Skice.
Zložil Tonej Jelenič.
Žena.
Hodiš sklonjena po parku
ob fontanah živih,
iz oči ti sivih
svita solza, cvet trpljenja.
Z volčjimi očmi po tebi zre poet baladni, da se v duši hladni spomni nate z bolnim verzom.
In kipar strmi ti v lica: marmor cvetnobeli, v trpkem smehu veli ustni giblje, žalost sanja.
Ti pa dvigaš strto krono, mrtvih rož kraljica, in na mrzla lica kaplje ti življenja solza.
Grešnik.
V mraku mrtva skala groba zadrhti;
jaz pred njo — jaz čutim v srcu mraz noči;
in utripe krutih solz in bridko vest;
in nad čelom kakor kremen trdo pest
in plamteče v božjih solzah čez nebo
Kristusovo žalostno oko.
Tercine.
Pod Bogom sije v mrak in dan
nebeški vrt, Adamov raj,
od kerubimov varovan.
Iz srede vrta rožni gaj
vrhove vije nad nebo
nevest Nevesti v naročaj:
ko vsi svetovi božji zro
v prelest nebes — ko klone mrak —
ko ave angeli pojo —.
In mrje solnce, rdeči mak,
azur v črnino se topi,
v zatonu bled bledi oblak.
K v rožnih kronah zaplamti jezero cvetja in na noč odpre razžarjene oči  —  —  —
Strmi poljana v krogu koč, strmijo hribi v zvezdni svet, in verne duše v božjo moč in v rožni gaj, čez noč razpet. Bleste se krone božje slave, in bliska v njih pri cvetu cvet, in kralji vriskajo pozdrave Nevesti v noč: Regina, ave!
Bog moje vse.
Psalmski motiv. — Zložil Fr. Žgur.
Kakor dete speče sen v zibelki boža — Kakor dih šepeče, da se ziblje roža: Moja sanja duša, ko Tvoj glas posluša!
Grem junak  po dnevi solnce občudujem — Grem ponoči s spevi zvezde premišljujem — Zmagovalca z boja spremlja slava Tvoja!