Program goriške gimnazije.
Difficile est proprie communia dicere.
Hor.
Predno se obrnem do spisa o Alfieri-u v programu nase gimnazije in nekoliko o njem spregovorim, naj povem, kaj o šolskih stvareh poroča ravnatelj. Učencev je bilo konec leta 370, tedaj 34 manj kot lani. Po narodnosti jih ne loči več, ne vem, po kterem čudnem ministerskem ali namestniškem ukazu; aH morebiti očitna resnica oči kolje? Kolikor iz imenika vidim, jih je bilo 212 Slovencev, 120 Italijanov, 38 pa Nemcev. Pisava slovenskih imen je lepa slovenska razun malih izjem v 8. šoli. Slehern bo prašal: ali je na našej gimnaziji res toliko Nemcev kot na ljubljanskej , ki šteje 2/r> več dijakov. Ne more drugače biti, ker je odpadnikov povsodi dosti,   tako,   na pr.  ima  oče  Slovenec
327
sina, ki je bil v Novem mestu vpisan za Italijana, na našej gimnaziji pa sedaj velja za Nemca! — Vero zakona so se učili na nižej gimnaziji v materinščini — v lep izgled drugim slovenskim gimnazijam! — Učiteljev je bilo 19, med njimi eden celo leto na odpustu. Razun enega kateheta je bilo druzega pol leta 6 učiteljev Slovencev (prvo polovico bilo jih je 7). Prečudna razmera k večini slovenskih učencev! Res da Lahov učenikov tudi ni dosti, ker pa par Nemcev tudi laški ume, se Lahom še zmiraj z obilnišo mero meri kot Slovencem. Tako je v prvi in drugi šoli, ki ste po narodnosti v dva razdelka ločeni, v računstvu Lahe podučeval Lah ali Nemec, ki laški znd, Slovence pa Lah, ki slovenski ne zna. Enako je v teh šolah v zemljepisu in zgodovini Lahe podučeval po laški Lah, Slovence pa druzega pol leta (po odhodu Jesenkovem) po nemški Nemec, ki je za nas Slovence popolnoma nem; zato ga je ravnatelj Nemec o veliki noči z veseljem sprejel kot Nemca! Tedaj — da druzih razmer v 1. šoli ne omenim — za celih 12 ur smo bili v šolah po narodnosti ločenih na škodi! Drugo leto se bo pa učiteljstvo še bolj spremenilo, in kakor je podoba, ne na korist nam Slovencem. Gosp. Pleteršnik, znani prestavljavec Igorjeve vojske iz staroruskega, je šel na tržaško gimnazijo. Razun druzih stvari je kaj uspešno učil slovenščino na zgornjej gimnaziji. Lepa zbirka priobčenih nalog kaže, kako vestno je vodil svoje dijake tudi po raznih potih djanskega življenja. Pri nje-govej obširni učenosti mu bo zlasti za slovenščino težko najti enakega naslednika, in vendar potrebujemo tu na italijskej meji dobro podkovanega možd; kajti trnova so pota in z golim urbasom^se ne da dosti opraviti. — Zapustil nas je tudi g. J. Šolar, znani slovenski jezikoslovec. On je bil prvi, v prejšnjih letih tudi edini stanovitni zastopnik slovenstva na gimnaziji. Enako pravičen slehernemu narodu se je mnoga leta poganjal za pametnejšo in zdatnejšo odgojo na našej dvojezični šoli. V mirnih pa trudapolnih urah kot v viharnih bojih se je poganjal za narodne pravice, za njih pri-znavo in izpeljavo v šoli. Izveden v šolskih paragrafih da le malo kdo tako, in zdravega pedagogičnega duha je nam pridobil tu s prepričevalno besedo, tam s spretnim peresom, kar smo zadnja teta uživali. Njegovemu trudu se imamo zahvaliti, ako se je zadnja leta naša gimnazija glede na slovenstvo v mnogih stvareh odlikovala med drugimi slovenskimi učilnicami. Tužna naša Goriška, srečna Ljubljana!                      (Konec prih.)
328
Program goriške gimnazije.
(Konec.)
O Alfieru je pisal mladi Dalmatinec, ki se priznava k stranki po slovanstvu znanemu „Dalmatu" zastopani. Trideset strani dolgi sestavek smo čitali brez tiste nezadovoljnosti, ki je nas navdajala pri predlanskem programu. V tem namreč je blodil znani (sedaj že) rajnki vrednik goriškega „Wochenblatta" o Schil-lerjevem Wallensteinu tako zmedeno, da je še celo To-maschek, profesor nemške literature na graškem uči-lišči o spisu rekel: „dass der abdruck einer solchen vortragsprobe fuglich unterbleiben konnte .... " (Gim. Zeitsch. 17. Jahrg. str. 45).
Izvedeni naš današnji pisatelj g. dr. Cega skuša dokazati, da Viktor Alfieri (roj. v Aosti 1. 1749; t 1803) Italijanom prav iznova ustanovil ž al o i gre; njegova muza se ni zbudila in učila pri dotičnih italijanskih sprednikih, tudi ni posnemala Francozov in ravno tako se ni ravnala po uzorih Sofoklovih, Evripi-dovih in Shakespearovih. Z zanikavnimi tremi stavki se najpred peča. Razkazuje izprva začetek in razvitek italijanske žaloigre in sklepa, da Alfieri ni mogel napredovati na njeni podlagi, ker je bila iz grške in francozke ali prevedena ali pa po nji ponarejena. Potem dokazuje, da se Alfierova Melpomena ni rodila in gojila pri Francozih, kajti francozka prvaka v žaloigri — Corneille pa R a čine — se bistveno ločita od Alfiera. Na zadnje v kratkem zanikuje, da italijanski pisatelj tudi k Grkom in k Angležu ni v šolo hodil. Od 20.—30. str. se pa bavi zlasti z Alfierom, kterega genij je iz čisto italijanskega vira pozajemal in si spletel iz lastnih pa prav domačih cvetlic nevenljiv venec tragične slave.
Ker je sestavek laško pisan in o Italijanu govori, bilo bi prav odveč, „Novicam" dragi prostor kratiti z drobnim pretresom, tedaj le na kratko rečem to-le:
Moje gosp. pisatelju nasprotne misli o Alfieri-u so te-le: Alfieri bil je v resnici pesnik, vendar se ni mogel in deloma tudi ni hotel znebiti vsegamogočnega upljiva tadajšnje francozke slovnosti; saj sam pravi:
Si stoltamente hammi impepato ilgusto La mal succhiata oltramontaneria, Che d'ogni cosa italica ho disgusto;
in dve tragediji pisal je še celo po francoski. Posled, že 28 let star, je skušal sleči tujo obleko, zato gre v Fiorenze „a parlare, udire, pensare, sognare in toscano e non altrimenti mai piu." Popolnoma preroditi se pa ni nobenemu mogoče. Zato je x\lfieri spisal svojih 19 (s trag. postum. 22) žaloiger v duhu zelo enakem Corneillu in Racimi. Napačno bi pa bilo imenovati ga lesenega posnemovalca, kajti tudi njegova Melpomena se je odlikovala s posebno lepoto in krepostjo, ki se v mnogih ne zmiraj bistvenih stvareh loči od pesniške lepote francozkih prvakov. Razločkov ni dosti med njimi, naj se primerjajo v tem ali onem smislu. Na Francoza pa so imeli grški uzori tako velik upljiv, da se v mnogih igrah kažejo po mislih in djanjih ne pravi, nego pofrancoženi Grki. Ko bi bil g. Cega na to mislil , ne bil bi pisal, da Alfieri še imen grških uzorov poznal ni. Posredno tedaj veje grški duh tudi v njegovih tragedijah in tudi pri njem stari Grki ne govorijo samo po laški, ampak po laški tudi mislijo in delajo. Shakespeare je hodil svoja pota in postal je občudovani velikan celemu svetu. Pred ko ne bi tudi Alfierove žaloigre bile drugačne, ko bi ne bil pol svojega življenja francozkih uzorov tako zelo občudoval. Schlegel in Villemain imata tedaj le deloma prav, ko Alfieru odrekata vso pesniško lepoto in samostojnost, kajti rojeni genij ne d& se vkovati v verige, bi jih občudovani spredniki bili tudi iz zlata skovali.
Kot drugi Italijani je tudi g. Cega zagovarjal Alfiera in spominja se Herodotovega &eiov cfdovtgov' jaz bi pa g. pisatelja potolažil z
Enwy will merit, as its shade, pursue;
But, like a shadow, proves the substance true.
Po pes Essay on critici&m.
346