Zgodovina starega -vek a Po . li, rj('vi I :~r,j~~>;i, Za nižje razrede srednjih šo l priredi l Anton Kaspret, e. kr. profesor prve gimnazije Gradcu 2 pcclol~a=15_.. Druga, popravljena izdava. Z razpisom visokega, e. kr . ministrstva za bogočastje in uk z dne 29 . marca 1909. St . 11 .047, pripuščena za učno rabo na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom . Cena trdo vezani knjigi 2 K 30 h, mehko vezani 1 K 80 h . Ljubljani. Natisnila in založila Ig, pl. Kleinmayr &'.- Fed. Bamberg . 1909. 2'.gcoel ()v-i 1-1 t,a,g..a, k;a A. Najstarejši narodi. stra n cEgip~:,'ani ' ' .' ' ' 1 II. Izraelci ' . . ' ' . 5 Feničani / 1V. Babilonci in Asirci 8 V. nerzijuni . Cir ustanovi perzijsko kraljestvo o B. Zgodovina Grkov. Grška dežela 1 4 I. Vera Grkov 1 8 o.G,§ke pripovedke 27 III. Šparta. Likurg 4 1 ocAtene . Solon " " .' ' ' 43 V. Perzijske vojno 46 VI.Periklej ".' ' ' " 56 VII. Alcmiau em VIII. Sokrat 6 4 IX. Enuminouduin rmlonua 6 5 X. Fixnmacmdouuki u/ C. Zgodovina Rimljanov . Apeninski polotok 7 6 I. Rimski kralji ' . ' ' ' ' ' 77 Vojna ePorzeon 8 3 zuLjudski tribuni. Meiieriij Agripa 84 rr.uoaulau ' . . . . V. Postave na dvanajsterih tablicah 85 VI. Furij u^moMurk Kureij' 85 VIL Manlij Torkvat 87 VIII. Vojna aTarentom . Pir ' ' 88 IX. Prva punska vojna (l. 264.dol241.) 89 X. Druga punska vojna (l.2olanl. 201.) 9 1 XI. Tretja punska vojna (i14Vaol. 146 .) ' ' ' 95 XlI. Brata Graha 96 XIII. Marij in Sula. Prva državljanska vojna '.".'97 XzV.Pnmoéj in Cezar. Druga državljanska vojna oe XV. Antonij iri Oktavijan . Tretja državljanska vojna 10 5 XVI. Cesar Oktavijan Avgust 10 7 XVII. Tiberij . L\Toron u z XVIII. Tit. casarji posinjenci 11 3 XIX. Dioklecijan . Konstantin z10 XX. Preseljevanje narodov in razpad zapadnorimskega cesarstva . Alarih. Atila 116 Zgodovina starega veka. A. Najstarejši narodi. Najstarejša poročila o človeškem rodu izvirajo iz sveteg a pisma. Prvi ljudje so živeli v Notranji Aziji ; odtod so se razkropil i njih potomci na vse strani in zarodili razne narode . Nekateri narodi so prišli v obsežne travnate ravnine, kjer so o d pašnika do pašnika gonili čede, in se živili ob živinoreji (pastirski ali nomadski narodi), nekateri pa so obsedeli v rodovitih dolinah i n nižavah ter poleg živinoreje gojili poljedelstvo (poljedelski narodi), i n samo taki so sé povzpeli na višjo stopnjo omike (kulturni narodi) . Zgodovina sporoča najimenitnejše dogodke kulturnih narodov . I . Egipčani . Najstarejši zgodovinski narod so bili Egipčani . Bivali so po črnoprsteni Nilovi dolini, ki jo oklepa na vzhodu Arabsko, na zapadu pa Libijsko pogorje samo proti severu se razširja v u,,._d:LIta imenovano. 'Tej pokrajini daje rodovitnost Nil, ki jo redno vsako let o poplavi do obeh pogorij. Meseca julija naraste reka ter izpremeni vs o deželo v jezero, iz katerega gledajo vrhovi kakor otoki . Ko voda mesec a oktobra odteče, pokriva zemljo rodovitno blato, ki ga posejejo, i n kadar je pri nas zima, raste tam najbujnejše žito. Egipčani so že od nekdaj narejali prekope, po katerih so navajali Nilovo vodo v oddaljene kraje, vrhutega je bila v starih časih velika naravn a kotlina, Mericlsko jezero imenovana, v katero so za prevelike poplav e navajali Nilovo vodo, za prevelike suše pa jo odvajali . Egipčani so delili svojo domovino na tri dele : Gorenji Egipet, glavno mesto so mu bile Tebe (Thebae), Srednji Egipet z glavni m mestom Memfido (Memphis) in Dolenji Egipet z mesti Heliopolom (Heliopolis), &jem (@Ms) in Peluzijem (Pelusium) . V tej deželi je bila že 4000 let pred Kristusom dobro urejen a država, v kateri so po božje častili vladarje, faraone imenovane . Visoko so čislali tudi svečenike, ki niso samo opravljali božje službe , K a s p r e t, Zgodovina starega veka. 1 ampak tudi gojili umetnosti in znanosti, osobito zdravilstvo i n zvezdoslovje. Letu so določili 365 dni, razdelili ga na 12 mesecev po 30 dni in mu dodali še pet prestopnih dni. Egipčani so bili spretni kovinarji in steklarji ; takisto so izdelovali iz bomba ževine pražnj a oblačila . Faraoni so zgradili velikanske stavbe , ki se jim čudimo še dandanes . Tem prištevamo piramide, kra- i, l j eve grobove s štirioglato pod- i'i"i'i'' stavo in obstranskimi ploščami , ki se ob vrhu stikajo . Znotraj Pod . 2 . Sfing s človeško glavo . drže križema tesni hodniki k rakvi, kjer je ležalo truplo graditeljevo . Sedaj še stoji nad 60 pira mid, najstarejša in največja na zapadni strani Nilovi pri vasi « Gizeh » (Gise) blizu Kahire (pod . l .), kjer je bila prestolnica Memfida . Naj 2,, Pod. 3 . Svetišče v Edfuju . večja med vsemi je tolika kakor Štefanov stolp na Dunaju (137 m) . Poleg nje stoji velikanski sfing, t. j. levji kip s človeško glavo. Izklesan je iz ene same skale, toda dandanes pokriva sviž'ec skoro vse truplo ; samo glava se še vidi. 4 Blizu Meridskega jezera je stal labirint, velika državna palača s 3000 sobami, izmed katerih jih je bilo pol nad zemljo, pol po d tlemi. Blizu Teb, poznejše sulice, so izdolbli v skalovje Libijskeg a pogorja grob vrhu in poleg groba, kamor so polagali takozvan e mumije . Egipčani so verovali, da se duše mrličev pozneje vrnej o v telesa, zato so njih trupla marljivo mazilili in polagali v varn e grobe . Čudovito lepa so bila svetišča i n palače tebanskih faraonov ; njih razvalin e je videti pri sedanjih vaseh Luksorju in Karnaku. V državni palači tebanski je bila velikanska dvorana, 94 m dolga in 50 m široka. Na 134 stebrov se je opiral strop iz kamenitih plošč . Ob potih v svetišča so stali zapored postavljeni sfingi (pod. 2.). Pred vhodom so se dvigala na obeh straneh stolpasta poslopja (piloni) (pod. 3.) in pred njimi je bilo navadno po dvoje čezmerno velikih kraljevih kipov . Tukaj so tudi stali obeliski, t. j. koničasti stebri, izsekani iz ene granitne skale , visoki kakor stolp (pod. 4.). Skozi vrata si prišel v vežo, ograjeno s stebrišči, in šel e skozi njo v pravo svetišče. Stene svetišč so krasili podobopisi, hieroglifi imenovani (pod. 5 .) . Razen tega so pisali Egipčani na papir, ki so ga izdelavali iz stržena povodne rastline, .papyrus, imenovane. Egipčani so bili mnogobožci . Najbolj so častili Ozirida (Osiris), boga solnca, i n Izido (Isis), boginjo lune; poleg teh so obožavali nekatere živali, kakor krokodile, Pod. 4. Obelisk . faraonske podgane (ibise), pse in mačke. Posebno so častili Apisa (Apis), črnega bika, ki je imel posebn a znamenja . Duhovniki sami so mu stregli v memfidskem svetišču te r mu kleče polagali klajo . Kadar je poginil, je žaloval ves narod, dokler niso dobili drugega. Najmočnejša in najslavnejša je bila egiptovska država v dobi med Tutmozijem TIL (Tutmosis, okoli l. 1500. pr. Kr.) in Ramzom 1300. (Ramses) Velikim (okoli l . 1300 .), zakaj oblast egiptovskih kralje v 5 je segala takrat daleč v Azijo. Toda sčasoma je odpadla dežela za deželo. Okoli 1. 670. so si bojeviti Asirci osvojili celo Egipet, vendar so prepustili vlado dvanajstim domačim kraljičen. Med temi je bil najimenitnejši Psametih, kralj sajski. Ko so zasedli prestol , se jim je prorokovalo, da zavlada vsemu Egiptu tisti izmed njih, ki bo bogovom žrtvoval iz medene žrtvenice . Ko so se nekega dne zbral i 3svetišču pri darovanju, je razdelil nadduhovnik zlate žrtvenice med darujoče, toda slučajno je prinesel samo enajst posodic. Psametih , ki je bil zadnji na vrsti, ni dobil žrtvenice. Nato je snel z glave <=::> L. J ." 4á em ro. u en per em haru s . tes se-ehu . W, ° c, ro O A ,. ....--, -:::=> <=::> u em nuter-eher t' et-tu haru ls.erás L.. .. il 9 -ák emchet per án usiri Pod. 5 . Egiptovsko podobopisje . medeni šlem in daroval bogovom iz njega . Knezi so ostrmeli i n pregnali Psametiha v močvirje Dolenjega Egipta . Tukaj mu je bilo prorokovano, da se vzdignejo iz morja medeni možje ter ga zope t posade na prestol. Skoro potem so pristali k obrežju gršk i pomorski roparji, odeti z medenimi oklepi. Psametih jih je vzel 3 službo, premagal drugih enajst kraljičev in sam zavladal vsem u Egiptu. Neha, njegov sin in naslednik, je marljivo pospeševal trgovin o in brodarstvo. Četrtega naslednika Nehovega, Psametiha (III .), je premagal perzijski kralj Kambiz 1. 525. pri Peluziju, in od tedaj 525 . je bila egiptovska dežela podložna perzijskemu kraljestvu . Il . Izraelci. Izraelci so bivali dalj časa v Egiptu. Abraham, njih praded, se je bil preselil, kakor poroča sv. pismo, iz Mezopotamije v Kanaan (Palestino), odkoder je odvedel njegov vnuk Jakob ali Izrael narod 3 rodoviti Egipet. Tu so faraoni tako hudo zatirali Izraelce, da s o sklenili, z voditeljem Mozesom se vrniti v Kanaan. Pod Sinajsko goro je dal Mozes Izraelcem deset zapovedi, ki mu jih je bil razodel Bog Jehova (Jahve). Temelj Mozesovim postavam je vera v enega samega Boga, in to vero so Izraelci ohranili, lasi so živel i med mnogobožnimi narodi . Po dolgih, krvavih bojih so si pod voditeljem Jozuo osvojili Kanaan, obljubljeno deželo svojih očakov, i n jo po številu izraelskih rodov razdelili na dvanajst enakih pokrajin . Pod . 6 . Jeruzalem . Kanaan ali Palestina je del Sirskega višavja, ki se razteza od Sredo zemskega morja do Evfrata in Sirsko-arabske puščave. Največja reka kanaanska je Jordan, ki teče skozi ribnato Genezaretsko jezero (tud i Tiberijsko ali Galilejsko morje imenovano) in se naposled izliva v .illrtvo Diorje. Izraelci so se morali tudi potem, ko so bili že naseljeni, krvav o bojevati s sosednjimi narodi. Vodili so jih. junaki, ki se v sv. pismu imenujejo sodniki. Ko so jih hudo pritiskali Filistejci in Amoničani, 7 je pomazilil višji duhovnik Samuel po želji narodovi hrabrega vojščaka Savla za kralja. Ta junak je otel Izraelce . Premagal je obmejne sovražnike in uredil državo . Ko so pa Filistejci iznova napadli deželo , je bil premagan in se je sam usmrtil. Njegov naslednik _David je premagal vse sovražnike in razširi l državo proti vzhodu do Evfrata, proti jugu pa do Rdečega morja te r sezidal prestolno mesto Jeruzalem (pod. 6.) . Zlagal je krasne pesmi, «psalme», s katerimi je poveličeval čast božjo . Salomon, njegov sin in naslednik (okoli 1. 970.), ki slovi za najmodrejšega kralja izrael skega, je sezidal s pomočijo feničanskih umetnikov v Jeruzalemu prekrasen tempelj, sebi pa prelepo palačo . Takrat sta cvetli obr t in trgovina z Indijo, ki je donašala mnogo dobička . Toda za predrage stavbe in sijajni dvor je kralj nalagal tolike davke, da se je uprl o nezadovoljno ljudstvo. Že za Salomonovega sina je odpadlo dese t severnih rodov in si ustanovilo kraljestvo Izrael s prestolnico Samarijo ; samo južna rodova Juda, Simeon in del roda Benjamina s o ostali zvesti Salomonovim zadedom ; ti so osnovali kraljestvo Judo s stolnim mestom Jeruzalemom . Zaradi vojen in verskih prepirov sta propadli obe državi . Dasi so pobožni možje, takozvani proroki, svarili ljudstvo, se je vendar vrinilo malikovalstvo. Sargon, kralj asirski, je napadel 1.722. izraelsko 722. državo, osvojil si po triletnem obleganju prestolnico Samarijo i n odvedel skoro vse Izraelce v (asirsko) sužnost . Kraljestvo Juda pa j e ohranilo svojo neodvisnost še nekaj časa, toda že 1 . 586. je babilonski 586 . kralj Nebukadnezar razdejal Jeruzalem in ujel poslednjega kralj a Zedekijo. Tempelj in kraljevo palačo so Babilonci požgali, najimenitnejše prebivalce pa odvedli v notranjo Babilonijo (babilonska sužnost). III . Feničani. Feničani, severni sosedje Izraelcev, so bivali v ozki primorsk i deželi na zapadni strani Libanonskih gorá. Kraljev niso imeli, ampak njih mesta, med katerimi sta najbolj sluh Sidon (Sidon) in Tir (Tyrus), so se sama upravljala . Dežela ni bila kaj rodovita, imel a pa je varna in pripravna pristanišča in mnogo lepega lesa za ladje, ki so ga sekali v cedrovih gozdih Libanonskega pogorja. Vse to je povzročilo, da so se Feničani poprijeli pomorske trgovine, i n skoro so sloveli za najpodjetnejši in najdrznejši trgovski narod. Tržili so z blagom raznih dežel : na Ciper (Cyprus) so hodili po 8 baker, v Arabijo in Indijo po dišave in slonovino, v Egipet po žito , kože in steklo, v Hispanijo po srebro in druge dragocene kovine . Pripluli so cele na Angleško, kjer so zamenjavali cin, od obal Balt skega morja pa so dobivali jantar. Na povelje egiptovskega kralj a 600 . Neha so feničanski mornarji okoli 1. 600. pr. Kr. objadrali afriško zemljino. Odrinili so z Rdečega morja in se vrnili skozi Gibraltarsko ožino. Feničani so bili spretni rudArji in kovinarji ter so izumil i barvanje na škrlat . Razširjali so izumke drugih narodov, kakor črkopisje, steklarstvo, kovanje denarja, merila in uteži. Na otokih in po deželah ob Sredozemskem morju so ustanovili mnogo naselbin (kolonij). Najimenitnejša je bila Kartagina (Karthago) ob severn i obali Afrike. 850 . Okoli 1. 850. je kraljična Didona zbežala iz Tira pred svojim bratom, ki je bil njenega moža umoril in se njegovih zakladov po lastil. Ko je pristala k afriški obali, je zaprosila Libijce toliko sveta , kolikor zaseže volovska koža . Ko so ji to dovolili, je razrezala kožo na tenke jermene in z njimi obsegla velik kos sveta, na katere m je sezidala grad. Okoli gradu je nastalo mesto Kartagina. Izmed sedanjih pomorskih mest so bila nekdaj feničanska : Palermo, Barselona, Malaga, Kadis (Gades) i. dr. Feničanska mesta so si najprej osvojili Asirci, pozneje so prišla pod oblast Babiloncev in Perzijanov. Dandanes je dežela pusta i n razvaline pokrivajo kraje, kjer so bila nekdaj ljudnata, mesta . IV. Babilonci in Asirci. Na Armenskem višavju izvirata Evfrat (Euphrates) in Tigrida (Tigris), ki tečeta proti jugovzhodu po Mezopotamski nižavi (Sinear) in se iztekata v Perzijski zaliv . V južnem delu te nižave se je razvil o v starodavnih časih babilonsko kraljestvo. Stolno mesto je bil Babilon, zgrajen ob bregovih dolenjega Evfrata. Njega obzidje je bilo 70 kilometrov dolgo ter je imelo 250 stolpov in 100 bronastih vrat . Prekopi so napajali skrbno obdelano deželo, zato je žito plenjalo tak o dobro, da je dajalo po dvestotero do tristotero setev . Ob Tigridi je stala Niniva (Ninive), prestolnica asirskega kraljestva. To mesto je bilo po obsegu še večje. Asirci so bili bojevitejši od Babiloncev (pod. 7.). Njih državo je baje ustanovil Nin (Ninus), ki je neki podjarmil vso Prednjo Azijo in Egipet . Njegova 9 vdova Semiramida (Semiramis), ki je kraljevala namesto nedorasleg a sina Nina, si je baje osvojila vso Etiopijo in napadla Indijo . Njena vojska je baje štela tri milijone pešcev in stotisoe velblodov, kater e je odela z volovskimi kožami, da so bili podobni slonom . Razrušili so pa veliko asirsko kraljestvo 1. 606. podložni narodi, ki so se hoteli iznebiti asirskega jarina ; zato so se dvignili in obsedli Ninivo. 606 . Kralj (pripovedka ga imenuje Sardanapala) se je branil dve leti. V tretjem letu pa je Tigrida toli narasla, da je podrla kos obzidja . Skozi ta predor so planili sovražniki v mesto . Sardanapal je ukazal Pod . 7 . Asirski pešci . nato narediti veliko grmado, na kateri se je sežgal s svojimi za kladi. Zmagovalci so potem razdejali Ninivo. Sedaj je bila babilonska država, ki ji je vladal do 1. 561 . Nebukadnezar, mogočna. Ta kralj si je osvojil vse dežele do Sredozemskega morja in razrušil tud i judovsko kraljestvo. Nekoliko nad Babilonom je dal izkopati velik vodnjak in iztrebiti zasute prekope ; poleg tega je razširil in olepšal prestolnico s krasnimi stavbami. Premostil je Evfrat, sezidal nov o kraljevsko palačo in popravil razdejano Belovo svetišče ali babilonski stolp, s katerega so opazovali zvezde . Svoji ženi je zgradil vrtove, podprte s kamenitimi obloki, ki se imenujejo viseči vrtovi Semiramidini. Po njegovi smrti je babilonsko kraljestvo razpadlo i n se 1. 538. spojilo s perzijskim . 538 . l o Babilonci in Asirci so bili vešči raznim obrtom in umetnostim . Njih tkanine, krasna oblačila, preproge in lepotine so prodajal i trgovci po raznih deželah. Ker ni bilo dobiti v Mezopotamiji kamenja, so gradili palače in mestno obzidje z opeko, stene pa so kril i z glinenimi ali alabastrovimi ploščami, na katere so slikali junašk a dela kraljev (pod. 8.) ali pa prizore iz življenja deželjanov. Obožavali Pod . 8 . Noša asirskega kralja . so zvezde, njih najvišji bog pa je Bel ali Bal. Svečeniki, kaldejci imenovani, so se marljivo bavili z zvezdoslovjem ; določili so, kako teka in kdaj mrka luna, ter so razdelili leto na mesece in sedem dnevne tedne. Babilonci so prvi kovali novce ter izumili mere i n uteži. Pisali so s klinastimi pismenkami, zato se imenuje njih pisav a klinopis (pod. 9.) . `r ~r -T!! TT TTT ,i ~<--r, Nato se je umaknil v svoj šator. Agamemnon se je sicer trudil potolažiti ljutega kneza, toda nobena beseda ga ni genila . Zmaga za zmago se je naklonila Trojancem ; malone vsi grški knezi so se morali ranjeni umekniti v tabor. Zaman je odbijal Ajant Trojancev naskoke ; naposled se je moral tudi on umekniti sili. Hektor je razbil vrata grškega tabora z velikansko skalo . Trojanci so drli vanj in naskakovali ladje . «Zapalite jih!» vzklikne Hektor ; «Zevs nam naklanja zmago, pokončajmo ladje, ki so nam prizadele toliko zla !» Nato so metali Trojanci goreča polena na ladje, da s o se takoj vnele. Sedaj je stopil Pcttrohel (Patroclus) v šator svojega najzvestejšeg a prijatelja Ahila in ga naprosil, naj mu dovoli z Mirmidonci zgrabit i za orožje. Ahil je privolil v to in obenem izročil prijatelju svoj o vojaško opravo. Patrokel je iztiral s svojimi Mirmidonci sovražnike, meneče, da jih podi Ahil sam, iz grškega tabora in jih drevil d o mestnega obzidja. Tu se mu je postavil Hektor v bran, ga prebode l s kopjem, vzel mu orožje ter se sam opravil z njim . To začuvši, je zajokal Ahil naglas po svojem prijatelju . Na prošnjo matere Tetide mu je skoval Hefajst po noči novo orožje in prekrasen ščit. Drugega dne zjutraj se je spoprijaznil Ahil z Agamemnonom in odhite l potem v boj. Vsi Trojanci so bežali pred grozovitnikom ; samo Hektor s e mu je hotel ustaviti. Ko pa je prilomastil Ahil, mu je upadlo srce in je urno zbežal. Trikrat ga je zapodil Ahil okoli mesta, potem je 3* 36 Hektor postal in se pripravil na boj . Pogodiva se pred vsevidečim i bogovi !» reče Ahilu. «Ako naklonijo meni zmago bogovi, ne bo m gnjavil tvojega trupla, temveč izročim ga Ahajcem, da ga slovesn o pokopljejo. Obljubi, enako ravnati z mojim truplom!» Srdit od govori Ahil : «Nikdar se ne bom pogajal s teboj! Kakor levi i n ljudje, kakor volkovi in jagnjeta ne sklepajo prijateljstva, takisto ga n e skleneva midva. » Rekši zažene kopje v svojega nasprotnika, ali Hektor se hitro pripogne, in strelilo odleti visoko nad njim. Nato zažene Hektor svoje kopje, ki pa odskoči od ščita nasprotnikovega. Sedaj plane Hektor z mečem na Ahila, ali ta pobere njemu namenjeno kopje in prebode silovitniku vrat . Smrtno ranjen se je zgrudil Priamov sin. Težko dihajoč je prosil Ahila : . Vadili so se tudi pesmi, ki dajo pogum in srčnost. Slično so vzgajal i tudi špartanske deklice . Odrasli Špartanci so imeli takisto samo bojne vaje. Ob miru so obedovali skupaj, po petnajst pri eni mizi . Hrana je bila kaj navadna, vsakdanja jed je bila : črna juha, t. j. svinjsko meso s soljo in kisom, skuhano v krvi. Ob vojni se je ostri red nekoliko olajšal . Vojščaki so si okrasili lase in se lepo oblekli . Kadar so se razvrstili 43 v boj, je daroval kralj kozo in obenem ukazal, naj se ovijejo z venci , piskači pa naj piskajo na piščali ; hkratu je sam zapel. Bil je veličasten in tudi velikansk prizor, kadar so korakali po udarcu ; nikjer ni bila vrsta vojakov pretrgana, nikogar ni obhajal strah , ampak vsi so bili veseli in pripravljeni umreti za domovino. Kdor je pribežal iz bitke brez ščita domov, tega so vsi zasramovali . Neka Špartanka je izročila svojemu sinu, gredočemu na vojno, ščit, rekoč , Vrni se z njim ali na njem ! Ko so se te naredbe zakonito uveljavile, je sklical Likurg baj e narodno skupščino, in oba kralja, vsi meščani in gerontje so mu prisegli, da se bodo tako dolgo ravnali po njegovih postavah, dokle r se ne vrne. Prišedši v Delfe, je vprašal proročišče, ali so njegove postave dobre. Proročišče mu je odgovorilo, da bodo Špartanci slavn i in mogočni, dokler bodo živeli po njih. Likurg je sporočil božji odgovo r v Šparto, sam pa se ni vrnil več domov, da bi prisega vezala Špartance na veke. Dobrovoljno stradaje je sklenil življenje. Pred smrtjo je ukrenil, da se njegov pepel raztresi v morje. Likurgove postave so bile podstava špartanski državi. Špartanci so skoro razširili svojo oblast na vse strani. Spravili so podse Mesence, s katerih predniki so bili nekdaj skupno zasedli Peloponez, in jih zasužnili (pohelotili). Ko so se pozneje vdali tudi Arkadci in Argivci, so bili Špartanci voditelji (hegemoni) peloponeškim državam . Na zveznem zboru so sedeli Špartanci na prvem mestu in določeval i število vojščakov za skupno peloponeško zvezno vojsko, ki so j o ob vsaki skupni vojni vodili sami. IV. Atene. Solon. l. Atene pred Solonom . Ko so si Dorci osvojili Peloponez, je kraljeval v Atenah Nestorjevič Koder (Codrus). Dorci so udarili v Atiko in pretili Atenam. Apolon jim je obljubil zmago, če ne store kralju Kodru nič žalega. Tudi Atenci so zvedeli za ta božji izrek. Takoj se je napotil Koder, kmetsko oblečen, v dorski tabor in se ondi prepiral, dokler ga nis o ubili. Videč, da so ubili atenskega kralja, so se vrnili Dorci domov . Atenci so tolikanj čislali blagodušnost svojega kralja, da se jim ni zdel nihče več vreden kraljeve časti . Na čelo državi so postavili enega, pozneje devet arhontov, t. j. vladarjev. Te so volili samo iz imenitnih rodovin bogatih posestnikov, ki so se polastili vse državne 44 oblasti. Ali narodu so napočili sedaj hudi časi. Pravic ni imel in visoki davki so ga težili . Nezadovoljno tlačeno ljudstvo je zahteval o od gospodujočih rodovin, naj se napišejo postave. Posestniki so se vdali in naročili arhontu Drakonu, naj zapiše postave. Toda Drakonove postave so bile tako ostre, da je ljudstvo rekalo : «Pisal jih je s krvjo. » Ljudstvo je bilo še bolj razljučeno nego poprej . 2. Solon. Vtem so Megarci vzeli Atencem otok Salamino . Večkrat so Atenci poskusili izgnat i sovražnika z otoka, a izpodletelo jim je vselej. Naposled s o sklenili s smrtjo kaznovati vsakogar, ki bi jim nasvetoval novo vojno proti Salamini . Takrat j e živel v Atenah Solon (pod. 27 .), mož iz Kodrovega rodu . Prepotoval je veliko sveta ter s e naučil dokaj koristnega. Kakor mnogi bojaželjni mladeniči tudi on ni mogel prebiti izgube Salamirte. Nekega dne je prišel na trg, se vedel kakor blazen in predaval pesem, s katero je zbrano množico navduševal za nov boj . Vneto ljudstvo je začelo iznova vojno in si osvojilo Salamino . Zato so Atenci tolikanj zaupali 594 . Solonu, da so ga l . 594. izvolil i Pod. 27. Solon . za arhonta in pooblastili, d a spiše nove postave. Najprej je Solon spravil zadolženo ljudstvo z bogatimi rodovi nami. Dal je nove milejše dolžne postave, po katerih je bilo prepovedano zasužnjevati dolžnike. Nato je državljane razvrstil p o dohodkih njih posestev na štiri razrede ter vsakemu razred u odmeril pravice in dolžnosti . Na čelu države jé obdržal deve t arhontov, ki so bili vsako leto izvoljeni izmed prvorazrednikov . Poleg njih je Solon postavil svetovalstvo, ki je štelo 400 svetovalcev ; v to 45 so se vsako leto volili možje samo iz prvih treh razredov . Vse važne stvari pa je odločevala narodna skupščina, obsegajoča vse atenske državljane, ki so smeli pri zborovanju govoriti ali kaj nasvetovati . Najvišje sodišče je bil areopag, ki je nadziral državljanov nravno vedenje. Solon je tudi skrbel za vzgojo atenske mladine. Mladeniči so se vadili v glasbi in čitali dela slavnih pesnikov . V gimnazijah so tekali, skakali, se borili ter metali disk in kopje, da bi se jim enakomerno izurilo telo in razbistril um. Prepovedal je obrekovati pokojnike in lenariti, roditeljem pa je naložil dolžnost, da so svoje otrok e učili rokodelstva. Pizistrat in njegova sinova . Klisten . Ko je Solon izdal svoje postave, je odpotoval in prišel tudi v Sarde (Sardis) k bogatemu lidijskemu kralju Krezu. V tem so se vneli v Atenah novi prepiri. Te je porabil bogati in slavohlepni Pizistrat (Pisistratus), da bi se priljubil narodu . Ranil je nekega dne samega sebe in se pripeljal na trg, trdeč, da so g a njegovi nasprotniki zvijačno napadli . Solon, ki se je bil takrat že vrnil domov, je spoznal zvijačo, narod pa je vendar sklenil, da varuj Pizistrata 50 s kiji oboroženih mož . To stražo je Pizistrat pomnoži l ter z njo zasedel Akropolo. Tako se je postavil 1. 560. za samo-560. vladarja ali tirana. Izgnali so ga sicer dvakrat, naposled pa se je vendar obdržal. Toda vso svojo oblast je uporabljal domovini n a korist : vladal je milo, pospeševal umetnosti in znanstva, krasil Aten e z lepimi stavbami in množil atensko brodovje. Po njegovi smrti (l . 527 .) je zavladal njegov ponosni sin Hipija (Hippias) in kot sovladar njegov brat Hiparh (Hipparchus). Tudi sinova sta bila izprva dobra vladarja, vendar sta marsikomu kratil a pravice. Nekoč je ukazal Hiparh plemeniti devici stopiti iz slovesneg a izprevoda, ki so ga Atenci priredili na čast boginji Ateni . Zato sta se njen brat Harmodij (Harmodius) in njegov prijatelj Aristogito n (Aristogiton) zarotila zoper oba samosilnika. Toda zarotniki so umorili samo Hiparha. Razljučeni Hipija je vladal odslej silno strogo , zato je mnogo imovitih rodovin ostavilo domovino, a s pomočj o Špartancev se jim je vendar posrečilo 1 . 510. izgnati samosilnika, 510 . ki je pobegnil k Perzijanom . 46 Sedaj so hoteli plemenitniki dobiti vso oblast, toda ustavil s e jim je Klisten (Clisthenes), ki je z novimi postavami ščitil ljudstv o proti vsakemu nasilstvu . Uvedel je ostracizem ali sodbo s čepinjami, da bi se nikdar kak državljan ne postavil za samosilnika. Narodna skupščina je imela namreč pravico, izobčiti iz države može, ki s o hlepeli po samovladi. Pri javnem zborovanju so napisali imena taki h mož na lončene tablice, in čigar ime je napisalo vsaj 6000 državljanov, je moral iz mesta ; vendar mu ta obsodba ni ukratila nit i časti niti imetja. V. Perzijske vojne. 1 . Perzijska kralja Kambiz in Darij . Po smrti kralja Cira, ki je ustanovil perzijsko kraljestvo, je zasedel prestol njegov sin Kambiz (Cambyses). Ta je gnal velik o vojsko v Egipet, premagal kralja Psametiha pri. Peluziju ter si osvojil deželo. Pred odhodom je ukazal skrivaj umoriti rodnega brat a Smerda, (Smerdis), da bi se v tem ne polastil prestola . Neki Medijan , ki je bil umorjencu močno podoben, se je oznanil za pravega Smerda in je sedel na prestol. Ko je došla Kambizu ta novica, se je napotil hitro domov, ali spotoma se je baje slučajno ranil z mečem in j e umrl 1. 522. Krivi Smerd je kraljeval le kratko. Prevara se je razkrila in perzijski velikaši so umorili sleparja ter postavili na prestol mladoletnega Darija, Histaspovega sina . Med to premeno so zgrabili podložni narodi za orožje, da bi s e otresli perzijskega jarma. Toda novi kralj je po krvavih bojih zadušil upor. Najdrznejši so bili uporni Babilonci . Kralj je dvajset mesece v oblegal mesto ; naposled se je perzijski vojskovodja Zopir (Zopyrus) žrtvoval za kralja. Odrezal si je nos in u4esa ter se je dal do krva vega bičati. Nato se je kakor ubežnik prikradel v mesto in rekel, da ga je razmesaril kruti Darij, ki se mu hoče sedaj osvetiti . Babilonci so mu izročili krdelce, ki je z njim, dogovorno z Darijem, večkrat premagal Perzijane. Nato so ga prevarani meščani postavili na čelo vsej vojski, in sedaj ni bilo težko izročiti mesta Perzijanom . Darij je zvestega vojvodo zelo častil ; večkrat je rekel : «Ljubši bi mi bil nepoškodovan Zopir nego dvajset mest, kakršno je Babilon . Darij (pod. 28.) se po pravici imenuje drugi ustanovitelj perzij skega kraljestva. Podložniki so ga častili kakor boga. Kdor se mu je približal, je padel pred njim na obraz. Stoloval je v Perzepoli, 47 kjer si je sezidal krasno palačo, ali pa v Suzah, v Ekbatanah ali v Babilonu. Varovala ga je telesna straža 10.000 vojakov nesmrtnikov in mnogo dostojanstvenikov v bleščeči opravi . Po gizdavem dvoru so se ravnali tudi velikaši , in skoro se je pomehkužil narod, ki je bil prej čil in krepak. Darij je razdelil svojo kraljevino na 2 0 dežel ali satrapij, katere so upravljali namestniki (satrapi). Satrapije so plačevale dvoru vsak o leto gotove davke in dajale razne pridelke. Trdne državne ceste s o se križale na prenočiščih in poštnih postajah in gradovi so varovali nevarne krajine. Toda dobro urejena kraljevina ni zadovoljila Darija . Hotel je imeti tudi evropske dežele. Zato je šel nad Scite, pastirske narode v nižavi ob severni obali Črneg a morja (pod. 29.). Preko Bospora je napravil most na ladjah in še l čezenj s silno vojsko. Ko je bil premagal Pod . 28 . Darij . grška pomorska mest a in traške narode, je dospel do Istra (dolenja Donava). Šel je tudi čez to reko, ki jo je dal premostiti z ladjami, in ukaza l glavarjem grških mest v Mali Aziji in Traciji stražiti most . 48 Med njimi je bil najimenitnejši Atenec Miltiad (Miltiades), ki je imel velika posestva na traškem Herzonezu . Toda Sciti se niso drznili bojevati z Darijem, ampak so se vedno dalje umikali v svoje pustinje. Ker je pa že pohajal žive ž perzijski vojski, se je Darij vrnil proti Istru. A preden je prišel do reke, so bili prihiteli scitski konjiki do levega brega in pregovarjali Grke, naj podero most in ugonobe kralja in njegovo vojsko. Prav tako jim je nasvetoval Miltiad, ali Histiej, miletski glavar, jih je pridobil za to, da se ohrani most . To je otelo Darija in perzijsko vojsko. Ker se je Miltiad bal kraljeve kazni, je pobegni l v Atene, Histiej pa je dobil za plačilo pokrajino ob reki Strimonu. Pod . 29. Scitski strelec . 2 . Vstaja Joncev . Aristagora . Histiej je ob Strimonu zgradil trdno mesto in si skoro pri rudaril veliko imetje, zato ga je nezaupni Darij pozval v Suze , rekoč, da mu bodi zvest prijatelj in svetovalec . Toda Histiej je kmalu spoznal, da je kraljev ujetnik, pozval je tedaj Aristagoro , svojega zeta in naslednika v Miletu, da izneveri Perzijanom malo azijske Grke, ki so bili večinoma Jonci. Toda preden se je vnel upor, je odpotoval Aristagora v Gre cijo, da izprosi v grških mestih pomoči . Špartanskemu kralj u Kleomenu (Cleomenes) je predložil na medeni tabli načrtano karto , toda kralj je odrekel vsako pomoč, ko je bil zvedel, da je v Suze tri mesece hoda. Jonec ga je hotel celo podkupiti ter mu je ponujal veliko 49 denarja. Kleomen je že omahoval, kar pristopi njegova mladoletna hčerka, rekoč : «Beži, tatek, da te tujec ne podkupi!» Nato j e Aristagora odpotoval v Atene. Atenci so mu dali dvajset, Eretrijci pa pet oboroženih ladij s pomagalci. In vendar jim je vse izpodletelo. Sicer so Jonci zasedli Sarde, kjer je bil namestnik kraljev brat Artaferen (Artaphernes), ter s o sežgali mesto (l. 500.). Ko so se pa umikali perzijski vojski, so 500. bili premagani, pravtako je bilo njih ladjevje pokončano blizu Milet a pri otoku Ladi (Lade). Nato so Perzijani zasedli Milet in ga razrušili. Tako se je končal upor in silneje nego prej so gospodovali Perzijani v grških mestih. Histieja pa, ki se je bil izneveril Dariju ter pridružil upornikom, je ujel Artaferen in g a dal pribiti na križ. Kako se je začudil Darij , zaslišavši, da sta se drznili dv e grški mesti pomagati njegovim upornim podložnikom! Tud i Hipija, pregnani tiran atenski, ki je takrat živel v Suzah, j e netil sovraštvo v srcu kraljevem ; vsak dan je moral sužnik pri obedu kralju zaklicati: ,« Gospod , spominjaj se Atencev!) Pod. 30 . Hoplit. 3. Darijevi vojni zoper Grke . Milti.ad . L. 492. je poslal Darij svojega zeta Mardonija (Mardonius) 492 , z ladjami in vojsko nad predrzne Grke . Toda strašen vihar j e razbil ob Atoškem rtiču brodovje, vojsko na kopnem pa so potolkl i traški narodi. Mardonij, ki je bil sam ranjen, se je vrnil nat o v Azijo. Preden je Darij začel novo vojno, je poslal glasnike v vs e grške države, da zahtevajo vode in prsti, znamenji pokoritve. Večina držav je storila grozečemu kralju po volji, Atenci pa so vrgli poslance v brezdno kakor na smrt obsojene zločince in Špartanci v vodnjak, zasmehljivo kličoč : «Tam doli si vzemite vode in prsti!» Kaspret, Zgodo-vina starega veka . 4 490 . L. 490. je odplulo 500 ladij pod poveljnikoma Datidom (~atis) in Artafernom preko Egejskega morja proti Evbeji . Osvojivši s i Eretrijo, so pristali Perzijani pod vodjo Hipija k atiški obali ter se utaborili na Maratonskem polju. Atenci so poslali brzoteka v Šparto prosit pomoči. A Špartanci so se izgovarjali, da pred ščipom ne smejo na vojno. Atenci so si torej pomagali sami. Oborožili so 10.000 hoplitov (pod. 30.) s šlemi, ščiti, oklepi in dolgimi kopji. Ta mala, a drzna četa je šla nad Perzijane pod vodstvom desetih vojvod, med katerimi je bil tudi Miltiad (pod. 31.), ki je nekdaj bežal pred osvetož'eljnim Darijem. Že je stala na boj pripravljena sovražniku nasproti, kar se ji pridruži 1000 Platejcev. Na povelje Miltiadovo so planili Grki urno na 100 .000 Perzijanov in pritisnili nanje tako hudo, da so zbežali proti brodovom. Tu se je vnel iznova hud boj, venda r se je Perzijanom posrečilo potegniti brodove v morje in z njimi zbežati. Perzijani so objadrali Sunijski rt, pričakujoč, da zaskočijo mesto brez brambe. Toda Miltiad se je po kratkem počitku na bojišču vrnil v mesto in zma govalci (pod. 32.) so bili že pri pravljeni na nov boj, preden so prijadrali Perzijani. Ti se niso Pod . 31 . Miltiad . drznili pristati, ampak so se vrnili v Azijo. Drugi dan so primahal i Spartanci, si ogledali bojišče in pohvalili junaške Atence, nato so se vrnili domov . Zmagovitega Miltiada so Atenci izredno častili, a le kratko j e užival njih naklonjenost. Izročili so mu 70 ladij, da bi kaznoval parske otočane, ker so se bili vdali Perzijanom. A to podjetje mu je izpodletelo, zato so ga obsodili na veliko globo . Malo potem je umrl slavni mož. 51 4. Kserksova vojna. Konec bojev. a) Aristid in. Temistoklej . Po Miltiadovi smrti sta bila Aristid (Aristides) in Temistoklej (Themistocles) (pod. 33.) najveljavnejša Atenca . Nesebični, domoljubni in pošteni Aristid je toli presegal vse someščane, da so g a sploh zvali ,,Pravičnega» . Temistoklej je bil kot deček vedoželje n in v učenju tako vnet, da so se mu čudili učitelji ko je dorastel, je bil hraber, oprezen in slavohlepen. Junaški se je bil v bitki maratonski, in ko so nato povsod slavili ime Miltiadovo, ni zahajal več v družbo svojih prijateljev; celo spati ni mogel po cele noči. Pod . 82 . Helenski vojaki . Ko so ga vprašali, kaj mu je, je dejal : .Miltiadova slava mi ne da spati.» Delal je zlasti na to, da bi bila njegova domovina tolik a in tako mogočna, da ne bi samo pobila Perzijanov, ki bodo gotovo prej ali slej prihrumeli še z večjo silo, ampak jim tudi izvila po morsko gospostvo . To je bilo moči doseči samo z velikim brodovjem . Raditega si je Temistoklej pridobil dovoljenje, da se z dohodk i lavrijskih rudnikov stešejo bojne ladje. Zvali so jih triere (troveslače), ker je imela ladja na obeh straneh po tri veslarske klopi . Obenem je predlagal, naj se utrde trije zalivi pri Pirejski vasi na pomorski in kopni strani. Aristid je pobijal te visoke naklepe, toda narod, ki ga je Temistoklej že pridobil zase, ga je obsodil p o ostracizmu, da je moral iti v tujino. Potem je Temistoklej brez ovir e izvršil svoje namere. 4* 52 b) Kserksova vojna . 485 . Po Darijevi smrti je zasedel I. 485. njegov sin _Kserhs (Xerxes) kraljevski prestol. Nabiral je po vsej svoji kraljevini ogromno vojsko in oboroževal velikanske ladje. Nato je dal napraviti preko Helesponta dva mostova na ladjah. Ko so ju pa divji valovi podrli, je ukazal srditi kralj pomoriti stavitelje in bičati nepokorno morje ter ukarjati s potopljenimi verigami. Ne dolgo nato so napravili druga nova mostova. Ko so se prvi dan prehod a zarana zasvetili prvi solnčn i žarki, je daroval Kserks i z zlate čaše bogu Solncu in jo potem zagnal v morje. Sedem dni in sedem noči so prihajal e azijske čete čez mostova v Evropo, po enem pehota i n konjica, po drugem tovorilke s pratežem. Na nekem polju s i je ogledalKserks svojo vojsko : štela je baje nad poldrugi milijon bojevalcev, ki pa s o bili prav tako različni po šega h in navadah kakor po nošnj i in orožju; nadalje nad 1200 velikih bojnih ladij, ki so ji m jih prepustili Feničani, Egipčani in maloazijski narodi . Ta ogromna sila se je po 480 . mikala l. 480. po Traciji in Macedoniji proti Grški. Podoba je bila, da se ji ne bo Pod . 33 . Temistoklej . moči ubraniti. Vzlic tej nevar nosti niso bili Grki edini ; nekateri so bili skoro nebrižni . Vendar j e Temistoklej še o pravem času pregovoril Špartance in njih peloponeške zaveznike, da so se zavezali v skupno obrambo z Atenci in drugimi Grki . e) Leonida . Iz Tesalije se je vila med Malijskim zalivom in goro Eto v Srednj o Grecijo tako ozka pot, da se na dveh krajih ni mogel ogniti vo z vozu. Blizu teh ožin, imenovanih pile> , t. j. vrata, so izvirali topli 53 vrelci, zato so zvali sotesko Termopile ali Topla vrata. Tu se je postavil špartanski kralj Leonida (Leonidas) s kopico Grkov in 300 Špartanci . Kako se je začudil Kserks, zvedevši, da hoče ta čet a ustaviti njegovo vojsko! Poslal je k Leonidi glasnika, naj mu izroč i orožje. «Pridi sam ponje!) mu je odgovovil junak . Ko se je ošaben Perzijan Grkom zagrozil, da je Perzijanov toliko, da bodo njih pšic e zatemnile solnce, je rekel neki Špartanec : «Tem bolje, bili se bomo vsaj v senci.» Štiri dni je stal tu Kserks, nadejaje se, da odidej o Grki. Peti dan pa je ukazal svojim vojakom iti proti soteski toda Grki so odbili napad za napadom. Dva dni so se bojevali, a niti za en korak niso mogli Perzijani naprej . Tu se jim je ponudil izdajica E,fialt (Ephialtes), ki je po noči privedel preko gorá čet e Grkom za hrbet. Zvedevši to, je Leonida odpustil večino svoji h vojakov, svoje Špartance in Tespijane, ki so dobrovoljno ostali pri njem, pa je odvedel iz soteske proti Perzijanom . Tu so se bili Heleni tako hrabro, da je dal Kserks svoje vojake naposled z bičem poditi proti soteski. Po junaškem boju se je zgrudil slavni Leonida i n grozen boj se je vnel za njegovo truplo. Ko so Grki zapazili, da jim stoje Perzijani tudi za hrbtom, so se umaknili v najožjo sotesko i n se branili tu, obkoljeni od obeh strani, dokler se ni zgrudil poslednji junak. Tam, kjer so umrli Leonida in njegovi junaški tovariši, s o postavili pozneje spomenik z napisom : Lacedemoncem naznani, popotnik, tu da ležim o mrtvi, ker velel tako je domovine ukaz . d) Salaminska pomorska bitka. V tem je stalo grško ladjevje, sestavljeno iz ladij posamezni h državic, blizu Artemizijskega rtiča . Vrhovnega poveljnika bi bilo voliti izmed Atencev, ki so oborožili največ ladij, toda vladohlepni Špartanci so zahtevali vodstvo zase, dasi so bili malo vešči brodarstvu . A Temistoklej je pregovoril Atence, da so se v korist domovine vdali Špartancem ; nato so izvolili špartanskega kralja Evribiada (Eurybiades) z a vrhovnega poveljnika. Tudi perzijsko ladjevje se je postavilo bliz u Artemizijskega rtiča, a poškodovali so ga nekaj hudi viharji, nekaj p a boji z grškimi ladjami. Ko pa je Grkom došla žalostna novica, d a si je Kserks osvojil Termopilsko sotesko, je odplulo njih brodovj e v Salaminski zaliv. Atenci so bili silno osupli . Delfsko proročišče jim je nasvetovalo, naj se branijo za lesenim zidovjem, in Temistoklej 54 je trdil, da meni Apolon ladjevje, ki bodi zavetje vsem stiskancem. In res so spravili Atenci žene in otroke na ladje ter jih izročili v varstvo pomorskim mestom peloponeškim . Ne dolgo potem so pridrli Perzijan i v Atene in zažgali zapuščeno mesto . V tem je tudi perzijsko ladjevj e priplulo k Salaminskemu zalivu. Ko so Grki ugledali morje s perzijskimi jadri pokrito, jim je upadlo srce. Poveljniki posameznih oddelkov so se hoteli vrniti domov, da ubranijo ožjo svojo domovino . Da bi ostali Grki stanovitni in da bi se bili s Perzijani, je poskusil drzni Temistoklej nekaj zelo nevarnega in obupnega. Poslal je namreč h Kserksu zvestega sužnika, da mu sporoči : «Grki se menijo razkropiti ; če jih obkoliš, ne uteče ti nihče .) Nato je ukazal kralj na obeh straneh z ladjami zapreti zaliv . Tako so bili obkoljeni Grki dne 480 . 20. septembra 1. 480. prisiljeni, ostati do bitke pri Salamini, kjer so dvakrat večje ladjevje sijajno premagali. Na visoki skali sedeč, je gledal Kserks svoje vojake ; ko pa je videl, kako se pogreza ladja, za ladjo, je trgal od jeze obleko raz sebe . Temistoklej je predlagal Grkom, naj odjadrajo v Helespont i n podero mostova, toda Aristid, ki se je bil vrnil iz pregnanstva, s e je temu uprl, rekoč : «Še en most mu rajši naredimo, da brž ko mogoče pobegne iz dežele.) Drugi so pritrdili Aristidu. Nato je poslal Temistoklej sla h Kserksu, da mu sporoči : « Temistoklej brani Helenom podreti mostova, hiti tedaj nazaj v Azijo!) Te besede so kralja tako splašile, da je sklenil vrniti se v Azijo. Mardoniju je zapovedal, naj ostane s 300 .000 možmi na Grškem, on sam pa je šel z ostalo vojsko domov po isti poti, po kateri je prišel. Ko je dospela vojska brez reda do Helesponta, tedaj so bili že viharji podrli mostova, in vojska se je morala na ladjah prepeljati v Azijo . e) Platejska bitka . Ko je bil Mardonij prezimil v Tesaliji, je predlagal spomlad i 479. 1. 479 . Atencem zvezo, da bi jih ločil od drugih Grkov . Toda Atenci so mu odgovorili po nasvetu Aristidovem : «Dokler se solnce ne umakne s svojega tira, ne zvežemo se s Kserksom, temveč postavil i se mu bomo moško, nadejaje se pomoči od bogov in herojev, kateri h svetišča je požgal kralj hudobnež.) Na te pogumne besede je gnal Mardonij svojo vojsko proti Atenam. Zopet so ostavili hudo izkušani meščani mesto in Perzijani so drugič zažgali hiše, postavljene za silo. Nato se je umaknil Mardonij v Beocijo in se je utaboril blizu Fiate]. Toda špartanski kralj Pavzana (Pausanias) je privedel vojsko 55 preko Istma in jo združil z atensko, ki jo je vodil Aristid . *Pri Platejah so Grki sijajno zmagali. Mardonij sam je bil ubit in njegova vojska se je razpršila na vse strani . Prav tisti dan sta Špartanec Leotihid (Leotychides) in Atenec Ksantip (Xanthippus) z grškim brodovjem pri rtu Mikalskem (Mycale), nasproti otoku Samu, užugala ostalo perzijsko ladjevje . f) Atenska ;vodstva . Ko so bili Grki junaško potolkli premnožico perzijsko, s o Atenci zopet sezidali podrte hiše, ogradili po nasvetu Temistoklejeve m mesto z visokim obzidjem in dobro utrdili luko Pirejsko . Špartanci , in drugi zavidni Grki bi jim bili radi branili obzidati mesto, toda izpodletelo jim je. Moški in ženske, otroci in starčki, vse je šlo n a delo, in skoro so dogradili mestno obzidje . V tem so se dalje vojskovali s Perzijani . Grško brodovje j e vodil špartanski kralj Pavzanija, atenskim ladjam pa sta zapovedo vala Aristid in Cimon (Cimon), Miltiadov sin. Pavzanija je oblegal Bizantij (Byzantium),' eden zadnjih branikov perzijskega gospostv a v Evropi, in si ga osvojil. A temu slavohlepnemu kralju odslej ni več prijala špartanska preprostost ; živel, nosil in vedel se je l e perzijski in je tako pohujševal svoje rojake . Ceh') s Perzijani se j e skrivši zavezal, nadejaje se, da bo z njih pomočjo zavladal Grkom . Ker je pa s svojo ošabnostjo žalil Grke, so ti izročili vodstvo brodovj a Atencem, in Aristid je skoro vse otoke in pomorska mesta združil pod vodstvom atenskim (l. 476 .). Sčasoma je število zaveznikov naraslo 476 . do 300, ki so ali dajali ladje ali pa plačevali primerno vsoto v zavezno blagajno, ki je bila shranjena na Belskem otoku . Razsrjeni Špartanci so pozvali kralja domov in se niso več udeležili vojne. A ker Pavzanija tudi sedaj ni hotel razdreti svoj e zveze s Perzijani, so efori, ki so bili obveščeni o vsem, ukazali zapreti ga v ječo. Nato je zbežal v svetišče boginje Atene, meneč, da bo tu na varnem, zakaj iz svetišča niso smeli nikogar siloma spraviti. Toda Špartanci so zazidali vrata, in izdajalski kralj je umrl od gladu . g) Temistoklejeva poslednja usoda . Tudi Temistoklej je umrl malo slavno . Sicer so ga proslavljali kot rešitelja Grške, toda vedel se je tako samosvestno, da so m u Atenci njegovo ošabnost vzeli za zlo ter ga po čepinskem sodišč u obsodili v pregnanstvo. Ko se je mudil v Argih, so ga zatožili 56 Špartanci, da je sporazumno s Pavzanijo koval izdajalske naklepe. Prišli so atenski biriči, da ga primejo. Kakor Atenci so ga preganjali tudi Špartanci . Nikjer v Greciji mu ni bilo varnega zavetja , zato se je napotil k perzijskemu kralju Artakserksu (Artaxerxes) , Kserksovemu nasledniku, ki ga je gostoljubno sprejel in preskrbe l z obilimi dohodki. Nekoliko let potem je začel kralj novo vojno zoper Grke in zahteval od Temistokleja podpore . Ali ta se je baje otroval, da mu ni bilo treba izdati domovine. Malo let prej je sklenil pravični Aristid svoje dolgo in prečastno življenje. Vsako službo je opravljal tako nesebično, da ni po smrti zapustil imetja . Država je plačala pogrebščino in dala doto njegovim hčeram. h) Konec perzijskih bojev. Poslednje boje je bojeval s Perzijani Cimon, po Aristidovi 466. smrti najveljavnejši mož v Atenah. L. 466. je v dvojni bitki ob reki Evrimedontu (Eurymedon) v Mali Aziji potolkel brodovje in perzijsko vojsko na kopnem . Kot starček je šel še enkrat nad Perzijane, k i so imeli otok Ciper v svoji oblasti, in je oblegal mesto Citij (Citium). Ali tu je dohitela junaka smrt 1. 449. Njegovi podpoveljniki so zakrili vojski smrt ter premagali Perzijane na kopnem in na morj u 449 . pri mestu Salamini. To leto (449.) so minile perzijske vojne. Grška mesta v Mali Aziji so bila svobodna in perzijske ladje niso ve č priplule v Egejsko morje . Po teh zmagah so dospele Atene do vrhunca svoje moči. Atenci so ravnali s svojimi zavezniki kakor s podložniki ter jim tudi po končani perzijski vojni nakladali vsako leto visoke davke . Veliki pomorski državi atenski je bila enakovrstna zveza onih celinskih držav, ki jih je vodila Šparta. VI . Periklej . 1. Periklej državnik. Po Limonovi smrti je ravnal Periklej (Pericles) (pod. 34.), sin slavnega Ksantipa, zmagalca pri Mikalskem rtu, državno krmil o atensko. Priroda ga je bogato obdarila na duši in na telesu ; povse m izobražen, je bil tudi blagega srca . Bil je hraber vojak in sprete n vojskovodja, toda največjo zaslugo si je pridobil za domovino kot 57 državnik . S prepričevalno besedo je vodil po svoji volji narod atenski . Strele in grom mu lete iz grla, so rekali njegovi rojaki in g a sploh zvali , ga je zavrnil zmagovalec ponosno : .Tudi jaz, da sem Parmenion.> Nato je krenil Aleksander proti jugu k obali Sredozemskega morja . Vsa pomorska mesta so se mu vdala, samo Tir (Tyrus), mesto na skalovitem otoku, se mu je trdovratno ustavljal . Toda Aleksander je dal s kopnega do otoka nasuti širok nasip in mesto okleniti z brodovi. Po sedemmesečnem obleganju ga je naskokoma vzel in razrušil. Odtod je šel preko Palestine v Egipet . Brez boja so se mu vdali Egipčani in so ga radostno pozdravili ko t rešitelja izpod perzijskega jarma. V kaj priležnem kraju je zgradil 73 mesto Aleksandrijo (Alexandria), ki je skoro postalo središče svetovn e trgovine in grške učenosti. Potem je odpotoval k Amonovemu svetišč u v prijetni zelenici Sivi, kjer so svečeniki pozdravili zmagonosnega kralja za sina Amonovega. e) Bitka pri Gavgameli in Arbeli in vojna v vzhodnih deželah perzijske kraljevine. V tem je nabral Darij drugo veliko vojsko in jo postavil v ravnini med Gavgamelami in Arbelami, blizu nekdanjega slavnega mest a Ninive. Aleksander je drzno prebredel Evfrat in deročo Tigrido te r meseca oktobra l. 331. zadel na Perzijane. Macedonski vojskovodje, 331. osupli radi velike sile sovražnikov, so nasvetovali svojemu kralju , naj po noči udari nanje. A Aleksander jim je rekel ponosno: «Ne, zmage nočem ukrasti », in je mirno zaspal . Drugo jutro ga je Parmenion zbudil in rekel zavzet : «Spiš, kakor da si že zmagal. » Nasmehoma je odgovoril Aleksander : «Ali ne misliš, da smo že zmagali, ker se nam ni treba dreviti za Darijem ?!» Perzijani so bili tako pobiti, da je ta poboj odločil usodo perzijske države. Ko je bežal Darij v vzhodne dežele, si je Aleksander osvojil stara kraljevska mesta Babilon, Suze in Perzepolo z neizmernimi zakladi. Nato se je Aleksander napotil proti. Ilvalinskemu morju, kamor je bil pobegnil brezupni kralj . Bes (Bessus), eden njegovih namestnikov, ga je ujel in uklenjenega odvedel s seboj . Aleksander je hitel za izdajico, ali ta je ostavil voz, na katerem je ležal smrtno ranjeni kralj . Darij je ravno izdihnil, ko je prijezdil Aleksander . V srce ginjen, je pokri l s plaščem mrtvo truplo in ga dal v Perzepoli slovesno pokopati . Skoro potem je Aleksander ujel morilca in ga obsodil na smrt . Z Darijevo smrtjo še ni prestala vojna . Silno težavno si je Aleksander prisvojil severovzhodne dežele perzijske ter dospel d o Jaksarta (Jaxartes) . Čudovito drzno so se povzpeli vojaki, posnemaj e kraljevo neustrašenost, na obzidje gorskih trdnjav v Baktriji i n Sogdiani, ki jih ne more nihče vzeti, kakor se je menilo. V eni teh trdnjav je Aleksander ujel kraljično Roksano (Roxane), s katero se je pozneje poročil . 3. Aleksander, kralj perzijski. Aleksander je dajal imenitne službe in dostojanstva odlični m Perzijanom, da bi mu bili trajno vdani ; on sam se je nosil po perzijski šegi in živel po perzijskih navadah . Mnogo mladih 74 Perzijanov je pozval na svoj dvor, da bi se naučili grškega jezik a in se izurili v macedonskem vojništvu . Od svojih Macedoncev j e zahteval, da bi po jutrovski šegi poklekali pred njim. To je vzbudil o toliko nejevoljo, da so cel?) njegovi bližnjiki osnovali zaroto . Toda prišla je na dan in zarotniki so bili ostro kaznovani ; cel?) Parmenion in njegov mladoletni sin Pilata (Philotas) sta bila kot zarotnika obsojena na smrt. Togotni kralj je usmrtil tudi Klita, svojega rešitelja . Laskavci so pri gostbi neizmerno proslavljali dela Aleksandrova ; edini Klit je oporekal, češ, da ga presega Filip, oče njegov. Kralj se je silno razljutil . Vsi so se tresli za Klita ter ga odvedli iz sobe . Ali Klit je zopet vstopil in ponovil prejšnje svoje trditve . Nato je planil gnevni Aleksander pokoncu, izdrl stražarju kopje iz rok i n prebodel moža, ki mu je nekoč otel življenje . Toliko, da je to storil, se je kralj zavedel in se ves v bolečinah nagnil nad mrliča . Zaprl se je v svoj šator in plakal ves skesan več dni za svojim prijateljem, ne hoteč pokusiti niti jedil, niti pijače . 4. Aleksander gre v Indijo. Konec pomladi I. 327. se je Aleksander napotil s 100.000 vojščaki v Indijo. Prebivalci te rodovite in gosto obljudene dežele so se strogo ločili v razne stanove ali kaste, izmed katerih so bil i najbolj spoštovani svečeniki, bramani . Indijcem je gospodovalo več kraljev, ki so se često bojevali med seboj . Ko je Aleksander prebrede l Ind (Indus), je naletel ob Hidaspu (Hydaspes), pritoku Indovem, n a veliko vojsko kralja Pora (Porus), v kateri je bilo 300 slonov. Po obupnem boju je zapodil vso vojsko v beg, samo stari kralj Por, jezdeč belega slona, je ostal še na bojišču. Naposled se je moral tudi on vdati. Ko so ga privedli pred Aleksandra in ga vprašali , kako se ravnaj z njim, je odgovoril : «Kraljevski!» Aleksander mu je vrnil kraljestvo, samo priznati je moral macedonsko oblast . Aleksander je šel preko Hidaspa proti vzhodu ter je hotel prodreti v Gangovo dolino ; toda njegovi vojščaki so bili nejevoljni in niso hoteli dalje. Naveličali so se brezkončnih bojev ter hlepel i po domovini in potrebnem pokoju. Videč, da je njih sklep neomahljiv, je sklenil Aleksander vrniti se domov. Nepopisno je bilo veselje vojščakov. Del vojske se je ukrcal pod vodstvom spretnega admirala Nearha (Nearchus) na ladje in je brodil po Hidaspu in Ind u v Indijsko morje in ob obali v Perzijski zaliv. Drugi del pa je šel 75 po kopnem proti jugu in potem preko Gedrozijske puščave domov . Več tisoč vojščakov je' pomrlo v razbeljeni peščenini. Voljno in velikodušno je trpel vse nadloge s svojimi junaki. Ko je vojak prinese l nekoč malo vode v šlemu, jo je izlil kralj v pesek, rekoč : «Zame je je preveč, za vse pa premalo . , 5. Aleksandrova smrt in usoda njegove države. Prišedši v Suze je odslovil stare vojščake in jih z bogatim i darili poslal v domovino. Njegov nemirni duh se je bavil z novimi podjetji. Toda mnogi napori so mu oslabili zdravje in v Babilonu ga je popadla huda mrzlica in upa ni bilo, da kdaj okreva . Ob njegovi postelji so se zbrali prežalostni poveljniki . Perdiki (Perdiccas) , enemu izmed njih, je izročil svoj pečatni prstan ; ko so ga vprašali, kdo bodi njegov naslednik, je odgovoril : «Najvrednejši!) Umrl j e l. 323. v 33. letu svoje dobe. Njegovo truplo so v Aleksandriji v 323 . Egiptu slovesno pokopali. Po Aleksandrovi smrti so se uprle grške države, sosebno Atene , da bi si priborile nekdanjo svobodo, toda ukrotil jih je Antipater (Antipater), macedonski državni upravnik. Demosten, nespravljivi nasprotnik tujega gospostva, je bil obsojen na smrt in je pobegnil na otok Kalavrijo pred polotokom Argolidskim, iščoč zavetja v Pozejdonovem svetišču. Ko so zasledovalci obkolili tempelj, je izsrkal strup, ki ga je nosil v pisalu. Pred Pozejdonovim žrtvenikom se j e zgrudil na tla in umrl. Država Aleksandrova je razpadla radi zavednosti in vladoželjnosti njegovih vojskovodij, ki so se vedno prepirali . Po dolgotrajnih bojih so se razvile iz nje tri države : Macedonija z Gredjo, Sirija in Egipet. V prvi so vladali kralji iz raznih rodovin, v Siriji Selevkidi , v Egiptu Ptolomejci. Naposled so vse te države podjarmili Rimljani. C. Zgodovina Rimljanov. Apeninski polotok. _Apeninski ali Italjski polotok se razprostira v jugovzhodni smeri v Sredozemsko morje . Na severu ga oklepajo Alpe, na vzhodu Jadransko, na zapade Ligursko in Tirensko morje, na jugu ga cep i Tarentski zaliv na dva polotoka . „Glavno gorovje italjsko je Apenin, ki se cepi od Alp in razprostira skoro po vsem polotoku . Na zapadni strani tega gorovja so široke ravnine, po katerih teko imenitn e reke, kakor Aren (Arnus), Tibera (Tiberis), Lira (Liris), Volturen (Volturnus) in Silar (Silarus). Zapadno obrežje ima več prostornih pristanišč nego vzhodno . Podnebje v Italiji je milo, zemljo namakaj o reke ; kdor pridno obdeluje polje, pridela obilo žita, vendar v stari h časih mnogobrojnim prebivalcem ni zadostovalo to, kar je rodil a domača zemlja, temveč so uvažali žito iz «žitnic> Sicilije in Egipta . Polotok so delili na Gorenjo, Srednjo in Dolenjo Italijo. Gorenja Italija je obsegala svet od Alp do Apenina, rečice Makre (Macra) in Rubikona (gubico) . Največja reka je Pad (Padus), v katerega teče n a levi Ticin (ricinus), na desni pa Trebija (Trebia); druga imenitna reka je Adiža (Athesis). Gorenja Italija je obsegala tri pokrajine : 1.) Ligurijo (Liguria) ob Ligurskem zalivu z mestom Genovo (Gonila) ; 2.) Galijo cisalpino, ki io je delil Pad v Galijo cispadano in Ga lijo transpaclano. Tu so stala mesta : Verona, Mediolan (Medio lanum), Vel-cele (Vercellae), Mutina (Modena); 3.) Venecijo (Venetia) z deželo Karnov in Istrijanov. Tu so slula mesta : Patavij (Patavium), Akvileja (Aquileia, Oglej), Tergest (Tergeste, Trst) in Pola (Pulj). Srednja Italija je segala do rečic Silara (Silarus) in Frenta (Frento) ter je imela te-le pokrajine : 1.) Etrurijo (Etruria), deželo Etruščanov, ob reki Arnu (Arnus) ; na vzhodu in jugu jo je oklepala Tibera . Imenitna mesta so bila : Kluzij (Clusium), Tarkviniji (Tarquinii) in Veji (Vei) ; 2.) Ladjo (Latium) z Albansko goro in Pomptinskim barjem. Od morja pet ur hoda je stal ob Tiberi Rim na 77 sedmih gričih: na Palatinu, Kapitolinu, Celiju, Aventinu, Eskvilinu, Viminalu in Kvirinalu. Ostija (Ostia) je bila njegovo pristanišče. Druga mesta so bila : Alba longa, Ardeja (Ardea) in Lavinij (Laviniurn) ; 3.) Kampanijo (Campania) z vulkanom Vezuvom in reko Vulturnom (Vulturnus) ; sloveča mesta so bila : Kapua (Capua), Nola, Neapol (Neapolis), Herkulanej (Herculaneum), Pompeji (Pompei) in Stabije (Stabiae) ; 4.) Umbrijo z rečico Metavrom (Metaurus) in mesto m Sentinom (Sentinurn) ; 5.) Picen (Picenum) z Ankono (Ancona), i n 6.) Samnijo (Samnium), deželo Samničanov in Sabincev, z mesto m .Beneventom (Beneventum) . Dolenja Italija, zaradi mnogih grških naselbin tudi Velika Grecija imenovana, je obsegala : I.) Apulijo (Apulia) z Avskulom (Ausculum) in Danami (Cannae) tik rečice Avfida (Aufidus, Ofanto) ; 2.) Kalabrijo (Calabria) z Brundizijem (Brundisium), najimenitnejšim pristaniščem ob Jadranskem morju, in Tarentom (Tarentum) ; 3 .) Lukanijo (Lucania) s Heraklejo (Heraklea), in 4.) deželo Brutijcev (Bruttii) s Sibarido (Sybaris) in .Turiji (Thurii) . Med otokije bila Sicilija najimenitnejša . Od Italije jo loči .Fretum Siculum> (morska ožina Mesinska), kjer sta bili baje strašni Sed a in Haribda. Na vzhodni obali se dviga Etna (Aetna) . Sloveča mesta so bila: Mesana (Messana), Sirakuze (Syracusae), Agrigent (Agrigentum), Panorem (Panormus, Palermo) in Mile (Mylae). Na zapadu Sicilije so Egatski (ins. Aegates), na severovzhodu pa Liparski (Li- parae) otoki . Rimski kralji. l . Romul. O početku in prvih zgodbah rimskega naroda nam poroča nastopna pravljica : Ko so Grki razrušili Trojo, je pobegnil junak Enej s kopo Trojancev in prišel po večletnem potovanju in mnogih nezgodah v Lacijo, kjer je kraljeval Latin. Ta ga je prijazno sprejel in mu dal svojo hčer Lavinijo za ženo. Njegov sin Askanij (Ascanius) je zgradil Albo longo (Alba longa), kjer so kraljevali mnoga let a njegovi zadedi. Proka (Procas), eden teh kraljev, je imel dva sina : Numitorja (Numitor) in Amulija (Amulius). Ta je pahnil svojega starejšega brata s prestola in spravil njegovo hčer Rejo Silvijo (Rhea Silvia) k vestalkam, ki so služile boginji Vesti . Toda bog Mart jo je skrivši izvolil za ženo in porodila mu je dvojčka Romula (R,omulus) in Rema (Remus). Prestrašeni Amulij je ukazal mater živo 78 pokopati, dvojčka pa potopiti v Tiberi. Ali bila je ravno povodenj, in ko je bila voda utekla, je obtičala košara z dečkoma pod smokvo n a suhem. Zapuščena dvojčka je dojila volkulja, dokler ju ni našel pastir Favstul (Faustulus) in odnesel domov svoji ženi . Tu sta dorasla krepka in čvrsta mladeniča. Ko sta nekoč na čelu svojih tovarišev plenila po okolici, so ujeli Rema in ga privedli pred Numitorja. Ta se je čudil ličnemu in plemenitemu vedenju jetnikovemu, ga vprašal po rodu in zvedel, da sta Romul in Rem njegova vnuka . Nato jima je razodel zločinstvo Amulijevo, in brata sta sklenila kaznovati morilca. S četo pastirjev sta pridrla v Albo longo, ubila Amulija i n posadila Numitorja na prestol . Hvaležni Numitor je dovolil bratom a sezidati mesto na Palatinskem griču, kjer sta bila vzrasla . 753 . Tukaj sta l. 753. ustanovila mesto Rim. Toda nista se mogla pogoditi, po kom naj bi se mesto zvalo ; zategadelj sta sklenila poizvedet i voljo bogov po ptičjem letu. Rem je prvi ugledal šest jastrebov, malo potem Romul dvanajst. Zato se je med bratoma vnel prepir , v katerem je zmagal Romul ; in mesto se je zvalo po njem Rim (Roma). Ves razljučen je skočil Rem, zasmehujoč svojega brata, če z nizki zid, in zato ga je umoril Romul. Da se pomnoži število podložnikov, je oklical Romul mesto z a azil, to je zavetišče preganjanim nesrečnikom in izgnanim zločincem. Tako se je v Rimu nabralo mnogo moških, toda niso imeli žensk , zakaj sosedje so branili svojim hčeram, da bi se možile s takimi možmi. Romul si je pomogel zvijačno in siloma. Ob vznožju Pala tinskega griča je priredil veliko svečanost in povabil nanjo sosede. Prišlo je mnogo radovednega ljudstva, sosebno Sabincev z ženam i in otroki. Ko so prav zvesto gledali bojne igre, so planili rimski mla deniči Da gledalce; vsak je zgrabil po eno deklico in jo odnesel domov. Prestrašeni roditelji so pobegnili, tožeč na ves glas, da s o se Rimljani pregrešili zoper gostoljubje . Da se osvetijo, so Sabinci pridrli pod kraljem Titom Tatijem (Titus Tatius) pod Kapitol. Tukaj se je vnel krvav boj. Kar planejo ugrabljene žene med bojevalce in milo prosijo, naj se sklene mir . Sabinci so se naselili na Kvirinalskem griču in združili z Rimljan i v eno državo, ki sta ji kraljevala obenem Romul in Tit Tacij. Romul je osnoval iz sto starih meščanov svet ali senat, v katerega je izbral zdaj še sto Sabincev . Pozneje se je pomnožilo število članov na tristo. Senatorji, «patres» zvani, so nosili v znamenje svoje časti rdeče čevlje in togo (plašč), s škrlatom obrobljeno . 79 Po smrti Tita Tacija je kraljeval Romul zopet sam . Ko je nekoč pregledoval vojsko na Martovem polju v ravnici med Kapitolinskim in Kvirinalskim gričem in Tibero, je vstal velik vihar in bog Mart ga je na gorečem vozu odpeljal v nebo . Odslej so ga častili kot boga Kvirina (Quirinus). 2. Numa Pompilij . Narod je zdaj izvolil miroljubnega in pobožnega Sabinca Numo Pompilija (Huma Pompilius) za kralja, ki je uredil bogočastje . Najvišji bogovi so bili Jupiter, bog neba in zemlje, bojni bog Mart (Mars) in Kvirin (Quirinus) . Pozneje so častili Rimljani iste bogov e kakor Grki, toda dajali so jim druga imena. Značilna je bila pri Rimljanih častitev dvoobraznega Jana (Janus), boga vsega početka in konca ; s postarnim obrazom je zrl v prošlost, z mladostnim p a v bodočnost. Vrata njegovega svetišča so bila ob vojni odprta, da mu je lahko vsakdo daroval. Vsaka hiša v Rimu je imela svoje bogove varuhe, penáte, celo vsak Rimljan svojega duha zaščitnika, genija. Med vsemi svečeniki so bili najimenitnejši «pontifices», ki jim je načeloval « pontifex maximus» . Avguri so poizvedovali voljo bogov iz ptičjega leta. Vestalke, svečenice Veste, boginje domačega ognjišča, so pazile, da ni nikdar ugasnil sveti ogenj v Vestinem svetišču . 3. Tul Hostilij. Za miroljubnim Numo je zavladal bojeviti Rimljan Tul Hostilij (Tullus Hostilius), ki je začel vojno z Albo longo, z materinskim mestom Rima. Stala je že vojska proti vojski, kar predlaga albanski poveljni k Metij Fufecij (Mettius Fufetius) Tulu, naj ne določi bitka, ampa k posamni bojevalci, čigava bo zmaga. Tul je pritrdil. Slučajno so bili v obeh vojskah trojčki, v rimski Horaciji, v albanski Kuriaciji. Tem se je naročilo, naj z orožjem razločijo med obema strankama. Tisti narod, čigar bojevalci zmagajo, bo gospodoval drugemu. Šest mladeničev je nastopilo med obe vojski, ki sta težkega srca priča kovali razsodbe . Takoj v početku borbe sta se zgrudila dva Rimljana mrtva na tla, a tretji je bil nepoškodovan vsi trije Albanci pa s o bili ranjeni. Horacij se je zagnal v beg, češ, da mu bodo Albanc i sledili, kolikor jim bodo dopuščale rane. Za nekoliko časa se je obrnil, planil na Kuriacija, ki mu je bil najbližji, in ga usmrtil . Nato se je lotil drugega in tretjega ter pobil oba . Zdaj so se Albanci pokorili. Rimljanom. Vojski sta odšli domov . Na čelu rimske je po nosno korakal zmagovalec z bojno opravo ubitih sovražnikov . Pri mestnih vratih je srečal sestro, ki je bila zaročena z enim Kuriaeijem. Ko je videla na bratovih ramah svojega zaročenca vojn i plašč, ki ga je bila sama spletla, je jela razpletenih las plakat i in kleti morilca. Razljučeni Horaci] pa je prebodel sestro i n vzkliknil: « Tako bodi vsaki Rimljanki, ki plaka za sovražnikom ! Horacij je bil obsojen na smrt, toda oče njegov, ki je v enem dnev u izgubil dva sina in hčer, mu je izprosil pomilostitev . Ne dolgo potem se je hotel Metij Fufecij iznebiti rimskega. gospostva, a to se mu ni posrečilo . Rimski kralj je dal izdajico razkosati, Albo longo pa razrušiti. Prebivalce je odvedel v Rim i n jih naselil na Celijskem griču, kjer so se združili z Rimljani . 4. Ank Narcij. Tudi četrti kralj Ank Marci] (Ancus Martius), rodom Sabinec , se je vojskoval srečno z latinskimi mesti ter je njih prebivalc e preselil v Rim na Aventinski grič. Zvali so se plebejci; bili so poseben stan, ki se je ostro ločil od starih državljanov ali patricijev. Dasi so plačevali davke, vendar niso imeli nobenih državljanskih pravic in tudi na vojsko niso izprva hodili. Za Anka Marcija se je preselil v Rim Etruščan Lucij Tarkvinij (Lueius Tarquinius). Spotoma je priletel orel, snel mu klobuk z glave, vzletel kvišku z njim in g a osuplemu popotniku zopet posadil na glavo . Tanakvila, žena njegova, ki je umela razlagati božja znamenja, mu je prorokovala, da g a čaka v Rimu velika čast. V Rimu so modrega in precej bogateg a Tarkvinija visoko čislali in po kraljevi smrti izvolili za kralja . 5. Tarkvinij Prisk. Tarkvinij Prisk (Tarquinius Priscus) je bil izvrsten vladar. Da bi se v mestu osušili nizko ležeči kraji, je izkopal podzemeljske kanal e (kloake) (pod 43.), ustanovil Veliki trg (forum) (pod 44 .) in ogradil tekališče circus maximus ; na Kapitolskem griču, kjer je stal grad, je jel zidati Jupitrov tempelj. Sinovi Anka Marcija, hlepeč po kraljevem prestolu, so ga dali umoriti, toda narod ni izvolil z a kralja nobenega izmed zločincev, ampak umorjenčevega zeta Servija Tulija. 81 6. Servij Tulij. Servij Tulij (Servius Tullius) si je pridobil za državo zaslugo , da je uvrstil tudi plebejce v rimsko vojsko . Priklopil je mestu še dva griča, Viminal in Eskvilin, da se je raztezalo po sedmih gričih . Umoril ga je njegov vladohlepni zet Tarkvinij, sin prejšnjega kralja, ter se krivično polastil prestola. 7. Tarkvinij Superb. Tarkvinij Superb (Tarquinius Superbus) je bil svojevoljen vladar . Mnogo blagih Rimljanov, ki so se upirali njegovemu samosilstvu, j e dal umoriti. Njegov sestrič Lucij Junij Brut (L. Junius Brutus) se je rešil, da se je delal bedastega . Kralj je nakladal narodu visok e davke. Trdosrčneža, okoli katereg a —, ,-so bili vedno telesni stražarji, s o nazivali s priimkom «superbus» , 111 11I ' 1( l MN t. j. ošabnež. Utrdivši svoje gospostvo, je menil, da bo mirno vladal, toda nenavadne sanje in roki s o ga neprestano plašili. Zato je poslal svoja sinova v Delfe, vprašat >ll proročišče, kakšno bodočnost s o jl mu naklonili bogovi . Spremljal 1,1)11RT ju je Lucij Junij Brut. Ko sta kraljeviča opravila naročilo očetovo, sta vprašala proročišče, kd o bo očetov naslednik na rimske m prestolu. Odgovorilo jim je : Kdor Nato so se poslanci pridružili bojevalce m ter ubili nekega galskega četovodjo . Razljučeni Bren je vstavil Kluzij in šel naravnost nad Rim. Ob rečici Aliji (Allia) je udaril na Rimljane in jih popolnoma pobil (I. 386.) . Potem so pridrli Galci v zapuščeno mesto. Na Velikem trgu (forum) je sedelo v službeni obleki osemdeset starih senatorjev, k i so hoteli rajši umreti nego prebiti nesrečo svoje domovine . Galci so planili nanje, jih pomorili, poplenili mesto in ga potem zažgali . En del pobite vojske se je umaknil na Kapitolij, ki so ga oblegal i Galci. Lepo je svetil mesec, ko so nekateri predrzni Galci splezal i po skalah na grad, meneč, da so že dospeli v trdnjavo ; zakaj nikjer ni bilo stražarja, noben pes ni zalajal. Kar zagagajo v Junoninem svetišču goske in zbude senatorja M. Manlija (M. Manlius). Ta je zdajci prihitel in treščil preko strme skale prvega Galca tako silno , da je podrl svoje tovariše, po vrsti plezajoče na grad, in jih pahnil v nižino. Tako je bil otet Kapitolij, ali ker je obsedancem poše l živež, so morali prositi miru in odhajajočim sovražnikom plačat i tisoč funtov zlata. Ko so na trgu tehtali zlato, so se pritoževali Rimljani, češ, da imajo Galci krive uteži . Nato je vrgel Ijuti Bren svoj meč na uteži, grozeč : « Gorje premagancem!) V tem hipu j e baje prihitel diktator .Mamil, ki je bil zbral v Vejih razkropljen e čete, in zapodil Galce v beg . Osvobojeno je bilo mesto, toda bilo j e pusto pogorišče . Zato se je hotelo obubožano ljudstvo preseliti v prazne Veje, a Kamil je pregovoril rojake, da so ostali na mest u stare slave. Zaradi te zasluge so ga nazvali drugega ustanovitelja Rima. Mesto je bilo le za silo popravljeno, ko so se iznova vneli star i prepiri. Pogumna ljudska tribuna K. Licinij Stolon (C. Licinius Stalo) in L. Sekstij Lateran (L. Sextius Lateranus) sta se kar najodločnej e potezala za plebejce . Toda šele potem, ko je osemdesetletni Kami l 366. opominjal k slogi, so l. 366. patriciji sprejeli načrte postav, ki sta jih nasvetovala ljudska tribuna. Najvažnejše določilo Licinijevi h postav je bilo, da je voliti enega konzula izmed plebejcev . Ne dolgo 87 potem se je plebejcem odprla pot do vseh državnih služb ; postavljali so jih za pretorje ali sodnike in cenzorje. Cenzorji so cenili imovino državljanov, upravljali denarstvo, nadzirali nravnost državljanov ter so imeli pravico, voliti senatorje. Pripoveduje se, da se je ob tistem času sredi mestnega trga na mah pogreznila zemlja in da je zazijal brezdanji prepad . Vedeži so prorokovali, da se brezdno sklene, če vržejo Rimljani vanje to , kar jim je najdražje. « Kaj je Rimljanom dražje nego orožje i n junaštvo! . je vzkliknil plemeniti mladenič Mark Kurcij (Marcus Curtius) in se zvalil ves opremljen na krasno opravljenem krcu v brezdno, ki se je takoj sklenilo za njim . Ta pripovedka nam kaže, da je prestal razpor med državljani, ko ni bilo več razlike me d patriciji in plebejci. Zdaj so nastopili Rimljani junaško pot, na kateri so si osvojili Italijo in potem svetovno gospostvo. Sloga in domoljubje, preproste šege in zmernost, hrabrost in spoštovanje bogo v in zakonov, te kreposti so dičile Rimljane in povečale njih državo . K temu je pomogla tudi izvrstno izvežbana vojska . Razdeljena je bila na legije po 4000 do 6000 mož, vsaka legija je imela za bojni znak srebrnega orla na drogu. V strahu so imeli vojake, in kdor je prestopil povelje, so ga kaznovali s smrtjo, kdor pa se je bojeval hrabro , so ga odlikovali. VII. T. Manij Torkvat. T. Manlij je bil potomec onega Manlija, ki je Kapitolij ote l Galcev. Ob njegovem času so Galci zopet drli proti Rimu. Rimska vojska, v kateri je bil tudi hrabri in domoljubni Manlij, je šla prot i njim. Ko so stali Rimljani in Galci ob reki drug proti drugemu, j e stopil Galec izredno velike rasti na most in pozval najhrabrejše Rimljane na dvoboj. T. Manlij si je izprosil od poveljnika dovolite v za dvoboj, vzel ščit in bodalo ter prišel bahaškemu gorostasu tako blizu, d mu nič ni koristilo dolgo orožje. Prebodel mu je vrat, snel mu z vrata verižico in jo del sebi okoli vratu . Prevesel i Rimljani so privedli zmagovalca diktatorju in mu nadeli častno im e Torkvat (Torquatus), t. j. overiženec . Nastopno noč so Galci odšli. Tako je Manlij otel svojo domovino iz velike nevarnosti. Kmalu potem so Rimljani pričeli vojno z Latinci, dosedanjimi svojimi zavezniki. Za konzula so izvolili T. Manlija Torkvata in P. Decija Musa (P. Deeius Mus). Ko sta se vojski utaborili po d Vezuvom, je Manlij prepovedal pod smrtno kaznijo vsak dvoboj . 88 Njegov sin, ki je bil odšel na pozvedbo, je naletel na sovražnikovega četo-vodjo ter ga ubil. Nato mu je vzel vojaško opravo, se vrnil v tabor in ves vesel sporočil očetu svojo zmago . Ali ta je dal takoj sklicati vojsko in je rekel svojemu sinu : «Ker si se bil s sovražniko m zoper mojo prepoved in se nisi pokoril vojaškemu redu, te obsojam na smrt.» Liktor je pristopil, privezal obsojenca na steber in m u odbil glavo. Plakaje in neusmiljenega očeta roteč so sežgali vojak i truplo hrabrega mladeniča. Malo potem se je vnela bitka. Ko je že omahovala bojna vrst a Rimljanov, je posvetil svečenik P. Decja Musa bogovom smrti ; konzul sam pa je molil : «Podelite zmago rimskemu narodu, a strah, groza i n smrt naj ugonobe njega sovražnike ! Za rimski narod in rimsko vojsk o se posvečujem podzemskim bogovom .» Nato je zasedel brzega konj a in planil v največji metež. Skoro se je zgrudil smrtno ranjen. Nadejaj o se gotove zmage, so planili Rimljani na sovražnika. Manlij je poslal najhrabrejše vojščake na bojišče, videč, da so Latinci utrujeni . Tako so zmagali Rimljani. Po dveletni vojni so se Latinci pokorili Rimljanom. Ob tem času so se Rimljani tudi bojevali s Samničani. Ta krepki narod je domoval v Apeninah . Često so pridrle samničanske čete iz puste gorate dežele v rodovito Kampansko nižavo ter plenile po grških mestih, posebno po Neapolu in Kapui . Hrabro so se bili Samničani, a naposled so morali vendarle kakor mnoga grška mest a v Dolenji Italiji priznati rimsko oblast . VIII. Vojna s Tarentom: Pir. Najbogatejše grško mesto Dolenje Italije je bilo Tarent. Tarenčane je skrbelo za nezavisnost, ko so videli, kako širijo Rimljani svojo oblast. Ko se je nekoč usidralo majhno rimsko brodovj e v njih pristanišču, je razbila mestna drhal, črteča Rimljane, štir i ladje. Rimljani so zahtevali zadoščenja, a Tarenčani so se porogal i poslancem ; nato so jim Rimljani napovedali vojno. Pomehkuženi trgovski narod je pozval podjetnega Pira (Pyrrhus) , kralja epirskega, na pomoč. Pir je prišel z dobro izvežbano vojsko 280 . in dvajsetimi sloni v Italijo (l. 280.). Drzni Rimljani so mu šli nasproti in udarili pri Herakleji nanj. Dolgo ni bilo moči odločiti boja ; naposled je pognal Pir svoje slone, ki so oprtiv nosili stolpe, poln e vojakov, in Rimljani so se spustili v beg. Ker je kralj hotel hitro 89 končati vojno, je poslal svojega prijatelja in govornika Gvinejo (Cineas) v Rim, da izposluje mir. Senatorji so že omahovali, kar vstane slepi Apij Klavdij (Appius Claudius) in pravi : «Žal, da nisem tudi oglušil, vsaj bi ne bil čul za Rim tolikanj sramotnih nasvetov ! » Iznov a osrčeni senatorji so odgovorili Cineji, da ne bodo sklepali miru, dokle r bo stal Pir na italjski zemlji . Skoro potem je šel blagi Fabricij (Fabricius) na čelu poslancev h kralju, da se pogodi z njim radi odkupa ujetih vojakov. Pir je hotel privoliti v to, če bi Rimljan i sklenili mir, in se je trudil z zlatom pridobiti Fabricija . Ker se m u to ni posrečilo, ga je hotel preplašiti. Ko sta se razgovarjala v dvorani, se je odgrnilo zagrinjalo in velik slon je stal za Fabricijem in mu iztezal rilec čez glavo. Nasmehoma je dejal Rimljan : «Kakor me ni oslepilo tvoje zlato, tako me ne bo preplašil tvoj slon . » Pir je nato dovolil ujetnikom., da smejo iti na svečanost v Rim. Na določeni dan so se zopet vsi vrnili v kraljev tabor . Prihodnje leto je zmagal Pir pri Avskulu (Ausculum) v Apuliji , ali padla mu je polovica najboljših vojakov, tako da je vzkliknil : « Š e ena taka zmaga, in propadel sem !» Takrat je Pirov osebni zdravnik pisal Fabriciju, da bi za dobro plačilo zavdal svojemu gospodu . Pošteni Fabricij je izročil pismo kralju, ki se ni mogel načudit i blagosrčnosti svojega nasprotnika. Rekel je : «Prej bo zgrešilo solnce svoj tir nego Fabricij pot poštenosti.» Obenem je izpustil vse ujete vojake brez odkupnine. Nato se je napotil v Sicilijo, da bi ubranil otočan e silnih Kartažanov. Ali tudi tu mu ni bila sreča mila . Vrnivši se v Italijo, je napadel rimsko vojsko 1 . 275 . pri Beneventu . Zanašal se je 275 . tudi to pot na slone. Ali Rimljani so streljali nanje goreče pšice , in besne živali so zdirjale nazaj in tako zmedle Pirovo vojsko, d a so Rimljani popolnoma zmagali . Kralj je pobegnil v Tarent in se j e odtod nejevoljen vrnil v Epir. Rimljani so si osvojili Tarent in so sedaj vladali vsemu polotoku do Padske nižave . IX. Prvapunskavojna (l .264.do I. 241.). Na severnem afriškem obrežju je bila Kartagina najmogočnejš e mesto. Kartažani ali Punci so imeli mnogo naselbin ob severni obali afriški, v Hispaniji, na Balearskih otokih, Korziki in Sardiniji , na katere so opirali svoje pomorsko gospostvo. In tega niso hoteli z nikomer deliti . «Še tega ne dovolimo, da bi si Rimljani umivali roke z morsko vodo», so rekli oblastni Kartažani . Naposled so si hoteli 90 osvojiti tudi otok Sicilijo. Toda ondotna grška mesta in sirakuški vladarji so se jim krepko postavili v bran. Pripetilo se je, da so si odslovljeni sirakuški najemniki, ki so se zvali Martovi sinovi ali Mamertinci, osvojili mesto Mesano in se nastanili v njem. Tu jih je sirakuški kralj Hieron (Hiero) hudo stiskal in zato so zaprosili Rimljane pomoči. Preden so pritekli Rimljani na pomoč, so bili ž e Kartažani zasedli mesanski grad in zaprli Rimljanom pot v Sicilijo . Vzlic temu so poslali Rimljani vojsko v Sicilijo, ki je zasedl a 264. Mesano. Zato se je vnela l. 264. prva punska vojna, ki je trajala do 1. 241 . Rimljani so posedli skoro vso Sicilijo . A' pri tem so se uverili, da brez vojnih ladij ni moči docela izgnati Kartažanov . Zato so stesal i 120 peteroveslae. Za vzorec jim je rabila kartažanska ladja, katero je bil butnil vihar ob italjsko obrežje. Na vsaki ladji so postavili zapaden most s kopiko, in ko se je približala kartažanska ladja, so spustili most, ki se je z železno kljuko močna prijel nasprotn e ladje, in Rimljani so se bojevali kakor na kopnem . S to napravo je premagal konzul G . Duilij (G. Duilius) pri Milah (Mylae) prvikrat na morju gospodujoče Kartažane. 256. Ta zmaga je Rimljane toliko osrčila, da so 1. 256. napadli svoje nasprotnike v Afriki sami. Konzul Atilij Regul (Attilius Regulus) se je izkrcal v deželi Kartažanov in skoro je stal pred vrat i glavnega mesta. Prestrašeni Kartažani so prosili miru, toda Regul jim je postavil prehude pogoje . Zato so najeli Ksantipa (Xanthippus) , vodjo špartanskih najemnikov, ki je pobil rimsko vojsko in ujel Regula. Kartažani so odpravili poslance v Rim in jim pridružili Regula, d a bi pridobil svoje rojake za mir. Toda Regul je odločno svetova l Rimljanom, da je nadaljevati vojno, češ, da morajo sovražniki skor o propasti. Zvest dani besedi se je vrnil v Kartagino, kjer so ga prevarani Kartažani baje jako mučno umorili. Nadaljevali so vojno . Na morju so zmagali Kartažani, pa tudi v Siciliji so bili na boljšem, odkar se je njih izvrstni vojskovodj a Hamilkar Barka (Hamilear Barcas) utaboril na gori Ericinski (Eryx) . Ker je pošel državni zaklad, so zložili nekateri bogati Rimljani iz svojega imetja toliko denarja, da se je oborožilo novo brodovje. S 241. tem je G. Lutacij Katul (G . Lutatius Catulus) 1. 241 . odločno zmagal pri Egatskih otokih . Sedaj se je sklenil mir . Kartažani so plačali veliko odškodnino in prepustili Rimljanom Sicilijo, ki je postala prva rimska provincija. Malo potem so Rimljani posedli tudi Sardino in 91 Korziko ter ukrotili Ilirce, ki so domovali ob vzhodni obali Jadranskega morja in kot gusárji nadlegovali rimske trgovce ; naposled s o pokorili Gdlce okoli Pada ter svojo državo razširili do Alp. X. Druga punska vojna (l . 218. do I. 201 .). 1. Hanibal . Da bi nadomestili izgubo Sicilije, Sardinije in Korzike, so Kartažani poslali vojvodo Hamilkarja Barko v Hispanijo, da bi si osvoji l to deželo. Ko je , hotel odpluti, ga je devetletni sinček Hanibal (Hannibal) srčno prosil, naj ga vzame s seboj . Oče je privolil, ali pred odhodom ga je privedel k žrtveniku, in tu mu je moral sinček slovesno priseči, da bo sovražil Rimljane, dokler bo živ . Hamilkar Barka in njegov zet Hasdrubal (Hasdrubal) sta si osvojil a deželo do Ebra. Hasdrubal bi si bil prilastil tudi ostali del Hispanije, da se zavidni Rimljani niso uprli rastoči moči Kartažanov . Sklenili so namreč zvezo z mestom Saguntom (Saguntum) in prepovedali Hasdrubalu, da bi šel z vojsko čez reko. Po Hasdrubalovi smrti so izvolili častniki junaškega Hanibala za vojvodo. On je takoj zasedel in vzel utrjeni Sagunt. Zato so rimski poslanci zahtevali v Kartagini , da jim izroče' Hanibala. Ker so jim to Kartažani odklonili, se je vrtela druga punska vojna, ki je trajala od I. 218. do I. 201. 218 Hanibala je prištevati največjim vojskovodjam starega veka . Ni ga bilo drznejšega in vztrajnejšega vodje ; hitro se je zavedel v vseh nevarnostih, noben napor ga ni utrudil . Lahko je trpel mraz in vročino, žejo in glad, in nobene prednosti ni hotel imeti pred svojimi vojaki. Kakor je bil pogumen, tako je bil tudi oprezen . Dobro je preudaril vse okolnosti in izvrstno umel v vojni z zvijačo prekosit i nasprotnika. 2. Prvi dve leti vojne. Hanibal je sklenil napasti Rimljane v Italiji sami. Šel je s pešci, konjiki in mnogimi sloni čez Pireneje in Rodan ter dospel mesec a oktobra 1. 218. do podnožja Alp. Neprestano se vojskujoč s planinci, je hodil petnajst dni po snežiščih, lednikih in ob strmih prepadih , v katere se je zvalilo mnogo ljudi in živali, in prišel s prece j zmanjšano in utrujeno vojsko v Padsko nižavo. Konzul P. Kornelij Scipion (I). Cornelius Scipio) ga je pričakoval s svojo konjico o b Ticinu, toda Hanibal ga je zadrevil v beg ; istotako drugega konzula 92 Sempronija (Sempronius), ki je pritekel Scipionu na pomoč, ob Trebiji . Ravnokar pokorjeni Galci so se sedaj pridružili zmagovalcu . ' Spomladi 1 . 217 . je prišel Hanibal preko Apenin v poplavljen o porečje Arnovo. Brez počitka in pokoja so morali njegovi vojaki štir i dni in tri noči gaziti po vodi. Hanibal, izgubivši mnogo vojakov, j e jezdil na edinem slonu, ki mu je ostal, toda oslepel je v kužne m zraku na enem očesu. Po kratkem počitku se je Hanibal približa l Trazimenskemu jezeru (l . Trasimenus) in razpostavil svoje vojake p o višinah, ki oklepajo malo ravnico skoro docela. Konzul Gaj Flaminij (G . Flaminius), nepremišljeno hlepeč po lahki zmagi, je šel naglo z a njim in privedel vojsko v ravnico, ne da bi bil spričo goste megl e zapazil sovražnike, ki so zasedli viširle. Ko je stala rimska vojska v ravnici, je Hanibal ukazal svojim konjikom zapreti vhod v sotesko , drugim vojakom pa planiti z višine na presenečene Rimljane . Eden prvih je padel Flaminij ; nekateri so se obrnili k jezeru, edinemu nezasedenemu kraju, in so se potopili v njem, drugi so obležali n a bojišču. Vsa rimska vojska je bila uničena. Videti je bilo, da pade Rim, zakaj odprta je bila pot v Lacijo ; toda Hanibal si je hotel prej pridobiti rimske zaveznike in zato je krenil v Apulijo. V tem nevarnem času so Rimljani postavili opreznega K. Fabija Maksima (Q. Fabius Maximus) za diktatorja, ki se je izogibal vsaki bitki in oprezno sledil svojemu nasprotniku po višinah. Malo zadovoljni s takim vojskovanjem, so ga vojaki zbadljivo nazival i Kunktatorja, t. j. obotavljavca, in to ime, mu je pozneje ostalo ko t časten priimek. Nekoč je obkolil punskega vojskovodjo v neki soteski. Ali zviti Hanibal si je izmislil zvijačo. Volom je dal na rog e privezati suhljadi, jo po noči prižgati In gnati besno živino na višine, ki so jih bili zasedli Rimljani. Meneč, da namerja Hanibal uiti preko gorá, je privedel Fabij na višino oddelek, ki je stražil na d vhodom v sotesko, nato je ostavil Hanibal brez ovire s svojo vojsk o sotesko. Prepozno je spoznal Fabij Hanibalovo zvijačo . Zaradi tega so bili Rimljani še manj zadovoljni s svojim vojskovodjo . 3. Bitka pri Kanah . 216. Za 1. 216 . so izvolili Rimljani za konzula opreznega L. Emilija Pavla (L. Aemillus Paulus) in silovitega K. Terencija Varona (C . Terentius Varro) . Varon je s svojo prenaglostjo povzročil bitko pri Kanah (Cannae) ob Avfidu . Tu so bili Rimljani popolnoma pobiti . 93 $panski in galski konjiki v Hanibalovi vojski so se silovito drevil i proti rimski konjici in jo zapodili v beg, toda rimski pešci so s e bili junaški. Sedaj jih je napadla zmagovita punska konjica odzadaj in jih, popolnoma obkoljene, docela potolkla. Do mraka je bil a uničena vsa rimska vojska: 70.000 bojevnikov je ležalo na bojišču . Rimsko ljudstvo je spričo tega poboja skoro obupalo, a senat s e je osrčil in ukrenil, kar je bilo potrebno za mesta, obrambo. Ko se je Varon, ki je bil utekel smrti, vračal domov, mu j e šel senat nasproti in ga zahvalil, da ni obupal nad rešitvij o domovine. Hanibal, ki je v tej bitki tudi izgubil mnogo vojakov, se n i drznil iti nad Rim. Njegov podpoveljnik Maharbal mu je rekel : « Naj grem s konjico naprej, ti teci za mano, in v petih dneh boš obedoval na Kapitoliju.» Toda Hanibal je ravnal drugače . Ponudil je senatu mir, ta pa mu je odgovoril, da ne bo sklepal miru, dokler bo še e n Kartažan na zemlji italjski . Tolika srčnost in stanovitost rimskega senata ter sloga in požrtvovalnost naroda so rešile rimsko državo . 4. Obrat vojne sreče . Hanibal . je bil na vrhuncu svoje sreče. Tudi Dolenja Italija mu je pripadla, Sirakužani in Macedonci so se zvezali s Kartažani. Toda skoro se je obrnila sreča, ker niso Kartažani izdatno podpirali svojega vojskovodje. Že v poslednjem letu je potolkel M. Klavdij Marce l (M. Claudius Marcellus) Hanibala pri Voli (Kola) v Kampaniji . Nato se je prepeljal v Sicilijo in 4/sedel mesto Sirakuze . Tu je živel matematik Arhimed (Archimed,es), ki je izumil strašne bojne stroje , s katerimi je- prizadel Rimljanom mnogo škode . Šele po triletnem obleganju so Rimljani vzeli mesto (l. 212.). Marcel je svojim vojakom naročil, naj varujejo slavnega Arhimeda . Ali neki rimski vojak j e pridrl v sobo, ko je Arhimed globoko . zamišljen črtal geometriške slike na posuta tla. <,Glavo mi vzemi, a slik mi ne teptaj !» j e zakričal nanj, a sirovi vojak mu je razklal glavo . V naslednjem letu so oblegali Rimljani nezvesto Kapuo v Kampaniji . Hanibal jehotel osvoboditi bogato mesto tako, da je šel s svojo vojsko prot i Rimu. Strah in groza sta izpreletela Rimljane, ko je počil glas : «Hanibal stoji pred vrati !» Toda oblegovalci se niso gonili od Kapue ; Hanibal se je vrnil v Kampa-nijo, ne da bi bil napadel Rim, in kmalu potem so vzeli Rimljani Kapuo . Hanibal se je zanašal samo na Hasclrubala, svojega brata in poveljnika v Hispaniji, da mu pride z vojsko na pomoč. Proti bratu se je vojskoval P. Kornelij Scipion, sin onega Scipiona, ki je bil ob Ticinu pobit. Bistroumen vojskovodja kakor Hanibal in velikodušen ter milostljiv, se je Špancem skoro priljubil . Premagal je tudi Hasdrubala, toda pota v Italijo mu ni mogel zastaviti. Hasdrubal je gnal svojo vojsko preko Pirenej in Alp v Italijo in Rimu je pretila iz nova poguba, če se združita brata. Ali Rimljani so ujeli vse sle, ki jih je poslal Hasdrubal svojemu bratu, in Hanibal ni prejel nobeneg a 207 . poročila. Hasdrubal je pač prišel I. 207. v Umbrijo do reke Metavr a (Metaurus), a tukaj ga je ustavila rimska vojska. Hasdrubal je bi l pobit in je junaški umrl na bojišču. Težko je pričakoval Hanibal v Apuliji svojega brata. Sedaj je ukazal konzul Klavdij Neron (Claudiu s Nero) vreči. Hasdrubalovo glavo v tabor Hanibalov . Videč glavo svojega brata, je globoko ginjeni vojskovodja vzkliknil : «Sedaj vidim usod o Kartagine ! 5. Bitka pri. Zami in konec vojne. Osvojivši si Hispanijo, je odplul Scipion l . 204. v Afriko, kjer se mu je pridružil Masinisa (Massinissa), kralj Zapadne Numidij e (Alžir). Spravil je Kartažane v toliko stisko, da so pozvali Hanibala iz Italije na pomoč. Sluteč pogubo, je ostavil Hanibal težkega srca deželo, v kateri je tolikrat zmagal. Pri. Zami (Zama) je bil a 202. I. 202 . odločilna bitka . Prej je Hanibal povabil svojega nasprotnika na besedo. Scipion je sprejel povabilo. Slavna vojskovodji sta se sešla nekje na griču vpričo obeh vojská. Nekaj časa sta molče zrla drug drugega, potem je začel Hanibal nagovarjati Scipiona, naj sklen e mir. Toda pogovor ni bil uspešen, ker je rimski vojskovodja preve č zahteval ; morala je torej odločiti bitka. Hanibal je bil premagan in je svojim rojakom nasvetoval, naj sklenejo mir tudi ob težkih pogojih. Kartagina je morala odstopiti Hispanijo in izročiti Rimljanom skoro vse bojne ladje; tudi je obljubila petdeset let plačevati davek in se zavezala, da brez dovolitve Rimljanov ne začne nobene vojne . Rimljani so priredili Scipionu sijajen triumf in mu dali častni priimek «Africanus» . 6. Hanibalova smrt. Hanibal je delal odsihdob neumorno na to, da si potrta Kartagina zopet opomore s koristnimi napravami in z vsemi zavezniki proti vkupnemu sovražniku. Ko so Rimljani to zvedeli, so zahtevali, da 95 se jim izroči Hanibal. On pa je pobegnil k mogočnemu sirskemu kralju Antiohu r.IL in ga pregovoril, da je napadel Rimljane. Ali tudi Antioha so Rimljani potolkli in ga prisilili, da jim je moral prepustiti vsa svoja posestva v Mali Aziji. Nadalje jim je moral oblju biti, da jim izroči Hanibala. Nato je Hanibal zbežal v Bitinijo v severno Malo Azijo h kralju Pruzji (Prusias). Ko so pa rimski poslanci zahtevali tudi od njega, da jim izroči Punca, jim je dovoli l obkoliti grad, ki je bival v njem Hanibal. Da ne bi prišel živ smrtnim sovražnikom v pest, je izpil strup, ki ga je nosil s sebo j v votlem pečatnem prstanu, z besedami : «Bodisi, osvoboditi hočem Rim ljane strahu, če ne morejo učakati smrti postarnega moža .» Istega leta (183.) je umrl tudi njegov slavni nasprotnik Scipion. 183. XI. Tretja punska vojna (I. 149. do I. 146.). L. 146. je tretja punska vojna pogubila Kartagino. Ponižano mesto se je bilo namreč sčasoma zopet opomoglo do blaginje in njega rastoča moč je iznova vzbudila strah Rimljanom . Takrat j e slul v Rimu M. Porcij Katon (M . Porcius Cato), preprost in stro g mož, ki se je goreče trudil, da bi odpravil rastočo razkošnost. Menil je, da preti Rimu nevarnost, dokler stoji Kartagina. Vsak govor j e končal z besedami : « Sicer pa menim, da je razdejati Kartagino . » Nekoč je prinesel v senat nekoliko smokev, in ko so se senatorj i čudili njih svežosti in lepoti, je rekel : Šele pred tremi dnevi so jih utrgali v Kartagini, in tako kratka je razdalja, ki nas loči o d zakletih sovražnikov. Numidski kralj Masinisa je s podporo Rimljanov napadal zemlj o kartaginsko ; Kartažani so se pritoževali v Rimu, zakaj brez dovolitv e Rimljanov niso smeli začeti vojne. Ker pa je rimski senat zavrgel njih tožbo, so zgrabili za orožje, da si ohranijo svojo zemljo . To je napotilo Rimljane, da so jim I. 149. napovedali vojno 149. Silno prestrašeni Kartažani so obljubili pokornost in poslali 30 0 dečkov iz najimenitnejših rodbin v talbo. Kljub temu se je izkrcal a rimska vojska v Afriki. Konzula sta zahtevala, naj jima izroče orožj e in bojne priprave. Tudi temu ukazu so se pokorili Kartažani. Šele sedaj sta jim ukazala, naj gredo iz mesta in se naselijo na druge m kraju, toda ne blizu morja. Temu trdosrčnemu povelju pa se ni pokorilo brezbrambno mesto. Obupni in silno razburjeni meščani so sklenili rajši umreti nego oditi s tal mile domovine. Nepopisno 96 goreče so se noč in dan pripravljali na boj : podirali so hiše i n palače in jemali grede za ladje ; celo iz zlata in srebra so kovali orožje, ženske so si postrigle kite in spletale tetive iz njih . Tako so se dve leti hrabro branili Kartažani. Sedaj so izvolili Rimljani mladega P. Kornelija Scipiona Emilijana (Aemilianus) za konzula in mu izročili vrhovno poveljstvo . Konzul 146 . je zajel mesto na suhem in na morju in ga naposled l . 146. po ljutem pouličnem boju vzel naskokoma . Kartažanski poveljni k Hasdrubal se je umaknil z obiteljo in majhno četo v grajsko svetišče . Ko so pa njegovi od gladu oslabeli vojaki obupali in zažgali svetišče, je zbežal k zmagovalcu ter ga klečé prosil milosti . A njegov a žena ni hotela preživeti pogube Kartagine in je skočila s svojimi otroki v plapolajoči ogenj . Sedemnajst dni je gorelo mesto, in ko j e ogenj pojenjal, je Scipion preoral pogorišče in tako naznačil, d a bodi vekomaj pušča. Zmagovalcu so dali častni priimek , Aj~ricctnus minor» (t. j. mlajši) in zemlja kartaginska se je izpremenila v rimsko provincijo Afriko. Pred tretjo punsko vojno so si Rimljani osvojili Macedonij o 146 . in l. 146. so razdejali bogato trgovsko mesto Korint in uvrstili Grško med rimske provincije. XII. Brata Graha, Po teh vojnah so se v Rimu stekali neizmerni uplenjeni za kladi in visoki davki premaganih dežel. Nakopičeno bogastvo so Rimljani razkošno uživali in zato so tudi ginevale njih stare prost e šege in vrline, ki so bile dvignile moč in veljavo rimske države . Toda prav bogate so bile samo posamezne rodbine, ki so njih rod binci opravljali visoke državne službe. Imenovali so jih optimate . Pokupili so po Italiji veleposestva in imeli državne službe kakor v dedni posesti, zakaj z bogastvom so lahko dosegli, da so narodn e skupščine samo nje izvolile za mastne državne službe . Veliko število Rimljanov je ali prodalo svoja posestva ali se odpovedalo obrtu, zakaj obila množiča sužnikov je ceneje opravljala poljska ter tudi obrtn a dela. Ti obubožani meščani, proletarci imenovani, so glasovali v narodnih skupščinah samo za one optimate, ki so jim obilo dajali žit a in prirejali sijajne igre. Tako so vladali optimati rimsko državo . Brata Tiberij (Tiberius) in Gaj Sempronij Grah (Gaius Sempronius Gracchus) sta hotela izboljšati žalostne razmere ubogega 97 ljudstva in odpraviti premoč optimistov. Bila sta iz imenitne rodbine . Njuna mati. Kornelija je bila hči starejšega Scipiona Afrikanca in radi velikih vrlin velespoštovana gospa. Tiberij Sempronij Grah, ki je bil za I. 133. izvoljen za ljudskega tribuna, je predlagal : optimati 133 . naj vrnejo del državnih zemljišč, ki so si jih prilastili, da se razdele med uboge državljane. Temu predlogu so se optimati silno uprli. Ko je bil Tiberij Grah za nastopno leto zopet izvoljen z a ljudskega tribuna, so optimati, oboroženi s cepci, pridrli v narodn o skupščino in ubili plemenitega moža in 300 njegovih pripadnikov . Ta usoda pa ni zadrževala njegovega mlajšega brata Gaja Sempronija Graha, da se je prav tako potegnil za blagor naroda in države. Predlagal je kot ljudski tribun 1. 123 . več postav na korist 123 . brezposestnih državljanov, ki jih je narodna skupščina tudi potrdila . To sovraštvo med optimati in ljudstvom je bilo toliko, da se je 1. 121 . zopet vnel boj po mestnih ulicah in cestah. Grah je utekel, a 6 so zasledovalci za njim hudo pritiskali, je ukazal sužniku, naj ga usmrti . Tako so optimati obdržali svojo moč . CIII. Marij in Sula. Prva državljanska vojna. Okoli 1. 100. pred Kristusom sta živela v Rimu slavna in častilakomna vojskovodji, ki sta hlepela po najvišji oblasti. Eden je bil Gaj Marij (G. Marius), drugi pa L. Kornelij Stila (L. Corneliu s Sulla). Marij, sin kmetskih roditeljev, je vzrasel skoro brez pravega pouka. V mladih letih je šel k vojakom in se često proslavil ko t hraber in spreten vojščak. Bil je zarobljen, a trden kakor železo . Kot ljudski tribun je bil malo priljubljen pri optimatih, a tem bol j pri ljudstvu. Zato je izvolila narodna skupščina nepodkupnega mož a I. 107. za konzula, da bi dovršil vojno z Jugurto (Jugurtha) . 1 . Vojna z Jugurto. Zviti in brezvestni Jugurta je bil vnuk Masinisov . Usmrtil je svoja bratranca .Adherbala (Adherbal) in Hiempsala (Hiempsal) te r se polastil numidskega prestola. Ker so bili Rimljani nadoblastniki Numidije, so mu napovedali vojno. Ali prekanjeni Jugurta je podmitil konzula in sklenil z njim mir, sramoten za Rimljane. Sedaj so ga pozvali v Rim, da se opraviči. Prišel je in prinesel s seboj obilo denarja in daril ter z njimi podkupil mnogo senatorjev ; Kaspret, Zgodovina starega veka . 7 98 vrhutega se je vedel tako nesramno, da so ga izgnali in mu iznova napovedali vojno. Odhajajoč je baje vzkliknil : « Ves Rim je naprodaj , samo kupca je treba !> Konzul Metel (Metellus) ga je pobil in prisilil, da je pobegnil k svojemu tastu Bokhu, kralju mavretanskemu (Marokko). Potem je izročil Mariju poveljstvo . Ta se je obnesel kot spreten vojskovodja, toda slavo te vojne je moral vendarle deliti s svojim podpoveljnikom L. Kornelijem Bulo, ki je bil ujel Jugurto 105. 1. 105 . 2. Vojna s Ciinimi in Tevtoni . Marijevo ime je zaslulo še bolj v nastopni vojni . Rimljani so sčasoma stopili v dotiko s keltskimi narodi v Alpah, posebno s Tavriščani, ki so domovali na Koroškem in Štajerskem . Ko je bil konzu l Papirij Karbon (Papirius Carbo) v njih deželi na vojni, so pridrl i 1. 113. s severa germanski Cimbri in galski Tevtoni. Cimbri so ga potolkli pri Koreji (Noreia, Neumarkt na Štajerskem), ko jim je hotel ravno zastaviti pot v Italijo . Nato so krenili v Galijo (sedanjo Francijo ) in pretili odtod Rimljanom s pogubo. Silen strah je obšel Rimljane . Ljudstvo je izvolilo petkrat zaporedoma Marija za konzula in vojneg a nadpoveljnika . Marij je moral svoje vojščake najprej privaditi groznem u pogledu sovražnikov, ki jim je jemal srčnost. Bili so namreč velike rasti in močni kakor orjaki, odeti v živinske kože in železne oklep e ter so se bojevali s ščiti, visokimi kakor mož, z dolgimi meči in s težkimi bati. Skoro potem sta se oba naroda razdvojila in vsak je odšel p o drugem potu v Italijo, Tevtoni ob Ligurski obali, Cimbri preko Tirol . Marij je udaril na Tevtone pri Akvah Sekstijah (Aquae Sextiae, 102. sedaj Aix v Provansi) in jih 1. 102. popolnoma potolkel, nato je odhitel v Padsko nižavo, kamor so že bili pridrli Cimbri, in jih v 101 . nastopnem letu pobil pri Vercelah (l. 101 .). Sedaj so izvolili Marija, rešitelja Italije, šestič za konzula in mu dali častni priimek : «Tretji ustanovitelj rimskega mesta. 3. Vojna z Nitradatom in prva državljanska vojna. Toda skoro potem je imenitni Sula Mariju otemnil slavo. Sula je bil v marsičem Marijev nasprotnik. Slul je po grški omiki in živel razkošno, vendar je bil kakor Marij podjeten in krepkovoljen . Optimati so dosegli, da je bil izvoljen za konzula, in senat mu j e poveril vodstvo vojne s pontskim kraljem Mitradatom (Mithradates) . Ta krepki in krvoločni knez bi bil namreč rad zavladal vsej Mali 99 Aziji; radostno so ga sprejeli deželjani kot rešitelja izpod rimskega jarma in po njegovem povelju so podavili malone vse Italce, živeč e v Aziji. Tudi Grke je pozval, naj se otresejo rimskega jarma, in ugodil i so pozivu. Sula je hotel ravno odpluti iz Dolenje Italije in iti na d krutega sovražnika, ko poči glas, da mu je narodna skupščina odrekl a vrhovno poveljstvo in ga izročila Mariju samemu . Nato je gnal Sul a svoje legije proti Rimu in ga obsedel. Marij je utekel na ladjo. Blizu mesta Minturen (Minturnae) se je skril svojim preganjalcem v barju ; toda tu so ga zasačili in odvedli v ječo . Nekemu cimbrskemu robu je bilo ukazano, naj ga umori . Marij ga je strmo pogleda l in zavpil z grmečim glasom : < človeče, pa ti se drzneš ubiti Marija ? » Meč je padel barbaru iz roke in Marij je zbežal v Afriko. Ko je Sula napravil red med državljani v Rimu, se je napotil l . 87. na 87 . Grško. Tu si je osvojil Atene, pobil Mitradatovo vojsko v dveh bitka h in Grecijo zopet privojeval rimski oblasti. Mitradat je moral Rimljanom vrniti vsa osvojena mesta in jim izročiti vojno brodovje. Potem se je Sula vrnil v Italijo. V Rimu so bili med tem grozoviti boji . Narodna skupščina j e po Sulovem odhodu Marija pozvala domov. Prišedši v Italijo, si je Marij nabral vojsko ter jo odvedel proti Rimu . Izstradano in zbegan o mesto se mu je vdalo in sedaj se je Marij strašno osvetil svoji m nasprotnikom. Mnogo odličnih imenitnikov je dal pomoriti, njih hiše opleniti in jim vzeti imovino. Marij je bil sedmič izvoljen za konzula , toda umrl je že v početku l. 86. Ko se je Sula izkrcal 1. 83. v 86. Brundiziju, se mu je pridružil mladi Gnej Pompej (Gnaeus Pompeius ) in mu privedel vojsko, ki jo je bil sam nabral. Sula je pobil svoje nasprotnike in jih strašno kaznoval . Okoli 5000 Rimljanov je dal pomoriti ali izgnati in razdeliti njih imovino med vojščake . Dal se je izvoliti za diktatorja ; toda za nekoliko let se je odpovedal diktatur i in je živel kot zasebnik do l . 78. Sreča mu je bila mila do smrti, 78 . celo mrtvemu truplu so izkazali senatorji in narod najvišjo čast . XIV. Pompej in Cezar. Druga državljanska vojna . 1 . Pompej. Med vsemi sulovci se je najbolj proslavil Pompej . Malone še mladeniču so priredili radi uspešnega vojskovanja triumf in Sul a mu je dal častni priimek < Veliki» . Sreča je bila slavohlepnemu mož u , izredno mila. Najprej je zopet ukrotil Spance, ki so se z ubežnimi 7* 100 marijevci vzdignili zoper Rim . Tedaj so v Italiji prijeli za orožje mnogobrojni sužniki, ker se je trdosrčno ravnalo z njimi . Mnoge izmed njih so izučevali za gladiatorje, t. j. za borilce, da so razveseljevali Rimljane v amfiteatrih . Tukaj so se borili na ravnem prostoru, posutem s peskom (arena), ali med seboj ali pa z zverinami, n. pr. z levi in s tigri . Nekoč je pobegnilo iz kapuanske borilnice nekolik o gladiatorjev, katerim so se pridružili mnogi sužniki, in te tolpe s o pobile pod vodstvom Spartakovim (Spartacus) več rimskih vojská . Šele Liciniju Krasu (Licinius Crassus) se je posrečilo pobiti upornike . Majhen oddelek ubežnih sužnikov pa je zbežal v alpske dežele, toda naleteli so na Pompeja, ki se je vračal iz Hispanije in jih popolnoma potolkel , 67 . L. 67. so poverili Pompeju vodstvo druge vojne. Zbok državljanskih vojská so se morski razbojniki tako pomnožili, da plovstvo na Sredozemskem morju ni bilo več varno. Razbojniki so imeli nad tisoč ladij, s katerimi so lovili žitne ladje in plenili po primorskih deželah. Pompej je šel nadnje in jih v treh mesecih užugal ter uniči l njih ladje. Trgovina in promet sta se iznova razcvitala po Sredozemskem morju. Raditega je bil Pompej ljubljenec rimskega naroda, ki mu je tudi poveril vrhovno poveljstvo vojne z Mitradatom . Ta je namreč zopet prijel za orožje in se zvezal s svojim zetom Tigranom (Tigranes), kraljem armenskim. Konzul Lukul (Lucullus) je premaga l oba kralja ; Pompej ju je iznova potolkel in celo pridrl do Kavkaza . Mitradat je pobegnil na Tavridski Herzonez, da si oboroži novo vojsko . Ali ker se mu je uprl rodni sin Farnak (Pharnaces), je ukazal nekem u Galcu, naj ga prebode z mečem (l. 63.). Nato se je' vrnil Pompej v Rim, kjer je poslovil, opravljen z opremo Aleksandra Velikega, zmag o s tako sijajnim triumfom, da kaj takega še ni videlo rimsko mesto. 2. Zarota Katilinova. Ko se je Pompej bojeval v Aziji, je osnoval Katilina z a rimsko državo nevarno zaroto. V Rimu je bilo mnogo izprijenih mladeničev, ki so zapravili svoje imetje ter hoteli brez strahu i n sramu z zločinstvi dospeti do bogastva in oblasti. Tak je bil 63 . tudi L. Sergi,j Katilina (L. Sergius Catilina), ki se je l. 63. zarotil z zlobnimi tovariši. Namerjali so poraziti vlado, zažgati mesto, morit i meščane, v splošni zmedi opleniti bogatine in si osvojiti vrhovno 10 1 oblast. Maloda se jim ni posrečila ta; namera. Toda M. Tulij Ciceron (M. Tullius Cicero), slavni govornik in konzul tega leta, je zasledil še o pravem času zaroto in razodel senatu hudobne naklepe . Katilina je ostavil mesto in nabral oborožene čete, da bi z njimi zače l očito vojno z Rimom . Toda Rimljani so poslali vojsko za njim , ki je premagala sovražnike pri Pistorji v Etruriji. Katilina sam je bil po obupnem boju ubit. Nekatere njegove privržence so po nasvetu Ciceronovem v Rimu usmrtili . Senat je Ciceronu nadel priimek : $ Gače domovine. 3. Gaj Julij Cezar in prvi triumvirat . Vrnivši se iz Azije, je sklenil Pompej prijateljstvo z Gajem Julijem Cezarjem (Gaius Julius Caesar). Cezar je bil plemenitega rodu (pod. 45.). Že v mladih letih sta ga dičili brza razsodnost in bistroumnost. Njegova izvrstna mati Avrelija (Aurelia) ga je naučila prijaznega in vljudnega vedenja , zato so ga imeli povsod radi. Slabo zdravje si je s telesnimi vajami tako okrepil, da je v vojni lahko trpel -vse težave. Po ničemer ni hlepel tako kakor po slavi. Prišedši nekoč v majhno vas, je rekel svojim spremljevalcem : «Rajši bi bil tu prvi nego v Rimu drugi. V Gadah (Cadiz) je stopil v svetišče, kjer je stala poleg drugi h tudi soha Aleksandra Velikega. Solznih oči je vzkliknil : «Aleksander si je že v mojih letih osvojil svet, a jaz nisem še ničesa r storil ! » Cezar je bil Marijev sorodnik in pristaš ljudske stranke . Sula ga je hotel raditega umoriti, toda njegovi velemožni sorodniki s o mu izprosili milost. Sula ga je pomilostil, rekoč : «Imejte ga, a v tem mladeniču tiči mnogo Marijev ! » Cezar je nato odpotoval na otok Rod h grškim učiteljem, da bi se učil govorništva . Spotoma s o ga ujeli morski razbojniki in zahtevali dvajset talentov (90 .000 kron) odkupnine. «Kaj !» reče Cezar, «za moža, kakršen sem jaz, sam o dvajset talentov? Petdeset vam jih dam.» Nato je odposlal svoje spremljevalce po zahtevani denar. V tem se je vedel na ladji kakor poveljnik, ne pa kakor ujetnik. Kadar je hotel spati, je ukazal razbojnikom molčati. Včasi jim je čital svoje pesmi, in če jih niso hvalili, jim je zažugal : Zato vas dam pribiti na križ, ko bom prost.» Toliko da jim je odštel visoko odkupnino, je nabral nekaj ladij, pohitel za njimi, jih ujel in dal križati. V 102 Rimu je mnogo žita razdajal med ljudstvo in prirejal krasn e igre, zato je bil ljubljenec narodov ; a raditega je tudi zabredel v velike dolgove. Potem je odšel kot namestnik v Hispanijo, kjer se je proslavil in obogatel. Pod . 45. Cezar . 60. Vrnivši se v Rim, je sklenil l. 60. s Krasom, najbogatejšim Rimljanom, in Pompejem, kateremu je dal svojo hčer Julijo za ženo, zvezo, imenovano _prvi triumvirat (trovladje) . Ti trije možje so sklenili vladati državo, ne oziraje se na senat, zato so si dali podelit i od ljudstva službe in provincije: Cezar je dobil tostransko in onostransko Galijo, nekoliko pozneje Pompej Hispanijo in Kras Sirijo. Tem oblastnikom malo priljubljeni Ciceron pa je moral it i v pregnanstvo. 10 3 4. Cezar v Galiji . Samo jugovzhodni del onostranske Galije so imeli Rimljan i takrat v svoji oblasti; vse druge pokrajine je pridobil Cezar. L. 58. 58 . je odšel v svojo provincijo . Nesloga med galskimi plemeni mu je delo nekoliko olajšala . Najprej je premagal Helvečane, ki so bil i ostavili svojo gorato domovino (Švico) in si iskali druge v Galiji . Potem je planil' na germanska plemena, ki jih je privedel Ariovist (Ariovistus) preko Rena v Galijo. Naposled je spokoril tudi galska plemena ; šel je celo dvakrat preko Rena v Germanijo in se izkrca l v Britaniji. Vtem so se vendar zedinili Galci in postavili proti Cezarju ogromno zvezno vojsko, ki jo je vodil knez Vercingetorig (Vercingetorix). Toda prepozno je bilo. Cezar je premagal l. 52 . pri Aleziji (Alesia) blizu Dižon-a vstaško vojsko ter jo uničil. V tej vojni, ki j o je popisal sam, si je osvojil Galijo ter pridobil dobro izvežbano i n zvesto vdano vojsko ; nje cvet so bili stari legionarji, pripravljeni z a vsako podjetje. 5. Druga državljanska vojna. Cezarjeve zmage niso bile po volji Pompeju, ki je bil ostal v Rimu, zakaj otemnile so njegovo slavo. Ko je umrla tudi Julija, žena njegova, in ko so Krasa v neki bitki v Mezopotamiji ubili, je omrznil o prijateljstvo med oblastnikoma tolikanj, da sta si bila skoro hud a sovražnika. Pompej je dosegel, da je senat ukazal Cezarju, naj od slovi vojsko in se odpove upravi Galije ; ako bi se pa ne pokoril temu ukrepu, bi ga oklicali za sovražnika domovine. Toda Cezar se ni pokoril, temveč je prevedel svoje navdušene legije preko Rubikona, mejne rečice svoje pokrajine, rekoč : «Kocka je padla., Tako se j e pričela druga državljanska vojna. Po bliskovo je hitel Cezar v Rim, pompejevci pa so zapustil i mesto in iz Brundizija pobegnili na Grško. Brez boja se je Cezarju vdala Italija. Odtod je hitel v Hispanijo, kjer so stale najhrabrejš e legije Pompejeve . Cezar je rekel : «Najprej hočem premagati vojsk o brez vojvode in potem vojvodo brez vojske.» Zmagovito se vrnivši v Rim, je šel takoj nad svoje nasprotnike na vzhodu . Pompej je stal s svojo vojsko pri Dirahiju in blizu tu se je utaboril tudi Cezar , a moral se je po krvavih, neuspešnih bojih umekniti v Tesalijo. Pompejeva vojska je šla za njim, toda Cezar jo je I . 48. pri Farzalu 48 . (Pharsalus) popolnoma potolkel . Pompej je zbežal v Egipet, češ, da 104 ga prijazno sprejme mladi kralj Ptolomej Dioniz (Ptolornaeus Dionysus). Toliko pa da je stopil pri. Peluziju na kopno, so ga na povelje kraljevih varuhov umorili. Ko se je nekoliko dni poznej e Cezar izkrcal v Aleksandriji, so mu prinesli glavo nekdanjega prijatelja. Milo jokaje se je obrnil vstran. Poleg kralja je posadil tudi njegovo sestro Kleopatro (Cleopatra) na prestol . Iz Egipta je odhitel v Azijo, kjer bi bil Mitradatov sin Farnak (Pharnaces) ra d obnovil kraljestvo svojega očeta. Cezar ga je užugal v petih dneh ter zmago senatu kratko sporočil : «Prišel sem, videl in zmagal. » Nato se je vrnil v Rim. Vtem so se zbrali pompejevci v Afriki, a Cezar jih je premagal v bitki pri Tapsu (Thapsus). Pompejeva sinova Gnej in Sekst sta zbežala v Hispanijo, kjer sta nabrala še eno vojsko . Tudi tja 45. je šel Cezar in ju l. 45. popolnoma pobil v ljuti bitki pri Mundi (Munda) blizu Sevilje. Med vsemi bitkami, kar jih je bil, je bila t a najhujša. Njegovi vojaki so se že umikali, ko je vzkliknil : «Bodi torej ta dan zadnji mojega življenja ! » , in udaril je z golim meče m na sovražnike . Vojaki so se iznova pognali naprej in naposled premagali nasprotnike. Cezar sam je dejal pozneje: «Bil sem se često za zmago, pri Mundi pa za življenje.» Ta bitka je končala drugo državljansko vojno . 6. Cezarjeva samovlada in smrt . Cezar je bil zdaj samovladar in gospod rimski državi . Vojska, senat in ljudstvo, vsi so se ravnali po njegovih poveljih . Imenovali so ga za dosmrtnega diktatorja, on sam se je nazval «imperator » in je dal kovati novce s svojo podobo. Ker so se Rimljani pri štetju let uštevali, jim je popravil koledar ; odmeril je navadnemu letu 365 dni in dodal vsakemu četrtemu letu po en prestopni dan. Ta koledar se zato nove julijski. Mesec, katerega se je porodil, se je zval po njem julij. Napravil je mir in red med državljani ter vlada l milo in pravično. Toda republikancev ni mogel pomiriti . Zarotili s o se zoper njega ; glavni zarotnik je bil Gaj Kasij (Gaius Cassius) . Njemu se je pridružil tudi Mark Junij Brut (M. Junius Brutus), ki ga je Cezar ljubil kakor sina . 44 . Dne 15. marca I. 44. je bil sklican v Pompejevem gledališču senatorski zbor. Grozne sanje so plašile Kalpurnijo (Calpurnia), žen o Cezarjevo ; zato je prosila svojega moža, naj ostane ta dan doma. 10 5 Na poti v gledališče mu je izročil prijatelj pismo, v katerem je bil a očitna vsa zarota . Cezar ga je shranil, ne da bi ga bil preeital . Toliko da je sedel na zlati prestol pod kip Pompejev, so se nagnetli zarotniki z bodali pod plašči okoli njega. Divji Cimber mu je strgal togo z rame, drugi so planili z golimi bodali nanj . Ko je Cezar zapazil med morilci tudi Bruta, je bridko vzdihnil : « Kaj, tudi ti, sinko moj?» To rekši, si je zavil togo okoli glave in se triindvajset krat ranjen zgrudil mrtev na tla. XV. Antonij in Oktavijan. Tretja državljanska vojna. 1 . Drugi triumvirat . Po Cezarjevi smrti so nastale nove zmede v rimski državi . Ker zarotniki niso vedeli, kaj bi počeli, se je hotel Cezarjev pristaš i n konzul M. Antonij (M. Antonius) polastiti vrhovne oblasti . Postavil je truplo umorjenčevo na Velikem trgu na ogled, hvalil z živo besed o njegove velike zasluge, prečital oporoko njegovo in omenil obilih darov , ki jih je Cezar volil vojakom in meščanom . Besede Antonijev e so ljudstvo tako razdražile, da so preplašeni morilci pobegnili i z mesta. Toda le malo časa je bil Antonij prvak v državi . Cezar je bi l namreč porinil in podedičil Oktavija (Octavius), devetnajstletnega vnuka svoje sestre. Ta je sedaj prišel v Rim in si nadel ime Kaj Julij Cezar Oktavijan (Octavianus) . Darežljivi mladenič se je vede l tako modro in oprezno, da je zase pridobil senatorje in ljudstvo . Antonij, videč, da ga je Oktavijan otemnil, si je dal od narodn e skupščine podeliti tostransko Galijo, kamor se je takoj napotil . Nato je senat očita prestopil k Oktavijanu ter M. Antonija oklical za sovražnika domovine. Ta ukrep je dosegel Ciceron, ki ga je bil že Cezar pozval iz pregnanstva. Nato je odšla vojska, ki se ji je pridružil tudi Oktavijan, v Galijo in premagala Antonija pri Mutini. Vendar Antonij ni obupal, ker mu je zvesti Lepid (Lepidus), na mestnik v onostranski Galiji, privedel drugih vojščakov . Ali Oktavijan ni hotel drugič poskusiti vojne sreče in je svojima nasprotnikom a podal roko v spravo. Sklenil je z njima 1. 43. pri Bolonji zvezo, ki se zone drugi triumvirat . Triumviri so prišli v Rim in se grozno osvetili svojim nasprotnikom. Med njih žrtvami je bil tudi govornik Ciceron (pod. 46 .) . 43 . Odpravil se je na svoje letovišče v južni Laciji, toda Antonijevi 10 6 biriči so ga dotekli, ko je ravno hotel ubežati v nosilnici. Odbili so mu glavo in jo prinesli Antoniju, ki jo je postavil na ogled n a govorniški oder. Ko so se počenjale te grozovitosti v Italiji, sta odšla Brut in Kasij v svoji provincije Macedonijo in Sirijo ter nabrala 42. tu vojsko. Nanjo so naleteli triumviri pri Filipih (Philippi) l. 42. in jo popolnoma potolkli. Brut in Kasij sta se usmrtila sama. Sedaj so si zmagovalci razdelili državo : Antoniju so pripadle vzhodne, Oktavijanu zapadne provincije, Lepidu Afrika. Da bi se zveza š e bolj utrdila, se je poročil Antonij z Oktavijanovo sestro, krepostno Oktavij o (Octavia) . 2. Tretja državljansk a vojna . Tretjina države Oktavijanu ni bila dovolj; rad bi bil imel vso. Najprej je izneveril Lepidu vojsko i n mu vzel provincijo. Potem se je obrnil proti Antoniju, ki je na sijajnem dvoru egiptovske kraljice Kleopatre užival zgolj veselje. Njej in njenim otrokom je Antonij podeljeval rimske provincije, Pod . 46 . Ciceron . njej na ljubo je odslovil svo o blago soprogo Oktavijo . Zat o se je vnela vojna, ki naj bi odločila, kateri obeh mogotcev bodi samovladar. Vhod v Ambraški zaliv zožujeta dva rta ; južni se zave 31 . Akcij (Actium). Tu je bila I. 31 . odločilna bitka. Antonij je pred zalivom razvrstil v polkrogu svoje velike ladje ; za njimi so stale ladje kraljice Kleopatre in dalje na široke m morju je Vipsanij Agripa (Vipsanius Agrippa) razpostavil male ladj e Oktavijanove . Toliko da je Agripa prvi napadel, je zbežala Kleopatra n a 10 7 svojih ladjah, češ, da se ni nadejati zmage . Ko je Antonij to videl , je zapustil svojce in odhitel ves zbegan za njo . Ladje njegove so bil e pobite, vojska na kopnem pa se je vdala brez boja . Ko se je Oktavijan v nastopnem letu približal Aleksandriji, si je Antonij zabodel meč v srce, Kleopatra pa si je pritisnila strupenega gada na prsi . Sedaj je bil Oktavijan samovladar vsej rimski državi. XVI. Cesar Oktavijan Avgust. Prvi cesar Oktavijan (pod. 47.) je vladal od L 30. pr. Kr. 1. 14. po Kr. Odpravil ni sicer republikanskih uradov, toda samovladar in vrhovni oblastnik je bil on . Yisoko je čislal senat, ki je štel šestst o članov. Kot predsednik senata se je zval «princeps», pa tudi «augustus» . to je vzvišeni, «imperator» ali .caesar» se je imenoval; iz poslednjega imena se je razvil naš naslov cesar . Rimska država, ki je oslabela rad i državljanskih vojen, se je umirila za tega miroljubnega vladarja in blaginja se je zopet razcvitala. Dva slavna moža sta ga podpirala : pomorski junak Agripa in modri državnik Mecen (Maecenas), ki je pospeševal vse umetnosti in znanosti. Te so za Avgusta tolikanj cvetle, da so zvali njegovo dobo zlati vek. Yergilžj Maron (Vergiliu s Maro) je opeval v svojem epu «Enejidi» dela junaka Eneja, čiga r sin Jul (Julus) je bil praded Avgustov in rodovine julijske . Takrat je pesnil Kv . Horaci .dlak (Q. Horatius Flaccus) in P. Ovidij Nazo n (P. Ovidius Naso) je spisal pripovedke iz bajeslovja, «preobrazbe imenovane, Tit Livij (T. LiviuS) Paduvan pa obširno zgodovino rimske države. Krasne zgradbe so lepšale Rim: cesar je zgradil nov trg, «forum Augusti» imenovan, Agripa je zgradil panteon (pod . 48.) , to je vsem bogovom posvečen hram z velikansko kupolo, in dva nova vodovoda, po katerih je v mesto pritekalo dovolj bistre studenčnice . Toda cvet rimske države je bil za Avgusta samo deloma krasen ; zakaj nenravnost, poželjivost in neverstvo, vse to se je širilo čimdalj e bolj. Ob tem času je bil porojen v Betlehemu v Palestini Jezus Kristus,. Zveličar sveta, čigar vera se je brzo razširila po vseh delih sveta . 1 . Osvojitev vzhodnih alpskih dežel . Avgust je razširil rimsko državo po vzhodnih alpskih deželah , koder so stanovali Kelti in drugi narodi ; zakaj Donava naj bi bil a državi severna meja . Njegova pastorka sta se lotila alpskih narodov; '.Druz (Drusus) je gnal svojo vojsko po Adiški dolini proti severu, 10 8 njegov brat Tiberij (Tiberius) pa od zapada proti Bodenskemu jezeru. Pokorila sta l . 15. po Kr. te-le alpske narode : Rečane, Vindeličane in Noričane ter iz njih dežel osnovala provincije Recijo (Graubiinden in severne Tirole), -Findelieijo (južno Bavarsko) in Norik (Avstrijsko Pod . 47 . Oktavian . pod Donavo, Salcburško, Koroško in Štajersko) . Tudi Panonijo (jugo zahodno Ogrsko) so si Rimljani osvojili. Zlati miljnik na Velikem trgu v Rimu je bil izhodišče vseh izredno trdnih vojnih cest, ki so kakor razsežno omrežje preprezale stare in nove provincije ter jih vezal e z rimsko prestolnico. Izhodišče cest, ki so peljale v donavske dežel e pa je bil Oglej (Akvileja). Odtod je šla med drugimi cesta na 109 Kras preko Logatca (Longaticum) in Vrhnike (Nauportus) v Ljubljano (Aemona), kjer se je razcepila ; ena je držala na Trojane (Atrans), kjer je bila nekoč meja Italije, odtod v Celje (Celeja), Ptuj (Poetovio) in na Dunaj (Vindobona), druga pa je krenila na Dolenjsk o v Drnovo (Neviodunum) blizu Krškega in dalje v Sisek (Siscia) . Pod . 48 . Panteon . Rimljani so ob križiščih cest in v drugih za promet važni h krajih zgradili tabore in ustanovili vojaške naselbine. Poleg teh so se naseljevali rokodelci, trgovci in dosluženi vojaki ter širili rimske šege in navade. Najimenitnejša rimska naselbina na Kranjskem j e bila Aemona na mestu sedanje Ljubljane . Rimski vojaški tabor j e stal «Na mirju», kjer so še dandanes ostanki razvaljenega zida, meščanska naselbina pa se je razprostirala ob obeh bregovih Ljubljanice ter se je naslanjala na utrjen grad . 2. Germani. Germanija je obsegala svet med Renom, Donavo in Vislo . Bila je pusta dežela, preprežena z gozdi in močvirji. Veliki germanski_ narod je štel več nego petdeset plemen ; najimenitnejši s o Frizi ob Severnem morju, Langobardi ob dolenji Labi, Heruščani ob Vezeri, Hermunduri (poznejši Turingi) med gorenjim IVIenom in Labo , Markomani na Deškem . Vsako pleme je bilo občina zase, ki je o b mlaju in ščipu razpravljala svoje stvari na narodni skupščini . Ob vojni je izvolilo vsako pleme svojega vojvodo . Narod se je delil na svobodn e in nesvobodne ljudi. Svobodniki so bili ali plemiči (Edelfreie), ki s o imeli velika posestva in se ponašali z junaštvom svojih pradedov, ali pa navadni svobodniki (Gemeinfreie), ki so bili pravi narod . Dvajsetletni mladenič je dobil na svečani skupščini orožje in se je odslej prišteva l možem. Njih orožje je bilo izprva preprosto in šele v vojnah z Rimljani so ga izboljšali . Oboroževali so se osobito s kratkim metalni m kopjem ali pa z dolgim za boj v bližini. Samo imenitnejši German i so nosili Meni in oklep. Ščiti so bili leseni ali pa spleteni iz protja. Namesto plaščev so radi nosili živalske kože in so glavino potezah čez glavo. Na sovražnika so - udarjali Germani pojoč ter držali pred usti ščit, da se je glas bolj razlegal. ~esto so se zbrali bojaželjni mladeniči okoli spretnega voditelja ter ga spremili v vojn o kot spremstvo ; voditelj pa jih je oskrboval z vsem, kar je bilo potrebno za vojno . Ob miru so najbolj ljubili lov na ture, lose, medvede in volkove, a obdelovali so tudi polje in redili živino . Njih življenje, šege in navade, vse je biló kaj preprosto. Rimljani se niso čudili samo njih visoki rasti in junaškim modrim očem, ampak tudi nji h ljubezni do svobode, zvestobe, gostoljubnosti ter čaščenju njih ženstva . Toda očitalo se je Germanom posebno, da pijo in jedo brez mer e in da strastno kockajo . Najvišji bog jim je bil Votan (Wuotan, Allvater), ki stoluje v svoji palači Valhali; na ramah mu sedita krokarja, ob nogah p a počivata volka. Kadar vzbuja viharje, nosi viharski plašč ; kadar se prikaže kot bog solnca, jezdi na šarcu ; on naklanja zmago hrabri m bojnikom in bojne device (Walkiiren) nosijo ubite junake v njegovo palačo. Njegov sin Donar je bog groma; on luča razbijajoče kladivo , ki pa vsakokrat zopet prileti nazaj v njegovo roko; on plodi zemljo z dežjem . Ciu je bil bog vojske . Med boginjami je bila imenitna Frika ali Freja, ki se pa zave tudi Holda ali Berhta. Velikani so 11 1 poosebljene prirodne sile. Svetle elfe plešejo ob mesečini in nakazn i pritlikavci varujejo zaklade v gorah. Božjih hramov Germani nis o imeli, svoje bogove so molili v svetih gajih, na bregovih in ob stu dencih ter so jim večinoma darovali živali ali pa zemeljske pridelke . Modre šene so prorokovale bodočnost in voljo bogov iz krvi ubiti h sovražnikov ali pa iz drugih znamenj . 3 . Boji z Germani . Druz je prodiral ob dolenjem Renu v njih deželo, da si te m potem osvoji Germanijo . Že v četrti vojni je dospel do Labe, a n a povratku je umrl nenadoma. Ob levem bregu Rena je utrdil nekatere trdnjave, okoli katerih so pozneje sezidali mesta, kakor Mainz , Koblenz in K~ln (Colonia). Za njim se je bojeval njegov brat Tiberij in Germani so se skoro privadili tujega gospostva . Germanski mladeniči so stopali med rimske vojščake, kakor heruščanski kneži č Arminij (Arminius). Ko se je vrnil domov, ga je bolelo srce, vide, čega, kako hudo zatira Germane novi namestnik Kvintilij Va r (Quintilius Varus), in skrivaj je združil germanska plemena zope r Rimljane. Ko je šel Var 1. 9 . po Kr. z vojsko skozi Tevtobur ški les, 9. po Kr . kjer so ga ovirale globine, barje in goščave, ga je napadel Armini j ter ga popolnoma potolkel. Var, ves obupan, se je sam usmrtil. Le nekateri Rimljani so srečno utekli. Začuvši ta poraz, je vzkliknil Avgust : «Vare, vrni mi legije l » XVII . Tiberij . Neron . Naslednji štirje cesarji : Tiberij, Kaligula (Caligula), Klavdij (Claudius) in Neron (Nero), ki so cesarjevali od 1. 14. do 1 . 68., so bili iz rodovine Avgustove. Tiberij je bil malobeseden in nezaupen trinog, ki je dal umoriti mnogo imenitnih Rimljanov. Njegov hrabri in blagi nečak in Druzov sin, Germanih, se je vojskoval srečno z germanskimi plemeni ; ujel je cel?) Arminijevo ženo, Tusneldo, in prodrl v Tevtoburški les, kjer je dal pogrebsti okostje svojih dosle j nepokopanih rojakov. Zavidni Tiberij je pozval mladega junaka v Rim, kjer so mu priredili meščani sijajen triumf . Pred njegovim slavnostnim vozom so korakali mnogi imenitni Germani v sponah, med njimi Tusnelda in njen sinček Tumelik. Nato je poslal cesar svojega nečaka v Azijo, kjer je umrl nagle smrti . Za Tiberija je začel učiti Jezus Kristus, za tega vladarja je tudi umrl Zveličar na križu ter vstal od smrti. 112 Neron, četrti naslednik Avgustov, je bil najhudobnejši vseh cesarjev. Dal je usmrtiti svojega brata, svojega učitelja Seneko (Seneca), svojo ženo in celo svojo rodno mater. Bil je prvi cesar, ki je ukazal očito preganjati kristjane. Kristusovi nauki so pridobili že takrat mnogo spoznavalcev. Ko je I. 64. v Rimu nastal velik požar , ki je uničil malone vse mesto, je počil glas, da ga je dal zažgati Neron sam, češ, da želi videti, kako je nekdaj gorela Troja . Cesar pa je obdolžil kristjane, da so oni zapalili Rim, in jih je začel grozn o Pod . 49 . Titov slavolok v Rimu . preganjati. Tudi glavarja apostolov, Peter in Pavel, sta umrla ko t mučenika, Petra so pribili na križ, Pavla pa, ki je bil rimski državljan , so obglavili. Naposled so se Neronu uprli vojščaki v Hispaniji. Ko se je malo potem vnel upor tudi v Rimu, je Neron zbežal iz mesta, , in sužnik ga je po njegovem povelju prebodel z mečem. Takrat so se tudi Židje uprli - rimskemu gospostvu, in Neron je odposla l vojskovodjo - Vespazijctna (Vespasianus), da jih ukroti. Ta se je srečno 69 . vojskoval, in zato so ga legije l. 69. proglasile za cesarja. 11 3 XVIII. Vespazijan. Tit. Cesarji posinjenci. Yespazijan je izročil poveljstvo svojemu sinu Titu (Titus), ki je oblegel Jeruzalemsko mesto in ga vzlic trdovratnemu uporu 1 . 70 . 70. premagal in razdejal . Nad pol milijona Židov se je pogubilo v te j vojni. Odslej žive Židje razkropljeni po vsem svetu . V spomin na to zmago so postavili Rimljani velikanski slavolok, ki stoji še dandanes (pod. 49.) . Yespazijan je bil moder in varčen cesar ; z državnimi dohodki je gradil ceste in velikanska poslopja. V Rimu je sezidal Kolosej (colosseum), ogromen amfiteater za 100.000 gledalcev, kjer so se borili gladiatorji in dražili zverine. Kratko, a blagonosno je bilo cesarje vanje njegovega sina Tita. Skoro potem, ko je zavladal , je jela gora Vezuv (l. 79.) bljuvati ogenj in pepel ter 79. je zasula mesta Pompeje, Herkulanej in Stabije. Po tej nesreči se je vnela kuga in velik požar je nastal v Rimu. V vseh teh nezgodah je storil Tit sirotam mnogo dobrot. Rekel je: