KR0NIKA 1 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino iZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor : dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, dr. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Samperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Peter Vodopivec, dr. Maja Žvanut, dr. Aleš Gabrič, dr. Janez Cvirn in dr. Eva Holz (glavna urednika) Prevodi : Katarina Kobilica - angleščina Niko Hudelja - nemščina Bibliografska obdelava : Branko Goropevšek Uredništvo in uprava : Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, tel. 061 17 69 210 Sofinansirajo : Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Računalniški prelom : MEDIT d.o.o. Tisk : Skušek Na naslovni strani : Novo mesto, pogled na Kapitelj s stare Metliške, danes Resljeve ceste Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5. 3. 1992 gre za proizvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 5/92) KAZALO Jelka Pirkovič : Vloga novomeškega Kapitlja v urbanistični zasnovi Novega mesta................................................ 1 Matej Klemenčič : Nagrobnik ljubljanskega škofa Žige Herbersteina (1644-1716) v Perugi ................. 8 Mirjam Šifrar : Jožef Anton Schiffrer, njegov kanonikat in štipendija ................................. 11 Darja Koter : Glasbila avstrijskih mojstrov v ptujskem muzeju (Klavirji od izteka 18. do sedemdesetih let prejšnjega stoletja) ...................... 19 Silvo Torkar : K vprašanju poselitve Podporezna ......................... 26 Hans-Peter Lesjak : Kako so se v poznem 19. stoletju izseljevali iz zgornje Baske doline na Koroško ....................... 30 Miloš Jakopec : Stavka na Dolžu leta 1850 ......................................... 32 Majda Pungerčar : Pečatniki Novega mesta ............................................. 37 Darja Keréc : "Vszigdar po mozsevoj voli hodi i nigdär njemi ne guczi proti" .................................................. 42 Adam Lucijan : Dr. Ivan Švegel in njegov čas (spomini)................ 51 Katarina Višnar : Balkanski sod smodnika: zgodba oficirja Rudolfa Marčiča .............................. 61 Rok Stergar : "Lahu niti pedi naše zemlje". Slovenski pogledi na Italijane ob napovedi vojne 23. maja 1915 ............................ 69 Anka Vidovič-Miklavčič : Kolodvorski misijon - društvo za varstvo deklet v Ljubljani..................... 74 Tomaž Pavlin : Svetovni rekord dosežen v Sloveniji. (Ob 60-letnici smučarskega skoka prek 100 m) ............ 79 Stane Granda : In Memoriam Sergij Vilfan (1919-1996) ................. 86 ARGO XXXVI-XXXVII, Ljubljana 1994, 130 strani (Darko Knez) ............................................. 89 Metod Benedik - Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem, v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca. Acta Eccleastica Sloveniae 16, Ljubljana (Inštitut za zgodovino Cerkve) 1994, 732 strani (Bogdan Kohr).......................................... 92 Ocene OTVIM, Časopis za povijest svakodnevnice; izdajatelj: Povijesno društvo "OTVIM" Zagreb; 2. letnik, št. 3-4 (1994), 97 strani (Miha Preinfalk).......................................................................... 92 V svetu rože Mogote (Razglednice iz nekdanjega Bohinja), Joža Mahnič - Matjaž Glavan, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 87 strani (Marijan Slabe).................................................... 94 Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953-1962. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994, 368 strani (Žarko Lazarevič) ........................................................... 95 Bojan Godeša: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji. Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, 466 strani (Žarko Lazarevič)........................................ 97 Annales 6'95, Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei, letnik V, številka 6, Koper 1995, 266 strani (Bojan Balkovec) ......................................... 98 Borut Brumen, Na robu zgodovine in spomina. Urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Pomurska založba. Murska Sobota 1995, 184 strani (Darja Keréc)........ 99 Kroparski zbornik: Ob 100-letnici Plamena: 1894-1994, Radovljica 1995, 257 strani (Majda Žontar)..............................................................................101 Marjeta Ciglenečki, Stojan Kerber, Ptuj: "Najlepši pa je zame Ptuj...", Maribor, Umetniški kabinet Primož Premzl, 1995, 149 strani (Martin Steiner)...................................................103 Kronika 100 let olimpijskih iger: 1896-1996, Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, 328 strani (Tomaž Pavlin)................................................................104 Dragan Matic, Kulturni utrip Ljubljane med prvo svetovno vojno. Kulturne in družabne prireditve v sezonah 1913/14-1917/1918. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 15, Ljubljana 1995, 347 strani (Ljiljana Šuštar) ...............................................................................105 Razstava "Ptujski okraj med narodno- osvobodilnim bojem 1941-1945" Pokrajinski muzej Ptuj, 1995 (Marjan Žnidarič)...........................106 Trije o treh avstrijsko-slovenskih seminarjih za učitelje zgodovine 1993-1995........................................108 Ko tradicionalno postane nekaj več (1993) (Stane Berzelak)..............................................................108 Podobe zgodovine od nacionalizma do mednarodnega sožitja (Branko Šuštar) ....................109 Konec vojne 1918/1945 na Slovenskem in v Avstriji (1995) (Milan Škrabec)....................................110 44 1996 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Jelka Pirkovič Vloga novomeškega Kapitlja v urbanistični zasnovi Novega mesta Ko človek pomisli na Novo mesto, mu pred očini vstane podoba mesta na okljuki Krke, kjer se za poglede od vseh strani na najvišjem delu, v skoraj geometrijskem središču starega mesta dvi- guje zvonik kapiteljske Miklavževe cerkve. Silhu- eta mesta z dominanto kapitlja je v naši zavesti postala simbol Novega mesta, tako kot je simbol Ljubljane Ljubljanski grad, simbol Maribora Pristan in simbol Kopra Pretorska palača. Celo nepoučenega obiskovalca Novega mesta bo v oči zbodlo dejstvo, da bo na mestnem zemlje- vidu zaman iskal grad. Vsa srednjeveška mesta v celinskem delu današnje Sloveruje premorejo vsaj eno grajsko stavbo, če ne več, tako kot na primer Celje, ki ima zgornji. Stari celjski grad, in spodnji. Mestni grad. V Novem mestu ni ohranjena niti grajska razvalina. Najbližji gradovi Grm, Kamen in Neuhof so novejšega nastanka od mesta in tudi niso bili nikoli gospoščinsko povezani z njim. Podatki, ki bi raziskovalca novomeške gradbene in urbanistične zgodovine neposredno opozarjali na pomen kompleksa kapiteljske cerkve v zasnovi Novega mesta, so skopi. Naj jih na kratko pov- zamem. Novo mesto je bilo ustanovljeno 7. aprila 1365 po volji deželnega kneza, vojvode Rudolfa rV. Habsburškega^. Listini iz 6. oziroma 8. feb- ruarja istega leta govorita o zamenjavi posesti med Habsburžanom in stiškim opatom Petrom; stiska cisterca odstopa svojo posest v Gradcu vojvodi Rudolfu, ki je tod zgradil mesto, v zameno dobi neko drugo posest^. Listina iz leta 1400, ki se je ohranila v kapiteljskem arhivu^, omenja novo- meškega duhovnika, vendar ne pove, kateri cerkvi je pripadal. Iz virov vemo, da je bilo v mestu ^ Prepis in prevod novomeškega privilegija iz leta 1365, objavljeno v Sergij Vilfan, "Novomeški mestni privilegij iz leta 1365", Novo mesto 1365-1964, Prispevki za zgodovino mesta, Maribor, 1969, str. 99-107. Stiski samostan je vojvodi Rudolfu odstopil šest kmetij z zemljiščem "nekoč imenovanim Gradec pri Krki, koder je omenjeni naš gospod vojvoda Rudolf na novo zgradil mesto, imenovano Rudolfswerde..." Božo Otorepec, "Prepis in prevod zamenjalne listine med Rudolfom IV. in Stiškim samostanom", ibid, str. 112. ^ Franc Baraga: Inventar kapiteljskega arhiva v Novem mestu, (KANM), Novo mesto 1990, tipkopis, str. 6, listina f.III, št. 2. kmalu po ustanovitvi vsaj troje cerkva: cerkev sv. Antona v gozdu, ki je stala na prostoru sedanjega Prešernovega trga in se prvič omenja leta 1389^, kapela sv. Lenarta, ki so jo leta 1469 prevzeli frančiškani, ko so se zaradi turške nevarnosti umaknili iz Metiike^, in špitalska cerkev Blažene device Marije, ki je prvič omenjena leta 1428^. Po vsem tem je jasno, da Novo mesto pred ustanovitvijo kapitlja ni imelo župnika, saj je no- vomeško ozemlje cerkveno upravno sodilo pod pražupnijo v Mirni peči, domnevno ustanovljeno v 11. stoletju^. Cerkev sv. Nikolaja je sicer prvič omenjena leta 1428^. Iz vira ne zvemo, kakšna ustanova je to bila, vendar takrat očitno ni imela svojega kaplana. Kaže, da je šele ustanovitev kolegiatnega kapitlja, o katerem govori listina iz leta 1493^, pomenila tudi to, da je Novo mesto postalo hkrati župnija in sedež kolegiatnega ka- pitlja, katerega prvi prost je bil Jakob Auersperger, župnik v Šentrupertu^''. Kar zadeva stavbno zgodovino kapiteljske cerk- ve sv. Miklavža, nas na tem mestu ne zanima toliko potek njene zidave in prezidav od usta- novitve Novega mesta dalje, temveč predvsem vprašanje, ali je že ob ustanovitvi mesta na nje- ^ Mittheilungen des historischen Verreins für Krain, Lju- bljana 1866, Str. 5. Listina govori o tem, da Peter s Čreteža in žena Urša zastavita neko posest Juriju Gallu, župniku v Trebnjem in predstojniku bratovščine sv. Trojice v cerkvi sv. Antona v Novem mestu. *' Namestnik oglejskega patriarha je 7. januarja 1470 fran- čiškanom izročil kapelo sv. Lenarta. Ivan Vrhovec: Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 37. ° Mittheilungen 1866, str. 7. Janez Höfler: O prvih cerkvah in pražupnijah na Slo- venskem, Ljubljana 1986, str. 37. Gre za prepis starejše listine iz leta 1428 (prepis je ohra- njen v KANM, f. XXXIV, 1), v kateri mirenski župnik in drugi ustanovitelji nalagajo kaplanu pri sv. Antonu, da mašuje tudi v "Sandt Nicla Kirch". ^ Mittheilungen 1865, str. 37-39. Peter Radics: Herbert VIII. Freiherr zu Auersperg (1528- 1575), ein krainischer Held und Staatsmann, Dunaj 1862, Str. 36. Dušan Kos sicer navaja, da je bil "prvi novomeški prost Jakob Novomeški, ki je menda izhajal iz plemiške rodbine Turjaških" in je bil pred tem župnik v Crešnjivcu pri Slovenski Bistrici in v Ponikvi. D. Kos, "Gospostvo novomeškega kapitlja do srede 17. stoletja". Dolenjski zbornik 1990, Novo mesto 1990, str. 87. I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 govi "Akropoli" stala cerkev. Če hočemo logično pojasniti to vprašanje, moramo oblikovati tudi hi- potezo o naselbinski genezi Novega mesta. Ko sta Jože Gregorič^^ in MUko Kos^^ raziskovala zgodo- vino mesta, sta ponovila Valvasorjevo mnenje^^ da je na novo zgrajeno mesto, po svojem usta- novitelju imenovano Rudolfswert, nastalo prav tam, kjer je stal nekdanji Gradec s stiškim dvorom. Nasprotno temu sem postavila hipotezo^^, da je predurbana naselbina, sestavljena iz šestih kmetij, ki jih navaja že omenjena darilna pogodba med Rudolfom IV. in stiškim samostanom, stala tik pod vrhom sedanjega Kapiteljskega hriba, in to na mestu sedanjega Kidričevega in zahodnega dela Prešernovega trga. Ko je Rudolf IV. že pred formalno ustanovitvijo mesta začel z zidavo meš- čanske naselbine, so za ta namen izkrčili spodnjo teraso^^, to je zemljišče, kjer se sedaj razprostira Glavni trg. Zerriljišče so razdelili na značilne tra- kaste parcele. Se dobrih sto let po ustanovitvi mesta so stale meščanske hiše z vrtovi tudi na prostoru kasnejšega frančiškanskega samostana, saj je leta 1472 Elizabeta Črnomaljska kupila osem hiš z vrtovi za stavbišče samostana^^. Meščanske trakaste parcele so značilne za zrelo fazo srednjeveške urbanizacije, ki se v literaturi omenja tudi s pridevnikom "gotska"^''. Imajo jih mesta, ki so bila ustanovljena v visokem srednjem veku, kar velja tudi za Novo mesto. Na parcelah ob Glavnem trgu so postopoma zgradili trgovsko - meščanske hiše, za katere predvidevam, da so v zreli fazi izgradnje mesta, ki jo zaznamuje usta- novitev kapitlja in postavitev dolgega kora kapi- teljske cerkve, že bile zidane in so zato v njih v fragmentih ohranjene poznogotske kamnite stavb- ne prvine^^. J. Gregorič, "Kulturna slika Novega mesta in njego zu- nanje lice". Kronika slovenskih mest, VI, 1939, str. 122. Gregorič eksplicitno govori tudi o tem, da se je potem, ko je bil že pozidan Glavni trg, zaradi naraščanja števila prebivalcev večala tlorisna mreža in sicer koncentrično v smeri proti vrhu Kapiteljskega hriba. ^ Milko Kos, "Ustanovitev Novega mesta". Novo mesto 1365-1965, str. 82-83. " J.VV. Valvasor: Die Ehre des Herzogthums Krain, XI, str. 481; kjer govori o tem, da je, preden je Rudolf IV. zgra- dil Novo mesto, tam stal stiski dvor, imenovan Grätz. Jelka Pirkovič, "Oblikovni značaj Novega mesta". Zbor- nik za umetnostno zgodovino, n.v. XIX, 1983, str. 57-58. '¦^ O tem, da je prvotno tod rasel gozd, posredno doka- zuje v listinah izpričan pridevek " v gozdu" in sicer v zvezi "kapela sv. Antona v gozdu". Josip Gruden: Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, str. 95. Cf. predvsem literaturo o urbani zgodovini čeških mest, n. pr. Oldrich Dostal et al.: Československa historicka mesta, Praga 1974, str. 32-41. J. Pirkovič, "Novomeški Glavni trg in njegova gradbena zgodovina". Dolenjski zbornik. Novo mesto 1985, str. 114-115. To, da je nova meščanska ustanova nastala ob starejši naselbini in ne neposredno na njenem me- stu, dokazujejo naslednja dejstva: menjalna pogod- ba med Rudolfom IV. in stiškim opatom izrecno navaja, da je že pred menjavo Habsburžan dal se- zidati mesto. Analiza parcelacije in poteka promet- nic znotraj novomeškega obzidja priča o dvojni urbani zasnovi, in sicer po eni strani o načrtnem oblikovanju Glavnega trga in trakasti parcelaciji vzdolž njega, po drugi pa o starejši parcelni in prometni mreži, ki je značilna za ruralno nase- litveno tradicijo. Tako so v območju Kapiteljskega hriba ohranjene parcele bolj nepravilnili oblik, v katerih slutimo kasnejšo delitev prvotnih večjih zemljiških enot, ter "kapüama" ulična mreža, ki se močno razlikuje od pravokotniške in hierarhične ulične mreže v ožjem območju Glavnega trga. Glavna predurbanska značilnost tega dela mesta, ki neposredno opozarja na njegovo rela- tivno starost, sta dva trga nepravilnih oblik. Na prvem, jugovzhodnejšem je nekdaj stala cerkev sv. Antona v gozdu^^, na drugem, bliže vrhu Kapi- teljskega hriba, pa je še med drugo svetovno vojno stala pritlična Jiiša kmečkega videza^". Ali smemo v tej hiši videti naslednico ene od šestih kmetij, ki jih omenja menjalna listina iz leta 1365? Ta dejstva kažejo na možnost, da je prvotna glavna prometnica od Marofa do broda na Krki, ki ga lahko lociramo na mesto kasnejšega lesenega mostu, potekala po sedanjem Kidričevem in Pre- šernovem trgu (torej mimo kapele sv. Antona v gozdu) in naprej po sedanji Sokolski ulici. Zato ta ulica tudi po ustanovitvi Novega mesta ni imela vloge pomožne gospodarske poti, ki naj bi omo- gočala le dostop do nepozidanih zadnjih koncev trakastih parcel vzdolž Glavnega trga, temveč je zaradi svoje relativne starosti bila samostojna mest- na ulica s posebnim nizom hiš in s svojo par- celacijo. Da je temu res tako, dokazujejo ohranjeni poznogotski stavbni elementi v hiši na vogalu Sokolske in Muzejske ulice.^^ Kasneje so partocinij prenesli na sv. Florjana, zato se je trg ob njej tudi imenoval Florjanov trg. Cerkvico, ki jo je Valvasor štel za zelo staro, so podrli na prelomu 19. in 20. stoletja. Cerkvica je še vrisana na reambulančni katastrski mapi Novega mesta iz leta 1896, Vrhovec v svoji Zgodovini Novega mesta, objavljeni leta 1908, govori o tem da so jo "pred par leti do tal podrli", op. cit., str. 32. Oba trga danes nosita ime Prešernov trg. Gre za kamnit, šilast portal s posnetimi robovi, ki je očitno služil kot vhod v klet prvotne stavbe. Podobna portala sta ohranjena tudi na fasadi mežnarije (Muzej- ska ulica št. 14) in v veži sedanje stavbe na Glavnem trgu št. 30. Vsi trije portali slogovno kažejo na zgodnje 16. stoletje, torej na čas neposredno po ustanovitvi kolegiatnega kapitlja. I KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino Proštija - stari vhodni portal. Vrnimo se k vprašanju, ali je na vrhu Kapi- teljskega hriba že pred letom 1428 stala cerkev ozi- roma kapela. Logično bi bilo, da bi takšna strateška lega bila že v predurbanski fazi izkoriščena za obrambne namene, morda za lokacijo stiškega dvora, ki ga omenja Valvasor. Brez arheoloških do- kazov, ki bi jih dala izkopavanja v ladji in ob temeljih zvonika kapiteljske cerkve, so vsakršna sklepanja le akademska hipoteza. Če hipoteza o stiškem dvoru na tem mestu drži, lahko domne- vamo dvoje: ali je v sklopu stiškega dvora že obstajala starejša kapela, ki bi služila le bogoslužju upraviteljev dvora, medtem ko je bila cerkev sv. Antona že ob ustanovitvi podružnica mimopeške župnije. Druga možnost je verjetnejša: prvotno cerkev sv. Miklavža so zgradili šele po ustanovitvi mesta. Vsekakor je mestna skupnost v začetku svojega obstoja kot bogoslužni prostor uporabljala cerkev sv. Antona. Tu so ustanovili najstarejšo bratovšano v mestu, bratovščino sv. Trojice, in leta 1428 tudi kaplanijo22. Tako lahko postavimo trdi- tev, da je bila do ustanovitve kolegiatnega kapitlja cerkev sv. Antona če ne starejša od Miklavževe pa vsaj pomembnejša od nje. Mesto je dobilo monumentalno dominanto šele v času, ko so sezidali gotsko prednico sedanje ba- rokizirane ladje mestne cerkve sv. Miklavža^^, ki jo je domnevno zaključeval obokan kratki kor. Ta učinek sta še povečali zidava dolgega kapiteljskega kora, ki ga upravičeno lahko postavimo v čas ok- rog ISCB^"^, in nadzidava ter barokizacija cerkenega 22 KANM, i. V, št. 9, objavljeno v Mittheilungen 1866, str. 5-6. 23 Dosedanji raziskovalci gradbene zgodovine kapiteljske cerkve postavljajo zidavo prvotne ladje v različna ob- dobja: Gregorič in Mušič v čas ustanovitve mesta, Ko- melj pa v čas okrog 1428. J. Gregorič, "Najnovejša umet- nostnozgodovinska odkritja v Novem mestu". Kronika slovenskih mest IV, 1937, št. 2, str. 218, Marjan Mušič, "Podoba novomeške kapiteljske cerkve skozi čas". Novo mesto 1365-1965, str. 167, in I. Komelj, op. cit., str. 201 in 204. 24 I. Komelj, op. cit., str. 205. Stolpa iz leta 166725. Pogled na Kapitelj z dveh različnih zornih ko- tov nam kažejo upodobitve Novega mesta tz Val- vasorjeve Topografije Kranjske in iz Slave. Najprej si oglejmo obe klasični veduti Novega mesta, ki sta delo Valvasorjevega bakrorezca Andreasa Trosta. Prva je bila, kot rečeno, objavljena v Topographii Ducatus Camioliae Modemae26, druga je del opisa Novega mesta v Slavi vojvodine Kranjske27. Obe očitno prikazujeta pogled na mesto z Recljevega hriba. In vendar sta različni. Če odmislimo dejstvo, da imata obe upodobitvi različen format in da tudi napisa nista identična, nas v v oči zbode razlika v prikazu kapiteljske cerkve. Bakrorez iz Topografije kaže kapiteljsko cerkev v perspektivični skrajšavi. Vidimo visoki prez- biterij, ob njej rizalit zakristije, nad streho prez- biterija se dviguje zvoriik z baročno kapo. Bolj znani bakrorez iz Slave pa se na videz ne sklada z ugotovitvami, ki jih dajejo raziskave stavbne zgodovine: prikazano je cerkveno stavbno telo, kjer je ladja videti enako visoka kot prez- biterij. Zdi se tudi, da cerkev nima zvonika ampak le zvonico z baročno kapo, ki je nameščena na cerkveni ladji. Edina logična razlaga teh pomanj- kljivosti je, da je kapiteljska cerkev v Slavi upo- dobljena iz drugega zornega kota kot preostalo mesto, to je izpod vrha Grma, z nekdanje Metliške ceste2S. Kot je bilo ugotovljeno tudi za druge Valvasorjeve vedute mest, takšna sprememba per- spektive posameznih delov glede na celotno upo- dobitev ni bila tako redek pojav. Tretja Valvasorjeva podoba Novega mesta je ohranjena na manj znanem bakrorezu iz Slave, ki je delo novomeškega rojaka Ivana Kocha. Vklju- čena je v upodobitev, kjer gotski kralj Cniva ob- lega Novo mesto na Krki2^. Kochova grafika upodablja mesto s severne strani, nekako od tam, kjer danes stoji gimnazija. Zunaj slike je ostal ka- pucinski samostan^'', verjetno tudi zato, ker bi motil vsebinsko plat upodobitve. Glede per- spektive in glede natančnosti v razmerjih in posa- meznostih je bolj verodostojna od Trostovega bak- roreza. Nekoliko nerealno so prikazane topograf- ske razmere: Kapiteljski hrib se zdi kot skoraj 25 I. Vrhovec, op. dt., str. 25. 26 1679, str. 209. 27 Knjiga XI, str. 481. 2° Metliška cesta je pomenila glavno južno prometnico, ki je vodila iz karlovške in metliške smeri preko Gorjancev do starega novomeškega lesenega mostu čez Krko. Da- nes je njen severni iztek na nekdanje kandijsko mosti- šče ohranjen v poteku Resljeve ceste. Ta mestna vpad- nica je izgubila svoj pomen, ko so leta 1898 zgradili novi kandijski most. 29 Ibid, XIV, str. 155. Dokončanje njegove gradnje vsekakor sega v čas pred nastankom Kochove grafike, to je v leto 1672. I. Vrho- vec, op. cit., str. 18. I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 ravna, nekoliko privzdignjena ploščad, tako da za- hodno mestno obzidje, šance, poteka vzdolž proš- tijskega vrta v navidez vodoravni smeri, in ne po vzpenjajočem se terenu, kot je to v resnid. Kapiteljska kašča, v ozadju cerkev sv. Miklavža. Na vseh treh Valvasorjevih upodobitvah je re- alno prikazana proštija, seveda kot rečeno, z dveh zornih kotov. Njena gradbena zgodovina je v pri- merjavi z drugimi stavbnimi spomeniki v mestu najmanj raziskana. Oatno je najstarejši vzhodni trakt, saj ima na dvoriščni strani ohranjen kamnit poznogotski portal s posnetimi robovi, na zunanji vzhodni steni pa dvoje kletnih oken z okviri iz istega časa. Najverjetneje gre za prvotno "kapi- teljsko hišo", za gradnjo katere je mestna skupnost leta 1497^^ odstopila mestno zemljišče. Ob njeni južni fasadi, med hišo in kaščo, so izkopali vod- njak, ki je ohranjen še danes^^ y naslednji grad- beni fazi, o kateri govori vir iz leta 1558, so ka- noniki dali postaviti dvoje gospodarskih poslopij med kapiteljsko hišo in obzidjem, zaradi katerega se je vnel spor med mestom in kapitljem^^. Kletna okna na ajdovo zrno v severnem traktu kažejo na to, da je v tem delu vsaj deloma ohranjena prvot- na gradnja iz srede šestnajstega stoletja. Po požaru leta 1576 so v prvih desetletjih sederrmajstega sto- letja proštijo razširili tako, da je dobila današnjo zasnovo, to je sklenjeno pozidavo štirih traktov, ki obkrožajo pravokotno dvorišče. Leto dokončanja te zidave nam sporoča letnica 1623 na sklepnem kamnu glavnega proštijskega portala. Novomeška kapiteljska cerkev stoji na hribu in hkrati v mestnem predelu, ki nikoli ni premogel trgovske dejavnosti. Pričakovali bi, da so se tukaj v 31 KANM, f. XXXIV.1, št. 2, objavljeno v Mittheilungen, 1865, str. 40. Ker je sedanje proštijsko dvorišče kasnejšega nastanka, je razumljivo, da arheološke sonde, ki so jih naredui ob zadnji obnovi proštije, niso dokazale obstoja drugega vodnjaka na dvorišču. 33 D. Kos, op. cit., str. 90. stoletjih osredotočile cerkvene ustanove in cerk- vena posest. Če pa pogledamo posestno zgodovino Kapitelj- skega hriba, vidimo, da zemljišča in stavbe na njem niso bile pretežno v cerkveni lasti. Izjema so seveda tiste cerkvene stavbe, ki jih je kapitelj ob ustanovitvi leta 1493 dobil v patrona! in v last. To so bile poleg kapitljske cerkve sv. Miklavža še cerkev sv. Antona in špitalska cerkev Device Marije. Celo tako imenovano kapiteljsko kaščo so zgradili kot del mestnega utrdbenega sistema še pred ustanovitvijo kapitlja^^ in je šele kasneje postala njegova last^^. V kolikor naletimo na posamezne primere cer- kvene lastnine nad drugimi zemljišči in stavbami, je to bilo predvsem posledica kasnejših nakupov. Dovolj zgovoren je že zgoraj omenjeni podatek o tem, da so meščani darovali zemljišče za posta- vitev kapiteljske hiše, mežnarije in kapiteljskih gospodarskih poslopij. Iz virov vemo tudi za kas- nejše spore med kapitljem in mestno občino in to ne samo zaradi že omenjene zidave gospodarskih poslopij preblizu obzidja, temveč tudi zaradi hiši- ce, ki si jo je postavil kapiteljski organist poleg prostora, namenjenega za protiturški signalni ogenj36. Po kapiteljskem urbarju iz leta 1658 je imel kapitelj v lasti več vrtov med Gorenjüni vrati, kapiteljsko kaščo in obzidjem, vendar jih je vsaj deloma pridobil z nakupi^^. Med "običajnimi" stav- bami sta po podatkih iz arhiva mestne občine Novo mesto na prelomu 18. in 19. stoletja^^ samo hiši na sedanji Muzejski uHci št. 13^^ in na sedanji št. 14^'^ sodili pod kapitelj in sta verjetno nasled- nici prvotnih kapiteljskih gospodarskih poslopij. Tudi poslopje kiižatije z vrtom in gospodar- skimi stavbami si je komenda pridobila šele leta 1724 z nakupom^l. H Kastelčevemu benefidju je ^ Tako Janko Jarc navaja letnico njene izgradnje in sicer 1432, vendar brez navedbe vira. J. Jarc, "Iz preteklih stoletij Novega mesta". Novo mesto; kulturnozgodo- vinski vodnik. Novo mesto 1976, str. 39. 3^ Po franciscejskem katastru je bila kašča leta 1825 očitno kapiteljska last. 3° I. Vrhovec, op. cit., str. 55-56. 3"Kos, op. cit., str. 99 in 107. Z nakupi pridobjeni so bili nedvomno tisti vrtovi, od katerih so kanoniki plačevali mestni občini letne dajatve. 3^Arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo Krajino, fond Mestna občina Novo mesto. Podatke iz tega vira mi je ljubeznivo posredovala Marjeta Matijevič, za kar se ji na tem mestu zahvaljujem. 3^ Po podatkih, omenjenih v zgornji opombi, je leta 1807 tukaj stanoval kirurg, ki je sodil k proštiji, hiša pa je bUa kapiteljska last. Sredi 19. stoletja je bua tu bolnišnica, cf. Janko Jarc, "Leopold Picigas - letopisec Novega mesta". Dolenjski zbornik 1985, Novo mesto 1986, str. 180. Do leta 1808 sta bili na tej lokaciji dve hišni številki, ki sta bili tedaj združeni v eno enoto. V eni od teh hiš naj bi bila v kapitljskem arhivu omenjena scola cantorum. Ludvig Modest Golia, "Križatija v Novem mestu". Novo mesto 1365-1965, str. 149. 44 1996 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino sodila predhodnica hiše Mej vrti št. 4^, hišo na Muzejski ulici št. 12 s pripadajoäm obzidjem pa je leta 1803 kupil kanonik Scheschig^^. Novo mesto - Muzejska ulica št 14. Druge hiše in parcele so pripadale revnejšim obrtnikom, kasneje tudi mestnim uradnikom. Hiše so bile večinova pritlične, nereprezentativnega vi- deza, v ozadju hiš in v prostorih med njimi so ležali vrtovi. Vzdolž nekdanjega južnega mestnega obzidja je bila v času franciscejskega katastra par- celacija izjemno drobna - tod je nastal najrevnejši mestni predel. Breg, z značilnim nizom lesenih breških hišic. Takšno gradbeno zasnovo ima ta predel še danes. Če primerjamo Novo mesto in njegov Kapitelj z najbližjo sorodno urbano zasnovo, z Zagrebom, lahko ugotovimo naslednje. Za stari Zagreb je še bolj kot za Novo mesto značilna izrazita dvojnost. Zagreb je, kot je znano, nastal iz dveh samostojnih delov, iz Gradca, ki je bü meščanska naselbina, in iz Kaptola, ki se je razvil ob leta 1093 ustanov- ljenem škofijskem sedežu in v 12. stoletju nasta- jajočem stolnem kapitlju^'*. V 13. stoletju stolni kanoniki niso imeli skupnega stanovanja, zato jim je škof dajal na razpolago svoj dvorec in hiše^^ še v začetku 16. stoletja so škof in kanoniki prebivali v starem škofijskem dvorcu. Do leta 1521 je bil zgrajen nov in močno utrjen škofijski dvorec. Po- stopoma pa so od 16. stoletja dalje vzdolž sedanje Vlaške ulice gradili kanoniške hiše, tako da je na Kaptolu nastalo "kapiteljsko mesto" s katedralo, škofjskim dvorcem in vrsto bolj ali manj repre- zentančnih kanoniških hiš^^. Šele sredi 19. stoletja ^J: Vir pod opombo št. 36. Gre za nekdanji mestni obrambni stolp, ki je bil konec 18. stoletja preurejen v stanovanjsko hišo, ki je sodila pod Straussov beneficij in jo je tega leta kupil kanonik Scheschig na dražbi. Nada Klaič: Povjest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku, Zagreb 1976, str. 269. f Ibid, str. 270. Lejla Dobronič: Zagrebački Kaptol i Gornji Grad nekad i sta bili obe naselbinski jedri sedanjega Zagreba, to sta Kaptol in Gradec oziroma Gornji Grad zdru- ženi v enotno urbano tvorbo. Tudi v Ljubljani je po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 na prostoru sedanjega semenišča stala skupina kanoniških hiš. Kasneje, ko so jih podrli, so postopoma zgradili nove kanoniške hiše ob sedanjem Ciril-Metodovem trgu. Vendar hiše in zemljišča niso bili last stolnega kapitlja, temveč ka- nonikov. Novo mesto torej v tem ni sorodno mestom, kjer so bili ustanovljeni stolni kapitlji. V njem se nikoli ni razvila kanoniška četrt. Temu je po eni strani botrovala papeška ustanovitvena določba, ki govori o tem, da naj prost in kanoniki živijo pod skupno streho in se hranijo pri isti mizi*^, po drugi pa relativna revščina kolegiatnega kapitija, visoki davki, druge dajatve in vrsta denarnih te- žav, o katerih poroča tudi Vrhovec^. Nekdanji mestni obrambni stolp. Mej vrti št 12. Kot sem že uvodoma poudarila, je posebnost Novega mesta prav v tem, da njegovo najvišjo strateško točko obvladuje kapiteljska cerkev in ne danas, Zagreb 1986, str. 93-100. ^'Ustanovna listina papeža Aleksandra iz leta 1494, objav- ljeno v Mittheilungen 1865, str. 37. 4° I. Vrhovec, op. cit., predvsem str. 205-207 in 210-219. I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 grad. V tej potezi Novemu mestu ni para v slo- venskem celinskem srednjeveškem urbanističnem gradivu. Zato ga Gregorič primerja z "municipalno organiziranimi" mesti sredozemskega kulturnega kroga^^. Podrobnejša zgodovinska analiza nam seveda pokaže, da je podobnost Novega mesta in njegovega Kapitlja s sredozemskimi mesu le na- ključna. Povrhu vsega tudi v zahodno- in sred- njeevropskem prostoru ne manjka mest, ki niso nastala v zavetju gradov. V to vrsto je treba šteti predvsem dve genetski vrsh mest. Prva so tako- imenovana škofovska mesta, ki se je njihov razvoj naslonil na načeloma starejšo, še iz antike izvi- rajočo naselbinsko tradicijo, iz katere je zraslo cer- kveno središče, ob njem pa tudi srednjeveško mesto. Druga so "kraljevska mesta", ki so načeloma mlajšega nastanka, seveda povezanega z razvojem visokosrednejveških držav, kot so bile v naši bližini Češka, Madžarska in avstrijske dežele. Usta- navljali so jih vladarji in to predvsem iz vojaških in političnih razlogov. Gospodarsko močna mesta, ki so bila hkrati dobro utrjena, so namreč po- menila trdno oporišče pri utrjevanju in širitvi vla- darjeve oblasti. Novo mesto je po svojem nastanku nedvomno sodilo v drugo skupino visokosrednjeveških mest. Ustanovitev kolegiatnega kapitlja je seveda pome- nila še en korak Habsburžanov k utrditvi njihove oblasti na Kranjskem. Vendar je z ustanovitvijo Karlovca in z zmago nad Turki pri Sisku strateško slednjih stoletjih se tudi ni krepila njegova vloga - politični pomen Novega mesta usahnil. V na- cerkvenega središča. Tako kot kapiteljska cerkev nikoli ni bila do konca zgrajena v skladu z ide- alnim stavbnim programom, je tudi novomeški Ka- pitelj ostal kot palimpsest s še sedaj berljiviiivi razvojnimi fazami od predurbane naselbine, preko visokosrednjeveške mestne četrti, ki jo je kronala zidava gotske kapiteljske cerkve, do baročnega predela s proštijo, križatijo in bujnimi vrtovi. In prav to prepletanje zgodovinskih in spomeniških prvin daje novomeškemu Kapitlju posebno, nepo- novljivo vrednost, nam pa nalaga dožnost, da njegove vrednote ohranimo tudi zanamcem. Da polpretekli čas ni imel posluha za urba- nistične vrednote Kapiteljskega hriba, nam doka- zujejo moteči posegi v njegov prostor. Naj ome- nim samo nekaj primerov. V 30. letih so tik pod kapiteljskim prezbiterijem, na sedanjem Prešerno- vem trgu zgradili Prosvetni dom, ki sam po sebi pomeni relativno kvalitetno arhitekturo funkcio- nalističnega sloga, vendar zaradi svoje višine in neprimerne lokacije moti silhueto tega dela mesta. Še bolj moteča je stavba nekdanje zobne poli- klinike. Mej vrti št. 5. Najhujši urbanistični poseg, ki je grozil Kapitlju, se na srečo ni uresničil. Če bi namreč izvedli leta 1944 nastali načrt arhitekta Božidarja Gvardjančiča, bi porušili vse stavbe rra Kapitlju, vključno s sv. Miklavžem in proštijo, in "na zeleni trati" zgradili stanovanjske bloke. - Novo mesto - franciscejska katastrska mapa (hrani "^^ J. Gregorič, "Slovenska mesta in trgi". Kronika slo- Arhiv RS). venskih mest, VII, 1940, št. 4, str. 197. I KRONIKA 1996 časopis za slovensfco Icrajevno zgodovino ZUSAMMENFASSUNG Die Rolle des Kollegiatskapitels bei der Stadtplanung von Novo mesto Aufgrund historischer Tatsachen und der mor- phologischen Analyse der Stadt und ihrer Stadt- teile, in unserem Falle des Kollegiatskapitels, stellt die Autorin ihre Hypothese auf über die Ent- wicklung dieses Raumes seit seiner vorurbanen Phase. Sie analysiert die Besonderheiten der mor- phologischen Struktur des Kollegiatskapitels und legt die Stadtplanung von Novo mesto im Ver- gleich zu anderen Städten in Slowenien und im weiteren europäischen Raum dar. Am Ende der Abhandlung stellt die Autorin fest, daß Novo me- sto samt dem Kollegiatskapitel zu einer urba- nistisch-genetischen Kategorie der sogenannten "Kaisers-tädte" gehört, für welche charakteristisch ist, daß sich in ihrer Anlage nicht der Sitz des Feudalherrn befindet. Diese priviligierte urba- nistische Position erlangte mit der Gründung des Kollegiatskapitels die Kapitelkirche des Hl. Niko- laus. Wegen ungünstiger Umstände in den späteren Jahrhunderten entwickelte sich das Kollegiatskapitel von Novo mesto nicht zu einem repräsentativen Kirchenviertel, sondern es kam sogar zu einer Pauperisierung dieses Stadtteils. Sein Wert ist trotzdem groß, haben sich in seiner urbanistischen Anlage doch die Spuren einer sich über mehrere Jahrhunderte erstreckenden Siedlungsentwicklung erhalten. I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Matej Klemenčič Nagrobnik ljubljanskega škofa Žige Herbersteina (1644-1716) v Perugi* žiga (Sigismund) Krištof Herberstein, trinajsti ljubljanski škof, je širši strokovni javnosti manj znana osebnost in nima svojega gesla niti v Enci- klopediji Slovenije} Zato je morda prav, da vsaj v osnovnih črtah opišemo njegovo življenje in delo,^ čeprav želimo v tem prispevku predvsem pred- staviti njegov dosedaj praktično neznan nagrobnik. Rodil se je 13. februarja leta 1644 v Gradcu. Študiral je v rojstnem kraju pri jezuitih, nato še v Passauu in Regensburgu ter v letih 1661-1665 kot gojenec nemško-ogrskega jezuitskega kolegija {Col- legium Gennanicum - Hungaiicum) v Rimu.^ Ju- lija 1667 je bU v Ljubljani posvečen za duhovnika ter takoj nato imenovan za ljubljanskega stolnega prosta. Leta 1668 je na rimski univerzi Sapienza doktoriral iz filozofije in teologije. Že v času štu- dija je postal kanonik v Regensburgu, v naslednjih letih pa še v Passauu, Wroclawu in Augsburgu.^ Leta 1679 je postal novomeški prost, naslednje leto še dolenjski arhidiakon, leta 1693 pa ga je cesar Leopold 1. imenoval za ljubljanskega knezoškofa. Papež Inocenc XI. je imenovanje potrdil 6. de- cembra 1683 in deset dni kasneje je novi kne- * Za razvezo napisa na nagrobniku in pomoč pri nje- govem tolmačenju se zahvaljujem mag. Stanku Koko- letu. ^ V. Rajšp, s. v. Herberstein, v: Enciklopedija Slovenije 4, 1990, 15. 2 Življenjepisni podatki so povzeti po: J. W. Valvasor: Die Ehre des Herzogtums Crain, IVVIII, Laybach 1689, 676: C. von Wurzbach: BiograpiiiscJies Lexikon des Kaiser- diuws Oesterreich, VIII, Wien 1862, 343:66; J. Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, 1 (1910-1916), Ljubljana 1992, 959.960, repr. p. 963; J. Lesar, s. v. Herberstein Sigism. Krištof, v: Slovenski biogra/ski leksikon 1/2, 1926, 314; F. M. Dolinar, s. v. Herberstein, Sigmund Christoph (seit 1695 Graf, seit 1710 Reichsgraf) von (1644-1711), v: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1648 bis 1803. Ein biographisches Lexikon, Berlin 1990, 183-184; F. M. Dolinar: Prosti novome.škega kapitija. 1493-1993, Novo mesto 1993, 72-74. Ponekod se podatki v starejši literaturi razlikujejo in kjer ne citiram drugače, navajam Dolinarjeve ugotovitve. Za dodatno literaturo cf. infra. Cf. tudi J. Benkovič, Kranjski bogoslovci v Rimu, v: Iz- vestja muzejskega društva za Kranjsko, VIII, 1898, 67-68. Cf. tudi A. Koblar, Ljubljančani 17. stoletja, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, X, 1900, 199, je leta 1672, ko je kot boter prisostvoval krstu, omenjen kot regensburški in passauski kanonik, leta 1674 pa kot kranjski deželni odposlanec. zoškof prišel v Ljubljano. Umeščen je bil 6. feb- ruarja 1684 v stolnici, 1. maja tega leta pa je prejel škofovsko posvečenje.5 V času njegovega stolovanja so prenavljali ško- fijski dvorec ter se odločili za zidavo nove stolnice, za kar je škof prispeval tudi nekaj denarja.^ Konec julija leta 1700 se je odločil, da se bo odpovedal škofiji in se umaknil v oratorij sv. Filipa Nerija v Perugio. Cesar je odstop kmalu sprejel, papež pa je svojo privolitev sporočU šele 15. maja 1701.-^ Tako je v osemnajstem letu stolovanja odstopil in 1. junija 1701^ odšel v Italijo. Tik pred odhodom iz mesta, 30. maja, je podpisal listino o ustanovitvi javne knjižnice, današnje semeniške knjižnice, ki ji je zapustil tudi svoje knjige.^ Umrl je v Perugi 20. julija 1716. 5 Cf. tudi V. Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika od 1. 1660 do 1718, v: Izvestja muzejskega društva za Kranj- sko, XI, 1901, 32. Dolinar piše, da naj bi se leta že 1687 zaman potegoval za regensburško in passausko škofijo (Dolinar 1990, 184; Dolinar 1993, 74), Dolničar pa volitve v Pasauu omenja leta 1689 (Steska 1901, 75). 6 Wurzbach, loc. cit. (30000 fl.); Gruden, loc. cit. (2674 gld.). Za gradnjo stolnice in vlogo škofa pri tem cf. e. g. Steska 1901, 86 ss.; J. Veider: Stara ljubljanska stolnica. Njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947, 46-47. Temeljni kamen nove stolnice so položih peti dan po njegovem odhodu iz Ljubljane, 6. junija 1701, posvetil pa ga je šele njegov naslednik Ferdinand Kari Künburg 18. junija 1703 (Steska 1901, 143-144). Škofijski dvorec naj bi leta 1695 dobil novo arkadno dvorišče (cf. V. Steska, Academia Operosorum, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, X, 1900, 85, brez letnice; Steska, Ljubljanski škofijski dvorec, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, VI, 1926, 30). Citat v Dolničarjevi kroniki je nekoliko drugačen: škof je dal v škofijskem dvorcu apri- la 1695 popraviti in obokah hodnik (Steska 1901, 81). ' Steska 1901, 88. Drugačni podatki pri Dolinarju: odstop 24. maja 1701, sprejeto 18. julija tega leta (cit. Dolinar 1990, 184; Dohnar 1993, 74). ° Steska 1901, 90. 9 Listino je podpisal skupaj z ljubljanskim stolnim pro- štom in predsednikom Akademije operozov Janezom Krstnikom Prešernom in stolnim dekanom in general- nim vikarjem Janezom Antonom Dolničarjem. Za knjižničarja je škof iz lastnega premoženja namenil 2000 forintov nemške veljave. Sebi in svojim naslednikom na stolici je zato pridržal pravico njegovega imenovana. Cf e. g. Steska 1900, 77-79; V. Steska, Dolničarjeva "Biblio- theca Labacensis publica", v: Izvestja muzejskega dru- štva za Kranjsko, X, 1900, 135; M. Smolik: Semeniška 44 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Nagrobnik škofa Žige Krištofa Herbersteina, sv. Peter, Perugia Obdobje, ki ga je škof Herberstein preživel v Italiji, je gotovo pomembno tudi za naše zgodo- vinopisje. Njegova pisma iz Perugie, ki so hra- njena v Ljubljani, so že pregledovali muzikologi, neznana pa je njegova morebitna zapuščina v pe- ruginskih arhivih. Neraziskani so ostali tudi nje- govi stiki z mladim Alešem Žigo Dolničarjem, Id je knjižnica v Ljubljani, Ljubljana 1975 (Kulturni in na- ravni spomeniki Slovenije, 54), 5 ss; M. Smolik, Janez Krstnik Prešeren in prva javna znanstvena knjižnica v Ljubljani, v; Academia operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve, Ljubljana 1994, 61-72. Škof Herberstein ima vidno mesto tudi v zgo- dovini slovenske baročne glasbe. Cf. J. Höfler.- Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana 1978, 85, 88, 115, tab. XX11I-XXVI (pismo J. A. Dolničarju z dne 20. 9. 1710) - s starejšo literaturo. v letih 1704-1707 študiral v Perugii,!^ pojasniti pa bo treba še njegove stike z benediktinci, saj nje- govega nagrobnika ni v cerkvi sv. Filipa Nerija, temveč se nahaja v benediktinski cerkvi sv. Petra na obrobju Perugie.^! V levi stranski ladji je doslej še neobjavljena baročna nagrobna plošča, na kateri piše, da so jo dali postaviti opat in benediktinski menihi sv. Petra grofu Sigismundu Krištofu Her- bersteinu, ljubljanskemu škofu in knezu Svetega rimskega imperija, na Nemškem visoko cenjenemu možu odličnega rodu, ki so ga odlikovali mil značaj, pozornost vzbujajoča učenost, pa tudi iz- jemna pobožnost. Umrl je, potem ko se je upo- kojil, sedemdesetleten, trinajst dni pred avgustov- skimi kalendami leta 1716. SIGISMVNDO CHRISTOPHORO COM(iti) AB HERBERSTEIN EPISCOPO LABACENSI ET S(acri) R(omani) I(mperii) PRINCIPI GENERIS AMPLITUDINE INTER GERMANOS PRAECLARO MORVM SVAVITATE OPTIMO INGENIJ ERVDITIONE CONSPICVO ANIMI PIETATE EXIMIO ABBAS ET MONACHI CASINENSES S(ancti) PETRI APVD QVOS ABDICATIS INFVLIS (ante diem) XIII KAL(endas) AVGVST(as) MDCCXVI SEPTVAGENARIO MAIOR DIEM CLAVSIT EXTREMVM PRAESVLI INTEGERRIMO AC BENEFICENTISS(imo) P(roprio). P(osuerunt). M. Smolik, s. v. Thalnitscher (Dolničar) Aleš Sigismund, v: Slovenski biografski leksikon, IV/12, 1980, 71-72, meni, da se je mladi Dolničar prav zaradi Herbersteina odločil za študij v Perugi. M. Stele, Aleš Žiga Dolničar, v; Zbor- nik za umetnostno zgodovino, n. v. \, 1951, 139-155, pa Herbersteina sploh ne omenja. Edini, ki v zvezi z njegovim bivanjem v Perugi omenja tudi samostan sv. Petra, je Dolinar, ki piše: "...H[er- berstein] ... zog sich ... in das Oratorium des hl PtiEpp Neri bzw. in die Benediktinerabtei S. Pietro zurück" Edini navaja tudi datum smrti, mesto pokopa pa je označeno kot "v samostanski cerkvi" (Dolinar 1990, 184; cf. tudi Dohnar 1993, 74). Nagrobnik v slovenski lite- raturi ni bil omenjen. Od tujih mi je znana le omemba v turistično - umetnostnozgodovinskem vodniku Geor- ga Kauffmanna: Reclams Kunstführer Italien. Band IV. EmiUa-Romagna. Marken. Umbrien. Baudenkmäler und Museen, Stuttgart 1971, 474. V cerkvi San Pietro je "Grabmal für Cristoforo Herberstein, den hier 1716 ver- storbenen Biscliof von Ljubljana'. I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 Herbersteinov grb na nagrobniku ZUSAMMENFASSUNG Der Grabstein des Ljubijaner Bischofs Sigismund Cliristoph Herberstein (1644- 1716) in Perugia Der Artikel stellt den in der Literatur noch nicht erwähnten Grabstein von Sigismund Christoph Herberstein (1644-1716) in der Be- nediktiner Kirche des Hl. Petrus in Perugia dar. Herberstein war Bischof von Ljubljana von 1683 bis 1701, wonach er sich in das Oratorium des Hl. Filippe Neri in Perugia zurückzog. In der Zeit seines Bischofamtes wurde der Entschluß zum Bau einer neuen Domkirche in Ljubljana gefaßt, er selbst war Mitbegründer der heutigen Priester- seminarbibliothek. 10 I KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino Mirjam Šifrar Jožef Anton Schiffrer, njegov kanonikat in štipendija SCHIFFRERJEV ŽIVLJENJEPIS Jožef Anton Schiffrer se je rodil 27. aprila lóTZ^ očetu Mihaelu in materi Ani kot predzadnji od sedmih otrok. Oče je bil po poklicu sedlar. Po poroki se je preselil iz Dorfarjev pri Žabnici v Kranj. Tudi Mihaelov oče Urban je bil obrtnik. Jožefova rojstna hiša naj bi bila v Vodopivčevi ulici (Mohorjev klanec) v Kranju. Še v prvi polovici 19. stoletja je bil njen lastnik neki Anton Sifrer, prav tako sedlar kot Jožefov oče^. O mladosti in šolanju Jožefa Antona ni znanih podatkov. Prav tako ni znano, kdaj in kje je bil posvečen v duhovnika. Njegovo življenje in delo sta bolje dokumentirana po 1. 1707, ko se je pojavil kot dvomi spovednik cesarice Eleonore. Spodnja in zgornja meja Schiffrerjevega študija naj bi bili leti 1690 in 1707. Ugotovili so, da Jožef Anton ni bil vpisan na Dunaju (vendar so vpisne matrike za omenjena leta nepopolne), v Münchnu, Freisingu ali na Madžarskem^. Leta 1698 se je njegovo ime pojavilo na graški univerzi, kjer je študiral kot Physicus^. O trajanju in uspehih njegovega študija na tej univerzi pa ni nobenega podatka. Kot možen kraj študija ostaja še Wiener Neustadt, vendar ni mogoče dokazati, da je Jožef Anton tam nadaljeval študij. Vpisne knjige za leta, v katerih je Jožef Anton najver- jetneje študiral, se niso ohranile. Jožef Anton ni v ohranjenih zapisih nikoli ome- nil, kje je študiral oziroma bü posvečen v duhov- nika. Le leta 1737 je zapisal, da ga je v duhovnika posvetil kardinal Kollonitsch (v vizitadjskem pro- tokolu dekanata "An der Hochenleiten"). Vendar sta bila v Avstriji dva kardinala s tem priimkom^, starejši Leopold Karel Sigismund von Kollonitsch in mlajši Sigismund Kollonitsch. Glede na znane podatke o Jožefu Antonu bi ga 1 NŠALj, RMK Kranj 1652 - 2. 6. 1675. Josip Zontar, Zgodovina mesta Kranja, Kranj 1954. ^ Odgovori dr. F. Galla iz arhiva dunajske univerze, dr. P. vom Bombarda iz arhiva münchenske nadškofije in dr. L. Tardya iz arhiva v Budimpešti. ^ Dr. H. Zotter, Universitätsbibliothek Graz, Graz, 11. 5. 1977. 5 Pismo dr. H. Peters, Dunaj, 8. 11. 1976. moral posvetiti v duhovnika prvi omenjeni kardi- nal. Malo je verjetno, da bi ga posvetil njegov vrst- nik Sigismund, ki je končal študij nekaj let pred Jožefom, kajti na ordinariatu graške škofije menijo, da če je Jožef leta 1698 študiral kot Physikus, je bil lahko posvečen v duhovnika šele po letu 1705, takrat pa je bU Sigismund že titulami škof. Škoda je, da Jožef Anton ni zapisal, kakšna je bila Kollonitscheva funkcija ali kje je deloval, ko ga je posvetil. Jožefov zapis, da ga je posvetil kardinal Kolonitsch, si tako lahko razlagamo, kot da ga je posvetil Leopold, ki je že bil kardinal, ali Sigis- mund, ki to še ni bil, bil pa je leta 1737, ko je nastal Schiffrerjev zapis. Zanesljivejši je podatek o nastopu Jožefa Anto- na Schiffrerja na dvoru leta 1707. Tedaj naj bi po- stal dvomi kaplan cesarice Eleonore Marije Tere- zije, ki je bila že dve leti vdova. Ko je zavladal Ele- onorin drugi sin Karel VI., je Jožef Anton še vedno služboval na dvom, kakšno funkcijo je imel, pa ni znano. Leta 1712 je pri tem cesarju zaprosil za mesto dvornega kaplana, a ga ni dobil^. Tri leta kasneje je zapustil dvor. Konzistorij je na svoji seji 5. junija 1715 predložil njegovo prošnjo za dode- litev cesarske župnije Laa an der Thaya, predtem ga je na to mesto že predlagal cesar Karel VI. Službo v župniji je nastopil 7. julija 1715'^. Župnija je Schiffrerju služila kot vir dobrih do- hodkov, pa tudi kot osnova za vse kasnejše naslo- ve. Kot župnik je deloval v mestu vse do svoje smrti leta 1756. V tem času je bil zelo dejaven in je posegal tudi na Kranjsko. V župnišču v Laaju sta bili še leta 1975 ohra- njeni župnijska kronika, ki jo je v letih 1715-52 pisal Jožef Anton in v njej zabeležil dogajanja v času svojega službovanja, ter plošča z vpisanimi letnicami delovanja župnikov, na kateri je nave- den tudi Jožef Anton^. Ok. leta 1720 je postal in- fulirani prost cerkve Blažene device Marije v Ado- 6 Pismo dr. Anne Coreth, Dunaj, 3. 5. 1974. Podatek je dobila v arhivu Obersthofmeisteramt Archiv, v proto- kolu, imenovanem Hofparteienprotokoll, zvezek 7, str. 187. Podatke je posredovala ga. H. Peters, povzeti so po Passauer Protokol 1715, str. 431 in 551. 8 Pismo dr. C. Thomas. Dunaj, 29. 7. 1975. 11 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 nu. Pomladi 1721 je zaprosil, da bi smel ob cer- kvenih praznikih nositi pontifikalije kot znamenje škofovstva. Škof je dovolil, o tem poroča protokol s seje cerkvenega sveta junija 1721^. Istega leta je bil tudi s škofovskim ukazom z dne 29. novembra^'' imenovan za titulamega svet- nika pasavskega konsistorija na Dunaju, 1. 1726 pa je postal dekan takratnega dekanata An der Hö- chen Leiten; kot dekan je zaprisegel 6. septembra 1726^1. Naslovi so mu prinašali posebne prednosti v takratni cerkveni hierarhiji. V 30. letih 18. stoletja je Jožef Anton začel usmerjati pozornost na Kranj- sko. Z ustanovno listino, ki nosi datum 28. februar 1731, je pri ljubljanski stolni cerkvi ustanovil po sebi imenovani kanonikat, ki ga je Karel VI. 2. aprila 1732 potrdil. Kot prvi kanonik je bil 14. ok- tobra 1736 umeščen Jožef Anton, pred tem je bila v Ljubljani na današnjem Ciril-Metodovem trgu zgrajena hiša za kanonikove potrebe. Na pročelju portala iz črnega marmorja sta bila vklesana napis AEDES CANONICATUS in letnica 173312. Na še vedno ohranjeni stavbi je viden Schiffrerjev grb. S kupno pogodbo z dne 12. oktobra 1733 je Jožef Anton od stiškega samostana za 16000 gol- dinarjev kupil zadolženo župnijo v Mengšu in jo namenil svojim sorodnikom. Leta 1747 je kupil graščino v Preddvoru pri Kranju. V oporoki pa je natančno razdelil svoje imetje. Umrl je 27. septembra 1756. Pokopan je v cerk- vi Sv. Vida v Laaju. Njegov grob je v desni stran- ski ladji, posvečeni Mariji Pomočnici. Napis na na- grobniku je že tako močno shojen, da ni več čit- ljiv; grb je bolje ohranjen in je isti kot na prižnid in glavnem oltarju. SCHIFFERSTEINOV KANONIKAT Ustanovna listina kanonikata je bila napisana 18. februarja 1731 na Dunaju. Podpisali so jo Jožef Anton Schiffrer ter prid grofa Sigismund Friderik in Janez Gašper. V uvodnem delu listine je Jožef Anton izrazil željo, da postane kanonikat okras ljubljanski stolnid in pomoč ter tolažba svoji domovini in duhovščini. Jedro listine sestavlja deset točk, v katerih rešu- je finančno in stanovanjsko vprašanje kanoniškega mesta, vprašanje imenovanja svojih naslednikov in postavi patrona kanonikata. Dolod tudi, da mora kanonik opraviti dve maši na teden na glavnem oltarju za ustanovitelja in njegove sorodnike, ob obletnid rojstva ustanovitelja pa peto mašo in po- ^ Passauer Protokol 1721, seja je bila 11. junija, škof pa je izdal ukaz 25. maja 1721. Podatke je posredovala ga. H. Peters, povzeti so po Passauer Protokol 1721. 11 Passauer Protokol 1726. 12 Mitteilungen des Historischen Vereins für Krain, 1850, Str. 17. grebno molitev. Želel je, da njegov kanonik skupaj z drugimi kanoniki ljubljanske stolnice uživa skup- ne privilegije in prednosti, še posebej starostno prednost glede sedeža v kom in volilnega glasu v kapitlju, ter opravlja kanoniške funkdje. V primeru, da patron predlaga za kanonika osebo, ki še ni polnoletna ali ni duhovnik, naj ta čimprej sprejme tonzuro in štiri nižje redove ter nadaljuje s študijem filozofije in teologije. Če je kandidat sposoben, naj tudi doktorira iz teh ved. Možno je tudi, da v javnih šolah študira vsaj mo- ralko in cerkveno pravo. Če ne nadaljuje študija, izgubi pravico do nadarbine in kanoniško mesto. Ko še ne polnoletni dokonča študij in doseže sta- rost, predpisano za mašniško posvečenje, naj se da posvetiti, nato se lahko vseli v kanoniško stano- vanje. V študijskem času takega kanonika naj ma- še, določene v ustanovni listini, opravlja duhovnik, ki ga dolod ljubljanski škof. Prvi patron in kanonik je bil Jožef Anton sam. Za naslednika na patronatskem mestu je določil svojega nečaka Dominika Pranza Schiffersteina, če pa bi umrl pred Jožefom Antonom, bi mesto pa- trona in advokata dobili Dominikov sin Andrej in njegovi zakoniti moški potomd. Pravica patrona je, da predlaga novega kanonika. Pri zasedbi izpraz- njenega kanoniškega mesta imajo prednost usta- noviteljev! sorodniki, če ni nobenega primernega, se sme predlagati nekoga drugega. Za svojega prvega naslednika na kanoniškem mestu je določil Karla Wolfganga Schiffrerja, svojega bratranca in vikarja. Če bi Jožefovi dedid in nasledniki v patronat- ski in advokatski pravid umrli brez zakonitih moš- kih potomcev, dobi omenjeni pravid avstrijska hi- ša in njen vladar. Dejanje je znak Jožefove hva- ležnosti, je zapisal, ker ga je cesarica Eleonora Ma- rija Terezija povzdignila v službo dvornega kapla- na, ker ga je cesar Karel VI. leta 1715 postavil za župnika na cesarsko župnijo v Laaju in Fallbachu ter leta 1722 umestil za infulLranega prosta v Adonu. Jožef Anton je poskrbel tudi za kanonikovo stanovanje. Za nakup primerne hiše je namenil 1000 goldinarjev. Nad hišna vrata je ukazal pri- trditi svoj grb kot znak, da je on ustanovitelj kano- nikata in stanovanja. Ustanovi je zapustil 14000 nemških goldinarjev, ki so jih vložili v hranilnico, kamor so vlagali tudi redne letne obresti. Ob ugodni priložnosti naj bi denar uporabili za nakup nepremičnin. Premože- nje so upravljali on in njegovi sorodniki, Lz obresti pa so izplačevali letne dohodke vsakokratnemu kanoniku. Kadar kanoniški sedež ni bil zaseden, so morali pripadajoče dohodke izplačevati kanoniški prebendi, ki je denar porabila za vzdrževanje in popravila kanoniške hiše. 12 1996 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino v zaključku Jožef Anton zahteva, naj izdelajo štiri enake in s pečati opremljene prepise ustanov- ne listine. Prvi je bil namenjen škofu, drugi kapit- Iju, tretji začasnemu patronu in zadnji avstrijski hiši. Ustanovna listina je bila napisana 8. februarja 1731 na Dunaju. V Nadškofijskem arhivu v Ljub- ljani je v istem fondu kot omenjena listina ohra- njen še prevod listine v slovenščino, ki potrjuje ustanovno listino in dodaja vladarjeve pogoje za ustanovitev kanonikata. Omenjeni pogoji so: - če izumre moška veja patronatske družine kanonikata, pripade patronatstvo vladarski hiši, - vsota 14000 goldinarjev mora biti naložena, preden bo zasedeno kanoniško mesto, - kanonikovo stanovanje mora biti urejeno, pre- den bo umeščen prvi kanonik, - prvi kanonik in vsi njegovi nasledniki so ve- zani k vsem opravilom in dolžnostim kanonika. Vladarjeve zahteve Jožefu Antonu niso pome- nile dodatne obremenitve, saj so enake kot neka- tere točke iz ustanovne listine oziroma jih le do- polnjujejo. Listina je hkrati tudi veljavna potrditev kano- niškega sedeža in patronatstva nad njim. Napisana je bua 2. aprila 1732 na Dunaju, spodaj piše, da jo je potrdil cesar in kralj. Kanoniška hiša, sezidana je bila najbrž leta 1733, kajti ta letnica je bua vklesana na portalu vhodnih vrat^^, stoji na Ciril-Metodovem trgu št. 17. Na Schiffrerja spominja ohranjeni grb na pročelju. Jožef Anton je bil prvi kanonik svojega kano- nikata, na to mesto je bil nameščen 14. oktobra, 1736. Njegov prvi naslednik je bil Karel Wolfgang Schiffrer. Za stolnega kanonika je bil imenovan ob svetih treh kraljih leta 1757. Umrl je 17. oktobra 1770, star 68 let. Pokopan je v kripti ljubljanske stolnice. Glede na podatke, ki sem jih dobila v arhivu, domnevam, da je škof ob smrti vsakokratnega Schiffersteinovega kanonika razpisal prosto mesto in potem skupaj s svetovalci izbral najprimernej- šega kandidata. Tako se je ohranila tabela^^ s podatki o kandidatih za izpraznjen kanoniški se- dež po smrti kanonika Ignaza Muhe v Ljubljani leta 1854, ki vsebuje različne podatke o prosilcih. Prvi je podatek o kandidatovem imenu, kraju in datumu rojstva. Sledijo navedbe o šolanju, kjer je büo treba navesti kraje šolanja, vrsto šole in uspeh, službovanju, posvetitvi v duhovnika in opombe. Pogosta opomba je bila, da je prosilec Schiffrerjev sorodnik. Podobne tabele so nastajale ob izbiranju mengeških župnikov. ^3 Mitteilungen des Historischen Verains für Krain, 1850, Str. 17. NŠALj, Schiffersteinove ustanove, f. 5/514 1831- 54; 5/993. /ože/ Anton Schiffrer, sliko hranijo v mengeškem župnišču. SCHIFFERSTEINOVA ŠTIPENDIJA Jožef Anton Schiffrer je temelj po sebi imeno- vane štipendije postavil v oporoki. V 15. točki te oporoke pravi: "Kar se tiče moje imovine, po domače imenovane Höflein, določam, da se proda najvišjemu ponudniku in izkupiček koristno naloži (v hranilnico) in iz tega naj se dečki, dijaki mojih sorodnikov, primemo glede prehrane in obleke podpirajo in vzdržujejo. Dokler se imovina ne proda, določam, da se vzdržujejo iz vsakoletnih dohodkov." V 17. točki je še dodal: "Če bi zgomja vsota iz izkupička moje imovine ne zadoščala, da bi se podpiralo tri ali štiri moje sorodnike, dodam še 30000 goldinarjev." Poleg oporoke govori o štipendiji še Schiff- rerjevo pismo^^ ljubljanskemu škofu Attemsu, na- pisano na začetku marca 1756. Schiffrer je želel slišati škofovo mnenje o svoji nameri, da bi, iz hvaležnosti, da je lahko kupu mengeško župnijo in ustanovil kanonikat, ustanovil semeniško ustanovo v ljubljanskem seminarju. Ustanove bi bili deležni 15 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/ 205, št. 3380; Laa, 13. 3. 1756. 13 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 semeniščniki, sinovi kranjskih rojakov in sinovi prijateljev. Da bi lahko nemoteno delovala, ji je namenil grad Preddvor in še 30000 goldinarjev. Gojenci ustanove bi bili pod škofovim varstvom in bi imeli iste obveznosti in privilegije kot drugi gojenci ljubljanskega seminarja. Na koncu je Jožef zaprosil škofa, naj mu čimprej odgovori, da bi lahko načrt izpeljal še v času svojega življenja. Ker je ohranjen le prepis oporoke, ki je nastal slab mesec po Jožefovi smrti, ne vemo, kaj je na- pisal prej, oporoko ali pismo ljubljanskemu škofu. Možno je, da je pismo starejše in da je oporoko začel pisati prej, kot je dobil škofov odgovor, in je zato tudi v oporoki spregovoril o štipendiji. V obeh primerih govori o gradu Preddvor in o 30000 goldinarjih kot dodatku k vrednosti gradu. Raz- lična je razlaga, kdo naj bo deležen ustanove, v oporoki so to sorodniki, v pismu pa semeniščniki iz Kranja. Ob tem se vprašamo, kakšna bi morala biti Schiffersteinova ustanova in ali je nameraval ustanoviti dve različni. Ker se pojavljata gradivo, ki govori o semeniški ustanovi in gradivo o šti- pendiji, sklepam, da sta obstajali obe, da sta obe črpali denar iz istega vira in da je pokroviteljstvo nad obema imel vsakokratni ljubljanski škof. Ohranjeno je še pismo škofa Attemsa nižje- avstrijski vladni pravni službi na Dunaju, ki je bilo napisano novembra 1756. Tedaj je škof že vedel, da je Jožef umrl. V pismu je razložil Jožefove želje in povedal, da že skrbi za ustanovo in da jo hoče utrditi in ohraniti. Nazadnje je zaprosil, če bi lahko prejemal dohodke od gradu vse do njegove pro- daje in skrbel za njihovo pravilno porabo^*'. Štipendijo so razpisovali do prve svetovne vojne. Po koncu vojne ni o njej nobenega sledu več in le ugibamo lahko, kaj se je zgodilo z denar- jem, katerega obresti so uporabljali za štipendije. V stoletju in pol, kolikor je ustanova delovala, ni bilo vedno tako, kot si je zamislil njen usta- novitelj, pišejo različna poročila. Dokument, ki je bil napisan maja 1821,^' poroča o odloku dvome pisarne, ki je bil objavljen 17. aprila 1821 in se nanaša na Schiffrerjevo štipendijo. Vsebuje sedem točk. Najprej govori o poravnavi med škofovim namestnikom in ustanovnikovim dedičem, Andre- jem von Schiffersteüiom leta 1771, s katero sta dosegla, da je tistih 30000 fl., ki jih je Jožef na- menil ustanovi, tja res pripadlo. Nato je zapisano, da je ob razdeljevanju ustanove treba upoštevati želje, zapisane v oporoki. Poleg kandidatov iz opo- roke so primerni še bogoslovd iz škofijskega semi- narja v Ljubljani. Če ni nobenega primemega kan- didata, cesar želi, da se neporabljen denar pripiše glavnid ustanove in jo s tem poveča. Tako mora 1^ NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/609. 1'' NŠALj, L. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/609, št. 5205; Ljubljana 4. 5. 1821. ostati vse do takrat, da najdejo primemega kan- didata. V predzadnji točki zvemo, da se števila mest ne more natančno dolodti ter naj bodo zase- dena v takem obsegu, da bodo dijaki primemo vzdrževani. Nazadnje je dvoma pisarna podelila ljubljanskim škofom patrona! nad ustanovo. Na osnovi odločbe dvome pisame in podatkov o finančnem stanju ustanove je škof želel, da ne bi več prihajalo do nesoglasij, sestaviti Ustanovno pismo Schiffersteinove semeniške ustanove^^. Pis- mo naj bi imelo oporo v različnih listinah, ki go- vorijo o ustanovi. Dr. Lorenz Eberl, cesarsko-kra- Ijevi deželni in mestni pravnik, zaposlen v deželni upravi v Ljubljani, je dobil nalogo, da pismo sestavi. Nalogo je dobu najbrž zato, ker je poznal razmere v povezavi z ustanovo, saj je bil skrbnik oziroma vamh Schiffersteinovih gojencev^^. Ob se- stavljanju pisma se je večkrat sešel s škofom in njegovim namestnikom, da so usklajevali svoje predloge. Uskladiti jim jih ni uspelo niti do leta 1827, ko je dr. Eberl poslal škofijskemu ordinariatu osnutek ustanovne listine, ki je zelo podoben od- loku dvome pisame iz leta 1821, in zaprosil za mnenje o njem^O. Lz ohranjenega pisma dr. Eberla izvemo, da je še vedno prihajalo do sporov, kdo naj bi bU pravi lastnik in razdeljevalec ustanove, in da on meni, da je to ljubljanski škof, pri čemer se sklicuje na Schiffersteinovo pismo. Čeprav usta- novno pismo še ni bilo dokončano, so nekateri bogoslovd v seminarju prejemali štipendijo. V le- tih 1817-30 naj bi za njihovo oskrbo namenili več, kot jim je pripadalo. Tako se je nabralo 1269 fl. in 18,5 kr., ki jih je bilo potrebno vrniti Schiffer- steinovemu štipendjiskemu skladu^l. O nepravilnosti v delovanju Schiffersteinove ustanove govori neko poročilo oz. zapis, ki ga je gospa T. Sifrer 1. 1974 našla med listinarrü "ro- dovnik Šifrerjev" v arhivu župnišča v Stari Loki in si ga prepisala. Škoda je, da je bil originalni zapis brez datuma in podpisa. Nekaj trditev iz tega nepodpisanega zapisa: - po smrti Jožefa Antona Schiffrerja so se začele pravde in leta 1771 so se sorodniki in škof (grof Leopold Petazzi) poravnali. Za pravdo je slišal ce- sar in 50 let kasneje (1. 1821) je Franc 1. dovolil, da lahko ustanovijo ustanovo, ki bo rabila obresti kapitala, ki je tedaj znašal 56595 goldinarjev (za- pisano v Hofkanzleindekret Nr. 10515, 17. aprila 1821). Do leta 1847 za ustanovo ni nihče skrbel, kapital je močno narastel. Tega leta sta Hohenwart 1^ NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1164, št. 12421; Ljubljana, 21. 9. 1821. 1^ NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1190, št. 12866; Ljubljana, 28. 9.1821. 20 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/399, št. 5572; Ljubljana, 29. 3. 1827. 21 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/904, št. 15698; Ljubljana, 16. 7. 1831. 14 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino in knezoškof Anton Alojzij Wolf ustanovila osem ustanov, ki niso bile nikoli razpisane. Leta 1859 je piščev oče začel spraševati, kje so ustanove. S po- sredovanjem pokojnega gospoda Heinricherja so bUe ustanove prvič razpisane. Do tedaj se je zbralo denarja za 19 štipendij po 500 goldinarjev. - leta 1890 se je z ustanovo začel ukvarjati škof Missia in pri tem oškodoval sorodstvo. Leta 1892 mu je vlada dovolila (odločba K k. Unterrichts- ministeriums in Wien z dne 22. 8. 1892 Nr. 18637), da obresti (39527 gld 80 kr) kapitala (226000 gld) raz-deli po naslednjem ključu: 1. štiri štipendije po 140 gld dobijo sorodniki 2. štiri štipendije po 300 gld dobi Alojzijevišče v Ljubljani (Collegium Aloisianum) 3. osem štipendij po 500 gld dobi duhovniški seminar 4. direktor seminarja prejme 200 gld, vicedirektor 100 gld 5. študijski prefekt prejme 500 gld 6. kanonik Schiffersteinovega kanonikata prejme 800 gld - najvišje štipendije niso bue namenjene sorod- nikom, kar je v nasprotju z ustanoviteljevo željo. Z njimi so bili dijaki skoraj preskrbljeni. Obresti glav- nice so bile skoraj 2000 gld višje od zneska, po- rabljenega za štipendije. S prihranjenim denarjem od obresti so nameravali povečati ljubljansko se- menišče. Pisec poročila tudi, da do leta 1847 nihče ni skrbel za ustanovo, zato bi lahko sklepali, da šti- pendij niso razpisovali. To ni povsem res, saj sem našla več listin, ki govorijo o tej ustanovi pred le- tom 1847. Listine o podeljevanju štipendije so bile napisane do leta 1808. Piščevo trditev delno zaru- kajo še ohranjeni dokumenti, ki govorijo o težavah ob sestavljanju ustanovnega pisma Schiffersteinove ustanove v tridesetih letih 19. stoletja. Iz pisem izvemo, da se je višina štipendij na prehodu iz 18. v 19. stoletje gibala med 100 in 250 gld letno. Nižje vsote so hue namenjene dijakom, višje pa gojencem duhovniškega seminarja, torej bodočim duhovnikom. Schiffersteinove štipendije so bile nekoliko višje kot Knafljeve, kjer so konec 18. stoletja podeljevali štipendije po 60 in 100 gld letno22. Upoštevati je treba, da so Knafljevo štipendijo prejemali študentje, Schiffersteinovo pa predvsem dijaki, in da so Knafljevi štipendisti živeli in študirali predvsem na Dunaju, Schiffer- steinovi pa v Ljubljani in so najbrž imeli nižje stroške za hrano in stanovanje. Zato je bUa de- janska razlika med štipendijama še višja. Razliko v višini štipendij je omogočal različno velik štipen- dijski sklad. Premoženje Schiffersteinove ustanove je bilo ob njeni ustanovitvi sredi 18. stoletja 3(XXX) goldinarjev in še vrednost preddvorske graščine, neko poročilo iz leta 1789 pa za Knafljevo usta- novo navaja, da ima poleg hiše še 2440 goldi- narjev. Kapital te ustanove se je od tega leta na- prej stalno povečeval, 1. 1846 ga je bilo že 23130 gld, kar je še vedno manj kot pri Schiffersteinovi štipendiji ob njeni ustanovitvi. Na začetku druge polovice 19. stoletja sta bili štipendiji še enaki. Oboji so prejemali približno 140 gld, Knafljevi 120 do 150 in Schiffrerjevi23 po 140 gld letno. Po letu 1870 se je razmerje med viši- nama štipendij spremenilo. Knafljeve so že leta 1867 poskočile na 240 gld, a Schiffersteinove di- jaške štipendije so še leta 1885 ostajale pri 140 gld24. Od leta 1892 naprej, ko so Schiffersteinove štipendije razdelili po novem ključu, so štipendisti iz Alojzijevišča prejemali po 300 gld, iz duhov- niškega seminarja po 500 gld in sorodniki le po 140 gld na leto. Po lehi 1900 so se Knafljeve šti- pendije povzpele na 600 kron letno. Schifferstei- novemu štipendistu, gimnazijcu Jožefu Rantu, pa so leta 1910 odobrili štipendijo v višini 280 kron^^. Prvi podatek o razpisu štipendije je iz leta 1794, ko je unul eden od štipendistov. Ker je ta- krat štipendija že obstojala, so jo morali razpisati tudi že prej. Najstarejše prošnje so vsebovale poleg rojstnih podatkov prosilcev še podatke o šolanju, različna priporočila in potrjen rodovnik kot dokaz, da so prosilci v sorodu z Jožefom Antonom Schif- frerjem. Nove štipendije so ponavadi razpisali na začetku poletja, obravnavali pa so jih jeseni, na za- četku novega šolskega leta. Ohranila se je tudi kvalifikacijska tabela^^ iz leta 1864 o prosilcih za zapolnitev izpraznjenih mest Schiffersteinove šti- pendije po 140 gld na leto. Vsebovala je naslednje podatke: - ime in priimek prosilca, kraj šolanja, vrsta šole in razred, - kraj in datum rojstva, - očetovo ime in poklic ter število otrok v dru- žini, - premoženjske razmere staršev ali mladeničev, če so osiroteli, - če je mladenič sirota, koga od staršev nima, le enega ali obeh, - učni uspeh in oceno dijakovega vedenja v 11. semestru 1863 in v 1. semestru 1864, - ali ima prosilec že štipendijo, vzgojno pomoč ali kaj podobnega, - ali je že prebolel koze. 22 Peter Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. Ljubljana 1971, str. 34. 23 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1249; Lju- bljana, 16. 11. 1864. 24 NSALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/26, št. 28; Ljubljana, 7. 1. 1886. 25 Pismo deželne vlade za Kranjsko Jožefu Rantu, št. 11496; Ljubljana, 21. 5. 1915. 26 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1249; Ljubljana, 16. 11. 1864. 15 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 - opombe. V opombah so zabeležili, če je bil posamezen prosilec v sorodu z Jožefom Antonom, drugače so pustili prazne. V tabeli je navedenih osemnajst dijakov, rojenih v letih 1842-54, stari so bili od 10 do 21 let. Med njmi jih je bilo enajst v sorodu z Jožefom, drugi so bili doma iz Kranja. Tako so vsi našteti prosilci ustrezali Jožefovim zahtevam iz oporoke. O tem, koliko in kateri dijaki so dobili štipendijo, ni podatka. Zanimiva je primerjava po- datkov iz tabele in današnjih obrazcev za pri- dobitev štipendije, saj se potrebni podatki v 130 letih niso veliko spremenili. Najprej sem si ogledala pisma, napisana med letoma 1794 in 1808. Prvo med njimi je bilo na- pisano julija 1794, po smrti Johanna Gratza, gim- nazijskega dijaka in štipendista Schiffersteinove šti- pendije. Do smrti je le-ta prejel le del štipendije (43 gld 45 kr). Pisec pisma^' predlaga patronu šti- pendije, knezoškofu, naj preostanek (100 gld) na- meni nekemu drugemu dijaku. Med kandidati sta bila Anton Schiffrer in Andreas Kalian. Iz Anto- nove prošnje izvemo, da je obiskoval 3. gramatični razred in da je bil med najboljšimi dijaki v raz- redu, tako po ocenah kot po vedenju^^, poleg tega je bil v sorodu z ustanoviteljem štipendije Jožefom Antonom Schiffrerjem^^. Glavni razlog, da ni pre- jel štipendije, je bil, da je prejemal Slugovo štipen- dijo. Tako so na začetku oktobra 1794 podelili štipendijo dijaku Andreasu Kallanu^". Kmalu se je pokazalo, da odločitev ni bila najboljša, kajti že naslednje pismo govori o njegovem slabem vede- nju in o tem, da bi mu odvzeli štipendijo^l. Za omenjena pisma je značilno poudarjanje, da je štipendija družinska, kasneje te oznake ni več. Zato se lahko vprašamo, kaj v tem primeru po- meni družinska, je bila res namenjena samo sorod- nikom, kot je želel ustanovitelj, ali tudi drugim, kot se je dogajalo v drugi polovici 19. stoletja. Zanimivo je, da za Antona piše, da je sorodnik ustanovitelja, pri Andreasu in drugih pa tega ne omenjajo. Odloatev, da štipendijo dobi Andreas in ne Anton, kljub vsem svojim prednostim, kaže, da so pri podeljevanju štipendij hoteli preprečiti, da bi nekdo prejel več štipendij, in da so jih dodelili čim večjemu številu dijakov. Naslednji znani prosilec Gregor Jereb je zapro- 27 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/686; Ljubljana, 30. 7. 1794. 28 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/810, št. 5217; Lju- bljana, 10. 9. 1794. 29 NSALJ, Ustanova Schifferstein, 38/856, št. 5762; Lju- bl[ana, 8. 10. 1794. 30 NSALJ, Ustanova Schifferstein, 38/856, št. 5762; Lju- bl[ana, 8. 10. 1794. 31 NSALJ, Ustanova Schifferstein, 38/990; Ljubljana, 15. 11. 1794. sil leta 1798, prošnji je priložil potrjen rodovnik, s katerim je dokazal krvno sorodstvo s štipen- ditorjem, in dokazila o doseženih študijskih uspe- hih. Priloge se niso ohranile, so le naštete v proš- nji32. Odgovora Gregorju ni med ohranjenimi listi- nami. Prav tako je zaprosil za štipendijo neki Mathias, ki je študiral na višjem liceju. V prošnji je omenil, da je konzistorij razpisal Schiffersteinovo štipendijo z letnim zneskom 100 gld. Priložil je enake priloge kot zgoraj omenjeni Gregor, torej svoj rodovnik in dokazila o študijskih uspehih^^. Z začetka 19. stoletja je še nekaj ohranjenih prošenj v povezavi s štipendijo. Jeseni 1807 sta se zanjo potegovala Matheus Homann in Anton Pes- totnik. Razpisane so bile štipendije po 100 in 150 gld^^. Naslednje leto zasledimo pismo Josepha Suschniga, ki ga zanima, kako izplačujejo Schiffer- jeve štipendije v duhovniškem seminarju. Prepri- čan je, da se del denarja, namenjenega gojencem, izgubi neznano kam. Razpisane so bile štipendije po 250 gld, a dobili so le po 200 gld. Na koncu pisma dodaja še prošnjo, da bi prejeli tudi pre- ostalo vsoto. Leta 1808 je za Schiffersteinovo štipendijo za- prosil Luka Lushan (Lužan), ki je bil tedaj v tretjem letniku filozofije^^. Doma je bil iz Žabnice, kasneje pa je dosegel mesto apelacijskega svetnika pri denarnem kovinskem uradu. Istega leta jo je poskušal dobiti še Joseph Müller, ki je končal šolanje kot Physiker in se je vpisal v škofijski seminar v Ljubljani^^. Nato do leta 1864 nisem zasledila nobene prošnje. Za leto 1864 je ohranjen seznam z osem- najstimi kandidati, ki so želeli pridobiti štipen- dijo^'^. V sorodu z Jožefom jih je bilo enajst. To so bili: Johann Schiffrer iz Šmartina pri Kranju, Johann Porenta iz Žabnice, Franz Kuralt, /mdreas Schiffrer, Franz Mikoli, Johann Hafner iz Stare Loke, Johann Schiffrer, Max Thalmeines, brata Jo- hann in Franz Gogala iz Kranja in Ahlbert Schiffrer iz Kamnika. Drugi kandidati so bili rojeni v Kranju, kjer so tudi vsi, razen enega, obiskovali gimnazijo. Lz Kranja so bili Franz Supanz, Mathias Lapajne, Benjamin Potozhnik, Martin Mesh, Johann Vaupotič, Franz Pezhnik in Konrad Glasič. Trije dijaki s seznama so že prejemali štipendije, Johann Porenta in Joharm Hafner Slugovo, Franz 32 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/21; Ljubljana, 10. 6. 1798. 33 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/340; Ljubljana, 12. 4. 1801. 34 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/139; Ljubljana, 14. 10. 1807. 35 NŠALJ, Ustanova Schifferstein, 38/308; Ljubljana, 24. 1. 3^ NSALJ, Ustanova Schifferstein, 38/11898; Ljubljana, 21. 9. ,7 1808- 3^ NSALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1249; Ljubljana, 16. 11. 1864. 16 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Mikoli pa Omersovo štipendijo. Seznama z dijaki, ki so dobili štipendijo, ni. Razpisane so bile že 19. maja 1864. Ravnatelj kranjske gimnazije je že me- sec dni kasneje priporočil škofu štiri svoje dijake, ki so se potegovali za štipendijo^^. Dvanajst let kasneje je ravnatelj ljubljanske gimnazije posredoval za svojega dijaka. Srečnež je bil Johann Subic, ki naj bi bil Jožefov daljni so- rodnik, kot je trdil ravnatelj. Bil naj bi tudi zelo dober dijak. Prosto mesto je bilo razpisano 14. novembra 18853^. Leta 1886 je posredoval še en gimnazijski rav- natelj, tokrat iz Lamburga. Najprej je poslal ljub- ljanskemu škofu prošnjo dijaka tretjega letnika višje gimnazije Josepha Kaitschina, da bi mu po- delil štipendijo. V pismu škofu je opozoril, da je Joseph reven, a zelo marljiv šolar*". Decembra istega leta je ravnatelj pisal še enkrat. Tokrat je prosil škofa, naj podeli Josephu štipendijo, ker meni, da si jo resnično zasluži.^l Med zadnjimi dijaki, ki so še prejemali šti- pendijo sta bila Schifrerjeva daljna sorodnika An- drej Šifrar in Jože Rant. Oba sta se rodila leta 1896 in umrla 1972. Andrej je bil doma na Praprotnem v Selški dolini, Jože pa na Godešiču pri Škofji Loki. Pomembnejši od njiju je bil Jože. Gimnazijo je začel obiskovati v Kranju leta 1907, maturiral je v Novem mestu leta 1915. Štipendijo je začel pre- jemati kot gimnazijec 1. 1910, izplačevali so mu 280 kron letno v dveh obrokih po 140 kron. Po koncu 1. svetovne vojne je najprej odšel v Gradec, kjer je študiral medicino. Študij je nadaljeval v Zagrebu in ga končal na Dunaju leta 1923. V letih 1926-28 je opravil na Dunaju specializacijo za stoma- tologijo. Nato se je vrnil v Ljubljano in odprl zasebno ambulanto. Leta 1945 je ambulanto zaprl in imenovali so ga za rednega profesorja stoma- tologije na medicinski fakulteti v Ljubljani. BU je ustanovitelj zobne klinike v Ljubljani.*^_ NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/765, št. 90; Kranj 18. 6. 1864. 39 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/26, št. 28; Ljubljana, 7. 1. 1886. 40 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustanove, 5/1125, št. 181; Lamburg, 16. 5. 1886. 41 NŠALj, f. 5/514, Schiffersteinove ustnove, 5/2935, št. 632; Lamburg, 23. 12. 1886. Podatke mi je ustno posredoval Jožetov sin Andrej. ZUSAMMENFASSUNG Joseph Anton Schiffrer, sein Kanonikat und sein Stipendium Joseph Anton vrarde im Jahre 1677 in Kranj (Krainburg) als vorletztes Kind seines Vaters Michael und seiner Mutter Anna Schiffer geboren. Von seiner Jugend und Schulzeit ist nicht viel bekannt. Man weiß nur, wo er sich nicht weiter- bildete. Im Jahre 1707 begegnet man ihm am Hof der Kaiserinwitwe Eleonore. Dort blieb er bis 1715, als er in die kaiserliche Pfarre Laa an der Thaya ging. Für dieses Amt war er von Kaiser Karl VI. vorgeschlagen. In der Pfarre blieb er bis zu seinem Tode im Jahre 1756. Die Pfarre bedeutete für ihn eine reiche Einnahmequelle und eine Grundlage für alle späteren Titel. Um 1720 wurde er influierter Propst der Kirche der Jungfrau Maria in Adon. Er durfte Ponti- fikalien als Zeichen des Bischofamtes tragen. Im Jahre 1721 ernannte ihn der Bischof zum Titularrat des Passauer Konsistoriums in Wien, einige Jahre später wurde er Dechant der damaligen Dekanei "An der Hochenleiten". Titel sicherten ihm be- sondere Vorteile in der damaligen kirchlichen Hierarcliie. In den dreißiger Jahren des 18. Jahrhunderts begann sich Joseph Anton für Krain zu inte- ressieren. Bei der Ljubljanaer (Laibacher) Dom- kirche stiftete er das nach ihm benannte Kano- nikat, das von Kaiser Karl VI. bestätigt wurde. Der ; erste Kanonikus dieses Kanonikats wTjrde er selbst. ; Davor war im Jahre 1733 in Ljubljana (Laibach) auf dem heutigen Kyrill-und-Method-Platz ein Kanonikushaus errichtet worden. Auf dem erhalte- nen Gebäude ist Schiffrers Wappen noch heute zu sehen. Bei der Wahl eines neuen Kanonikus hat- ten Josephs Verwandte Vorrang, das Patronat über das Kanonikat verlieh er der Familie seines Bru- ders Dominik Schiffrer in Ljubljana. Sollte der Patron ohne gesetzmäßigen männlichen Erben sterben, würde das Patronat auf das öster- reichische Herrscherhaus und auf den jeweiligen Herrscher übergehen. Das tat er aus Dankbarkeit, die er gegenüber Eleonore und Karl VI. empfand. Im Jahre 1733 erwarb er vom Kloster Stična (Sittich) ftir 16.000 Gulden die verschuldete Pfarre in Mengeš (Mannsburg) und überließ sie seinen Verwandten, im Jahre 1747 die Gutsherrschaft Preddvor bei Kranj. In seinem Testament hat er genaue Bestimmungen zu seinem Vermögen hinterlassen. _______________ 17 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Joseph Anton gründete nicht nur das Kano- nikat, sondern auch ein nach ihm benanntes Stipendium. Es war seinen Verwandten und den Schülern aus Kranj zugedacht. Das Stipendium oder die Schülerstiftung, wie man es oft narmte, erwähnte er zweimal: das erste Mal in einem Brief an den Ljubljanaer Bischof Attems im März 1756 und zum zweiten Mal in seinem Testament. Dem Stiftungsfonds widmete er Schloß Preddvor und dazu noch 30.000 Gulden. Da er die Nutznießer der Stiftung und ihre Verwaltung nicht genau be- stimmt hatte, kam es zu Unstimmigkeiten zwi- schen den jeweiligen Ljubljanaer Bischöfen und Josephs Verwandten. Man bemühte sich, die Streitigkeiten beizulegen, dennoch fühlten sich die Verwandten immer benachteiligt. Das Stipendium wurde von der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts bis zum Ende des Ersten Weltkriegs regelmäßig ausgeschrieben. Die Ge- samtzahl der Stipendiaten konnte ich nicht fest- stellen. Ebenso ist nicht bekannt, was rrüt dem für die Stipendien vorgesehenen Geld geschah. 18 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Darja Koter Glasbila avstrijskih mojstrov v ptujskem muzeju (Klavirji od izteka 18. do sedemdesetih let prejšnjega stoletja) Starodavno obdravsko mesto, ki je ljubitelje umetnosti vznemirjalo že daleč nazaj, je na izteku prejšnjega stoletja znanstvenike in poznavalce spodbudilo k ustanovitvi ptujskega muzejskega hrama. Med najzaslužnejšimi možmi, ki so v letu 1893 udejanili svoja hotenja ter ustanovili Muzej- sko društvo, je bil tudi polihistor, zbiralec ter po- znavalec starin, Franz Ferk Lz Gormlice pri Er- novžu v Avstriji.! Ptuj se je Ferku očitno priljubil, saj mu je kmalu po ustanovitvi muzeja podaril osebno zbirko starin, ki je štela več tisoč kosov. Med raznovrstnimi eksponati so iz Gomilice sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja na Ptuj priro- mala tudi stara glasbila, s čimer je bua zasnovana glasbena zbirka, danes najbogatejša na slovenskih tleh. Predvidevamo, da je prof. Ferk vodil doku- mentacijo z opisi instrumentov, njihovi starosti, izdelovalcih ter ne nazadnje o njihovih nekdanjih lastnikih, žal pa so vsi ti vitalni podatki ostali ne- znano kje. Pri iskanju odgovorov na prenekatera vprašanja o prvih muzejskih glasbilih, je zato ne malo zadreg. Naslanjamo se lahko le na popis mu- zejskih predmetov iz leta 1902-04,2 ki ga je sestavil Josef Felsner, lokalni zgodovinar in muzejski Emeršič Jakob, Raziskovalec, zbiralec in ohranjevalec prof. Franz Ferk, Littera scripta manet-napisana črka ostane, 200 let knjižničarstva in tiskarstva na Ptuju, Ptuj 1993, str. 24-50. Franz Ferk (1844-1925), zgodovinar in arheolog, se je kratek čas šolal tudi v ptujski osnovni šoH, kjer je bil njegov stric nadučitelj. Pozneje je ob- iskoval mariborsko ter celjsko gimnazijo, kot profesor pa se je v letu 1874 spet vrnil na Ptuj in to leto po- učeval na nižji gimnaziji. Zagotovo je okolje, v katerem je bival, vplivalo na njegovo arheološko žilico, saj se je kmalu posvetil izkopavanjem antične Petovione. V njem pa se je prebudila tudi zbirateljska strast, razvejana na mnoga področja, ki ga je privedla do ustanovitve last- nega muzeja v rojstni Gomilici leta 1878. Osebnost nje- govega kova je bila ključnega pomena tudi za zametek ter zagon več muzejev po Štajerskem, nastajajočih v zadnji tretjini prejšnjega stoletja. Večino življenja je sicer preživel v Gradcu, zaradi mnoštva rimskih izko- panin ter drugih čarov srednjeveškega mesteca pa se je nenehno vračal tudi na Ptuj. Rokopise popisov hrani Kulturnozgodovinski oddelek Pokrajinskega muzeja Ptuj. knjižničar. V različnih poglavjih najdemo seznam 39-ih instrumentov in muzikalij. Ob le skopo opi- sanih predmetih je ponekod oznaka M, kar ver- jetno poudarja, da je eksponat "muzejski", pri dru- gih pa F- "Ferkova zbirka". Popisovalec v glasbeni stroki očitno ni bil dovolj podkovan, zato so nje- govi zapisi za natančno prepoznavanje Ferkovega fonda zelo pomanjkljivi. Večino omenjenih pred- metov hranimo še danes, nekaj je žal pogrešanih ali pa so zaradi napačnega poimenovanja kot del tega fonda neprepoznavni. Skozi celih sto let so ptujski muzeald Ferkov fond dopolnjevali z instrumenti iz domačega oko- lja, zbirali so umetnoobrtne izdelke ter ljudska glasbila. V zadnjem desetletju pa zbirka lokalne okvire vse bolj prerašča, saj ji nenehno pridru- žujemo glasbila iz raznih krajev Slovenije. Vanjo sodi tudi nekaj deset izvenevropskih instrumen- tov, darilo dveh slovenskih diplomatov, Dušana Kvedra in Vlada Sestana, ki sta službovala po afriških in azijskih deželah. Danes je v njej zbranih okrog 270 instrumentov, razdeljenih na salonska, godbena, ljudska in izvenevropska glasbila. Nekaj tovrstnih pričevalcev glasbene preteklosti hranijo tudi drugi slovenski muzeji, vendar je ptujska zbirka med vsemi najbogatejša. Intenzivnejše raziskave, začete šele v zadnjem desetletju, smo najprej posvetili umetnoobrtnim iz- delkom evropskih mojstrov. Posamezni predmeti so že dodobra osvetljeni z več plati, nekateri med njimi pa tudi restavrirani in vrnjeni živemu glas- benemu svetu. Eksponati najimenitnejših izdelo- valcev ter tisti, ki razkrivajo kulturno življenje ptujskih meščanov v preteklosti, so od lanskega leta v grajskih prostorih po kratkem premoru po- novno razstavljeni. Kdo so bili izdelovalci glasbil ptujske zbirke? Vprašanje, ki vznemiri slehernega raziskovalca ar- haičnih glasbil, saj mu odgovori nanj ne le do- polnijo temveč tudi oplemenitijo zgodbo o na- videzno še tako neznatnem in v neznanke odetem eksponatu. 19 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Slika 1: Klavir s kladivci, FERDINAND HOFMANN, Dunaj, okr. 1795, foto B. Kovaač. Pot k temu raziskovalnemu cilju je pri glasbilih vsaj nakazana, kadar nam mojstre izdelovalce predstavijo signature. Najdemo jih na licu glasbil ali v njihovi notranjosti. Prezentirane so lahko v obliki napisnih ploščic in listkov, posebno pri sta- rejših izdelkih pa so imena ter kraji delavnice vtis- njeni na licu glasbila kakor štampiljke. Takšne značke, kakor jih preprosto imenujemo, vsebujejo zaščitni znak delavnice, ime in priimek izdelovalca, poklic, status ter kraj, včasih tudi polni naslov. Pri instrumentih s tipkami, izdelanih v 17. ali 18. sto- letju, so ploščice z napisi običajno nad klaviaturo, od druge polovice prejšnjega stoletja pa so mojstri svoje izdelke še dodatno označevali s tiskanimi listki, prilepljenimi na resonančni deski pod stru- nami. Godala in brenkala nosijo napisne listke na resonančnem dnu, in sicer v notranjosti pod eno izmed zvočnic. Pri pihalih in trobilih sta ime in kraj delavnice vtisnjena na licu instrumenta in velikokrat je značka na vsakem sestavnem delu glasbila. Očem najbolj skrite so signature sitarjev, izdelovalcev lesenih bobnov. Podatke z imenom, krajem ali celo natančnim naslovom delavnice, so na notranjo stran oboda bobna dokaj neumetelno zapisali s svinčnikom. Ob signaturah v notranjosti pa nemalokrat najdemo tudi kasnejše zapise moj- strov, ki so glasbilo popravljali ali značke prodajaln instrumentov. Veana umetnoobrtnih izdelkov ptujske zbirke je nastala v sosednjih deželah, največ na Dunaju in v Gradcu. Po obsegu in kvaliteti izstopajo Du- najčani. Izmed dunajskih delavnic instrumentov s tipkami, reprezentiranih na Ptuju, so najpomemb- nejše: Ferdinand Hofmann (klavir s kladivci,^ ok- rog 1795), Ignaz Bösendorfer (klavir s kladivci, ok- rog 1840), Johann Michael Schweighofer Söhne (klavir s kladivci, okrog 1830) in Joharm Baptist Sta-eicher & Sohn (klavir, 1870). Med nekoliko manj znanimi, a danes zelo redkimi primerki, pa hranimo klavirje Casparja Katholniga (klavir pra- vokotne oblike,4 1805-1810), Johanna Krämerja (klavir s kladivci, okrog 1815-1820), Johanna Ehreinreicha (klavir s kladivci, okrog 1830-1835) in Josefa Fritza (klavir, okrog 1870). Iz delavnic dunajskega cesarskega mesta so v ptujski zbirki tudi glasbila drugih instrumentalnih družin. Najstarejša so bila izdelana še v 17. stoletju, veriga tega sklopa pa je sklenjena sredi prejšnjega stoletja. Tudi ti instrumenti izhajajo iz imenitnih delavnic, kakršne so imeH Theodor Lötz (fagot, okrog 1790), Kaspar Tauber (fagot, začetek 19. st.), Stephan Koch (flavta, zac. 19. st. in okrog 1820) ter Friedrich Hammig (Baßhom, zac. 19. st. in zgornji del oboe, okrog 1800). Najstarejše bren- kalo V zbirki je lutnja Andreasa Beera (1694), med godali pa hranimo violo s posebno kobilico iz leta 1912 Jacobusa Bacnnerja iz delavnice dr. Pranza Thomastika, danes znanega kot odličnega izdelo- valca godalnih strun. Ptujska mestna garda je že pred stoletji imela svojo godbo z dobrimi glas- beniki, Id so z vojaško parado na konjih in peš na- stopali tudi cesarju v čast. Instrumente zanjo so muzikanti naročali ter kupovali predvsem na Du- naju in v Gradcu. Kar nekaj teh glasbil se je ohranilo, med njimi tudi boben s signaturo Johanna Georga Höferja z Dunaja (1759). O izdelkih graških mojstrov v ptujskem mu- zeju pričajo ohranjeni predmeti pa tudi arhivski viri. Med signiranimi instrumenti je klavir s kladivci Karla Benedickta (okrog 1785), veliki bo- ben Josepha Höniga (1799), rog Josepha Schrotta 3 Bartolomeo Cristofori (1655-1731) iz Padove, ki je v letu 1709 patentiral prvi klavir oziroma instrument s kla- divci, je glasbilo poimenoval "Gravicembalo col piano e forte". V poimenovanju je poudarjena sposobnost dina- mičnega niansiranja mefianizma, kar pri takrat prevla- dujočem čembalu brez uporabe registrov ni bilo mo- goče. Zelo hitro se je klavir razvijal pa tudi udomačil v nemško govorečih deželah, od koder je doma izraz "Hammerklavier" (slov. klavir s kladivci), ki se je ustalil v drugi polovici 18. stoletja. V široki uporabi je bil tja do srede prejšnjega stoletja, ko ga je zamenjalo novo poimenovanje: klavir (nem. Klavier) ali krilni klavir (nem. Flügel), Z izrazoslovjem o instrumentih je v slovenskem jeziku nemalo zadreg. Razlogov za to je seveda mnogo. Eden pomembnejših je gotovo ta, da so raziskovalci slovenske glasbene preteklosti o glasbUih le malo pisali, zato se tovrstna terminologija v domačem jeziku še ni uspela dovolj obogatiti. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da mojstri glasbenih obrti pa tudi izvajalci za instrumente ter njihove dele še dandanašnji uporabljajo skorajda izključno le nemške izraze. Klavir pravokotne oblike, včasih poimenovan tudi četverokotni klavir ali celo kla- vir v obliki mize so le togi prevodi nemškega izraza "Tafelklavier". 20 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino (konec 19. ali začetek 20. st.) in mali boben Adolfa Stowasseija (začetek 20. st.). V notranjosti posa- meznih eksponatov so značke nekaterih graških delavnic, kjer so Ptujčanom glasbila popravljali, kar dokazuje običajno prakso od konca 18. stoletja naprej. Na Ptuju namreč tovrstnih delavnic sko- rajda ni bilo. Do danes je poznan le strugarski mojster in izdelovalec lesenih pihal iz prve polo- vice 19. stoletja, Michael Pöhm, vendar njegovo delo še ni raziskano. Mnogi instrumenti pa seveda niso dočakali današnjega dne, med njimi so tudi orgle Jacoba Haglingerja iz Gradca (1696), ki so jih Ptujčani kupili za župno cerkev sv. Jurija.^ Naročniki glasbil so kvaliteto izdelovalcev dob- ro poznali, saj so naročali in kupovali solidne, vča- sih pa celo odlične izdelke. Poleg avstrijskih moj- strov najdemo na Ptuju glasbila iz Nemčije, Fran- cije, Italije, Češke, Hrvaške in Slovenije, posamez- ne pa tudi iz afriških ter azijskih dežel. Slika 2: Klavir s kladivd, KARL BENEDICKT, GRAZ, okr. 1785, foto B. Kovaač. Med vsenni avstrijskimi izdelki je v ptujski zbirki največ instrumentov s tipkami, in sicer kla- virjev različnih izdelovalcev pa tudi velikosti, oblik in mehanik od konca 18. do sedemdesetih let 19. stoletja. Ti predmeti so bili večinoma izdelani v dobrih pa tudi imenitnih delavnicah. Cenimo vsa- kega posebej, sklenjeni v zbirki pa tvorijo tudi kro- ^ Droben zapis o graškem orglarju najdemo v knjigi Mil- ka Bizjaka in Eda Škulja: Orgle na Slovenskem, Lju- bljana 1985, str. 30. Pri opisu orgel župnijske cerkve sv. Jerneja v Slovenski Bistrici, je Bizjak zapisal: "Orgle v župnijski cerkvi sv Jerneja v Slovenski Bistrici spadajo med največje ohranjene baročne orgle v Sloveniji. Leta 1724 jih je postavil Andreas Schwarz iz Gradca. Schwarz se pojavi v Gradcu leta 1707 in zaslovi kot izvrsten orglar. Najverjetneje je prevzel orglarsko delavnico, ki jo je zapustil Häkhlinger..." nološki razvoj teh instrumentov. V pričujočem se- stavku v kronološkem zaporedju največ pozornosti posvečam prav njim. Eden imenitnejših je klavir s kladivci Ferdi- nanda Hofmanna (okrog 1795),^ enega največjih dunajskih mojstrov na prehodu iz 18. v 19. sto- letje. Muzej je klavir iz njegove delavnice leta 1991 odkupil iz zapuščine ljubljanskega goslarja Ivana Modica. Značka klavirja je sicer izgubljena, vendar je strokovnjak za Hofmannove klavirje, Michael Latcham iz Hagga po temeljitih raziskavah našo domnevo o eminentnem izdelovalcu potrdil in ga uvrstil v čas okrog 1795. Ohišje (dolžina 213 cm, širina 96 cm, višina korpusa 26,5 cm, skupna višina 84 cm), furnirano z orehom in politirano, pokriva pokrov iz masivnega lesa s poglobljenimi polji in stoji na štirih klasicistično oblikovanih nogah. Nad klaviaturo je za Hofmanna prepoznavno gotizi- rano leseno okrasje, ozaljšano z zelenim blagom. Sorodno okrasje je najverjetneje imelo tudi notno stojalo, kar je pri Hofmarmovih modelih te dobe običajno, vendar ni ohranjeno. Klaviatura z obse- gom petih oktav (FF-f^) ima spodnje tipke pre- vlečene z ebenovino, zgornje pa s slonovino. Tak- šna barvna preobleka tipk je bila v prvem stoletju razvoja klavirja povsem običajna. Nam bližjo, belo- čmo klaviaturo so instrumenti s tipkami dobili šele v začetku prejšnjega stoletja. Pod klaviaturo, na spodnjem delu ohišja, je kolenski vzvod, ki ima funkdjo pedala v širšem pomenu in dviguje letvico z dušild (forte pedal). Klasični lira pedal je bil sicer tu in tam od osemdesetih let 18. stoletja že v uporabi, a se je med izdelovald zasidral šele v začetku prejšnjega stoletja. Skupaj s kolenskimi vzvodi je k modelom tega obdobja sodil tiadi nad utorom za signatumo plošdco vgrajen gumb za piano register, poimenovan moderator. Mehani- zem, ki žal ni ohranjen, je ob aktiviranju med strune in kladivca potisnil tkanino, s čimer je obi- čajen zven zadušil in ton klavirja drugače obarval. Dunajska odbojna mehanika (nem. PreUzungen- mechanik) je zadovoljivo ohranjena kljub nekate- rim kasnejšim popravkom. Pod klaviaturo je nam- 6 Clinkscale Novak Martha, Makers of the Piano 1700- 1820, Oxford 1993, str.147-151. Ferdinand Hofmann (r. 1756 ali 1762, u. 1829) je med množico dunajskih moj- strov opozoril nase z izjemno kvaliteto svojih izdelkov. Vzore zanje je iskal pri znamenitem Johannesu Andre- asu Steinu iz Augsburga, izumitelju tako imenovane odbojne mehanike (nem. Prellmehanik), in se vpisal med odlične mojstre svojega časa. Meščanske pravice si je pridobil že v letu 1784, častni naslov "bürgerlicher Orgel und Klaviermacher" leta 1808, najvišjega "k.k. Hofhammerklaviermacher" pa štiri leta kasneje. Avtorica po predlogi Michaela Latchama navaja 23 ohranjenih Hofmannovih klavirjev, ki pripadajo njegovi delavnici ah šoli, ptujski eksponat v knjigi še ni registriran. Uvrščamo ga med štiri opisane Hammerklavierje z obsegom petih oktav, ki so nastali med letoma 1785 in 1800 (inv. št. GL 66 S). 21 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 reč zapis, ki potrjuje, da je bila v prejšrrjem sto- letju obnovljena: "zugeeignet am IS'^"" 8^'^ 83/ ANTON Pi(x)ctel/inicialki". Po predvidevanjih bi podpisani lahko bil ljubljanski meščan, vendar ga med arhivskimi viri doslej nismo zasledili. Na sre- čo je popravljalec s starim glasbilom ravnal zelo tankočutno, zato ga njegovo delo ni bistveno okrnilo. V bližnji prihodnosti načrtujemo tudi te- meljito restavriranje tega instrumenta, ki je dve stoletji nadvse uspešno kljubovalo takšnim in dru- gačnim spremembam ter današnji čas dočakalo v zelo solidni formi. Slika 3: Tafelklavier, CASPAR KATHOLNIQ Dunaj, okr. 1805-10, foto B. Kovaač. O graškem mojstru Karlu Benedicktu je kaj malo znanega, zagotovo vemo le to, da je izde- loval klavirje v času okrog 1790. leta.'' Benedicktov izdelek (okrog 1785) ima na beli emajlirani ovalni ploščici s črnim tušem zapisano signaturo: "Kari Benedickt/Instrumentmacher/in Gratz". Izdelovalci glasbil so svoje signature večkrat spreminjali, ime- na so namreč zapisovali v več inačicah, od tod tudi precej različnih značk istega avtorja. Zapo- redna številka izdelka "2" je vtisnjena na uglaše- valni deski. Provenienca tega glasbila še ni do- dobra raziskana, najverjetneje sodi med dva eks- ponata, ki ju je muzej v letu 1947 odkupil.^ Bene- diktov klavir je v marsičem presenetljivo blizu Hofmannovim izdelkom. Skladna sta v velikosti in obliki ohišja (dolžina 210 cm, širina 101 cm, višina korpusa 25,5 cm, skupna višina 85,5 cm), mehaniki (nem. Prellzungemehanik), obsegu klaviature (FF- g3), kolenskem vzvodu ter moderatorju. Skupek navedenih značilnosti namiguje na možnost, da je Benedickt delo dunajskega mojstra vsaj poznal, morda pa je bil z njegovo delavnico tudi pobliže seznanjen. Z malo smelosti bi ga lahko prišteli celo med njegove pomočnike, vendar za utemeljeno trditev zaenkrat še nimamo oprijemljivejših doka- zov. Po kvaliteti Hofmanna sicer ni dosegel, očitno pa je velikemu vzorniku uspešno sledil. Instru- ment je bil v preteklosti daljšo dobo izpostavljen vlagi, zaradi česar sta resonančna deska ter meha- nika utrpeli nemale poškodbe. Precej zanemarjeno s češnjevim furnirjem obdano ohišje smo v lan- skem letu restavrirali, nakar je ponovno zasijala tudi bogata, v klasicističnem stilu izdelana intarzija nad klaviaturo. Klavir v obliki mize (nem. Tafelklavier) Cas- parja Katholniga (okrog 1805-10), ohranjen na Ptu- ju (inv. št. GL 5 S), je eden zelo redkih instru- mentov njegove delavnice, ki so v preteklosti klju- bovali vsem selitvam, vojnam ter nestrokovnim popravljalcem in bolj ali manj vitalni dočakali da- našnji čas.9 Z orehovim furnirjem obloženo ohišje je po velikosti in obliki precej identično z dvema Katholnigovima instrumentoma iz časa po letu 1802 (prvega hrani Kunsthistorishes Museum rra Dunaju, drugega pa muzej Milanske skale). V dolžino meri 154 cm, globina je 59 cm, višina korpusa pa 23,5 cm. Standardne proporce nekoliko ruši višina nog - 91 cm, običajna višina je namreč okrog 82 cm, ki so najverjetneje sekundarne. Katholnigovi instrumenti so imeli kvadratne in navzdol zožujoče se noge, klavir iz ptujskega muzeja pa stoji na štirih ravnih kvadratnih nogah, datiranih v začetek našega stoletja. Z omenjenima iristrumentoma je skladen tudi obseg klaviature (FF-c*), tastatura pa je prevlečena obratno: dia- tonične tipke prekriva ebenovina, kromatične kost. V okrasno deščico nad tipkami s preprostim intra- Clinkscale, ibidem, str. 21. V tem najizčrpnejšem viru o izdelovalcih klavirjev v 18. in v začetku 19. stoletja je omenjen le en primerek ohranjenih Benedicktovih klavirjev. Postavljen je v čas okrog 1790. Na signaturni ploščici je zapisano: "Carolus Benedict-/Instrument- macher/in Grats". Ima obseg petih oktav in je v zasebni lasti v ZDA. K temu vedenju pridajemo še dva njegova klavirja s kladivci: lastnik prvega, z zaporedno številko "1" je Alexander Langer iz Celovca, drugega, z vtisnjeno številko "2" pa hranimo na Ptuju (inv. št. GL 3 S). Zgodovinski arhiv Ptuj, Arhiv Muzeja Ptuj, škatla 16, Delovodnik 1945-1954, spis št. 585 in 599. Dokumenti govore o nakupu dveh "spinetov". S precejšnjo zaneslji- vostjo smemo trditi, da omenjena instrumenta ne sodita k tej vrsti glasbil, saj imamo v našem muzeju le spinet, ki smo ga odkupili na začetku osemdesetih let. Naj- verjetneje sta navedena instrumenta klavirja s kladivci s preprosto dunajsko mehaniko, ki so jih mnogi nepo- znavalci označili za spinete. Take napake so bile v pre- teklosti dokaj pogoste. 9 Clinkscale, ibidem, str. 162-163. Caspar Katholnig (Ka- tholnik, Katholnick, Katolnig) je bil rojen okr. 1763 v Beljaku, umrl 1829 na Dunaju, kjer je kot izdelovalec v letu 1801 tudi registriran. Meščanske pravice je pridobil leto kasneje. Izdeloval je "Hammerklavierje", "Tafel- klavierje" ter pokončno stoječe klavirje kot so "žirafni", "piramidasti" ali "lira" klavirji . Med prvimi so ohranjeni le trije, omenjeni ter opisanih je sedem "Tafelklavirjev", ki jim pridajemo ptujskega, doslej še neregistriranega. Instrumenti pokončnih oblik pa najverjetneje niso preživeli. 22 I KRONIKA 1996 časopis za slovenstvo krajevno zgodovino ziranim vložkom je vdelana signatuma plošaca z napisom: "Caspar Katholnig/Bürger/IN WIEN". Nad njo je kakor zložljiv meter oblikovano notno stojalo, značilno za tovrstne instrumente iz začetka 19. stoletja. Mehanika je zgodnja dunajska (nem. Prellmehanik), uglaševalni vijaki so na desni strani, letvica z dušilci je izgubljena, manjka pa tudi precej strun in kladivc. O provenienci tega klavirja zaenkrat lahko le ugibamo, Felsnerjev popis iz leta 1902 ga ne ome- nja, zato sklepamo, da ni sodil v prvotni Ferkov fond. Najstarejše ohranjene fotografije ptujske glasbene zbirke iz leta 1938 pa ta eksponat že prikazujejo. Domnevamo, da je Muzejsko društvo v prvih desetletjih svojega obstoja klavir odkupilo, ga dobilo v dar ali pa je to morda doslej ne- identifidran klavir, ki ga je Ferkova vdova leta 1932 muzeju podarila. O takšni volji vdove namreč govore arhivski viri, ki pa instrumenta žal ne opisujejo. Slika 4: Klavir s kladivci, JOHANN KRÄMER, Dunaj, okr. 1815-20, foto B. Kovačič. Zapuščina Johanna Krämerja je zelo skromna, zato je klavir Pokrajinskega muzeja v Ptuju toliko dragocenejši (inv. št. GL 4 S)}^ Za zgodnje 19. 10 Clinkscale, ibidem, str. 173. Johann Krämer (Krämmer, Krammer) je kot izdelovalec orgel ter drugih glasbil s tipkami deloval na Dunaju med leti 1810-49. Meščan je postal leta 1810, istočasno pa si je pridobil tudi pravice izdelovalca instrumentov. Svoje izdelke je nenehno izboljševal. Od leta 1844 je registriran tudi kot inovator, in sicer izdelovalec klavirjev z metalnim mostičem pre- ko resonančne deske, s čimer je odprl pot trdnejši me- haniki, posledično pa tudi Ijoljši uglasitvi. Avtorica omenja le en eksponat - klavir s kladivci. Datiran je v stoletje sicer značilno oblikovano ohišje le plaho nakazuje umetnostni slog empir. Njegove značil- nosti so izdelovald klavirjev sicer radi upoštevali, saj je po evropskih muzejskih zbirkah glasbil ohranjenih nekaj "vzornih" primerkov. Široka letev nad klaviaturo je pri Krämerju mehko upognjena v notranjost. Na njej je podolgovata ovalna emaj- lirana plošdca z napisom: "Johan Krämer/Bürger in Wien". Klaviatura z obsegom šestih oktav (FF-f*) ima spodnje tipke prevlečene z govejo kostjo, zgornje pa prekriva temno lužen javor. Dunajsko mehaniko učvrščuje kovinska prečka, vstavljena na uglaševalni deski med f in fis^, s čimer je bila glasbilu dana nova, za nadaljnji razvoj pomembna kvaliteta. Prav ta izboljšava je Krämerja uvrstila med inovatorje. Letvica z dušild je izgubljena. Lira pedal, ki sloni na polkrožni v notranjost zleknjeni letvid med obema prednjima nogama, ima 6 pe- dalov. Njihov mehanizem je skorajda uničen, zato smo razvozljali le funkdjo posameznih registrov: fagot, forte in piano pedal ter ostanke mehanizma za "turško muziko".ll Vse omenjene značilnosti uvrščajo Krämerjev klavir v čas med 1815-20. Kdo so bin nekdanji lastniki tega klavirja, ne vemo, morda je to eden izmed dveh instrumentov, ki ju je muzej odkupil v letu 1947 in sta v dokumentih deklarirana kot spineta.^^ Dunajska delavnica Schweighoferjevih je med poznavald precej trdno vsidrana ter cenjena. Jo- han Michael Schweighofer (1806-1852), ki je ob smrti svojega očeta Michaela imel šele tri leta, je očetovo in kasneje odmovo delavnico prevzel v letu 1832, ko se je vrnil s potovanj po Nemdji, Frandji ter Angliji. Njegovi izdelki so kmalu za- sloveli po čvrsti mehaniki ter lepem tonu, kar mu je na dunajski obrtni razstavi leta 1839 prineslo tudi zlato odličje.l3 Klavir ptujske zbirke sodi v čas okrog 1830. leta (inv. št. GL 57 S). Črna pravo- kotna plošdca nad klaviaturo nosi napis z zlatimi črkami: "J. M. Schweighofer SöhneAVIEN". Ohišje ter mehanika sta danes precej klavrni podobi nek- daj zagotovo imenitnega instrumenta ter estet- skega izdelka. Vso imenitnost je zapravil nezna- nec, najverjetneje v tem stoletju, ko je skrajšal ohišje, ga deloma tudi preoblikoval, predvsem pa močno prenovu mehaniko. Prvotno dunajsko me- zgodnje 19. stoletje, ima obseg petih oktav in dunajsko mehaniko. 11 Clinkscale, ibidem, str. 173. Edini omenjeni klavir ima prav tako šest pedalov. Če gledano od leve proti desni, so v naslednjem vrstnem redu: premik klaviature, fagot register, piano (2 struni), piano (pianissimo, una corda), forte, boben in zvončki ("turška muzika"). V primerjavi s ptujskim glasbilom je ta klavir s petimi oktavami zago- tovo starejši, v sistemu pedalov pa bi si bila lahko zelo podobna. 12 Glej opombo 8! 13 Ottner Helmut, Der Wiener Instrumentenbau 1815-1833, Tutzing 1977, str. 137. 23 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 haniko je zamenjala za tako krhko in plitvo ohišje nekoliko robata in okorna pozna dunajska meha- nika. Obseg šestih oktav (FF-f*) je sicer nespre- menjen, opuščen pa je prvotni pedalni sistem z več pedali, od katerega sta danes v funkciji le forte ter piano pedal. Z ohišjem zelo neskladen lira pedal zagotovo ni Schweighoferjev. Kljub vsemu pa ohranjeni drobci z estetsko oblikovanimi in mehko zaoblenimi osmerokotnimi nogami na me- deninastih koleščkih odsevajo mojstrovo veličino. Kakorkoli že, v tem modelu je še vedno pre- poznaven instrument iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Zadnji lastnik Schweighoferjevega klavirja je bil dr. Drago Kanič iz Maribora. Muzej je dobil klavir v dar leta 1991. Slika 5: Klavir, IGNAZ BÖSENDORFER, Dunaj, okr. 1840, foto B. Kovaač. Okrog leta 1840, ko je bü romantični stil v polnem zamahu, je v delavnici Ignaza Bösen- dorferja nastal klavir z zaporedno števuko "OP 264".!^ Muzej je v osemdesetih letih klavir odkupil od gospe Eme Kosi iz Maribora, ki je povedala, da je bil nekoč v lasti neke grajske gospode. Zal je gospa njihovo ime pozabila. Široka in temna pra- vokotna ploščica nad klaviaturo ima intarziran napis: "I. BÖSENDORFER/KAISERL. KÖNIGE. HOF (dvoglavi orel) FORTEPIANOVERFERTIGER WIEN", napis v krogovičju: "GOLDENE ME- DAILLE - AUSSTELLUNG 1839". Številka opusa je Luithlen Victor, Saitenklaviere, razstavni katalog Kunst- historisches Museum Wien, 1966, str. 57. Ignaz Bösen- dorfer (1794-1859) se je obrti izučil pri slovitem Dunaj- čanu Josefu Brodmannu (okrog 1771-1848), ki mu je za- pustil tudi del premoženja. Samostojno delavnico je odprl 1. 1828. Na velikih dunajskih obrtnih razstavah (1839 in 1845) je za svoje modele prejel zlati odličji in najvišji oceni. Na Ptuju je ohranjen prav model iz 1. 1839, ki so ga izdelovali še kakšno leto ali dve po predstavitvi na razstavi. Tradicijo odličnih izdelkov je nadaljeval sin Ludvifig. Z odličnim delom je družinsko ime povzdignil med peščico najboljših. zapisana na spodnji strani ohišja pod resonančno desko in je vidna skozi gosto mrežico. Dobro ohranjeno in v stilu bidermajerja oblikovano ohišje je zelo estetsko. Furnirano je s češnjo in stoji na treh vitkih, zaobljenih nogah z medeninastimi koleščki. Obseg zajema šest oktav in kvinto (CC- g^), spodnje tipke imajo prevleko iz slonovine, zgornje pa iz ebenovine. Kvaliteto izdelovalcev ne nazadnje potrjuje tudi material, s katerim so pre- vlečene tipke: slonovino ter ebenovino so od nek- daj uporabljali le v izbranih delavnicah. Dunajska mehanika je zelo dobro ohranjena, vsi vitalni deli so originalni, tudi lira pedal z dvema vzvodoma. O tem, koliko primerkov Ignaza Bösendorferja je dočakalo današnji čas, nimamo natančnih podat- kov. Najverjetneje jih bo prinesla nova knjiga ameriške raziskovalke Marthe Novak Clinkscale o izdelovalcih klavirjev med leti 1820-1860, ki je že v pripravi. V drugo polovico prejšnjega stoletja po- segamo s klavirjem firme Johann Baptist Streicher & Sohn iz leta 1870.1^ Pokrov za klaviaturo je skupaj z napisom izgubljen, vendar identiteto glas- bila določa na resonančni deski pod strunami pri- lepljena nalepka iz papirja z napisom: "Nro. 7062 / J. B. STREICHER / & SOHN / vonnals N. Sta-eicher geb. Stein und Sohn / WIEN /7. 0." Model s številko "Nro. 7011" istega lehiika hrani tudi zbirka starih instrumentov Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju. Ohišja ali tako zvane omare klavirjev, njihov obseg in mehanika so se nenehno izpopolnjevali, spreminjali ter prilagajali prihaja- jočim umetnostnim slogom, željam in potaebam skladateljev ter virtuozom. Pri modelih zadnjih de- seüetij prejšnjega stoletja je že močno opazno pri- bliževanje današnjim merilom. Pozna dunajska mehanika, značilna tudi za ptujski Staeicherjev klavir, se je v tem vrvežu sprememb tudi izgubila. Na pot ji je stopila angleška mehanika in jo v nekaj destletjih povsem izrinila. Staeicherjev model iz leta 1870 je precej mogo- čen (dolžina 237 cm, širina 135 cm, višina 97 cm ter višina korpusa 38 cm). Stoji na taeh vzdržljivih šesterokotnih nogah s koleščki, njegovo edino okrasje pa je bogato izrezljano notno stojalo. Uni- čena ali izgubljena sta letvica z dušilci in lira pe- 15 Chnkscale, ibidem, str. 289-293. Delavnica, iz katere iz- vira klavir iz ptujske zbirke, ima znamenite prednike; Nanette Stein (1769-1833), poročena Streicher, jo je po- dedovala po svojem slavnem očetu Johannesu Andre- asu Steinu (1728-1792). V letu 1796 sta z možem Johan- nom Andreasom Streicherjem (1761-1833) delavnico pre- selila na Dunaj, kjer sta kmalu zaslovela. Njune izdelke so primerjah z najboljšimi. Sin Johann Baptist (1796- 1871) se je v letu 1833 osamosvojil in že čez šest let dobil naslov cesarsko kraljevih časti. Patentiral je jeklene opornike preko resonančne deske, kar je njegovo ime poneslo v svet. Sin iz prvega zakona, Emil Streicher (1836-1916), je očetovo delavnico uspešno vodil do leta 1896 pod imenom "J. B. Streicher und Sohn". 24 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino dal. Obseg sedmih oktav (Aj-a''), pozna dunajska mehanika, jeklene prečke preko resonančne deske in pol metalni okvir, v katerega so vpeti žebljički za strune, so le nekaj korakov do današnjih klavirjev. Tu in tam je instrument s tovrstno me- haniko še v vsakodnevni domači uporabi, s čimer je visoka kvaliteta te delavnice samo še potrjena. Streicherjev klavir je muzej ob koncu sedem- desetih let odkupil od zasebnikov iz Maribora. Predstavljeni instrumenti s tipkami tvorijo veliko večino tovrstnih eksponatov ptujskega mu- zeja, toda kar nekaj jih še potrpežljivo čaka na pozorno oko raziskovalcev. V nekaj letih vsega preprosto ni bilo moč opraviti. Kljub temu pa pri- merjava po številu sicer skromnega fonda s po- dobnimi zbirkami v Celovcu, Gradcu, Salzburgu in na Dunaju potrjuje pomembnost zbirke kot celote in povzdiguje posamezne eksponate. V najnovejši literaturi o izdelovalcih klavirjev v 18. in 19. stoletju ti eksponati sicer še niso zavedeni, vendar so prav vsi mojstri v njej dobili svoje mesto ter ustrezno ovrednotenje. Instrumenti ptujske zbirke so že po dosedanjih spoznanjih po kvaliteti pov- sem primerljivi z evropsko dediščino ohranjenih glasbil, kar zagotovo ni naklučje. Ptuj je bil od nekdaj tesno vraščen v evropska dogajanja. Sko- zenj so vodile pomembne trgovske poti, z njimi pa so se prelivali tudi kulturni tokovi. In prav zato tod hranjeni pričevalci glasbene preteklosti ne pre- senečajo. ZUSAMMENFASSUNG Musikinstrumente österreicliischer Meister im Museum Ptuj (Klaviere vom Ende des 18. bis zu den siebziger Jahren des 19. Jahrhunderts) Bald nach der Gründung des Museums Ptuj (Pettau) schenkte der Historiker, Archäologe und Antiquitätensammler Franz Ferk aus Gomilica im heutigen Österreich den Einwohnern von Ptuj mehrere tausend Exponate. Darunter befanden sich auch einige Dutzend Musikinstrumente sowie Musikalien, womit die Grundlage für eine Musiksammlung geschaffen wurde, die heute die reichsten in ganz Slowenien ist. Ferks Fonds wurde von den Mitarbeitern des Museums Ptuj ständig ergänzt durch Instrumente aus dem hei- mischen Milieu, es wurden kunstgewerbliche Er- zeugnisse und Volksmusildnstrumente gesammelt. Bereits am Anfang des Jahrhunderts weckte die Sammlung das Interesse der Kenner alter Musik- instrumente, gründlich erforscht wurde sie jedoch erst im letzten Jahrzehnt. Das Gros der kunstgewerblichen Erzeugnisse entstand in den Nachbarländern, vor allem in Wien und Graz. Dem Umfang und der Qualität nach stechen die Wiener Werkstätten heraus. Im Museum Ptuj hat sich eine stattliche Zahl Klaviere aus der ehemaligen Kaiserstadt erhalten. Dabei handelt es sich um Klaviere verschiedener Er- zeuger und Größen, Formen und Mechaniken vom Ende des 18. bis zu den siebziger Jahren des 19. Jahrhunderts. Jedes von ihnen legt Zeugnis ab von Zeit und Ort seines Entstehens, vom Geschick und Können seines Meisters. Ein Vergleich mit den Exponaten der österreichischen und anderen europäischen Sammlungen alter Musikinstrumente stellt einige Klaviere in die Reihe der hervor- ragenden handwerklichen Schöpfungen des be- treffenden Zeitraumes, andere wiederum bleiben nur wenig hinter ihnen zurück. Ganuer wird ein Hammerklavier von Ferdi- nand Hofmann (geb. 1756 oder 1762, gest. 1829) vorgestellt, das man zu seinen frühen Werken zählt (Wien, um 1795); ein Klavier des Grazer Meisters Karl Benedickt (um 1790); ein Tafelklavier (um 1763-1829) des 1805-1810 in Wien tätigen Cas- par Katholnig; ein Klavier aus dem Nachlaß des zwischen 1810 und 1849 viórkenden Wieners Johann Krämer, das in die Jahre 1815-1820 gehört; aus der Wiener Werkstatt der Schweighofer stammt ein um 1830 erzeugtes Klavier mit der Signatur "J. M. Schweighofer SöhneAVien"; ein Instrument Ignaz Bösendorfers (1794-1859) trägt die laufende Nummer "OP 264" (um 1840) und ein Klavier der Firnia Johann Baptist Streicher & Sohn aus dem Jahre 1870 unter der Nr. 7062. 25 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 Silvo Torkar K vprašanju poselitve Podporezna o tem, kdaj so izkrčili svet in ustvarili kmečke domačije pod Poreznom, na meji med nekdanjo Kranjsko in Tolminsko, ki jo je Avstrija 1509 iz- trgala Benetkam,! zvemo največ iz urbarjev tol- minskega in loškega gospostva. Slednje je obdelal zlasti zgodovinar Pavle Blaznik. V svoji disertaciji^ je spregovoril tudi o nastanku rovtov pod Po- reznom. Takrat je menil, da so se prvi trije rovti na loški strani Porezna pojavili v urbarju leta 1564 pod nemškim imenom Alss Egkh (Davško Brdo), ki da je staro ime za Podporezen. V svojem živ- ljenjskem delu, v veliki monografiji o zgodovini loškega gospostva, ki je nastala 45 let pozneje, je svoje mnenje o tem vprašanju korigiral,^ ni pa problema skušal - glede na prej neznane okoliščine - nanovo podrobneje osvetliti. Podatki franciscejskega katastra (katastrska ob- čina Sorica) kažejo, da je bilo vseh domačij v Podporeznu leta 1825 šest: Porezen^ ¦'¦ v zgodovinski in priročniški literaturi se o pripadnosti Tolminske po propadu oglejske patriarhove države 1420 pogosto pojavljajo napačne trditve, češ da so si deželico priključili goriški grofje in da je skupaj z Goriško prišla 1500 pod Habsburžane. Marija Verbič je v svoji disertaciji Idrijski rudnik do konca 16. stoletja, Ljubljana 1965, nedvoumno pokazala, da je bila Tolminska po 1420 beneška in so se je Avstrijci polastili šele 1509 med avstrijsko - beneško vojno. O tem piše P. Stih v članku Poskus orisa razvoja mej Tolminskega od 11. do 16. stol. Goriški Letnik 8/1981, 60, nato pa še v prispevku Glose k Rutarjevi Zgodovini Tolminskega, Kronika 42'1994, št. 1, 28. P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, inavguralna di- sertacija, Ljubljana, 1928. P. Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973, 192. Arhiv Republike Slovenije (ARS), francisc. kataster, pro- tokoli katastrske občine Sorica; v 17., 18. in 19. stol. so Podporezen pogosto poimenovali kar Porezen (pisano včasih Puresen, drugič Poresen), vendar najdemo v krstni knjigi 1742 tudi oblike "ex pod porezna", "ex Podporesna" in celo 1. 1661 "ex Podporesen", 1. 1680 "ex PodPoresen", 1681 in 1682 pa spet "ex poresen". Avs- trijska statistika 1817-1910 je za to naselje redno upo- Oča s Pahoča, mati s Plašajte, stric je čez grič, dekla pa z bajte, (ljudska), Št. Hišno ime Priimek in ime 1 Pod Stolčkom Koder Štefan 2 Pohman Zgaga Jožef 3 Plašajtar Švarckobler Sebastjan 4 Rovtar Kejžar Tomaž 5 Podhočar Valenčič (prav Valentinčič) Tomaž 6 Debelo Brdo Kenda Florjan Dve od navedenih hišnih imen se nista ohra- nili. Za kajžo Pod Stolčkom (moralo bi pisati Pod Stolčnekom, gl. op. 21) se je v 19. stol. uveljavilo poimenovanje Pri Klemenu, danes pa je sploh več ni. V istem času se je za Debelo Brdo uveljavilo ime Pri Majdelcu. Pri Plašajtarju. Spodaj Petrovo Brdo, foto Marko Dakskobler Pri lokalizaciji Alls Egkha, ki je od 1610 v upravnem pogledu spadal pod posebno, davško županijo,^ kar izpričujejo tudi poznejši urbarji, npr. iz let 1630 in 1714^ in 1754,^ nam dejstvo, da so spadali tamkajšnji trije rovti k soriškemu vi- kariatu, nudi le približno orientacijo, saj je med 59 rahljala ime Porezen. ^ P. Blaznik, Kolonizacija..., 90. Milko Kos, Zemljiške razmere po Selški dolini 1. 1630, Carniola 1911, 46-51; Rudolf Andrejka, Zemljiške raz- mere v Selški dolini v začetku 18. stoletja, GMDS 1932, 44-53. 7 ARS, RDA-G, fase. 2, Bekanntnus Tabellen. 26 44. I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino podložniki davške županije leta 1754 kar 15 takih, ki plačujejo desetino vikarju v Sorici (23 župniku v Cerknem, 11 župniku v Selcih in 7 župniku v Poljanah)^. Pritegniti je bilo zato treba tudi stare zapise zemljiščnih imen in priimkov. Z njihovo pomočjo se da lokalizirati že rovte z ozemlja Pri jezeru, enega od štirih območij, ki se v loških urbarjih omenjajo za obširno davško ozem- lje. Zemljiščna imena iz terezijanskega katastra pod krogam, pod zhertam, per wizig, per wizih, sa malnam, ta welika niva, terpetiizhi, u traunik^ so še danes živa, saj jih je Blaznik s terenskim raz- iskovanjem našel v Davä,l° ni pa jih takrat pri- merjal s podatki iz terezijanskega katastra. Da- našnje ime Prvič kaže, da gre za Zgornjo Davčo. Da leži ozemlje Pri jezeru v Zgornji Davči, je na terenu ugotovil tudi F. Planina.^! Zemljiščna imena u pierauti, sa peignam, pod baistuba, od hishe, ki jih v terezijanskem katastru najdemo pri treh rovtarjih Alss Egkha (Matevž Šuštar, Luka Šuštar in Gašper Ambrožič), je Blaznik prav tako našel v Davči, pri območju, imenovanem Jastrenk: v pirot, za pejnam, pod pajštvo, od hiše}^ Ker pa takrat še ni pritegnil terezijanskega katastra, ni mogel vedeti, da se Alss Egkh nahaja na ozemlju današnje Davče in torej ne more biti Podporezen. Ta kataster in domi- nikalne rektifikacijske akte iz leta 1754 pa je v iz- datni meri uporabil pri pisanju velike loške mo- nografije 1973. leta, kjer je upošteval tudi ugo- tovitve F. Planine glede ozemlja Pri jezeru.^^ V tem svojem življenjskem delu je P. Blaznik popravil lokacijo Alss Egkha. Tri rovte s tega ozemlja je na podlagi priimka Šuštar, ki se je tod zadrževal od 1630 do 1714 (gl. op. 6), lokaliziral v območje Šoštarjevega Kovka v Spodnji Davči. Kljub temu pa je v statističnem pregledu pre- bivalstva v letih 1780 in 1817 uvrstil Podporezen v davško županijo, pri čemer se iz tabele spet dobi vtis, kot da Je to naselje naslednik skupine rovtov Pri jezeru.l^ Tudi na karti loškega gospostva 1. ° Prav tam. Prav tam. P. Blaznik, Kolonizacija..., 93-94. 11 F. Planina, Davča in Podporezen, Loški razgledi XV111, 1971, 107-127. Blaznik je v Kolonizaciji namreč sklepal, da se ozemlje Pri jezeru nahaja v dolini Zadnje Sore in je grunt nekega Jakoba Prezla iz 1. 1560 enačil z Zga- govim gruntom Pri Žagi. To je izključeno, saj je ta do- mačija nastala šele okrog leta 1900 in je nosila številko 9. Franciscejski kataster je dr. Blaznik sicer uporabljal že pri pisanju disertacije, vendar je odsotnost Zgagove kmetije takrat očitno spregledal. Tudi sam sem se na za- četku članka K zgodovini tolminske vasi Porezen (Kro- nika 39/1991, št. 3) nekritično naslanjal na prvotne Blaz- nikove sklepe glede lokalizacije in časa poselitve Podpo- rezna. 12 P. Blaznik, Kolonizacija..., 94. 13 P. Blaznik, Škofja Loka..., 191. 14 Prav tam, 429. 1754 (v prilogi na koncu knjige) je Podporezen prikazan kot del davške županije. 1^ Blaznik je torej, ne da bi na to izrecno opozoril, naposled opustil svojo prvotno razlago kolonizacije Podporezna, vendar nove ni podal. Ker o Pod- poreznu še vedno govori v okviru naselitve Dav- če,l^ s tem svoje prvotne teze, da je Podporezen bil poseljen v istem času kot Davča (1560-1630), riiti ni zanikal, čeprav je naravnost ni ponovil. Ze sam je ugotovil, da Podporezen v loških urbarjih ne nastopa pod kakim določenim imenom. Kje torej iskati domačije pod Poreznom? Na srečo so se ohranile soriške matične knjige iz let 1655-1784 (manjkajo pa za obdobje 1784-1823),1^ torej tudi za čas po letu 1770, ko so bile vpeljane hišne števuke, ki bistveno olajšujejo identifikacijo. S prebiranjem matic je bilo treba priti na sled imenom hišnih gospodarjev iz Podporezna v terezijanskem katas- tru 1754 in v zadnjem iz serije loških urbarjev, ohranjenih za čas od 1560 do 1714. V teh urbarjih se pri soriški županiji, ki je obsegala vasi Sonca, Spodnje in Zgornje Danje, Zabrdo, Torka, Ravne, Prtovč in Podporezen, na- vajajo z oznako "novaki" trije podložniki, vendar brez omembe vasi (dva s priimkom Valentinšek, eden Študn). Valentinški so pravzaprav Valen- tinčiči, le da so pisarji loških urbarjev in celo fran- ciscejskega katastra priimek pogosto napačno za- pisovali (Valentinšek, Valantič aJi Valenčič), med- tem ko v matičnih knjigah najdemo dosleden za- pis Valentinač. Izkazalo se je, da so ti trije novaki Plašajtar, Rovtar in Podhočar iz Podporezna. Ur- barji iz let 1688-1694 zapisujejo pred njimi letnico 1637, urbarji 1679-87 in starejši pa navajajo letnico 1632.1^ Urbar 1630 pri Sorid še nima kategorije novakov. Po priimkih v urbarju 1636-37 sodeč so bili prvi naseljend Rovta in Podhoča od nekod s soriškega ozemlja (Matija in Jurij Šorl), v Plašajto pa so prišli s Petrovega Brda (Gale Osterman). Iz tolminskih urbarjev 1598, 1624 in 1633 namreč vemo, da je bil priimek Osterman v tistem času razširjen prav na Petrovem Brdu, kjer je sploh eno od žarišč nje- govega nastanka. Iz pretežno slovenskih zem- ljiščnih imen v Podporeznu in iz bačarskega (ali nemškorutarskega) narečja, ki da ga govorijo (ali so ga govorili okrog 1. 1928) tamkajšnji prebivald, pa je P. Blaznik sklepal, da so Podporezen ko- lonizirali z nemškorutarske in ne s soriške strani. 1^ 15 Prav tam, 563. 1^ Prav tam, 195. 1^ Rojstne matične knjige od 1655 do 1784, poročne od 1657 do 1680 in 1738 do 1784, mrliške od 1740 do 1784, vse v NŠALj (Nadškofijski arhiv v Ljubljani). 1^ ARS, zbirka loških urbarjev 1560-1714. Za pomoč pri branju urbarjev in katastrskih protokolov se zahva- ljujem arhivistu Dragu Trpinu. 1^ P. Blaznik, Kolonizacija..., 89. 27 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Blaznikovo mnenje, da so za Nemškorutarje (pre- bivalce 13 vasi nekdanje rihtarije Nemški Rut) zna- čilna pretežno slovenska imena parcel,20 ne ustre- za dejstvom: 80% zertrljiščnih imen v večini nem- škorutarskih vasi je nemškega izvora, delež sloven- skih imen se nekoliko dvigne le v naseljih poznej- še kolonizacije, kot so Hudajužna, Podbrdo, Petro- vo Brdo in Porezen. Te vasi so nastale v drugi polovid 16. stol., ko se je nekdaj tirolsko prebi- valstvo že delno posloveriilo - toda ta proces je potekal tudi na soriški strani, sploh še v 17. stol. Se najbolj verjetno je torej, da smer kolonizadje Podporezna ni ena sama. Tolminski urbar iz 1607, ki so ga še v začetku stoletja hranili v Gradcu, pri opisu mej tolmin- skega gospostva govori o treh hišah na Petrovem Brdu, od katerih da je ena na loški strani.^l Mišljena je odtno Pohmanova domadja. S po- močjo matičnih knjig se je dalo nedvoumno ugo- toviti, da se Pohman v loških urbarjih vodi na zadnjem mestu v seznamu soriških "podružnikov" (Untersassen), tj. kmetov in kajžarjev, ki so si ustvarili domadje na srenjskem svetu. Pohmanova posest že tedaj ni bua majhna, saj so npr. 1630 tu gojili 6 glav govedi ter konja in imeli tudi mlin, medtem ko so ostali podružniki premogli v pov- prečju le po dve kravi. Podružniki se navajajo sa- mo po županijah, brez navedbe kraja, zato jih je mogoče lodrati resnično samo s pomočjo dodatnih informadj, kakršne nam nudijo prav matice. V 17. stol. je bilo soriških podružnikov devetnajst in v urbarjih se redno naštevajo v istem zaporedju, ta- ko da jim lahko sledimo kljub menjavam pri- imkov. Pri Pohmanu so se od 1560, ko je tam gospodaril Klemen Schogkh (Skok?), zvrstili še priimki Jauh, Osterman, Sorl, Torkar, Valentindč in Zgaga (od 1760 dalje).^^ Pripis gegen Pe- Tu se Blaznik sklicuje na S. Rutarja, ki pa na nave- denem mestu v Zgodovini Tolminskega, na str. 42-43, govori le o slovenskih imenih nemškorutarskih vasi. S. Rutar, Alte Grenze zwischen Krain und der Haupt- mannschaft Tolmein, Archiv für Heimaticunde, I Band, 1882/83, 105; S. Rutar nadaljuje, da se zatem meja povzpne na hrib Voich in se spra.šuje, ali ni to mogoče Vötsch (nemška različica imena Baca). Vprašanje nam pomaga razrešiti zemljevid meje med tolminskim in loškim gospostvom iz 1. 1800, ki ga hranijo v pokra- jinskem arhivu v Gorici (Archivio storico provinciale. Stati provinciali, sez. Il, n. 325a/28), kjer se poleg imena Voich navaja še ime Stolznech (Stolčnek); izpis iz istega urbarja navaja tudi A. Müllner v svoji knjigi Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien, Wien - Leipzig 1909, 634-635. Priimek Zgaga izvira iz vasi Porezen, kjer je izpričan po urbarskem zapisu iz 1. 1591. Prvi zapis priimka Zgaga sega sicer že v 1. 1482, ko je na Opčinah pri Trstu za- beležen vikar Nicolo Sgaga, gl. knjigo I. Artača Opane, Opčine 1994, 34. Priimek Valentinčič se je pojavil na Petrovem Brdu že v tolminskem urbarju 1591 in se ob- držal tu do danes. Priimek Švarckobler je, kot vse kaže, nastal na kmetiji Pri Robarju na tolminskem delu terlsegkh, tj. "proti Petrovemu Brdu",^^ potrjuje, da gre res za Pohmanovo kmetijo. Kajžarska domadja Pri Klemenu, ki je ležala nad Pohmanom, je seveda po logiki stvari mlajša, pa vendar zasledimo priimek Koder (gl. tabelo) na soriškem Petrovem Brdu v krstni knjigi že 1. 1661. Kodri so bržkone prišli z Bače, kjer se omenjajo že v urbarju 1. 1598. Zanimiva je zgodovina domadje pri Majdelcu. Iz urbarja soriške cerkve za leta 1767-1803^4 se vidi, da so na Debelem Brdu bili sprva podružniki, šteli pa so jih k Davd. V urbarjih soriške cerkve in v matičnih knjigah so jih še okrog 1830 vodili kot kajžarje, medtem ko jih istočasno frandscejski kataster opredeljuje kot tretjinske kmete (tako kot ostale štiri rovtarje). Svet na Debelem Brdu je mor- da izkrdl in kajžo pri Majdelcu postavil Peter Pan- tar (1688-1749). Prihnek Pajntar (Painter) je bil v tistem času razširjen zlasti v Stržiščah in že tudi na tolminski (nemškorutarski) strani Porezna. Naselja kot posebne administrativne enote so se v Avstriji, kot je znano, pojavila šele z letom 1770, ko sta bila v zvezi z uvedbo vojaške obvez- nosti izpeljana popis prebivalstva in oštevilčenje hiš. S tem letom se pojavi tudi Porezen kot kraj v soriški županiji, vanj pa so poleg Plašajte, Rovta in Podhoča uvrstili še Pohmana in Klemena (Kodra) s Petrovega Brda in Debelo Brdo (Majdelca). O stanju Porezna (Podporezna) ob koncu 18. stol. bi marsikaj izvedeli s prebiranjem jožefin- skega katastra, ki pa za Sorico žal ni ohranjen. Pri Rovtarju. V ozadju Sostar in Kobla, foto Marko Dakskobler. Petrovega Brda. Po 2. svetovni vojni ga v Sloveniji ni več, gl. moj prispevek O nekaterih priimkih iz nemških podstav v zgornji Baski doUni, Razprave II. razreda SAZU, XV (1996), 125-136. 23 p. Blaznik, Kolonizacija..., 87; ARS, zbirka loških urbar- jev, urbar za 1. 1560. 24 Urbar podružne cerkve v Sorici 1767-1803, hrani NŠALj. 28 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Pri Podliočarju. V ozadju Ratitovec, tato Marko Dakskobler. Po štetju prebivalstva iz leta 1780 (gradivo hra- nijo v Kreisarchivu v Münchnu) je bilo v Pod- poreznu 6 hiš s 55 prebivald,25 iz statističnega priročnika o številu hiš in prebivalstva na Kranj- skem iz leta 1817^6 pa izvemo, da je Podporezen štel takrat prav tako 6 hiš z 59 prebivald, medtem ko je prvi sodobni avstrijski popis prebivalstva v leta 1869 naštel 8 hiš s 77 prebivald/7 Iz matičnih knjig izvemo, da so na vseh kmečkih domadjah živeli tadi številni gostad, zato pride na eno hišo skoraj deset prebivalcev. Na podlagi Blaznikovih popravkov (novih identifikadj ozemelj Pri jezeru in Alss Egkh} ter pretresa urbarjev, katastra in matic smemo napra- viti več sklepov: 1. Podporezen je nastal šele po končani kolo- nizadji Davče oz. v njeni zadnji fazi, v kolikor jo raztegnemo na celih sto let, namreč okrog leta 1632. Starejša je le Pohmanova domačija (obstaja vsaj od 1560), mlajša pa je Majdelcova. 2. Podporezen nikoli ni bil sestavni del Davče oz. davške županije. 3. Podporezen je bil naseljen tako s soriške kot z nemškorutarske strani. ZUSAMMENFASSUNG Zur Frage der Besiedlung von Podpo- rezen Die Besiedlung von Podporezen wurde von P. Blaznik, dem Historiker aus Skofja Loka, in seinem Buch "Kolonizadja Selške doline" (1928) (Die Kolo- nisation des Seizacher Tals) falsch dargestellt, wur- de Podporezen doch gleichgesetzt mit der Gereut- gruppe unter dem Namen Alss Egckh, die jedoch ein Teil von Davče ist. In seiner Monographie "Škofja Loka in loško gosposh^o" (1973) (Bischof- lack und die Lacker Herrschaft, 1973) hat er die Standortbestimmung von Alss Egckh zwar kor- rigiert, jedoch nicht näher erforscht, wann Pod- porezen demnach besiedelt worden war. Ein Ver- gleich der Angaben aus den Seizacher Kirchen- büchern mit den Aufzeichnungen im franziszei- schen (1825) und theresianischen (1754) Kataster sowie in den Urbaren von Škofja Loka/Lach/ Bischoflack (1560-1714) ermöglichte die Identi- fizierung einzelner Bauernhöfe in den Urbaren von Škofja Loka. Es wurde festgestellt, daß drei Gereute unterhalb des Porezen (Plašajta, Rovt und Podboč) zum ersten Mal erst 1632 im Urbar verzeichnet worden waren, während Pohman aus dem Sorica/Zeier-Teil des Petrovo Brdo mindestens seit 1560 in den Urbaren in der Gruppe der Sorica/Zeier-Untersassen vorkommen. Podporezen enstand also erst nach der abgeschlossenen Kolonisation von Davče und war nie Bestandteil des letzteren. Im Artikel wird auch auf die Frag- würdigkeit von Blazniks These hingewiesen von der ausschließlich "Deutschruth"-Provenienz der Kolonisten von Podporezen, beweisen doch die überwiegend slowenischen Flurnamen höchstens, daß im 17. Jahrhundert die Slowenisierung ziem- lich weit fortgeschritten war, sowohl am Rande der Deutschruth- als auch der deutschen Sorica/ Zeier-Sprachinsel. Auch die Familiennamen der Gereut-Einwohner, eingetragen im Jahre 1632, weisen sowohl auf die Sorica- (Šorl) als auch auf die "Deutschruth"-Herkunft (Osterman) hin. ?^ p. Blaznik, Škofja Loka..., 429. 2° Haupt-Ausweis ueber die Eintheilung des Laibaciier Gouvemementsgebiethes... im Jahre 1817. Imenik krajev vojvodine Kranjske. Sestavljen na podlagi ljudskega številjenja od 31. dec. 1. 1869, Ljubljana 1874. 29 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 Hans-Peter Lesjak Kako so se v poznem 19. stoletju izseljevali iz zgornje Baske doline na Koroško v zadnjem četrtletju 19. stoletja so župniki v Stražiščah, Rutu in Podbrdu vse pogosteje zapi- sovali v matične knjige: "Emigriral na Koroško". Zgornjo Baško dolino so v 13. stoletju naselili Tirolci iz Pustriške doline in precej dolgo ohranili svoje pravne, jezikovne in etnične posebnosti. V zadnji četrtini 19. stoletja pa so se prebivalci tega dela doline začeli izseljevati. Gospodarsko osnovo njihovih družin sta spodkopali prenaseljenost in razdrobljenost posesti in kazalo je, da je edina rešitev izseljevanje. Na Koroško so se začeli izse- ljevati zato, ker so jo mnogi kar dobro poznali, saj so hodili tja na sezonsko delo na kmetije ali pa v gozdove. V tem prispevku bom posamična izseljevanja le omenil,! večinsko izseljevanje, s katerim se ukvarja ta prispevek, je bUo usmerjeno na dve področji. En cilj so bile južnokoroške fare Ludmannsdorf (Bil- čovs), Köttmannsdorf (Kotmara vas), Kappel a.d. Drau (Kapla ob Dravi), St. Joharm (Šentjanž v R) in Suetschach (Sveče), v katerih je bilo v času tega izseljevanja slovensko prebivalstvo še v večini. Drugi cUj so bile popolnoma nemške fare Sv. Ni- kolaj/Pemegg, Glanhofen in Feldkirchen (Trg). Zakaj se je večina izseljencev iz zgornje Baske doline odločila za ti dve področji, za enkrat še ni popolnoma pojasnjeno. Jasno je le, da se je tu najprej naselilo nekaj posameznikov, katerim so postopoma sledili sorodniki in sovaščani. Obe ozemlji se med seboj razlikujeta tako po materi- nem jeziku kot tudi po pokrajini in gospodarstvu. Kraji južne Koroške ležijo večinoma na nadmorski višini 450 m, v ravnini levo in desno ob Dravi, poleg kmetijstva in gozdarstva so bila tu še industrijska podjetja. Naselja far Sv. Nikolaj/Pemegg in Glanhofen so na nadmorski višini 750-900 m, tedaj so bua popol- noma agrarna. V to sliko ne sodi Feldkirchen (Trg). V to mestece se je v primerjavi s Sv. Ni- kolajem/ Pemeggom naseljevalo le malo prebi- valcev zgornje Baske doline. Čeprav je bilo v novi deželi vse prostranejše in velikopoteznejše in hiše niso bile tako strnjene kot v Baski dolini, pa je bilo področje Sv. Niko- laja/Pemegga in Glanhofna po pokrajini podobno stari domovini. Priseljenci so kljub razlikam ostali hribovci. Naseljenci na južnem Koroškem pa so se znašli v ravninskem svetu. Kdaj se je začelo priseljevanje? Prve vpise priseljencev najdemo v matičnih knjigah iz leta 1871. Naslednja leta je tok pri- seljevanja naraščal, se okrog leta 1890 zmanjševal in nato postopoma pojenjal. Mnogi priseljenci so na Koroško dopotovali sami, brez sorodnikov, večina pa je prišla z družinami, kajti Koroška je bila takrat tako kot Primorska del c.kr. monarhije. Precej priseljenih Primorcev je bilo mladih in sam- skih, poročili so se šele na Koroškem s partnerjem, ki je pravUoma prišel iz Baske doline. Precej je bilo tudi 40 in 50 letnih priseljencev, ki so si novo eksistenco ustvarili z nakupom ali zakupom kme- tije. V Sv. Nikolaju/Pemeggu in Glanhofnu so bili vsi priseljenci zaposleni v kmetijstvu in gozdar- stvu. Bili so samostojrri zakupniki ali pa lastniki bajte ali kmetije pa tudi nesamostojni hlapci in dekle, oziroma gozdni hlapci. Na južnem Koroškem so mnogi priseljenci de- lali v tamkajšnjih industrijskih podjetjih. Gospo- darski vzpon se je posrečil mnogim. Začeli so talso, da je družba dveh ali treh zakupila kmetijo, ka- sneje so postali njeni lastniki ali pa so si pridobili večjo posest. V krstnih in poročnih knjigah lahko dalj časa opazujemo zanimivo posebnost, da tako krstni botri kot poročne priče ne pripadajo skupini pri- seljencev. Izseljenci so prihajali posamično v kraje Liemberg, Gradenegg in Tiffnerwinkel (okraj Feldkirchen in v Eberndorf (Dobrla vas). 30 1996 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Tabela krajev, iz katerih so izvirali priseljenci 4 priseljenci so bili s Sorice, ena oseba pa s Kneze. Večino od 56 oseb lahko glede na priimke razporedimo v Stržišče, Podbrdo in Baco, čeprav jih cerkvene knjige relativno površno označujejo kot prišleke iz občine Grahovo oziroma iz dekanije Tolrnin. Tudi brez tega prištevanja je bil delež prebivalcev Stržišč velik, 13% (pri ljudskem štetju 1869 so v Shžiščah našteli 32% prebivalcev).^ Ni presenetljivo, da so Stržišče na prvem mestu v tej statistiki, kajti prav v teh predelih sta veliko število otrok in drobitev posesti občutno poslabšali gos- podarsko osnovo. Na Koroškem so našteli naslednje priimke, ki so prišli iz zgornje Baske doline: Begusch, Bizjak, Dackskobler, Debelak, Drolle, Golja, Kemperle, Kusterle, Kikel, Kletsch, Kovač, Lesjak, Munich, Painter, Pisalj, Prežel, Schnidar, Sgaga, Sterling, Torkar, Wolf, Zufer (Tschufer), Zvveck.^ Mnogi od teh priimkov so se v krajih, kamor so prišli, ohranili več kot sto let. Izumrli so priimki Munich, Pisalj, Sgaga, Sterling in Zweck. V teh primerih pa spominjajo nagrobniki in ustno izročilo na začetke pred sto leti... Viri Matične knjige far Sv. Nikolaj/Pemegg, Glan- hofen, Feldkirchen (Trg), St. Johann/Drau (Šent- janž v R.), Kappel/Drau (Kapla ob Dravi), Suetschach (Sveče), Ludmannsdorf (Bilčovs), Köttmannsdorf (Kotmara vas), Gleinach (Glinje). Originali so v vsakokratnih župnijskih uradih, časopisi pa v škofijskem arhivu v Celovcu. Prevedla Eva Holz Marjan Rozman: Tolminsko danes. - Zgodovinski časo- pis 41 Ljubljana 1987, str. 23. Priimki Grohar, Jensterle in Heberle, ki jih najdemo v koroškem telefonskem imeniku dokazujejo, da je bilo doseljevanje na Koroško živo tudi kasneje. ZUSAMMENFASSUNG Die Auswanderung aus dem oberen Baca- lai nach Kärnten im späten 19. Jahr- hundert Im 13. Jahrhundert wurde das obere Baca-Tal mit Tirolern aus dem Pustertal besiedelt. Sie be- wahrten lange Zeit ihre sprachliche, rechtliche und ethnologische Sonderstellung. Überbevölkerung und Besitzzersplitterung untergruben im letzten Viertel des 19. Jahr- hunderts die ökonomische Basis vieler Familien. Die Auswanderung schien eine bessere Zukunft zu verheißen. Sie erfolgte in zwei Zielgebiete: in einige Südkämtner Pfarreien, die zum Zeitpunkt der Auswanderung größtenteils noch rein slo- wenischsprachig waren, und in drei rein deutsch- sprachige Pfarreien, die auf rund 750 - 900 m lagen. Einwanderer in den Südkämtner Pfarreien arbeiteten in den dortigen Industrieunternehmen oder in der Landwirtschaft. Die drei Bergpfarreien waren rein agrarisch strukturiert. Kärnten kannten viele Bewohner des Baca-Tals bereits durch ihre Tätigkeit als Saisonarbeitskräfte in der Land- rmd Forstwirtschaft. Vielen Einwanderern gelang ein allmählicher ökonomischer Aufstieg, sie ließen Ver- wandte oder Bräute nach Kärnten nachkommen. Noch heute sind in Kärnten einige cha- rakteristische Familiennamen aus dem oberen Baca-Tal erhalteri. 31 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 Miloš Jakopec Stavka na Dolžu leta 1850 Dve polni desetletji pred prvo doslej znano stavko, ki je bila leta 1870. v Mariboru^, je v ste- klarni na Dolžu pri Novem mestu junija 1850. po- tekala stavka štiridesetih tam zaposlenih delavcev. O stavki in o sporu med prejšnjim lastnikom gos- postva Ruperč vrh Amandusom baronom Schwei- gerjem in kupcem Julijem pl. Valmaginijem so ohranjeni trije arhivski dokumenti z nekaj prilo- gami, katerih vsebina se medsebojno prepleta . Osnovni dokument o stavki je poročilo okraj- nega komisarja Tribuzzija okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem mestu z dne T^. junija 1850, ki navaja ugotovitve ogleda Dolža, opravljenega iste- ga dne. (Priložen je seznam delavcev steklarne, ki so bili zatečeni na Dolžu ob ogledu ter kopija delovne pogodbe (Aufnahme Schein) za steklarja Franca Schanbergerja). Drugi dokument je dopis Julija pl. Valmaginija državnemu namestniku gu- bemija v Ljubljani z dne 4. julija 1850 (dopis je naslovljen samo z "Euer Excelenz!", iz poročila komisarja Tribuzzija pa je razvidno, da ga je Val- magini poslal prej omenjenemu naslovu v Lju- bljani), v katerem pisec zelo podrobno razglablja o svojem sporu z baronom Amandom Schweigerjem. V dopisu je pisec Julij pl. Vaknagini marsikje zelo nedorečen, zapada v protislovja in zelo očitno skuša vso krivdo za vojaško asistenco, do katere je prišlo na Ruperč vrhu ob licitaciji in na Dolžu ob stavki, naprtiti baronu Amandusu Schweigerju. Tretji dokument je poročilo okrajnega komisarja Roederja okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem mestu o poteku sodne lidtadje pohištva in uporabi Franjo Zorko: Kronologija delavskega gibanja in druž- benega razvoja v Mariboru in njegovi okolici, Založba Obzorja, 1989, str. 18. Torzo poročilo komisarja Tribuzzija okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem mestu o ogledu opravljenem v steklarni na Dolžu dne 28. junija 1850 s prilogami, dopis Julija pl. Valmaginija z dne 4. julija 1850 poslan pre- zidiju državnega namestništva v Ljubljani, poročilo okrajnega komisarja Roederja okrajnemu glavarju Mor- daxu, o dogajanju na licitaciji na Ruperč vrhu. Listine so v neoštevilčeni mapi v Zgodovinskem arhivu Lju- bljana, Enoti za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu; Za pomoč in nasvete pri obdelavi arhivskega gradiva se iskreno zahvaljujem arhivistki profesorici Meti Matijevič, tehničnemu delavcu gospodu Marjanu Penci pa za pomoč pri iskanju gradiva. Oba sta delavca Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu. vojaške asistence na gradu Ruperč vrh 27. junija 1850. Lotimo se najprej najpomembnejših ugotovitev iz poročila okrajnega komisarja Tribuzzija. Poroča, da je 28. junija odšel po nalogu okrajnega glavarja Mordaxa v spremstvu zdravnika dr. Pettersa in Julija pl. Valmaginija v steklarno na Dolžu. Povod je bilo Valmaginijevo sporočilo okrajnemu gla- varju, da je bilo ob vojaški asistend 26. junija 1850 v steklarni nekaj delavcev ranjenih od strelov. Val- magini je namreč pred tem sporočil oblastem v Novem mestu, da nameravajo delavd delo zapu- stiti. V porodlu je poudaril, da je steklarna pri- bežališče delomrznežev, dezerterjev in drugih su- mljivih oseb, zato je zaprosil za varstvo proti upornim delavcem. Njegovi prošnji je sledila vo- jaška asistenca s prej omenjenimi domnevnimi po- sledicami. Komisija ob prihodu na Dolž ni našla vseh delavcev, ker so se mnogi po obisku vojakov na nasvet italijanskih delavcev umaknili. Zdravnik dr. Petters je imel takoj po prihodu obilico dela s pregledom steklarskih žena in otrok. Večina de- lavcev je nantreč živela na Dolžu z družinarru. Dr. Petters je najprej opravil pregled žena in otrok, medtem pa so se zbrali vsi delavd. Komisar Tribuzzi jih je posamično zaslišal in na vprašanje, zakaj da so prenehali delati, so odgovorili, kako da so slišali za sodni spor med seda-njim lastnikom Valmaginijem ter prejšnjim lastni-kom baronom Schweigerjem in se zbali za kruh in delo. Komisar Tribuzzi jih je opozoril, da so pogodbeno obvezani delati v steklarni in da sodni spor med prejšnjim in zdajšnjim lastnikom v ničemer ne vpliva na njihovo zaposlitev. Če bo sedanji lastnik Julij pl. Valmagini sodni spor izgubil, da imajo še vedno možnost izterjati od njega sodnim potom odškod- nino. Komisar je delavce pozval naj se vrnejo na delo. Zdravnik dr. Petters je pregledal delavce in ugotovil, da nobeden nima strelne rane, na več delavcih pa je opazil poškodbe, ki so kazale na to, da so bili tepeni. Iz priloženega poimenskega seznama zaslišanih delavcev je razvidno, da so bili v steklarni na Dolžu zaposleni naslednji: 32 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Steklarji: Franc Schanberger Vincenc Wagner Martin Otorepitsch Johan Rueckl Franc Werschmuck Anton Fleistener Peter Benedikt Anton Seidel Toplici: Jakob Goriup Gotfried Ubermenzer Mizar: Johan Seidel Dnevrü delavec: Josip Kleinsberger Zidarji: Giacomo Pezzano Santo Pezzano Osvaldo Pezzano Pietro Tergeschi Angelo Pezzano Termat (n. o.) Vincenzo Deltamea Johan Graz Giovanni Ficola Drvarji: Antonio Dellomea mojster Pietro Dellomea Giovanni Dellomea (ml. ?) Giovanni Dellomea Matheo del Martino Anton Mrasič Drvarski hlapci: Janez Žagar Martin Malner Jožef Malner Jakob Čopa Georg Troha Josef Jelene Štefan Zagorc Anton Zagorc Gašper Žagar Franc Mestar Franc Turk Štefan Čop Matija Malner Skupaj je bilo torej v steklarni zaposlenih 40 delavcev, z direktorjem J. Kohlerjem vred 41. Direktor J. Kohler ob ogledu ni bil prisoten, kar je po svoje zanimivo. Bržčas bi prav on lahko največ povedal o odnosih, ki so vladali v steklarni in o vzrokih, zaradi katerih so se delavci podali v stavko. Komisar Tribuzzi je pri vseh tujih delavdh skrbno preveril veljavnost njihovih delovnih dovo- ljenj; pri sedmih je ugotovil, da jim je veljavnost že potekla. Komisarjevemu poročilu priloženi izvod kopije delovne pogodbe (Aufnahms Schein) za steklarja Franca Schanbergerja sicer vsebuje vse elemente delovne pogodbe, ni pa na njej pomembne sesta- vine: datuma sklenitve. Overjena je bila 29. junija 1850 (torej dan po ogledu na Dolžu) od komisarja Tribuzzija in je napisana z njegovim rokopisom. V imenu delodajalca je naveden kot sklenitelj po- godbe direktor tovarne J. Kohler. Veljala naj bi od 15. marca 1850. Toliko o vsebini poročila, ki govori o ogledu na Dolžu opravljenem 28. junija 1850. Lotimo se zdaj Valmaginijevega dopisa v Ljubljano. Dopis po- drobneje osvetljuje spor med Julijem pl. Valmagi- nijem in baronom Amandom Schweigerjem glede prodaje oziroma lastništva gospostva Ruperč vrh in steklarne. Valmagini že v uvodu zatrdi, da je oboje kupil in da je kot lastnik vpisan na imetje. Vendar je zelo nedorečen glede kupnine: pove, da je pred nakupom posestva takratnega lastnika ba- rona Schvi^eigerja ob zagroženih rubežih večkrat zalagal z denarjem in da je poleg tega njegovim upnikom odštel 6.500 goldinarjev. Nejasnost glede kupnine vzbuja sum, da je kupil gospostvo s steklarno pod ceno. Takšen sum potrjujejo navedbe v knjigi Majde Smole^ ki navaja naslednje: gospostvo Ruperč vrh je 22. avgusta 1825 kupU na dražbi baron Anton Schweiger (oče barona Amandusa Schweigerja) za 45.000 goldinarjev. Baronov sin Amandus Schwei- ger je prodal gospostvo 12. marca 1850 (na njem je takrat že stala 1837. leta zgrajena steklarna) Juliju pl. Valmaginiju, ceremoniarju vseh izrednih posla- ništev pri avstrijskem dvoru, za 17.000 goldinarjev. 22. januarja 1876 je gospostvo kupil Janez Dobr- žanski iz Chotebora na Češkem za 48.000 goldi- narjev. Samo steklarno so kupd v času njenega obstoja plačevali po 12.000 do 13.000 goldinarjev, dokler ni 21. maja 1849 postal njen lastnik baron Schweiger. Našteta dejstva so dovolj trdna osnova za do- mnevo, da je Julij pl. Valmagini izsilil prodajo gospostva s steklarno po neprimerno rdzki ceni. K takšrii domnevi spodbuja Valmaginijeva navedba, da je barona Schweigerja zalagal z denarjem ob rubežih in plačeval njegovim upnikom. To kaže, da je bil baron Schweiger pred prodajo gospostva v denarni stiski. Julij pl. Valmagini dalje trdi, da ga je baron Schweiger motil v posesti in da med njima teče tožba. Valmagini navaja, da si je baron Schweiger dovolil vdor na njegovo posest z oboroženimi hlapd. Ob tem vdoru (dogodil naj bi se 26. junija 1850) da je bil najbolj bojevit baron Amandus Schweiger, vendar da je Valmagini s svojimi hlapd njega in njegove hlapce razorožil. Valmagini opiše še naslednjo nečednost barona Amandusa Schweigerja. Baron naj bi dosegel, da je bila 24. junija 1850 na običajnih mestih z bobnom javno razglašena sodna lidtadja pohištva na gradu Ruperč vrh. Valmagini trdi, da je baron Schweiger dosegel razglasitev lidtadje brez sodelo- vanja pristojnih sodnih organov, na njemu nezna- ni nadn. Takoj nato pa zatrdi, da je bil pri tem glavni sodelavec barona Schweigerja bivši rupreški gozdar, ki je tudi poravnal takse za sodni izklic. Zadnja trditev je protislovna prvi, saj sodni organi niso mogli vzeti takse za izklic pri katerem niso sodelovali. Še zanimivejše je nadaljevanje zgodbe o lid- Majda Smole, Grašane na nekdanjem Kranjskem, Lju- bljana 1980, str. 428 in 429. 33 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 taciji, ki je potekala na Ruperč vrhu 27. junija 1850. Julij pl. Valmagini piše, da je pooblastil neko osebo in ji naročil naj gre na licitacijo s 5 ali 6 vozmi, na lidtacijo pa je poslal tudi direktorja steklarne Dolž. Obema je naročU, naj po svoji presoji: "... kupita tisto, kar se jima bo zdelo, od predmetov, ki so moja last - kajti baron Schweiger mi je vse svoje rupreško imetje kot stoji in leži prodal." K temu lahko priponmimo samo to, da je dokaj čudno, če nekdo kupuje tisto, kar je njegova lastnina. V nadaljevanju dopisa Valmagini pove, da je baron Schweiger privedel na lidtadjo na Ruperč vrh vojake iz Novega mesta. Ti so s palicami in puškami planili po delavcih iz steklarne, ki so prišli kupovat na lidtadjo in jih pretepli ter tudi uporabili strelno orožje. V dopisu trdi, da je bil na lidtadji osebno navzoč. Ob koncu dopisa se Valmagini sklicuje na do- pis, ki ga je v zadevi poslal 27. junija v Ljubljano (dopis žal ni ohranjen) in vnovič zahteva po- drobno preiskavo. Pohuduje se nad osebjem novo- meškega sodišča, ki v zadevi ni primemo ravnalo in iz istega vzroka požuga vpletenim delavcem novomeškega okraja. Posebej poudari, da mora izvzeti iz dvomov in sumičenj okrajnega komisarja Tribuzzija, ki je 28. junija zelo vestno in korektno opravil ogled v steklarni na Dolžu. Tretji dokument je že omenjeno poročilo okraj- nega komisarja Roederja novomeškemu okrajnemu glavarju Francu Mordaxu. Komisar poroča, da se je po glavarjevem ustnem naročilu v spremstvu ad- junkta okrajnega sodišča Ažmana in z njegovim - za morebitno uvedbo kazenskega postopka - po- trebnim personalom nemudoma odpra\dl na Ru- perč vrh, vojaški asistend pa je bilo naročeno naj jim sledi. Do pristave so se pripeljali z vprego, naprej pa so odšli peš. Na prostom pred gradom so opazili več skupin ljudi (v vsaki je bilo od 8 do 10 mož). Nekaj skupin je bilo razporejenih ob vsaki strani poti tako, da ni mogel v grad mimo njih nihče, ne da bi ga opazili. Možje v skupinah so ležali na tieh, bili so opremljeni s palicami (vinogradniškimi količki), dajali pa so videz ne- varnih ljudi. Večinoma so bili Italijani in Hrvatje. Šele na večkratno vprašanje, kaj hočejo, so odgo- vorili: "licitacija". Na pripombo, da lidtadja ne bo niti v gradu niti pred njun, ampak v hiši za vrtom, niso odgovorili, le nekateri so začeU vstajati. Korrüsarjevo spremstvo je med tem enega od teh mož prijelo. Grajsko osebje je povedalo, da so omenjeni možje večkrat trkali na grajska vrata in skušali vlomiti, vendar jim to ni uspelo, ker so močno obita z železom. Komisar Roeder je dal vrata odpreti, v grad je zaprl ujete, medtem ko je ostalo spremstvo zasledovalo ostale bežeče može. Komisar Roeder je nato poiskal gospoda Wit- schofskyja, baje stotnika, ker je bil obveščen, da je le-ta za svojega naročnika Valmaginija zbral može za nasilno okupadjo Ruperč vrha. Naslovi Julija pl. Valmaginija so ob tem našteti dobesedno tako: prvič oficir, dmgič riarodni gardist, ki da je za svo- jo obrambo Latourja pri njegovem umom dobil od države letni penzion 600 goldinarjev, končno cere- moniar vseh izrednih poslaništev na avstrijskem dvom. Witschofsky se je na vprašanje, čemu služi zbiranje ljudi pred graščino, sprva delal neved- nega, nato pa izjavil, da je ljudi zbral zato, da bi lahko takoj odnesli na lidtadji nakupljene stvari. Medtem je del vojaštva zasledoval bežeče, dmgi del pa stražil zaprte. Ob zaslišanju zajetih se je izkazalo, da jih je Witschofsky res najel za nasilno okupadjo Ruperč vrha. Komisar je prepustil uved- bo kazenskega postopka adjunktu Ažmanu in od- redil, naj 6 vojakov od tridesetih ostane za stiažo grajskega poslopja. Poroča še, da je bilo med ujetimi 7 mož brez potnih listov in da so nekaj pobeglih v sosednje kraje poloviM tamkajšnji kmet- je in jih takoj izrociü. V posegu je bil ranjen en sam mož, ki se je upiral, vendar je bua poškodba lahka in je niso povzročili vojaki, ki so se vzomo vedli. Ko tehtamo vsebino vseh treh dokumentov, ki smo jih na kratko povzeli, je na dlani, da je najmanj verodostojen Valmaginijev dopis. V njem je kar nekaj nasprotujočih si in tudi lažnih trditev. Nekaj smo jih že navedli v povzetku vsebine nje- govega dopisa, nove pa prihajajo na dan v poro- dlu komisarja Roederja. Vnovič je zanikana Val- maginijeva trditev, da je baron Schweiger dosegel lidtadjo na Ruperč vrhu mimo sodnih organov, saj komisar Roeder navaja, da je v njej sodeloval komisar okrajnega sodišča. Dalje Valmagini trdi v svojem dopisu, da je bil pri lidtadji osebno navzoč in zelo podrobno opisuje napad vojakov na rmme steklarje, ki da so prišli na lidtadjo kupovat; trdi, da so vojaki uporabili strelno orožje in s tem ravnali v nasprotju z vsemi vojaškimi predpisi, ter se sprašuje, kako je mogel baron Schweiger dosed asistenco vojske. Za nobeno teh navedb ne naj- demo potrditve v poročilu komisarja Roederja. Ta navaja, da je bilo vojaško spremstvo njegovega po- slanstva uradno naročeno, v poročilu nikjer ne omenja Vaknaginijeve prisotnosti, končno pa ugo- tavlja, da so se vojaki med asistenco vzomo vedli. Iz Valmaguiijevega dopisa in iz poročila ko- irüsarja Roederja je razbrati, da je med bivšim last- nikom gospostva Ruperč vrh baronom Aman- dusom Schweigerjem in novim lastnikom Julijem pl. Valmaginijem v resnid kar nekaj dni potekala pravcata mala vojna. Iz postopkov novomeškega okraja in okrajnega sodišča pa bi se dalo slutiti, da so bile tam simpatije na strani barona Schweigerja. Oba ohranjena uradna dokumenta, torzo poro- 34 44 I KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino Čila komisarja Tribuzzija in poročilo komisarja Roe- derja, se nanašata na dogodke, ki so si sledili v kratkem časovnem obdobju treh dni: 26. junija je bila vojaška asistenca v steklarni na Dolžu, 27. junija je bila lidtadja pohištva na gradu Ruperč vrh z vnovično vojaško asistenco, 28. junija 1850 pa je sledil uradni ogled posledic vojaške asistence v steklarni na Dolžu. Vrnimo se zdaj k stavki na Dolžu. Našteli smo vsa dejstva, ki jih izpričujejo ohranjene arhivske listine. V sicer natančnem in stvarnem poročilu komisarja Tribuzzija pogrešamo dvoje: navedbo trajanja stavke (predvsem datuma, kdaj se je začela) in navedbo natančnejših vzrokov, zakaj so delavd začeli stavkati. Pri dolodtvi dneva začetka stavke si lahko po- magamo z rekonstrukdjo, v kateri se opremo na navedbe v poročilu komisarja Tribuzzija. Vojaška asistenca v steklarni je bila 26. junija 1850, vojaki pa so odšli tja na Valmaginijevo prošnjo za varstvo proti upornim delavcem. Če so delavd začeli stav- kati 24. junija, je Valmagini dobil sporočilo o tem v najboljšem primeru še istega dne popoldne ali proti večeru. Vsekakor je potreboval nekaj časa za razmislek, kaj ukreniti. Odločil se je za prošnjo za varstvo proti upornim delavcem, ki jo je moral napisati in primemo utemeljiti in jo je lahko šele naslednjega dne, to je 25. junija odnesel v Novo mesto. Tudi v Novem mestu so na okraju potre- bovali nekaj časa za posvet in razmislek in tako so dan za tem, to je 26. junija odšli na Dolž vojaki, delat red. Vojaki so na Dolž hodili iz Novega mesta 3 do 4 ure, se ustavljali v obpotnih gostilnah in zašli tudi v kakšno zidanico, saj je bila poletna vrodna. Proti poldnevu so najbrž prišli na Dolž že opiti in delavce, ki niso utegnili zbežati, pretepli. Neresnično govorico, da so uporabili strelno orožje in nekaj delavcev ranili, so ljudje lahko prinesli Valmaginiju na ušesa še istega dne proti večem. Valmagini tega dne ni mogel ukreniti nič, nasled- njega dne, to je 27. junija, pa je najbrž odhitel v Novo mesto in prosil za ogled. Ta je lahko sledil šele naslednji dan, to je 28. junija. Stavka v steklarni na Dolžu je po takšni rekonstmkdji, v kateri so postopki časovno zminizirani, verjetno trajala od 24. do 28. junija 1850, torej najmanj 5 dni. Stavkujod delavd so komisarju Tribuzziju kot vzrok za prekinitev dela navedli samo lastninsko tožbo med delodajalcem Valmaginijem in baronom Schweigerjem, boječ se, da bodo ostali brez dela in kmha. Komisar Tribuzzi jih je opozoril, da imajo pravico v primem, če bo Valmagini tožbo izgubil, od njega sodnim potom izterjati odškodnino. Delovna zakonodaja je bila takrat še zelo pičla in v povojih in ni vsebovala določil o odškodnini za delavca v primem odpusta, saj takrat še ni bil uveljavljen niti odpovedni rok. Valmagini je bil bržkone delavcem na dolgu nekaj neizplačanih mezd, komisar Tribuzzi pa je to v poročilu za- molčal in je zato delavcem omenil možnost od- škodninske tožbe. Ob strahu delavcev za njihovo zaposlitev za- radi tožbe med baronom Schweigerjem in Val- maginijem ter ob dejstvu, da so bili zaradi Val- maginijeve zahteve po vojaški asistend 26. junija 1850 v steklarni na Dolžu tepeni, naslednjega dne, to je 27. junija, pa naj bi ovirali lidtadjo Val- maginijeve lastnine na Ruperč vrhu, med tema dejanjema ni logične povezave. Valmagini namreč v svojem dopisu trdi, da so na lidtadjo prišli delavd iz steklarne in vojska naj bi tokrat spet grdo ravnala prav z njimi. Komisar Roeder v svojem poročilu pove, da so vse može na Ruperč vrhu polovili in zaslišali, ne omenja pa, da bi šlo za delavce iz steklame. Če so bili to res delavd iz steklarne, je edini mogoč odgovor, da so šli branit delodajalčevo imetje zato, da se z lidtadjo ne bi zmanjšalo in da bi bua možnost za poravnavo nje- govih neporavnanih obveznosti do njih (neizpla- čane mezde?) s tem večja. Preostane še kopija delovne pogodbe za ste- klarja Franca Schanbergerja, ki je priložena poro- čilu. Pogodba nima datuma sklenitve, po odtno vrinjenem zapisu pa naj bi veljala od 15. marca 1850. Vsak uradni dokument, delovna pogodba pa to odtno je, je že v tistih časih vedno vseboval datum, ko je bil narejen. V ohranjeni pogodbi za steklarja Schanbergerja pa ob koncu ni zapisa: Na Dolžu, dne, z navedbo datuma, ki bi ga pogodba vsekakor morala vsebovati. Direktor tovarne J. Kohler je bU najbrž precej malomaren in z vsemi delavd - potem ko je posest prevzel Valmagini - ni obnovil delovnih pogodb. Zaradi slabe vesti ga najbrž tudi ni bilo ob ogledu 28. junija v steklarni. Iz seznama delavcev, ki je priložen poročilu komisarja Tribuzzija, je iz zvena imen razvidno, da je bilo med 40 stavkujodmi delavd vsaj 25 takšnih, ki so bili po nadonalnosti Nemd ali Italijani. To so bili ljudje, ki so se z dmžinami selili iz kraja v kraj za delom in so že videli nekaj sveta. Zagotovo so dobro vedeli, kakšni morajo biti urejeni odnosi med delodajalcem in delavcem. Po takšni raz- členitvi zato lahko ugotovimo, da so se za stavko odločili zaradi tožbe, ki je tekla med delodajalcem Valmaginijem in baronom Schweigerjem glede lastništva, domnevamo pa lahko, da so bile za izbmh stavke pomembne tudi neurejene delovne pogodbe in zaostanki v izplačilu mezd. Julij pl. Valmagini je torej imel dovolj osnove, da je iz zahtevka za podrobno preiskavo izvzel komisarja Tribuzzija, saj se je ta kot sposoben upravni delavec v svojem poročilu vešče izognil vsem nevarnim čerem. Spor med pl. Valmaginijem 35 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 in baronom Schweigerjem - dvema zemljiškima gospodoma -, ki je razen sodnega postopka vse- boval tudi neposredno medsebojno obračunavanje in dejanske fizične spopade, zagotovo ni bü po volji oblasti. Upoštevati moramo, da sta takrat mi- nili komaj dve leti od marčne revolucije, ki je s svojimi reformami prizadela zlasti plemstvo. V Avstriji so prav v tem času potekala prizadevanja za omilitev teh reform in za restavracijo starih odnosov, saj je bil na pragu Bachov absolutizem. Dogodki na Dolžu in Ruperč vrhu so bili zelo neprijetni in so svarili pred podrobnejšo preiskavo tudi zaradi sodelovanja vojske. Julij pl. Valmagini pa je v preveliki zagnanosti s svojim dopisovanjem vpletel v neprijetni spor gubemij v Ljubljani in novomeški okraj. Nujen je torej bil odločen rez. Avstrijska biro- kracija je zato poiskala salomonsko rešitev. Ker se je izkazalo, da je Valmaginijeva trditev, češ da je vojaštvo uporabilo orožje in je bilo nekaj delavcev ranjenih, neresnična, so prenehali z nadaljno pre- iskavo - takšen sklep je 31. julija 1850 sporočil prezidij državnega namestništva (poročevalec Cho- rinsky) okrajnemu glavarju Mordaxu v Novem mestu. Uradni spisi so se s tem zaprli in postopek je bil končan. ZUSAMMENFASSUNG Der Streik in Dolž von 1850 Der Beitrag setzt sich mit dem Streik der Ar- beiter der Glashütte Dolž bei Novo mesto aus- einander, den der Arbeitgeber durch militärischen Einsatz zu zerschlagen suchte. Vor dem Hinter- grund des Streiks wird der Streit zwischen dem alten und neuen Glashüttenbesitzer beschrieben. Grundlage für die Abhandlung bilden drei Archiv- urkunden im Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu (Historisches Archiv Ljubljana, Außenzweigstelle für Dolenjska und Bela krajina in Novo mesto). Der Inhalt der erwähnten Urkunden ist insofern von Interesse, als sie uns neue Erkenntnisse über die ersten Streiks in Slowenien bringt. Der Streik in der Glashütte Dolž fand nämüch schon zwei Jahrzehnte vor dem ersten bisher bekannten Streik im Jahre 1870 in Maribor statt. 36 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Majda Pungerčar Pečatniki Novega mesta Pečatnik je orodje, s katerim odtiskujemo peča- te. Samo ime za to orodje se je skozi stoletja spre- minjalo. ^ V srednjem veku latinsko ime Sigillum so kasneje uporabljali v nemškem jeziku kot Sie- gel. V 13. stoletju se je poleg zgoraj navedenih imen začel uporabljati tudi izraz Petschaft. Beseda pečatnik se je pojavila šele v 15. stoletju. Danes se uporabljata besecii pečat ali štampiljka za pečatnik in odtis. Pečat je odtis pečatnika v vosku, na papirju, redkeje v kovini. Najpogosteje so pečatniki odtis- njeni v naravnem, zelenem ali rdečem vosku.^ Pe- čat je bil obešen na pergamentni trak, od 15. sto- letja dalje pa je bü pogosto na samem papirju. Ker pa je bil voščen pečat precej občutljiv, so polagali na vosek papir in pečatui preko njega. Od 17. stoletja dalje se uveljavlja nova tehrdka pečatenja direktno na papir s pomočjo barv. V na- šem stoletju je to prevladujoč način pečatenja.^ Do konca 19. stoletja je bUa večina pečatnikov kovinskih (iz medenine, brona, železa, redkeje iz srebra ali zlata), takrat pa se je začel uporabljati nov materijal - guma, ki je vse do danes pre- vladujoč v izdelovanju pečatrdkov.^ Pečatnike so v srednjem veku verjetno izdelo- vali zlatarji ali izdelovalci kalupov za kovance.^ Za Novo mesto zaenkrat nimamo podatkov o tovrst- nih obrtnikih. Ne najdemo jih v Breckerfeldovem popisu niti v matriki meščanov. Verjetno je büo Novo mesto do 20. stoletja le premajhno, da bi lah- ko preživljalo samostojnega obrtnika pečatorezca oziroma graverja. Celo v popisu obrtrdkov leta 1912 in 1921 v Novem, mestu ni omenjen noben gra- ver.^ Zbirka pečatnikov, ki jih hrani Dolenjski muzej Maja Žvanut, Zbirka pečatnikov v Narodnem muzeju v Ljubljani, Ljubljana 1993. Božo Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi mest in tr- gov na Slovenskem, Ljubljana 1988. Glej opombo št. 1. 4 Glej opombo št. 1. ^ Glej opombo št. 2. Adresar (Trgovine in obrtnije na Kranjskem), Ljubljana 1921 in Adresar za Slovenijo, Ljubljana 1921; Versuch und Beitrag zu einer Land krainerchen Topographie von F.A. v B Neustädtel - Rudolphsvv'erth, 24. april 1790; Arhiv Slovenije, GR. A, DOL, Breckerfeld, f. 127. Raths. Ausschuss unnd Bürger Matrickl, Dolenjski muzej, KZ številka 822. obsega štirideset primerkov, ki so po vsebini, ob- liki, materialu in prvotnih lastnikU-i zelo hetero- geni. Namembnost pečatnikov pa je skupna in ostaja vsa ta stoletja do današnjui dni nespreme- njena - z njimi potrjujemo verodostojnost doku- mentov. Časovno sega naša zbirka od 17. do 20. stoletja, vsebinsko pa prevladujejo pečatniki, ki se nanašajo na novomeško politično, gospodarsko m kulturno življenje. Največ pečatnih ploskev je kovinskih (27 primerkov), dvanajst je izdelanih iz gume in ena lesena. Med kovinskimi pečatniki iz- stopa srebrn pečatnik, ki je bü last čevljarskega ceha v Novem mestu. Pečatniki mestne, občinske, državne in vo- jaške uprave V to skupino uvrščamo štirinajst pečatnikov od 1795 do začetka našega stoletja. Segajo torej v čas intenzivnih političnih, gospodarskih nacionalnih in kulturnih sprememb v talo-atni avstrijski oziroma avstroogrski monarhiji. Kljub oddaljenosti od državne prestolnice so te spremembe vpUvale tudi na delo in življenje na- šega mesta. Drobec teh sprememb lahko prepo- znamo tudi na pečatnildh. Zaradi upodobitev na pečatnih ploščah si dovolimo kratek skok nazaj v 14. stoletje. Ničkolikokrat zasledimo v literaturi zapisan "rojstni datum" Novega mesta - to je 7. 4. 1365. Avstrijski vojvoda Rudolf IV je predvsem zaradi svojih poMtičnih teženj izdal t. i. privüegijsko li- stino, pogosto imenovano ustanovno listino Nove- ga mesta.7 S tem dejanjem verjetno ni privabü prve naseljence na ta, s Krko zavarovan polotok, bü pa je tisti, ki je na tem mestu ustanovü mestno naselbino. Čeprav je mesto že ob ustanovitvi dobüo une Ruedolfswerd, se ga je kmalu prijelo tudi ime Neustadt - Novo mesto.^ Avstrijski cesar Jožef 11 je 1783. morda želel z uradnim preimenovanjem une- ' Sergij Vilfan, Novomeški mestni privilegij iz leta 1365, Prispevki za zgodovino mesta. Novo Mesto 1365-1965, Maribor 1969. Milko Kos, Ustanovitev Novega mesta. Prispevki za zgo- dovino Novega mesta. Novo mesto 1365-1965, Maribor 1969. 37 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 na v Neustädtl vnesti malo več reda, vendar mu to docela ni uspelo, kar je mogoče videti tudi iz napisov na naših pečatnikih. Datiran mestni pečatnik iz leta 1795 nosi ime Stat Rudolphswert. Osemnajst let zatem se je fran- coska vojaška uprava v Novem mestu, za časa Ilirskih provinc, odločila za naziv Neistadtl. V letih 1835-1842 sta mesto in zemljiška knjiga uporabljala ione Neustädtl.^ Po letu 1850 uporablja mestna ob- čina naziv Neustädtl. Naslednji datiran mestni pe- čatnik z letnico 1865 uporablja ime Rudolfswerth. Tega leta so mesto zopet uradno preimenovali in mu ob praznovanju 500. letnice mesta dodali tu- di poslovenjeno ime Rudolfovo. Smemo sklepati, da je mestna občina naročila nov pečatnik ravno za- radi preimenovanja. Odtisi te ga pečatnika se v ar- hivu mestne občine pojavljajo v letih od 1855 do 1881.10 Marija Terezija se Novega mesta ni dotaknila le z ustanovitvijo gimnazije, pač pa posredno tudi s korenitimi upravnimi reformami, ki so mestu od- vzele dobršen del avtonomije. Od 1748 do 1849 je bilo Novo mesto sedež okrožja. Kresijska uprava je v prvi polovici 19. stoletja za svoje sprejela uradno ime Neustadt, zanimiva pa je, da se odtis tega pečatnika pojavi tudi še v letu 1851, čeprav je bilo okrožje ukinjeno že leta 1849.11 Pečatmk Novega mesta, 1865. Uradni naziv je mestna občina uporabljala tudi na pečatniku iz sedemdesetih in osemdesetih let 19. stoletja. Ime Rudolfovo se mestu in meščanom ni priljubilo in so ga leta 1918 ukiniU.l^ V osemdesetih letih 19. stoletja je pogosto upo- rabljen mestni pečatnik z uradnim nazivom Stadt Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, NME 5, Mestna občina Novo mesto. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, NME 5, Mestna občina Novo mesto (za leto 1880-1886). 11 Glej opombo št. 10 pod leto 1851. Janko Jarc, Iz preteklih stoletij Novega mesta. Novo mesto skozi čas. Novo mesto 1990. Rudolfswerth. 13 Napisa na zadnjih dveh novo- meških mestnih pečatnikih sta nemško-slovenska. Odtis prvega mi ni znan, odtisi zadnjega pa se pogosto pojavljajo v letih konec 19. stoletja. Ob pregledu že večkrat citiranega fonda Mestne občine Novo mestola sem zasledila naslednje vari- ante imen za naše mesto: Rudolfsvrerth, Rudolfs- warth, Rudolfovo, Neustädtl, Neostädiensis, Neus- tädte, Neustedel, Neustätl, Neustäd, Novo mesto. Kljub uradnemu imenovanju leta 1783 in leta 1865 so se v teh letih uporabljale različne variante imena, res pa je, da so v prvi polovici 19. stoletja pogosteje različice imena Neustädtl, v drugi polo- vici pa RudoKswerth. V zadnji tretjini 19. stoletja se vse pogosteje pojavljata imeni Rurdolfovo in Novo mesto, slednje je po 1. svetovni vojni tudi postalo uradno ime mesta vse do danes. Kljub temu se čudim, da se tudi uradne institucije niso držale predpisanih imen, kar se da razbrati iz napisov na pečatnikih (primer: pečatnik iz leta 1795). Seveda pa sklep glede uporabe imena za naše mesto v 19. stoletju ni dokončen, saj bi bilo potrebno za natančnejšo sintezo pregledati še ostalo v ta namen uporabno arhivska gradivo. Ustanovitelj nove mestne naselbine ob Krki se je tukaj živečim meščanom globoko vtisnil v spo- min, saj se je njegova podoba, verjetno že v 14. stoletju, kmalu po ustanovitvi mesta začela pojav- ljati na mestnem pečatu, torej posredno tudi na pečatniku.15 V Valvasorjevem času je prešla podo- ba tudi v novomeški grb.l^ V 19. stoletju je grb s podobo Rudolfa IV simboliziral mesto, mestno ob- čino, upravne organe, društva itd. iz Novega me- sta. Od dvanajstih mestnih pečatnikov ima kar devet pečatnikov za osrednjo podobo novomeški grb. Ostali štirje pečatniki so le z napisi, brez po- dob. Torej nadomestnega simbola mesto v tem ča- su ni poznalo. Prav tako najdemo novomeški grb na pečatniku novomeškega okrožja in zemljiške knjige. Povsem jasno pa je, da francoska vojaška uprava ni sprejela za svoj pečatruk podobe avs- trijskega vojvode, pač pa je na tem pečatniku upodobljen Napoleonov kronani orel. Pečatne po- dobe novomeškega grba so precej podobne, razlike pa so nastale zaradi različnih želja naročnikov glede velikosti pečatnika, dolžine napisa, obuke in velikosti črk, spretnosti izdelovalcev in predlog, ki so jim bile pri izdelavi pečatne ploskve v pomoč. Za konec lahko rečemo, da Novo mesto vse od 14. stoletja do današnjih dni simbolizira "govoreča 13 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, NME 5, Mestna občina Novo mesto (za leto 1880-1886). 14 Glej opombo št. 9. 15 Glej opombo št. 2. 1^ Božo Otorepec, Starejši mestni pečati in grb Novega mesta. Prispevki za zgodovino mesta. Novo mesto 1365- 1965, Maribor 1969. 38 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino podoba" avstrijskega vojvode Rudolfa IV.^'' Kdo neld je sedea možic, ki zre v nas iz novomeških avtomobilskih registrskih tablic in koga predstav- Ija? Od 1. 1. 1995 nosi naša občina naziv Mestna občina Novo mesto. Ob pregledu novomeških pe- čatnikov iz 19. stoletja ne moremo mimo znanega pregovora, da se zgodovina ponavlja. Obrt in industrija Srednjeveška mesta so bila naselja obrtnikov in trgovcev. Od podeželja so se razlikovala po dejav- nosti. V mestih sta živela obrt in trgovina, pode- želje pa se je ukvarjalo s kmetijsko dejavnostjo. Številčno močni sta bili čevljarska in usnjarska obrt, ki v tem času še nista bili ločeni. V 14., zlasti pa v 15. in 16. stoletju so se obrtniki iste stroke združevali v cehe. V večini tedanjih mest na Slo- venskem so ustanavljali tudi čevljarske cehe. V No- vem mestu je bil sprva ceh čevljarjev in usnjarjev, vendar niso ohranjeni podatki o času nastanka, go- tovo pa je obstajal v 17. stoletju, verjetno že sto- letje prej. Marca 1784. leta se je ceh razdelil v dva samostojna ceha - usnjarskega in čevljarskega.^^ Pečatnik in pečat čevljarskega ceha v Novem mestu, 1657. Vsak ceh je imel svoja pravila, t. i. cehovski red, ki je podrobno določal delo ceha in posa- meznega člana. Ustanovno listino, cehovski red in premoženje ceha so hranili v cehovski skrinjici. Vsako leto so volili cehovskega načelnika, ki je skrbel za skrinjico in preverjal kvaliteto izdelkov članov ceha. Vsakdo, ki je želel opravljati čev- ljarsko obrt v mestu, je moral biti član ceha. V 17. in 18. stoletju so cehi omejevali število članov, kar je vplivalo na to, da je ostalo število čevljarjev v mestu več let nespremenjeno, zmanj- ševalo je konkurenco in onemogočalo samostojno delo mladim čevljarjem. Zavirali so svoboden razvoj obrti. Po letu 1809, ko so vplivi francoske revolucije segli tudi v naše kraje, so cehe ukinili. Formalni znaki cehovstva pa so se v Novem mestu ohranili do začetka našega stoletja, zlasti kot udeležba na procesijah ob večjih cerkvenih praz- nikih. Novomeški čevljarji so se procesij ude- leževali, združeni pod banderom svojega zašat- nika svetega Jakoba. Lekarnarji se omenjajo v Novem mestu od 16. stoletja dalje.20 Sredi prejšnjega stoletja se je v Novo mesto doselila družina Bergman, ki je bila lastnik lekarne "Pri kroni" na Glavnem trgu vse do nacionalizacije leta 1949.2! Pečatnik iz naše zbirke je iz tridesetih let našega stoletja. Novo mesto je imelo v šestdesetih letih kratek čas tudi steklarno INIS. Steklarna je šla v stečaj, pečatnik pa v Dolenjski muzej. Pečatniki društev Novo mesto se lahko glede društvenega in družabnega življenja primerja z ostalimi mesti na Kranjskem. Politična, gospodarska in nacionalna gibanja 19. stoletja so pospešila združevanje ljudi s podobnimi interesi. Naša zbirka obsega osem pe- čatnikov novomeških društev. Prva dva pečatnika sta pripadala Kazinskemu društvu v Novem me- stu, ki je bilo ustanovljeno leta 1840. Društvo je prirejalo več vrst zabavnih prireditev: družabna srečanja, plese, gledališke predstave itd. Člani kazinskega društva so bili iz višjega druž- benega sloja meščanov in plemstva. Kazina je bila zbirališče nemško usmerjenih meščanov, še zlasti po letu 1865, ko je bila v mestu ustanovljena slo- vensko usmerjena Narodna čitalnica. Med letoma 1923 in 1927 je v Novem mestu delovalo društvo javnih nameščencev in upokojen- cev. Namen društva je bUo združevanje državnih uslužbencev ne glede na stroko, poglabljanje sta- novske zavesti in varovanje gospodarskih koristi članov.22 Leta 1927 je bilo društvo javnih nameščencev ukinjeno, premoženje pa preneseno na Okrožno skupino državnih nameščencev, ki je imelo svoj občni zbor 14. 7. 1928. V tem društvu so se lahko združevali uslužbenci iz okrožnega in okrajnega sodišča, gimnazije, katastrske in davčne uprave, pošte, osnovne šole, železnice ter upokojenci vseh naštetih služb.23 Okrožne skupine so se pove- zovale v Zvezo državnih nameščencev za Slove- la Glej opombo št. 16. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, NME 107. Ustni vir. Vane Mum, Mirana Jarca 37, Novo mesto. 20 Tita Kovač - Artemis, Zgodovina farmacije na Dolenj- skem, Krka, glasilo delovne organizacije Krka, Novo mesto, 1978/79. 2! Glej opombo št. 20. 22 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, NME 214. 23 Glej opombo št. 22. 39 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 nijo s sedežem v Ljubljani, ta pa naprej v Glavni savez državnih činovnika i ostalih službenika s sedežem v Beogradu. V okviru društva so posku- šali reševati tudi stanovanjske probleme članstva v okviru zadruge državnih uslužbencev za nabavo stanovanj. 2. 11. 1931 se je društvo moralo raziti, ker so pravila društva nasprotovala tega leta spre- jetemu zakonu o uradnil