ä I KRONIKA 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 7.041:235.3 252:929 Janez Nepomuk Prejeto: 16. 12. 2005 Ana Lavrič dr. umetnostnozgodovinskih znanosti, znanstvena svetnica, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana e-mail: lavric@zrc-sazu.si Sv. Janez Nepomuk, varuh dobrega imena in zaščitnik pred zlobnimi jeziki Pridiga na god sv. Janeza Nepomuka leta 1813 v Ljubljani IZVLEČEK Prispevek sestavljajo trije deli: ikonografska predstavitev sv. Janeza Nepomuka, predstavitev pridige iz fonda Arhiva Republike Slovenije na temo Nepomukovega patronata in prepis celotnega besedila pridige. KLJUČNE BESEDE Ikonografija, homiletika, sv. Janez Nepomuk, Valentin Metzinger, Antonio Paroli, Anton Jožef Lerchinger, Ljubljana, zbirka pridig, obrekovanje, spovedna molčečnost SUMMARY ST. JOHNNEPOMUCENE, GUARDIAN OF REPUTATION AND PATRON BEFORE WICKED TONGUES SERMON ON NAME DA Y OF ST. JOHN NEPOMUCENE IN 1813 IN LJUBLJANA The contribution is composed of three parts: iconographic presentation of St. John Nepomucene, presentation of the sermon kept in the Archive of the Republic of Slovenia based on theme of Nepomucene's patronage, and a transcript of the entire text of the sermon. KEY WORDS Iconography, homiletics, St. John Nepomucene, Valentin Metzinger, Antonio Paroli, Anton Josef Lerchinger, Ljubljana, a collection of sermons, slander, confession secrecy 65 I KRONIKA ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIMI JEZIKI, 65-78 -£ Janez Nepomuk, teolog in doktor cerkvenega prava, je bil rojen okoli leta 1350 v Pomuku (današnjem Nepomuku) na Češkem. Leta 1389 je postal generalni vikar praške nadškofije, umrl pa je mučeniške smrti leta 1393, ko ga je češki kralj Venčeslav IV. po hudem mučenju dal zvezanega vreči s slovitega praškega mostu v Vltavo. Čeprav je bil vzrok njegove usmrtitve politične narave, saj je v sporu, ki se je vnel med češkim kraljem in praškim nadškofom Janom Jenštejnom, neustrašno branil pravice Cerkve in zato prišel pri kralju v nemilost, ga je hagiografija dolgo prikazovala kot žrtev spovedne molčečnosti in kot tak kljub poznejši kritični reviziji biografije ostaja v naših predstavah še danes. Legendarno izročilo, ki pa najbrž ni povsem brez zgodovinske podlage,1 pravi, da je kralj Venčeslav na vse načine skušal iz Janeza izvleči, kar mu je pri spovedi zaupala kraljeva žena Ivana, vendar sveti mož ni prelomil dolžne molčečnosti. To krepost pred vsemi drugimi poudarja tudi svetnikova ikonografija. Češčenje Janeza Nepomuka je bilo po nekaterih deželah nemškega cesarstva razširjeno že dolgo pred razglasitvijo njegovega svetništva, postopek za uradno potrditev mučeništva pa se je začel šele leta 1697.2 K srečnemu koncu ga je privedel praški nadškof Ferdinand Kuenburg, ki je zasedel tamkajšnjo katedro leta 1711, potem ko je ljubljansko prepustil svojemu nasledniku Francu Karlu Kau-nizu. Ko je bil Nepomuk leta 1721 beatificiran in 1729 kanoniziran, se je njegov kult splošno razširil in se uveljavil tudi na naših tleh. Ukoreninil se je v vseh družbenih plasteh, med plemstvom, meščani in preprostim ljudstvom. Kakor drugod po katoliški Evropi sodi tudi pri nas med najbolj priljubljene baročne svetnike. Njegove podobe srečujemo po cerkvah, grajskih kapelah, parkih in vrtovih, na trgih, križpotjih in mostovih, po vaških kapelicah in domovih, kvaliteta izdelkov pa sega od preprostih ljudskih del do vrhunskih umetniških stvaritev. Posvečenih mu je veliko kapel in oltarjev, cerkva pa le skromno število: v Rakuliku (ž. Hrenovke), Šentjanžu pri Radljah (ž. Radlje ob Dravi), Novi Oselici, Razkrižju, Bukovcu (ž. Gornja Polskava) in na Volčjem (ž. Sromlje). Umetniška dela predstavljajo sv. Janeza Nepomuka kot cerkvenega dostojanstvenika: oblečen je v talar in roket ter ogrnjen v kožna to (hermeli-nasto) moceto, glavo mu pokriva biret in obdaja venec iz petero zvezd, v rokah drži križ in palmovo vejo (včasih tudi biret). Podobe večkrat likovno ponazarjajo tudi njegovo spovedno molčeč- Kip sv. Janeza Nepomuka v kapelici, Laško, 2. pol. 18. stol. (Laško, str. 69) nost. Najbolj tipično znamenje omenjene kreposti je simbolna drža prsta, ki si ga svetnik polaga na usta. To svetnikovo kretnjo opažamo predvsem pri poljudnejših upodobitvah, pri umetniško ambicioz-nejših pa zapoved molka ponavadi prevzema eden od statistov, največkrat puto oziroma angelski mladenič, izjemoma tudi kaka alegorična figura. Tak primer je alegorija spovedne molčečnosti oziroma katoliške Cerkve na sliki Mihaela Reinwaldta iz Spodnje Drage pri Stični (1731), ki si s kazalcem prekriva usta in jo kot institucijo označujejo pa-peške insignije,3 skoraj identično pa jo je že pred Reinwaldtom v prizoru kraljičine spovedi predstavil tudi Valentin Metzinger na sliki za novomeške frančiškane.4 Cerkev je bilo mogoče ponazoriti tudi z likom sv. Petra, kakor si jo je simbolično zamislil goriški slikar Antonio Paroli (Fratta pri Romansu, ok. 1735), ki je apostola v papeški vlogi posedel na katedro, s katere, držeč kazalec na Seibt, Johannes von Nepomuk, str. 23-24. V drugi polovici 17. stoletja se je zvrstilo več poskusov za beatifikacijo in kanonizacijo Janeza Nepomuka (Herzogenberg, Zum Kult des heiligen Johannes, str. 26-28). ^etnostna Sliko je objavil S. Mikuž, 329, si. 260. Cevc, Valentin Metzinger, str. 331-332. topograßja, str. 66 ä [ KRONJKA. ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIM, JEZIKI, 65-78 ustnicah, potrjuje Nepomukovo spovedno molčečnost.5 Kazalec prek ust kot preprosto znamenje, s katerim so ljudje že od staroegipčanske umetnosti dalje vizualno ponazarjali molk (silentium, tacitur-nitasj,6 je bil seveda splošno razumljiv, simbolna govorica podob pa je bila lahko tudi bolj zapletena in brez razlage težko razumljiva. Med tovrstne primere sodi venec, ki Janezu obdaja glavo in ga sestavlja pet zvezd. Ta nimb mu daje poseben status med svetniki, ker ima paralelo v vencu iz dvanajstih zvezd, ki krase Brezmadežno Devico Marijo in iz njenih rok ga na upodobitvah večkrat tudi prejema. Zvezde ne ponazarjajo le plamenov, ki so, kakor pravi legenda, v Vltavi lebdeli nad njegovim truplom, ampak so tudi nekakšen krip-togram, saj vsaka od njih predstavlja črko, te pa skupaj sestavljajo besedo TACUI - molčal sem? Riba,8 ključavnica in ključ so kot simboli molka razvidnejši, dasi zadnja dva aludirata tudi na Nepomukovo ječo9 in se ključ sam običajno povezuje z odvezo grehov. Na svetnikov molk nemalokrat neposredno kažejo tudi napisi na podobah, največkrat kaligrafsko izpisani na kaki knjigi ali zvitku. Na baročnih podobah pogosto zasledimo devizo Pro sigillo confes[s]ionis (za spovedni pečat), ki pove, da je Janez daroval življenje, ker ni prelomil pečata spovedne skrivnosti.10 Valentin Metzinger, ki je svetnika kar štiriindvajsetkrat upodobil,11 ni vztrajal le pri tej devizi, ampak je večkrat ponovil tudi svetopisemski citat iz Lukovega evangelija Conservabat omnia verba haec [et] conferens in corde suo, ki se nanaša na Marijo in poudarja njeno kontemplativno držo, ker je vse besede, izrečene ob Jezusovem rojstvu, shranila in jih premišljevala v svojem srcu (Lk 2, 19).12 Uporabil je tudi citat Posui ori meo custodiam. Psalm 38 v. 2, prevzel pa ga je od psalmista, ki se je, da 10 11 12 Šerbelj, Antonio Paroli, str. 64—65. Prim. J. Mikuž, Nema zgovornost podobe, str. 7-12, kjer v poglavju "Molčite!" analizira Metzingerjevo podobo Sv. Janeza Nepomuka iz Sajevca pri Ribnici in ob njej razlaga značilno gesto, ki zapoveduje molk (prim. Cevc, Valentin Metzinger, str. 214). Zvezde so zaradi lažjega razumevanja simbolike ponekod označene s črkami (Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 41-42, 58; Bachmann, Zur Symbolik, str. 96); za povezavo Nepomukovega in Marijinega kulta glej Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 55-56, 60. Matsche, Johannes von Nepomuk, str. 144. Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 49 . Tak napis srečamo na Metzingerjevih slikah v Novem mestu (kapiteljska cerkev), Ribnici (iz Sajevca) in Šmartinu pri Kranju (Cevc, Valentin Metzinger, str. 214-215, 344, 397). Cevc, Valentin Metzinger, str. 344. Tak napis srečamo na Metzingerjev ih slikah v Samo-boru, Hruševem pri Dobrovi (iz ljubljanske stolnice), Vipavi, St. Veitu am Vogau in Passauu (Cevc, Valentin Metzinger, str. 348-349, 392-393, 409, 419-420). bi krotil grehe jezika, spodbujal z besedami svoja usta bom obvaroval z uzdo (Ps 39 (38), 2).13 Poleg legende, ki pripoveduje o Nepomuku kot spovedniku kraljice Ivane in o njegovi junaški drži pred kraljem,14 pa je slavo njegove nepodkupljive, svetniške molčečnosti v svet ponesla tudi relikvija, ki naj bi izpričano krepost čudežno potrdila. Ko so namreč leta 1719 v praški stolnici sv. Vida odprli Nepomukov grob in v njem našli njegov nestroh-njeni jezik, je svetnik, h kateremu so se ljudje poslej množično zatekali v najrazličnejših potrebah, postal še posebej varuh dobrega imena in zaščitnik pred zlobnimi jeziki. Tudi v Ljubljani, kjer so maja 1722 začeli slovesno obhajati njegov spominski dan, so ga vernikom predstavili kot čudo-delnika, izrednega priprošnjika v vseh težavah, predvsem pa kot patrona dobrega imena}5 Potem ko je posebna komisija leta 1725 v Pragi Janezov jezik znova uradno pregledala in potrdila njegovo ohranjenost, so v spomin na to relikvijo, ki je kmalu postala predmet češčenja, tudi v ljubljanski stolnici januarja 1729 uvedli posebno pobožnost.16 Relikvijo jezika so umetniki dodajali podobam svetnika kot njegov atribut ali pa so jo vključevali kot integralni del v vsebino likovnega dela, običajno v prizor, ko Janez Nepomuk jezik izroča Mariji,17 ali pa, ko z njim premaguje obrekljivost.18 Za ilustracijo posezimo v bogato zakladnico Metzingerjevega opusa. Poglejmo si njegovo sliko sv. Nepomuka z Žalostne gore pri Preserju (ok 1740), na kateri svetnik v iztegnjeni desnici drži jezik in ga izroča Mariji z Detetom, ki se mu prikazuje na oblakih.19 Kot par izjemoma nastopa v dogajanju tudi angel varuh, ki z Nepomukom sicer ni v neposredni vsebinski zvezi,20 a povezavo vendarle vzpostavlja dejstvo, da je svetnik predstavljen v značilni vlogi varuha dobrega imena. 13 Tak primerek je Metzingerjeva slika v cerkvi sv. Petra v Ljubljani (Cevc, Valentin Metzinger, str. 358). Seibt, Johannes von Nepomuk, str. 18. 17 14 15 NŠAL, ŠAL/ Šk. prot., fasc. 16, št. 31, pg. 317-318, 13. maj 1722: ...fest des wundertättigen, vnd sonderbahren Patron in allen schwern anligenheitten forderist die guetten Nahmens, des Heyl: Märtyrers Joannis Nepo-muceni. 16 NŠAL, ŠAL/ Šk. prot., fasc. 16, št. 33, pg. 273-274, 25. jan. 1729. Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 41, 49, 56, 59-60, op. 18. Upodobitve Nepomuka, ki kleči pred Marijo in drži jezik z napisom TACUI, se vzorujejo po oltarni sliki, ki jo je za svetnikovo kapelo v lateranski baziliki daroval Benedikt XIII. in se pripisuje Sebastianu Conci (prim. Matsche, Johannes von Nepomuk, str. 156). Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 49, 56, 59-60. Avtor poudarja, da so kiparske upodobitve jezika precej manj pogoste od slikarskih. 19 Cevc, Valentin Metzinger, str. 174-175. Cevčeva poudarja, da je ikonografska povezava sv. Janeza Nepomuka in angela varuha izjemna, vzrok zanjo pa išče v domnevnem naročniku, Bratovščini angelov varuhov (Cevc, Valentin Metzinger, str. 174). 18 20 7 67 I KRONIKA ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIMI JEZIKI, 65-78 -£ Zelo podoben žalostnogorskemu, le brez angela varuha, je prizor na slikah iz Vipave (1754)21 in iz Dola pri Ljubljani (ok. 1754).22 Tudi na sliki iz Sajevca pri Ribnici (1744) Nepomuk kleči pred Marijo, ker pa je vklenjen v verige, je jezik kot ikonografsko dopolnilo vkomponiran v atiko.23 Met-zingerjeva slika z Brega pri Litiji (1749) je prav tako svojska v kombinaciji motivov, saj združuje Nepomukovo smrt v Vltavi in z gloriolo ter puti obdan jezik, ki se prikazuje na nebu.24 Valentin Metzinger: Sv. Janez Nepomuk in angel varuh, Žalostna gora pri Preserju, p. c. Žalostne Matere Božje, ok. 1740. (Cevc, Valentin Metzinger, str. 175) 91 Cevc, Valentin Metzinger, str. 409. Cevc, Valentin Metzinger, str. 411. 23 Cevc, Valentin Metzinger, str. 214-215. Valentin Metzinger: Sv. Janez Nepomuk, Breg pri Litiji, p. c. sv. Katarine, 1749. (foto: Blaž Resman) Jezik pa ni upodobljen vedno le preprosto kot poseben telesni organ, ampak je večkrat predstavljen v monštranci kot izpostavljena relikvija, ki jo drže angeli.25 Lep primerek bogatega relikviarija srečamo v atiki Nepomukovega oltarja v Okonini (ok. 1723).26 Nekakšna inverzna različica kompo-zije Nepomukovega izročanja jezika Mariji z Detetom je ikonografsko posebno zanimiva slika Antonija Parolija iz Svetega pri Komnu (1743). Kaže sv. Notburgo in Janeza Nepomuka z vizijo Marije in Jezuščka; ta svetniku izroča zvonček, ki je videti kot likovno sicer skoraj izenačen, vsebinsko pa kontrasten povračilni dar (simbol zvoka) za svetnikov jezik (simbol molka).28 24 Cevc, Valentin Metzinger, str. 393. 25 26 27 28 Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 49. Oblika monstrance se običajno zgleduje po praškem relikvi- ariju. Nepomukova slika je signirana Venetcia T. Q. fecit (Stegenšek, Dekani/a gornjegrajska, str. 57-58; Curk, Topografsko gradivo, str. 68). Prim. Chevalier, Gheerbrant, Slovar simbolov, str. 712- 713. Serbetj, Antonio Paroli, str. 130-131. 68 ä [ KRONJKA. ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIM, JEZIKI, 65-78 Antonio Paroli: Sv. Janez Nepomuk in Notburga z vizijo Marije in Deteta, Sveto pri Komnu, p. c. sv. Egidija, 1743. (Serbelj Antonio Paroli, str. 130) Kot smo videli, je jezik v kultu Janeza Nepo-muka dobil več različnih vsebinskih poudarkov: prvi je bil povezan z njegovo spovedno molčečnostjo, drugi z njegovo slavno relikvijo, tretji pa se je preobrnil na grehe jezika, pred katerega strupom naj bi svetnik varoval obrekovane. Predvsem v grafiki srečamo Janeza Nepomuka pogosto upodobljenega kot zmagovalca nad Obrekljivostjo, in sicer po zgledu nadangela Mihaela, ki premaguje hudobnega duha, ali zmage kreposti nad pregrehami. Svetnik stoji ali kleči na oblakih in dviga jezik proti simbolu Božje previdnosti, ki jo predstavlja v žareče sonce vrisani trikotnik; ob njegovih nogah leži premagana Obrekljivost, personificirana kot grda, razgaljena ženska ostudnega obraza z ostrim kačastim jezikom, ki v eni roki drži nož, v drugi baklo, iz katere švigajo strele.29 Gottfried Bernhard Götz: Sv. Janez Nepomuk premaguje Obrekljivost, sreda 18. stol. (Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 52/53) Takšne upodobitve so se razširile zlasti potem, ko so jezuiti leta 1732 izbrali Nepomuka za drugega zavetnika Družbe Jezusove, ki je bila neprestano pod udarom klevetanja in obtožb.30 Z grafiko je ta motiv gotovo zašel tudi na naša tla, kaže pa, da so ga posnemali le fragmentarno, predvsem kot vzorec za lik svetnika z jezikom v roki (prim, svetnika na sliki z Žalostne gore pri Preserju). Zanimivo aluzijo na zgoraj opisano Obrekljivost, ki jo karakterizira dolg zašiljen jezik, pa bi lahko prepoznali na poznobaročni sliki iz Raz-križja Sv. Janez Nepomuk spoveduje kraljico, ki je datirana A. D. 1780?^ Njen avtor ni znan, po slogovnih značilnostih pa bi jo mogli pripisati An- 29 Sv. Janeza Nepomuka kot zmagovalca nad Obrekljivostjo je ok. sredine 18. stoletja v lavirani perorisbi in grafiki upodobil Gottfried Bernhard Götz, varianto z nekaj dodatki pa je po njem izdelal Johann Balthasar Probst (Matsche, Johannes von Nepomuk, str. 159-160, 172, sl. 52/53, 85). ^ Herzogenberg, Zum Kult des heiligen Johannes, str. 31; Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 48-49. ^ Slika, ki je bila pred kratkim restavrirana, je bila v strokovni literaturi doslej nepoznana. 69 I KRONIKA ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIMI JEZIKI, 65-78 -£ Anton Jožef Lerchinger (pripisano): Sv. Janez Nepomuk spoveduje kraljico, Razkrižje, ž. c. sv. Janeza Nepomuka, 1780. (foto: Ana Lavrič) tonu Jožefu Lerchingerju.32 Gre za individualno formulacijo standardnega prizora, v katerem je pri-sluškujočega kralja Venčeslava v kompoziciji nadomestil lik hudiča, ki z razprtimi kremplji in iztegnjenim jezikom snuje zle nakane.33 Barok, ki je ljubil kontraste in družil nasprotja, je s sv. Janezom Nepomukom povezoval sv. Antona Padovanskega, katerega jezik je prav tako ostal nestrohnjen, in sicer po zaslugi njegovih pridig, s katerimi je vneto častil Boga in tudi druge vnemal za Božjo čast.34 Nasprotno si je 3 Za atribucijo slike se zahvaljujem kolegu dr. Blažu Res-manu. 33 Na sliki je še več drugih odstopanj od običajne formulacije motiva. Zanimivo je predvsem, da je slikar opustil motiv odloženih vladarskih insignij in pustil kraljici krono na glavi, v roke ji je dal rožni venec, ambient je razširil in ga dodatno opremil z oltarjem, povsem nenavadno pa je naslikal razgaljenega mladeniškega angela, ki se je v zraku zavihtel proti baldahinu in ga privzdignil s pišem svojih kril, s prstom pa kaže nazaj, na razpelo, stoječe na oltarni menzi. Nepomuk svetništvo prislužil z molkom, seveda pa je tudi on, ki je v sebi združeval oba proti-pola,35 slovel po elokvenci, zato ga je baročna umetnost predstavljala tudi kot pridigarja. Obema skupen pridigarski dar in relikvija jezika sta bila povod, da na slikah in oltarjih marsikje nastopata v paru. V slovenskem spomeniškem gradivu (doslej) ne poznamo tako tipičnih primerkov, kakor jih najdemo na tujem, kjer ju včasih srečamo upodobljena ob Mariji, vsakega s svojim jezikom; Janezov je zaznamovan z napisom TACUI {molčal sem), Antonov z LOQUEBAR {govoril sem)?^ Naše gradivo se z manj domišljije omejuje predvsem 35 36 34 Schmidt, Die volkstümliche Verehrung, str. 102. Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 52. Najbolj tipičen primer te vrste je gotovo slika iz Gerst-hofna pri Augsburgu, delo Johanna Wolfganga Baum-gartnerja iz ok. 1754; kaže Marijo z Detetom, ob njem pa klečita Janez Nepomuk in Anton Padovanski, ki držita v rokah vsak svoj jezik, zaznamovan z ustreznim napisom (Matsche, Johannes von Nepomuk, str. 153, si. 69). 70 ä [ KRONJKA. ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIM, JEZIKI, 65-78 Jožef Staner (pripisano): Oltar sv. Janeza Nepo-muka, Okonina, p. c. sv. Jakoba, ok 1723. (foto: Ana Lavrič) na skupno prezentacijo obeh svetnikov z običajnimi atributi, kakor ju na primer kaže slika Antonija Parolija Sv. Janez Nepomuk in Anton Pado-vanski z vizijo Marijinega kronanja yl braniške podružnične cerkve na Taboru.37 Podobno kakor Anton, vendar precej manj pogosto, se postavlja v zvezo z Nepomukom tudi sv. Janez Krizostom, Zlatousti imenovan zato, ker je veljal za najboljšega krščanskega govornika. V Okonini stoji na oltarju svojega soimenjaka prikazan kot patriarh, ki s kazalcem desnice kaže na usta (ok 1723).38 Njegov gib ima obraten pomen od Nepomuko-vega, ki naznanja molk, a ju hkrati kot govornika tudi povezuje. 37 38 Slika iz ok. sredine 18. stoletja kaže sv. Janeza Nepomu-ka s palmovo vejo in križem ter sv. Antona Padovan-skega z Detetom Jezusom in lilijo (prim. Serbetj, Antonio Paroli, str. 58-59; Šerbelj, Baročno slikarstvo, str. 126-127. Avtor domneva, da je bila slika prvotno najbrž v Pedrovem). Stegenšek, Dekani/a gornjegrajska, str. 57; Curk, Topografsko gradivo, str. 68. Oltar se pripisuje Jožefu Sta-nerju (Vrišer, Baročno kiparstvo, str. 87-88, 233). Janez Nepomuk je s svojim zgledom in varušt-vom postal podučna pridigarska tema,39 pri kateri je bilo mogoče hkrati izpostaviti dobro in zlo, ki ju povzroča človekov jezik. Jezik namreč lahko hvali Boga in spodbuja k dobremu, skriva pa v sebi tudi hudobijo, pred katero Sveto pismo svari: jezik [je] majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd! Tudi jezik je ogenj; med deli našega telesa je jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo in razvnema krog nastajanja, njega pa razvnema peklenska dolina. Vsakršna živalska narava - zveri, ptice, plazilci in morske živali - se človeški naravi daje ukrotiti in ta jo tudi res ukroti, le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa (Jak 3, 5-8). Nepomuk kot zavetnik pred obrekovanjem, to univerzalno človeško slabostjo, ki je bila tudi v naših deželah vedno aktualna, bi se verjetno znašel v zbirki hagiografskih pridig Janeza Svetokriškega (1647-1714), ko bi bil tedaj že uradno potrjen svetnik,40 le malo mlajši redovni sobrat Rogerij Ljubljanski (1667-1728) pa je njegovo beatifikacijo dočakal in pridigo za njegov god uvrstil v prvi del knjige Palmarium empyreum (izšla postumno leta 1731). Za temo je vzel misel iz knjige Pregovorov Mors et vita in manu linguae (Smrt in življenje sta v oblasti jezika. Prg 18, 21), predstavitev godovnika pa je prepletel s številnimi primerjavami iz antične zgodovine.41 Potem ko je bil svetnik tudi kano-niziran, so verniki 16. maja leto za letom s prižnic poslušali, kako je znal molčati. Tako tudi maja 1813, ko je kot glavna oseba nastopil v pridigi, ki še nosi nadih baročnega časa in bomo o njej spregovorili v nadaljevanju. Od piscev, ki so sledili, je potrebno omeniti predvsem Antona Martina Slomška, ki je leta 1829 za Nepomukov god spisal pridigo z naslovom Jezik je vir dobrega in zlaP' 39 40 41 42 Prim. Cornides-Kinsky, Predigten, str. 130-137. Seveda pa v zbirki pridig Janeza Svetokriškega srečamo slavnega čudodelnika Antona Padovanskka, k katerem pravi: Oh shegnani, inu S. Jesikk kateri ß vfelej tvojka Boga, ku Stuamika zhaktil, inu fkril de tudk drugi fo ga zhaftili, satoraj G. Bug neperpufti de bi ta fveti Jekik kterhnil, inu pepek ratal [...] Truplu tudi S. Antonk je pepel ratalu, ak jeiik nemore pepel ratat, sakaj je vfelej polnu bilu zhafti, inu huale Boshje (Sacrum promptu-arium, str. 305-306). Palmarium empyreum, str. 431-441. Originalni naslov pridige se glasi: Godvanje sv. Janeza Napomucena. Jezik človeški dvojna žila dobrega ino hudega napravila (Slomšek, Faganel, Tri pridige, str. 38-61; Slomšek, Faganel, Ogrin, Tri pridige [Elektronski vir]. Za opozorilo na pridigo se zahvaljujem dr. Matiju Ogrinu. 71 I KRONIKA ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIMI JEZIKI, 65-78 -£ Kako je pridigar, ki nam ga doslej še ni uspelo izluščiti iz anonimnosti, na svetnikov god leta 1813 (ob 420. obletnici Nepomukove smrti) v Ljubljani (morda v stolnici) poslušalcem goreče priporočal skrb za dobro ime sočloveka in jim postavljal Janeza za življenjski zgled, nam razkriva doslej neznana, v Arhivu Slovenije ohranjena rokopisna pridiga, ki jo v celoti objavljamo v tretjem delu tega prispevka.43 Avtor se je oprl na svetnikovo biografijo, ki jo je sestavil jezuit Bohuslav Balbin in so jo bolandisti leta 1680 vključili v temeljno ha-giografsko delo Acta Sanctorum ter jo tako razširili po vsem katoliškem svetu,44 zgodovinsko-legen-darni predlogi pa je dal krepak moralizirajoči poudarek in jo spretno aktualiziral, ko jo je apliciral na sodobno družbo, v katero je z jožefinsko dobo začel vdirati liberalni duh. Pridiga ima običajno retorično strukturo; sestavljajo jo trije deli: uvod (exordium), jedro, razdeljeno na prvi in drugi del (pars I, pars II.) ter sklep (epilogus). Avtor jo je zgradil na kontrastu dveh elementov: Nepomukove goreče zgovornosti za Božjo čast in njegovega vztrajnega molka, kadar je šlo za čast in poštenje bližnjega.45 Osnovno misel je v različnih zvezah večkrat ponovil, da bi poslušalcem kar najbolj vtisnil v zavest, kdaj je pravi čas govorjenja (tempus loquendi) in kdaj čas molčanja (tempus tacendi).^ Iz načina pripovedi je čutiti, da ga je vsebina tudi močno osebno zadevala, saj je družba, katere moralno izprijenost obsoja, pod vplivom liberalnega duha z vse bolj kritičnimi očmi gledala na duhovščino, zlasti na redovnike. 43 AS 1073, Zbirka rokopisov I/ 148r: Rokopis je sestavljen iz šestih v snopiče sešitih in v trde platnice vloženih pridig. Videti je, da so jih v platnice namestili sekundarno, zato te niso nujno povezane s samo provenienco pridig, vsekakor pa kažejo na njihovo nahajališče pred uvrstitvijo v arhivski fond. Na naslovnici je več različnih zapisov, ki so zelo zabrisani in skorajda nečitljivi, dobro je mogoče razločiti le letnico 1923. Na notranji strani platnic sta odtisnjeni dve identični, precej zabrisani štampitjki; centralna podoba kaže konjenika, ki bi utegnil biti sv. Jurij ali, še verjetneje, sv. Martin, njegov lik pa obteka napis, od katerega je mogoče razločiti le nekaj črk: [ŽUPNIJ]SKI URAD. [...]LJAK. Pridige so nastale v letih 1787-1826. Poleg pridige za god sv. Nepo-muka so še naslednje: Pro festo Annuntiationis B. M. V. in Mynkendorff Anno 1787, 1789, et 791; De S. Francesco de Paula. Ad S. Michaelem. 8. J. 1. 1804; Pro D[omi]n[i]ca 6. post Pentecosten. L[aba]ci 14. Julii 1811; Pro Feria 4*a Rogationum. Labaci 6. Maß 1812, 1826; Pro Festo S. Aloysii Coni D[orni]n[i]ca 5.ta post Pentecosten. Labaci 21. Junii 1812. Tretji zvezek Acta Sanctorum, v katerega je bila uvrščena Nepomukova biografija, je izšel v Äntwerpnu leta 1680 (prim. Herzogenberg, Zum Kult des heiligen Johannes, str. 27; Matsche, Die Darstellungen des Johannes, str. 42-43, 50). Nepomukovo pridigarsko zgovornost in njegovo spo-vedno molčečnost obenem naglasa tudi slovenska ljudska pesem "od svetega Janeza" (Kuret, Praznično leto, str. 320-321). Na to kritiko se bržčas nanaša njegova graja svetohlincev, ki opravljajo dolge pobožnosti, a vendar venomer neusmiljeno grizejo svoje bližnje. Citate, z izjemo naslova, navaja le v slovenščini in večinoma prosto, sklicuje pa se na Sveto pismo in cerkvene učitelje (Janez Krizostom, Hieronim, Avguštin, Bonaventura idr.). Pridiga je tudi jezikovno zanimiva, a o tem bodo morali svoje povedati jezikoslovci, vendar pa tudi nepoznavalcem jezikovnih posebnosti in odtenkov nazorno razkriva, da Slovencem obrekljivost nikoli ni bila tuja.47 Sermo Pro Festo S. Ioannis Nepomuceni Mart. D.nca 4.'a post Pascha. Ckam habere de bono nomine. Eccl. 41. Imej kkerb fa dobru ime. Labaci 16. Maii 1813 48 /Exordium/ Ena rezh, ktira je khlahtna, draga, inu imenitna, poterbuje velika kkerb, inu aku je ta kezh toku ushafana, de ke kha lohkuk inu hitru fgubiti, pkerbuje ena pofsebnu velika Ikerb. Med usim zhalsnim dobrotami pa nar drashji, nar khlahtnishi rezh pa je poštenje, inu dobru ime, fakaj S. Duh kkus m odri ga pravi, bolshi je dkru ime, koker ufse bogastvu, kir bogastvu ke lk u' fhiulenju ushiva, ko kmerti ne vezh, dobru ime fe pa tudi u' grob nefse, inu khe po kmerti khivy. Ja zhe jest kobru ime pergliham is khivlenkm, ne bom talil, fakajpkfsanu je, de poštenje, inu Ihiulenje je u' eni ženi, inu kednostk inu morbit bi fe vezhkrat kden, al drugi fnajdil, flasti zhk je imenitniga ftanii, ktirmu bi blu lubshi k k r t Uriti, kry prkiti, koker poštenje inu dobru ime fgubiti. Al kar je Ihalostnk, je to, desglih tku draka rezh je dobru ime, fe vender hitru kha fgubiti, fe hitru ubije, koker glash, kir k' temo ny krusiga potreba, koker kna, al druga keprevidena befseda, ktira bres premifselka is vust üetk en jesizhen zhlouk kha u' eni minuti podrki, kr fe je veku le j t vkvalu, inu kir is jesikam fe ufsaki hitrk fpotakne, fa to je poštenje kmiram u' nevarnosti fgublenu biti. Zhe je pa temo toku, tok ja vidite, koku nuzna, ja potrebna je aifra pouna andoht prut S. mashniku, inu khastitlivimu mar-terniku Joannesu Nepom. ktirga fpomin kath. Ziku raunu na dakashni dan obhaja. Dal je Bog ufsi-gamokzhni fueitu Joannesa Nepom. deb' bil k varih, fkerbni varih poštenja, inu dobriga imena, fa 47 48 46 Prd 3, 7. Problematiko obrekovanja na Slovenskem raziskuje dr. Mojca Ramšak (prim. Ramšak, Zmuztjive diskretne nediskretnosti, str. 143-169; Ramšak, "Včasih znam tudi molčati ..", str. 121-138. AS 1073, Zbirka rokopisov I/ 148r, str. 43-49. Zapis letnice je nekoliko poškodovan, zato je zadnja številka težje čitljiva, vendar je ob primerjavi z drugimi številčnimi zapisi v manuskriptu mogoče dovolj zanesljivo razbrati letnico 1813. 72 ä [ KRONJKA. ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIM, JEZIKI, 65-78 to nash dobru ime nekir ny bel khranenu, koker u' rokah tega S. marternika: ja, Xt.nik9 my imako nad kym enga tku mogozhnika, ktir famore naß ke le farno od zhafsniga, ampak tudi od vezhniga fpota odreshit, ke negou isgled posnemamo, inu ga u' nkhimu fhivlenju is pravo andohtjo zkastimo. Refsnizhna andktpa, pravi S. X.km,50 le farno u temo obstoji, de fe mujak nashe fadershknje rou-kati po isgledu negoviga fadershanja, de fkerbimo kadobiti taista zhednost, ktira je tulkajn lubil na femli. Zhe pa Joannek premislimo, tok' najdeko nad nkm, de je pred ksim drugik veliku kkerbel fa zhast kjga Boga, inu fa poštkje fojga blishniga, is ktirga fe kklene, de le takrat fnamo kpati negove pokzhi deleshni biti, kder bomo fkrbeli, koker on, fa boshja zhast, inu fa poštenje nashigk bliskniga. Glejte fapopadik moje pridige, inu fa vafs potrkben nauk ktirga toku resdelimk aifrk je Joannes fa zhast fojga Boga, kader jk fhlu fa to, ny mouzhal, ampak je bks ktrahu, ferzhnu govoril, toku moremo tudi my ftriti, pokashem u' pervimu kejli; aifral je Joannes fa pošknje inu dobru ime foka blishniga, kader je khlu fa to, je ter dnk ny befsede govoril, toku moremo tudi my ftriti, pokashem u' drugimu dejli. Preden obduje na dale/ resloshim, poterpite. [str. 44] /Pars k/ Kdur fhely Joannesa Nepk. prou kosnati, ta ne fme mislit, koker deb' bil on foj perst fmiram na vustih dershal, inu mouzhal, ampak kader je bla perloshnost, al kader je blu is koushnosti potreba vakat, inu pogmerat zhast foka Boga, ny mouzhkl, fe ny bal, ampak je govoril is ferzhnostjo, bres ufsiga ktrahu. Preden pa pregledamo negou ogneni aifer, ktirga ke imel fa boshja zhast, je treba kpret vedit, kaj fa ene lestnosti more imeti aifer fa zhast boshja, de je Bogu per-jeten, inu zhloveku k' isvelizhanju. S. Aug., k. Bonav. inu drugi vuzheniki pravjo, de aifer fa boshja zhast drusiga ky, koker ena ognena, gorezha lubesen prut Boku, fa volo ktire lubesni en Xt.n nezk tulkajn ne kelk koker to, deb' zhast boshja poufsod, inu k ufsih ftuary reshirjena, kogmerana, hvalena, inu fposnana bla; inu aku fe dergazhi gody, koker en tak aifra pounk k n voshi, aku namrezh zkst boshja bo fkus ufse forte pregrehe majnshana, fanezhvana, reshalena, inu toku rekok poteptank, tok to enga Xt.na kir akra, inu fe kbnasha fa koshja zhast, koku u' ferze fpezhe, ku faboly, de fi pekadene fkerb, inu mujo na ufse kishe, to ubranit, fuariti, ku mashuati. Pole! is tega fe vidi, de pravi aifer fa boshk zhast ima due lestnosti, pervizh ima gorezhe fhele, deb' zhast kshja pogmerana blk drugizk ima pravizhna jeso, ufse taistu odverniti, fkus kar famok zhast boshja pomajnshana biti. Inu takshen aifer fa boshja zhast " Kristjani. Krizostom. je douskn imek ufsaki Xt.n, kir perva, inu narvezhi fapoud ufsazka veshe, de namrezh lubiti imamo Boga is zeliga ferza, iz kele dushe, is žele pameti, iz kle mozhy, zhes kfse; Boga pa na to visho lubiti, fe pravi, de my ufse glide trupla, uke mozhy dushe moremo nuzati zhes taiste, ktiri fe podstopjo, kej govorit, ktriti, al pkfskti zhes boshja zhast. Vfsaki Xt.n tekj k doushan fa zhast boshja aifrat, to je, persadeti ß ufse, kak je u'negovi mozhi, de zhast boshja ne bo nigdar fanezhvana, inu poteptana, ampak fmiram bel reskjena, inu pogmerana. To pogirje lubesen, ktira ufsaki pravi, de ima prut Bogu. Zhe lubish tojga ozheta, o zhlouk! guishnu k k bosh mouzhal, inu myrnu gledal, al zel k' temo fe fmejal, aku bi vidil, de ga edek preklina, fakezhuje, k blatam luzha, al mu zel u' fobe pluje, ti fe bkh fa zhast tka ozheta amusel, ga bok branil, fe fuperkavil, fe mashval nad tim, ktir fe podstopi nega fanezhvati, h' temo te pergajk lubesen, ktira pruk ozhetu imash; kolku vezh fx doushan obnkshat fe, inu pokasat foj aifer, kader vidish, de bo fanezhvank poteptana zhast ne enga zhloveka, ampak zhast famiga vezhniga, neumer-jozhiga, ukigamogozhniga Boga. Ta dkushnost zhe kdu nk fabo ima, tok' njo pred ufsim drugim imajo ftarki, naprejpostaulki, gospodarji, inu gospodine, fakj kir lek po befsedah S. Paula bodo mogli enkrat fa volo fojih otrk, inu kodloshnih dati ojstra rajtenga, kir lety fo na kemli pervi namkstniki bosh ji, kir na mejsti Boga te foje vishajo, tok' k po pravizi fklene, de velika je nyh doushnost, fkerbnu mirkati, de per nyh otruzih, inu kodloshnih nigdar ne bo pomkshana, amkak ufselej pogmerana boshja zhast. Pafke, pravi kim takk S. Pet. zhedo, ktira vam je favupana, fkerbite fa kaisto, po voli boshji, kir Bog bo is vashih rok, o ftarishi, inu naprejpostauleni, dushe vashih otruk, iku pokloshnih tirjal Is tega kdu ne vidi, de ufsakiga fmed nafs, keke doushnost po ufsi mozhi aifrat, inu obnashati fe fa boshja zhkt. [str. 45] Zhe pa toku velika je doushnost aifrat fa boshja zhast, kok resglejmo en tnalu, koku na tankk je njo fpokil S. Joannes Nepk., koku mozhnu, ferzhnu, inu ftanovitnu je aifral fa njo. Leto obilnu pokashe taisti ogen, ktir per negovimu roystvu je žela hisho is plemenam prepregel, k' enku fnaminu, de Joannes ima fa zhakt boshja vufs ognen postati; prež u'krvih lejtah foje mladosti je mogel pokasati Joannes foj aifer, kir zhast boshja bo nakel pogmerana u' zirkuah, per andohtih, u' fhlushbi koshji, per SS. Sakramentih. Sa to pravi negovu kiuknje, dk on fhe koker en mladenzh je per temo ufse foje vefselje imel; kdur je otel Joannesa najki, ga je mogel le u' zikuah, u' SS. krajih iskati; tam fe ke on zel po gostim fkjdil is tak k dohtjo, is takim fadershanjam, de zel ftari ludje fo fe imeli nad nk isglekati. Inu dkglih to je blu vkikuk vender fa nega fhe ny blu fadosti, de je le fam fojga Boga 73 I KRONIKA ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIMI JEZIKI, 65-78 -£ vednu zhastil, netnk khlushil, negok zhast po-gmeral, ampak on je fraven tega tudi ferzhnu fhe-lel, inu k ufsa mu j o dal, dk' mogel pershgati tudi ker drugih raunu tak aifer fa boshja zhast. Zhe ka me u' mladosti je pkkasal Nepomucen tak aifer fa zhast boshja, kolku fe je reshiril khe le ta negou S. kgen takrat, kader je k ktal mashnik, pridigar, fpoudnik, inu kkar, to ß famoremo le domishlu-vati, dopovedatk fe ne da. V zajtu Joaknesa je blu med lukmy kila llabu, inu malupridnu fadershanje, khivelu fe je takrat, pkvi klland, koker u' nashih zajtih, k' fraj osti, u'nefsmafsnih pikhak u' offerti, u' gnufsobi, u' kezhistih grehih ufsih fort, le po naknenju, po mefsi, k ferderbani naturi. fnu zhes to fe ny blu zhudit, fakaj gmejn pregovor je, ka-kershen je pastir, taka je zhedo, kkl Wenzel ka je bil malupriden, u' vfsk hudobiah fapopaden, fa to je tudi gmejn ludsku fa nym potegnilu, knu isgled negkve hudobie pofsnemalu; majnshala fe je tedej ks ufsakim dnekm boshja zhast, ja je ozhitnu fanezhvana, inu fkorej popolnoma poteptana bla. Joknes pridigar u' meistu, kje to kidil, ga je vezh k' ferzu peklu, inu bolelu, koker ufse nemu naprej ftojekhe martre, tedej napounen is aifram preroka Elia Ropi kezhkrat na kanzek govory, vuzhy, pre-visha, prok, opomina, fuak, fhuga boshja jeso, inu pravizhna ftrafengo. On je fzer veliku popravil, ve-liku pobolshal, dosti greshnikou perpelal na prako pot, brumnk poterdil k' brumnosti, vender to fa negou aifer fhe ny blu fadosti: k' je vidil, de raunu kral k urshoh kzhtala pregreh, de aku on ne da nad fabo isgled fpreobernenjk pokure, inu brumnosti, je per gmejn ludstvu fabstojn pobolshanje vupati. Stopi tedej vezhkrat pkd nega, koker en Jo. Kerstnik pred Herodesha, ga fuary, inu ojkru popade. Kral! to ti ky perpushenk to ti je fapove-danu, gorje teki, fakaj Bog je, k' fhuga tim, veliku teklenje, ktiri fk drugim naprejkostauleni. Joannes je fturil tudi k fojo apostolsko fgovornostjo kralu kenzelnu tak ftrah, de pravi Bollandk de kral je od fazhetka na befsedo Joannesa veliku fturil. Desglih je Nepomucen previdik nevarnost, ktira mu je naprej ktak, de namrezh famko pk kralu bo urshk negovk fmerti, vkder, kje fhlu fa bokhja zhast, fe ky bal famire, ne fhpota, ke marter, ne fmerti, kir u' fojmu aifru drusiga ny fklel, kker boshja zhast pogmekt, inu odverniti ufse tk ßcus kar bi zhast koshja famogla pomajnshana, fanezhvana, al kl faterta biti. [str. 4k ] Glejte, Xt.ni! to je kravi aifek fa koshja zhast, ktir fhely, inu ozke, inu fe muja ufse fatreti, ubranit, inu odverniti, fkuk karkol bi fnala zhast bokja pomajnshana biti. Al fposnati morem, de kedki fo u' nashih zajtih taki kpomuceni, ktiri ki fe fa boshja zhak is taka fkerbjo, k tako ferzhnostjo obnashali; ftrah prek zhloveska famiro, kr k oslepil Pilatusha, oslepy fk dan danashni ufse forte Xt.ne, naprejpostaulene, ftarishe, inu gospodarje, de ratajo mutasti takrat, kader bi blu potrka govoriti fa bokja khast. Zhast boshja bo u' k kse kte krajih, na vfsk forte vishe pomajnshana, fkus ufse forte pregrehe knezhvana, knu reshalena, inu h' temo gledajo is fuhim okefsam, iz mou-zhanjem taki, ktire veshe pod fgubizhkom nyh isvelizknja doushnost, deb' mogli govorit, opokina t, ftrafat. Leto kje premislil Cardin. Hugo, je fdihval, inu rekel: o naprejpostauleni! Glejte, kaj delate, Jesus bk pred vashim ozhmy na novu krishan, inu vy fhe mezh is noshenze ne potegnetk koker dek' bil otek rezhi, naprejpostauleni, inu ftarishi! ktik fa druge fkerb imate, al ne kdite, ne veste, koku fe od vashih pkloshnih Bog fhali, inu Jeks kriska, k plazu, na gafsah, po hishah, po kotih fkus vfse forte resvksdanosti, opraulanje, Metu, inu klafanje, inu vy is fuhim ozhmy gledate, mouzhite, ne branik, desglih imke doulshnokt, mozh, inu oblast to ftriti? Glejte, ufsi Xt.ni, kaj fa ena kriviza Bogu delate, vy vidite, koku u' tej, u' vuni hishi, u' temk, u' vunimu kraju bo zhast boska teptka, Bog fhalen, iku vy, keb' lohku branili, fa volo ftrahu zhloveke kamire kate mezh u' noshenzah, dkshite ksik fa fobmy, fe bojke govorki, opominat, fuarki, ftrafati, k vekder bi fe mogli ufselej obnashati, vfselej dobri Rati fa boshja zhast. Ky je per takih aifer Joaknesa Nepomucena? Vfsim takim Xt.nam, ktiri aku famorejo, ne branjo, kader gre zhes boshja zhast, S. pkfsmu osnanuje, de pershal bo kn dan, k' jim bo gorje! Gorje mek je jamral, inu fdihval prerok /saj. Gorje meni, k' fem mouzhal; vidil je ta S. krerok, koker prizha S. kieronym, de kral Ozias fe je enkrat u' tempelnu fnajdil, inu je fazhel malikam kfruvati, inu prerok je h' temo mouzkl, ga ny karil, ga ny nksaj dershal, ny govoril, fa volo tka fe je bal, ink trefsil, deb' greh kalikvanja nemu farajtan ke bil, fa to je toku milu fdihval, gorje meni, k' fem moukhal. kaunu toku bodo enkrak amrali ufsi taisti, ktiri ß ke fo vupali gokrit, kaker fe je blu treka obnashat fa koshja zhast; fakaj refsnizhen ostane fklk, ktirga je kuril Jesus u' S. Evang, kk rekel, kdur fe bo mene framval pred ludmy, tega fe bom framval tudi jest kred mkim ozhetam, koker dk' bil okl rezki, kdur fa volo ftkhk pred zhlovesko famiro fe bo framkl obkashati fe fa boshja zhkst, taista pogmerat, tega fe bo framval tudi Jesks na fodni dan, postavit ga med isvolene. O k.ni! fhalostnk bi klu leto, to bi bil prevezh velik fhpot, ktirga fe bo framval Jesks, zhe kedej nozhmo u' ta fpot priti, tk k remo fdej k' fhiulenju po isgledu Joannesa ufsa fkerb imeti ka pogmeranje boshje zhasty; ne mouzhimo, kader fe tekta boshja zhast, ampak isderimo mezh is kofshenze, odprimo jesik, govorimo, kpominvajmo, fuarimo bres ktrahu pred zhlovesko famiro. Kokr pa moremo is Joannesam govoriti, kader gre fa boshja zhast, toku koremo tudi is Joannesam mouzhati, kader gre fa zhast, inu poštenje nashiga blishniga, kar bomo vidili u' drugim u dejlu. 74 ä [ KRONJKA. ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIM, JEZIKI, 65-78 [str. k7] /Pars IL/ Jesus nash odreshenik, kder nam je kovedal, de imamo kga is zeliga ferka lubiti, jk frakn perstavil te befsede, de koker fa Bogam famy febe lubimo, raunu toku kremk tudi kashiga blishniga lubiti; koker tedej nofsimo Lkerb ka nashe lestnupoštenje, inu kobru ime, raunu taka Lkerb kino doushni imeti tudi fa poštenje, inu dobru ime nashiga blishniga. Vksaki zhlouk pa je od nature toku ushafan, de khely kbje falerje, inu po-mankkje kkriti, inu kkritu dershati, de pred drugim ke ne fuedd, inu ozhitni ne ratajo, tedej moremo kaunu leto dershati prut nashimu blishnimu, de fakrivamo negovu pomankanje, de kouzhimo od tega, kar gkoriti perpushenu ny. Ta fapoud je dal Bog khe u' Ltarimu testamentu, kje rekel kkus mo-driga, ki khlishal kej zhes tojga blishniga, nej umerje u' tojmu kerzu, koker deb' bil otel rezhi, aku ki kej hudobniga zhes tojga blishniga khlkhal, al morbit zel kam vidil, de je Lalilk inu drugi fa to ne vedo, tihu bodi, mouzhi, per febi ohrani, nikar vun ne trobentej ampak nej negovu pomankanje umerje u' tojmu ferzu, posabi ga, inu ga ne povej takim, ktkim nezh am ne gre. Ta fapouk ktira je bla kana u'Ltarimu testamentu, je poterdil fam Jesus is fojim lestnim isgledk, kakaj k Evang. pove, de k' je enkrat Jesus is fojim joki Lhkprut mejstk Samark, inu k' je pershal k' eni ftirni funej mejkta, fe je vufs truden dok usedil, jogri pa, pravi S. pifsku, fk khli, u' kejstu Lhivesh kup kati, deb' napasli famy febe, ku kjga mojstra Jesufsa, zhudna per gkbk Sakaj fo ufsi jogri u' keistu khli, inu Jesufsa famiga popustili, kej bi blu fakosti, deb' kla le dua khla, knu drugi bi bli per Jesuku ostali, fakaj fo khly ufsy? Menkza, islagar S. pifsma urshoh pove, inu pravi, de k' ftirni je pershla is mejsta ena khena, po vodo, inu ta je bla ena velika greshniza, kir pa Jesus je ktel tej kheni nje pregrehk naprej postavit, njo fuariti, inu pobolshati, je uke jo gre prezh poslal, keb' od nje pregreshniga fhivlenja nezh ne ki fuedili, deb' njo per poktenjk ohranil. Glejte, kaj fa ena kkerb je imel Jesus fam, fa poštenje, inu dobru ime kel ene velike greshnize, kir je mouzhal, k' je khlu fa njk zhast. Po temo navuku, inu isgledu fe je na tanku fakerskl S. Jo. Nekom. inu desglik je imel globoku u' ferze fakopane ufse navkke Jesksove, je venker tega kred drugim otel pofsebnu fpouniti. Zel keit ve, fakaj je Joannes mogel umreti, nam-kezh fa volo mouzhake, k' ny otel resodeti, ik is fpoudi povedati, kar fe mu S. kralizk Joanna fpo-veduala, k' je mouzhal takrat, k' nk fmel govorit, kje khlu fa dobru ime, inu poštenje fojga blishniga, to je bil zel urshoh negove fmerti, de je mokl u' vodi Moldavi u' toplen biti. Kral kenzel, neufsmi-leni tyran, kiocletiank enak u' koji grosovitnosti, otel je na ufse kshe fuedit, kaj fe negova krakza koku po gostim fpouduje, tazih Wenzelnou je Lhe fdej dosti, Bog jim bodi milostliu. Kral tedej od tega firbiza noter uset nima ne po dnevi, ne po nozhi pozhitka, dokler bi fuejdil foje kralize fpoud; obeta Joannku velike gnade, vkfsoka zhast, al Joannes nozhe fastopit, kar Wenzel ukrasha; kir tedej vidi, de is lkpo nezh ne opravi, fazhne khugat jezho, maktro, fmert, Joknnes k mouzhy; kir tedej is nega ne fpravi ene befsede, fapove kral Joannesa klezhi, respeti, is ognenim baklami khgati, Joannes terpy, inu mouzhy. [str. 48] Kir tekj vidi kral, de is Joaknesam nezh ne opravi, de fpoudnik ks fpoudi ne fna govoriti, ga pusty prostiga, de ka jiti, kamer ozhe. Wenzel je vupal, Nepomucen fe bo premisk, inu per eni drugi perloshnosti povedal, kar kral fkdit khely. kannes pride iz jezhe, ks martre u' fojo Jrajost, fe nima nkh bati, kaj ftry? poshlushajte uprakanje, ktiru fdej postavim, jest uprasham, kam fe je podal Joannes? je khal morbit k' arzatu, deb' mu negove rane osdravil? je khal morbit med ludk deb' toshil zhes grosovitnost, iku hudabia neufsmileniga krala, ktir ga je pustil fapreti, inu martrati? Xt.ni! poshlkhajte, inu fe fazhudite nad mouz-hanjam tega S. fpoudnika, knu marternika, negovu khiulenje pravi, de is jezk fe je pokl u kja kamro na tihim, ny zkoveka k' febi pustil, farno fa to, deb' hudobni kral fa volo foje grosovitnosti per ludjeh u' khpot ne pershal, keb'per podloshnih poštenje, inu dobru ime ne fgubil; nej terpim jest, pravi Joannes, nej terpy moje truplu, de ke Wenzel per poštenju ostane. Al tyran kkus ufse to nk bil ktolashen. Klizhe fpet pred k S. mashnka, ga fpet fili, de mu ima resodeti, kar fe je kraliza fpokduala; al kir Joannes mouzhy, koker popkt, ga fapove urezhi u' vodo Moldava, u' ktiri je fakbik krono boshjih martekikou, inu postal pakon ufsih fpoud-nikou, inu pofsebni pomkhnik ufsih taistih, ktiri od opraulivih jesikou na fojmu poštenju, inu do-brimk imenu nedoushk veliku terpe. Xt.ni!pomislite fdk en tnalu, kaj fa ena kkkb imel je Nepomukn fa doku ime, inu poštenk fojga blishniga, ja zel fa zhast fojga nar kezhiga fourashnika, kir je rajshi otel mouzhat, ja fa volo mouzhanja k' vki umreti, kokk Wenzelna vun dati. Kdk fna fa kunst? Kdu ftry po temk isgledu? per fedajnih za j tih ki blu voshit, deb' ufsi Nepomukeni bli, tok' bi en fam Jerni bil, bi ne hodilu po fuejtu tulku okrtihk Tokk delezh je pershk, de kkorej enu kofsilu fe ne fme narihtat, zhe k tudi zhloveske, klasti farshk, inu menishke koky fraven ne glojajo; ja ktir ne fna glodat, k kzhe ftih krshati oprau-liuzam, bo dershan, fakmehvan fa tepza, ktir govoriti ne fk. Ja kar je fous kednu, je to, de zel dushe, ktire fe med bruke ftejejo, ta vezhi tal kneva u' zirkvah dopernefso, kila po gostim SS. fakramente ushivajo, vender jesika ne fnajo krotiti, ampak gajshlajo blishniga bres kirah u, ga grisejo bres ufsmilenja, resnashajo pomankanje, ja hudob-nu kmishlene lashy bres vesty bres tega deb' otle 75 I KRONIKA ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIMI JEZIKI, 65-78 -£ fastopit, kar kravi S. Jac, de kdur meni, de je brumen, inu fuet, pa ke fna fojga jesika krotiti, poštenje, inu kbru ime fojga blishniga varvati, tega brumnost, inu fukost nezh ne vela, jk hinaustvu, je klepa golfia pred fueitam. Al gorje ufsim takim na taisti ktrashni dan, kader tk kje blishnka glodal, inu tak kje glojen bil, bosta ftala pred fodnikak Jesu fsam, kir bo konz ufsigk natouzvanja, kfsiga gkeshniga domishluvanja, ufsih ferbesknih fodba, ufsiga hudizhoviga oprakanja, k' bo kfse ozktnu pred nebam, inu pred fueitam, k' fe bo kfsaki pokasal, kokershek je, pamkt, inu vyro jim fhuga vezhku gorjk kir fa grehe fojga jesika nigdar ne bodo faksti ftrili Tat poverne, kar jk ukradil, goluf popravi fkodk ktira je blishnimu fturil, postane pred Bogam fpet nedoushen, greh mu bo od-pkhen, al en opraulivi jesik kbru ime nigdar ny u' kani popolnama poverniti, fkodo nigkr popravit, fa to mu greh ne more odpushen biti, fa to je u' ozhitni nevarnosti negovu isklizhanje. [str. 49] Lubi moji!pomislite le en tnalu fkodo, ktira pride is komankanja mouzhanja, k kod pride, de ny fuestk k, ne lubesni med fakonskim, med posli, med fofsesko, mek ludmy? od kod pride, de eden drugimu nkzh ne favupk, de eden drusiga gerdu gleda, inu fourashi? ok famiga komankanja moukhanja; zhe mosh per fheni, al fhena per koshu famirka kej porednka, morejo to prež drugi fuedit, zhe gospodar ker fojih podloshnih kej vidi, zhe kodloshni od fojih naprejpostaulenk k ej klabiga fhlishjo, more prež kd ludy vun fnefsek, vun ktrk ktak k iti; en pofsu drugimu nezh ne favupa, ke fofsed fofsedu, ne blishni bkhnimu, krako, ne fna mouzhati, ima hud jesik, ufse resnefse, fazhke tedej eden drusiga gerdu gledki, eden drusiga fe ogibat, grenku govkriti, doklek fourkhtvu ustane; kaj je urskoh tega? farno to, k' fe ne fna mouzhak Ink toku k vko pomankanja mouzhanja kejde f zhafsam ufsa fuestoba, mk, lubesen, inu ke gode neisrezhene pregkhe. O uki taki Xt.ni! k fern jkt postaulen, dk' vafs dones fuaril, ampak fuak vafs S. Joannes is fojim isgledam, rajshi je otel on fhgan, martrak Utopien biti, koker blishnimu na dobrimu imenu fkoduati, rajshi je otel umreti, deb' le poštenje blishniga kvarvanu blu; raunu fa to ka fdej zhasty zel kath. fueit, koker enk patrona fa poštenje, inu dobru ime, ka ktiru je fkrbel, inu aifral noter do kkvy. Kir pa fdej Xt.ni ne knajo mouzhati, kader gre fa zhast, inu poštenje fojga blishniga, fatorej nad Joannesam ne morejo imeti pomozh-nika, tekuzh le ojstriga mashvauza. Enk mas-hvauzak fem rekel, kir ne vem, deb' bil ktir fuetnik, ktir bi fe imel vezh bati, koker S. Joannes; drugi kuetniki, kader enmu, al drugimu ena dobroto fkashejo, je le taistku k' nuzu, ktir njo prejme, inu drugik ny nezh k'fkodi; toku vidimo, de S. Rochus kugk fdravi, S. Ulrich merselzo, S. keregrin rane, inu fkus to osdraulanje obenimu ne fkodvajo, al S. Nepomucen raunu fa to, kir je en patron fa poštenje, nk more enmu poštenje varvati, deb' to drugimu fkodlivu ne blu, temuzh kader ozhe enmu ob varvati poštenje, inu dobru imk tok more opraukuze kdariti, osrakotit, inu k' fhpotu ktriti, koker fe je fhe vezhkrat fgodilu. Zhe je tedej temo toku, tok'komu imk brambo, ku pomozh Joanneka na tal kiti, koker fek rekel, krno taistim, ktiri ke mujajo kerb imeti fa zhast fojga Bogk inu fa poštenje fojga blishniga. Aifral je Joaknes fa boshja zhast, kir ny mkgel vidit, deb' taista fkus pregrehe pomajnshana, fanezhvana, reshklena, pokptana blk temuzh je govoril, opominal, fuaril bres ftrkhu, k' fe ny bal martre, ne zhloveske famire, koker fko u' pervimk dejli vidili. Aifral je pa Joannes tudi fa koštenje fojga blishniga, k je mouzhal, inu kakrival, kar mu je klu pod fuestobo kesodetu, je fakrival falerje zel fojga narvezhiga fourashnika, hudobniga krala, inu je toku terk mouzhal, de je rajshi, koker deb' bil govoril, kar fem vam u' drugimu dejli reslagal ktrimo tudi my po kegovimo isgledu, govorimo ferzhnu, kader gre fa boska zhast, mouzhimo terdu, kader je treba mkzhati fa obvarvati poštknje nashiga blishniga. Profsimo ga pa tudi, de bo fdravil, vishal, inu regikl nash jesk, kir u' temo je negova oblast; kar zhe fadobimo, fe fnamo troshtat, de fks negova pokozh, inu prkshno bomo u' temk fhiulenju od zhafsniga, inu po fmerti od vezhniga fhpota reshek [str. 50] /Epilogus/ Lubi Jesus! fa ktir ga zhast povikskti, reshirit, inu pogmerati, je S. Jo: Nep. kulkajn fturil, tulkajn prestal, dej kam kus negovu fashlusheke gnado, de, kader bo fhlu fa pogmerat toja zhast, fe ne bomo uktrashili obenga delak obene mujk ja ne martre, ne fmerti, ker ta nam fa volo tebe fhugaka bla; kar je od nashe plak, kblubimo, de ozhmo kaurezhi, nezh porajtki vufs ftrak pred zhloveska farnim, ne ustrashit fe obenga fanez-hvanja, obenga pkgajnanja, de le tojk zhast ne bo pkmakshank ne faterta, ampak poufsod, inu od ufsih ftkary fposnana, zheshena, inu povikshana. Kar pa fadene dobru ime, zhast, inu poštenje nashiga blishniga, dej nam, lubi Jesus, zhednost tojga isvoleniga perjatla S. Jo. Nep. de, kader bo u' nevarnosti nashiga blishniga poštenje, inu dobru ime, bkmo po negovimu isgledu terdu mouzhali, ja rajshi famy terpkli, koker deb' dobru ime nashiga blishniga imelu fgublenu biti. Zhe je pa toja volo perpustiti, de my postanemo kffer hudobnih, opraulivih jesikou, o dej gnado knovitne poter-peshlkosti do taistiga zajta, k' nafs bosh pkklizal pred foko, inu plazhal po fashlushenju ufsaziga fined nafs. Le gnado toja ne odreki nak tok' kamo vukanje, de bomk imeli ufselej fadosti ferzhnosti fa toja zhast fe obnashati, poštenje blishniga karvati, opraulanje ne porajtati, inu toku po nashi fmerti priti u' drushina tojga kerjatla, nashga patrona Joannesa, is ktirim, koker fhelimo, 76 ä [ KRONJKA. ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIM, JEZIKI, 65-78 raunu toku vupamo gledati, ushivati, lubiti te, zartani Jesus! kkus žela dougla [!] vezhnost! AmenP^ VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 1073 - Zbirka rokopisov NSAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL/ Šk. prot. LITERATURA Bachmann, Erich: Zur Symbolik der Johannes von Nepomuk-Kirchen. Johannes von Nepomuk. Ausstellungskatalog. Passau : Verlag Passavia, 1971, str. 88-96. Cevc, Anica: Valentin Metzinger 1699-1759. Življenje in delo baročnega slikarja. Ljubljana : Narodna galerija, 2000. Chevalier, Jean, Gheerbrant, Alain: Slovar simbolov. Miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana : Založba Mladinska knjiga, 1993. Cornides-Kinsky, Eleonore: Predigten zu Ehren des heiligen Johannes von Nepomuk in einer barocken Predigtsammlung. Johannes von Nepomuk Ausstellungskatalog. Passau : Verlag Passavia, 1971, str. 130-137. Curk, Jože: Topografsko gradivo V. Sakralni spomeniki na območju občine Mozirje. Celje 1966. Herzogenberg, Johanna: Zum Kult des heiligen Johannes von Nepomuk Johannes von Nepomuk Ausstellungskatalog. Passau : Verlag Passavia, 1971, str. 25-34. Janez Svetokriški: Sacrum promptuarium (ur. Pogačnik, Jože, Benedik, Metod, Gantar, Kajetan, Faganel, Jože), Razred za filološke in literarne vede SAZU, Dela 49/3. Ljubljana : SAZU, 1998 (faksimile). Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev, 1. Celje : Mohorjeva družba, 1965. Laško. Laško : Zveza kulturnih organizacij, 1991. Matsche, Franz: Die Darstellungen des Johannes von Nepomuk in der barocken Kunst - Form, Inhalt und Bedeutung. Johannes von Nepomuk Ausstellungskatalog. Passau : Verlag Passavia, 1971, str. 35-62. Matsche, Franz (ur.): Johannes von Nepomuk Ausstellungskatalog. Passau : Verlag Passavia, 1971, str. 138-205. Mikuž, Jure: Nema zgovornost podobe. Telo in slovenska umetnost. Ljubljana : Založba Do-mus, 1995. Mikuž, Stane: Umetnostna topografija grosupeljske krajine. Ljubljana 1978. Ramšak, Mojca: Zmuzljive diskretne nediskretnosti (1. del). Časopis za zgodovino in narodopisje, 39, št. 1-2, 2003, str. 143-169. Ramšak, Mojca: "Včasih znam tudi molčati, čeprav se zdi to malo verjetno". Pripombe k mizoginim stereotipom o ženskem opravljanju. Etnolog, 14, 2004, str. 121-138. Rogerij Ljubljanski: Palmarium empyreum, seu Condones CXXVI. de Sanctis totius anni ...Pars L, (ur. Jože Pogačnik, Kajetan Gantar, Jože Faganel). Razred za filološke in literarne vede SAZU, Dela 55/1. Ljubljana : Fundacija dr. Bruno Breschi, 2001 (faksimile). Schmidt, Leopold: Die volkstümliche Verehrung des heiligen Johannes von Nepomuk Johannes von Nepomuk Ausstellungskatalog. Passau : Verlag Passavia, 1971, str. 98-106. Seibt, Ferdinand: Johannes von Nepomuk - ein schweigender Märtyrer. Johannes von Nepomuk Ausstellungskatalog. Passau : Verlag Passavia, 1971, str. 16-24. Slomšek, Anton Martin, Faganel, Jože: Tri pridige o jeziku. Celje : Mohorjeva družba, 2001. Slomšek, Anton Martin, Faganel, Jože, Ogrin, Matija: Tri pridige o jeziku [Elektronski vir], Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2004 (http://nl.ijs.si/e-zrc/slomsek/data/eSlomsek.html). Stegenšek, Avguštin: Dekanija gornjegrajska. Cerkveni spomeniki lavantinske škofije, 1. Maribor 1905. Serbelj, Ferdinand: Antonio Paroli 1688-1768. Ljubljana, Knjižnica Narodne galerije. Monografije, 1996. Šerbelj, Ferdinand: Baročno slikarstvo na Goriškem. Ljubljana : Narodna galerija, 2002. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem. Ljubljana : Slovenska matica, 1992. 51 Zamenjava črk a in o, ki je predvsem posledica pri-digarjevega dialekta, je zaradi podobnosti zapisa črk v transkripciji na nekaterih mestih vprašljiva. Za nasvete pri transkripciji se zahvaljujem dr. Matiju Ogrinu. 77 I KRONIKA ANA LAVRIČ: SV. JANEZ NEPOMUK, VARUH DOBREGA IMENA IN ZAŠČITNIK PRED ZLOBNIMI JEZIKI, 65-78 £ ,»....„„..».. Der Hl. Johannes Nepomuk, Wahrer des guten Rufs und Beschützer vor bösen Zungen. Die Predigt am Tag des Hl. Johannes Nepomuk im Jahr 1813 in Ljubljana Die ikonographische Darstellung des Hl. Johannes Nepomuk beruht auf dem slowenischen Kunstmaterial, sie konzentriert sich auf Szenen und Symbole in Zusammenhang mit der Wahrung des Beichtgeheimnisses durch den Heiligen, der Zungenreliquie und dem Sieg über die Verleumdung. Aus der Reihe der Standardwerke stechen ikonographische Meisterwerke hervor, wie z.B. das Gemälde Antonio Parolis aus Sveto bei Komen (1743), wo das Jesuskind dem Hl. Nepomuk ein Glöckchen (Klangsymbol) überrreicht, in der Tat eine Inversion der üblichen Komposition, wo der Hl. Johannes Nepomuk der Maria mit dem Kind seine Zunge (Symbol der Verschwiegenheit) überreicht. Von Interesse ist auch die Formulierung der Beichte der Königin auf dem Gemälde von Raz-križje (1780), wahrscheinlich ein Werk Anton Jo- seph Lerchingers, wo der Teufel mit langer zugespitzter Zunge an die Personifikation der Verleumdung illudiert. Der kunstgeschichtliche Teil des Beitrags bildet die Grundlage für die Vorstellung der Predigt zum Thema Nepomuk als Patron der Verleumdeten, die von einem anonymen Autor im Jahr 1813 in Laibach (Ljubljana) verfasst wurde. Die Predigt mit einem Hauch des Barock weist die charakteristische rhetorische Struktur (exordium, pars L, pars IL, epilogus) auf-und beruht auf dem Kontrast zwischen Nepomuks Eloquenz zu Ehren Gottes (tempus loquendi) und seiner Verschwiegenheit zur Erhaltung der Ehre des Nächsten (tempus tacendi). Der Verfasser stützte sich dabei auf die in den Acta Sanctorum veröffentlichte Biographie des Heiligen von Bohu-slav Baibin, er beruft sich aber auch auf die Heilige Schrift und auf die Kirchenväter (Johannes Chriso-stomus, Hieronymus, Augustinus, Bonaventura u.a.). Er aktualisierte das Thema, applizierte er es doch auf die zeitgenössische Gesellschaft, in welche in der josephinischen Ära der Geist des Liberalismus einzudringen begann. Er verurteilt ihre Verderbtheit und greift besonders die üble Nachrede der Scheinheiligen an. Der Wortlaut der Predigt wird im dritten Teil des Beitrags in seiner Gesamtheit veröffentlicht. 78