OB JUBILEJU MIRE DOBOVŠEK
Nudila jim je luč življenja
Kaj za človeka porrfenijo zdrave oči pravza-prv najbolje vedo tisti, ki jih je narava ali nesreča opeharila in jim vzela tako pomemben del človeka in njegovega življenja. In prav življenje tem ljudem, slepim in slabovidnim, skuša vrniti ali na kakšen drugačen način na-domestiti to, kar jim je vzelo. Del tega »življe-nja« je človek, nekdo (in veliko jih je) kot je drobna žena, oblečena v črno, ki so jo leta, delo in trpljenje že nekoliko potisnila k tlom, vendar pa ji vse to obenem ni moglo vzeti dobrote, srca in ljubezni do dela, predvsem dela za in s slepimi in slabovidnimi mladimi in odraslimi ljudmi. Skušam vam priklicati pred oči Miro Dobovškovo, ki je minuli mesec sia-vila svoj 80. rojstni dan, svoje življenje pa je posvetila slepim in slabovidnim.
Mira Dobovškova se je rodila v Ljubljani in po očetovi smrti med prvo svetovno vojno je materi ostalo pet nepreskrbljenih otrok, Mira je odšla v šole, postala učiteljica in se najprej zaposlila v dobrepoljski osnovni šoli, leta 1929 pa jo je pot zanesla v Zavod za slepo deco v Kočevju, ki je bil ta čas le trirazrednica. Mira Dobovžkova dela s slepimi otroki ni vzela le kot službo, ampak so zanjo ti otroci pomenili precej več. Kmalu je bila tovarišica Mira ime-novna za ravnateljico Zavoda in je to z nekaj kratkimi presledki ostala vse do leta 1963, ko je odšla v zasluženi pokoj.
Da bi res lahko pomagala slepim, si je v Beogradu pridobila defektološko izobrazbo, svoje znanje pa je izpopolnjevala tudi na štu-dijskih potovanjih in obiskih naprednih zavo-dov za slepe v Gradcu, na Dunaju, v Lienzu in Berlinu.
Težko je v nekaj vrstah našteti vse, kar je Mira Dobovškova naredila za slepo in slabo-vidno mladino. Po drugi svetovni vojni se je Zavod preselil v Ljubljano, kjer je ob Langu-sovi ulici dobil nove prostore. Prva leta po osvoboditvi se je Mira Dobovškova povezala z ameriškimi rojaki in tako gojencem Zavoda priskrbela učila in ostale pripomočke.
Vsa leta svojega bogatega življenja se je trudila, da bi se usposabljanje slepe mladine razširilo in spremenilo, da bi otroci in odrasli slepi živeli prav tako čim bogatejše in ustvar-jalno življenje in jih njihova slepota ne bi prisilila, da bi stali ob njegovem robu.
Mira Dobovškova je napisala vrsto strokov-nih člankov, njen je dokumentarni film Kaj se je Zvonko naučil, v delo Zavoda je vnesla številne svetovne dosežke na področju tiflope-dagogike, skrbela je za to, da so se gojenci zavoda udejstvovali v številnih zunajšolskih dejavnostih . . . Pravzaprav nosi vse delo za-voda pečat njenega truda in vneme, želje, da bi slepim in slabovidnim dala kar največ.
Gojenci Zavoda so Miri Dobovškovi ob vi-sokem jubileju pripravili prisrčen program in ji tako pokazali, kako so srečni, da je v njihovi sredi, pokazali pa so ji tudi, da njeno delo iz leta v leto rojeva sadove. Ob visokem življen-skem jubileju Miri Dobovškovi čestita tudi naše uredništvo, obenem pa ji tudi mi iahko rečemo hvala za vse, kar je v svojem dolgem življenju naredila za vse nas.