Klekljanje 1, Založba Karantanija, Ljubljana 1995, 78 str., 6 ilustracij
Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport je pri založbi Karantanija ob koncu leta 1995 izdal knjižico Klekljanjel. Namenjena je učenkam poklicne čipkarske šole v Idriji kot učbenik, označena pa je tudi kot strokovni priročnik. Obsega 78 strani z besedilom, risbami in fotografijami ter 6 delovnih listov. Vsebina učbenika je sistema-
tično razdeljena v pet glavnih poglavij, ki pa so razdeljena še v podpoglavja. Avtorice knjige so: Katica Poljanec, Marinka Rupnik, Dragica Česnik, Irma Sedej in Metka Tratnik, vse učiteljice Čipkarske šole Idrija.
To ni prva tovrstna knjiga v slovenskem prostoru. Že leta 1988 je pri Delavski enotnosti izšla knjiga Klekljanje avtorice Mire Kejžar, ki je po obsegu obširnejša in je tudi zastavljena kot priročnik.
Knjižica Klekljanje 1 je napisana po pedagoških zakonitostih za učbenike in je na prvi pogled zelo sistematična in nazorna. Tudi zato, ker postopke dela ponazarja z barvnimi skicami. Vendar ne čisto dosledno in ne pri vseh vzorcih oziroma tehnikah. Niso pa to še barvne kode, kar je v mnogih evropskih deželah priljubljena in priznana metoda učenja klekljanja. Bralca pa, katerega namen ni, da bi se naučil klekljati, ampak spoznal nekatere osnovne pojme s področja klekljanja oziroma izdelovanja idrijskih čipk, kar malo razočara. Manjkajo namreč razlage ali celo definicije nekaterih osnovnih pojmov, na primer kaj so tehnike klekljanja, katere so, imena tipičnih vzorcev itd. Seveda se izkaže zapisovanje takih definicij kot izredno zahtevna naloga, in tudi veliko vprašanje je, če je ta knjiga glede na svoj namen res primerno mesto za te zapise. Vendar zaradi strahovitega pomanjkanja tovrstne literature pri nas, si vsi, ki se s tem ukvarjamo, tega zelo želimo, in od vsake nove izdaje to pričakujemo. Tudi neupravičeno.
Najobsežnejše poglavje v knjigi je naslovljeno TEHNIKE ČIPKANJA1. Zame osebno je to grd izraz in zato nesprejemljiv naslov. Knjiga namreč v celoti govori o klekljanih čipkah. Vemo pa, da se čipke lahko tudi kvačkajo, šivajo, vezejo itd. Zato bi bil mnogo bolj ustrezen, predvsem pa natančen naslov TEHNIKE KLEKLJANJA2.
Ker je knjiga delo učiteljic idrijske čipkarske šole, ki nepretrgoma deluje že 120 let (ustanovljena je bila 17. oktobra 1876), le-te v pisno obliko prenašajo pravzaprav model idrijske čipkarske šole. Predstavljeni so načini izdelave čipk, ki so jih prevzele od svojih prednic ali jih ustvarile same. Zato bi si želela (nisem pa si upala pričakovati), da bi bil v knjigi vsaj enkrat zapisan izraz idrijska čipka. Izraz, ki ga mi, domačini, tako zelo želimo imeti, drugi pa nam ga oporekajo. Mnogi se z njim ne strinjajo in iščejo druga nadomestna poimenovanja kot na primer avtorska čipka, slovenska čipka, čipka iz Železnikov, žirovska čipka, in najbrž še kaj.
Vendar moramo eni in drugi ustreznost svojih stališč strokovno še dokazati. Predvsem mi iz Idrije smo kljub dolgi tradiciji klekljanja v kraju, o tem, katere čipke in kako smo jih izdelovali, premalo pisali. Edino, kar z gotovostjo lahko trdimo, je, da je Idrija zgodovinsko izpričan center izdelovanja klekljanih čipk na Slovenskem, od koder se je preko idrijskih učiteljic znanje širilo navzven. Ta priročnik, ki z naslovom Klekljanje 1 napoveduje svoje nadaljevanje, pa je prvi zelo konkreten korak na poli samodokazovanja.
Opombe:
1 V SSKJ I (Lj, 1970) na strani 300 piSe - ČIPKATI: DELATI, IZDELOVATI ČIPKE;
2 SSKJ II (Lj. 1975) na strani 330 pa pravi - KLEKLJATI: IZDELOVATI ČIPKE S KLEKLJI
Ivana Leskovec