814                                              Slovenska sodobna poezija v očeh Josipa Vidmarja
Svetlana Makarovič
ODŠTEVANKA    Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši, rada grem s poti ljudem, vsako leto rajši, so na pragu stali, so češnje preštevali: te so moje, te so tvoje, te so pa njegove.
Rada gledam rdeči mak,
pa črnega še rajši,
rada imam meglo in mrak,
vsako leto rajši,
so na pragu stali,
življenja preštevali:
ta so moja, ta so tvoja, ta so pa njegova.
Rada pojem pesmice,
psujem pa še rajši,
rada tudi kar molčim,
vsako leto rajši,
so na pragu stali,
mrliče preštevali:
ti so moji, ti so tvoji, ti so pa njegovi.
815
Svetlana Makarovič
PREŠTEVANJE    To glas je, ki prešteva, prešteva tvoje dni, enakomerno šteje živali in ljudi pa vse okoli tebe, pa vse, kar se ti zdi, da se zaradi tebe rojeva in živi, lobanjice se bele kotalijo čez svet, preštevati, preštevati, red mora biti, red. Ne veš, da veter sahne, da se drevo suši, ne veš, da vse, kar vidiš, samo na pol živi? Vse tise je na polju velikega sveta, vse glasnejši postaja šepet preštevanja in veš, da v nekem jutru boš tudi sam preštet, preštevati, preštevati, red mora biti, red.
O črno zrno smrti, ko se na svet rodiš, o belo zrno rojstva, ko ga spet zapustiš, in kadar te prešteje od onkraj, iz teme, morda boš vse izvedel, morda pa tudi ne, mogoče bo trenutek, mogoče tisoč let, preštevati, preštevati, red mora biti, red.