= rriseg~ onskega Pav st z starejše misijonske zgodovine kanadske . Po angleščini priredil Ant. Huonder S. iz nemščine poslovenil A . Kr. fiI WI LMF2IMEMMEPW,RIIMI#9 NEEEIMPMNNME l . Na pot odpravljeni . Povest, ki jo tukaj nudimo svojim mla dim čitateljem, nas vede v temne jelkov e gozde do divje romantičnih jezer in rek Gorenje Kanade. Godi se v prvi polovici 17. stoletja. Takrat se. je nahajalo še prav malo naselbin v dolini velike reke sv. Lovrenca. Dandanes pa plove po njenih veličastnih , zeleno modrih valovih ob mnogoštevilni h mestih in visokih stolpih na stotine krasni h parnikov. Široko vodovje tega divnega veletok a se je valilo nad 400 milj daleč po prostranih , samotnih gozdovih, v katerih je našel Evropejec le na treh, daleč vsaksebi ležečih kraji h bivališča omikanih ljudi : Kvebek, Montreal in Trois Rivieres (Troa Rivjer) . Tukaj in po raztresenih selih jezuitskega misijona in kanadske kožuhovinarske družbe je živelo vs e belo prebivalstvo Nove Francije, kakor se j e takrat imenovala Kanada. Vsega vkup jih je bilo kakih 300 duš . Njihovim ubožnim seliščem je skoraj zmirom grozila nevarnost , da jih napadejo sovražni indijanski rodovi . Ob bregovih velikih kanadskih jezer in v temnih lesovih je gospodaril namreč" takra t še Indijanec skoraj popolnoma po svoji volji . V misijonski zgodovini sta važna posebno dva rodova : Huronci in Irokezi. Po svoji telesni moči, hrabrosti in enotni na rodni razdelitvi sta ta dva rodova prekašal a vsa sosednja plemena . Dasi so si bili sorodni , živeli so vendar med seboj v neprestane m sovraštvu in vojskovanju, ki je po prihod u Evropejcev postalo le še bolj krvavo. Vzrok pa je bil sledeči. Huronci, ki so šteli nekako 30.000 duš in so stanovali na severnem bregu huronskega jezera v kakšnih 18 dobro utrjenih vaseh, sprijaznili so se bili takojskraja s francoskimi naseljenci. Brž ko so zvedeli, da so prišli » beli možje" do rek e sv. Lovrenca, so se pripeljali v svojih lahki h brezovih čolnih in jim začeli prodajati bibrovino in drugo kožuhovino. Sloviti francoski poveljnik Champlain (beri : Samplen) je sprejel goste prijazno in sklenil z njimi zvezo. Silna pest tega junaka jim je kmal u prav dobro prišla v boju proti Irokezom . » Mož z železnimi prsi" — tako so ga imenovali zaradi njegovega železnega oklepa — je bil kmalu njihov najboljši prijatelj . „Pridi v našo deželo, kupuj pri nas bibrovino, se zidaj trdnjavo in nas uči pravo vero,” tako so mu govorili glavarji, ko je stopil k njim, — 5 - sedečim ob plapolajočem stražnem ognju . Champlain je nato Huroncem res posla l misijonarje — med njimi slovečega očeta Brebeufa -- in tako je nastal cvetoči misijo n huronski . Vse drugače je bilo pri Irokezih, ki s o hlepeli samo po bojni slavi. Njihova največja zabava je bila gledati, kako se ubog i ujetniki na mučilnem kolu borijo s smrtjo . Dve stoletji so bili strah ne samo sosedni m rodovom, ampak tudi francoskim in angleškim naselbinam . Samo enemu se je bilo dozdaj posrečilo, da jih je krotil, in to je bil hrabri Champlain . V zvezi s Huronc i jih je napadel v njihovih utrdbah in jitn vze l slavo, da so nepremagljivi. Njegovo ime je bilo postalo za nje nekako strašilo in ji h je brzdalo dolgo časa . Leta 1635. pa umre Champlain. Do tedaj so se Irokezi srdili bolj n a tihem, zdaj pa jim je napočil čas maščevanja. Holandski trgovci v današnjem Alban yso jim bili iz nevoščljivosti- do Francozo v preskrbeli strelno orodje. Pri Mohavkih, k i so od peterih irokeških rodov stanovali najbolj na vzhodu, bilo je že nad polovico njihovih vojnikov oboroženih s puškami . Tako so divji sinovi gozdov prišli v posest oni h » železnih gromovnikov", katerih glas jim je poprej prizadeval toliko strahu in groze . V tem razburjenem, divjem času se god i naša povest . - 6 Bilo je leta 1642 . Kvebek, središče kanadske kolonije in njene nemirne zgodovine , je še majhno mestece ob spodnjem tek u reke sv . Lovrenca . Vrsta kolib, skupina skladišč za blago, mali uršulinski samostan i n s prstjo ometana in z bičjem pokrita lesen a hiša jezuitov, to je vse, kar zagledamo o b vznožju strmih obrežnih pečin . Na robu te h pečin, kjer se dandanes dviga ponosna angleška trdnjava, videti je bilo že tedaj obris e male utrdbe, sezidane v obrambo proti Indijancem. Z njenih nasipov je plapolala v jutranji sapici francoska zastava in žrel a topov, blesketajočih se v solnčnih žarkih , so zrla grozeče doli na reko . Ne daleč od trdnjavskih nasipov je stala nova jezuitska kapela . Menihi so praznoval i danes — bilo je 31 . julija — god svojega slovitega ustanovitelja sv. Ignacija. Ravno je bila dokončana velika maša in zadnji oblačk i kadila so pluli skozi odprta okna . Skozi vrata se je vsipala truma pobožnih prebivavcev, na čelu jim novi guverner v rdečem plašču malteških vitezov. Spremljala ga je četa častnikov in nekaj očetov jezuitov . Mali božji hram je- bil kmalu prazen in le večn a luč je kakor zvest čuvaj mirno brlela pred tabernakljem. Samo eri mož v črni redovni obleki je še klečal pred oltarjem, zatopljen v globok o pobožnost. Bil je visoke postave, široki h pleč in močnih prs. Po odločnih, ostrih potezah na njegovem obrazu bi bil marsikd o sodil, da je bil kakor ustvarjen za vojaka. Ali videlo se je, da je dolga leta preživel v zatajevanju v šoli sv. Ignacija in sv. Fran čiška Ksaverija. To mu je vtisnilo znak duhovnega dostojanstva in duševne plemenitosti, tako da je pogled na tega mož a vzbujal obenem spoštovanje in zaupanje . Bil je to sloveči huronski misijonar oče Jane z pl. Brebeui, potomec starodavne plemiške rodovine iz Normandije. Prištevati se je moral najbolj odličnim apostolom, kar jih zaznamuje zgodovina katoliških misijonov. Globoko priklonjen in s pobožno sklenjenima rokama je klečal hrabri vojak Kristusov pred svojim zapovednikom. Dosti mu je imel povedati ; zakaj dolgo, dolgo je trajal pogovor. Molil je za uboge Indijance, zlasti z a svoje ljube Huronce. Divjaki so bili nje gova edina skrb, edina želja mu je bila , da bi v zmoti živeče otroke pustinje pri peljal na pravi pot. Dobro ve, da bo moral neizrečeno trpeti in se žrtvovati ; bojne sekire Irokezov in strašne muke ga čakajo — toda to ga ne straši . Kaj je lepšega, kakor svojo kri preliti za Odrešenika ? „Sprejmi, Gospod,” šepetajo njegove ust nice, » sprejmia mojo kri in moje življenje, da le rešim kaj duš." Tako je molil apostol . Bilo je nekaj tednov, odkar se je bil oče Brebeui srečno povrnil v Kvebek iz od — 8 — daljene misijonske postaje Sault de St . Marie. V krogu svojih sobratov se je bil nekolik o odpočil in z njimi praznoval domači praznik , ki jih je navadno združeval vsako leto . Naslednjega dne se je imel zopet vrniti v divjino. Se nikoli ni bila pot tako nevarna kakor ravno zdaj, ker so povsod prežale irokeške čete. Toda mladi misijon je potrebova l njegovega krepkega vodstva in ognjeviteg a srca. Strahu ni ta silni možak poznal nikdar in srčnost in čudovita spretnost njegovi h Huroncev sta ga bili že večkrat srečno pri vedli čez irokeške pokrajine . Slednjič je misijonar vstal in se obrnil, da bi odšel . Njegove srčne oči so plamtele svetega navdušenja. Bilo mu je, kakor da bi mu bi l božji zapovednik zaklical : „V boj, jaz bom s teboj! ” Pred kapelico je dobil četo Huroncev . Visoke, močne postave z žilavimi, rjavim i rokami so stale tukaj trdno in nepremičn o kakor iz brona vliti kipi. Spredaj po prsih in po vratu so se jim vsipali priprosto spleteni dolgi, črni lasje, katere je krasilo neka jptičjih peres. Z ram so jim visele lepe bivolove kože, segajoče do pisanó prepleteni h čevljev. Tih „au, au” (vzklik začudenja in po hvale) je bil začuti iz njihovih vrst, ko j e visokorastli oče Brebeuf prestopil cerkven i prag. Ker je bil misijonar odločnega in možatega značaja , se je bil divjakom zel o prikupil. „Otroci moji,” nagovori jih misijona r pristopivši k njim, » pogovarjal sem se z velikim Duhom. Zdaj je vse v redu, jutri odpotujemo. Glavar, upam, da bo dotlej vse pripravljeno . " „Dobro,” odvrne eden izmed divjakov , katerega tri ponosna orlova peresa ozna čujejo kot glavarja. „Ahazistari je slišal, kar je govoril njegov oče . ” »Koliko mladih vojnikov ima s sebo j hrabri glavar? " Indijanec odpre in sklene šestkrat svoji roki, kar je pomenilo 60 . » Koliko čolnov? " » Osem. " „Dobro. 1--Iuronci so hrabri kakor medvedje v temnem gozdu in premeteni kako r bibri v reki. lrokezom bo izpodletelo . ” Na trdem obrazu glavarjevem zaigr a lahen smehljaj . „Moj oče je dobro govoril. Irokeške skve*) bodo vračajočim se svojim vojnikom napravile ženske suknje. ” „Dobro torej ; jutri ob zori . ” Ahazistari prikima. Oče Brebeuf, ki j e vedel, da se sme popolnoma zanesti na hrabrega glavarja, se poslovi s prijaznim pozdravom in se napoti proti misijonski hiši. Vse popoldne se pripravljajo za prihodnje jutro. *) Squaw (izgovarjaj skva) indijanska žena. Treba je bilo mnogo stvari vložiti i n paziti, da se kaj ne pozabi. Poleg tega ni manjkalo : obiskovavcev. Misijonska hiša je namreč vkljub svojem u siromaštvu hranila čudesa, o katerih je šel glas do skrajnih mej huronske pokrajine. Zato je bila hiša vedno polna mladih in stari h vojnikov, ki so se svetili od masti in olja, napravljenega iz semena solnčnic. Njihovi kodri pa so bili zmršeni kakor konjska griva . Najbolj čudna se jim je zdela stenska ura . Priprosti divjaki so čepeli na tleh po cel e ure in tiho čakali, da bi zaslišali njen glas. Mislili so, da je živa, in radovedno povpraševali, kaj da jé . Ko je odbila, zaklica l je mali Francoz Alojzij, katerega bomo še večkrat srečali v naši povesti, hitro : » Stoj! " — in v začudenje vse družbe je umolknil a poslušna ura. Zdaj so začeli celo stari vojniki spoštovati malega bledoličnika. Drugo čudo je bil ročni mlin. Indijanci se kar niso mogli naveličati vrteti ga in so vs o svojo žitno zalogo zmleli naenkrat. Kar ob um pa so prišli, ko jim je Alojzij pokaza l povečevalno steklo odeta superiorja in s o videli, kako se je mala muha izprernenil a v strašno pošast. » Kaj pravi kapitan?" vprašali so navadno stopivši v hišo. Ta častni naslov s o namreč dajali uri. » Ce bije dvanajstkrat," razlagal je mal i Alojzij, » tedaj pravi : Obesite kotel in ku bajte! in če bije štirikrat, pravi : Vstanite i n pojdite domov! " Po tej razlagi so se Indijanci tudi vestn o ravnali. Ko je ura odbila štiri, vstali so vsi in dali očetom za nekaj časa mir. Tedaj pa so očetje vrata zapahnili in se zbrali okol i okorne hrastove mize . Bili so to možje, kakor se ne zberej o mnogokrat. Vse je presegal po svoji ve likosti širokopleči oče Brebeuf, ki je s košatimi obrvmi in kratko, že močno osivel o brado sedel med družbo kakor general . Dalje je bil navzoč stari, 'častitljivi superior oč e Le Jeane, pobožni ustanovitelj misijona ; poleg njega je sedel mali, šibki oče Jogues , katerega ni noben Indijanec prekosil v teku in katerega so divjaki kasneje strašno mučili ; potem nekdanja dvorna pažeta očet a de Nouet in Garnier, od katerih je zadnji poleg očeta Brebeuia najbolj poznaval huronski jezik ; slednjič" pogumni Chaumont , Daniel, bogoljubni Lalemant in drugi . Bili so sami možje, ki so bili vsi junaškega duh a in ki so poznali na zemlji samo eno željo : reševati duše in v ta namen žrtvovati vse , če treba celo lastno življenje, In res so skoraj vsi sklenili svoje apostolsko delovanje z mučeniško smrtjo. O čem so sedaj govorili? Pomenkoval i so se, kakšnih uspehov more pričakovati misijon, pripovedovali si svoje doživljaje, posvetovali se o prihodnjih potovanjih in 12 nevarnostih ter ljubeznivo, prav po bratovsko hrabrili drug drugega . Potem jim je oče superior počasi in slovesno prebral pravila , ki jih je izdal red za svoje misijonarje. Kot zelo izkušen mož jim je pridodal tudi ne kaj lastnih nasvetov. Ta navodila so ohranjena še zdaj in so zelo poučna. Tako n. pr . se glasi neki odlomek : „Ljubite Indijance kakor brate. Ne dajte, da bi vas dolgo čakali pri vkrcavanju. Privzdignite rob svojega talarja, da ne prineset e prahu ali vode v čoln, kajti v tem oziru s o Indijanci zelo zamerljivi ; iz ravno tega vzroka si sezujte čevlje in nogavice. Pazite, da jim v čolnu vaš klobuk ne bo delal napotja. Jemljite s seboj kresilni kamen, da si morejo prižigati pipe in ponoči ogenj ; kajti s takimi malimi uslugami si pridobite njih srca. Ne bodite Indijancem nadležni i n jih ne povprašujte preveč ; prenašajte molč e njihove napake in se delajte nasproti nji m zmirom vesele. Ne prizadevajte jim sitnosti in precej vzemite, kar vam ponudijo ; če se obotavljate, jih to žali. Pokusite torej njiho v sagamite (indijanski močnik) tako, kakor ga skuhajo, naj bo dober ali slab . Spominjajte se zmirom, da iščete Kristusa in njegov kri ž in nič drugega. ” Tako so govorili in delali ti možje . Ker je nameraval oče Brebeuf naslednjega jutra zgodaj odpotovati, poslovi se 13 - že zvečer pri svojih bratih in sobojevniki h ter jih vse po vrsti objame. Kdo ve, če jih bo videl še kdaj ? 2. V čolnu. Bilo je rano zjutraj prvega avgusta 1642. Prvi žarki poletnega solnca so se svetlikal i za jelkami vzhodnega gozdnatega pogorj a in se trenutek kasneje že razlivali po bleske tajočem se vodovju reke sv. Lovrenca. Lahna jutranja sapica je pihljala . Bliščeči valovi so se igrajoč lovili v solnčnem svitu in s e razbegavali pred brezovimi čolni, ki so gnan i od krepkih rok, urno rezali samotno vodno pot. Ti čolni so tvorili malo huronsko bro dovje, s katerim je bil oče Brebeuf nastopi l pot v divjino. Bilo jih je osmero ter so v dolgi vrsti plavali drug za drugim. V vetru so plapolali dolgi, črni lasje Indijancev, k i so sedeli pri veslih. Sto sočutnih oči je gledalo z brega odhod in iskalo visoko postav o očeta Brebeufa . Misijonar je sedel v glavarjevem čolnu, ki je bil zadnji v vrsti, iri je tiho molil iz svojega velikega brevirja , ležečega mu na kolenih. Poleg njega je stal- Alojzij, mali živahni francoski deček, s kate rim smo se bili že seznanili v misijonski hiši .. Alojzijev oče je bil hraber častnik, ki je pred letom dni z misijonarji prišel sem kaj iz Francoskega. Deček je bil na morskem potovanju zbolel. Zato so ga bili stariši 14 - pustili v Kvebeku pri njegovi teti v uršulinski bolnišnici, z drugimi otroki pa so bil i odšli naprej v novo ustanovljeno naselbino Montreal. Ob skrbni postrežbi samostanski h sester je Alojzij ozdravel že pred več časom in njegova mati je željno čakala, da bi bila zopet združena s svojim ljubljencem . Prosila je očeta Brebeufa, da bi dečka vze l s seboj v Montreal. Toda materi ni bilo usojeno, da bi kmalu videla svojega sinčka . Alojzij seveda ni slutil nevarnosti, ki so ga čakale. V pozdrav je veselo mahljal s svojim belim robcem proti malemu samo stanu, ki se mu je bil tako močno priljubil. Ondi so zdaj gotovo stale dobre sestre pr i oknih in gledale odhajajoče potnike . V trdnjavici pa se je v tem hipu dvigni l proti nebu bel oblačec, in rdeč plamen j e švignil iz topa. Zamolkel grom je zabobnel čez reko, z druge strani pa se je oglaša l večkratni odmev od gorá, ki so se vlekl e ob južnem obrežju . Tako je poveljnik pozdravil za slov o odhajajoče junake in apostolskega blago vestnika. Oče Brebeuf dvigne svoje oči od velikega molitvenika in smehljaje zre proti utrdbam, raz katere je plapolala francosk a zastava. Z dopadajenjem jih misijonar gleda nekaj časa. Obrnivši se, pogleda glavarja , ki je sedel ob veslu. Ahazistari se je tem -15 -' nega očesa oziral po gorah, od katerih je prihajal odmev. » Glavar, zakaj gledaš tako mračno ? Kaj te vznemirja?" „Ti-le gromovniki bledoličnikov”, še peta glavar, „so sicer dobri, ali preglasn i so. Njihov glas sega čez gore in Mohavki ” — pri tem pokaže proti jugu — „jih slišijo in pravijo : Cujte, čujte, to je grom Francozov. Njihovi čolni so odpluli. Na noge! Zalezujmo jih in vzemimo jim njihove zaklade! ” Glavar je imel prav . Oče Brebeuf m u pritrdi in potem molči . Po kratkem premišljevanju mu reče : „Morda misli huronski glavar, da bi bilo boljše, če bi šli peš in tako skozi gozde dospeli v naselbin o Ottawa? ” Ahazistari odmaje z glavo. „Oče, pot je dolga, mali bledoličnik je šibek, in stopinje črne suknje so široke in globoke . Tekoča voda ne ohrani nobenega sledu, i n huronski čolni so hitri in varni. Oče, najbo, kakor je. Huronci so jaki, Mohavki najle pridejo.” Glavar se pri tem po stran i ozre na svojo bojno sekiro, ki je ležala zraven njega. — S tem je bila ta zadeva ure jena. Colni so bili različne velikosti . Spredajje plavalo šest dolgih, ozkih bojnih čolnov , potem pa je sledil širši in močnejši tovorn i čoln, ki je nosil vse potrebščine indijanskega - 16 apostola. Tu se je nahajal iz brezovega lubja spleten koš z oltarno opravo) sodec mašnega vina in dve veliki škatlji za hostije . Vse to je bilo skrbno spravljeno pod debel o bivolovo kožo. Tam zopet so ležale drago cene stvari, odločene za menjavanje ali ko t darila divjakom, kakor n . pr. bakreni kotli , železne ponve, sekire, noži, sukno, trnki , železne osti za pšice, pisani stekleni biseri, živobojni suknjiči za ženske in otroke, posebno dosti pa je bilo tobaka . Tobak je bil Indijancu še bolj važen in potreben kakór kruh. Le kadar je puhal modre oblake dima proti stropu svoje koče , prišlo mu je kaj pametnega na um. In kakšno bi bilo posvetovanje starih vojnikov , če bi ne bil krožil med njimi prižgani kalumet (pipa) ? „Crna suknja,' raste v deželi tam z a oblaki tudi tobak?” je vprašal dolgi Tuvaruva še pred kratkim pri pouku. V šali mu je mali Alojzij zatrdil, da rastejo tam cel o najlepše pipe po drevju, kar je starca docela umirilo. Potovali so jako urno. Ko je bilo solnc e priplavalo nad gorske robove in je že toplejše sijalo, so pustili Kvebek že daleč zadaj. Cimdalje bolj divja in samotna j e prihajala okolica. Tu je molel del hriboveg a vznožja v reko kakor orjakova noga; tam se je dvigala nad valovi vrsta z gozdi porastlih otokov. Nekateri teh otokov so bili 17 -- skaloviti, divji, in njihovi bregovi so strmo , skoro navpično segali v reko. Drugi pa so bili položni in prijazni in le malo višji nego vodna površina. Med njimi je tekla reka tukaj mirno in dostojanstveno, tam zope t peneč se nad globoko ležečimi skalami al i med visokimi pečinami . Ob obeh straneh pa se je kakor temen okvir raztezal kanadsk i pragozd po cele ure daleč. Silno stare smreke in bori, pokriti s sivim, globoko navzdol visečim mahom, so se pripogibali nad reko . Med jelšami in vrbami je plavala ob obrežj u in se potapljala moškatna podgana in se potuhovala eapljajoča divja raca . V globokem, tihem zatoku je stal do vratu v vodi severni jelen , da bi se obranil nadležni h muh ; ko se je pa približalo malo brodovje , se je skobacal na breg, stresel širokovejnat o rogovje, sopihal skozi široko odprte nosnice , da se je daleč slišalo, in slednjič v nerodne m teku izginil v gozdno temino. Mali Alojzij se kar ni mogel nagledat i vse te krasote, in večkrat je moral strog i pogled glavarjev zadrževati radostnega dečka , da ni čudeč se preveč glasno vzkliknil . Kajti čeprav se še niso bili niti za dan pota oddaljili od Kvebeka, jim je bilo vkljub tem u biti previdnim, ker so irokeške tolpe pogostokrat že v teh gozdih stale na preži. Oče Brebeuf je porabil mirni čas potovánja, da je nadalje poučeval tiste Indijance , ki še niso bili krščeni . Odredil je torej, 2 18 - da so bili nekateri izmed njih zaporedoma v njegovem čolnu, mali Alojzij pa je zleze l za ta čas v Vatukov čoln . Mladi vojni k Vatuk, ki je bil » plavemu kodrolasu" posebno prijazen, rnu je rezljal ,lep majhen lok. Lahko si mislimo, kako je to veselilo živahnega dečka in kako je komaj čakal, da bi bil lok dodelan . Misijonar je govoril skoraj tako točn o podob bogati jezik Huroncev, kakor da b i bil njihov rojak. Zato so ga divjaki neizmerno spoštovali, bili so ponosni nanj i u ga poslušali kakor otroci . „Ojiruk,” s tem ogovorom se je misijonar obrnil do krepkega mladega vojnika , ki je pazljivo čepel pri njegovih nogah, » ali veš, kdo je ustvaril rdečega in belega moža? " „Da, oče, to je Monitu, gospod nebes, ” odgovori spoštljivo Huronec . „Ali je ustvaril tudi jelena in bivola? ” » Da, oče, bivola v preriji, jelena v gozdu , bobra, vse je naredil Monitu . " » kadar bo Ojiruk umrl in bodo huronsk e žene jokale ob njegovem grobu, kam b o šel tedaj Ojirukov duh? " „Njegova duša pojde k velikemu Duhu , v deželo onkraj oblakov . ” „In če Ojiruk s svojo močno roko po bije bivola, kam gre bivolova duša? ” ,,Naši očetje so govorili, da gredo duš e bivolov in skokonogih jelenov v lovišč a duhov, kjer jih sence umrlih junakov lovijo, 19 - kakor nekdaj tukaj na zemlji . Pa ni tako. Kadar bivol in brzi jelen pogineta, ugasn e njuna duša in je ni nikjer več . " Oče Brebeuf zadovoljno prikima . Redkokdaj se je namreč zgodilo, da so si njegovi učenci zapomnili pouk tako dobro. „Ojiruk,” reče pohvalno, »ie slava mladih huronskih vojnikov. Besede črne suknje so pšice, katere on pobira in jih hrani v svojem tulu. Dozdaj ni izgubil še nobene . " Ojiruku se zaiskre oči, pohvala ga j e razveselila. Zato si je upal nekaj vprašati , kar mu je gotovo že dolgo ležalo na srcu . „Oče,” reče, » če ni v nebesih bivolov i n urnih jelenov, kaj pa potem tamkaj lovij o duhovi Huroncev? " To je bilo otročje in kočljivo vprašanje , s kakršnimi so ti priprosti otroci narave tak o mnogokrat spravili misijonarja v nemal o zadrego. Radovedno so vsi uprli oči v očeta Brebeufa. Ni' bilo prvikrat, da je moral razvozljati take težavne stvari . „Ali se Ojiruk,” vpraša misijonar smeh ljaje,,,še veseli otročjih iger? " Cedeč se tej misli, mladi vojnik molče skomizgne z ramama . »In zakaj se jih ne veseli več?" vpraša oče Brebeuf dalje. » Ojiruk ni več otrok, postal je drugačen," odgovori mladenič nekako neprijazno kakor bi bil užaljen . »Dobro. Ravno tako bo Ojiruk druga čen, ko bo prišel v Monitov dom nad oblaki . 2 -20 Ne bo si več želel nazaj preteklih dni. Dnevi večnosti bodo boljši." Pohvalno šepetanje njegovih poslušav cev misijonarja prepriča, da so zadovoljn i s tem odgovorom. Oče Brebeuf začne nato govoriti o prvem človeku in njegovem grehu . Posebno vneto so divjaki poslušali, ko jim pripoveduje zgodbo o Kajnu in Abelju . Videlo se jim je na obrazih, da bi bil a Kajnu slaba predla, če bi jim bil v te m trenutku prišel v roke. „To je -bil Mohavek,” mrmra Ojiruk in stiska pesti. Oče Brebeuf vidi in opazi ta izbruh starega narodnega sovraštva . Zato umolkne. Ljubezen do sovražnika, to je bil za te neukročene divjake najbolj nerazumlji v nauk krščanstva . „Mohavki so hudobni,” reče resn o misijonar, „ker ne poznajo velikega Duha . Huronce sovražijo kakor Kajn svojega brat a in si žele njihove krvi. Ce jih pa tudi Huronci zato sovražijo, so potem kaj boljši nego Irokezi? Huronci poznajo in ljubij o velikega Duha, in veliki Duh zapoveduje : Ljubi svoje sovražnike. ” »Kaj praviš, Huronci naj ljubijo Mo havke?" se razkači Ojiruk, in njegovo temn o oko se zabliska. „More golob prebivati s sokolom v enem gnezdu? ” „Au, au,” se oglasi Ahazistari s svojim nizkim glasom. ,,Odkdaj pa je Ojiruk -2 1 golob? Golob je boječ, Huronec pa hraber , in njegova roka je močna kakor orlov a perut. " Oče Rrebeuf pomirljivo položi glavarj u svojo roko na ramo . „Prijatelj, Huronci naj le bodo kakor golobje. Golob je bel in čist. Taka naj bodo srca mojih otrok . Golob je krotak in ponižen. Tako naj bodo tudi Huronci kakor Abel dobri in pravičn i do vseh. Ako pa Mohavki kakor volkov i preže po gozdih in dvigajo sekire za ne pošteno vojsko, potem pa bodi golob kakor orel, ki biva po pečinah. ” „Besede črne suknje so dobre,” odvrn e glavar, „Huronci naj se ne boje Mohavkov , pa naj jih tudi ne sovražijo. ” Ojiruk umolkne . Počasi je milost božj a zmagala uporno, maščevalno naravo teh divjakov. Med takimi pogovori se je bliža l dan svojemu koncu. Zvečer so si na var nem kraju na severnem bregu izbrali prostor, kjer bi prenočevali. Poprej pa je še Ahazistari z nekaterimi svojih ljudi skrbn o preiskal vso okolico . Nikjer niso dobili kakšnega sumljivega sledu . Potegnili so čolne na suho in ob veliki skali zanetili ve č ognjev. Tu so sedeli vojniki v posamezni h skupinah , v rdečem svitu ognja podobn i strahovom, in na viličastih drogih pekli postrvi in ostriže, ki so jih bili nalovili med potom, ter divje race in druge ptiče, kater e je bila zadela njihova nema pšica. 22 -- Nato je zbral oče 'Brebeuf svoje otroke k večerni molitvi. Pokleknili so v krogu okoli njega. „0 veliki nebeški duh!” začne s svojim krepkim glasom, da s.e je daleč razlegalo v tiho noč. Toda Ahazistari mu lahno položi svoj o roko na ramo in reče : » Oče, Mohavki imaj o tanka ušesa in zrak je čist . " Misijonar mu prikima. Veliki Duh je slišal tudi tiho molitev, ki se je iz gozd a dvigala proti njemu . Oče Brebeuf vse blagoslovi, in potem si vsak blizu ognja poišč e svoj prostorček, zavije v bivolovo kožo i n se vleže k počitku . Le šestero oči je še čulo. Oče Brebeuf se je s hrbtom naslonil ila mahovito skal o in zrl v mirno, poletno noč . Nikoli mu ni bilo tako lahko moliti kakor pri pogledu na svetle zvezde, ki so se bliščale na nebu . Počasi s svojimi prsti prebira jagode na molku, in mnoga » Ceščena si, Marija " se dvigne pred prestol nebeške Kraljice te r prosi za uboge otroke divjine. Polagoma pa so mu oči postale težke. Vsled trudnosti, ki je nekdaj Gospoda uspavala sredi viharja, je lezla tudi glava njegovega učenc a nižje in nižje na prsa, dokler ni slednjič sladko zaspal . Na eni strani ležišča je stražil Vatuk , na drugi pa Ahazistari. Od časa do časa je pristopil glavar z mačjim korakom, kakršen je lasten Indijancem, k ognju in ga porav - 23 nal z napol zgorelo vejo . Vrteč so se vsipale iskre kvišku in žarele kakor kresnic e med vejami. Potem je obstal tiho in po slušal . Cudni, skrivnostni glasovi so mu v noči leteli na uho : slišal je, da se v globini gozda grdo dere divja mačka, da šumno pad a na tla suho brstje, da škripljejo težke veje, da v gošči frfotajo ptice in puhajo ribe v bližnji reki . Toda to so bili brezskrbni glasovi mirn e narave, ki se jih ni bilo bati . 3. Napad. Več dni je že trajala vožnja, in ko j e četrtega dne zahajalo solnce, je bilo mal o brodovje že zelo oddaljeno „od varnih zido v montrealskih, Prišli so do najnevarnejšega mesta med obema trdnjavama. Zato sklenejo, da se ne bodo več izkrcavali, ampak, da bodo pluli tudi ponoči, in da se bod o vrli Huronci vrstili pri veslanju . Ahazistari je plul na čelu drugim čolnom in prevzel vodstvo. Puške so skrbno pripravili, sekire pa tako položili zraven sebe, da so jih mogl i v slučaju potrebe takoj doseči . Vsako sumljivo pobočje, vsak otok s o nezaupno opazovali . Lahki čolni so tiho drčah po zelenkasti vodi, ob nje pa so pljuskali valovi. Kaj so si neki tako tiho še petali? Ali bi bili radi izdali nevarno skrivnost, da so pred kratkim pluli neki drugi - 24 čolni po ravno tistem potu? Polnoč je prišla in prešla . Na vzhodu se je danilo, in ž e so se prikazovali obrisi gorá . Južni bregje molel , na teni mestu v reko kakor polotok. S svojimi risjimi očrni je Ahazistar i pregledoval gozdnati porobek obrežja in z a njim se vzpenjajoče pečine . Pazljivi pogle d mu je obstal na širokovejnati jelki . Zdelo se je, da ni zadovoljen s svojim opazo-. vanjem. Z enim udarcem vesla porine svojčoln do svetlejšega mesta, da bi boljš e videl sumljivo jelko. Huronci v sledečih čolnih so zapazili to njegovo kretnjo, ostal i pa so navidezno hladnokrvni in veslali mirn o mirno njega. Poznali so spretnost in pogu m svojega vodnika . Ahazistari je pustil, da ga je tok polagoma gnal nazaj do mesta, kjer je moge l v rdeče se žarečem obzoru določneje videti vrh jelke. Njegovo ostro oko ga ni varalo . Določno je zapazil nad vrhom lahni trepe t zraka. Bil je tenek steber dima, ki se je skoraj nevidno vil kvišku med širokim vejevjem. „Au, Au” je mrmral glavar s tistim golčečim glasom, ki je tako lasten Indijancem . Brž je zopet obrnil lahki čolniče k in kakor pšica urno zdrčal v temno senc o obrežnega višavja . Kakor bi trenil, so m u sledili ostali čolni, in kmalu je bilo mal o brodovje zbrano na gosto skupaj, le še kakšnih sto korakov oddaljeno od brega. Od časa do časa je kakšen brodnik nalahko uda — 25 - ril z veslom po vodi in tako zabranil, da jih tok ni zanašal nazaj . Sto črnih oči j e izkušalo predreti goščavo ob bregu. Oče Brebeuf je zastonj napenjal svoje oči, toda vedel je, da vidijo njegovi spremljevavci boljše. Poln zaupanja se je v svojem srcu obrnil do Boga, da bi jih ščitil v nevarnosti . Postalo je tako tiho, da se je raz ločno slišalo dihati malega Alojzija, ki je mirno spal v Vatukovem čolnu in sanja l sladke sanje nedolžnosti. Med šumljanjem valov in rahlim pihljanjem jutranje sapic e se mu je zdelo, da sliši prijazne besede, in da ga gleda dvoje ljubkih oči . Sanjalo se mu je, da stoji v linah starega trdnjavskega stolpa tam na Francoskem, in njegova mati stoji zraven njega in se ga prijazno oklepa okrog vratu . Hipoma pa je stal pred njim a ob oknu Indijanec divjega obraza in grdo se pačeč jima molil krvav skalp.*) Speči deček je v strahu zakričal. Toda hitro se je Vatuk nagnil k njemu in mu zašepetal n a uho : „Tiho, mali bledoličnih, sicer te slišijo Mohavki . ” Ves zaspan se vzdigne Alojzij in za čudeno gleda okoli sebe. Tukaj seveda ni bilo videti niti matere niti domačije . Med tem pa so Indijanci zapazili ne kaj novega. Ko je brodovje polagoma .) Skalp = koža, katero Indijanec z lastni vred snam e premaganemu sovražniku z glave - 26 plavalo ob bregu, so videli razločno me d visokimi debli pojemajoč svit ognja. Sicer pa ni bilo nikjer sledu o kakem živem bitju . Le prestrašena sova je sfrfotala z veje visoke jelke, in njen hripavi » u-u-u" se je skrivnostno porazzgubil v goščavi . Ahazistari se je natihoma pomenkoval s Haukimo, starim izkušenim huronskim glavarjem . Nato se je njun čoln previdno približal bregu, drugi pa so med tem tiho ostal i na prejšnjem mestu.. „Sledovi Mohavkov,” je šepetal starec, » so tako nerodni, da jih more zapaziti cel o bledoličnik . " Ahazistari mu prikima . »Mohavki so lisice, ali njihov sled je kakor medvedov. " Oče Brebeuf je jima sledil z očmi i n videl razločno, da je bilo navzdol viseč e jelševje na več krajih razmaknjeno, kakor d a bi bila to storila človeška roka. Po ulomljenih in ovenelih vejicah sodeč se je zdelo , da se je nekdo tukaj vzpel na breg . Ahazistari. pripogne s svojo sekiro vej e na stran. » Koliko jih šteje moj oče? " Starec privzdigne tri prste . » Dobro," reče nato Ahazistari, potegne čolniček še bolj v grmovje in s sekiro v roki skoči na breg . I-Iaukima mu sledi . Oče Brebeui je osta l v čolnu s tremi drugimi Huronci, ki so držal i v svojih žilavih rokah puške pripravljene n a strel. Razločno je zdaj sam videl v mehke m pesku, po katerem so žuboreli valčki, tri - 27 napol izbrisane zajede eolnovih hrbtic i n malo naprej očitne sledove človeške stopinje. Mohavki so toraj, če so res brli tukaj, popolnoma znemar pustili, da bi prikrili sled za seboj. To je bilo zelo čudno, in glavarja se nista mogla zediniti, da bi raz jasnila ta nenavadni slučaj . „Mohavki lahko zakrijejo svoj sled,” še peta Ahazistari, „če le hočejo ; zakaj neki tega niso storili?” „To bi bili storili, če bi tukaj stali n a preži,” meni Haukirna. „Vejice so napol uvenele, ogenj je ugasnil ._ Mohavki so odšli proti jugu . ” Haukima se je motil malokdaj. Marsikaj je podpiralo njegovo mnenje. Vkljub temu se Ahazistari ni mogel do dobrega po miriti in sili, da bi sumljive stopinje zasledovala malo dalje. Po gozdu je bilo tako svetlo, da se je med drevjem moglo daleč videti . Stopinje so vodile do strme pečine , ki se je kakšnih 30 korakov od brega visok o dvigala v gozdu ; potem pa so se porazgubil e v kamnitem produ, ki je ležal ob vznožj u skale. Po natančni preiskavi sta dognala, da je bilo v krdelcu kvečjemu deset mož. Ahazistari se umiri . Oba glavarja se vrneta na breg in odveslata. Bila sta že čisto blizu ostalemu brodovju, ko zaslišit a rezko sikanje morzke kače, in z leve stran i je med penastimi valovi pridréal proti njim a čoln . Bil je Vatuk, ki jima je dal sva - 28 rilno znamenje . Stal je pokoncu v čoln u in s prstom kazal skalovito obrežno višavje . Vseh oči so se obrnile v ono stran. Med grmičjem, ki je pokrivalo rob pečine, se j e prikazal grd, živo pobarvan obraz Indijanca , prav kakor ga je mali Alojzij videl v sanjah . „Mohavek!” se je začulo istočasno i z ust vseh. V istem hipu se je zaslišal gla s sove, ki se je razlegal nad vrhovi dreves . Iz goščave pa je kakor v odgovor peklensko zahrumelo rjovenje . Zdajci se je v gozdu posvetilo na več krajih, in z višave je za bobnelo kakšnih 50 strelov. Žalosten otročj i krik se je začul z reke. Potem pa je bilo zopet vse tiho. Gosti oblaki smodnikovega dima so plavali nad drevesnimi vrhovi . 4. Na bojišču . Tiho in polumračno je bilo pod jelkami kanadskega pragozda, in skrivnoste n mir je vladal naokoli ; le spodaj se je slišalo šumenje reke. Na kraju, kjer je ravno kar vršelo divje bojno rjovenje, se je bi l poizgubil vsak glas in izginil vsak človešk i sled. Samo visoka postava je slonela o b deblu velikanske jelke in pazno poslušala v smeri proti gozdu. Bil je oče Brebeu.f. Toda vse je ostalo tiho. Tanjše uho bi bilo morda začulo, da od časa do časa sumljivo šušti suho listje ali pokajo veje. Kaj se je bilo zgodilo ? - 29 V tistem hipu, ko je očetu Brebeuf u udaril na uho bojni krik Mohavkov, začutil je tudi, da je lahki brezov čoln tako brzo šinil po valovih, kakor da bi ga bil kdo iz prožil. Hladnokrvni mir ne zapusti Indijanc a tudi v nevarnem položaju . Ahazistari in njegovi tovariši so izpoznali, kaj jim je storiti , da bi se sovražniku uspešno postavili v bran . Ako bi bili hoteli bežati proti oddaljenem u severnemu bregu, bilo bi brodovje še bol jizpostavljeno sovražnikovemu ognju . Ce bi le ena kroglja zadela tenko brezovo skorjo , moral bi se slabotni čolnič potopiti. Zato je bilo potrebno kolikor mogoče hitro do seči bližnji južni breg, da bi ušli iz sovražnikove strelne črte, in potem v gozdu poiskati pripraven prostor, še predno bi se sovražnik mogel zbrati na obrežju in pre- prečiti izkrcanje. Mohavkov je bilo gotovo zelo mnogo, kakor se je moglo soditi i z števila strelov . Huronsko brodovje se je zasuknilo urn o in s toliko močjo, da so čolni kakor blis k že drčali proti južnemu bregu, ko so po čili sovražni streli. To je bila njihova sreča. Vsled te nagle kretnje niso mogli Mohavl d več tako varno meriti, zlasti ker še nis o bili vajeni nerodnih holandskih pušek . Dve kroglji sta zažvižgali misijonarju ob sencih . Zadeli sicer nista svojega cilja, pač pa s e druga poleg druge zarili v čolnovo steno . — 3o — V naslednjem hipu je že začutil oče Brebeui, da mu stojita nogi v vodi, zakajskozi zevajočo razpoklino so drli šumni valovi v čoln . Zastonj se je Haukima trudil, da bi zamašil vrzel. Voda je bila narastla že za čevelj visoko, rešilni breg pa je bi l še precej oddaljen . V tej silni stiski jim j e pretila smrt s suhega, smrt v valovih . Skoraj nečloveško se je trudilo osem krepki h rok, toda čoln se je komaj vidno premikal . Voda je naraščala višje in višje. Zdaj je dal Ahazistari, ki je stal na sprednjem koncu , z roko neko znamenje. Trije možje so po skakali iz čolna in plavali proti bregu, v eni roki držeč puške in sekire nad vodo . Takoj se je čoln nekoliko dvignil, in še ne kaj krepkih udarcev z veslom, pa so dospeli v obrežno bičje . Kakor bi trenil, so vsi za pustili čoln. » Beži, beži!" zakliče Ahazistari očet u Brebeuiu in mu pokaže s sekiro ob reki navzgor. V naslednjem trenutku pa je s svojimi vojniki že izginil v goščavi . Misijonar hiti po bregu od čolna do čolna, da bi videl, če je kateri njegovih otro k padel v boju. Srce mu trepeta ob misli, da je morda kdo izmed njih brez krsta odšel v večnost. V drugem čolnu najde mrtvo truplo Tehore, katerega je med prvim i Huronci krstila njegova roka. Krogla ga je bila zadela v sredo srca. Oče Brebeuf poklekne in moli za dušo umrlega . Potem 31 hiti naprej. Razločno je poprej slišal bolestni vsklik malega Alojzija. Ali mu je morda sovražna kroglja upihnila mlado življenje? Po daljšem iskanju najde Vatukov čoln, ki je bil skrbno skrit pod vrbovim i vejami. O Alojziju pa ni bilo nikjer nobenega sledu. Najbrž je bil zvesti Vatuk skril svojega varovanca na bolj varen kraj . Oče Brebeuf zopet posluša. Zaslišal je večkrat glas divje mačke, ki se je tuintam ponavljal v gozdu. To je bilo Huroncem znamenje, da naj se zbero. Kmalu nato je z desne in leve strani počilo nekaj posameznih strelov. Zatem je bilo zopet vse skrivnostno tiho. Indijanec se ne bojuje rad očitno, ampak kakor jagvar, 'ki se skriva j in natihoma plazi skozi goščavo ' do svoje žrtve, da jo nenadoma zgrabi nepripravljeno . Oba nasprotnika sta se poznala in vedel a le predobro, da se bosta spopadla in boril a na življenje in smrt. Kakor mačke so se plazili drug proti drugemu, in sto črnih oči se je svetilo v goščavi in med praprotjo . Ko se oče Brebeuf prepriča, da ni v čo1'nih nobenega ranjenca več, prodira, n e meneč se za nevarnost, dalje v gozd proti onemu mestu, kjer je slišal nazadnje streljati. Počasi dalje stopajoč hipoma začuje zadušeno ječanje, ki je prihajalo iz majhnega jarka. V dveh skokih je oče Brebeuf spodaj in se sočutno skloni nad ra - 32 njencem, ki je s proč obrnjenim obrazom stegnjen ležal na strani . Bil je Ojiruk. Na prvi pogled se je videlo, ,da mladi Huronec ne bo živel dolgo . Bleda mrtvaška barva mu je že stopila n a bronasti obraz. Desnico je imel na prsi h krčevito stisnjeno, med prsti pa je kapljal a črna kri in se poizgubljala v pesku. »Ojiruk, moj sin!" ga pokliče oče Brebeuf natihoma . Huronec odpre oči. Ko ugleda misijonarja , razlije se žarek veselja po njegovem obraz u kakor poslednji vztrepet pojemajoče luči . Kazalec leve roke položi na blede ustnice in šepeta : „Vode! ” Misijonar urno vstane. „Vode , da, vode,” to je tudi njemu prišlo na misel, ne samo, da bi utolažil žgočo žejo umirajočega mladeniča, ampak zlasti, da bi ga krstil , predno um smrt odpre vrata večnosti . Izgubiti ni bilo nič časa . Izsušena struga hudournikova mu je kazala najbližji pot d o reke . Gosto grmovje je segalo na nekaterih krajih nad rob jarka in viselo nad globeljo . Da bi ga -kaj ne zadrževalo, je lezel oče Brebeuf previdno med grmovjem . Kar nenadoma pa začuje prav pred seboj pokanj e suhih vej in odurno sikanje vodne kače. Oče Brebeuf zdrsne nehote. Zdajci se vejevje razgrne, temna glav a se prikaže in v naslednjem hipu stopi Ahazistari iz grmovja. » Oče," pravi natihoma, — 33 — » sovražnik je močan, prevaral nas je . Bežati moraš. Pojdi za menoj! " „Ne, glavar, zdaj ne . Mlad vojnik, ki še ni krščen, leži v svoji krvi . Moja dolžnost je, da ostanem . Beži rajši ti, glavar , in reši sebe in svojce. ” „Ahazistari ne bo bežal brez svojeg a očeta,” odgovori glavar in se ponosno vzravna. Zdaj nekaj čudno zašumi od gozd a sem. „Pst !” zašepeta glavar in posluša . Začuje se zamolkel glas mnogih korako v in krik sove . »Uh, Mohavki se zbirajo, Ahazistari mora naprej. Oce, ko slišiš bojni klic Huroncev, vedi, da se borijo za te. Ko uteši š umirajočega ranjenca, potern beži po bregu ob reki navzgor do velike cedre, ki raste samotna na neki pečini . Tam bo Ahazistari dobil svojega očeta ." Po teh besedah se glavar sklone v dve gubi in izgine v grmovju . Misijonar pa urnih korakov hiti navzdol po strmini . Boječ se, da ne bi prišel prekasno, ne pazi nič n a lastno varnost. Slednjič med jelševimi vejami zagleda pred seboj reko. Brž se sklone do vode, napolne z njo svoj širokokrajni klobuk in odhiti nemudoma nazajpo strmem jarku : vse to je trajalo sam o malo trenutkov . „Pij, moj sin!” reče misijonar ljubeznivo ranjencu in stisnjeni klobukov rob 3 — 34 -- nastavi k vročim, žejnim ustnicam. Slastno srka umirajoči hladilno pijačo in se z vdanim pogledom zahvali za izkazano mu dobroto. Zdaj bi imelo priti na vrsto važnejše , za vso večnost odločilno dejanje sv . krsta. Z materinsko rahločutnostjo misijonar pod loži svojo levo, roko pod Ojirukovo glav o in mu na ušesa šepeta dejanje vere, upanja , ljubezni in kesanja za njegove grehe . „Ali hočeš, da te krstim?” vpraša potem umirajočega. „Da, oče, toda hitro . Ojirukova duša je že razprostrla peruti, kmalu bo zletela v deželo velikega Duha. ” Oče Brebeuf poravna bolniku lase raz čelo in ravno hoče privzdigniti svoj klobuk, da bi Ojiruku s par kapljicami po rosil čelo. V istem hipu pa začuti, da ga je železna roka zgrabila za vrat in ga sunila vznak. Klobuk mu je pri tem padel iz roke, in ko pogleda okoli sebe, vidi , da se reži nad njim grdo pobarvan obra z mohavškega vojnika, ki v visoko zavzdignjeni desnici vihti dolg nož. Satansko se smeje Irokez, grdo se pači in pase svoj e oči ob vznemirjenosti svoje žrtve . Očeta Brebeufu obide groza. Ni se bal smrti, č e bi umrl, bi bil le na dobičku — ampak strašila ga je misel, da bi Ojiruk utegni l umreti brez krsta. „0 Bog!” moli v svojem srcu, „Ie trenutek še, samo še en trenutek!” — 35 — Že je čutil, da ga je divjak krepkeje zgrabil za lase — misijonar je dobro vedel , kaj to pomeni — zablisketala se je ostrina , in nehote je zaprl oči. V tem hipu poči strel. Oče Brebeuf je začutil, da ga je popustila sovražna roka, potok gorke krvi se je vlil čezenj, divjak se je opotekel in po tem se zgrudil nanj kakor podrto drevo . Bila je Ahazistarijeva puška, ki je tak o dobro pogodila svoj cilj. Glavar je bil z nekaterimi svojih ljudi skrit v zasedi za skalami, ki so malo dalje zgoraj zapirale jarek . Od tu je videl, kako se je med grmovjem prihuljeno bližal Mohavek, in s strahom za pazil, kakšna nevarnost preti ljubljenem u misijonarju . Strel je moral sovražniku iz dati njegovo skrivališče in njegovo bojn o zvijačo. Toda če bi se bil obotavljal, doletela bi bila duhovnika gotova smrt . Zato se ni nič pomišljal, izprožil petelina, pre d puškino cevjo se je posvetilo, in usodni strel je zagrmel v gozdno tišino. Kakor v odgovor zahrumelo je od vse h strani urnebesno kričanje. Hipoma je oživel vsak grm. Iz goščave je planil tu Huronec, tam Mohavek. Zablisketali so se noži, za vršele bojne sekire in zveneč treskale druga ob drugo. V groznem boju mož proti možu so se spoprijeli nasprotniki . Divji bojni glasovi so se razlegali po gozdu, in med sirovi krik zrnagovavcev se je mešalo smrtn o hropenje njihovih žrtev. 3* — 36 — Brž ko je bil oče Brebeuf svoboden, je skočil kvišku in se oziral po umirajoči h Huroncih . Za Boga, kaj je moral videti ! Ojiruku so bile pošle moči, zgrudil se j e na tla in desnico odtegnil. od svoje rane , iz katere je curljala kri. Smrtna senca m u je stopila na obraz. Oče Brebeuf je,/ položil svojo roko mladeniču na srce. Se je živel. Hitro je misijonar posegel po klobuk , stisnil ga nad čelom umirajočega vojnika i n govoril krstne besede. Obličje umirajočega je razjasnil žarek veselja, podoben ugašajoči luči zahajajočega solnca . V naslednjem hip u pa je razprostrla smrtna tema nad nji m svoja krila, in njegova čista duša je splaval a proti nebesom. Med tem so se bojujoči nasprotniki bol jin bolj pomikali nazaj v gozd . Ahazistariju j e bila prva skrb, da bi rešil „belega očeta” . Zato je velel navidezno umikati se, da b i sovražnika zvabil v drug kraj. Sčasoma se je ta odkriti boj zopet izpremenil v prejšnjega , ko so v zasedah skriti prežali drug na drugega. Glavar je porabil ta čas, da je po iskal misijonarja . V polkrogu je obšel sovražnika in kmalu stal poleg očeta Brebeufa , ves krvav in blaten. „Oče, Mohavkov je kakor volkov v preriji. Tukaj bi te dobili in ubili. Zato beži ! Hodi bolj ob robu brega in hiti ob rek i navzgor, dokler ne zagledaš samotne cedre. Tamkaj dobiš tudi malega bledoličnika. Ko -- 37 -- bodo huronski vojniki prepričani, da si n a varnem, šli bodo za teboj. " „Dobro,” odvrne oče Brebeuf, » bežal bom." Ganilo ga je, da so mu bili vrl i rdečekožci tako vdani . Beg se mu je zdel najboljše sredstvo, da ustavi prelivanje krvi . Ravno se je obrnil, da bi odšel, kar zapazi, ko se je Ahazistari sklonil nad Mohavkovo truplo, da bi mu vzel skalp . „Kajnameravaš?” posvari ga misijonar, „ne one časti mrtveca! ” „Saj je vendar Mohavek, oče, ki je hotel zavratno umoriti mojega očeta . ” „Ne govori tako, to ni krščansko. Ti si ga ubil v pravičnem boju, toda telesa m u ne smeš pokvečiti . ” Glavar takoj uboga. Se enkrat po kaže očetu Brebeufu pot, po katerem na jbi šel, in potem izgine v gozd. Ko je misijonar hitel proti bregu, naznanjalo mu j e močno streljanje, da se je boj pričel znova. Hrabri Huronci so se le s težavo branili. Ker se niso bili izkrcali ob istem času i n na istem mestu, ni mogel Ahazistari zbrat i vseh svojih ljudi . Bojevali so se raztreseni v posamezne gruče proti dvakrat močnej šemu sovražniku . Na glavarjevo povelje so s e njegovi vojaki začeli počasi umikati. Skakali so od drevesa do drevesa in zasledujoče sov ražnike zadrževali z dobro merjenimi streli . Oče Brebeuf še ni bil prišel do reke , ko se že zopet obrne . Njegovo apostolsko — 38 - srce mu brani, da bi zapustil bojišče, kje r morda leži že več njegovih otrok v zadnjih vzdihih . Počaka, da hrup v daljavi nekoliko poneha, in potem urno hiti v gozd. Nož in sekira sta strašno gospodarila . Na gosto so ležali drug pri drugem ali drug na drugem prijatelj in sovražnik, ponekod še p o smrti v divjem objetju in trdno držeč orožje v krepki roki . Med mnogimi mrliči najde tri Huronce, ki so se še borili s smrtjo. Misijonar jih tolaži, in kmalu vsi trije umró v njegovih rokah . Bogoljubni mož zato čut i veliko srečo v svojem srcu . Ko med grmovjem in skalami išče na daljnih ranjencev, ugleda mladega mohavškega vojnika, ki se je z zevajočo ran o na čelu napol onesveščen naslanjal ob drevo . Ker je izgubil že mnogo krvi, morala g a je kmalu dohiteti smrt . Misijonar hitro odtrga velik kos rokava od svoje srajce in ga ravno hoče obvezati, ko zasliši ve č bližajočih se korakóv. Bilo je nekaj Mohavkov, ki so poprej preganjali Humnce in sezidaj vračali, da bi se polastili njihovi h čolnov. Ugledavši misijonarja, katerega s o silno črtili, vsi veseli glasno zakriče . Kakor jata psov planejo nad neoboroženeg a duhovnika. Ze je bil okruten vojnik iztegnil svojo roko, da bi ga zgrabil, pa j o je brž zopet odtegnil. Izpoznal je namreč ranjenca. — 39 — „Kiskepila?” vpraša začuden s svojim zamolklim glasom in z roko zadržuj e sledeče mu tovariše. V istem hipu obkroži četa divjakov klečočega duhovnika, ki ,je mirno nadaljeval svoje ljudomilo delo . Cedečim se Indijancem je ta prizor nekaj novega in nerazumljivega. V svoji nevernost i se eden izmed njih sklone k ranjenčevemu obličju, da bi se prepričal, če se ne moti , da bi „črnosuknježl ” stregel svojemu lastnemu smrtnemu sovražniku . „Kiskepila,” potrdi nato. Indijanci se posvetujejo potihem in oče Brebeuf je razumel le toliko , da je Kiskepila sin velikega glavarja . Po posvetovanju nekaj vojnikov ostane pri misijonarju za stražo, drugi pa hite naprej . Kmalu potem se zasliši od vseh stran i glas sove, katerega so ponovili tudi stražniki. Zmagoslavnim Mohavkom je bil ta glas znamenje, da naj se zbero. Med ujetniki, katere so zvezane vlekli s seboj , je videl misijonar na svojo veliko žalost tud i malega Francoza Alojzija . Vatuk ga je bil poprej, kakor hitro so se bili izkrcali, spravil v varno zavetje . Alojzij je v čolnu dobil majhno rano na rami, ker ga je bila sovražna kroglja nalahko oprasnila . Krvaveča rana je bolela ubogega otroka, ki je zat o natihem jokal. Ta jok pa ga je izdal nekemu Mohavku . Irokezi so čakali, da so se zbrali vs i vojniki. Potem so skalpirali trupla padlih - 40 - Huroncev, pokopali mrtve tovariše in bo gati plen, ki so ga našli v čolnih, naložil i ujetnikom na rame . Po kratkem posvetovanj u so očeta Brebeufa zvezali in mu odločili breme , ki je bilo primerno njegovi krepki postavi . Ranjenca, ki so ga imenovali Kiskepilo, s o položili na nosilnico, spleteno iz sveži h smrekovih vej, in štirje mladi vojniki so g a odnesli. V dolgi vrsti se je vsa četa odpravil a na pot. Spredaj je korakal trop izbranih vojakov, ujetnike pa so dejali v sredo. Tako so potovali čez obrežne hribe po gozde h in grapah proti jugu k mohavškim vasem, ki so bile kakšne tri do štiri dni hoda oddaljene od tega kraja . 5. Glavarjeva prisega . Na kraju, kjer je skalna pečina segala v vodo, se je dvigala daleč vidna, samotna , širokovejnata cedra. Ob njenem ogromnem deblu je sedel na grčavi korenini. Indijanec. Na razgaljenih rokah in plečih so se mu vi deli krvavi sledovi boja. Cevlji so mu bili raztrgani, in celo tri ponosna orlova peresa, ki so mu tičala zadej v laseh, so bila zlomljena. Na njegovih kolenih je počivala puška , svojo bojno sekiro pa je bil naslonil o b deblo. V obraz se vojniku ni moglo videti , ker je imel glavo globoko povešeno in n a obe roki uprto. Rdečekožec je bil ves potrt 42 - način je pa vedel mladi vojnik kaj natančnejega. Ko je stražnik s svojim klicem naznanil, da prihaja čoln, stopi glavar brz o do roba pečine. Njegovo orlovo oko je tako jizpoznaio veslača . „Vatuk”, reče kratko. Zastonj napenja oči, če bi zapazil še kakšno drugo po stavo v čolnu. Med tem se je čoln bolj in bolj približeval in pristal slednjič k bregu . Zaslišal se je žvižg, katerega so Indijanci odgovorili. Čez nekaj časa je zašumelo grmovje in na plana stopi Vatuk, ves po ten, uprašen in krvav. Ahazistari mu vprašajoče zre v obličje, ki je pa obetalo l e malo upanja. „Povej, Huronec, prinaša š kakšno novico o našem očetu in mlade m bledoličniku? ” Vatuk, vzor mladega, krepkega indijanskega vojnika, se vzravna in pokaže z rok o proti jugu. Oči mu zažare kakor goreče oglje. „Sokol je planil nad belega goloba”, začne, „in ga odnesel v svoje gnezdo. Ko bo solnce štirikrat vzšlo in zašlo za gorami, privezali bodo Mohavki » črnosuknježa” in malega bledoličnika na mučiln i kol, in mati malega kodrastega dečka se b o jokala kakor košuta za uropanim mladičem . Vatuk je žalosten. Videl je, kako so krvoločni Mohavki zvezali njegovega očeta, in on ni mogel tega zabraniti ." Mladi yojni k pri teh besedah, razsrjen stisne svoje pesti 43 -'-- Zaradi te novice so bili vsi potrti . Glavar je mrklo zrl v tla . Ali se ni bil on sam samo zavestno ponudil, da bo očeta varno privede l v huronsko deželo? Ali ni bil on sam po miril » svete bele gospe" (uršulinke v Kvebeku) in jim zagotovil, da bo malega bledo ličnika zdravega pripeljal v vigvam*) njegov e matere? In zdaj? Gez nekaj časa reče : » Gujte, vojniki huronski, kaj govor i Ahazistari. Moje srce je žalostno kakor prerija po požaru. Trava in cvetlice — vse se je izpremenilo v pepel . Ahazistari je izgubi l svojega očeta, katerega je bolj ljubil nego samega sebe. Ali je imel huronski narod boljšega prijatelja nego „črnosuknježa” ? J e li bil kateri bledoličnik tako dober kako r on? Ni li bil misijonar kakor bi bil naš ? Ali mu ni tekel jezik naših očetov kako r voda čistega žuborečega studenčka? On j e bil, ki je učil Huronce spoznavati velikeg a Duha nebes, ki ljubi rdečekožce ravno tak o kakor bledoličnike. Pokazal nam je pot, ki drži v lepo deželo onstran oblakov . Vedeli smo za vsa pota v divjini, za to pot pa nismo vedeli, dokler je nas ni učil misijonar. Ce je Huronec stradal, mar ni bila njegov a roka odprta, da bi dajala? Ali niso bile njegove besede žalostnim in umirajočim kako r nočna rosa cvetlicam. Ko je kakor strupen, črn oblak prišla kuga v huronske vasi, in so . 4 ) vigvam koča . -44 junaki ležali v svojih, vigvamih kakor mrtve živali po preriji, kdo jim je stregel, kdo ji h tolažil? Mar ne črnosuknjež? Misijonar j e bil močan in hraber kakor sivi gozdni med ved, mil in krotek kakor nedolžni golob, i n moder in previden kakor glavar pri sedem desetih letih . " » In kje je zdaj moj oče? Kam gre ? Kako bodo žene in otroci v Ihanatiriji (huronska vas) jokali, če se oče več ne povrne ? Kaj bodo rekli stari glavarji ob posvetovalnem ognju, ko izvedo, da so ga mladi vojniki prepustili zobem irokeških volkov? Toda še živ i Ahazistari, sin Ohinatenhua, velikega glavarj a huronskega. Se se pretaka kri po njegovih žilah, in še čuti moč v svoji roki . Njegov pogled je bister, in njegova puška zaden e vselej dobro . Sel bo in iskal očeta in ne bo prej odnehal, dokler ga ne najde . Glejte, kaj dela Ahazistari! " Pri teh besedah zgrabi svojo bojno sekiro in parkrat silno mahne po cedrinen i deblu, da so kosci skorje leteli na levo in na desno. S temi udarci pQčasi napravi na deblu velik križ okorne oblike. S sekiro nan jkazoč glavar nadaljuje : ,,Huronci, poznate to znamenje? To je sveto znamenje, katero nas je učil črnosuknjež. In zdaj dviga Ahazistari svojo desnico in ,prisega pri tem znamenju velikem u Duhu : Sel bo iskat svojega očeta in ne b o počival, dokler ga ne najde. Rešil ga bo iz — 45 -- rok Mohavkov ali bo pa umrl z njim vred . Ahazistari je govoril . " Med govorom je prihajal glavar bolj i n bolj razburjen. Oko mu je žarelo, in na obrazu, ki je bil sicer tako hladen in miren , se mu je bralo ognjevito navdušenje . Sepet pritrjevanja in veselega odobravanja je prihajal iz vrste njegovih tovarišev . Na njihovi h obrazih se' jim je videlo, da so pripravljeni s svojim vodnikom vse poizkusiti, da reš i ljubljenega misijonarja . Nato glavar še reče : „Ahazistari je po mirjen. V očeh svojih bratov bere, da vs i mislijo ravno tako kakor on, in njegovo src e mu govori : našel boš svojega očeta! ” Po kratkem posvetovanju se loči četica. Vatuh naj bi se peljal s svojim čolnom , katerega s strelivom vred Mohavki niso bil i zasledili, proti reki navzgor in zbiral razkropljene Huronce. Dva druga Indijanca najbi v ravno tisti namen šla na četovanj e v nasprotni smeri. Ahazistari pa se z ostalimi vojniki po kratkem počitku vzdigne proti jugu, da b o roparjem tikoma za petami . 6. Na potu trpljenja. V dolgi vrsti so molčeč potovali mobavški vojniki po nehodni divjini . Ko se je solnce bližalo zatonu, ustavil i so se ob neki rečici. Ujetnikom so odvzeli --- 46 njihove tovore in vezi ter jim dali po prgišč e v vodi razmočenih koruznih zrn . To jim je bila edina hrana na tem žalostnem potu . Mali Alojzij je natihoma jokal, Huronci so srpo in temno gledali v tla . Štirje med njim i so bili kristjani, dva pa še nista bila krščena. Oče Brebeuf je videl tihi gnev svojih otro k in premišljal, kako bi jim ga pregnal . Indijanci zelo ljubijo godbo. To je misijonarje napotilo, da so navadne molitve in najvažnejše verske nauke zlagali v priproste, lahk o razumljive pesmice, ki so bile prijetne ušeso m in večne resnice lažje vtisnile v spomin . Oče Brebeuf začne peti rožni venec . „Ceščena si, Marija!” zadoni v tihi večer , skraja natihoma, potem pa vedno močnejše . Znani napev je vse očaral, na prepadeni h obrazih se je umaknila tuga veselemu osupnjenju. Alojzij je nehal jokati in je s svoji m prijetnim glasom tudi pomagal peti, sprva nekoliko boječe, potem pa kmalu že bol j pogumno. Indijanec orjaške postave, ki s o ga klicali z imenom „Volk” in ki je bil vda n očetu Brebeufu, je poskušal najpoprej, da b i se s svojim nizkim glasom pridružil pevcem , in kmalu so njegovemu „ zgledu sledili tud i drugi krščanski tovariši . ,, Ceščena si, Marija ! ” razlegalo se je ubrano, petje med drevjem kipeč višje in višje. „Cegčena si, Marija! ” donelo je proseč in vzdihujoč s suhih ustni c ubogih ujetnikov, in večerni veter je raznaša l te glasove daleč med jelke divjega gozda . 47 '-''"- Mohavki, ki so v gručah sedeli okol i ognjev, in vojniki, ki so dalje od šotora bil i na straži, so gledali čudeč se ta prizor in po slušali ubrano petje sprva nejevoljni, nato radovedni, nazadnje pa z vidnim dopadajenjem . Med Mohavki je sedel tudi Kioba iz huronskega rodu . Pred nekaj časom so ga bil i misijonarji izpreobrnili, kasneje pa je odpade l od prave vere in odšel k Irokezom, ki so ga vzeli za svojega . Kot odpadnik je strupeno sovražil svoje rojake, zlasti » črne suknje" ka r ni mogel videti. Mučil jih je a potu pri vsaki priliki, kolikor je le mogel . Samo on je vedel, kaj pomenja to petje, ki se je glasilo kakor resno očitanje njegovi črni duši . S hreščečim zasmehom je skočil kvišk u in kričal : „Huronski vojniki so race, ki gagajo ob bregu. Hrabri Mohavki naj se obrnejo in za mučilni kol poiščejo drugačnih mož . Ti le so komaj vredni, da jih opljujejo star e babe in jih pretepo s šibami . ” Krščanski Huronci pa se niso dali rnotltl. Ceščena si, Marija!" je zadonelo zopet kot prošnja in molitev do Matere, bivajoč e nad zvezdami. Odpadnika to preziranje še bolj razsrdi. Skoči k očetu Brebeufu, zgrabi ga za sive, redke lase in kriči : „Beli čarovni k naj molči! Njegove čarovnije so izpremeriil e Huronce v stare babe in njihove žene v matere mladih zajcev. ” Mirno se obrne oče Brebeuf proti svojemu mučitelju. Tedaj ga pa zadane stis 48. — njena pest Kiobova. Misijonarju se vlije kr i iz nosa in ust, toda molče sklone aposto l svojo glavo in moli, da bi Bog odpusti l okrutniku. Hrabremu „Volku”, ki je sta l zraven, je nekaj zagomezelo v njegovih velikanskih pesteh . Najraje bi bil z enim udarcem podrl grdina na tla. Toda pred sebojvidi vzgled neomejene krotkosti, in nehote zavzdignjena roka mu zopet omahne . Petje je umolknilo ; le tiha molitev trpinov se je kakor nočna vonjava divje gozdne cvetke dvigala pred prestol božji. Počasi je noč razprostrla svoja temna krila nad okolico. Ujetniki pa so imeli kaj malo počitka . Lakota in žeja, onemoglost in bolečine : vse to jim je branilo, da niso mogli zatisniti trudnih oči . Ko se je druzega dne začelo svitati jutro , so odpotovali zopet dalje . Vodil jih je sam o bistri um kakor vse divjake, ki si znajo določiti smer po napol zabrisanih sledovih i n po stanju solnca. Pot jih je vedel ravno po strmem klancu . Mali Alojzij je komaj, koma jmogel dalje in šepal kakor ranjena srna . Ce bi mu bile pošle moči, bila bi njegova usod a zapečatena : udarec s sekiro, in njegovo krvav o truplo bi obležalo na potu . Kioba je kakor hudobni duh veno-mer priganjal k večji hitrici in zbadal ujetnike z ostrorobim železom . Da bi ušel brezsrčnemu človeku, je napel Alojzijsvoje poslednje sile in pospešil korake . Toda zdajci se spodtakne ob velik kamen, ki je ležal na potu, in z nalahnirn — 49 - krikom se ves upehan zgrudi na zemljo . To videč pristopi Kioba k dečku, sune g a z nogo in mu grozeče zapove, da naj vstane . Ali ubogemu otroku so bile pošle že vse moči. Tedaj Kioba dvigne svoje strahovito orožje k smrtonosnemu udarcu. Indijanec Volk pa zapazi, kakšna nevarnost preti njegovemu ljubljencu. Mahoma pretrga svoje vezi, odvrže tovor in je še ravno prav priskočil, da je s svojo levo roko prestregel udarec, ki je bil namenjen dečku. Iz globoke in široke rane mu je brizgnila kri . Hrabri junak pa se ni zmenil za to, ampak se hitro sklone do Alojzija in vzame slabotnega dečka s svojo zdravo desno roko k sebi, tako da je kodrasta glavica nezavestnega ubožčka počivala na njegovih široki h prsih. Mohavki so se na glas čudili toliki hrabrosti. Bil je res drzen čin, in pogum občuduje Indijanec tudi pri svojem nasprotniku . » Hraber vojnik je", oglasi se eden izmed njih . » Umrl bo na kolu", pritrdi drugi, „i n bo mladim mohavškim vojnikorn pokazal , kako umira junak . ” Huronec pa si zopet mirno naloži tovor in koraka dalje s svojim dvojnim bremenom . „Volk bo nesel svojega malega belega brata”, deje nakratko. Nihče ga ni oviral ; tudi Kibba si ni upal ugovarjati. 50 Ko so prišli čez klanec in dospeli v spodaj ležečo dolino, so zaslišali naenkra t od hribov sem glas sokola. »Kli, kli, kli i " se je razlegalo trikrat zaporedoma in se porazgubilo,v daljavo. Huronci so pazno poslušali. Ce bi jih bil kdo ostro opazoval , bi bil videl, da so se jim veselo zasvetili bakreni obrazi. Vedli so se samozavestnejše , in korak jim je prihajal urnejši . To znamenj e so dobro poznali. Zmota ni bila mogoča. Ahazistari je bil v bližini in jim sledil s trem i tovariši, kajti sokol se je bil trikrat oglasil . Tudi Mohavkom se je zdelo to znamenj e nekako sumljivo zato so se zvedavo oziral i proti gozdu. Toda sokolov glas se je bil po razgubil. Moral je biti torej po njihovih mislih vendar le pravi sokol, ki je v daljavi kroži l nad hribom . '7. Zaveznik. Poseči moramo za dan nazaj. Ravno zlati zahajajoče solnce vrhove jel k in poljublja še enkrat škrlataste valove rek e sv. Lovrenca. Samoten čoln pluje po vod i in lahkotno reže mirne valove . Velike znojne kaplje se svetijo na obrazu veslajočega huronskega vojnika, ki se zdaj ozre v zahaja joče solnce in potem izpremeni svojo pol v smeri proti južnemu bregu. Nalahno škripajoč zavozi čoln na obrežni pesek. Indijane c ga previdno skrije med košatim g6novjenl 5 in s sekiro za pasom in s staro puško v roki izgine v bližnji gozd . Kmalu nato se prikaže ne daleč od tega kraja izza visoke jelke, porastle z mahom, neka druga, čudna postava. Bil je visok, koščen mož razmršenih brk in močn o osivelih las, ki so se mu v redkih kitah vsipali izpod okrogle bibrove čepice . Tesna, zapeta lovska halja iz mehke, ustrojene jelenove kože mu je segala skoro do kolen. Ob ledju jo je spenjal za roko širok usnje n pas, izpod katerega je gledal držaj dolgeg a lovskega noža in nekega drugega, bodalu podobnega orožja. Cez ramo mu je vise l velik rog za smodnik in iz jelenovega usnja napravljena torba za krogle. Močne hlače , narejene tudi iz jelenovega usnja, so tičal e spodaj v prikladnih čevljih, ki so jih bil i francoski sledovniki — in ta mož je očividn o tudi spadal rnednje — sprejeli od Indijancev . V desni roki je držal puško z nenavadno dolgo, tenko cevjo. Oprezno se stari sledovnik približa me stu, kjer je bil skrit čoln, razgrne vejevj e n preišče notranji del čolna. Potem se pripogne in skrbno opazuje slabe sledove v mehkem obrežnem pesku . »Huronski čoln , huronski čevlji, to niso mohavške stopinje" , mrmra in si z levico gladi razmršene brke . Bravca moramo malo natančneje se znaniti s tem možem. Peter Hardi je kot mlad vojak prišel semkaj iz Francoskega i n 4* — 52 -- se boril pod velikim Šampleriom proti Irokezom. Kanadski gozdovi so mu postal i druga domovina, in zdaj je male naselbine francoskih trgovcev preskrbljeval s kožuhovino. Ob priliki je tudi donašal novice o irokeških četah, ki so se klatile po okolici . Pri nekem nenadnem napadu so Irokez i skalpirali njegovo ženo in njegovega edineg a sina, mladega Petra . Starec jim tega ni nikol i pozabil, in kjer se je bilo treba spoprijeti s temi zakletimi sovražniki francoskih naselnikov, se je gotovo udeležil tudi on boja . Na drugi strani je bil prijatelj Huroncem i n ime „dolga puška” — tako so imenoval i drznega lovca in bistroumnega sledovnik a je bilo na prostranih loviščih na prav dobre m glasu. Sklenil je takoj poiskati Huronce, in sreča mu je bila res mila . Kmalu je starec naletel na mladega vojnika. Sledovnik se je poredno smejal, ko je z velikimi koraki hitel za Huroncem, ki j e s svojim nožem vrezaval čudna znamenj a v hib samotnih dreves. Približal se mu je neopažen na kakih 20 korakov in mu glasn o zaklical : »Hola, gospodine Huronec!" Kakor mačka skoči mladi rdečekožec za deblo i n napne petelina pri svoji puški. Toda že v naslednjem hipu jo pobesi ter začudeno in veselo zagolči : „Ufi” Urno stopi na prej in smehljajočemu se sledovniku pod a desnico rekoč : »Huroncem je dolga puškap prijazen." — 53 — „Ha, ha, misliš?” smeje se starec in krepko stisne ponudeno mu desnico. Kdo drugi bi bil ob tem prijaznem stiskanju na