^GORA DRUŠTVO ZA OHRANJANJE IN VAROVANJE NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE VABILO Ob praznovanju 10. obletnice ustanovitve Društva Gora vas 24. junija, na predvečer državnega praznika, prijazno vabimo na proslavo, ki bo na Rupi na Predmeji. V bogatem kulturnem programu bomo obudili spomine na čas pred uradno ustanovitvijo Društva GORA ter na posamezna obdobja in dogodke, ki so zaznamovali prvih deset let njegovega delovanja. V programu bodo sodelovali člani Društva GORA, Društvo podeželskih žena Predmeja in učenci OŠ Otlica, skozi večer pa nas bosta vodili moderatorki Irena Velikonja in Tina Velikonja. Po kulturnem programu bomo večer nadaljevali ob prijateljskem druženju. °pz$' novo vodstvo društva gora NOVO VODSTVO DRUŠTVA GORA Uroš Velikonja Konec meseca aprila je v skladu s poslovnikom delovanja Društva GORA v prostorih KS Predmeja potekal redni občni zbor društva. Po ugotovljeni sklepčnosti je občni zbor odprl dosedanji predsednik Društva GORA, Uroš Velikonja, kije najprej pozdravil vse prisotne člane in v izvolitev predlagal delovno predsedstvo, kije nato vodilo sejo. Za predsednika je bil izvoljen Roman Bratina, kije nato članom v potrditev predlagal poslovnik za delovanje občnega zbora in dnevni red, katerega so člani soglasno sprejeli. Že iz predlaganega dnevnega reda je bilo razbrati, da bo seja zelo pomembna za nadaljnje delovanje Društva, saj je prejšnjim organom društva potekel štiriletni mandat, zaradi česar je bilo treba opraviti volitve članov Društva v vse organe društva. Pred izvedbo volitev je članom Društva podal poročilo še nadzorni odbor, ki so ga člani soglasno sprejeli. Pred samimi volitvami je občni zbor razrešil tudi staro vodstvo društva. V nadaljevanju je predsednik delovnega predsedstva Roman Bratina članom predstavil volilno listo kandidatov, nato pa so se izvedle volitve. Članstvo je kandidate z volilne liste soglasno izvolilo, tako da sedaj novo vodstvo Društva GORA izgleda takole: Upravni odbor Društva GORA Zvonko ŽONTA, predsednik Društva Uroš VELIKONJA, podpredsednik Društva Emil VELIKONJA, tajnik Dmštva Barbara BLAŠKO, blagajnik Društva Julija VIDMAR, gospodar Društva Franc VIDMAR, vodja skupine Edmund Čibej Mitja VELIKONJA, vodja mladinske sekcije Alenka TRATNIK, glavna in tehnična urednica časopisa GORA Branko KRAPEŽ, vodja delovnih akcij Pri pregledu članstva upravnega odbora je zanimivo predvsem to, da seje članstvo Društva tokrat zgledovalo po tako imenovanem ‘skandinavskem’ modelu, za katerega vsi govorijo, daje napreden, saj tretjino članstva upravnega odbora sedaj zastopa nežnejši spol. Nadzorni odbor Društva GORA Simon KOVŠCA, predsednik Benjamin VIDMAR, član - Rajko VELIKONJA, član Disciplinska komisija Društva GORA Milanka NEŠKOVIČ, predsednica Marinko ČIBEJ, član Dušan BRUS, član Gradbeni odbor - Športni park Tiha dolina Roman BRATINA, predsednik - Rajko VELIKONJA, član - Uroš VELIKONJA, član Uredniški odbor časopisa GORA Zvonko ŽONTA, odgovorni urednik Alenka TRATNIK, glavna in tehnična urednica Stanislav MIKUŽ, član Franc ČERNIGOJ, član, lektor - Iztok VELIKONJA, član Po volitvah je predsednik delovnega predsedstva predal besedo bivšemu predsedniku Urošu Velikonja, ki je najprej čestital vsem novo izvoljenim članom in jim zaželel uspešno delo v naslednjem mandatu. Obenem seje za uspešno delo Društva v času njegovega predsedovanja zahvalil vsem članom Društva GORA, predvsem pa bivšim članom upravnega odbora, s katerimi je bil na čelu društva dobrih šest let. Nato je predsednik delovnega predsedstva predal besedo novemu predsedniku Društva GORA Zvonku Žonta, ki seje najprej zahvalil članstvu za izkazano zaupanje. V nadaljevanju je novi predsednik pozval vse člane Društva, da tudi v tem mandatu vsi skupaj združimo moči in dosegamo rezultate, kot jih je Društvo dosegalo Na sliki: Zvonko Žonta, novi v prejšnjem mandatu. Poleg vseh rednih nalog iz letnega plana dela Društva predsednik Društva GORA je predsednik posebej poudaril dve prednostni nalogami, in sicer izvedbi Foto: Uroš Velikonja praznovanja ob 10. obletnici ustanovitve Društva GORA in nadaljevanju gradbenih del v Športnem parku Tiha dolina. V nadaljevanju sta predsednik gradbenega odbora Roman Bratina in Uroš Velikonja podala poročilo o izvajanju trenutnih aktivnostih pri urejanju športnega parka in o finančni konstrukciji ter o nadaljnjih fazah gradnje športnega parka. Te naloge so bile tudi glavne teme dnevnega reda na prvi seji novega upravnega odbora, 18. maja 2006. Po končanem občnem zboru seje članstvo iz prostorov KS Predmeja preselilo v društvene prostore v Tiho dolino, kjer je v skladu s tradicijo potekal krst pred časom sprejetih članov. Za dobro kapljico in bogato obloženo mizo so poskrbeli zdaj že krščeni člani Franc, Ivica in Tine Vidmar, Darko Černigoj ter Uroš in Julija Vidmar. Seveda so vsi, po tradiciji, od svojih botrov prejeli bogata darila. Po končanem krstu seje druženje članov nadaljevalo pozno v noč, ob kozarčku(-ih) pa so se porajale nove in nove ideje za delovanje društva v prihodnosti. krajevni praznik KRAJEVNI PRAZNIK NA PREDMEJI Zvonka Blaško, predsednica KS Predmeja Na sliki: Najmlajši so poskrbeli za prisrčno vzdušje ob praznovanju Foto: Katja Željan Letošnje obeležje krajevnega praznika je potekalo drugače kot ponavadi. Kulturni program seje odvijal kot prvi od petih delov projekta ‘SPLETANJA’, ki ga je oblikovalo Društvo podeželskih žena Predmeja, idejni vodja pa j e gsp. Irena Velikonja, ki tudi sicer veliko pomaga, svetuje in sodeluje z DPŽ. Prvi del spletanj je nosil naslov ‘DRUG Z DRUGIM’, in je bil prav primeren za dogajanje ob krajevnem prazniku, kajti naš praznik je posvečen izgradnji prvega zadružnega doma v Sloveniji; to je bilo aprila 1948. leta. Lahko rečemo, da so bili krajani, ki so gradili dom, pravzaprav začetniki spletanj, mi pa jih danes le nadaljujemo, vendar nekoliko drugače. V našo sredino nam j e uspelo povabiti različna društva in organizacije iz KS in od drugod. Zlasti smo veseli, da so se našemu vabilu odzvali člani društva SENT in VDC - oboji iz Ajdovščine, in MPZ iz Vipavskega Križa. Iz domačega kraja pa so se predstavila: Dmštvo Gora, DPŽ, KUD Prepih, učenci OŠ Otlica in pevke DPŽ pod vodstvom Filipa Vidmarja. Nastopajoči so se skozi kulturni program predstavili na različne načine in tako širši javnosti predstavili svoje delovanje, aktivnosti in rezultate svojega dela. In res smo drug z drugim uspeli omisliti rdečo nitko, ki se vleče skozi spletanja, in spletli všečen kulturni program za vse obiskovalce, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano Doma krajanov na Predmeji. H primorje spletanja VEČER PRI DEPLU Friderika Velikonja .J7 kf 'n 3. junij, prijeten, sicer hladen, pa vendar nenavaden večer - poln spominov, vračanja v mladost, sproščanje domišljije in vabilo na pot, ki nas je vse prisotne popeljala v čarobni svet pravljic in pripovedk. Kajti prav to je bil namen drugega dela »SPLETANJ« in s pomočjo nastopajočih je popolnoma uspel. Pripovedovalci - ga. Ernesta Bizjak, g. Franc Černigoj, gosta iz Istre: g. Marjan Tomšič in g. Konstantin Radoslav - so nam predstavili ljudsko pripovedovanje na Gori in v Istri. Učenci OŠ Otlica, pod vodstvom ga. Ivice Vidmar, so s svojim nastopom zbudili speče vile in vrage v Deplu in nas popeljali v svet domišljije - ki je postal res prekrasen - ob zvokih violine, ki so prihajali izpod prstov violinistke Julije Leben in so pripomogli k mističnemu vzdušju ob Deplu. Moderatorka dogajanja, gsp. Irena Velikonja, je spretno prehajala iz pravljičnega v resnični svet in v pogovoru z ga. Slavko Vidmar v preteklost, kajti v tem Deplu so nekoč prali. Tudi pleničke, ki jih je tokrat za nas oprala gsp. Mateja Blaško. Ob zadnji pesmi DPŽ pod vodstvom g. Filipa Vidmarja in ob pomoči Kresničk, v katere so se spremenili otroci iz ‘KUD Prepih’, smo priklicali še luno, ki nam je svetila na poti na Rupo. Zakaj prav tja-po starem ljudskem izročilu sije treba ‘dušo privezati’ - da ponoči ne leta sem in tja. In mi se temu izročilu nismo izneverili... Na sliki: V večeru pri Deplu smo vstopili v čarobni svet pravljic in pripovedk Foto: Katja Željan spletanja V DEPLU STA ‘SPLETALA’ FRANC ČERNIGOJ IN MARJAN TOMŠIČ Skrivnostno, čarobno... pravljično Katja Željan, Primorske novice Op. uredništva: Prispevek je bil objavljen v Primorskih novicah, 5. junija 2006. ‘Spletanja’ nosi ime večer, v katerem se spletajo zgodbe različnih svetov, pa naj gre za resničnega ali domišljijskega. In gosta takšnega večera, ki so ga v soboto organizirali na Predmeji, sta bila Marjan Tomšič in Franc Černigoj, oba zbiratelja in zapisovalca ljudskih pripovedovanj. S ‘spletanji’ so na Gori pričeli šele pred kratkim, saj je bila sobotna prireditev večer šele druga v nizu tovrstnih dogodkov, a so obiskovalcem brez dvoma pričarali skrivnosten, čaroben, skorajda pravljičen večer. Ob kalu, ki ga domačini poznajo pod imenom Deplo, seje bilo tako mogoče napojiti s sočno narečno govorico sveta ljudskega izročila Gore in Istre, od koder prihajata poznana zbiratelja in zapisovalca ljudskega blaga, Franc Černigoj in Marjan Tomšič. In se od srca nasmejati preprosti ljudski modrosti, kije spremljala tolmačenje onostranstva in pravljičnih bitij, ki so preprostemu človeku velikokrat vzbujala strah - pa naj gre za vile, hudiča, palčke ali bedance... V Deplu so v preteklosti velikokrat prali. O tem je zbranim pripovedovala domačinka Slavka Vidmar, Černigoj pa jo je dopolnil še z dvema zgodbama, saj je Deplo pomembno zaznamovalo njegovo otroštvo. Je kdaj vodne vile ob Deplu videl tudi sam? “Za vodne vile, po pravici povedano, na Gori še nisem slišal, so pa vile menda bile skrite v skalah, še zlasti nad Višnjami. Sicer pa je bilo pojavov, ki si jih je tukajšnji človek težko razložil in se jih zato tudi bal, na Gori precej. Največ so imeli opravka s hudičem. Naš hudiček pa je bil ubogo bitje, ki gaje človek ‘vedno okoli prenesel’,” je povedal Černigoj. Sicer pa se vile pogosto pojavljajo tudi v delih Marjana Tomšiča. “Vile so bile vedno nekakšen simbol za bipolarnost, črno in belo. V svojem delu Norček sem to bipolarnost želel preseči, zato se dobro in zlo združita in se prepletata,” pojasnjuje avtor. Zanimiv večer so pripravili Društvo podeželskih žena Predmeja, Društvo Gora in tukajšnja krajevna skupnost, zgodbe različnih svetov pa so v njem ob pomoči moderatorke večera Irene Velikonja spletali še domačinka Ernesta Bizjak in pripovedovalec iz Istre Košte, violinistka Julija Leben, pevska skupina Društva podeželskih žena Predmeja pod vodstvom Filipa Vidmarja, gledališka skupina osnovne šole Otlica pod mentorstvom Ivice Vidmar in otroci iz KD Prepih. Po zaključenem kulturnem programu pa so si na bližnji Rupi ‘privezali dušo’, dajim, kot pravi ljudsko pripovedovanje, ne bi ponoči, v drugih podobah, letala naokoli. Na sliki: Večerna Gori je bil s 'spletanjem’ naravnost pravljičen Foto: Katja Željan BAR NA OTLICI BRUNA LIKAR s.p. tel: (05)36-49-616 PRI BRUNI DOBITE ČASOPIS GORA IN VODNIK POT PO DOLU GOR IN DOL \___________________________________________________y spomini UTRINEK IZ MOJEGA SPOMINA NA GRADNJO VODOVODA IZ HUBLJA NA SINJI VRH Andrej Bolčina - Dreče Zahribarski V decembrski številki časopisa ‘Gora’, letnik 2004, sem prebral prispevek o gradnji vodovoda na Goro. Berem tudi, da nameravajo prizadevni člani Društva Gora zbrati vsa zgodovinska dejstva o vseh dosedanjih prizadevanjih, da bi ljudje na tej visoki planoti, ki seji pravi Angelska gora, dobili vodo k svojim hišam. Morda bi bilo primerno na tem mestu pojasniti, kaj jev tistih časih pomenila voda v vsakodnevnem življenju Gorjanov. Zlasti v primerjavi s sedanjimi razmerami, ko živimo v stanovanjih s tremi ali več pipami, s tekočo vodo, da o banjah in bidejih vseh oblik sploh ne govorim. Takrat smo imeli vodnjake (Štirne) s kapnico. In tudi kapnice ni bilo na pretek. Spominjam se, da smo se vsi otroci zjutraj v skledi (lavorju) umili v eni in isti vodi. Pa je oče vedno opominjal, da ne smemo uporabljati žajfe (mila), ker je potem to isto vodo popila koza Belka. Tudi zaradi tega primera j e lažje razumeti tako uporna prizadevanja Gorjanov za napeljavo vodovoda. Zato sem se odločil, da tudi sam, po mojem že nekoliko zbledelem spominu, obelodanim zgodbo iz časov pred 2. svetovno vojno, ko so naši ljudje gradili vodovod iz Hublja na Sinji vrh. Pustimo ob strani dejstvo, daje bil vodovod grajen v vojaške namene. Resnica je, da so Gorjani izvajali najtežja ročna dela v zelo težkih razmerah in mnogokrat tudi žejni in slabo hranjeni. Ampak to je že druga zgodba. Moj namen je z drobnim osebnim doživetjem popestriti opis dogodka ob gradnji vodovoda na Angelsko goro, iz Hublja na Sinji vrh nad Kovkom. Ta dogodek bom opisal tako, kakor gaje takrat zaznal moj otroški spomin, moje sive celice pa so ga prenesle v sedanji čas in moja namera je, da ga vzamem iz predalčkov spomina, ter spremenim v črke in besede na tem papirju. Moj oče, Janez Zahribarski z Otlice, je tudi sodeloval pri gradnji vodovoda na Goro. Takrat je bil zaposlen na cesti, ki sojo gradili iz Stulčuša na Sinji vrh. Cesta je služila za dovoz gradbenega materiala za gradnjo rezervoarjev (vaške) na Sinji vrh. Tako je moj oče le posredno sodeloval pri tem izredno zahtevnem gradbenem podvigu. V tistem času sva z očetom Zahribom živela sama. Oče je hodil na delo, jaz pa v šolo, in kuhal sem tudi, če j e kaj bilo. Običajno jutranje slovo, med menoj in očetom, ko je odšel na delo, je bilo: »Če boš ke skjuhu, pe še meni pmjesi v Stjulčuše.« S temi besedami seje poslovil in mi hkrati naročil, naj tudi njemu prinesem kosilo na gradbišče. Izbira hrane za kuho je bila pičla. Se bolj skromne so bile moje ideje in znanje o kuhi. Pašta, riž, fižol, polenta, zelje, repa, koleraba-in jedilnik seje ponovno vrnil na začetek ... Nekega dne sem si zaželel malo spremembe. Rad bi spekel kruh in ga svežega nesel očetu na delo. V tistih časih je bil kruh na Gori razkošje. Zato sem želel še posebno presenetiti očeta in mu privoščiti spremembo v enolični vsakodnevni prehrani. Sestra Anica na Hribi, na Predmeji, je imela trgovino. Zato bi bilo posebno težko pri njej ‘sprositi’ nekaj moke. Vračajoč iz šole, pa sem v ‘bitegi’ (trgovini) v Kravsuci vzel še ‘za nu ječe fece’ (za eno jajce kvasa), in glavne sestavine za peko kruha so bile pripravljene. Potrebno je bilo le še zamesiti, zakuriti štedilnik, shajati testo in speči kruh. Uspeh je bil neverjeten. Hlebec je visoko vzhajal, bolj zaradi ‘fece’ kakor mojega znanja. Hrustljavo zepečen, je kruh dišal do soseda in še naprej v Molkov hrib. Skupaj z ječmenovo kavo sva z očetom kruh pojužinala na delovnem mestu, na cesti. Sedla sva na kup zdrobljenega ‘šudra’ ob cesti in že pri prvem grižljaju ugotovila, daje kruh brez soli. V svoji otroški vnemi, ko sem mesil kruh, sem pozabil na sol. Oče je bil obziren do mene in mi j e rekel, da ne bova nikomur povedala, daje kruh brez soli, ampak bova ‘ječmenko’ malo posolila in na tiho pojedla. Moram namreč pojasniti, da so delavci okrog naju malo z zavistjo opazovali najin hlebec in spraševali, kdo gaje spekel. Kakor se spominjam, o peku ni bilo treba posebno poizvedovati, ker so bili na mojih rokah očitni sledovi, saj sem imel za in okrog nohtov še polno testa. Zato sem roke tiščal v hlače med noge, da bi skril moje pomanjkljivo umivanje rok. Neslan kruh j e navkljub vsemu teknil in na gradbišču so krampi, lopate in bitiči bolj gladko drseli v šudru. Od teh dogodkov je minilo že več kot 60 let. In jaz ‘tekmujem’ še vedno sam s seboj, ko spečem kakšen hlebček domačega kruha v pečici štedilnika, z ljubeznijo in spoštovanjem, za svojo družino in za prijatelje, tako, kakor se za domači kruh spodobi. Vselej pa ugotavljam, da nikoli ne dosežem tistega videza in okusa, ki gaje imel kruh Zahribom, ki sva ga z očetom pojedla neslanega, v Sinjem vrhu. Morda pa je ta hlebček ostal tako lep in dober samo v mojem spominu iz otroštva, saj pravijo, da morajo otroci s seboj v svet odnesti tudi vonj po svežem domačem kruhu. Jaz sem ga odnesel, čeprav je bil kruh pri nas prava redkost. marjo Čibej V V V MARJO ČIBEJ - OBREZNSKI Alenka Tratnik, Uroš Velikonja Obiskala sva ga v pomladnem večeru, saj sva menila, da ga čez dan verjetno ne bova ujela doma. Če ni kje po opravkih s svojim ‘konjem’ na štirih kolesih, je namreč na Obreznci z Miškom, pravim konjskim lepotcem, ki tehta okrog 700 kilogramov in se ponaša s košato grivo. Konji so postali Marj otov hobi, ko seje moral pred leti po nesrečnem padcu in poškodbi invalidsko upokojiti. Sicer pa so ga konji, ta zaresni in tisti, kjer so pomembne le konjske moči, spremljali že od mladosti. Na sliki: Marjo Čibej z Gerom med patruljiranjem v Kremenicah, na makedonsko-grški meji Foto: Arhiv Marjota Čibeja Marjo Čibej - Obrežnški seje rodil leta 1937, kot sedmi od desetih otrok, od katerih pa sta dva umrla. Šolsko učenost je kot prvošolec nabiral v šoli na Hribu, po požigu Predmeje pa seje njihova družina zatekla v Ajdovščino, kjer so tri leta živeli v ‘Fabrških hišah’. Leta 1946 so se vrnili na Obreznco in začeli obnavljati domačijo. Marjo je znova sedel v šolske klopi, po končani osnovni šoli pa je očetu pomagal pri delu v gozdu. Doma so imeli dva, celo tri konje, in z njimi sta z očetom vozila drva iz gozda, še danes pa se spominja, IH kako j e bos očetu pomagal voziti pesek za obnovo Zadmžnega doma na Predmeji. Leta 1955 seje zaposlil pri SGG Tolmin, enota Idrija. Prvo delo gaje čakalo v Kramarcah na Idrijskem, kjer so gradili cesto proti Vojskemu. Začel je kot delavec, kasneje pa je postal pomočnik pri kompresorju. Leta 1958 seje za dve leti poslovil od 2 ’ domačega kraja in kot vojak takratne JLA odšel v Makedonijo, kjer je kot ‘graničar’ služil domovini, v karavli, na meji med Makedonijo in Grčijo. Na ti dve leti ga danes med drugim spominja tudi čmobela fotografija. Po vrnitvi seje zaposlil v SGG Tolmin, enota Predmeja, kjer je bilo tedaj, kot se spominja Marjo, zaposlenih približno sto delavcev. Delo je dobil pri transportni žičnici. Konje so pri težkem delu v gozdu že nasledili prvi traktorji, konec šestdesetih pa je predmejska enota za 27 milijonov dinarjev kupila revolucionarno pridobitev-prvega ‘timberčka’ (timberjacka) v Jugoslaviji. »Poklicali so me v Podkraj, kjer se nas je zbrala skupina, ki naj bi preizkusila ta čuden stroj. Naša enota je sicer že imela traktor, podoben ‘timberčku’, toda to je bilo nekaj novega. Prav nerodna mašina, na katero so nas posadili brez kakršnegakoli šolanja. In ko sem prvič sedel nanj in ga hotel premakniti, sem šel naravnost v zid, saj ni bilo ‘rikverca’. Potem je mehanik prinesel katalog in ko smo nekaj časa tuhtali, smo le ugotovili, kje je vzvratna prestava. Na sliki: Zadnja leta se spet posveča konjem - na fotografiji je ob Mišku Foto: Arhiv Marjota Čibeja ‘Šolanje’ seje nadaljevalo na Fannancah. Nič ni kazalo, da bom mašino ukrotil, vse seje treslo; ko sem poskušal obrniti, ko sem menjal brzino, pa je šlo naravnost v skladovnico drv, ki seje posula v grapo. Šef Klanjšek nas je prepričeval, da gre stroj povsod, tudi v hrib, a mu po prvih izkušnjah nisem verjel. Nadrejenim sem pojasnil, da ne bo šlo in da se na stroj ne bom navadil. Ko smo se zvečer vrnili v Podkraj, sem se še enkrat usedel v ‘timberčka’ in kar na bližnji njivi vadil vožnjo naprej in nazaj. Seveda so bili drugi naslednji dan presenečeni nad mojim znanjem,« je Marjo v smehu obudil spomine in dodal, da sta se z mašino v nekaj mesecih že povsem spoznala in Marjo je postal prvi strojnik na ‘timberčku’. Iz tistih časov je tudi zgodba o filmu, ki so ga prišli posnet za izobraževanje gozdarjev. Snemanja na Mali Lažni seje ob domačih inženirjih in vodstvenih delavcih udeležil tudi predstavnik tovarne. Da bi se pokazali v najboljši luči, je šef enote Marjotu naročil, naj zapreže in pripelje tri smreke. »Sam sem ocenil, da ne bo šlo in da bi bilo bolje, če bi peljal samo dve. Seveda je bilo treba poslušati nadrejene. Tako sem zapel tri hlode in se začel vračati. Sredi klanca seje ustavilo in ni šlo ne naprej ne nazaj. Snemalec pa je filmal spredaj in zadaj.« Marjota in ‘timberčka’ je službena pot iz Trnovskega gozda peljala po Sloveniji in še dlje, do Slavonske Požege in Slavonskega Broda, v Drvar in celo v Despotovac na srbsko-bolgarski meji. Tuje, kot se spominja, peljal tudi največji hlod v svoji karieri - devet metrov dolg bukov hlod. Delo na terenu je bilo težko, delali so po cele dneve, za marsikoga pa je bilo najteže to, da so bili od doma tudi po ves mesec ali celo dva. Plačilo na uro pa je bilo enako kot doma, večji dohodek so prinesle le dnevnice in nadure. Marjota je službena pot leta 1990 odpeljala tudi v Nemčijo, po padcu in poškodbi, ki ga je za šest mesecev poslala na bolniško, pa se je dokončno poslovil tudi od timberčka in se po 37-ih letih delovne dobe invalidsko upokojil. S službo in s timberčkom so, kot izvemo iz pripovedovanja Marjota, povezane številne zgodbe. Med drugimi namje zaupal tudi naslednjo... »Enkrat sem vozil nekega Italijana. Na kamionu in na prikolici je imel 54 metrov drv, ko se mu je mašina ustavila. Z enim kolesom prikolice je že zapeljal čez škarpo. Poklicali so me na pomoč. Ko Na sliki: S ‘timberčkom’ sta kruh služila tudi sredi blata v Slavonski Požegi Foto: Arhiv Marjota Čibeja sem prišel zraven, sem mu začel po naše pojasnjevati, naj si pomaga s sklopko. Ne vem, ali meje razumel. Pripel sem ga za ‘timberčka’, se uprl za drevo in potegnil. Najprej seje samo treslo, ampak premaknilo se ni nič, le s kamiona sem odtrgal sprednji del. V drugem poskusu nam j e uspelo. Spominjam se, da mi je Italijan nato nekaj govoril, a nisem razumel, kaj. Ali se mi je zahvaljeval ali pa se je jezil nad škodo.« V Marj otovem življenju pa imajo pomembno vlogo tudi traktorji. Prvega j e kupil leta 1974 in z njim številnim Gorjanom vozil drva in gradbeni material za hiše. Ni bilo redko, daje bil isti dan tudi po BSSlFilk a:;-N ■ .jesk Na sliki: Marjotov prvi traktor-na ‘fergusonu’ sedi sin Drago Foto: Arhiv Marjota Čibeja dvakrat v Ajdovščini, kamor je šel po gradbeni material. Z bratom sta v enem dnevu naredila tudi po osem ‘fur’ in zvozila tudi do 60 metrov drv. Marsikdo se ga še verjetno spomni, kako je dan za dnem in mesece dolgo razvažal vodo iz zajetja Skuk po Gori, od Predmeje pa vse do Podkraja in celo na Nanos. Ob najhujši suši seje pogosto na prvo ‘furo’ odpravil že ob treh zjutraj, končal paje po enajsti uri zvečer. V dveh mesecih je nabral 700 ur in obrabil gume. Do nedavnega paje Marjo s svojim traktoijem priskočil na pomoč tudi pozimi, pri pluženju cest. V vseh teh letih pa se mu kot strojniku, kot še dodaja, ni Na sliki: ‘Rus’ in ‘zetor’ sta nared za pluženje Foto: Arhiv Marjota Čibeja zgodila nobena nesreča. Seveda ga povprašava tudi po družini. »Ja, tudi za to si je bilo treba vzeti čas, čeprav bi se še na poročni dan kmalu zapletlo,« se spominja Marjotova žena Danica. Poročila sta se 29. novembra 1961. V zakonu so se jima rodili trije otroci, sin Drago in hčerki Estera ter Helena, danes pa ju obkroža šest vnukov ter pravnukinja. Na sliki: Marjo v akciji - z ‘zetorjem’ In ko ga povprašava, kaj meni o današnjem načinu dela Foto: Iztok Velikonja in življenja, se samo zasmeje in doda, daje vse tako drugače, daje težko primerjati. »Da bi imel kdaj tako mašino, kot jih imajo danes! Včasih stroji niso imeli niti kabine, kaj šele klime, gretja. Ma tistikrat je bilo povsod veselje. Tudi najtežja dela smo opravljali z veseljem. Danes pa, ko pogledaš okrog, se zdi, kot da bi vsi delali pod prisilo, kot da bi bilo vsem strašno hudo ...« pogovor z gorjanom ALOJZ KRAPEŽ Miloš Likar Alojz Krapež, visoki delavec na Ministrstvu za promet RS, seje rodil pred sedeminštiridesetimi leti na Otlici. Po domače se reče pri njihovi domačiji Na vrh hriba. Njegova mamaje tudi Gorjanka, iz Sibirske vasi, oče pa je zrasel na eni največjih kmetij na Duleni Pristavi. Našla sta se na Gori, si tu zgradila dom in ustvarila lepo ter delavno družino. Kljub težkim razmeram je vseh pet njunih otrok obiskovalo ter dokončalo osnovno šolo na Otlici. Potem so se razkropili po domovini. Alojzeva mama še vedno živi na Otlici, oče pa je pred štirinajstimi leti umrl. Alojz nadaljuje takole: »Po končani osnovni šoli sem se vpisal na srednjo tehnično šolo in nato na Fakulteto za strojništvo v Ljubljani. V ZDA sem zaključil podiplomski študij s področja mednarodne ekonomije in menedžmenta. Imam še ambicije, saj sem še relativno mlad. Želim si delovati v mednarodnem letalskem okolju. Po odsluženju vojaškega roka sem se zaposlil pri slovenskem letalskem prevozniku Inex Adria Airways, današnji družbi Adria Airways. Že od mladih nog meje gnala želja po letenju. Mislim, da je to pogojeno tudi z okoljem, v katerem smo živeli - visoko nad Vipavsko dolino. Moja življenjska pot je vseskozi povezana s civilnim letalstvom . Po desetih letih službovanja pri Adria Airways sem kot letalski inženir - pilot leta 1994 prešel v državno službo. Dve leti kasneje sem postal prvi državni sekretar za civilno letalstvo, tri leta kasneje pa obrambni minister RS. To funkcijo sem opravljal do leta 1999. Zatem sem se nekaj let ukvarjal s poslovnimi dejavnostmi. Bil sem svetovalec na gospodarskem področju, nato pa sem se ponovno vrnil v sklop današnjega ministrstva za promet. Delam na področju mednarodnega civilnega letalstva, skrbim za kontrolo zračnega prometa, kar je zelo kompleksna in odgovorna naloga. Lahko rečem, daje ena najbolj zahtevnih v letalskem prometu. Letalstvo je v današnjem svetu gonilna sila gospodarstva in povezovalec narodov. Leta 2000 sem kandidiral za župana občine Ajdovščina. Uspel sicer nisem, vendar sem si v času volilne kampanje pridobil veliko izkušenj in vpogledov v razvojne možnosti občine Ajdovščina, v katero sodi tudi naša Gora. Ta ima vse pogoje za razvoj turizma; urejeno infrastrukturo, vodovod, elektriko in asfaltirane ceste. Moja želja je, da bi se Gora razvila v konkurenčno turistično ponudnico ne le v domačem, temveč tudi v mednarodnem smislu. Veliko ljudi sploh ne ve, da so pri nas na Gori izredno hude zime. Pozimi zapade veliko snega, in to v kombinaciji z burjo. Tako prihaja do zelo mrzlih zim, ki jih v drugih predelih Slovenije sploh ne poznajo. Spominjam se svojih mladih let, ko smo bili zaradi snega tudi po več tednov odrezani od sveta. Ceste niso bile splužene, življenje pa kljub temu ni zamrlo. Otroci nismo bili prikrajšani za nobeno zimsko radost. V zadnjem času opažam, da se mladi, ki so pred leti zapustili Goro, vračajo. Za to gre zahvala občinskim in državnim oblastem, ki so veliko vložile v razvoj Gore, predvsem pa zavednim in delavnim Gorjanom vseh generacij. Vesel sem, ko vidim na Gori nove naseljence, ki so se vrnili iz Doline. Tudi sam pogosto obiskujem Goro. Ko bom starejši, se bom prav gotovo vrnil v svoje gnezdo. Dokler bo v meni še kaj moči, bom skušal pomagati mlajši generaciji Gorjanov pri hitrejšem razvoju tega enkratno lepega koščka naše domovine.« narava PLANIKA (Leontopodium alpinum) Elvica Velikonja Nisem še hodila v šolo, ko meje tata poletje za poletjem jemal s seboj na Avško gmajno po kimel. Napolnila sva platnene vreče, nato pa obvezno pogledala še v majhno hiško, kije služila pastirjem za zavetišče - tudi mojemu tatu, ko je bil še otrok. Neko poletje sva se povzpela tudi na Kucelj. Za planike sem takrat že slišala. Zame so bile to čudovito lepe rože, ki pa so rasle nekje daleč in le redkim je bilo dano srečanje z njimi. Tata mi jih je pokazal. Ne vem, ali jih je bilo res toliko, ali pa je moja otroška domišljija še polepšala ta čisto drugi svet. Spomnim pa se, da sem kot v sanjah hodila med njimi in se jim čudila. Kucelj je še vedno tam in drzno zre v dolino. Tudi planike še krasijo njegovo severno pobočje, le da jih je mnogo manj kot takrat. In še vedno se radi vprašamo, le od kod so zašle na Kucelj, s katerega ti seže pogled tja dol čez Kras prav do morja. Ali niso doma v Alpah? Pa bi se ravno tako lahko vprašali, od kod avrikelj, Clusijev svišč, skorjasti kamnokreč, košutnik. In ne le te. Na skalnatih rastiščih in v mraziščih Trnovskega gozda domujejo še mnoge druge alpske rastline, ki so se tu ohranile kot ledenodobni relikti. Davno, davno nazaj, pred približno dvema milijonoma leti, so bile Alpe vkovane v led, iz oklepa katerega so moleli le najvišji vrhovi. Med posameznimi poledenitvami so ledeniški tokovi drli daleč v predgorje in XT ... ni Na fotografiji: Planika spreminjali zemljino površje. Predvsem na Foto. Elvica Velikonja južnem robu Alp pa so nepoledeneli predeli nudili zatočišče mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. In prav od tu seje na ozemlja, ki sojih z otoplitvijo ledeniki zapuščali, naselilo novo življenje. S potovanjem v višje lege so se skozi milijone let spreminjale in tako prilagajale novim razmeram. In prav v času ledenih dob j e iz osrednje Azije k nam pripotovala tudi planika. Planika sodi med nebinovke. Torej občudovani cvet v resnici ni cvet, ampak več koškov s cvetovi, ki jih obdajajo zvezdasto razprostrti, cvetnim listom podobni ovršni listi. Vse to zaradi žuželk, toda nič zato. Tudi mi se razveselimo ob pogledu na žametno socvetje. Jalnov ovčar Markoje za posebno lepo očnico celo tvegal življenje, da bi z njo razveselil svoje dekle. Z razmahom planinarjenja koncem 19. stoletja pa se je začelo množično trganje in prodajanje planik, zato sojo leta 1896 zavarovali - najprej na Goriškem in Tolminskem, dve leti kasneje pa še na Štajerskem in Kranjskem. Tako smo dobili na Slovenskem prvo zavarovano rastlino. Sledilo je zavarovanje drugih rastlinskih vrst, katerih število pa seje med leti spreminjalo. Leta 1976 je bilo v Sloveniji zavarovanih 28 rastlin. Po Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah iz leta 2004 pa je pri nas zavarovanih preko dvesto rastlinskih vrst. Stopnja zavarovanja posameznih rastlin je različna. Tako si npr. gozdne zvončke ali šmarnice še vedno lahko natrgamo za šopke, le prodajati jih ne smemo. Ne smemo pa jih izkopavati in nabirati semen. Za zdravilne namene si še vedno lahko naberemo cvetove arnike in tudi v žganje namočena korenina encjana nam bo še vedno lajšala želodčne težave. Za nekatere rastline je najbolj pomembno, da ohranjamo ugodno stanje njihovih rastišč. Taka je tudi naša hladnikovka, pa primorska košeničica, Kochov svišč. Planika pa je uvrščena med tiste rastline, za katere velja popolna prepoved izkopavanja in trganja. V Sloveniji rastejo planike predvsem v Alpah, izven Alp pa razen pri nas še na Snežniku in v soteski Zorica pri Kranju. Imajo pa jih tudi Pireneji, Karpati ter zahodni Balkan. Mi jih bomo seveda poiskali na kamnitem pobočju Kuclja, kjer nam je v juliju, morda že v juniju, srečanje z njimi zagotovljeno. Morda bomo imeli srečo in jih ugledali na obisku Golakov. Na Malem Golaku, kije v zadnjih letih zelo obleganjih že dolgo nisem videla, medtem ko je Srednji Golak še vedno njihov gostitelj. Rastejo tudi na Poldanovcu in menda tudi v Paradani. Nekateri se še spomnijo, da so nekdaj domovale tudi po Robu, kjer je bil njihovo zadnje zatočišče otliški Maj. Vendar bi jih že dobro desetletje tudi tam iskali zaman. bela griža BELA GRIŽA 1 Božidar Remškar, predsednik Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina Kat. št: 7937 Nadmorska višina: 1214 m Dolžina poligona: 1652 m Višinska razlika: 794 m TRNOVSKI GOZD IN JAME Trnovski gozd je visoka kraška planota, del severozahodnih Dinaridov. Dviguje se od 600 pa do 1495 metrov nad. višine, naj višji vrh je Mali Golak. Na severozahodu ga omejuje Cepovanski dol. Proti severu se končuje v globokih dolinah Idrijce, Trebuše in Belce. Na jugovzhodu preko Križne Gore prehaja v Hrušico. Na jugu se strmo spušča v Vipavsko dolino. Površina meri okrog 120 kvadratnih kilometrov. Največji del Trnovskega gozda leži med 800 in 1200 metri nad. višine. Apneniški pokrov Trnovskega gozda je na jugu narinjen na eocenski fliš Vipavske doline, na jugovzhodu pa na kredne kamnine Hrušice. Debelina narivaje ponekod več kot 1000 metrov. Trnovski gozd sekajo dinarski prelomi, idrijski na severu in avški v osrednjem delu. Poleg teh so opazni še številni manjši prelomi v drugih smereh. Večji del je porasel z gozdom, le obrobje j e izkrčeno za pašnike in redka polja. V globokih mraziščih in na naj višjih vrhovih se pojavi gozdna meja. Večji izviri, ki odvajajo vodo, so Mrzlek, Lijak, Podroteja in Hubelj. Poleg teh je še cel kup manjših. Številni prelomi so botrovali nastanku številnih brezen. Do leta 2004je bilo na tem območju registriranih več kot 160 jam. Ocenjujemo, daj ih j e vsaj še enkrat toliko neraziskanih oz. neregistriranih. Globinski potencial Trnovskega gozda j e ponekod več kot 1000 metrov. Jame Trnovskega gozda so raziskovali že v 19. st., predvsem zaradi iskanja ledu. V času prve svetovne vojne je zahodni del raziskoval Pavel Kunaver, pod okriljem vojske. Iskali so vodo in jame, primerne za bivanje. Po prvi vojni so okrog 25 jam raziskali italijanski jamarji, pri tem so jim pomagali številni domačini. Po dmgi vojni so tu raziskovali jamarji iz Inštituta za raziskovanje krasa, iz Logatca, Ljubljane, Tolmina in Idrije. Prav sistematično pa se obsežnega območja ni lotil nobeden. Ajdovski jamarji so se že takoj po ustanovitvi jamarske sekcije začeli zanimati za to območje. Vendar jih je zaradi pomanjkanja opreme in znanja volja kmalu minila. Sledile so le posamezne akcije, če je kak domačin povedal za kakšno brezno. V drugi polovici devetdesetih let smo se naveličali Vipavske jame. Takrat smo začeli s sistematičnimi raziskavami v Trnovskem gozdu, predvsem v njegovem vzhodnem delu, imenovanem Gora. Zaradi goste mreže gozdnih poti, ki so deloma še prosto prevozne, je to območje za raziskovanje dokaj enostavno. Iz Ajdovščine traja z avtomobilom slabe pol ure, pa si na terenu. Že na prvi iskalni akciji smo našli več novih brezen. Do danes smo v Trnovskem gozdu raziskali več kot 50 brezen. Vendar se jih je večina končala po nekaj desetih metrih v podomem grušču ali ledu. Le nekaj brezen j e bilo globljih od 100 metrov, le Mojčino brezno in Medvedovajama pa sta bili globlji od 200 metrov. Šele po petih letih raziskovanja smo našli, glede na prepih, res obetavno jamo. Poimenovali smo j o Bela griža 1, po območju, kjer se nahaja. OPIS BREZNA Vhod v brezno je na jugozahodnem pobočju precej globoke vrtače oziroma dola. Pobočje je strmo in poraslo z redkim listnatim drevjem. Vhod je 1 meter široka in 5 metrov visoka razpoka v pobočju, ki se poševno, pod kotom 30 stopinj spusti proti jugu za 9 metrov. Nato je v breznu zagozdena skala. Prepih se tu lepo čuti. Pod zagozdeno skalo se odpre 70-metrsko brezno. Z dna vhodnega brezna vodi ozek prehod v sosednjo dvorano. Med skalami se stlačimo v meander. V tem ozkem in visokem rovu se nato preko večjih stopenj in ožin spustimo do brezna Prva gajba. Brezno Prva gajba se nekje na polovici zoži in nekaj metrov nižje ponovno razširi. Voda na dnu teče v preozek rov. Dvignemo se po rovu navzgor, kjer je na koncu meandra razširjeni del. Skozenj se spustimo v 21 metrov globoko brezno. Po meandru nadaljujemo preko dveh stopenj (4 m in 34 m) do 160 metrov globokega brezna Trstje naš. Na njegovem dnu se odpre velika dvorana ovalnega tlorisa s premerom Na sliki: Jamarja se spuščata v globine Bele griže Foto: Arhiv JD Danilo Remškar Ajdovščina 65x50 metrov. Njen najgloblji del je na globini 347 metrov. V dvorano pada s stene in stropa nekaj manjših slapov. Dno pokrivajo veliki skalnati bloki. Iz dvorane sejama nadaljuje z breznom, zatem sledi rov z vodo in nato dve zaporedni brezni, kjer smo na globini 400 metrov naleteli na podor. Skozi le-tega smo se prebili do dveh novih brezen. Ponovno smo prišli do vode, ki pada v slapu v novo brezno. Za tem sejama razdeli na vodni in suhi del. Ob vodi se spustiš v novo brezno (15 m). Sledi zelo ozek meander in za njim je novo brezno. Zaradi ozkega meandra in vode smo se odločili, da bomo najprej raziskali suhi del. V suhem delu, po krajšem vodoravnem in blatnem delu, sledijo štiri brezna (32 m, 10 m, 90 m), kjer smo v naslednjih treh akcijah dosegli globino 589 m. Tuje stena zgrajena iz breče. Dno zadnjega brezna je podor. Skozi luknjo v podoru smo se prebili do novega brezna, kjer smo dosegli globino 615 metrov. Voda tu izgine v ozko razpoko. Nekaj metrov nad dnom bi se sicer dalo z nekaj dela izsiliti nekaj metrov nadaljevanja. V vodnem kraku se 30 metrov dolg in mestoma zelo ozek meander prevesi v 230 metrov globoko vertikalo Paradano Cau lečastega prereza. Na dnu se med bloki odpira več nadaljevanj. V jugozahodnem delu se po nizu treh brezen (8 m, 42 m, 35 m) znajdemo pred ozko blatno razpoko, kjer je nadaljevanje nemogoče. V severnem delu brezna pada v brezno voda. V isto brezno lahko pridemo skozi ozek prehod pod vzhodno steno. Sledi 40-metrska vertikala. Iz dna tega brezna se med bloki stlačimo v rov, kjer ponovno teče voda. Ta voda nato pade v še neraziskano brezno. GEOLOŠKA, HIDROLOŠKA IN BIOLOŠKA OPAŽANJA Jama je nastala v zgomje-jurskih, debelo-plastovitih apnencih. Debelina plasti je ponekod meter in več. Zgornji del jame je nastal v prelomu, v smeri 100/80. Vpad plasti je v smeri 198 in pod naklonom 30 stopinj. Kamnina med 300 in 450 metri globine vsebuje več lapornatih plasti, zato so tam nastale večje podorne dvorane. Pod 500 metri kamnina ni več plastovit apnenec, ampak apnenčasta breča. Treba pa je poudariti, daje dokaj kompaktna in nekrušljiva. Tudi v Paradani Cau je ponekod breča. V kamnini so tudi tanke plasti laporja. Poskus s kisom je pokazal, da so nekatere plasti dolomitizirane. Ampak le nekatere. Druge na kis ne Že na globini 70 metrov se v jami pojavi studenček. V zgornjem delu jame voda poleti ne teče. Se pa studenček vse leto obdrži pod globino 120 metrov. Led se pozimi Nekateri kamini in širše stopnje v meandru so nastali na mestih, kjer se sekajo glavni in manjši prelomi. Skozi ves gornji del jame se ponavlja isti vzorec: pod stopnjo voda uide v za človeka preozek rov. Prehoden rov pa se nadaljuje v smeri vode, vendar se dviguje. Temu vzponu sledi stopnja, ki se nato spusti nižje, kot je bilo dno zadnje stopnje. Taka oblika rova je nastala zato, ker se stopnja, oziroma slap, neprestano umika nazaj, istočasno pa si poglablja tudi dno. reagirajo. Na sliki: Spust v 20-metrsko brezno Foto: Arhiv JD Danilo Remškar Ajdovščina tvori do globine 120 metrov. Pod dvorano Trstje naš se pojavi nov vodni tok. Pretok vode j e po oceni okrog 20 do 30 litrov. Predvidevamo, da voda teče v izvire Hublja. Možno pa je, da odteka tudi v kakšen drug izvir. Voda izgine na dnu Speleoholikov v podor in se nato ponovno pojavi nad Križiščem. Ta voda nato pada v Krvavo grižo in zatem v Paradano Cau. Na dnu te vertikale se voda raztoči v več smeri. Večji del pa jo pade v del, imenovan Jota. V suhem kraku se nekje na globini 500 metrov pojavi druga voda. Vendar jo je precej manj. V jami smo večkrat videli netopirje. Opazili smo j ih v vhodnem breznu na globini 100 metrov in na vrhu brezna Trstje naš, na globini 200 metrov. Bili so večje živali, zato skoraj gotovo niso bili podkovnjaki. V zgornjih suhih delih meandra j e videti tudi netopirjeve iztrebke. Na globini 80 metrov in v breznu Trstje naš smo videli pajka. Na globini 450 metrov smo našli dva manjša hrošča z dolgimi tankimi nogami. Z nogami skupaj sta merila 1 centimeter. Trup pa sta imela dolg od 2 do 3 milimetre. V dvorani smo slikali hrošča neke druge vrste. V zgornjem meandru pa smo našli lobanjo podlasice ali kune. POTEK RAZISKAV 22. februarja 2002 sem pregledoval teren nad Otlico. Na območju Bela griža sem našel tri brezna. Zadnji vhod, ki sem ga našel ta dan, pa je obetal največ. Kamenje padel precej globoko.V brezno pa je vlekel tak prepih, da sem najprej mislil, daje začela pihati burja. Šele ko sem splezal iz vhodnega dela brezna, sem videl, da vetra sploh ni. Prepih, kije najboljši pokazatelj, da gre za veliko jamo, nam ni dal spati. Že 27. februarja smo se prvič spustili v brezno. Za 70-metrsko vhodno vertikalo se začenja ozek in visok rov, ki mu jamarji rečemo meander. Višina rova je 20 do 30 metrov, širina pa od 20 centimetrov do 3 metrov. Na dnu rova teče voda. Meander pa seje na globini 80 metrov zožil do neprehodnosti. V naslednji akciji, 8. marca 2002, smo našli prehod v nižje dele. Na globini 90 metrov pa seje rov ponovno zožil. V treh akcijah smo meander v sredini širili. 12. maja 2002 sva z Markom Peljhanom nameravala nadaljevati s širjenjem. Premislila sva se in se spustila na dno meandra do vode. Nekaj metrov dalje seje slišal slap. Skozi zelo ozek prehod sva se tlačila proti slapu. Takrat pa sva v rovu zagledala okno. Za oknom j e bilo brezno. S kladivom sva okno razširila in se spustila v 7 metrov globoko brezno, ki seje nadaljevalo z meandrom. Na naslednji akciji, 15. maja 2002, sva se po 30-metrskem breznu spustila do globine 127 metrov. Imenovala sva ga Prva gajba. Ime prihaja od običaja, da za vsakih novih 100 metrov globine predsednik ‘časti’ zaboj piva. Na žalost seje na dnu rov ponovno zožil na vsega 20 do 30 centimetrov. Kamen pa je padel precej globoko. Za ožino seje ponovno slišal slap. Bila sva trdno odločena, da bomo tudi to ožino prebili. V naslednjih devetih bolj ali manj uspešnih akcijah smo poskušali izsiliti prehod na dnu, ob vodi. Prebili smo se okrog 10 metrov dalje, a meander j e bil še vedno presneto ozek. Ožino smo zato poimenovali Anoreksija. Nato pa so se začele težave z vrtalnikom, naslednjič so zatajili akumulatorji, nato j e zapadlo meter snega. V eni od zimskih akcij smo dojame potrebovali 4 ure, nazadnje v jamo sploh nismo šli, ker smo bili preveč utrujeni. Takrat j e Robert Rehar nameraval v jamo oblečen v neopren. Ob vrnitvi ga ni slekel. Kljub minus 10 stopinjam Celzija bi mu kmalu odpovedalo srce zaradi pregretosti. Volja je z vsako neuspelo akcijo kopnela. Spomladi 2003 sva bila z Robertom v Katastru jam v Ljubljani. Tam sva srečala Stojana Sancina iz Jamarskega odseka SPD Trst. Povabila sva ga k sodelovanju v Beli griži 1. Takoj je bil za. Kar nekaj mesecev je preteklo, preden smo se časovno uskladili in izvedli skupno akcijo. Stojan Sancin in Clavdijo Bratoš sta bila po prvi akciji, 21. septembra 2003, navdušena. Prepih in meander j e tudi njiju prepričal, da sejama mora nadaljevati. Nato pa je prišla zima z obilico snega in delo smo prekinili. Maja 2004 smo nadaljevali s širjenjem. Na tretji akciji, 13. junija 2004, je Clavdijo po glasnem pogovoru z ožino (kričanju WOW WOW WOW) napovedal, da pridemo naslednjič skozi. Temu sem oporekal in padla je stava, pica in pijača za vse udeležence akcije. Ker pa sem še vse stave v življenju izgubil, sem upal, da bom tudi to. V naslednji akciji, 8. avgusta 2004, smo se res prebili skozi ožino do širšega brezna. Pod njim seje meander nadaljeval do novega brezna. Prvikrat sem bil vesel, da sem stavo izgubil. V naslednjih petih akcijah smo raziskali brezno do globine 400 metrov, kjer nas je zaustavil podor. V akciji 19. novembra 2004 smo se prebili skozi podor in se po dveh breznih ustavili na globini 440 metrov, nad novim breznom, v katerega je padal slap. Ta del jame smo poimenovali Dvorana Mašinista. V zahvalo Dušanu Tomincu, ki nam je pomagal pri transportu akumulatoijev. 3. decembra 2004 smo raziskave nadaljevali in prišli še okrog 50 metrov globlje. Na globini 450 metrov se brezno razcepi. Robert in Marko sta sledila vodi. Ta pa je izginila v ožino. Skoznjo seje uspel stlačiti le Marko. Znašel se je nad breznom, ki ga nista raziskala. 12. decembra 2004 smo raziskave raje nadaljevali po suhem delu in prišli do globine 494 metrov, kjer smo se ustavili nad breznom. 29. decembra 2004 smo izmerili jamo do globine 546 metrov, vendar dna brezna nismo dosegli. 15. aprila 2005 smo dosegli globino 589 metrov. Napredovanje je ovirala nezahtevna ožina. To smo v naslednji akciji razširili. Za ožino j e bilo manjše brezno. Na njegovem dnu pa nova ožina. Zato smo raziskave preusmerili v vodni del. Tu smo v juliju in avgustu za ozkim meandrom raziskali 230 metrov globoko brezno. Poimenovali smo ga Paradana Cau. Na dnu se brezno razdeli. V septembru 2005 smo raziskali del, kjer ni bilo vode. Po dveh stopnjah smo dosegli globino 795 metrov. Tu sejama konča z ožino. 5. novembra 2005 smo pregledali drugo možnost na dnu Paradane Cau. V luknjo, kamor pada voda, pa se nama ni dalo spustiti. Rehar seje nato pod steno prekopal skozi podor do prehoda v brezno, v katerega pada voda. Nato sva se spustila na dno 40 metrov globokega brezna ter prišla v rov z vodo, ki kmalu nato pada v novo brezno. Tu, na globini 740 metrov, sva se obrnila. Na zadnji akciji, v začetku februarja 2006, smo nadaljevali na 740 metrih. Za 10 metrom globokim breznom smo skozi tri zoprne ožine dosegli novo brezno. Na sredini brezna nam je zmanjkalo vrvi. Ocenjujemo, da smo presegli globino 800 metrov. Novih delov nismo izmerili, ker sta nam odpovedala kompas in naklonomer. Pri raziskavah v breznu smo sodelovali Marko Peljhan, Robert Rehar, Bogomir Remškar, Mitja Benčina, Dušan Koren, Ivan Čuk, Bogdan Pregelj, Sandi Mislej in Igor Benko iz ajdovskega društva, Stojan Sancin, Clavdijo Bratoš iz JO SPD Trst, Rok Stopar iz J D Dimnice Koper, Dušan Tominc in Jurij Andelič - Jeti iz DZRJ Ljubljana, Mitja Mršek, Aleš Štrukelj - Klamfa in Marko Matičič iz JD Rakek ter Andrej Peca iz JD Sežana. ZAKLJUČEK Raziskave v breznu še potekajo. Nadejamo se novih globinskih metrov in dolžinskih kilometrov. Globinski potencial jame je okrog 900 metrov. V dolžino pa ni omejitev. Seveda so nas leta jamarstva naučila, da sejama lahko za prvim ovinkom tudi konča. ■ . . < Na sliki: Ena od naravnih čudes je tudi erozijska kotli ca v globini 450 metrov Foto: Arhiv JD Danilo Remškar Ajdovščina gorjani v službi domovine GORJANI V SLUŽBI DOMOVINE Valerija Šket Jarm, novinarka revije Slovenska vojska Op. uredništva: Prispevek je bil objavljen v reviji Slovenska vojska, informativnem vojaško-strokovnem glasilu Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, 31. marec 2006, leto XIV/5, in ga objavljamo v dogovoru z novinarko Valerijo Šket Jarm. Načelnik Sektorja za opremljanje na GŠSV, polkovnik Rajko Velikonja, načelnik kadrovskega sektorja na PS, podpolkovnik Emil Velikonja, in namestnik poveljnika enot TVSU, stotnik Iztok Velikonja, so bratje v družini s šestimi otroki in delajo v Slovenski vojski. Njihov brat Uroš je zaposlen v policiji. Vseh pet moških članov družine Velikonja, torej vključno z očetom, in mama, so dobili priznanje ‘Slovenska družina’, za sodelovanje v osamosvojitveni vojni. Poleg tega vsi aktivno sodelujejo v Društvu Gora, v katerem so med drugim poznani tudi po smučanju po starem, saj z demonstratorsko skupino Edmunda Čibeja sodelujejo na smučarskih prireditvah po Evropi. Podpolkovnik Emil Velikonja, vi ste najstarejši od bratov. Kako ste se odločili za delo v Slovenski vojski in ali ste vplivali na brata, da delata v SV? Emil Velikonja: Posebne družinske tradicije, da bi bila večina moških članov v vojski, nimamo. Oče je bil rezervist v nekdanji Teritorialni obrambi in je tudi sodeloval v vojni za Slovenijo. V mladih letih sem bil mladinec prostovoljec, potem sem se odločil za študij obramboslovja, po koncu katerega sem se leta 1986 zaposlil na upravnem organu občine Ajdovščina za obrambo, v katerem sem vodil obrambe priprave, leta 1989 pa sem postal poveljnik občinskega štaba za TO. Sledile so priprave na vojno oziroma osamosvojitev. Imam status organizatorja Manevrske strukture narodne zaščite, bil pa sem načelnik MSNZ v Ajdovščini. Verjetno nisem posebej vplival na odločitve bratov za zaposlitev v SV, saj je imel vsak svoje razloge. Iztok Velikonja: Hodil sem na srednjo gradbeno šolo in sem se kot gradbeni tehnik zaposlil pri Slovenskih železnicah v Novi Gorici. Na služenju vojaškega roka sem pridobil čin častnika. Potem sem bil udeleženec manevrske strukture in vojne. Po njej so v Vipavi ustanovili bojno enoto, in sicer bataljon za usposabljanje takrat še nabornikov, v katerem sem se tudi zaposlil in delal do ukinitve bataljona. Po ustanovitvi CU za usposabljanje poklicnih vojakov sem se ponovno vrnil v Vipavo, kjer sem še danes in delam kot namestnik poveljnika enot TVSU. Rajko Velikonja: Najprej sem delal v policiji, in sicer od leta 1979 do 1990. V okviru policijske kariere sem končal tudi vojaško akademijo. Leto 1990 je bilo prelomno. Videl sem, da nastaja nova država, in sem menil, da bi bil lahko bolj koristen v vojski kot policiji. Brata sta že bila v vojski, toda to ni vplivalo na mojo odločitev. Želel sem biti poleg, ko je nastajal novi sistem, zato sem izstopil iz policije. Najprej sem bil rezervist, med osamosvojitveno vojno sem postal namestnik načelnika varnostnega organa na severnem Primorskem in pozneje vodja. Leta 1998 sem odšel na operativno poveljstvo, leta 2000 pa na GŠSV, kjer zdaj delam kot načelnik Sektorja za opremljanje. Kateri so bili največji izzivi v karieri? Rajko Velikonja: Takrat ko seje oblikovala SV, je bil velik motiv in izziv sodelovati v tem procesu. Na to so vplivala tudi čustva, predvsem domoljubje, kije navzoče v družini. Ko sem zapustil policijo, sem zaupal kolegom, med njimi Petin Zupanu, Franciju Žnidaršiču, Andreju Lovšinu in Bojanu Šuligoju. Vedeli so, kaj se dogaja, in predvidevali, kaj se bo zgodilo. Verjel sem v uspeh. Menim, da smo v 15 letih dosegli velik napredek, imamo svojo državo in vojsko, poleg tega je Slovenija članica Nata. Profesionalizacija je bila prav tako velik izziv, tako da sem zadovoljen, da sem del tega sistema. Menim, da se SV pravilno razvija. Emil Velikonja: Začel sem v Teritorialni obrambi kot poveljnik občinskega štaba, potem sem bil načelnik območnega štaba in pozneje namestnik poveljnika območnega štaba za TO. Leta 1998 sem prevzel 62. brigado, potem sem odšel na operativno poveljstvo v Postojno, od koder sem bil premeščen v Vojaško zdravstveno službo. Ob ustanovitvi Poveljstva sil sem začel delati na dolžnosti načelnika kadrovskega oddelka G-l 1, lani pa sem prevzel kadrovski sektor G-l. Menim, daje bila in je še vedno vsaka dolžnost poklicni izziv. Ko je bila vojna, sem bil razmeroma neizkušen, zato so bile vse naloge, ki smo jih opravili pred vojno in po njej, zahtevne. S profesionalizacijo seje kadrovska funkcija v SV precej spremenila. Na začetku je bilo težko, zdaj pa uresničujemo operativne zmožnosti enot po načrtih. Večji izzivi so pri napotitvah v tujino in pri pripravi pobud za spremembe normativnih podlag za ureditev tega področja. Iztok Velikonja: Med usposabljanjem nabornikov in kandidatov za poklicne vojake je precejšnja razlika. Imel sem veliko izkušenj, ki sem jih lahko uporabil, saj so programi podobni. Delo s kandidati za poklicne vojake je lažje, disciplina je boljša, pa tudi zanimanje je večje. Prav to, da vojake usposobimo za preživetje na bojišču, j e velik izziv, saj vedno več pripadnikov odhaja v tujino. TVSU opravljajo kandidati na prostovoljnem služenju vojaškega roka, kandidati za poklicne vojake, vojaški uslužbenci in od aprila še pogodbeni rezervisti, ki nimajo opravljenega vojaškega roka. To pomeni veliko novosti. Poleg tega sodelujem v več delovnih skupinah. V eni se ukvarjamo s prenovo novih programom TVSU, ki bodo sodobnejši in prilagojeni današnjim potrebam, sem pa tudi član delovne skupine, ki se ukvarja z gradnjo strelišča na Mlakah, eno od najsodobnejših v SV in tudi širše. Ko se srečujete, ločite poklicno in zasebno življenje? Iztok Velikonja: Mislim, da ga kar dobro ločujemo. Govorimo tudi o Slovenski vojski, vendar se večinoma pogovarjamo o stvareh, ki nas združujejo v prostem času, torej o delu v Društvu Gora, o svojih družinah, prijateljih ipd. V prostem času ste vsi aktivni v Društvu Gora. Lahko pojasnite, s čim se ukvarjate? Emil Velikonja: Začela sva Valter Polanc in jaz, potem pa seje zamisel o ustanovitvi društva razširila. Območje Gore obsega primorske vasi nad Ajdovščino, med njimi Predmejo, Kovk in Otlico. Z Gore so se ljudje začeli izseljevati, tako daje bila pred 20 leti na robu izumrtja in so hoteli osnovno šolo zapreti. Brat Uroš j e predsednik Društva, ki deluje že deset let in ima več kot 70 članov. V Društvu imamo več sekcij, ena od njih pa je tudi demonstratorska skupina smučanja po starem. Ob 400. obletnici naselitve Gore, leta 2001, smo izdali zbornik Mati Gora o življenju, kulturi, šolstvu in duhovščini na Gori od naselitve, poleg tega smo pripravili proslavo za vse, ki so živeli na Gori. Gradivo za zbornik smo našli sami in ga tudi napisali, poleg tega izdajamo časopis, s poudarkom na etnologiji in zgodovinskem razvoju tega območja, gradimo še športna igrišča. Moto Društva je druženje Gorjanov in mislim, da smo zdaj bistveno bolje povezani. Kako je nastala demonstratorska skupina Edmunda Čibeja? Iztok Velikonja: Leta 1895 je bila na našem območju prva smučarska tekma v srednji Evropi. O tem imamo dokumentacijo, poleg tega v muzeju obstajajo načrti za smuči, ki jih je Čibej naročil iz Norveške. Leta 1995 je bila stoletnica te tekme in vsi smo bili že prej aktivni tekmovalci v smučarskih skokih, toda zaradi pomanjkanja snega je to zamrlo. Zato smo se odločili za obuditev smučanja po starem. Smučamo v tehniki telemark, kar nas je naučil Miran Stanovnik, kije član našega Društva. Izdelali smo takšne smuči, kot sojih imeli v tistih časih, tako da so lesene, dolge 2,3 metra, z eno palico. Tehnika smučanja je kar zahtevna. Prepoznavni smo po Evropi in mislim, da celo bolj kot v Sloveniji. Nastopamo na primer pred tekmovanji v svetovnem pokalu, bili smo v Planici in podobno. Skupaj gremo tudi na smučanje v tujino z novejšo opremo in se družimo. Podpolkovnik Emil Velikonja, vi ste dobili tudi visoko nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja za prostovoljno delo. Leto 2001 je bilo leto prostovoljcev in od Mednarodnega olimpijskega komiteja sem dobil priznanje za tridesetletno prostovoljno delo na področju športa. Na to sem ponosen in tako je bil moj trud poplačan. Se redno vračate na Goro? Rajko Velikonja: Iztok živi v domači hiši, Emil dva kilometra stran, sam pa živim v Novi Gorici. Če ne grem na Goro vsak konec tedna, kar zbolim. Naš cilj je, da koristno izrabimo čas in da pustimo dediščino mladim. Zgradili smo športni park z nogometnim in košarkarskim igriščem ter stezami za balinanje. Želimo postaviti še pokrito teniško igrišče, kočo in gostilno. Naložbe so velike, saj smo za športni park do zdaj porabili 28 milijonov. S čim se še ukvarjate in kakšni so vaši načrti? Emil Velikonja: Želimo, da bi Društvo Gora in SV podpisala sporazum. Športni park, ki smo ga zgradili, sta večkrat uporabljala PS in CU, v zameno pa bi lahko SV pomagala Društvu pri prevozih na predstavitve smučanja, s šotori in podobnim. V zameno bi Društvo posodilo SV svoje objekte. V prostem času še mizarim, vendar je časa za to zelo malo. Vsakega od nas vsaj malo zanima zgodovina, kar je bilo koristno, ko smo v Društvu pripravili razstavo in napisali zbornik. Specializiran sem za smučanje, saj že od leta 1979 zbiram gradivo in bi rad to izdal tudi v knjižni obliki. Rajko Velikonja: Od leta 1981 pišem spomine, tako da sem napisal že več kot 15.000 listov. To je predvsem moje razumevanje dogajanja. Upam, da bom enkrat to predelal in izdal knjigo. V službi je še veliko izzivov, pa tudi izkušnje s financami bi rad čim bolje uporabil v korist krajevne skupnosti za pridobivanje denarja na razpisih in pri pripravi dokumentov. In vaši otroci? Jih mogoče zanima delo v SV in kako so povezani z Goro? Rajko Velikonja: Hči študira jezike, z mano hodi na Goro in ima dober odnos do tega, toda odnos do dediščine mora človek oblikovati sam. Emil Velikonja: Moj sinje v zadnji naborniški generaciji služil vojaški rok. Vojska gaje, ko je bil mlajši, zanimala, zdaj pa ga ne več. Zaposlen je v domačem kraju, mlajši sin pa študira računalništvo. Oba smučata, starejši sin obvlada tudi telemark. Iztok Velikonja: Imam hčer in sina, ki pa sta mlajša, tako daje hči letos prvič smučala. Živimo v domači hiši, upam pa, da se bo tradicija nadaljevala. odmev na odmev SE ENKRAT: DOLGA NOC Rino Velikonja Ni sicer moj namen voditi polemike na prispevek Franca Likarja o osebnosti in življenjski poti pripadnika SS divizije Prinz Eugen Srečka Pergarja (Gora, št. 29/2006). To je opravil sedaj Francelj sam. Tako si sliko o vlogi Srečka Pergarja, v času druge svetovne vojne, lahko naredi vsak bralec posebej. Resje v moji zgodbi nastopa kot Fortunat. To ime sem mu nadel zato, ker se mi ni zdelo primemo, da ga podrobno opišem, saj ga nisem poznal niti nisem zbiral podatkov o njem. V zgodbi nastopajo tudi dmge resnične osebe, pod izmišljenim imenom. Nemški častniki in vojaki prav gotovo niso bili taki, kot so opisani. Tudi Lojze v Gradiški verjetno ni bil Lojze, ravno tako Tone, kije šepal, in dmgi. Resnična imena imajo samo tisti, ki sem jih poznal in sem j ih lahko opisal. V uvodu zgodbe j e napisano, daje to zgodba po resničnih dogodkih. Torej zgodba in ne zapis čiste resnice. Namen te zgodbe j e prikazati težke trenutke predvsem dveh mladih fantov in ne dejanj drugih oseb. Ob prvem izidu povesti Črni bratje, leta 1952, je avtor France Bevk zapisal: »Morda bo kateri izmed njih bral mojo zgodbo in poreče: Saj ni bilo prav tako in več nas je bilo... To vem! Pisatelj ne hodi za junaki svojih povesti z zapiskom in fotografskim aparatom, da bi ujel vsak prizor in zapisal vsako besedo. To bi bilo dolgovezno in dolgočasno. Pisatelj posname samo smetano. In česar ni videl in torej ne ve, dopolni s svojo domišljijo. Zapiše n. pr. : Peter je stopil na most, zaklical: ‘Živela svoboda’ - in dvignil pest proti fašistom. Ta Peter se morda ni imenoval Peter, temveč Janez ali Matevž; tudi morda ni stal na mostu, temveč na trgu, na cesti ali na balkonu. Kako mu je ime in kje je stal, je postransko, poglavitneje, daje zaklical: ‘Živela svoboda! ’ In fašistom pokazal pest, ne da bi se zmenil za posledice. Tako je tudi s črnimi brati v moji zgodbi.« (Povzeto po ČRNI BRATJE povesti in resnična zgodba, TIGR - decembra 2005). Tako j e tudi v moji zgodbi! 4^% MARKET leposlovje KOPE Bojan Bizjak Zakawsky Pri odprtem oknu sem stal in vdihoval in vdihoval tisti sladek vonj pokošene trave. Spodaj pod hišo se je luna razlila čez trave in z nevidnim čopičem srebrila pokošenino in kope, ki so bile v strogem redu nanizane na sosednjem travniku. Kope, da... Zdi se, da so kope poosebljale neko strogost, neko estetiko, ki jo je naravnost vsiljevala narava sama. Če sem se postavil na travnik pred hišo, se mi je zdelo, da so okrog mene vsi tisti vrhovi, ki so se v vencu kopasto nizali na severni strani. Dostikrat sem jih gledal in se čudil pravilni zaobljenosti in nanizanosti, od vzhoda, kjer kraljujejo Kozje stene, pa vse tja do Čavna, ki sije za podnožje izbral Vipavsko dolino. In takole, ob odprtem oknu, z debelo luno v šipi, so vame plale nove moči, ki sem jih čez dan razsejal na travniku, kjer sem grabil, zjutraj pa kosil. Vse je bilo spokojno, umirjeno, skorajda že mitsko. Globoko sem dihal in puščal lahnemu prepihcu, da se mi je plazil čez hrbet in mi povzročal lahen drget. Tu zgoraj so poleti noči nenavadno sveže, celo mrzle. Pa mi ni dalo miru. Šel sem ven, na pokošenino, in se začel sprehajati. Ustavil sem se ob šestih velikih kopah, ki sva jih z mamo naredila čez dan. Skoraj pri vsaki sva se sprla, ker je ona hotela, da so lepe, lepo grajene, meni pa je bilo vseeno, povsem vseeno. Jaz sem hotel, da bi bilo seno na kupu, pa še to se mi je zdelo nepotrebno. Ona pa je vsako obšla, jo dobesedno česala in ograbljala, dokler ni imela pravega videza. Pa vendar to niso bile več tiste kope, tiste iz otroških dni. Te so bile večje, pa tudi v ravni vrsti niso bile, ker seje nama mudilo in sva bila že kar precej utrujena. Na sosednjem travniku so bile manjše in v strogem vrstnem redu. Mesečina je bila tako močna, da so celo kope metale sence. In sem šel na sosedov travnik. Sprehodil sem se med kopicami in gledal to strogost. Če si se postavil za prvo v vrsti, ostalih skorajda nisi videl, le sence so se nizale kot čmi zobje. Luna je kope spreminjala v srebmkaste kupčke. Skozi podplate sem čutil vlago, ki seje gostila. Obrnil sem se in na severu občudoval temne velike kope. Spominjal sem se imena vseh vrhov in vseh poti, ki so bile speljane tam čez, na drugo stran, na Idrijsko. Kar dolgo sem tako stal v nekakšni ulici med kopami in se umirjal. Počasi sem šel do naših kop. Kljub vsemu so tudi te imele nek red, celo zelo pravilen red, čeprav so bile nanizane v nekakšen lok. Kje pa piše, da morajo biti nanizane v ravno vrsto. Saj so lahko spotegnjene tudi v lok. In lep lok je to bil, zelo lep. Visoke so bile približno enako, le zadnja, tista najbliže hiši, je bila nekoliko višja in obilnejša, ker sva pač nanjo prigrabila seno izpod hiše, iz višine pod cimborami. Ja, tista je res kvarila red. Šel sem do nje in videl, daje nagnjena na desno. Tisto sem sam oblikoval, in zdaj seje izkazalo, da res nerodno in malomarno. Pravzaprav se res nisem kaj prida trudil. Kar metal sem seno na kup in ga nerodno tlačil. Ker sva bila že pozna in so dolgi jeziki senc segli čez travnik, se za tisto kopo res nisva zmenila. Mama jo je sicer skušala popraviti, kolikor seje dalo, a sem bil jaz tisti, kije sitnaril in celo kričal, dajo ni treba gladiti, dajo ne bodo prišli slikat. Naslonil sem se nazadehljivo seno in gledal zvezde nad seboj. Sladeknemirje drgetal v meni. Pozdevalo se mi je, da mi zemlja vrača moči, ki sem jih izlil vanjo. Kar dolgo sem takole čemel in gledal v izčiščeno nebo. Luna je bila na jugu in je polagoma lezla proti črnemu hrbtu Čavna. Mnoge misli so se mi trkljale po glavi, mnogo drobnih stisk sem domislil. Obšlo meje, da bi kar sedel na kopo in meditiral pozno v noč. Kot nekakšen oltar, se mi je zazdela tista kopa. Niso me motile ostrine trav, niti posamezen osat, ki seje vpletel med ostale bili in meje pobadal po golih ramenih. Ne, nič me ni motilo. Nad mano so bile zvezde, v meni vesolje. Takrat sem začutil, daje nek svet na pragu umiranja. Na naših in sosedovih travnikih so še bile kope, drugje pa ne več. In v mislih sem videl tisto veliko kopo, kije vsako leto zrasla na začetku Predmeje. Kolikokrat sem se kar nasmehnil, ko seje avtobus prav počasi vzpenjal na hrib in se mi je pokazala tista ponosna velika kopa, za njo pa rdeča streha, najprej samo streha, potem pa tudi hiša. In kolikokrat sem si obljubil, dajo bom fotografiral; pa je nisem, nikoli je nisem. In velika kopa, ki smo jo nekoč delali pri sosedovih. Jaz sem j o moral tlačiti ob velikem drogu. Cel popoldan sem moral pridno skakati po senu, ki so ga prinašali in metali na kopo. Občasno mi je pomagal eden od možakarjev, ampak jaz sem moral biti cel popoldan zgoraj in tlačiti okrog droga. Do večera j e kopa zrasla. Kot po toboganu sem se spustil z nje in jo od daleč še dolgo občudoval. Kakšna velika hruška, senena hruška... Mrzel sevemikje prav počasi nosil drobne vlažne bisere in jih skrbno polagal na pokošen travnik. V nogah se mi je nabral hlad, čez ramena se mi je zlival hladen val, ki seje nakotil v črnem trebuhu okoliških gozdov. Odlepil sem se od kope in jo nekoliko popravil, da ni tako malomarno visela v desno. Spanec seje sladko gnezdil v začelje in neka spoprijaznenost z vsem meje nesla proti hiši. Nič več ne bo gospodarjev, ki bi dopoldan hodili okrog kop in tipali tla, kdaj bodo dovolj suha, da se bo smelo seno raztrositi. Nič več ne bo grabljic, ki bi skrbno o grabile kopice in zgrabke tlačile pod vznožje kop. Nič več ne bo tistih velikih senenih hrušk, ki so zorele pod veliko kapo iz snega. Samo luna bo še z vsemi svojimi srebrnimi nitmi, ki bodo stkale preteklost in prihodnost v novo popolnost, meje obšlo... leposlovje Tanja Mencin POSLUŠAJ NEVIDNO Povabila sem veter v svoje naročje. Kje konec je in kje začetek te poti, sem rekla potepuhu. V katero smer naj se obrnem v poslednji noči? Drobno šelestenje in drsenje trav, blago zibanje košatih krošenj, krvavo sonce, ki drsi v zaton, pozna pesem čričkov, vonj po otavi in spodaj v vasi lajež psov; narava riše čar poznega poletja. Napeto prisluškujem, z vsemi čuti sem na preži. Potem nenadoma tišina. Strašansko resna ... Moj odgovor je prhnil drugam. JOKAJOČA Oj, sladki sen nedolžni, speči; kamenje vidim, sivo v pripeki. Nad grobom preletava ptica, sinica drobna, nemimaje, vsa drhteča. Razpira kljun in perutnice, potem vzleti. Odide. Ne pride več. Luna bleda kuka izza oblakov, se mrtveca dotika žlahtni soj; zavija volk v daljavi žalostinko, v srce jokajoči. Ugasne nova misel v sivi kamen - Saj smrti ni! MENJALNICA* BORZNO POSREDOVANJE TRAFIKA - TRGOVINA - odkup in prodaja delnic podjetij in PID-ov - prepričajte se, da je pri ZVONKI postopek najhitrejši in najugodnejši - sočasno lahko izbirate med bogato ponudbo usnjenih izdelkov - PRI ZVONKI DOBITE ČASOPIS GORA IN ZBORNIK MATI GORA Goriška cesta 23 - C2, Ajdovščina, tel.: (05)36-89-077 y leposlovje ZEMLJA Gloria Vidmar Zemlja? Zemlja je vse. Je prostorje čas Je ljubezen, je dom. Je prizorišče veselja in vojn. Je velika in hkrati tako zelo majhna. Na njej živijo tako bogati kot revni. Zemlja. Ko sem bila še majhna, sem Zemljo risala kot kroglo, malo zeleno, malo modro, iz nje pa so kot bucike strčali ljudje, ki so se držali za roke. Potem sem naštevala: »To je moj oče, to je mama, stric, stara mama...« Zato mi naš planet pomeni družino, ljubezen, mir, varnost, pa tudi sovraštvo. Bila sem že malo večja, ko sem ugotovila, da Zemlja ni le tukaj, kjer živimo mi, ampak dajo imajo tudi drugod. To je bilo veliko presenečenje. Na moji sliki Zemlje, ki sem jo narisala takrat, so bili tudi čmčki in celo kakšen Kitajec. V šoli smo Zemljo začeli spoznavati čisto drugače. Nihče nam ni rekel: »Zemlja je naš planet, na katerem živimo, planet ljubezni, veselja.« Ne, vsi so začeli: »Zemlja je tretji planet v našem osončju, njeno jedro je iz tekoče snovi, 70 odstotkov površine pokriva voda ...« To meje prizadelo. O našem planetu govorijo kot o nekem telesu, ki v vesolju nima bistvenega pomena, na njem pa je čisto slučajno nastalo življenje ... Ne, to ni to. Zemlja ni neka navadna krogla, žoga, s katero se lahko igramo. A na žalost nekateri ljudje mislijo tako. Zato na Zemljo mečejo atomske bombe, zato grozijo našemu planetu z ogromnimi tovarnami, ki se zadnja leta kot smrtonosna kuga širijo na vse strani. Zemljo krivijo, da se led na Antarktiki topi. Alije res kriva narava? Ali narava sama spušča v zrak pline in škodljive snovi, se zaradi narave krči ozon? Joj, zgleda, da ljudje res ne vejo nič o naravi in njenem pomenu. Zgleda, da se ne zavedajo, da tudi mi in oni živimo tukaj, da si pljuvajo v lastno skledo. Pa saj smo ljudje, ne pa, kot bi rekli kakšni znanstveniki, vrsta visoko razvitih prvakov, ‘homosapiensi’. Vse je preveč znanstveno. Skoraj nihče več se ne začudi jutranji zarji, nihče se ne nasmehne, ko vidi rosne kristalčke, saj za čisto vse obstaja znanstvena razlaga, vse poteka zaradi kemičnih reakcij itd... Kot na primer severni sij. Kaj ni zanimivo, ko lahko samo ugibaš, kako je nastal, kako je možno, da se barve tako lepo prelivajo na nebu. Ampak seveda nam potem po vseh medijih razglasijo, daje to ‘aurora borealis’, ki nastane zaradi bla, bla, bla... Kot pravi France Prešeren v Glosi,» ... pesnikov zaklad je čista zarja in srebrnina je rosa trave ...« Če bi vsi tako mislili, bi bil svet precej lepši in kot bi rekli ‘bolj BIO’. Ampak ljudje se posvečajo le tistemu, kar ima denarno vrednost, kar lahko kupiš ali prodaš. Naša učiteljica slovenščine je pri pouku začela razlagati, kako je videla drevo s kristalčki, in ob tem je dejala: »Saj je lepo, ko v Ajdovščini vidiš lučke na drevesih, a ko opaziš to miceno drevesce, posuto s kristali narave, si misliš, daje to zdaj tisto, za kar se splača živeti, to je pravo bogastvo.« In ko Zemljo pogledamo z vidika preprostih ljudi, vidimo dom, našo domovino, naš narod, vse ljudi, vidimo jo kot zlato kroglico, kot zlato frnikolo med vsemi drugimi navadnimi frnikolami. In tukaj, na Zemlji, so vsa naša doživetja, dogodivščine, naše besede, spomini... In tudi te moje besede bodo za vedno ostale nekje tukaj, četudi ne bodo večno zapisane na papirju. kud prepih USTANOVILI SMO KULTURNO UMETNIŠKO DRUŠTVO PREPIH Člani KUD Prepih Na Predmeji si želimo, da bi starejši mladim, predvsem otrokom, prenesli izročilo in skupaj začeli obujati stara znanja in praznovanja, ki so počasi že začela izginjati iz vsakdanjega življenja. Zato smo se na pobudo krajanov in sveta KS odločili ustanoviti društvo, ki bi pripomoglo k organizaciji prireditev, vanj pa smo povabili člane sveta KS, krajevnega odbora Zveze borcev in udeležencev NOB ter Društva podeželskih žena Predmeja. Na sliki: V krožku ročnih del so nastali simpatične punčke in fantki Foto: Friderika Velikonja Kulturno umetniško društvo Prepih, na kratko KUD Prepih, je bilo ustanovljeno 25. januarja letos in že na začetku smo imeli vse polno idej. Z otroki smo med zimskimi počitnicami ustvarjali v krožku ročnih del. Krožek je bil zelo dobro obiskan, sodelovale so tudi mame in stare mame. Izdelali smo blazinice, iz ostankov blaga pa smo naredili simpatične punčke in fantke. Izdelke smo razstavili na priložnostni razstavi ob krajevnem prazniku, otroci pa so nastopili tudi v kulturnem programu. Sodelovali smo tudi pri pripravi in izvedbi literarnega večera pri Deplu, kije bil del niza prireditev pod imenom Spletanja. Otroci so nastopili v vlogah pravljičnih bitij - vil in hudičkov in tako prispevali k pravljično obarvanemu večeru. Idej nam torej ne manjka, z novim navdihom bomo prepihali vse stare običaje. Verjamemo, da nam bo z veliko dobre volje in tudi z vašim sodelovanjem uspelo. priznanje smučarske zveze Slovenije SREBRNA PLAKETA SMUČARSKE ZVEZE SLOVENIJE SLAVKU VIDICU, PRIZNANJE TUDI SEKCIJI ZA TELEMARK DRUŠTVA GORA Emil Velikonja Op. uredništva: 8. junija letos so v Ljubljani slovesno podelili priznanja Smučarske zveze Slovenije za sezono 2005/2006. Z veseljem vam sporočamo, da je med dobitniki najvišjih priznanj tudi član Drušh>a GORA, Slavko Vidic. Priznanje SZS pa je prejela tudi sekcija za telemark pri Društvu GORA, ki je priznanje prejela kot najuspešnejši telemark klub v sezoni 2005/2006, in sicer za tekmovalne rezultate njenega člana Klemna Zonte, za strokovno delo v reprezentanci, za promocijo telemark smučanja na delavnicah in festivalih, za sodelovanje njenih članov pri organizaciji tekmovanj svetovnega pokala in za strokovno usposabljanje, saj je šest članov sekcije za telemark pridobilo strokovni naziv učitelj telemark smučanja. Društvo GORA ob tej priložnosti čestita smučarskemu strokovnjaku in prijatelju Rajmundu Kolencu z Lokev, ki je prejel zlata plaketo Smučarske zveze Slovenije. Upravni odbor Društva Gora j e v aprilu 2006 sprejel sklep, da predlaga Slavka Vidica za PRIZNANJE SMUČARSKE ZVEZE SLOVENIJE za sezono 2005/06, in sicer za njegovo organizacijsko, družbeno in športno dejavnost pri razvoju smučarskega športa. Sam sem bil kot tajnik društva zadolžen, da k omenjenemu predlogu napišem obrazložitev. V obrazložitvi sem zapisal: G. Slavko Vidic je bil rojen 22.07.1956 na Predmeji. Sedaj stanuje na Predmeji 126,5270 Ajdovščina. Osnovno šolo je obiskoval na Predmeji in Otlici. Bil je zelo dober učenec. Po osnovni šoli seje šolal na srednji strojni šoli. Vseskozi je bil aktiven v mladinski organizaciji, krajevni skupnosti, kjer j e bil tudi predsednik, ter v Smučarskem klubu Čaven, Predmeja in sedaj v Društvu Gora. Predmeja je vas na južnem robu Trnovskega gozda, skupaj z Otlico in Kovkom pa je to Gora. Gorjani naseljujemo to območje že več kot 400 let in življenje Gorjana je bilo ves čas povezano tudi z iskanjem dela na tujem. Fantje in možje z Gore so že od sredine 19. stoletja odhajali na delo na Tirolsko, Štajersko, Hrvaško ... Delali so kot gozdarji, tesarji, zidarji, gradili so ceste ... Pri svojem delu so bili cenjeni, saj so veljali za sposobne in pridne delavce. Razvoj industrije po drugi svetovni vojni je delo pripeljal bliže domu - v Ajdovščino, Novo Gorico, Idrijo ..., vendar so težavne razmere, predvsem slaba prometna povezanost z industrijskimi centri ter dolge in hude zime veliko mladih prisilile, da so se izselili z Gore. G. Slavko Vidic je veliko svojega časa žrtvoval za razvoj Gore in za aktivnosti v smučarskih organizacijah. Zadnja štiri leta je zelo uspešno vodil demonstratorsko skupino ‘Edmund Čibej’. Lahko trdimo, daje ta skupina najuspešnejša demonstratorska skupina smučanja po starem v Evropi. Veliko zaslug za to ima prav g. Vidic. In kaj ta skupina sploh je: Skupina ‘Edmund Čibej’ nosi ime po nadučitelju Čibeju. Smuči, s katerimi nastopa, se do zadnje podrobnosti ujemajo s Čibejevimi smučmi iz leta 1889. Smuči so lesene in brez robnikov, čevlji usnjeni-gojzarji, vezi usnjene, peta pa je prosta. Poleg sodi še palica, enako dolga kot smuči. Skupina demonstrira staro telemark-smučanje. Čibejeva skupina je od sezone 1995/96 dalje izredno uspešno nastopala na različnih tekmovanjih smučanja po starem, predvsem pa so dragocene lovorike za prva mesta na vseh največjih mednarodnih prireditvah, še posebej pa na neuradnem evropskem prvenstvu v telemarku v Livignu in na reviji starih smučarskih tehnik na ledeniku Val Senales. Na začetku svojega delovanja, že v marcu 1996, je Čibejeva skupina posnela zelo odmevno in gledano oddajo Marjete Keršič, v okviru serije oddaj ‘Gore in ljudje’. Oddaja je bila večkrat predvajana, v sami ‘špici’ oddaje pa seje kar nekaj let ‘vrtel’ smučar po starem - iz skupine ‘Edmund Čibej’! Marjeta Keršič nam je tudi povedala, daje v Livignu vsako leto zelo velik festival telemarka. In ni bilo potrebno dvakrat reči, že so stekle priprave za potovanje ... V svojem devetletnem delovanju je skupina doživela zelo hitro rast v vseh pogledih. V prvem letu ni imela praktično ničesar, razen velike volje pokazati nekaj, kar seje v naših krajih dogajalo pred več kot sto leti. Ime sije nadela po nadučitelju Edmundu Čibeju, kije leta 1888 iz norveške Kristjanije naročil par lesenih smuči s palico. Oglas je videl v dunajskem časniku Weltblatt. Smuči so prispele, krajani pa so mislili, daje nadučitelja zajel sam zli duh, da se podi po hribu dol. Kaj kmalu so spoznali, da zna biti to koristen pripomoček pozimi, pri premagovanju razdalj na delo v gozd, na lov in na poti med osamljenimi domačijami. Ker so z lesom znali, so po kopiji Čibejevih smuči, takrat sojih imenovali ‘snežke’, napravili smuči tudi zase. Tako je šel razvoj naprej: spreminjale so se tehnike smučanja, oprema... WIENER ^ Skupina nastopa na večini tekmovanj v stari ^Vnu/Tmc smučarski opremi v Sloveniji, predvsem pa na specializiranih tekmah v tujini. Nastopa tudi na večjih prireditvah, kot so Pohorska lisica. Pokal Vitranc, Planica ... Ima tudi svojo himno, kije obvezen vložek na prireditvah v tujini. S trdim delom, strokovnim pristopom in študijem podrobnosti po muzejih doma in v tujini je skupina dosegla sam vrh v evropskem smučanju po starem. V mnogih krajih italijanskih Dolomitov, avstrijskih Tiral in nemške Bavarske pozna marsikdo Slovenijo prav po skupini ‘Edmund Čibej’. Povsod v tujini je zelo toplo sprejeta, župani vedno spregovorijo nekaj stavkov tudi v slovenščini, tako da skupina pred tisoči gledalcev prav gotovo veliko prispeva k promociji Slovenije. Na veliko turističnih letakih krajev in pokrajin, kjer nastopa, je fotografija skupine na različnih plakatih, v katalogih, zgibankah ... Posamezni člani, ali skupina v celoti, se pojavljajo na raznih reklamah za priznane svetovne športne znamke. Na sliki: Slavko Vidic, prejemnik srebrne plakete Smučarske zveze Slovenije, in Uroš Velikonja v družbi Staneta Valanta in Jara Kalana Foto: Uroš Velikonja G. Slavko Vidic je že od leta 1972 aktiven član v smučarskem klubu, (Gozdar, Čaven, Vipa, Predmeja), kije deloval na Predmeji. Sodeloval je pri gradnji skakalnic, smučarskih vlečnic in drugih športnih objektov v Tihi dolini na Predmeji. Aktiven je bil tudi v mladinski organizaciji na Predmeji, kije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja organizirala množične smučarske teke. Leta 1995 je g. Vidic sodeloval pri organizaciji prireditev ob 100-letnici prve smučarske tekme na Slovenskem. Je ustanovitveni član Društva Gora Predmeja. V letih 1998/99 je bil tudi predsednik Društva Gora. Vodil je telemark sekcijo, kije zelo uspešno nastopala na tekmovanjih za pokal Bar Caffe. V letošnjem letu (zimski sezoni 2005/06) je skupina ‘Edmund Čibej’ pod njegovim vodstvom nastopila 12-krat. Skupina je zelo uspešno nastopila tudi na praznovanju 70-letnice ZVUTS v Mariboru. Zaradi vsega naštetega g. Vidica predlagamo za PRIZNANJE SZS. Njegovo delo na vseh področjih je lahko vsem za vzor. G. Slavko je osebnost, kije s svojim prostovoljnim in požrtvovalnim delom vsekakor zaslužila visoko priznanje. Posebej velja omeniti velik prispevek k razvoju Društva Gora, k uspehom skupine ‘Edmund Čibej’ in pri promociji slovenskega smučarskega športa. ČESTITAMO!!!! potopis JAHORINA ALI LIVIGNO? LIVIGNO! Uroš Velikonja Vsako leto, nekje ob zaključku smučarske sezone, se člani Društva GORA odpravimo na nekajdnevno smučanje. Skoraj deset let je bilo to mondeno italijansko zimsko-športno središče Livigno. Ker smučarski navdušenci v Društvu, pa tudi ostali člani, poznamo podrobno vse smučarske proge in trgovinice v Livignu, je padla odločitev, da letos smučarske užitke poiščemo na neki drugi destinaciji. Tako je prišla zanimiva odločitev, letos gremo na Jahorino. V začetku marca smo natovorili dva kombija opreme in posadko, ter se prek Hrvaške odpeljali v Bosno in Hercegovino. Slavonski Brod, Doboj, Zenica in Sarajevo hitro izginjajo za nami. Na obrazih potnikov opazim zaskrbljene in žalostne oči, saj te vidijo na poti neizbrisane strahote vojne v tem predelu Bosne. V večernih urah prispemo v osrčje Republike Srbske - Pale. Tu v trgovinici nakupimo še nekaj manjkajočega živeža za naslednje dni, nato pa nadaljujemo pot po dokaj strmi cesti proti planini Jahorina. Pri vzpenjanju proti Jahorini je snežna odeja ob cesti neverjetno hitro naraščala. Tik pred samim vrhom Jahorine je bilo ob cesti že toliko snega, da pogled na pokrajino iz kombija ni bil več mogoč. Končno prispemo v smučarski center Jahorina, kjer prevzamemo ključe apartmajev in začnemo s selitvijo v apartmaje. Da, dobesedno s selitvijo, zelo naporno, saj cesta do naših apartmajev celo zimo ni bila niti enkrat splužena. Ob navidezni cesti so parkirani osebni avtomobili, ki so v celoti pokriti s snegom, na strehah pa imajo še meter in pol snega. Res neverjetno. V apartmaju sem nato začel razmišljati, da morajo biti snežne razmere na smučišču enkratne, toliko snega, in to pršiča. Komaj sem čakal naslednje jutro, da skupaj s prijatelji ‘znorimo’ na smučišču. Jutro j e bilo jasno, vendar zelo mrzlo in vetrovno. S smučmi se iz apartmajev spustimo do smučarskih prog. Nakup smučarskih kart j e pravi podvig, saj je lesena utica zasnežena do prodajnega okna, tako da moraš s koleni v sneg, drugače komunikacija s prodajalko kart ni mogoča. Karte imamo, ‘klapa’, gremo! Ko se prvič s sedežnico peljem proti vrhu Jahorine, postanem malo razočaran. Ja, kje so tiste olimpijske proge iz leta 1984, ko so se tu tekmovalke kovale v olimpijske junakinje. Noja, na drugi strani hriba odkrijemo nekaj lepih prog, seveda tudi smučanja v pršiču ne manjka. Po nekajurnem smučanju sta lakota in žeja veliki. No pa gremo v restavracijo na eno njihovo pravo pojedino, se zmenimo. Moram reči, daje bila hrana zelo dobra, vendar pa so me cene neprijetno presenetile, saj prav nič več ne zaostajajo za našimi v Sloveniji. Zvečer v apartmaju pripravimo obilno večerjo, tarok, briškola ... Naslednje jutro po radiu slišimo novico ‘liftovi ne rade, duva vjetar’. Kljub temu se nekateri odpravimo na smučišče in ugotovimo, daje spodnji del prog odprt. Po nakupu kart sledi ponovno presenečenje, proge kljub tako dobrim snežnim razmeram sploh niso urejene, ratraki so parkirani ob bifeju. Žičničar mi v pogovoru reče: »Pa znaš, sada je kraj sezone, znaš, koliko ovi ratraki piju, a mi imamo svi golfove diezek« Noja, saj jih po svoje razumem, vendar s takim odnosom do smučarjev napredka na smučarskem centru Jahorina ne gre pričakovati. Res da so trenutni gosti na Jahorini Slovenci in premožnejši Beograjčani. Slednji so zelo ‘nevarni’ na progah, saj toliko padcev in trčenj med smučaiji, kot jih vidiš tukaj v enem dnevu, nisem opazil v desetih letih skupaj, na smučiščih, kjer smo smučali. V vrstah pred žičnico opazim dele smučarske opreme, ki me kar vrnejo v čas olimpijskih iger; ‘sulice, jassa kombinezoni... ’ so oprema večine tukajšnjih smučarjev. Ko sem se sam postavil v vrsto z novimi dankami, so me gledali kot ‘misijo nemogoče’. Naslednje jutro seje veter še okrepil in spet novica: »Liftovi danas uopče ne rade.« Tako smo ostali v apartmajih, saj so k nam na obisk prišli naši prijatelji iz Breze, ki smo jih predstavili že v eni izmed prejšnjih številk našega časopisa. Tako so se iztekali dnevi na Jahorini, od smučanja pa ni bilo ne vem kaj. Glede na vremensko napoved se odločimo, da odpotujemo v Sarajevo in nato proti domu. V Sarajevu se seveda ustavimo na Baščaršiji, na čevapčičih, z nekaterimi pa obiščem še prijatelja na slovenski ambasadi, ki nam je na kratko opisal njegovo delo na ambasadi in omogočil tudi njen ogled. Na sliki: Ekipa Gorjanov med obiskom slovenske ambasade v Sarajevu Foto: Arhiv Iztoka Velikonje Spet ob cesti mimo mene drvijo porušene hiše, beli spomeniki, posejani povsod naokoli, opozorilne table z napisi ‘mine’ ... Spet smo v Sloveniji in kar ne morem verjeti. V bistvu nas ločuje tako kratka pot in dokaj malo kilometrov, a kakšna ogromna razlika. Menim, da to ni vprašanje let, ampak desetletij. Na sliki: Livigno 2006 - s smučmi na 3000 metrih, nato pa v nekaj zavojih navzdol Foto: Arhiv Uroša Velikonje Doma nato kar nekaj dni razmišljam, da ne morem tako zaključiti smučarske sezone. Seveda se takoj spomnim na bližajoči se festival smučanja v Livignu. Ni kaj, tja grem. Po telefonu pokličem še nekaj prijateljev in spet se nas zbere skupina za en kombi. V začetku aprila že smučamo na 3000 metrih nadmorske višine, v Livignu. Letos so bile snežne razmere tu res enkratne, srečo pa smo imeli tudi z vremenom. En teden zares ‘ta pravega’ smučanja. ‘Speglane’ proge, zunaj smučišča dovolj pravega pršiča, odlični smučarji - res nepozabna smuka. Ko po tednu dni v Livignu s pogledom v denarnico in ugotovim, da sem ‘pokuril’ le kak evro več kot na Jahorini, se odločim: zmagovalec je Livigno! potopis BILI SMO V BOSNI IN HERCEGOVINI, OBISKALI DRUŽINO IN HIŠO NAŠEGA SOVAŠČANA, VIDELI VELIKO LEPEGA IN DOŽIVELI VELIKO ZANIMIVIH TRENUTKOV »A KOJA TI JE OVO FIRMA - BIATLON?« Emil Velikonja Med 11. in 14. majem je Društvo Gora, v skladu z letnim programom dela, organiziralo že tradicionalni (tretji) izlet v BiH. Vodja in organizatorje bil novi predsednik društva-Zvonko Žonta. Zgodaj zjutraj 11. maja smo se vkrcali v dva kombija in krenili na pot proti našemu cilju. Za prvi dan je bila to vas Turbe pri Travniku, v BiH. Prvi postanek za kavico in pogasitev žeje je bilo Novo mesto. Pot smo nadaljevali prek Metlike in tam prestopili državno mejo. Nadaljevali smo prek Karlovca in Slunja ter se bližali mejnemu prehodu med Hrvaško in BiH. Ob vstopu v BiH pa že prvi dogodek, ki ga verjetno ne bomo pozabili. Vozili smo se z dvema kombijema, eden j e bil naš - društveni, drugi pa sposojen od biatlonske reprezentance Slovenije. Na vratih je bil napis: Biatlon - Pokljuka. Vrli bosanski policaj je seveda moral preveriti, kdo vstopa v državo. Ko je vrnil naše potne liste, pa je šoferja še vprašal: »A k oj a ti je ovo firma - biatlon?« Naš šofer pa je pohitel z odgovorom: »To ti je tako; malo trčiš, malo pucaš.« Policaj pa ves zaprepaden: »Sta, i pucat čete???« Pa je prvi kombi le prepeljal mejno črto in žeje bil na vrsti naš: »Ste zajedno?« - »Da,« je bil naš odgovor, policaj pa je samo še pripomnil, daje v prvem bolj veselo, da se vidi, da so športniki. V Bihaču smo obiskali upokojenega generala bosanske vojske. To j e Selmanovič Mirsad, kije bil v času zadnje vojne v BiH načelnik štaba bihaškega korpusa. Lepo nas je sprejel v svojem hotelu in nas tudi ‘počastil’ s Šilcem ‘bosanske slivovice’. Z njim nas je seznanil šofer ‘biatloncev’, katerega je omenjeni general poučeval na vojaški akademiji v bivši JLA. Po okrepčilu smo pot nadaljevali do Jajca, kjer smo si vzeli čas za krajši ‘ ^ postanek. Ogledali smo si f dvorano, kjer je bilo ^ ^ < zasedanje AVNOJ-a. * Dvorano obnavljajo, za njeno obnovo smo namenili nekaj evrov in posneli nekaj zanimivih fotografij. V Jajcu nas j e sprejel tudi predsednik gospodarske zbornice tega območja. Pot smo nadaljevali prek Donjega Vakufa in od tam poklicali soseda Slavka, kije z družino šel v BiH že en dan pred nami. Dobili smo se v eni od Na sliki: Stara lokomotiva v Jablanici gostiln v Turbah, se Foto: Rajko Velikonja okrepčali in že smo nadaljevali vožnjo proti vasi Paklarevo. Slavkova družina, sorodstvo in sosedje so nam pripravili nepozaben sprejem. Enolončnica, pečen prašiček, ‘slivovka’ - vse je bilo slastno. Še posebej smo bili ganjeni ob pripovedovanjih Slavkovega brata (policaja v Travniku), sorodnikov in sosedov o vojnih grozotah, ki sojih preživljali. Čeprav j e Slavko vse svoje prihranke (enako tudi brat Zoran) vlagal v hišo, so danes od nje ostale samo še gole in izropane stene; stene, ki bi verjetno vedele marsikaj povedati... Debato smo preusmerili v prijetnejše teme in preživeli nepozaben večer. Enega od naših je zatiščalo lulat. Kolega gaje vprašal: »Kam pa greš?« Grem pogledat, če cvetijo slive, sicer drugo leto nimamo kaj delati tu,« mu je hitro odgovoril. Zvečer smo se odpeljali še nekaj kilometrov do hotela, kjer smo bili nastanjeni. Čakal nas je Vlado, prijazen lastnik hotela, nam predstavil . V mm firmo in nas razdelil po sobah. Zares lep in urejen objekt. Se malo smo poklepetali pri šanku in legli k počitku, kajti čakal nas je nov dan, dan velikih pričakovanj. Zjutraj, po zajtrku, nas j e že čakal lastnik hotela, kije bil ta dan naš vodič. Odpeljali smo se proti planini Vlašič. Lepo speljana cesta nas je pripeljala na vrh visoke planote. Najvišji vrh -Paljenik je visok 1944 m. Razdelili smo se v dve skupini. Ena je šla peš do koče na Vlašiču, kjer jih je vodič lepo postregel, druga skupina pa je raziskovala zapuščene četniške položaje, od koder so obstreljevali Slavkovo vas. Najti je bilo mogoče marsikaj. Nekdo je izpod ruše povlekel ovratnik ”smb” srajce, ni je hotelo biti konca in verjamem, daje marsikdo pomislil, da se bo pokazalo še kaj. Na srečo pa je bila samo srajca. Nekateri so zbirali prazne tulce in razne druge ostanke. Bilo pa je tudi ogromno praznih steklenic in pločevink. Ogledali smo si tudi smučarsko skakalni center Vlašič. Od skakalnic je ostal samo betonski zaletni stolp, vse naokoli pa eno samo gradbišče. V meni so se prebudili spomini na številne časopisna in radijska poročila izpred sedemindvajsetih let, ko j e na tej - največji tukajšnji skakalnici (rekord je 104 metre) - tekmoval sedaj žal že pokojni Stanko Velikonja, leto za njim pa je tu skakal tudi Igor Polanc. Zdaj se tu gradijo novi hoteli, predvsem pa počitniške hišice. O kakšni krajinski arhitekturi in urejanju prostora ne moremo govoriti. Hišice so vseh vrst, oblik in barv. Ni nobenega reda ali zaporedja. Naš vodič, lastnik hotela, v katerem smo prenočevali, nas je odpeljal še do njegove ‘kolibe’, tako imenuje svojo vikend hišico, in nas lepo postregel. Počasi seje dan prevesil v večer. Spustili smo se v dolino. Najprej smo obiskali teto Mande, kije kar nekaj let preživela v Sloveniji, nazadnje sta s pokojnim možem Milkom stanovala V Griči - Pod Kresom. Lepo nas j e postregla, prav tako njena sestra. Bili pa smo malo dobre volje in eden od naših jo je v šali malo pošlatal po ‘ta zadnji’: »Ej, stvarno si pijan!« je pripomnila in se nasmehnila. Slavko in njegovi so nam spet pripravili krasno večerjo - izpod peke. Enkratno. Po večerji pa v hotel, kajti pred nami je bil še en dan, obisk Sarajeva, izvira reke Bosne in območja, kjer seje odvijala bitka za ranjence vil. svetovni vojni - bitka na Neretvi. Zjutraj so se nam pridružili sosedje. Le Slavka in Ane ni bilo. Odpeljali smo se proti Sarajevu, si ogledali Baščaršijo, pojedli ‘čevape v lepinji’, se otresali beračev in vsiljivih prodajalcev razne krame in se okrog poldneva odpeljali na ogled izvira - Vrela reke Bosne. Gospa Barišič seje čudila nad gnečo na ulicah Sarajeva. »Toliko ljudi pohaja, le kdo pa dela?« seje na glas spraševala. Uživali smo med sprehodom po parku pri izviru Bosne. Pot nas j e vodila proti jugu, mimo Bjelašnice, ob velikem in čudovitem Jablaničkem jezeru. Prispeli smo v Jablanico, si ogledali spomenik bitke na Neretvi - Na sliki: Karjši postanek v Jajcu Foto: Rajko Velikonja porušen most. Muzeja bitke si nismo ogledali, ker je muzej izropan. Pot smo nadaljevali proti Prozoiju. Na prelazu Makij en smo si hoteli ogledati spomenik bitki na Neretvi, vendar smo naleteli na ruševine. Baje so ga zaminirali ustaši kmalu po začetku vojne v BiH. Škoda, veličastnosti spomenika se spominjam z maturantskega izleta pred tridesetimi leti. Pot smo nadaljevali do Bugojna in prek Novega Travnika nazaj v hotel. Sledil je počitek in drugi dan vrnitev proti domu. Ko smo prestopili bosansko-hrvaško mejo, smo zavili levo in po nekaj kilometrih vožnje prispeli na Plitvičkajezera. Po krajšem ogledu, smo imeli v mestu S lunj kosilo, kjer smo uživali v kulinaričnih dobrotah - pečenje, odojek in mlada čebula. Nato pa proti domu, proti Sloveniji. Mejo smo prečkali v Metliki. Šoferja društvenega kombija je slovenski carinik pozdravil: »Dobar dan!« Šofer pa: »Dober dan!« Carinik vpraša: »A kje ste bili?« z ustreznim naglasom. Šofer pa: »Matamo dole, kod vas!« In lepo je bilo ‘tamo dole’, nepozabno! Hvala Slavku in njegovim! zgodilo seje GORJANI PO POTEH MIRU PO OBROBJU KRASA Stanislav Mikuž Emil Velikonja je organiziral že tretji izlet z zgodovinskimi ozadji. Prvi je bil po Gorenjski, natanko pred letom dni, 3. aprila 2005; drugi je bil lansko jesen v Kočevskih gozdovih, tretji pa v soboto, 1. aprila 2006, po Poti miru po obronkih Krasa. Zbrali smo se ob 9. uri na makadamskem parkirišču na poti med Mirnom in Lokvico. Tuje tudi izhodišče za Pot miru, kije bila odprta pred kratkim. Pot je bila postavljena s pomočjo občine Miren - Kostanjevica in evropskih sredstev. Pričakal nas j e naš stari znanec, pripadnik Slovenske vojske, Mitja Močnik. Popeljal nas je od točke do točke in nam razlagal, kako so se odvijali dogodki enega najbolj krutih obdobij na območju Primorske, od Krasa pa do kobariških gora -1. svetovne vojne. Mitja je v vojašnici v Vipavi postavil tudi bogat muzej o 1. svetovni vojni. Je avtor številnih strokovnih člankov z vojaško tematiko, v letu 2005 je izšla tudi njegova knjiga ‘Komenski kras 1914 - 1918’, nedavno pa je izšla njegova druga knjiga. Na poti se nam j e pridružil tudi g. Marušič iz Lokvice, član društva, ki skrbi za pes v ......... m ’ mr1""— ( i L > 1 II ■■"lip'" Pl ■ n Na sliki: Gorjani pri spomeniku na Cerju Foto: Stanislav Mikuž vzdrževanje poti in ohranjanje dediščine iz 1. svetovne vojne. Videli smo veliko, ne bi opisovali vseh podrobnostih, več o tej poti lahko izvemo na internetni strani http://www.potimirunakrasu.org. o samih dogodkih iz 1. svetovne vojne pa v omenjeni knjigi Mitje Močnika. Več o lepotah Krasa, številnih pešpoteh, kolesarskih poteh pa bomo našli na ‘kraševski strani’ http://vodnik.kras-carso.com. Okrog štirinajste ure smo našo pot zaokrožili v prijetnem okolju domačije Mamšičevih v Lokvici. Po domačem kosilu smo imeli Še kos Na sliki: Pogled skozi rešetke poti do avtomobilov, ki so nas Foto: Stanislav Mikuž popeljali domov. Bilo je lepo, smo bili soglasni. Še se vidimo, smo si obljubili. Naslednja zgodovinska pot v organizaciji Društva Gora nas je v soboto, 27. maja 2006, popeljala v prelepe kraje ob Sotli, kjer smo si ogledali veliko zanimivosti teh krajev, izlet pa zaokrožili z obiskom Kumrovca, katerega del je preurejen v muzej. Obnovljena sta Titova rojstna hiša in del vasi, kjer j e v vsaki hiši muzej ene obrti. Zelo zanimivo za ogled. zgodilo seje GASILSKI KVIZ Gloria Vidmar V soboto 22. aprila smo se gasilke z Otlice odpravile na gasilski kviz v Vipavo, ki gaje organiziralo Prostovoljno gasilsko društvo Vipava, na njem pa so tekmovale ekipe vseh prostovoljnih gasilskih društev iz ajdovske in vipavske občine. Kviz sestavljajo: praktična vaja, izdelovanje vozlov in kviz, seveda. Ker je to bilo moje prvo tekmovanje, sem bila kar malo živčna, saj smo imele vaje le enkrat ali dvakrat. V Vipavi smo se mladinci najprej pripravili na praktično vajo. Mislile smo, da nam vaje ne bo uspelo narediti tako dobro, kot je to uspelo ekipam pred nami, a izkazalo seje, da sta nas naša mentorja, Julija Vidmar in Srečko Praček, več kot dobro pripravila na tekmovanje. Sledili so vozli in k sreči si Na sliki: Mlade gasilke z mentorico Julijo Vidmar Foto: Osebni arhiv Glorie Vidmar je lahko vsak tekmovalec sam izbral, kateri vozel bo ‘zvozlal’. Tudi to smo dobro opravile, na vrsti j e bil še kviz. Ta ni bil težak, zdelo se nam j e precej lahko. Medtem ko so sodniki seštevali naše točke in doseženi čas, smo se tekmovalci okrepčali ob oranžadi in sendviču. In že seje začela razglasitev rezultatov. Finale nam tisti dan ni bilo usojeno, a prepričana sem, da smo bile takoj pod stopničkami. Namesto nas j e prvo mesto osvojila ekipa Vipave, drugo in tretje mesto pa so zasedli Colčani. Zelo nam j e bilo žal, da nismo stale na stopničkah, saj bi v tem primeru naš mentor Srečko hodil naokrog s čudovito zeleno pričesko. Gasilke pa smo se ob glasni glasbi in sladoledu zabavale še celo pot domov. lovska družina kozje stena POROČILO O DELU LOVSKE DRUŽINE KOZJE STENA V LETU 2005 Alfonz Krapež, starešina LD Kozje stena Leto je naokoli in potrebno j e pregledati in oceniti rezultate preteklega leta. Da bi tudi širšo javnost, predvsem pa prebivalce in krajane na območju lovišča, ki ga upravlja naša lovska družina, seznanili z delom in aktivnostmi, želim z nekaj stavki predstaviti naše delo in prizadevanja. 1. Lovska zakonodaja: Nov lovski zakon in dmgi predpisi, povezani z njim, so terjali usklajevanja in prilagajanja na formalnem in organizacijskem področju. Postopoma se navajamo na nove predpise. Žal Ministrstvo za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo še vedno ni izdalo vseh podzakonskih predpisov. Upamo lahko, da bodo v naslednjem letu izdani ustrezni predpisi, tako da bomo lahko tudi v lovski družini uskladili naše akte. Obetajo se nam tudi določene spremembe pri organiziranosti lovcev, lovstva in lovskih družin. Trenutno je v razpravi želja in potreba po ohranitvi zvez lovskih družin. Glede na trenutno situacijo v lovstvu, bi po mojem mnenju zveze lovskih družin še kako potrebovali. Nastopanje posameznih lovskih družin nasproti državi (ministrstvu in Zavodu za gozdove) bi bilo neuspešno, oziroma, lovci bi postali le izvajalci odstrela. Vse ostale funkcije in naloge bi prevzeli državni organi (načrtovanje gojitvenih del in odstrela, izobraževanje, lovski izpiti idr.). Pri tem pa moramo poudariti, daje potrebno tudi na tem področju vztrajati, da ohranimo lovstvo in njegove tradicije. Še naprej je in mora ostati naša prva in osnovna skrb divjad in narava. Le z dobro in močno povezavo med lovskimi družinami bomo lahko kolikor toliko enakovreden partner z državo in državnimi organi. Zato je zelo pomembno, da se organiziramo tako, da bomo te naše cilje lahko dosegli, ter da nam ta organiziranost ne bo predstavljala ovire, tako na organizacijskem kot finančnem področju. Lovska družina se mora v organizaciji videti in točno vedeti, kaj ji ta organiziranost prinaša in koliko jo to stane. Le z odkrito in transparentno predstavitvijo povezovanja se bi, oziroma, se bomo odločili, ali in kakšno zvezo potrebujemo. Končno smo po vseh zapletih in pripetljajih le dočakali lovske izkaznice. V zadnjem času se vse več govori tudi o spremembah lovskega zakona in celo o pripravi popolnoma novega. Glede na trenutno politično situacijo, ni pričakovati, da bodo spremembe zakonodaje šle v prid divjadi in lovstvu. Po vsej verjetnosti bo tok sprememb šel v smer, kije bila že nakazana, ni pa bila v celoti uresničena. Za nas lovce bo verjetno pomenilo, da bomo izgubili še nekatere pristojnosti in postali izključni izvajalci odstrela divjadi. Posledično pa bo to pomenilo tudi poslabšanje finančnega položaja lovske družine in večjega članskega prispevka za izvajanje lovske dejavnosti. 2. Delo in aktivnosti v lovski družini: V preteklem letu smo zabeležili na področju izvajanja gojitvenih in varstvenih del v lovišču lepe in zavidljive rezultate. Posebej velja pohvaliti aktivno in prizadevno delo revirnih vodij, ki so glavni pobudniki in izvajalci del. Že nekaj let zaporedoma namreč dosegamo lepe uspehe; dejansko je opravljenega veliko dela. Vsako leto zgradimo vsaj en lovsko-tehnični objekt. Letos j e bila to visoka zaprta preža na Sortežu. Kot sem omenil, je preveliko breme izvedbe del na gospodaiju, pomočniku in revirnih vodjih, nenazadnje pa je potrebno povedati, da tudi ostali člani izvršnega odbora opravijo veliko dela v lovišču, kije še dodatno, poleg obveznosti, ki jih imajo v 10 in pri izpolnjevanju zaupanih funkcij. Brez izredne angažiranosti članov 10 ne bi mogli izpeljati zastavljenega programa izvedbe del. Mislim, da si zaslužijo javno pohvalo, ne le s strani lovske družine, ampak tudi s strani nelovske javnosti. Kar nekaj let je preteklo, da smo v lovsko družino dobili nove člane. Tudi pri nas občutimo problem staranja članstva. Ker se starost dviguje, se manjša tudi število aktivnih članov; še hujše pa je dejstvo, da člane tudi izgubljamo. Upam, da bo tudi v bodoče več interesa za vstop v naše vrste, predvsem mladih. Predstavitev našega dela, prisotnost na prireditvah in oddaja lovskega doma v uporabo tudi pripomorejo k prepoznavnosti lovske družine in lovstva. Glede discipline moram povedati, daje trend pozitiven, da se iz leta v leto boljšamo, saj ni bilo večjih kršitev. Lovsko in etično obnašanje na lovu, in tudi sicer v privatnem življenju, odseva sliko dogajanja v naši lovski družini. Želim, da bi bilo vsaj tako tudi v bodoče. Po dolgem času smo v lanskem letu zopet sodelovali pri organizaciji Angelske nedelje. Sodim, da smo bili dokaj uspešni. Kljub zelo kratkemu času za priprave in neugodnem času (čas dopustov) smo se uspeli na hitro organizirati in pripraviti srečelov in ponuditi lovski golaž. Tudi pri tej akciji seje pokazalo, da večina dela sloni na enih in istih. Želel bi, da se bi tako ali na podoben način še udejstvovali, ob morebitnih boljših pripravah bi bili tudi finančni uspehi boljši. S skupnimi akcijami se krepimo in bolj zbližamo, manj je nesporazumov in napak. Dobri in prijateljski odnosi in medsebojna pomoč prinašajo tudi delovne in finančne uspehe. Posebej bi pohvalil Zmaga Vidmarja za pripravljalna dela, in Branka Semiča, ki je pripravil izredno dober lovski golaž, ki so ga vsi pohvalili. Bogomirje priskrbel majice za nastopajoče. Pohvaliti je potrebno tudi vse ostale, ki so tako ali drugače pomagali. Želeli bi si še več sodelovanja, tako s krajevnima skupnostima, šolo ter posamezniki, društvi in organizacijami. 3. Lovišče, divjad in lov: Stalež in stanje divjadi v lovišču je po mojem mnenju zadovoljivo. Divjad je zimo prestala dobro, razen redkih izjem, kar je razvidno iz poročila gospodarja in iz realizacije odstrela, saj je bil plan realiziran po naših načrtih in pričakovanjih. Letos smo malo šepali edino pri realizaciji plana po revirjih, pri srnjadi. Imeli smo pač srečo, da smo plan izvršili, kljub nesorazmerjem po revirjih. Dokončno stanje pa bomo lahko ocenili šele po letošnji zimi. Upamo lahko le, da naša divjad ni bila zaradi poledenitve in žleda prizadeta. Pri sami izvedbi lova tudi ni bilo večjih nepravilnosti in odstopanj od postavljenega plana. Posamezni člani si še posebej prizadevajo za realizacijo odstrela in pri tem j e potrebno poudariti, da se odstrel izvaja vse bolj strokovno. Iz tega izhaja tudi količinski plan odstrela, ki se iz leta v leto postopno povečuje. V letošnjem letu so se pojavile izredno velike škode po divjih prašičih (revir Predmeja, v večji meri pa v revirju Otlica, in to v Šibjeh in na Brdadinovcu). Sanacijo škod bo potrebno izvesti spomladi. Uspešno j e potekalo sodelovanje pri planiranju in načrtovanju odstrela divjadi z ZLD Gorica, Zavodom za gozdove in sosednjimi lovskimi družinami. 4. Lovski dom: Še vedno bi pri lovskem domu radi postorili ogromno stvari. Postopoma se ureja in postavlja še manjkajoče. Lani smo nadaljevali z delom pri urejanju notranjih prostorov. Končanaje kopalnica in pričeta so dela pri izdelavi točilnega pulta v veliki sejni dvorani. Dokončali in opremili smo malo sejno sobo v prvem nadstropju, ki jo sedaj uporablja 10 za svoje seje, predvsem v zimskem času. Pri lovskem domu so se izvedla še druga manjša vzdrževalna dela. Večjih del se nismo lotili zaradi predvidene gradnje nove poti. Večino sredstev, ki bodo na razpolago, bomo vložili v izvedbo le-te. Prek leta so potekali dogovori tako z osnovno šolo kot z lastniki zemljišč, po katerih naj bi potekala pot. Svet šole je dal pozitivno mnenje za ureditev poti po predlagani trasi. Idejni projekt ureditve poti je, na podlagi predlogov in zahtev osnovne šole, izdelal Bogomir Ipavec. Projekt j e predstavil pred svetom šole. Na tej podlagi je svet sprejel sklep, s katerim je bilo dano soglasje k izvedbi predlagane poti. Sledilo bo pridobivanje vseh potrebnih soglasij od lastnikov zemljišč, po katerih bo potekala pot, pridobitev zemljišč (dogovor z občino, oziroma odkup) ter dovoljenja za izvedbo del in na koncu izgradnja poti in ureditev okolice. Tako j e naša prva in najvažnejša naloga izgradnja poti in vsega, kar je z njo povezano. Zanjo je potrebno zagotoviti potrebna finančna sredstva ter se dogovoriti za sodelovanje vseh članov. Več zanimanja je tudi za oddajo lovskega doma v najem. Sredstva, pridobljena iz tega naslova, se uporabljajo za tekoče vzdrževanje in pokritje drugih stroškov. V lanskem letu smo namenili sredstva za delno pokritje stroškov prestavitve, oziroma vkopa telefonskega kabla ter za urejanje platoja in dostopa nove poti na parcelo. Še vedno imamo odprtih nekaj nalog, ki bi jih radi izpeljali, in to so: izdelava kamina v glavnem prostoru, ureditev srednjega prostora pod teraso za kuhinjo, fasada in terasa nas tudi še čakata, ograjo na terasi bo potrebno kmalu obnoviti, dokončati pa bo potrebno tudi zgornji hodnik (obrobe, okenska polica in beljenje). Če bo dobra volja in seveda tudi nekaj finančnih sredstev, bomo postopoma rešili vse zastavljene naloge. Pohvaliti moram oskrbnika doma, kije imel v letošnjem letu bistveno več dela, saj je bil lovski dom kar dobro zaseden. V glavnem so bili uporabniki doma zadovoljni in se za najem še priporočajo. Tudi nekaterim našim članom je bil dom na razpolago. Pri tem pa moram opozoriti vse koristnike, daje potrebno skrbeti za red in čistočo ter inventar, ki se nahaja v domu. Potrebno j e upoštevati hišni red in za seboj tudi vse pospraviti. Sicer pa je lovski dom na razpolago vsem, seveda v okviru prostih terminov. S predhodno najavo gospodarju lovskega doma (Jurij Polanc, Otlica 40), lahko vsak rezervira termin in se dogovori za najem, pri njem nato dobi ključe in dom uporablja v skladu s hišnim redom in navodili. 5. Delo in sodelovanje izven LD: Naša lovska družina že vrsto let uspešno sodeluje s sosednjimi lovskimi družinami, predvsem pri gojitvi divjadi in planiranju odstrela (gams, medved, jelenjad itd). Takšno povezovanje in sodelovanje bo potrebno tudi v bodoče in ga bo prav gotovo še več. V zadnjem času je bilo nekaj manj sodelovanja s krajevnima skupnostima in šolo. Na podlagi novega lovskega zakonaje bilo v mesecu febmaiju ustanovljeno lovsko upravljalsko območje (LUO). Ime in območje je povzeto po Zahodnovisokokraškem gojitvenem območju. V tem okviru naj bi se izvajale tudi vse lovsko upravljalske aktivnosti. V bistvu gre za nadaljevanje že ustaljenega usklajevanja plana odstrela in ocenjevanja njegove realizacije in trofej. Že pod drugo točko sem omenil letošnjo Angelsko nedeljo in sodelovanje s Hieronijem. Če bomo vsi za to in v če bomo še povabljeni k sodelovanju, bomo še sodelovali, še bolj se bomo potrudili in pripravili še kaj zanimivega. Glede na odzive gostov lahko rečemo, da so bili zadovoljni in so nas pohvalili. Naj na tem mestu še enkrat pohvalim vse, ki so sodelovali in pomagali. Zaradi koordinacije dela in usklajevanj pri načrtovanju odstrela divjadi in oceni trofej smo se udeležili vseh posvetov in sej pri Zvezi lovskih družin Gorica. Predvsem sta bila to starešina in gospodar LD. Pomembni in zanimivi so bili posveti in predavanja na temo nove zakonodaje in organiziranosti v Zvezi lovskih družin in Lovski zvezi Slovenije. Sodeloval sem v organih ZLD Gorica kot član in predsednik komisije za obveščanje in se udeleževal vseh sej 10 ZLD, sledil sem sejam in občasno pisal o dogajanju v ZLD. O informacijah s sej 10 ZLD sem poročal tudi 10 LD, kjer smo se tudi odločali o organiziranosti in ustanovitvi LUO. Sodelovali smo tudi v drugih organih ZLD Gorica. Ker se zavedamo, daje znanje in strokovno delo zelo pomembno za uspešno delo, smo izkoristili vse priložnosti in možnosti, ki so bile na razpolago, in se udeležili predavanj in seminarjev, ki so bili organizirani. 6. Usmeritve za naprej in predlogi za nadaljnje delo: Pred nami je še mnogo dela in nalog. S skupnimi močmi, z dogovorom in medsebojno pomočjo jih bomo uspešno rešili. Če smo vsa ta leta uspešno peljali voz naprej, upam in želim, da bo tako tudi v bodoče. Članstvo: Upam in želim, da seje končno premaknilo tudi na tem področju, ter da se bo tudi naše številčno stanje izboljšalo. Še bolj pa si želim, da bi prišli med nas mlajši. Zakonodaja: Po uveljavitvi novega zakona počasi utiramo novo pot. Ker gre vse precej počasi, nas usklajevanje naših aktov še čaka. Čakamo tudi podzakonske predpise in navodila, ki so osnova za pripravo sprememb. Bojim se, dajih še nekaj časa ne bomo mogli uskladiti, zaradi ponovnih sprememb zakonodaje. Delo in aktivnosti v lovišču: Še naprej ostaja naša glavna skrb divjad, takoj za njo je skrb za naravno, zdravo in čisto okolje. Želim, da se v večji meri udejstvujete in sodelujete pri izvajanju nalog tako lova kot tudi goj itvenih in drugih del v lovišču. Poskrbeti moramo za vzorno urejeno lovišče, za korektno in prijateljsko sodelovanje z vsemi uporabniki prostora-predvsem z lastniki zemljišč. Lovski dom: Pri lovskem domuje osnovna naloga izgradnja poti, najprej pridobitev vseh potrebnih dovoljenj in soglasij, nato pa tudi sama izgradnja. Dogovoriti se bo potrebno z vsemi lastniki zemljišč, po katerih bo potekala pot in s katero so že načelno soglašali. Z Miranom Krapežem in Dejanom se bo potrebno dogovoriti glede zemljišča in kritja sorazmernega dela stroškov izgradnje poti ter ureditve zemljišča ob poti. Vsa ostala dela in aktivnosti bodo podrejena izgradnji poti. Če bo čas, predvsem če bodo dopuščale finance, bomo lahko izpeljali tudi druge, že prej predvidene naloge. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na izvedbo vzdrževalnih del na lovskem domu, predvsem tistih, s katerimi se bi preprečilo morebitni nastanek škod. Lovski dom naj bo prostor, kjer člani poglabljamo dobre prijateljske in tovariške odnose in vezi. Družabno življenje ob lovskem domu, ki gaje sedaj absolutno premalo, krepi našo pripadnost. Sodelovanje izven LD: Nadaljevati je potrebno dobrososedsko sodelovanje s sosednjimi lovskimi družinami, krajevnima skupnostima in šolo ter drugimi organizacijami in društvi, ki delujejo na območju naše lovske dmžine. iz lovskih vrst ŽIČNA OGRAJA JE BILA USODNA ZA JELENA Andrej Bizjak, gospodar Lovske družine Kozje stena Nenavadna nezgoda, ki seje zgodila 11. decembra 2005, v LD Kozje Stena, je bila usodna za jelena. Marijan Peljhan, lovec in član lovske družine Kozje stena, seje omenjenega dne, bila je nedelja, odpravil na lov na zajca, s svojima preizkušenima istrijancema. Nedaleč od doma, v revirju Kovk, ob vznožju hriba Obli vrh, sta psa pognala jelena. Vodnik je želel psa odpoklicati, a se na klic nista odzvala. Že po približno 400 metrih od mesta, kjer sta jelena dvignila in pognala, seje pogon ustavil in psa sta lajala na mestu. Marjan je pohitel za njima in ves začuden zagledal na tleh ranjenega jelena deseteraka. Jelenje še kazal znake življenja, na vratu pa je imel rano, iz katere je krvavel. O dogodku je takoj obvestil gospodarja in njegovega pomočnika. Po natančnem pregledu jelena in ogledu kraja dogodka je bilo ugotovljeno, da se je jelen na begu zaletel v mrežo, s katero je ograjen travnik za pašo drobnice. Jelen je ograjo verjetno spregledal in bi jo v nonnalnih okoliščinah lahko preskočil, saj ni višja od enega metra. Očitno je bilo za to, da jelen ograje ni opazil pravočasno, krivo to, da je bila postavljena tik ob gozdnem robu. Po vsej verjetnosti je jelena mreža odbila tako nesrečno, da si je z desnim parožkom prebil lakotnico, poškodoval aorto -glavno krvno žilo odvodnico, tako daje že po približno 200 metrih zaradi močne krvavitve obležal. Na tem mestu je bil tudi najden. Na sliki: Usodna ograja iz mreže Foto: Arhiv LD Kozje Stena Na sliki: Lovci ob nesrečnem jelenu deseteraku Foto: Arhiv LD Kozje Stena oziroma nesrečnem dogodku smo obvestili pristojnega lovskega inšpektorja in predsednika komisije za gojitevjelenjadi pri Zahodno vi sokokraškem lovsko upravljalskem območju. Opravljen je bil ogled kraja dogodka, kjer smo preučili vse okoliščine. Glede na dejstvo, daje bil jelen najden takoj po nesrečnem dogodku ter da ni bilo ugotovljenih drugih poškodb, niti nismo ugotovili drugih vzrokov smrti, smo poskrbeli za ustrezen veterinarski pregled in jelena oddali v promet. Pri tem nesrečnem dogodku seje pokazalo, daje neustrezna postavitev mrež in drugih ograj za pašo živine lahko zelo nevarna za divjad in, kot v našem primeru, tudi usodna zanje. Tudi z lovske strani bi morali ukrepati in lastnike takšnih in podobnih ograj opozoriti na možnost nesreč. Lovci pa bi morali tovrstne ograje na stečinah označiti vsaj z opozorilnimi trakovi, tako da bi divjad ograje lažje opazila. Srečno naključje je hotelo, daje lovec postopal v skladu s pravili in lovsko etiko ter bil pozoren na oglašanje njegovih lovskih psov ter našel kraj, kjer je jelen obležal. Kot j e bilo že povedano, je prišel na kraj dogodka v času, ko je bil jelen še živ. v spomin V GABRIJEL ČIBEJ V sredo, 25. januarja 2006, smo se na otliškem pokopališču z globoko žalostjo v srcih poslednjič poslovili od našega dolgoletnega lovskega prijatelja in tovariša GABRIJELA ČIBEJA. Na njegovi zadnji poti smo ga pospremili, v spremstvu njegovih najbližjih, tudi številni lovci, prijatelji in znanci. Gabrijel Čibej-Jelko je luč sveta zagledal sredi vihre druge svetovne vojne, 4. aprila 1942, na domačiji Sedejevih na Predmeji. Prva leta otroštva je preživel v skromnih razmerah, saj je štiriletna vojna Predmejo in druge vasi na Gori hudo prizadela. Posledice pa so prav gotovo najbolj občutili najmlajši. Jelko seje že zelo zgodaj srečal z naravo in divjadjo. Življenje ob robu gozda je v njem vzbudilo zvedavost in vedoželjnost, ki jo je dodatno še vzpodbujal očetov zgled. Spoznal je naravne zakonitosti in občutek pravičnosti in varnosti, ki ga daje narava. Navezal seje na naravo in gozd. Tako sta ga pritegnila, da seje odločil, da mu bo gozd rezal tudi vsakdanji kruh. Na domu sije ustvaril družino, na katero je bil zelo navezan, jo imel neizmerno rad in z vso ljubeznijo skrbel zanjo. Skrb za družino, gozdarska služba ter gospodarjenje na domačiji so zahtevali ogromno truda in energije. Pred leti je dočakal zasluženo upokojitev, ki pa je na žalost ni dolgo užival. Se pred samim vstopom v zeleno bratovščino j e v naravo zahajal skupaj z očetom. Prvo lovsko znanje in veščine j e pridobil prav od očeta, kije bil eden od ustanoviteljev naše lovske družine. Med lovce se je vpisal takoj ko je bilo to mogoče. V naše vrste j e vstopil že leta 1961 in ostal zvest lovski družini celih 45 let. Rad j e imel naš gozd, pašnike in senožeti. Z vsem žarom in vnemo j e izpolnjeval naloge in obveznosti. Prav zaradi pristnega in poštenega odnosa do narave in divjadi ter nenazadnje tudi do lovskih tovarišev in prijateljev j e bil med lovci spoštovan in cenjen. Ni se rad hvalil z lovskimi trofejami, bolj sta mu bila pri srcu skrb za živali ter zdrava in čista narava. V svoji bogati lovski karieri j e vestno in natančno opravljal odgovorne funkcije v lovski družini. Takoje bil v letih od 1968 do 1970 predsednik nadzornega odbora lovske družine, v letih 1970 do 1972 je bil predsednik disciplinskega razsodišča in kasneje, v letih 1989 do 2000, še njegov član; nadalje od leta 1973 do 1974 tajnik lovske družine, v letih 1984 do 1986 je bil starešina, od leta 2000 dalje pa član komisije za odlikovanja in priznanja. Nikakor ne smemo pozabiti njegovega prispevka, ki gaje doprinesel kot starešina lovske družine; uredili smo si prvo hladilnico za divjad in od ZZB prevzeli v oskrbo brunarico - partizansko karavlo P5. Ne moremo tudi mimo prispevka, ki gaje Jelko vložil v gradnjo lovskega doma na Otlici. Vedno je bil ob naših skupnih uspehih vesel in ponosen. Kot član z enim od najdaljših stažev v lovski družini j e bil imenovan tudi v Odbor za pripravo praznovanja 50-letnice ustanovitve lovske družine. Za večletno aktivno in nesebično delo smo mu v lovski družini leta 1988 podelili priznanje. Za prizadevnost in delo z mladimi je prejel leta 1989 znak ZLD Gorica. Leta 1996, ob 50-letnici ustanovitve lovske dražine in ob odprtju lovskega doma, pa j e za dolgoletno prizadevno in aktivno delo v organih lovske družine in izven nje prejel znak Lovske zveze Slovenije. Še smo upali, da se bomo srečevali, na lovskih pohodih ah na sestankih. Upali smo, da nam bo še lahko pomagal z nasveti in predlogi. Nenazadnje pa smo želeli, da mu bomo lahko na tak ah drugačen način vračali za dolgoletno aktivno delo. Zal je bilo slovo prerano. Na zadnji poti smo ga lovci pospremili do poslednjega počivališča. Lovski pevski zbor Zlatorog Vipava mu je z ubrano pesmijo zapel pred odprtim grobom. Obljubili smo Jelku, da bo za vedno ostal njegov spomin v naših srcih. Konec zadnjega Jelkovega lova j e naznanil lovski rog. Lovski prapor naše lovske družine in prapori vseh sosednjih lovskih družin so se priklonih še poslednjič v slovo. Smrekove vejice so prekrile njegovo zadnje počivališče. Za LD Kozje Stena Starešina Alfonz Krapež v objektivu V OBJEKTIVU v nJ 4^ ftk fai 1- O X 'X Aerotech »KOMSTRUIRAIMJE, SERVIS ll\l PROIZVODNJA KOMPOZITNIH LETAL IN JADRNIC. > SVETOVANJE PRI NAKOPU PLOVIL > INŠTROKCIJE AKROBATSKEGA LETENJA. SAŠO KOLAR S.p. cesta na Brdo 47,4000 Kranj, gsm: 041 402 759 'GORA Časopis GORA izdaja Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine GORA Predmeja. Sedež uredništva je na Predmeji 106, 5270 Ajdovščina, tel., fax: (05)36-49-023 e-mail: info@drustvo-gora.si, www.drustvo-gora.si Uredniški odbor: Franc Černigoj, Stanislav Mikuž, Alenka Tratnik, Iztok Velikonja, Zvonko Žonta Glavna in tehnična urednica: Alenka Tratnik Odgovorni urednik: Zvonko Žonta Lektor: Franc Černigoj Realizacija: GK Grafika Naklada: 500 izvodov Oblikovanje logotipa društva Gora: Silva Karim Fotografija na naslovnici: Bojan Bizjak, Brstična lilija ISSN 1408-7855 NUK Ljubljana