kawamori, N. in Mc- nair, P. (2008). Effects of weighted vests and sled towing on sprint kinematics. Sports Biomechanics, 7(2), 160–172. https://doi. org/10.1080/14763140701841381 6. Cronin, J. in Hansen, K. T. (2006). Resi- sted sprint training for the acceleration phase of sprinting. Strength and Condi- tioning Journal, 28(4), 42–51. https://doi. org/10.1519/00126548-200608000-00006 7. Cross, M. R., Lahti, J., Brown, S. R., Chedati, M., Jimenez-Reyes, P., Samozino, P., Eriksrud, O. in Morin, J. B. (2018). Training at maximal power in resisted sprinting: Optimal load determination methodology and pilot results in team sport athletes. PLoS ONE, 13(4), 1–16. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0195477 8. Cross, M. R., Samozino, P., Brown, S. R. in Mo- rin, J. B. (2018). A comparison between the force–velocity relationships of unloaded and sled-resisted sprinting: single vs. mul- tiple trial methods. European Journal of Ap- plied Physiology, 118(3), 563–571. https://doi. org/10.1007/s00421-017-3796-5 9. Cross, M. R., Tinwala, F., Lenetsky, S., Brown, S. R., Brughelli, M., Morin, J. B. in Samozino, P. (2019). Assessing horizontal force pro- duction in resisted sprinting: Computation and practical interpretation. International Journal of Sports Physiology and Performan- ce, 14(5), 689–693. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2018-0578 10. Di Salvo, V., Pigozzi, F., González-Haro, C., Laughlin, M. S. in De Witt, J. K. (2013). Match Performance Comparison in Top English So- ccer Leagues. International Journal of Sports Medicine, 34, 526–532. 11. Duthie, G. M., Pyne, D. B., Marsh, D. J. in Ho- oper, S. L. (2006). Sprint Patterns in Rugby Union Players During Competition. Journal of Strength and Conditioning Research, 20(1), raziskovalna dejavnost 189 208–214. https://doi.org/10.1519/00124278- 200602000-00034 12. França, C., Gouveia, É., Caldeira, R., Marques, A., Martins, J., Lopes, H., Henriques, R. in Ihle, A. (2022). Speed and Agility Predictors among Adolescent Male Football Players. International Journal of Environmental Rese- arch and Public Health, 19(5), 1–10. https://doi. org/10.3390/ijerph19052856 13. França, C., Ihle, A., Marques, A., Sarmento, H., Martins, F., Henriques, R. in Gouveia, É. R. (2022). Physical Development Differen- ces between Professional Soccer Players from Different Competitive Levels. Applied Sciences (Switzerland), 12(14). https://doi. org/10.3390/app12147343 14. Haugen, T., McGhie, D. in Ettema, G. (2019). Sprint running: from fundamental mechani- cs to practice—a review. European Journal of Applied Physiology, 1 19(6), 1273–1287. https:// doi.org/10.1007/s00421-019-04139-0 15. Haugen, T., Seiler, S., Sandbakk, Ø. in Tønnessen, E. (2019). The Training and De- velopment of Elite Sprint Performance: an Integration of Scientific and Best Practice Li- terature. Sports Medicine - Open, 5(1). https:// doi.org/10.1186/s40798-019-0221-0 16. Haugen, T., Tonnessen, E., Hisdal, J. in Seiler, S. (2014). The role and development of sprin- ting speed in soccer. International Journal of Sports Physiology and Performance, 9(3), 432– 441. https://doi.org/10.1123/ijspp.2013-0121 17. Higgins, J. P. T. in Thomas, J. (n.d.). Cochra- ne Handbook for Systematic Reviews of Interventions version 6.4. V J. P. T. Higgins, J. Thomas, J. Chandler, M. Cumpston, T. Li, M. J. Page in V. A. Welch (Ured.), Cochrane Han- dbook for Systematic Reviews of Interventions (Druga izdaja). John Wiley & Sons. 18. Leyva, W. D., Wong, M. A. in Brown, L. E. (2017). Resisted and Assisted Training for Sprint Speed: A Brief Review. Journal of Physi- cal Fitness, Medicine and Treatment in Sports, 1(1). 19. Loturco, I., Freitas, T. T., Zabaloy, S., Pereira, L. A., Moura, T. B. M. A., Fernandes, V., Mer- cer, V. P., Alcaraz, P. E., Zając, A. in Bishop, C. (2023). Speed Training Practices of Brazilian Olympic Sprint and Jump Coaches: Toward a Deeper Understanding of Their Choices and Insights (Part II). Journal of Human Ki- netics , 89(November), 187–211. https://doi. org/10.5114/jhk/174071 20. Macadam, P., Mishra, M., Feser, E. H., Uthoff, A. M., Cronin, J. B., Zois, J., Nagahara, R. in Tin- wala, F. (2020). Force-velocity profile chan- ges with forearm wearable resistance during standing start sprinting. European Journal of Sport Science, 20(7), 915–919. https://doi.org/ 10.1080/17461391.2019.1686070 21. Monte, A., Nardello, F. in Zamparo, P. (2017). Sled towing: The optimal overload for peak power production. International Jo- urnal of Sports Physiology and Performance, 12(8), 1052–1058. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2016-0602 22. Murata, M., Takai, Y., Kanehisa, H., Fukunaga, T. in Nagahara, R. (2018). Spatiotemporal and kinetic determinants of sprint acceleration performance in soccer players. Sports, 6(4), 1–7. https://doi.org/10.3390/sports6040169 23. Nagahara, R. (2023). Normative spatiotempo- ral and ground reaction force data for female and male sprinting. Journal of Sports Sciences, 00(00), 1–10. https://doi.org/10.1080/0264041 4.2023.2265641 24. Nagahara, R., Matsubayashi, T., Matsuo, A. in Zushi, K. (2014). Kinematics of transition du- ring human accelerated sprinting. Biology Open, 3(8), 689–699. https://doi.org/10.1242/ bio.20148284 25. Nagahara, R., Mizutani, M., Matsuo, A., Kane- hisa, H. in Fukunaga, T. (2018). Step-to-step spatiotemporal variables and ground reacti- on forces of intra-individual fastest sprinting in a single session. Journal of Sports Sciences, 36(12), 1392–1401. https://doi.org/10.1080/02 640414.2017.1389101 26. Osterwald, K. M., Kelly, D. T., Comyns, T. M. in Catháin, C. (2021). Resisted sled sprint kine- matics: The acute effect of load and sporting population. Sports, 9(10), 1–16. https://doi. org/10.3390/sports9100137 27. Padulo, J., Bragazzi, N. L., Nikolaidis, P. T., Ia- cono, A. Dello, Attene, G., Pizzolato, F., Dal Pupo, J., Zagatto, A. M., Oggianu, M. in Mi- gliaccio, G. M. (2016). Repeated sprint ability in young basketball players: Multi-direction vs. One-change of direction (Part 1). Fron- tiers in Physiology, 7(APR), 1–12. https://doi. org/10.3389/fphys.2016.00133 28. Rico-González, M., Pino-Ortega, J., Clemen- te, F. M. in Arcos, A. L. (2022). Guidelines for performing systematic reviews in sports sci- ence. Biology of Sport, 39(2), 463–471. https:// doi.org/10.5114/BIOLSPORT.2022.106386 29. Sawilowsky, S. S. (2009). Very large and huge effect sizes. Journal of Modern Applied Sta- tistical Methods, 8(2), 597–599. https://doi. org/10.22237/jmasm/1257035100 30. Schache, A. G., Lai, A. K. M., Brown, N. A. T., Crossley, K. M. in Pandy, M. G. (2019). Lower- -limb joint mechanics during maximum acceleration sprinting. Journal of Experimen- tal Biology, 222(22). https://doi.org/10.1242/ jeb.209460 31. Slimani, M. in Nikolaidis, P. T. (2019). Anthro- pometric and physiological characteristics of male soccer players according to their competitive level, playing position and age group: A systematic review. Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, November, 141–163. https://doi.org/10.23736/S0022- 4707.17.07950 - 6 32. Stojanović, E., Stojiljković, N., Scanlan, A. T., Dalbo, V. J., Berkelmans, D. M. in Milanović, Z. (2018). The Activity Demands and Physi- ological Responses Encountered During Basketball Match-Play: A Systematic Review. Sports Medicine, 48(1), 111–135. https://doi. org/10.1007/s40279-017-0794-z 33. Sugisaki, N., Kobayashi, K., Yoshimoto, T., Mitsukawa, N., Tsuchie, H., Takai, Y. in Kane- hisa, H. (2023). Influence of horizontal resis- tance loads on spatiotemporal and ground reaction force variables during maximal sprint acceleration. PLoS ONE, 18(12 Decem- ber), 2–15. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0295758 34. Wagner, H., Finkenzeller, T., Würth, S. in Von Duvillard, S. P. (2014). Individual and team performance in team-handball: A review. Journal of Sports Science and Medicine, 13(4), 808–816. 35. Young, W. B. (2006). Transfer of strength and power training to sports performan- ce. International Journal of Sports Physiology and Performance, 1(2), 74–83. https://doi. org/10.1123/ijspp.1.2.74 36. Zabaloy, S., Carlos-Vivas, J., Freitas, T. T., Pa- reja-Blanco, F., Loturco, I., Comyns, T., Gál- vez-González, J. in Alcaraz, P. E. (2022). Mu- scle Activity, Leg Stiffness, and Kinematics During Unresisted and Resisted Sprinting Conditions. Journal of Strength and Conditi- oning Research, 36(7), 1839–1846. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000003723 37. Zabaloy, S., Freitas, T. T., Pareja-Blanco, F., Alcaraz, P. E. in Loturco, I. (2023). Narrative Review on the Use of Sled Training to Im- prove Sprint Performance in Team Sport Athletes. Strength and Conditioning Jour- nal, 45(1), 13–28. https://doi.org/10.1519/ SSC.0000000000000730 prof. dr. Nejc Šarabon Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, S2P , Ltd Inštitut Ludwig Boltzmann za fizikalno medicino in rehabilitacijo nejc.sarabon@fvz.upr.si