Pastorka.
Spisala Marica II.
Slovesno mu je morala obljubiti že kot zaročenka, da ne bo ni-
koli vlačila v hišo ženskih listov, češ, ker se v njih navadno
obravnava le moda in spet moda, vse drugo je le »pesek v oči«.
In ker je obečala nekako prisiljeno, jej je dejal: »Ne boj se, sladka
moja, kajti jaz vzlic temu nikakor ne bom trpel, da bi moja soproga,
soproga sodnikova, hodila po svetu kot živ anakronizem s starinskoj
oblekoj. A tistih, takozvanih ženskih listov, kar je pri vašem spolu,
ki si ne more misliti življenja brez — mode, identično z modnimi
listi, tistih ne maram.«
194 ' Marica II: Pastorica.
No, saj pa tudi ni bila sodnikova gospa jedna istih, ki ne mo-
rejo živeti brez mode in dasi je ostala zvesta svojej obljubi, vendar
je morala sem ter tja pogledati pri svojih znankah skrivoma v modne
liste in reči katero o najnovejih prikaznih na modnem polju...
Minilo je nekaj let po onej obljubi. V vozičku se jima je jokala
že druga panoga — ljubeznivo deklišče —• njunega zakona, dočim
jima je že delal čil sinček, kateri se niti še segrel ni v prvih hlačicah,
precej preglavice.
Kar nakrat poči glas, da se snuje v Trstu — ženski list za
Slovenke. Narodnjak je bil gospod sodnik. Sprevidel je, da je treba
našemu ženstvu domačega, primernega čtiva, a vendar je napovedan
list obsojal že naprej po najstrožjih paragrafih, a ne državnega prava,
ampak po paragrafih lastnih predsodkov.
»Kedo ga bo pisal? — Moški? — Lep ženski list! — —
Ženske? — Naše ženske? Hm! Še lepše!«
Gospa pa je na vse to molčala ali pa tu in tam rekla kakšno
pametno vmes. To pa je sklenila takoj, da hoče list na vsak način
podpirati kot naročnica, kajti njena slovesna obljuba, tičoča se ženskih
listov, vezala jo je po njenem mnenju le za nemške liste take smeri.
Gospod sodnik pa, zvedevši o njenem sklepu, je naredil skoraj tako
kisel obraz, kakor ob takih priložnostih, ko je doznal o kaki novi
obleki svoje milostive ...
»Slovenka« je zagledala beli dan in drznila se priti celo v sve-
tišče sodnikovo. Da, program njen in smoter — vsa čast! — a za-
četek je bil skromen, gospod sodnik pa ni hotel slišati o nobenem.
Čim dalje pa je izhajal list, tem lepše se je kazal njegov razvoj in
napredek. Kamor je prišel, povsod so ga hvalile ženske, a tudi možki
so pritrjevali, češ, naše ženstvo pa vendar ni zadnje na svetu. Le
sodnik je še list vedno preziral, končno — »fühlte auch er ein
menschliches Rühren«. To pa je bilo tako-le. Ni zaman trditev, da
se pride v moško srce najsigurnejše skoz — želodec. I ti »Slovenka«
našla si prav za prav pot v sodnikovo srce baš skoz ta —• predor.
Neko opoldne postregla je domače kuhinja sodniku na obedu
s celo novo jedjo, ki mu je jako dišala. Ženka se je navadno sama
pohvalila z novim »receptom«, danes pa trdovratno ne. Sodnik je bil
torej prisiljen, da je povprašal sam, ker se je zanimal za to stroko,
a slišavši, da je »recept« prinesla »Slovenka«, pogledal je nekako
neverojetno svojo boljšo polovico in čeprav je nova jed prijetno
uplivala na živce njegovega okusa, skopoval je z laskavoj pohval oj
Marica II: Pastorka. 195;
In odšel po obedu prej nego običajno v »Čitalnico«. Slučajno je pred
njim nekdo citai »Slovenko«, po katerej je nehote posegel i on, no
pa nova jed mu je vzbudila danes na obedu tudi malce zaupanja.
»Glej, glej, tukaj le takoj par številk. Bomo videli! No, za
pesmi ne dam nič; obžaloval sem vsacega pesnika že iz mladih nog,
a poglejmo naprej ! »Janko Krsnik« ! Naslov že nekaj pove, berimo !
Bi že bilo ! Če se bo naše ženstvo navduševalo za take može... no,
pa naprej! »Prva sreča«, prevod iz ruskega. Dobra misel! Kot dijak
sem se tudi rad pečal s tem jezikom. Kaj pa še več ? Hahaha . . .
»Obleka«. Saj sem rekel, moda, moda! Pozor — a tako? To pa je
pisano jako bistro raz zdravstveno stališče. Dobro tako, Slovenke !
V vsakej številki »Razno« in pa »Doma«. —
No, tega bi si ne bil mislil. Tu se piše o književnosti, umet-
nosti, o ženskem vprašanju in gibanju — dobro, le tako naprej. In
»Doma«? Takoj tukaj n. pr. jako praktične stvari: »Kako se snažijo
madeži iz obleke«, »Kako se preganjajo miši«. Kaj pa tukaj? «Kaj
in kako naj se čita«. »Iz dr. Dežmanovih spisov« — tu o vzgoji —
a sploh to se mora pazno čitati, da se ložje presodi. Doma bom citai
in gotovo bom ugajal ženi, če se mi bo tudi skrivoma malce rogala.
In čitala sta! — In konec? Na prvem zabavnem večeru v »Či-
talnici« spustil se je v govor tudi gospod sodnik in med drugim »zrl
v boljšo bodočnost Slovanstva«, kar je podkrepljal tako-le:
»Slavna gospoda! (Sodnik je občinstvo ob takih prilikah nago-
varjal vedno tako, da si je prihranil »Slavne ali ljubeznive gospe in
dične gospodične). Slovenci smo veja mogočnega debla Slovanstva.
Ali ta veja je jako oddaljena od svojega debla. Različni zajedalci jo
slabe, gosenice in drugi mrčes jej pije srčno kri, a če nam bo v
borbi zoper te zajedalce pomagalo naše ženstvo, skrbe za dobro
vzgojo našega naraščaja in goje najljubše svetinje majke Slave, vpra-
šali bomo kmalu sovražnike : »Koliko pa vas je ? Nas je sicer malo
in še Slovenci smo povrhu, a smo ljudje ! Zdravi smo na duši, čvrsti
na telesu, sinovi smo mogočne Slave, naša je bodočnost.«
Naše ženstvo se je začelo buditi, a zaveda se še vse premalo.
»Slovenka« je prevzela častno nalogo, vnemati Slovenke za narodno
delo, žalibog, da je razširjena vse premalo. Naj bi je ne pogrešala
nobena slovenska obitelj ! . . . "
Govoril je še dolgo gospod sodnik, njegova soproga in pa njena
najboljša prijateljica sta se pa skrivoma smejali, šepetaje o neznatnem
vzroku, kateri je imel tako velik učinek za »Slovenko« pri soprogu.
Končno so napili z besedami: »Bog in narod in »Slovenka« ter na
dobro uspevanje »Slovenke« !
196 Vlasta: Zvezdam.
Jaz nisem bila poleg, kakor moja babica navadno na pirovanjih
koncem pravljic in pripovestij, s katerimi mi je palila domišljijo,
ampak nekje na Slovenskem sem pravila ravno to v zavednej kmetskej
hiši. Bila nas je večja družba. Imeniten kmet je takoj dejal, da si
naroči »Slovenko« za svojo Žefo, neka kmetica pa mi je izpregovo-
rila tehtne, usodepolne besede :
»Glejte, glejte, gospodična, to pa mora biti res imeniten list.
Prej se ga je tisti gospod branil na vse načine, potem se je pa sam
vnel zanj. Taki so moški! Pa to, le to mi ugaja, da je samo za nas
ženske. Saj potrebujemo vedeti mnogo, za kar v navadnih listih ni
prostora. Kako se vzgajajo otroci —• oh, in to je največjega pomena,
saj veste gospodična, ker ste učiteljica — to je torej tudi v »Slo-
venki«. V šoli se učimo za naš materni poklic dosti premalo in prav
mati ne ve nikoli dovolj. Kako pa je to!?. Pravite, da list izhaja
že drugo leto. Moj mož dobiva v roke mnogo slovenskih
časnikov, a o »Slovenki« sem slišala danes žalibog še le
prvikrat.«
O ti priprosta slovenska žena, kako odlično si dala pod nos
našim novinam, ki tako prezirajo in zanemarjajo našo »Slovenko«.
V drugih narodih je pa to drugače. Seveda! — Drugi kraji,
drugešege!