France Novak
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani
STAVČNA TIPOLOGIJA V DALMATINOVI GMAJN PREDGUVORI ČEZ VSO SVETO BIBLIO
Poskušali bomo odgovoriti na vprašanje, kakšni so stavki v tem besedilu. Ne bomo se dotikali vseh stavčnih vprašanj, temveč samo tistih, ki ustvarjajo svojevrstnost besedila. Pa še izmed teh bomo izbrali samo najbolj izrazita. Čeprav je vprašanje zastavljeno razmeroma ozko, menimo, da bo vseeno lahko opozorilo na nekatere poteze tako Dalmatinovega ubesedovanja kot takratnega slovenskega stavka in splošnih stavčnih norm tistega časa v našem prostoru.
Gmajn predguvor je zanimiva, ker je Dalmatinovo samostojno delo (samostojno v pomenu, da ni prevod). Zavzema 42 strani velikega formata; razčlenjeno pa je na 18 delov. V vsakem delu je obravnavano po eno versko področje, o katerem so imeli protestantje drugačno mnenje kot katoliki. Dalmatin imenuje ta področja imenitiši štuki inu artikuli naše prave Kdrščanske vere (a 11 a). Deli imajo naslove, npr. Od Buga, Od Stvarjenja liga Svita in dalje po tem upu. Po obsegu so razHčni, pač glede na obsežnost problematike in njen pomen.
Deh predguvori so sestavljeni po enakih načelih. Povzemajo, kar pravi o posameznem področju Sveto pismo; to razlagajo; zlasti opozarjajo na razUke oziroma pravilnosti in nepravilnosti pri razlagah. Navedeni so tudi svetopisemski zgledi. Besedilo je napisano »mimo«, četudi obravnava tematiko, ki je bila predmet širokih in pomembnih verskih sporov tistega časa. Po tej strani se močno razlikuje od Trubarjevih besedil. Medtem ko vsebujejo na primer Trubarjeva besedila veliko podatkov iz vsakdanjega življenja tistega časa pri nas in po svetu, se Dalmatinova predguvor, ko navaja zglede, drži bibhjskega sveta.
Tak način razpravljanja in pa verska tematika besedila sta prav gotovo vplivala tudi na stavčno tipologijo. Domnevam, da je izrazito govornih stavčnih tipov malo, veliko pa je dokaj zapletenih stavčnih zgradb.
Povprečna dolžina Dalmatinove povedi (besedila od pike do pike) je razmeroma dolga, saj naletimo na kratko poved, ki bi obsegala manj kot eno vrstico, le tu in tam, večina jih je pa večvrstičnih. Glede na vejice in dvopičja, s tema znamenjema Dalmatin členi poved, ima Dalmatinova poved več členov, kot bi jih imela danes, ker so takrat veljala drugačna interpunkcijska pravila; danes bi stavljali manj vejic, namesto dvopičja bi večkrat stavili vejico ali podpičje. Vejica ločuje pri Dalmatinu poleg stavkov tudi govorno relativno osamosvojene dele stavka. Dvopičje je pa praviloma postavljeno tam, kjer se poved pomembno lomi. Tako deh na dva dela zlasti nekatera priredja (temuč) in podredja (takuj.
Postopki, s katerimi Dalmatin oblaga poved, so tile: v temeljnih shemah priredij in podredij uporablja tudi še veliko odvisnikov, tako da sta oba dela zelo obložena. V okviru stavka razširja posamezne stavčne člene ali njihove dele s tako imenovanim naštevanjem, npr. taisto lubiti, poštovati, za njo moliti, štivro inu praude dajati, inu druge naklade volnu inu poterpežlivu nosziti (c VI a). Občutek obsežnosti ustvarja zlasti to, da so močno
183
obloženi tudi odvisniki, npr. katere on zcastjo, močjo, gospostvum inu vissokostjo, obda, poviša inu čez druge ludi postavi (c VI a).
Zaradi podobne zgradbe posameznih delov se ponavljajo tudi ubeseditveni postopki. To ponavljanje omogoča in celo narekuje večkratno uporabo posameznih stavčnih modelov (ustaljene oblike dvodelnih priredij in podredij), kar je za določitev stavčne tipologije še zlasti pomembno.
Kot za vse spise slovenskih reiormatorjev je tudi za Dalmatinovo predguvor značilna ve-hka preglednost Ta lastnost ima gotovo številne vzroke, podpiralo jo je pa tudi prizadevanje, da bi bila besedila razumljiva tudi preprostemu človeku, in pa pomembna vloga govorništva (pridigarstva) v tistem času. Poleg razdelitve predguvori na 18 delov, če upoštevamo, da je poglavje Od S. Zakramentov razdeljeno na dve enoti, gre za dvajset delov, k preglednosti veliko prispeva tako imenovani stilem naštevanja. Ta stilem je bil očitno najbolj razvit pri Trubarju, toda tudi Krelj in Dalmatin ga nista zanemarjala. Tudi ustaljenost besed, ki naštevanje uvajajo, kaže na to, da je bil pogosto uporabljan. Naštevanje omogoča piscu razdeliti obsežno snov na več delov in jih potem po vrsti obravnavati. V našem besedilu uporablja Dalmatin pri izpeljavi naštevanja tele izraze. Prvo točko uvede praviloma z izrazom narpoprej, tudi nar poprej. Sporadično se pa uporabljajo še izrazni modeli: v'začetki (a VI b), ki mu sledita potle, htretjimu; nato ta perva (manunga) (b III b), v nadaljevanju ta druga, ta tretja; končno pa oznake s številkami 1., II., III. (c IV a). Za uvedbo druge točke se praviloma uporablja h'drugimu, pisno tudi hdrugimu, dokaj pogostno tudi potle, samo sporadično pa preostali obliki, ki smo ju že omenili pri prvi točki. Tretjo točko uvaja h'tretjimu, pisno tudi htretjimu, sporadično še ta tretja in 111. Četrto točko pa uvaja hcetertimu, pisno tudi hčetertimu. Zadnjo točko pa uvaja izraz inu h'puslednimu. Za temi uvajalnimi besedami sledijo najrazličnejši stavčni modeli.
Zelo pomemben ubeseditveni postopek v tem besedilu je sklicevanje na Sveto pismo oziroma navajanje zgledov iz njega. Pri tem uporablja zlasti naslednja izrazna sredstva: Najpogostejši je postopek, ki ga lahko ponazorimo z zgledom Od slobodne vole vuči tudi S. Pismu, de. .. (aIVb). Razumljivo je, da so stalni elementi S. Pismu vuči, de...; temu modelu se pa dodajajo potrebna dopolnila. Poleg vučiti uporablja za to nalogo pogosto tudi glagol pričovati. Pri tem glagolu je lahko kot osebek poleg S. Pisma tudi kak apostol, prerok, evangelist, npr. Inu S. Paul pričuje, de ( ar VI a). Končno moramo ob tej funkciji omeniti tudi glagola kazati in pri osebah tudi pisati kot dokaj pogostna, medtem ko so drugi redkejši.
Pri navajanju zgledov iz Svetega pisma ima v našem besedilu zelo važno vlogo veznik kakor, bodi da uvaja zgornji model, npr. Kakor S. Paul od tiga na veliku mejstih piše: (b II b), ali pa uvaja naštevanje zgledov, npr. Kakor tiga letukaj notri lepe eksemple imajo, na Davidu, Salomonu, lozaphatu itd. (c VI a).
Med ubeseditvenimi postopki, ki so za besedila, kot je naša predguvor, pri kateri je poudarek na podajanju obsežnega že zbranega znanja, še posebej značilni, moramo omeniti tudi tako imenovane označevalne stavke. Pri njih igra glavno vlogo povedkovo določilo. V njem je vsebina, s katero označuje pisatelj osebek. Taka je že prva poved v tem besedilu: Biblia, je ena gerčka besseda, inu pomeni v'gmajn, te Bukve, Stariga inu Noviga Testamenta [a VI a). V tej povedi sta dva taka stavka. V celotnem besedilu jih srečujemo pogosto.
Končno naj v tem prvem delu omenim še en ubesedovalni postopek, ki dela besedilo nekoliko preglednejše, hkrati pa ga tudi razgiba, to je izpostavljanje samostalniških stavčnih členov, ki imajo zapleteno obliko. V nosilnem stavku ga zamenjuje zaimek, pojasnilo pa je v dodatnem stavku, npr. Onu je pak pridnu inu potrebnu, de kadar Karščeniki letu S. Pismu, v'kakover jeziki bodi, bero ali poslušajo, de oni na te imenitiše štuke inu artikule mer-kajo ... (a 11 a).
184
v nadaljnjem bomo najprej pregledali najznačilnejša podredja.
Osebkov odvisnik uvaja največkrat veznik de (danes da), npr. inu nestoji v'naši lastni moči, de bi človik sam od sebe mogel pravo Vero dobiti (b 11 a). To kakor tudi druga podredja lahko nastopajo samostojno ah pa so vključena v večje povedi.
Predmetni odvisnik uvaja največkrat veznik de, npr. Temuč pravi Karščeniki spoznajo, de so za veliku druzih ursahou volo dolžni dobra della delati (h IV b). Veliko predmetnih odvisnikov, ki jih uvaja de, je uporabljenih pri navajanju zgledov iz Svetega pisma (glej zgoraj). Če sta zaporedoma dva odvisnika, ju povezuje veznik inu. Poleg veznika da uvaja predmetni odvisnik tudi vprašalni zaimek kaj, npr. je potreba dobru vejditi inu merkati, kaj je taista prava izveličanska Vera (b 11 a) in načinovni prislov koku (danes kako) v'katerim človik prou vidi, koku je on od Hudiča skuzi greh gerdu narejen in cillu skažen (a VI a).
Krajevni prislovni odvisnik moramo omeniti že zato, ker se veznik ker (danes kjer), ki ga uvaja, piše enako kot vzročni veznik ker. Na krajevni pomen kaže sobesedilo kot celota, posebej pa še razni krajevni prislovi, npr. Raunu taku tudi nej Bogu molitou prietna ker se veliku boboče inu bessedi dela (c V a); Ker kuli dva aH trie vkup prideo v'moim imeni, ondi sim jest v'sredi mej nimi (c 111 b).
Časovni prislovni odvisnik uvaja Aadar, npr. Inu letu pomeni Gospud Bug, kadar v'Prerokih vuči, de ... (b V b), prejden (preden), npr. (je) ta S. Zakon gori postavil, še v'Paradiži, prejden so tijsti naši pervi Stariši bili v'greh padli (c V b). Časovni element lahku tu in tam najdemo tudi pri odvisnikih, ki jih uvaja aku, sicer vzročni veznik. Odvisnik količine časa uvaja dokler.
Vezniški izraz pravega načinovnega odvisnika je nikar de »ne da«, npr Pravi verni Karščeniki pak se, skuzi pomuč S. Duha, dobrih inu Bogudopadečih del flissajo, nikar de bi z'te-mistimi si hoteli odpustik grehou inu večni leben sami zaslužiti (b IV b).
Glavni veznik, ki uvaja primerjalni odvisnik načina, je kakor, redko tudi koker (kakor), npr. Inu mi bi vselej imeli taku po Božji voli, v'njega strahl, kakor se njega pokornim otrokom inu služabnikom spodobi, živeti (b V b); pogosto je v zvezi kakor de bi, npr. se tu nema taku za-stopiti, kakor de bi se od vere inu od našiga izveličanja, ta pokorščina inu zasluženje Jezu-sevu Cristusevu proč ločilu (b 111 a); kadar gre za količinski primerjalni odvisnik pa kuliker oz. kulikur (danes kolikor), npr. de je on skuzi taku obilnu inu popolnomu pissanje, kulikur je ner več mogoče, hotil tej nepotrebni skerbi človečke pameti, naprej priti (c VII b).
Zelo pogosti so spet posledični odvisniki, ki jih uvaja veznik de (da), npr. taku on za nje skerbi, de imajo špižo, pitje, gvant inu kar k'nih vžitku sliši (a III b). Posledični da pogosto nastopa v zvezi taku de in za tiga volo de; sestavini sta praviloma ločeni z vejico, npr. (u on v'drugih (Bukvah) tem zastopniši, čistiši inu obilneši stavi inu izlaga, taku de oben pravi Karščenik, ... nemore spodobnu tožiti, da bi Božja besseda temna ali nezastopna bila (c VII b).
Bogato je zastopan vzročni odvisnik. Uvajata ga ker in potihmal ker, npr. Oni meni zauman služio, ker oni vuče takou vuk, kateri nej ništer kakor človečke zapuvidi (b IV a). Nadredni stavek ima pogosto zato: Na nekaterih mejstih pak so tudi Oblastniki,... Boguvi imenovani, zatu, ker imajo oni na tem Svejti na Božjim mejsti pravo praudo inu sodbo, vsem enaku deržati (a II b). Veznik potehmal ker nastopa pogosto v stavčnem modelu, ki ga prikazujemo takole potehmal (pak) ker..., taku ... npr. Potehmal pak ker je on prišal: taku je on le sam tu zadosti sturjenje za naše inu za vsiga ulniga Svejta grehe (b I a).
Tudi namerni odvisnik je pogosto uporabljen; uvajata ga de in de bi, npr. Zakaj Bug je tudi Predigarstvu le za letih dveju stanou volo gori postavil, de bi se Ludje v'tehistih staneh od Predigarjeu inu Cerkounih vučenikou, iz letiga S. Pisma vučili... (ar VI b).
185
Pogojne odvisnike uvajata veznika aku in kadar. Za to podredje je značilen pojav, ki smo ga videli že pri vzročnem potehmal ker, nastopa namreč skoraj večinoma v stavčnem modelu aku ..., laku ... oziroma kadar..., taku ..., in sicer zelo pogosto. Tak model daje slovenščini 16. stoletja svojevrstno potezo, npr. Aku neverujete, taku ne ostanete (blllb); Koku hote pak predigovati, aku neso poslani (b 1 b); kadar bi nam na eno drugo vižo bilu moglu se pomagati, taku bi Božjimu Sinu nebilu potreba na ta Svejt priti (b I a).
Dopustni odvisnik se veliko uporablja; uvajajo ga vezniki aku, kadar, kakor kuli, najsi, ter. Najpogostejši je najsi. Najsi in aku nastopata večinoma v stavčnih modelih aku ..., taku vsaj..., najsi.. ., laku vsaj..., najsi..., laku viner... Zgledi: aku on lih v'grobi segnije inu strohni laku bo on vsaj na sodni dan spet moral od smerti vstati (a V a); Inu najsi se v'leti Biblij vsi žlahl navuki inu islorie najdeo, od Deželske Gospoščine, inu od Hišniga stanu: taku tuistu vsaj ništer neodvzame od nje svelusti (a VI b), de naša ah druzih ludi dela, kakor so kuli dobra inu sveta viditi, neso inu nemogo en ursah biti... našiga izveličanja (b 111 a); en takou ima preklet biti, ter de bi si lih en Angel od Nebes bil (b I b).
Zelo pogosto se uporablja tudi prilastkov odvisnik; uvajajo ga zlasti de in oziralni vezniki kakover, kateri, kateri kuli, kir: Potehmal ker je letu Božja vola, de ima on (izveličanski vuk) od vseh jezikou spoznan, predigovan, poslušan, čaščen inu hvalen biti (c VIII a); Zakaj tu dobru, kateru hočem, tiga jest nesturim, temuč tu hudu, kateru nečem tu sturim (b V b); Letu so taku ti imenitiši Artikuli naše Karščanske vere, od katerih letu svetu Pismu povsod enaku vuči (c VII a); Zatu neso tu dobra della, kir bi Bogu dobru dopadla, kar si Ludje iz lastne andohti inu norre pameti zmišlajo (b V a).
Najbolje bo, če kar tu omenimo, da ima kateri, ki uvaja poved in ki ima ob sebi samostalnik, s katerim je vsaj pojmovno nekako povzeta prejšnja poved, da ima torej ta kateri pomen kazalnega zaimka »ta«, npr. Kateriga Krajlestva nebo konec (a III a).
Pri obravnavi priredij, bi lahko izpostavili to, dapriredni vezniki pogosto uvajajo tudi podredja oziroma podredne stavčne modele Upa kakor..., taku... (glej zgoraj), v takem primeru vsebino podredij spravijo v določeno razmerje do prejšnjih povedi.
Vezalno priredje veže zlasti veznik inu (danes in), pred njim je praviloma vejica ali dvopičje, npr. Zakaj nih červ nebo vmerl, inu nih ogin nebo vgasnil (a Vb). Inu zelo pogosto uvaja druga priredja in podredja.
Če sodimo po številu stopnjevalnih priredij, potem lahko ugotovimo, da je stopnjevalno priredje Dalmatinu zelo ugajalo, opazimo pa tudi lahko, da je bilo zelo primerno za izražanje te vsebine, pri kateri gre večkrat za pomembne tančine. Zglede lahko razvrstimo v skupini okrog veznikov temuč in kakor. Pojavnih oblik je nekoliko več, in sicer: nikar le. .., temuč tudi. .. nikar(le)..., temuč(tudi)...,- ne..., temuč...; kakor..., taku..., na primer: Inu tako pokorščino v'potelesnih ričeh smo mi dolžni, nikar le brumni inu dobrutlivi: temuč tudi neverni inu terdi Gospoščini (c VI b); taku bi morah nikar le cviblati, temuč cillu cagati (b 111 b); Inu lete tri Persone neso mej sabo vkup zmešane, temuč rezločene (a III a); Raunu pak kakor letu S. Pismu povsod vuä, de...: taku onu tudi vuči, de... (c IV b).
Ker je pojasnjevanje pomembna poteza tega Dalmatinovega besedila, ni nič čudnega, da je pogosto tudi pojasnjevalno priredje, ki ga povezuje izraz (u je: Taku imamo mi, po letim njegovim poročenju sturiti: tu je, mi nemarno leta S. Zakrament reskrušiti ah polovičiti (c II a).
Ločno priredje povezuje veznik ah, uvajajo pa ga praviloma podredni vezniki, često aku: Inu kateri kuh letej Veri zupar govore, ah se teisti zuperstavio, tijsti imajo za Nevernike inu za Malikouce deržani biti (a III a); ker človik nigder nemore zagvišan biti, aku bi bil čistu inu vse grehe prou spovedal, ah kaj zamolčal ah pozabil (b VI b). Menim, da bi bilo ta aku najprimerneje uvrstiti med veznike za uvajanje predmetnega odvisnika
186
Protivno priredje je spet zelo pogosto uporabljeno; povezujejo ga zlasti vezniki ali, ampak, ne - temuč, na primer Postava rejz oblubi pravico, leben, inu večnu izveličanje, ali le letem, koterijo popolnoma derže inu cillu dopolneo (a VI b); lest imam tu dobru per sebi, de hočem: ampak de bi tu dobru dopernessel, liga jest nenajdem (b V b); de Hudič, najsi okuli hodi, kakor en erjoveč Leu, inu išče koga bi mogel požreti, viner nemore tem Vernim inu Bogaboječim dajle škoditi, kakor Bug njemu perpusti (a III b); taku ga oni vsaj nemolio inu nečaste, temuč ga zataje (a III a). Veznika ali in ampak pogosto uvajata druga priredja in podredja.
Zelo velikokrat se uporablja tudi vz;-očno priredje. Uvajajo ga predvsem zakaj, sporadično pa še saj in sicer. Zgledi: Inu taisti čas je take Cerkoune štrajfinge tudi bilu potreba, ker še Karščeniki neso imeli Gospoščine, kir bi bila prave vere, inu bi bila pregrehe štrajlala na Kär-ščenikih, kakor se spodobi. Zakaj oni so še mej Ajdi živeli (c 1 a). Značilno je, da zakaj uvaja povedi, ki imajo značaj vzročnega prirednega stavka ali pa so sestavljene iz drugih priredij in podredij. Število povedi, ki se začenjajo z zakaj, kaže na to, da je stavek z zakaj služil predvsem za razvoj pripovedovanja. V svetopisemskem sulu ima še danes zelo pomembno mesto.
Sklepalno priredje povezujejo izrazi: za(o, obto »zato«, za tiga volo, verjetno pa bo treba sem prišteti tudi taku. Tudi za te izraze je značilno, da predvsem začenjajo pripoved, kar govori za to, da so imeli pomembnejšo vlogo pri razvijanju besedila kot pa v okviru ozkega priredja. Sklepanje z znanega oziroma omenjenega je glavna stvar, za katero se uporabljajo v besedilu. Zgledov je zelo veliko, vendar je težko izbrati dovolj izrazitega, ker se vsi nanašajo na prejšnje povedi, vseeno izberimo tegale: Zatu neso tu dobra della, kir bi Bogu dobru dopadla, kar si Ludje iz lastne andohti inu norre pameti zmišlajo, inu si taista imejte enu ime kakor kuli hote (b V a).
Če poskušamo na koncu ugotoviti, katere stavčne tipe je Jurij Dalmatin značilno pogosto uporabljal, se moramo ustaviti zlasti na stavčnih vzorcih, ki imajo vsaj dva izrazita dela, bodi da sta po značaju priredje ali podredje. S takimi stavki je Dalmatin očitno najlaže natančno izrazil vsebinske tančine tematike, ki ji je predguvor posvečena. S takimi stavki je v besedilo vnesel precejšnjo razgibanost To razgibanost iz priredij in podredij je povezal v skladno celoto s smiselno uporabo prirednih veznikov oziroma vezniških izrazov. Zato se besedilo skladno in umirjeno razvija. Preseneča nas lahkota, s katero je vsebina podajana, čeprav ne gre za vsakdanji govorni stil, temveč za izrazito »knjižno« izražanje. Iz tega lahko sklepamo na to, da je imel avtor izredne sposobnosti za ubesedovanje, pa tudi na to, da je bila sicer mlada knjižna slovenščina v tistem času že močno utrjena. Preseneča nas tudi številčno in vsebinsko bogastvo pogostih stavčnih tipov. Ker je bil naš namen popisati tipologijo stavkov, smo pustili nedotaknjena številna vprašanja, ki so se postavljala in ponujala ob analizi in na katera bo treba čimprej začeti odgovarjati, zato je treba na koncu poudariti predvsem fragmentaren značaj tega sestavka.
Opombe:
Kot gradivo je uporabljen popolni izpis Dalmatinove Biblie iz leta 1584, ki ga je naredila Komisija za historične slovarje slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU; izpis je narejen s kseroksiranimi listki na podlagi reproducirane izdaje iz leta 1968,
Zgledi so zaradi varčevanja s prostorom okleščeni, kolikor se je dalo. Znaki v oklepaju pomenijo paginacijo.
Zgledi so prepisani po načelu, da so posebna črkovna znamenja spremenjena v današnje uslreznike: npr. 1= s, Ih = š, s = z, sh = ž, zh = č, y = i, q = k(v), c (v tujkah) = k itd., drugih stvari nisem spreminjal
Literatura:
A. Bohorič, Arcticae horulae, 1584 F. Kidrič, Izbrano delo 1, 1978
M. Pleteršnik Slovensko-nemški slovar l-ll, 1894-1895
M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 1966^
Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1, 11, III, 1970, 1975, 1979
J. Toporišič, Slovenska slovnica, 1976
J. Toporišič, Nova slovenska skladnja, 1982
187