© g& i, © !„ Iz Zagreba. Hrvatski učiteljski dom. Z dovoljenjem kr. finančnega ministerstva odložilo se je izigranje loterije za prv. učiteljski dom od 7. septembra na 10. novembra. t. 1. Iz Štajerskega. Za Dolenje Štajersko imenovani so naslednji okrajni nadzorniki: Za okolico Mariborsko, Sentlenarski, Slovenjobistriški in Šmarski okraj Fran Kobič, profesor na učiteljišči v Mariboru. Za okraje Ptuj, Ormož, Eogatec, Ljutomer in Gorenjo Eadgono J. Eanner, vodja v Laškem Trgu; za Slovenji Gradec, Marnbreg, Šoštanj in Gornjigrad Ivan Treboj, učitelj v Slovenjem Gradci; za okolico Celjsko, Laški Trg, Konjice, Brežice, Sevnico in Kozje Blaž Ambrožič, učitelj v Lipnici; za Vransko (šolski okraj) dr. Andrej Vrečko, profesor na gimnaziji v Celji; za mesto Celje J. Levitshnigg, učitelj na vadnici v Mariboru, za Maribor Jurij Kaas, ravnatelj na učiteljišči v Mariboru. Iz Sežillie. Vabilo. — »Učiteljsko društvo za Sežanski šol. okraj bode zborovalo dne 13. oktobra t. 1. ob 9. uri v Dutovljah. — Unevni red: 1. Veriflkovanje zapisnika minulega zborovanja. — 2. »0 rabi prihodnjika« (Predavanje). — 3. »Kmetijstvo v nadaljevalnem tečaji« (Konec). 4. Misli o učitelji (Branje). — 5. Nasveti. — Odbor. Iz Primorskeafa. (Dalje in konec.) Dragi tovariš! ali si čital uže kaj tacega v kakem slov. spisu? Le primerjaj priznanje, spoštovanje, hvaležnost, plamtečo ljubezen do učiteljstva, ki diha iz tega spisa, iz te knjige, s karikaturami nekaterih naših pisateljev o slov. »šumoštrih« 1 In vender ni, da bi se ital. ljud. učiteljstvo postavljalo nam za vzgled. Kekel bi pač lehko še kaj več, a uže tako se nam kaj rada oponaša domišljavost. Zaklical bi rad našim pisateljem z Vodnikom: Prid' zidar se les učit! — Pa pustimo to! Eazen tega je posvetil pisatelj še devet beril izključljivo učiteljstvu. V nekaterih je pisal z neko posebno potankostjo o velikili težavah, s kojimi se mora ljudski učitelj boriti, poučuje mladino. In prav je imel. Učiteljevo delovanje je večinoma prikrito zunanjemu svetu. Kdor ga vidi pri delu, ne zna njegovega truda ceniti, t. j. šolska mladina; a kdor bi utegnil prav soditi o ueiteljevej težavnej nalogi, vidi ga le pri počitku, zunaj šole, na sprehodu, to so odrasli ljudje. To je tudi menda jeden glavnih razlogov, da ima učiteljstvo v človežtvu toliko krivih sodnikov ter se njegov trud v obče le z nehvaležnostjo plačuje. Kder pa ni hvaležnosti, ni spoštovanja, ni ljubezni. Da knjiga torej ustreza svojemu namenu, moral je pisatelj najbolje kazati svojemu čitalcu neprjjetno stran učiteljevanja. In to je res dosegel. Italijansko učiteljstvo mu bode za to izvestno hvaležno. In s kako blagočestivostjo govori pisatelj o šoli! Neukemu ljudstvu poklada pisatelj v usta priznalne besede, kot: Živela tudi šola, ki vas dela jedno samo družino! Z uverjajočitni besedami piše knjiga o velikej potrebi in nepopisljivih koristili šolskega pouka različnih vrst. Zastonj bi iskal priraernih besed, da bi tega prepričal čest. bralce »TovariSeve«, to je treba brati. Pisatelju ni šola, kar je še marsikomu: potrobno ali nepotrebuo zlo; on vidi v šoli dar božji, kakor otrok v svojih stariših. »Šola«, govori mati Renrikova, »šola je mati, Heiuik aioj. Oaa te je vsprejela iz mojih rok, »ko si komaj govoril, in sediij mi te vrača velicega, močnega, dobrega, »pridnega: blažena bodi, in ti je ne pozabi nikedar več, sinček moj I 0! ni mogoče, da bi »jo pozabil. Ti postaneš mož, hodil bodeš okoli po svetu, videl bodeš neizmerna mesta, divne »spomenike, in pozabiš jih tudi mnogo; ali 6110 pohlevno poslopje belo, z dnimi zaprtimi okni»cami in onira majhnim vrtičem, kder se je razcvela prva cvetka tvojega razutna, videl bodeš do »zadnjega dne svojega življenja, kakor bodem jaz videla hišo, v katerej sem slišala prvič tvoj glas«. In tako bi človek, ocenjevaje tako odlično delo neprenehoma navajal besede pisateljeve. Zares umetnik, prav umetnik mora biti, kdor zna takd pisati, kdor zna tako navadni vsebini dati tako izborno obliko. Pravijo, da je <5ni duhovni pridigar najboljši, ki zna najprej poslušalce do solz ganiti. Kaj naj rečemo še le 0 pisatelji te knjige, ki se v pravem pomenu besede igra z br.ilčevimi solzami. Lepa se imenuje knjiga, katere pisatelju se posreči po dolgili pripravah vzbuditi v bralčevem srci nekaj, česar vidno znamenje so solze, a kak6 naj imenujemo knjigi), katera je polna takih lepih mest brez dolgih priprav? In tak duševni užitek podaje kujiga v posamnem kratkem berilci! Človek bere in se boji celo dihati, da bi samega sebe ne motil v uživanji slasti umetniškega pripovedovanja. In v kake zadrege pride še le ocenjevalec tacega dela! Kako leliko se mu pripeti, da učini nasprotno, kar je nameraval, da se svojim tolmačenjem rekel bi nekako oskruni svetišče taccga umetniškega stvora. In pri vsej svojej krasoti je jezik priprost, lehak, da ga razume človek, ki jo le nekaj vešč italijunščine. V tem pogledu smemo De Amicisa primerjati našemu Erjavcu. Da, De Amicis je šel dalje; on piše v tej knjigi nekak otroški jezik — pač menda z ozirom na knjigin namen. Otroški značaj mu daja neko posebno gostobesedovanje otroško. Otroškemu pripovedovalcu Iep6 pristoji, da z imenom osebe ponavlja često v kratkih besedah vtisk, koji je napravil nanj prvi dotik s to osebo. Takd ponavlja imenovaje »zidarčka«, da ima nos okroglat, obraz kakor jabelko ter zna posnemati zajčevo glavo; imenovaje Crossi-ja, da ima rudeče lase, mrtvo roko i. t. d. Svojo vrednost ima knjiga tudi v opisovanji temperamentov in individualnosti šolskih otrok. Podlogo si je postavil pisatelj v berilu »I miei compagni« ter to natanoneje razvil v nekaterih sledečih spisih, n. pr. v berilib »II mio amico Garrone«, »II trafficante«, »Vanita«, »La volon$a«, »La libreria di Stardi«, »Franti, cacciato dalla scuola«, »Invidia«, »Superbia« i. t. d. Nikakor ne mislim, da bi se mi bilo posrečilo podati s temi vrsticami čitateljem »Tovariševim« pristno sliko knjige, na katero nas opozarja tudi prof. Stritar v svojem berilu*) v »Slovenskem klubu dunajskem« z lakonično opazko: 0 vsebini te knjige nič več; vzemite in beritel — Tudi jaz bi morebiti prav storil, da bi zakljufiuje ta svoj spis ponovil besede Stritarjeve, če tudi sem skusil po svojih močeh seznaniti drage tovariše s knjigno vsebino, kolikor se je sploh po tej poti dalo. No, pa saj to ni bil moj glaven namen; nameraval sem prav za prav opozoriti še enkrat na knjigo slov. učiteljstvo; menim namreč, da je učitelj, kojega ima ta knjiga najbolj zanimati. — Kaj pa je bilo tega treba? Saj natn prof. Borghi v Ljubljani preloži knjigo na slov. jezik, v kar je uže prejel od pisatelja pooblastilo. Tako nam vsaj sporoča »Ljub. Zvon« in g. profesor sam nam potrjuje to v zadnjem zvezku tega lista. — Tndi jaz vem to , in ne mislim s tem nikakor segati gosp. profesorju v področje. Vsekako je pohvalno, da je prevzel to težavno nalogo. Bilo bi kaj druzega, ako bi bil knjigo spisal kak avstrijski Italijan za avstrijsko mladina. Tu bi bilo zadostovalo knjigo le preložiti na slovenski jezik. A tako, menim, ne more se ravniti s knjigo, ki v vsakej drugej, tretjej vrsti kaže, da. jo je narekovalo srce, gorefie in plamteče za narod in državo, ki sta vse drugo nego naša prijatelja. Zato se mi zdi gosp. profesor na nekakem »Heroslavovem razpotji«. Če nam knjigo le prevede, in še tako izvrstno prevede, potem bi tega prevoda ne mogli dati v roke naši mladini — iz znanega vzroka, in knjiga je mladini namenjena. Ako nam pa prevod našim odnošajera prilično preosnovi, potem si je naložil res težavno nalogo in uverjen more biti, da mu bodemo za to hvaležni osebito mi slov. ufiitelji. Jaz vsaj pričakujem od tega le dobro za naše slovstvo.. Predno sklenem, ne morem si kaj, da bi ne opozoril na neko posebno podobnost De Amicis-ovega »Srca« z leposlovnimi izdelki nažega Scritarja. To se mi vidi tem umestnejše sedaj, ko se zvršuje važna doba pisatpljevanja Stritarjevega — upajmo: ne zadnja — z izdavanjem njegovih zbranih spisov, »ko se mu je nagnil dan, ko se mu bliža noč z velikim jutrorn za sabo «, kakor pravi sam v dotičnem priporočilu. Uže prej iraenovana »odločna individualnost, katero si je Stritar ohranil od prvega pojava na književnem polji pa do sedaj« nara bistveno olajšuje vsako primerjanje, da, še veC, ona nam prav pred oči postavlja 6110 podobnost. Kaj je *) Primerjaj 4. zvezek lctošnjega »Ljublj. Zvona" str. 233! Pis. treba očitnejšega dokaza, kakor ga nam daja naslov knjige »Srce« in Stritarjevo giislo: Srca kvišku! A ta podobnost ni le navidezna, ta podobnost je resniuna. Kulikokrat se človek beroč to italijansko knjigo nebote ustavi in vpraša: Pa saj sem jaz uže to ali vsaj jednako nekde čital! Te misli, ti nazori, ta načela so meni znana iz spisov nekega druzega pisatelja. In kdor le nekoliko pozna Stritarjeve spise, mora naleteti na njegove »Pogovore«. Meni vsaj se je tako godilo -— ne glede na to, da nam je Stritar knjigo priporočal. Poskušal sem uže gSri spraviti v sklad nekatera mesta De Amicis-ove knjige se Stritarjevim navodom, kako je pisati knjige za mladino. Kdor je knjigo prečital, ne more reči, da bi bila ta primera neosnovana, 6n mora temveč priznati, da vlada mej De Amicisovimi in Stritarjevimi nazori o umetnosti in slovstvu neko čudoVito soglasje. Stritar piše v svojem »Zvonu« 1. 1879.: »Človek se ni razvil v narav»nem ravnotežji in soglasji; za umom muje zaostalo srce! Kaj je um brez srca! Ravno»težna morata biti, v enaki meri razvita: to je prava človeška omika. Um je storil svoja »čuda, zdaj naj svoja stori — srce! ,Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe', naj»lepša beseda, kar jih je bilo govorjenih v človeškem jeziku, ta beseda se ni še uresničila; ures»niči se naj in človeštvo bode na vrhuncu svojega razvoja, doseglo bode svoj poklic, svoj namen«. — Ali se ne glase te besede Stritarjeve kakor nekak načelen nauk, nekaka osnova, po katerej je De Amicis sedem let pozneje spisal svojo knjigo »Srce«? Knjiga je namenjena dečkom od 9.—13. leta, torej šolskej mladini. Pa o šolskih učnih predraetih se v knjigi ne govori nič. Na um se torej knjiga ne ozira, saj skrbi zanj učitelj, šola, a »za umom je zaostalo srce«. Pisatelj goji le srce, ki se v šoli na kvar prave omike zanemarja. Ali se to ne glasi kakor Stritarjeve besede: »Um je storil svoja čuda, zdaj naj svoja stori srce! — Srce torej treba, da nastopi svoje kraljestvo; bratoljubja, ljudoljubja doba naj prisije trpečemu človeštvu«. In ali so morda ti soglasni nazori o polovični omiki sedanjega človeštva pisateljev dveh tako različnih narodov napačni ? Ali ni novodobno šolstvo avstrijsko z nekaterimi prenapetimi novotarijami oddaljilo tudi našo slov. ljudsko šolo od prave njene svrhe? — Ali ni tudi naša »javna odgoja osnovana na čisto napačni podlogi«?*) — Odkle se je pa začelo pri nas tožiti in tarnati, da nam manjka značajev? Poznavalec dosedanjih naših knjig za mladino zapazi seveda v »Srci« neko razliko, neko posebnost. Tu se ne dajajo visoki (mladini nerazumni) nauki, tu se ne modruje, moralizuje, pridiguje, i. t. d. Knjigi manjka torej, kar je bistveni in glavni del marsikaterega mladinskega spisa slovenskega, kar se celo majhni basnici natika na konec — menda »zarad lepšega«. Ali pa bralec v De Amicisovi knjigi to pogreša? Ali se mu položivšemu kujigo iz rok ne posili nehote iz ust pohvalna beseda: krasno, prekrasno! Ali ni prav to moralizovanje mladinskim spisom neka zavornica, zoper vsako pedagogiško načelo? — Bistvena zahteva novodobne vzgoje je, da se mladina napeljuje k sam odelavnosti, uči se, da le to ostane, kar si otrok sam pridobi, sam najde. Kako naj torej spojimo ta nauk z našimi basnimi, v katere zavije pisatelj kako resnico, pa jo na konci sam pove rekoč: iz tega se učimo, da. Ali odgovarja tako ravnanje napredku sedanje metodike? Rad bi vedel, kaj bi se reklo učitelju, ki bi dal otrokom čitati uganko, pa bi jo takoj sain rešil? — Da, da! umne metode je treba učitelju pri pouku v šoli, pa treba je je tudi pisatelju mladinskih (osebito moralnih) spisov. In to metodo uči naš Stritar uže več let. »Moralna povest«, piše v »Zvonu« 1. 1879., »bodi po »istih zakonih izmišljena in zložena, kakor vsaka druga, ki nima pedagogičnega namena. Mladi »bralec naj ne ve takoj, kam meri pisatelj se svojo povestjo, da mu hoče kakor oslajeno grenko »zdravilo vriniti ta in ta nauk. Še tega ni treba, da bi si bil mladi bralec prebravši povest »jasno v svesti, česa se mu je učiti iz nje, kaka resnica je vanjo zavita: da mu je le pisatelj znal »pravo struno v srci zadeti, za drugo naj ne skrbi. Čisto nepotrebno je tisto moralizovanje v »sami povesti, kakoršno se tako pogosto nahaja«. Rekel sem uže gori, da so našli ubožci in nesrečniki v De Amicis-u krepkega zagovornika, kazal sem, kako spoštljivo in sočutno govori njegova knjiga o revežih, rokodelcih, delavcih in beračih. Njihov stan, njihovo dejanje in nehanje, trpljenje in borba za življenje so mu važen predmet, častna snov, iz katere naj zajemlje leposlovje svojo vsebino. In kaj uči zopet naš Stritar na to stran? »Človeštvo bodi leposlovju predmet, vse človeštvo, ne samo izvoljena peščica. S »posebno ljubeznijo in skrbljivostjo pa objemaj siromaka, trpina, ubozega brata, ki se stežka hrani *) Pri debati v državnem zboru za letošnji naučni budget je izustil minister Gautsch sledečo ¦bcsede: Weniger Wissen als bis nun diirfen die Gvmnasialschuler auch kiinftig nicht besitzen; aber etwas muss hinzutreten, das heute vernachlassigt erscheint, und das ist das erzichliche Moment im Unterrichte. Ich lege darauf grossen Wcrt, denn ich glaube, dass gewisse Erscheinungen in unscrem socialen Lcben die "VVabrheit des Satzes erkennen lassen, dass es bauflg unterrichtetc, aber nicht erzogene Menschen gibt. Pis »ob drobtinah, katere skopo padajo z bogatinove mize; njega, pravim, ki peša pod težkim bre»menom življenja!« Da pa bode ta primera popolnejša, naj sledi še jedon dokaz. Knjiga »Srce« ima berilo »II figliuolo del fabro ferraio« (Kovačev sinček). V tom berilu se popisuje otrok kovača Precossi-ja, telesno šibek, boleben, a blazega srca, lepih dušnih lastnosti. Nesrečen je, ker ima očeta, ki je zamenjal kovačnico z žganjarijo. Premnogokrat pride pijan domov, najde svojega pridnega sina pri knjigah, začne ga pretepati brez najmanjšega uzroka, pomeče mu knjige in pisanke po tleh ; in ubogi otrok pride večkrat v šolo z oteklim obrazom, črnim od udarcev, z očmi unetimi od velicega joka. Tovariši mu v Soli oponašajo: Tvoj oče te je tepel; ali on jira vselej bitro odgovori: Ni res! Ni res nič! — da bi ne delal sramote svojemu očetu. In domsi trpi ubogi otrok največe pomanjkanje na hrani, obleki, šolskih potrebščinah i. t. d. Vzlic vsem tem oviram vstraja v pridnosti, v ljubezni do očeta, prejme šolsko darilo ter se svojim čeznaravnim obnašanjem gane očeta, da se vrne na pravo pot in zopet loti dela. — Dragi bralec, primerjaj to vsebino se Stritarjevim igrokazom »Očetov god« v »Zvonu« 1. 1879. Ali si nista ta spisa čudovito jednaka? Tudi Stritarjev Martin je pijanec, zapravljivec, ki je vrgel sebe, ženo in otroka v največo revščino. Pa kakor Precossi-ja prav tako tudi Martina zagovarja lastni sin (Janko), ko ga drugi otroci dražijo zarad nerednega očeta, spreobrne ga tudi z blagodušnim činom: da mu podari za god novo obleko, ki jo je kupil s priliranjenim denarjem. Redki, nenavadni so pač taki otroci, ki bi se odlikovali s toliko krepostjo kot mali Precossi in naš Janko, pa reči se vender ne more, da bi bili premodri, nemožni. Pisatelja sta hotela prav z izvanredno težavno nalogo mladih dveli junakov pokazati mlademu bralcu, da ima ljubiti svoje stariše tudi tedaj, ko ne prejema od njih zgola dobrote za svojo ljubezen. Da se pisatelja v tej glavni misli strinjata ter jo v tako podobnem, da, jednakem dejanji utelesujeta, je pač uže nekaj nenavadnega. Čitalca obide na prvi hip nekak sura, kojega se pa hipoma otrese, ko premisli, da je De Amicis spisal svojo knjigo sedem let pozneje ter je — po besedah Stritarja samega — taku malo vedel za Stritarja kakor Stritar zanj. Lehko si torej mislimo, kako se je Stritar zveselil De Amicis-ove knjige, v kateri je »povedano vse, kar je on na to stran mislil, čutil in želel«, in povedano tako, kakor je on učil nas, svoje rojake. Ako pomislimo dalje, da je knjiga doživela 52 izdaj *) v izvirniku in 12 prevodov v druge jezike, potem si tudi lehko mislimo, kako lepo nehotno zadoščenje mora biti to našemu Stritarju za trud njegovega pisateljevanja. Stritar sam ni mogel — po mojem menjenji vsaj — želeti si pristnejšega priznanja za nauk, koji je učil naše pisatelje od prvega pričetka pa do sedaj priznanja, da je pot, kojo je ubral, da bi bil koristil svojemu drageinu narodu, prava pot. Slovenska mati je rodila malo sinov, ki bi mogli reči, da niso živeli zastonj kakor naš Boris Miran. Iz Novomeškega okraja. Učiteljska skupščina za Novomeški okraj bila je v 31. dan velikega srpana t. 1. v dekliškej šoli v Novemmestu. Predsedoval je skupščini g. c. kr. okrajni šolski nadzornik J. Lapajne, vodja meščanskej šoli v Krškem, kateri je točno ob 9. uri se srčnim pozdravom vsim došlim, zborovanje otvoril. Svojim namestnikom hoče izvoliti starosto g. J. Novaka, pa ker ga ni bilo, izvoli si č. g. o. Florentina. — Izmed učiteljev niso bili pri skupščini še g. g. o. Inocencij, o. 0 tokar, o. Viljelm, A. Jerše, nadučitelj v Trebnjem, F. Kalinger iz Toplic, Fr. Cetelj iz Stopič in gdč. A. Klančar iz Rudolfovega, nekateri zaradi dopusta, drugi zaradi bolezni. Skupščina počastila sta se svojim pohodom blag. g. g. c. kr. vladni svetnik in okrajni glavar J. Ekel in g. Železnik, učitelj iz Trsta. Zapisnikarjem volila je skupščina po nasvetu g. Fr. Koncilija z vsklikom, g. g. V. Zavrla iz Podgrada in K. Završnika iz Sela. G. nadzornik spominja se najprvo dveh pokojnih, vlani še med nami bivših tovarisev, namreč: gg. H. Venediga in F. Šarca. Za tem porofia o stanji šolstva v tem okraji. Iz poročila posnamem sledeče: »Šolstvo v tem okraji napreduje; to nam kaže uže število šol, katero se je letos pomnožilo. V Šmihelu pri Žužemperku se je otvorila nova enorazredna šola, isto tako zasebna dekliška dvorazrednica v Šmihelu pri Novemmestu, pod vodstvom šolskih sester »De Notre Dame«, kjer je i šola za gluhoneme, in v katerem poslopji je soba za deško šolo. V Toplicab se šola zida in se bode razširila v trirazrednico. Vkup je sedaj 30 javnih ljudskih šol. — Veselo je to, da je nekaj šol prav dobrih, nekaj pa dobrih. Tudi disciplina je splošno dobra. Šolskih *) Pod črto bodi rečeno, da si De Amicis se svojo knjigo nCuoro" ni pridobil le slave, ampak tndi lep gmoten dobiček; od vsacega eksemplara prejme namreč 6a sam polovico cene (ki znaša 1 gld.). Drngi bralec naj blagovoli po tem sam primerjati, kako honorujejo drugi narodje svoje pisatelje in kako naš ubogi uarod slovenski. Pis. vrtov je veliko, in nekateri so prav lepi. Število šolskib otrok napreduje, če tudi ne hitro, a vender polagoma. Tako je bilo: leta 1884. za šolo godnih 6196, v šolo pa je hodilo 4353 otrok. » 1885. » » » 5882, » » » » » 4387 » » 1886. » » » 6057, » » » » » 4248 » » 1887. » » » 6282, » » » » » 4469 » Hoja v šolo ni povsod enaka. Prav dobra hoja v šolo je ondaj, kjer je število za šolo godnih otrok skoraj enako številu šolskih otrok, in kjer učitelj i skoraj tako število (ali vsaj veliko število) otrok ima v šoli. Takili šol je tii 8. — TJradni spisi so bili brez izjemo v prav lepem redu ; one je učiteljstvo o božiči g. nadzorniku v pregled poslalo in mu s tem prav prijetne počitnice napravilo. Glede snažnosti so v obče vse šole dovoljno vplivale. — Učitelj mora skrbeti za pribodnost; to stori pa z izpitom sposobnosti, katerega ima tii uže 32 učiteljev. Učiteljice, katerih je 5 v tem okraji, imajo uže vse to preizkušnjo. Nadalje nam g. nadzornik našteva nekatere pomanjkljivosti. — Pri vpisovanji številk v izkaze, se mora vestno zapisovati, kar se ni povsodi zgodilo. Stevilo šolskih otrok, drugod v šolo hodečib in šolskih zdravih otrok, kakor i bolnih (telesno in dušno pokvarjenih) mora biti enako številu za šolo godnih. — Otroci od 6. — 8. leta niso šole oproščeni, treba je ravnati se po točkah 17, 19 in 21, postave z 29. aprila 1873. 1. ter vsako leto oproščenja prositi pri c. kr. okrajnem šolskein svetu. — V nekaterih šolab je bilo od skoraj 100 šolskih otrok le kakih 20 prisotnih (v kakih 2 šolab). Taka hoja v šolo je tedaj gotovo slaba, kjer na dan kakih 70 otrok v šoli manjka. Tudi ponavljalne učence je treba vestno vpisovati. Skoraj nevi-jetno je, da bi v ponavljalni šoli število godnih bilo enako številu šolskih otrok. — Vsi učitelji naj si zapomnijo i to, da traja šolsko leto 46 tednov, kakor nam veleva §. 8. postave z 20. avg. 1870. 1. Ena šola imela je brez dovoljenja le 43 tednov, druga pa 44. Kdor to stori, zasluži po pravici ostro grajo. — Na cesarsko mašo o rojstnem dnevu našega presvetlega cesarja ne sme nikdo pozabiti. Priredite jo raje ob sedmih ali osmih (ob šestih je vender prezgodaj za oddaljene manjše šolarje). Z uspehi v pozameznih predmetih je bil g. nadzornik v obče zadovoljen. Čitanje bilo je v obče dobro, na enih šolali prav dobro, a na nekaterih vender preslabo. Abecednik se tnora v dveh letih na razdeljenih enorazrednicah dokončati. Pravopisje bi bilo dobro, samo premalo vaj je v tem predmetu. Spisovnic nima več šol. Kar se nemških šol tiče v tem okraji, so tudi dobre. S poukom v nemščini, kjer se ta poučuje, je bil g. nadznrnik prav zadovoljen. Nemščina kot neobligatni predmet poučuje se samo na eni dvorazrednici, t. j. v Trebnjem. Smelo bi se to tudi drugej storiti, ako se oglasi za to nekaj učencev; vsaj se za ta predmet dobi nagrada. — Vsak učitelj naj hrani vse zvezke, pisanke in risanke do konca leta ter naj jib med letom ne vrača. — Računili so v nekaterih šolah učenci prav dobro; kjer pa učenci nimajo računic, je pa slabo. Na razdeljenih enorazrednicah naj prvi odtlelek vzame iz prve računice vsaj do 10, drugi oddelek pa do polovice druge računice. — Slovnice se mora tudi vsaj nekoliko učiti. V nekaterib šolah se pač premalo goji, v nekaterih še celo čisto nič. Veliko se itak ne more vzeti iz tega predmeta. — Zemljepisje se je v nekaterih šolah poučevalo, v drugih bilo je to španska vas. — Prirodopisje naj se obravnava le na podlogi boril, katera so prav dobra. — V tednik naj se ne zapiše samo številka, ampak tudi vaja, da se takoj vidi, kaj se je bralo. Lepopisje v obče napreduje, vender bi bilo lehko še boljše, — premalo vaj je. Ne sarao 2, temveč 6 in več lepopisnic mora otrok čez leto popisati. Na tablo naj večinoma le učitelj piše, ne otroci. Otrokom naj se dajo domače naloge, zlasti na tablice in tudi v pisanke, posebno iz računstva. Po zimi se jim lehko več da, ker nimajo toliko dela. Če nimajo črnila, naj pišejo se svinčnikom. — Pisanke naj učitelj tirja dobre in po nizki ceni, n. pr. 1 kr., kar se dandunes lehko dobi. Črnilnikov ni bilo povsod. Krajni šolski svet mora skrbeti za črnilo in črnilnike; da bi otroci to seboj nosili, ne sme se dopušoati. Vsaj je šolstvo v tem okraji naj ceneje. Verno, da kmeta tare boda in revščina, pa vender bode rad pošiljal svojo deco v šolo ter tudi plačal šolske potrebščine, ker ve, da le modri nauki, pouk v šoli privedel ga bode da blagostanja. — Risanje je dokaj dobro. Se ve, da bi bilo tu pa tam lehko boljše. — Telovadba naj se nikjer ne opušča, ako v šoli ni prostora, naj gre učitelj z učenci na prosto ter naj na kakem pripravnem kraji telovadi. To se posebno mladim učiteljem priporooa. Vscm pa je priporočati i/.lete, ker mnogo koristijo. Pri izprehodih se mladina lehko vadi prirodopisja, zemljepisja i. t. d. Napraviti se sme kake 3 — 4 izhode na leto brez posebnega dovoljenja, na pr. dva maja meseca, dva proti koncu leta. — Petje se je gojilo, vender pa v nekaterih šolah še premalo. Z ženskimi ročnimi deli je bil g. nadzornik zadovoljen. Majhna je res nagrada za ta pouk, pa kaj se hoče, ko se ne more več izprositi. Na kakih 15. šolah se je poučevalo v ročnih delih, kakih 12 šol pa je brez tegu pouka. — Mlade učiteljske moči so dobro podkovane, naj torej tti pa tam nadučitelj posluša mladega tovariša, posebno na dvoiazrednicab. — Učila imajo največ vse šole. §.71. od 20. avg. 1870. 1. pove, katera učila mora vsaka šola imeti; kjer jih ni, naj se preskrbe. Krajni šolski svet naj da, denarja, da se putrebno kupi; zato je treba višji proračun napraviti, ako ne, trkajmo, da dobimo potrebno. — Tednik je treba vesino pisati in ne flngirati, vsaj se takoj vidi, je li resnica, ali ne. Table morajo biti dobre in črne. Na tablo naj se lcpopisje za vsako uro posebej piše, ne pa predpise imeti po cel mesec. — Nadalje priporoča g. predsednik slogo med učiteljstvom in ljudstvom. Učitelj ne sme ljudstvu kazati slabih vzgledov, ker slabi vzgledi zelo škodujejo ljudstvu, katero veliko raje kaj slabega posname, kakor pa kaj dobrega. Ljudstvo tii se uže tako prerado toži; ako jih hoče učitelj od tega odvaditi, ne sme se tožariti se svojimi tovariši, z župniki in drugimi. Vsled nesloge ne stori občina nič za šolo. (Konec prib.) I_ ljubljane. Sliši se, da bode učna uprava potrebno ukrenila, da se razširi obrtni pouk na Kranjskem, kjer je doslej sarao državna strokovna šola v Idriji za čipkarska dela. V prvi vrsti se namerava, ustanoviti v Ljubljani strokovna šola za mizarstvo, rezbarstvo, strugarstvo in druge lesne proizvode, potem za pletenje jcrbasov. Pogajanja so se pričela, da se določijo doneski, kateri bi zadevali lokalne faktorje gledd prostorov, kurjave in svečave. Dalje se namerava povzdigniti hišno obrt v Kibnici, ki se večinoma peča z izdelovanjem reščet, lesenih lopat, lesenih žlic itd. Namenjeno je tudi, da se tjakaj odpošljeta jeden ali dva potovalna učitelja, ki bodeta začasno poučevala. Za mlade ljudi tega kraja določile se bodo štipendije, da jim bode možno obiskavati strokovno šolo, katera se bode ustanovila v Ljubljani. — V 24. dan sept. t. 1. preteklo je 25 let, odkar jo prerainol blagi knezovladika Lavantinski Anton Martin Slomšek. Slava njcgovemu spominu! — Petindvajsetletnioo svojega službovanja v Ljubljani praznovala bodeta dne 13. okt. gospoda nadučitelj in voditelj L. Belar in učitelj Fr. Raktelj. Pred petindvajsetimi leti sta bila po večletnem službovanji na deželi pozvana v Ljubljano, prvi z Brezovice, drugi z Dobrove. Kdor pomisli, da so bili to težavni časi in kdor ve, kaj se pravi, Ljubljansko deco učiti in vzgojati, jima bode rad z nami častital, da sta teh 25 let tako uspešno delovala in jih še tako krepka prebila. Gospod Belar pa ob jednem tudi obhaja petindvajsetletnico kot pevovodja Šent-Jakobskega cerkvencga pevskega zbora. Znano je, da je bilo tii njegovo delovanje jako vstrajno in uspošno. V tem času je zložil tudi mnogo cerkvenib pesmij, katere se po cerkvah mnogo prepcvajo. Obema torej klicemo: Bog naj ju ohrani še dolgo zdrava, krepka v prid mladini in domovini!