Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) 3. V prejšnih dveh pogovorih sem omenil, da je revščina velika zapreka v odgoji. Zdelo se bo marsikoinu, da mora dobro odgojen biti le bogatin. Ali ni tako. Lahko bi bil res, sredstev mu ne manjka, ima jih celo v obilici. Vendar je on dostikrat slabeje odgojevan, nego siromak. Na revežu se pač mnogo lože vidi razuzdanost, kajti on se pokaže, kakoršen je; ali bogatin jo zna skrivati. Ali kedar prodre ona pri njem zagrinjalo, ki jo je zakrivalo, se pa pokaže v svoji največi strahovitosti. Nasledki tudi ne izostanejo in ti so pregvozni. V viših krogih, t. j. v onih, v kterih se začenja človek še le z baronom, *) je vse gladko, mično za oko, prijetno za uho. Serce pa ostaje pri vsem tem lesku in blesku prazno. Vsa oprava je le za pomehkuženje telesa, da se toliko lože v Djem rode" strasti, kterim bogatin tako lehko zadovolji. Vse govorjenje je le namenjeno gladiti ušesa, ali prav na lehko, da ga ne občuti noben živec, kteri bi ga znal prenesti v možgane. Vsa dostojnost obstoji v tem, da se skrivlja herbet in ližejo roke. Nesramnež! Ako kdo komu poljubi roko iz hvaležnosti, to je lepo, ali če mu je zato, ker je v navadi, je gnjusno. Ako bi na pr. gospa, kteri danes poljublja sto in sto ljudi roko, jutri postala beračica, kdo bi se tako ponižal, ji jo še poljubiti! In vendar je ravno ista žena, isto ime ima in *) Pač res, toda lc v omenjenih krogih in pri nekteri jari gospodi, kar je dobro pomniti; kajti so plemenite ali gosposke rodovine, ktere so jako blage in tudi modro vzrejajo svojo deco, če tudi vspeh ni vselej vgoden. Vredn. isto roko. Morebiti ne? — Ne, ne, pozabiti ne smemo, da se v viših krogih človek začenja še le z baronom. Ta gospa je pa zdaj beračica, beračica pa pripada nižjim krogom, tedaj ni no, kaj ni?  tedaj ni spodobno, ji poljubljati roko. Ni ga pa tudi dolgočasnejega človeka, kot je junak, ki se suCe vedno po salonih. On je tako rekoč mašina, ki se v eno m6r sključuje in zmiraj naprej fabricira besede; ali le besede in druzega nič. V viših krogih so pa vendar kaj priljubljeni ti junaci, tam bijejo med seboj boj, kdo zna izdelati s svojimi usti v sekundi več besed, in gorje premaganemu! Imenujejo ga dolgočasneža, in revež je osramoten pred vsemi gosti in kar je najhuje, pred ženskim spolom. Oj, za njega ne mara nobena, saj je ne zna zabavati, ne zna toliko lepega pripovedovati, nego drugi. Ne sme se pa misliti, da v omenjenih viših krogih nikdo druzega ne razžali, da se le vedno drug drugemu sladka. Razžaljenja so tam pogostejša, nego kje drugje. Ako izrečeš kako, še tako nedolžno besedico, ali pri nji nisi tako odperl ust, kakor želi ta ali oni; ako si postal resen, ali če si se nasmejal, kjer ne želi ta ali oni, — razžalil si ga. In ne odpusti ti z lepo. Posebno moraš paziti, da se nikdar ne razdereš z ženskami. Če te razjariš, kar je prav lehko, potem razjarijo te možke, in vse, vse bo planilo na te; in ko bi bil ti tako močan kot Peter Klepec, ne ubraniš se jim. Ako sodiš o kaki stvari drugače kot drugi, imenujejo te sanjača; ako jim želiš dokazati, da nimajo prav, si jih razžalil. Še bi lahko nadaljeval to sliko. Ali naj zadostuje to, saj ni to glavna stvar v tem spisu. Moj namen je pisati o odgoji. Kako se pa odgojajo otroci iz višjih krogov, ali kakor se navadno imenujejo gosposki otroci? Njih odgoja obstoji v tem, da se uče, kako naj se vedejo, da bodo priljubljeni v viših krogih. Že v pervi mladosti se jim vtrobijo vsi tisti izrazi, s kterimi se ponašajo oni junaci v salonih, uče se priklanjati, uče se, kako imajo pri poklonih postavljati nogi, eno malo naprej, drugo pa nekoliko nazaj, uče se ponosno hoditi, kakor zahtevajo manire. Oj, te manire, kako nenaravne, kako ostudne so dostikrat. Kedar vidim jaz koga se ravno tako prikloniti, kakor zahtevajo te manire, me kar mraz pretresa. Za ušesi me boli, ako slišim koga lomiti one salonske fraze, ki so čisto brez jedra. Ali kar se Anžek nauči, Anže zna. Otrok jih je slišal, otrok se jih je naučil, in zna jih. Kako bi jih mogel pozabiti, ker jih rabi vsak danl In ko bi za vse to, kar se tukaj govori, kaj vedelo serce, naj bi že bilo. Gospoda zna res pomilovati koga, in gosposke ženske so kaj izurjene v tem, da pretakajo solze za to ali ono. Ali to pomilovanje, te solze niso nič druzega kot besede in voda. Pomiljuje se le zato, ker se mora, kajti ne bilo bi lepo, ko bi se za tem, ali onim znancem ne žalovalo. Gosposki jezik je zasukan na prečuden način. Nepokvarjenemu človeku je v časih čisto nerazumljiv, zato ker si je ohranil zdrav razum, in more zapopasti le kaj pametnega. Neznano veseli so pa stariši, ako se njihovi otroci hitro obernejo po starejih. Zadovoljno gledajo na svojega sinčka, ako zna ponosno stopati, se priklanjati, naslove dajati, kakor se gre in ne gre, veseli so, ako je z nižjimi ljudmi grob; mislijo si, prav ima, ker ne občuje z njimi. Saj so jim ubožci le priklada človeštvu. Predno razumejo otioci vse te gosposke govorice, jih že znajo. Že iz tega vzroka je neopravičeno jih v tem podučevati, in to pretiranje kaznuje se časih samo. Otrok, ki se nauči na pr. reči: poljubljam roko, moj poklon i. t. d.; lehko reče to tudi beraču, ali hlapcu ali dekli, kar pa nikakor ni všeč starišem. Kaj koristi tudi, ako se povč otroku potem, da tacih ljudi ne sme pozdravljati tako. Škoduje pa mnogo ta prepoved. Otroku se vcepi tako v serce merženje do ljudi. Kdo ve, kako misli ta ali oni otrok o teh osebah, znabiti celo, da niso ljudje. Ubogi taki otroci, pač ubožniši so kot beračevi. Kajti ti se lehko izobrazijo, da občujejo ravno tako lahko z gospodo kakor z berači; ali gosposki so namenjeni le za gospodo. Čemu naj pa občujejo gozpoda z revnimi, ali imajo kak dobiček od njih, ali niraajo le škode ? me bodo vprašali marsikteri. Za odgovor nisem v zadregi. Kaj pa če jim poide denar, če postanejo sami ubogi, kar pri moji veri nobenemu ne želim, s kom bodo pa potem občevali? Z gospodo ne, kajti ti se jih bodo ogibali ravno tako, kakor se zdaj oni ubozih. S prosjaki se bodo bratili. Nič ni pač tako lahko, kakor na beraško palico priti. Globoko čutim, da imam jaz premalo veljave še pri ljudeh, da bi me kar tako poslušaii; zato naj povem nekoliko iz glasovitega pisatelja (Rousseau), kterega vprav taka gospoda rada bere. Dobro. Poglejmo vanj, kaj on o gosposki odgoji pravi: nOdgoja, ki jo prejme bogatin od svojega stanu ni niti zanj, niti za družbo." BManj pametno je, siromaka odgojevati za bogastvo, kot bogatina za siromaštvo." BJaz bi si izbral le bogatega gojenca,- kajti tu sem prepričan, da naredim iz njega enega človeka več, med tem ko ubogi sam iz sebe lehko postane človek." Kaj je tedaj storiti? Lehko je pisati, kaj ni prav; ali povedati je tudi treba, kako naj se dela, da bo prav. 6* Ta tirjatev je čisto opravičena. — Prosjak Časih ne stori nič za odgojo, bogatin mnogo, ali dostikrat vse napačno. Kdo de!a v tem obziru navadno bolj prav ? — Sredni stan, nepopačeno ljudstvo bodi si po mestih, bodi si po kmetih. Ljudje srednjih stanov se redkeje popačijo. Dobra odgoja, ktero so vžili v mladosti, je toliko vkoreninjena v njih, da je ne odveržejo z lepo. To nam priča tudi zgodovina. Kako žalostno je bilo pač v pervi polovici prejšnjega stoletja na Nemškem ! Nemški vladarji, njihova spremstva, plemenitniki so bili na tako visoki stopinji razuzdanosti, da više niso mogli. Kdor je bil najbolj popačen, ta je imel pervo besedo; čednost je ležala v kotu zanemarjana in zapuščena. Vladarji so prepustili vladanje svojim ljubljencem, ki so bili razuzdani kakor oni, ter so živeli velikrat grozno pohotno, in tako so si pomagale tudi gosposke žene, kar pa ni, da bi opisoval, kajti ž njimi vred vživajo grenki sad takega počenjanja, Bogu bodi potoženo! tudi nedolžna ljudstva. Le srednji stan je ostal bolj nepopačen. V hiže rokodelca se ni vselila ona poživinjenost. Kdor hoče v podobah videti to razuzdanost, naj bere Schillerjevo igro ,,Kabale und Liebe", v kteri nani je predočil pesnik vso popačenost viših krogov; nasproti ji je pa postavil nepokvarjeno življenje srednjega stanu, se ve da — pesnik po pesniško, a vendar krije v sebi mnogo resničnega jedra. Stopite tedaj v hiše nepokvarjenega deržavljana, in posnemajte ga, ako vam je dušni in telesni prid otrokov na serci. Nepotrebno je pisati obširneje o tem predmetu. Bolj bo hasnilo z lastnimi očmi gledati, kot brati še tako debelo knjigo. (Dalje prih.)