Štev. 4. Ljubljana, 16. aprila 1885. Tečaj III, BtaveMkft čebelar in sadjerejec. Glasilo čebelarskega in sadjerejskega društva za Kranjsko. ---K- hluijii mulci mener enkrat in »<■ poiilja minul hrezphv'no; nrinlnm za 1 objavil je svoj lastni spis: .Theorie und Praxis des neuen Bienen-freundes" (Teorija in praktika novega čebelarskega prijatelja); leta 1852 doda mu še „dostavek". Od leta 1854—1866 izhajal je list: „Der Bienenfreund aus Schlesien" in sicer vsak mesec enkrat. V tem listu jo naznanjeval Dzierdzon svoja opazovanja pri laški čebeli. Ko so pa ti stareji spisi pošli, izdal je Dzierdzon leta 1861 svojo občeznano knjigo: „Rationelle liicnonzucht" v Briegu pri Flachu. Poslednja izdaja le knjige jo prišla na svitlo leta 1878. Kakor pa vsaka novost , hodi si še tako dobra iu če še tako obilne in razvidne koristi ponuja iu če še tolikanj prednosti prerl starinami ima, vendar jo v začetku njenega obstanka zelo kritikujejo, preganjajo, sovražijo iu se zoper njo vojskujejo oni. katerim ta novost ni po volji, ter jim je le stara reč ali navada pri srcu; — tako godilo seje tudi s to tolikanj koristno iznajdbo Dzierdzona. V čebelarskih časnikih se je njegovemu dokazovanju iu razlaganju v teoriji iu praktiki močno nasprotovalo. Vsi prijatelji iu zavezniki stare šole so vse njegove iznajdbe vničevali iu hudo pobijali, misleč, kolikor več novosti, toliko slabeje bo za nje. Na noben način se. niso hoteli poprijeti njegove metode; vsaj v začetku ne. Se celo baron pl. Berlepsch jo naravnost imenoval Dzierdzonovo iznajdbo— nesrečo. — Protivil sejo njegovemu dokazu in je prerokoval in pravil svojim privržencem, da kakor sedaj Dzierdzonu prepevajo slavo in ga zaradi njegovo modre iznajdbe ter dopolncnja čebelarstva hvalijo, tako bodo kmalo njegovi novosti vpili: „pogin"! Dzierdzon pa se za vse to ne zmeni, ter ves miren prav pohlevno odgovori: « (Tu slede njegove besede v izvirnem [nemškem | jeziku.) „Wird einst der Rhein zurück nach seiner Quell' sieh wälzen; Wird einst der Schnee vom Frost, nicht von der Sonne schmelzen; Fängt erst bei uns die Schwarmzeit zu Weihnachton an; Ja dann, jedoch nur dannn wird die Erfüllung nah'n." V našem jeziku bi se to takole glasilo: „Ko Renin kdaj tek k izviru se bo obrnil; Ko sneg se vslccl mraza, ne pa od sobica talil; In kadar čebele še lc v božiču nam bodo rojile; Le takrat, le takrat še le se besede te hod o spolnih-",. (Konec |>i'itindiijie.) -x- Kako v severni Ameriki čebele love. Po velikanskih gozdih severne Amerike živi veliko divjih čebel, katere v votlih drevesnih tluplah prebivajo. V teli votlinah imajo veliko množino dela in medu, katerega se marsikateremu Amerikaneu poljubi, da se kot čebelni lovec odpravi na lov in tako, če je le količkaj mogoče, nasiti svoje želje po medu. Njegova oprava (orodje) je prav priprosta, kajti ta obsega lahko sekirico iu do 1 kubični decimeter veliko škatljico; ta je spodaj odperta, zgoraj pa s premikajočim steklenim pokrovccm zaprta. V sredi te škatljico je počez napravljena deščica, kamor lovec, ko na odločeni kraj pride, celi medeni sad položi; to namreč je vada divjim čebelam. Čebelni lovec mora pa tako oblečen biti, da more svojemu plenu po grmovji, črez potoke in močvirje, po hribih in skalah slediti. Zaradi tega pa tudi precej prvo pot ne vzame se sabo nikakoršne posode, v katero bi med iu vosek hranil, temveč je zadovoljen, da na prvem lovu dobi drevo, v katerem so čebele. Pot do tja si z raznimi znamenji zaznamova, da vdragič lahko dotično drevo dobi. Kakor hitro dobi prostor, kjer meni, da so divje čebelo in od kodar on svoje delo pričeti misli, dene v svojo škatljico zgoraj omenjeno vado (sat) ter skuša se škatljico najbolj prilično čebelo pokriti. Čebela se sicer prestraši, a kmalo jo mine. strah, postane pogumna iu se odpravi na položen jej sat. Ko čebela začne svojo dolo na salu, od]in; lovec rulilo stokloni pokrov, postavi škatljico ua kaki Mor, ali skalo, ali pa splnli ua kaki vzvišeni prostor, da zamori- odletevšo čebelo opazovali, kam se olirne. Ce pa nobenega vzvišenega prostora blizu ni, mora čebelui lovec dolično škalljieo se stegujeno roko na kviško držali, dokler čebela ne odleti ne vedoč, da bo ona izdajalka svojega rodu. Ivo je mala a pridna delavka so z dobljenim medom dovolj obtožila, odleti iz škatljico delajoč uarpopred majhne a čedalje večjo kroge, ki se vedno proti čobolncmu domu razlegujejo. Lovec mora sedaj dobro pazili, kajti njegova divjačina v ravni črti odleti, da se po kratkem premolku, s katerim se oddaljenost tloličnega čehcluega drevesa dii precej dobro razločiti, v družbi nekaterih tovarišic povrne, ter brenčeč škatljico išče, v katerej lahko in obilno paše dobi. Ivo si lovec zapomni stran ua katero so čebele odletele, nese škatljico v istej črti nekoliko daljo, da se tako svojemu plenu bolj bliža. Ugleda pa ludi vsa drevesa, ki so podobna čebelnemu stanovanju in v onej črti stoje. Ce je drevo preecj oddaljeno, mora lovec večkrat se svojo škatljico se vstaviti, ter tako postaje delati, škatljico v onej črti nastavljati, v katerej odletavajo in prihajajo čebele: le jo pa tudi dobe, če ni preveč daleč od prejšnjo postaje, čebele ne vedo, da tako svojemu preganjalcu svoj dom izdajajo ter mu do njega (doma) v svoj pogin pol kažejo. 1'ri tem delu je potrebno dobro in zelo vajeno oko, da jo mogoče čebeluo domovanje v drevesu najli. Večkrat je pa pridobitev plena iz drevesa težja, kakor pa iskanje drevesa. Ko lovec dobi drevo, v katerem so divje čebele, zazuamova si ga, ter se povrne domov. Ce je drevo daleč od njegovega doma, vrne se še le drugi dan s potrebno posodo po poprejšnji dan zaznamovani poti k drevesu, ako jo pa drevo blizo in je šo precej dneva, gre še tisti dan nazaj, da si nasiti svoje želje s toliko zažoljcuim medom. Stoji drevo, v čegar votlini imajo čebelo svoj doni. na svetu, kateri je že lastina kakega gospodarja in če drevo še sploh kako veljavo ima, lovec še misliti ne sme na to, da bi ga posekal, če se hoče sitnostim in ostrej kazni izogniti. Ne kaže mu druzega, kakor na drevo splezati, drevo na strani izvodili, da zumoro satovje iz votlino pobrati iu ves plen v košku po vrvi na tla spustiti. Ako nima kakega pomočnika, mora vselej iz drevesa splezati, da košek izprazni, ter potem zopet na drevo so truditi. To treba je tolikokrat storiti, da jo ves plen pobran iz votline. Vse drugače je pa, če so čebelo v votlini kake vejo. To lovec odžaga in jo po vrvi na tla spusti, ter potem z lahkim trudom votlino izprazni. V prvotnem gozdu sme čebelni lovec brez vse skrbi drevo posekati; a vselej no stori tega, temveč le takrat, če stoji drevo v goščavi ter okoli njega (drevesa) raste več družili dreves, katera padec čebelnega posekanega drevesa zadržujejo, da drevo lo počasi k tlani dospe, da so tako vse čebeluo delo v votlini ne pokonča ter nepoškodovano ostane. Ko bi pa drevo na samem ali v redki gošči stalo, da bi se posekano kar kviškoma zvrnilo po tleh. bi v votlini, kjer čebele svojo izdelko imajo, čudna zmes nastala: zmešano bi bilo skup mod, vosek, zalega, čebele iu trehljiv les. Kaj bi lo lovcu sedaj koristilo? Slabo bi se mu plačal obilni trud iskanja! Žalosten in zelo nevoljeu popustil bi vse tamkaj ležati, ter godrnjajo nad toliko nesrečo iu smolo pri njegovem delu zapustil bi oni kraj iu se morebiti pri odhodu le še žalostno ozrl po kraju, kjer je mislil popred si nasititi tolikanj hrepeneče želje po medu. Kazan zgoraj omenjenega orodja in priprav vzame iznrjeni čebelni lovec še železa za plezanje, katera na nogo privežo, se sabo; če pa tega nima pri rokah, preskrbi se z dolgimi in močnimi žeblji, katere v čebelno drevo, na katero splezati hoče, zabija, da si tako prihod olajša, ali pa sploh omogoči. Ako bi tega ne imel, bi se neizrečeno utrudil, ko bi moral večkrat na drevo zlesti, posebno če bi bilo drevo nerodno, visoko iu brez vsakoršnili vej. Seveda bi najbolje bilo, Se bi čebelni lovec lestvico se saboj imel, da bi tako po njej gori iu doli hodil ter takti iz drevesne votline čebelne jzdelke na tla nosil, in v svojo posodo spravljal. Toda kdo pa bo nosil lestvico tako daljavo iu po tako slaboj poti? (iotovo bi rajšo vse skup kar v drevesu in čebelam v veselje popustil, kakor pa so z lestvo, katera bi morala zelo dolga biti, in zato tudi težka, truditi in riti z njo skozi goslo grmovje. Sedaj ko lovec že do drevesne votline dospe, v katerej so čebele in njegov sladki plen, mora popred, prodno se čebelnega izdelka polasti, gledati, kako bo čebele odstranil in jih ne preveč razkačil. ker to bi mu bilo le v škodo. Nekateri čebelni lovci se v to svrho poprijemajo izkadenja. Z dimom hočejo odgnati vse čebele iz votline in tako potem brez sitnosti od strani čebel so njih izdelkov polastiti. Vendar pa ta način preganjanja čebel iz drevesne votline že zelo opuščajo, ker se satovje iu meti kolikor toliko dimovega duha navzame in potem po dimu diši, kar pa medu in sploh vsakej jedi skoro vso slast odvzame. Opuščajo pa zato, ker se ves roj na prav priprost način iu brez truda lahko polovi. K tem preganjanji mora lovec le one satove narpopred iztrgati, ki imajo zalego; kamor te prenese, tja gredo vse čebele, posebno pa če matica tudi tamkaj sedi, kar se skoro vselej dobi. Na ta način so kmalo vsi izdelki v votlini prazni iu zapuščeni od čebel in lovcu ostane vse čisto iu brez vsakoršnega duha, kar mil še željo in slast povikša. Po amerikanskem pravu nima posestnik dotičnega sveta, temveč le dohitelj postavno pravico do čebel v najdenem drevesu, tako da so čebelnemu lovcu ni treba bati. da bi težko pridobljeni plen moral odstopiti komu druzemu: če ni kako posebno škodo naredil, da bi bil namreč kako koristno drevo pokončal. Pri nas bi pa to drugače bilo. -H-- V Čebelarjev koledar za mesec maj. V lepem mescu maju razvijajo se panj o vi k vedno večjej moči: zato se pa tudi vedno več medu in hrane porabi. Ce je paša še pomanjkljiva, če so še zani-kerni in brezmatični panjovi v čebelnjaku, ali pa če čebelar pri pokladanji med raztrese, prav rado ropanje nastane. Zamaše naj se vsakoršne špranje in razpoke pri panjovih: žrela naj se ob času slabe paše pritaknejo; izumrle panjove zapri v čebelnjak ali pa jih odstrani iz čebelnjaka, posebno če imajo še med. Ono satove in posodbe, v katerih je še nekoliko medu, in bi ga čebele rade posrkale, odstrani kolikor je mogoče daleč od čebelnjaka; če imaš kako pregledovanje po panjovih, no delaj tega v preveč toplih dnovilt. temveč zjutraj ali na večer, ('o je ropanje nastalo, naj se žrelo izsoči in osenči, ter naj se s pelinom, čebulo, česnom, ali s kako drugo neprijetno dišečo pa neškodljivo tekočino namaže. Žrelo se pa (udi !ah|co z i lom za maže. ter se se svinčnikom naredi luknjica, skozi katere k večjem ilvc čebeli izlczete. (Je pa Se lo ne pomaga naj se napadeni panj dva do tri zapre in postavi v temno klet , ali pa naj se napadajoči panj odstrani, če je lastnina, na najmanj pol ure oddaljeni kraj. To naj se tudi zgodi s panjem, kateri malo ljudstva ima. pa je vendar popolnoma zdrav, če ga nočemo odstraniti ali uničiti. Ko se paša prične naj se pri stoječih panjövih denejo satovi z zalego v spodnji prostor, pri navadnih pa spred k žrelu. Ko pa paše ni. naj se čebelam polaga. Slabim panjovom z nepremakljivim izdelkom se pomaga. če se ob najboljšem letenji po dnevi postavijo na kraj, kjer kak močen pauj stoji in močen naj se na mesto slabega postavi. Pri panjovih s premakljivimi satniki je to pač lahko delo. Satniki z zalego, pa pokrito, se notri obesijo. Paziti je tudi treba na čebelne sovražnike, kakor postavim: ptice, krastače, mravlje, pajke, molje itd. --x- Ne sadi nikoli mladega sadnega drevesca na prostor, kjer je popred rastlo staro drevo. V obče je navada pri ljudeh, da kadar odstranijo, bodi si že tako ali tako. kako staro drevo, radi na oni prostor vsade iz nova mlado drevesce; posebno radi pa to narode, če je štor že nekoliko strohnjen, misleč da s tem drevescu veliko dobrega store. To pa store, ker ne vedo, da je tu mlademu drevescu le na kvar i n ne v korist. Kazviduo je. če sadno drevo na jednem kraju več let stoji, da za les, listje in sadje vedno več živeža potrebuje iu da zaradi tega svoje korenine vedno dalje ua okrog razširja, ter tako vse 11111 dohajajoče tvarine (živež) skoro popolno použije, če tudi se mu je z gnojenjem pomagalo. Kakor nobena druga rastlina, ki je več let zaporedoma na en in isti prostor vsejana ne obrodi zažoljcuega sadu. ker zemlja za njo že nima več živeža, ker ga je prejšnja leta že ponžila, tako tudi mlado drevesce ua onem prostoru, kjer je popred rastlo drugo drevo, ne more dobro delovati. ker mu oni kraj ne ugaja, ker ne dobiva dovolj živeža. So zopet ljudje, ki to vedo. pa mislijo, da je drevescu v tem slučaju pomagano. če se na prostor, kjer je stala jablana, vsadi hruška ali pa nasprotno, pa to je zmota. To je vse jedno, vsaj vsako drevo potrebuje hrane za listje, les in sad. Navadno taki ljudje skopljejo jamo, kakoršna se jim pripravna zdi, navadno na rede prav majhno, da še vseh drevescenih koreninic ne morejo raztegniti, v to nadevajo dobre iu spočite zemlje ter jo z gnojem zmešajo, misle da s tem drevescu k rasti pomagajo. To se pa tudi res zgodi. Posestnik se zelo veseli, ko vidi mlado drevesce tako divno rasti, ter si mnogo obeta od ravno vsajenega ali prav za prav prijetega se drevesca. A čudno začne gledati, ko isto drevo, ki je prvi 2 ali 3 leta tako lepo rastlo. pozneje začno hirati ali zaostajati, ter nič več tako lepih mladik ne poganja. I giba iu ugiba. kakšen bi temu bil vzrok. Vse drugo bo pred pripisoval hiranju, kakor pa to, kar je res. namreč že od odpravljenega drevesa izsesani svet. Mlado drevo le toliko časa poganja ali celo rodi. dokler se njegove korenine še po dobri zemlji razlegajo: ko pa to presežejo ter v že izsesano prst dospejo, ne dobe več povoljne hrane, in drevesce dobi žalostno podobo — počasno iu zanikorno rast. Deblo in vrli sc le prav počasi razvijata, in v starosti, v kateri je prejšnje drevo v rodovitnem letu obilo sadja obrodilo, sedanje drevo v ravno tako dobri letini komaj četrtino k večjem polovico toliko doprinese. Sitni vzrok je ravno pri sadnem drevji, da moramo ua prostor odstranjenega drevesa novo vsuliti. Taki slučaji so pri cestah pri sadnem drevjem ohsajenili, ali sploh ua vrtih, kjer je vse drevje \ lepih vrstah nasajeno. Sitno je če v vrsti kako drevesce izumrjc. da se mora odstraniti; ako bi prostor prazen ostal. Iti bil ves red kaljen, če se pa ua njega mesto drugo usadi, pa to znuikcrno raste. Pri velikih posestvih bi bilo temu pač lahko pomagati, če bi se svet ali prostor za vrt menjaval. kakor na polji. kjer se ne seje vedno eno iu isto seme ua eno njivo. Ko bi se stara drevesa odstranila, bi se ta prostor za drugo obdelovanje porabil in vrt bi se na drug prostor preložil. V slučajih pa, kjer je to nemogoče, in mora novo drevesce na mesto starega priti, naj se svet v tako velikem krogu iu v takej globini izkoplje in odstrani ter z novo prstjo nadomesti, da drevesce tudi v poznejih letih no bo škode trpelo, temveč dovolj živeža dobivalo za les, listje, cvetje in sad. da bo tako našemu upanju moglo zadostovati iu naše želje nam izpolnjevali. Da bi se to vselej izpolnjevalo, bilo bi dobro, a kaj. ko je to strašno redek slučaj: kajti posestniku tako delo preveč časa pobere in ga preveč stane, drugi si zopet misli, čemu se bora jaz tolikanj trudil, vsaj tako nikoli ne bom nič dobička od drevesa vžival: pomisli pa ne. kaj hi bil on vžival. ko hi njegovi predniki tako delali, kakor 011. Hudovai bi se nje in jim lenobo prisojeval. Spomni nuj se taki malomarni gospodar pregovora, ki pravi: Cesar si sam uc želiš, tudi drugim tega ne delaj! Tako malomarno postopanje se največkrat opazi pri ohsajenji cesta. Na več krajih ob cestah stoje drevesa, katerih korenine segajo v zemljo, katerej še nobena druga korenina ni odtegnila tvarine, katero drevo potrebuje. Kako lopo se drevesa razvijajo, kako obilo sadja oh dobri letini donašajo, ter tako marsikakoinu popotniku žejo ugase. ter mu pri vživanji suhega kruha slast povikšajo. Da popotnik zaradi tega onemu dobrotniku, ki je drevje nasadil gotovo v srcu hvalo izraža, bodo vsakdo vrjol. posebno pa tisti, ki je sam že to skusil. A božja previdnost hoče, da drevo pogine. Zdaj pride najeti sadilec, vsadi novo drevesce ua oni kraj brez posebne postrežbe, kajti 011 je le najemnik in ui 11111 mar, kako bo drevesce pozneje rastlo. Drevesce, čeravno jo lepo 111 ravno istega plemena, ne obrodi toliko in tako lepega sadja, kakor njegov prednik, iu kaj je temu vzrok V Izsesana zemlja iu pre-mala postrežba ob času saditve! Gospodarji, zapomnite si to iu ne sadite dreves na mesto, kjer je že popred drevo rastlo, če pa ni drugač, da more tam drevo stati inu pa postrezite, kakor je bilo zgoraj povedano. Veli (na pol suhi) sadni cepiči in vela sadna drevesca morejo se zopet oživeti. Za sadjerejo vneti uaprednjak si večkrat eepičev žlahtnih sadnih vrst i/, zelö oddaljenih tujih krajev naroči. Prav težko jih uže pričakuje. Ko je naročeno stvar prejel, nevtegoma jo razvije in pogleda; a uže prec na prvi pogled se ves začudi in prestraši. — .Mesto eepičev lope gladke lubadi dobil jo iz zavojčeka le naročeno število volih (ua pol suhih) enoletnih sadnih poganjkov, katerim jo lubad vsa ua- grhančcna in skrčena. Ncveščak take cepiče navadno brez vsega pomisleku v svojo liislno škodo ali proč, ali pa še celo na ogenj vrže in je lako za vselej totalno pokonča. Knaki osodi zapadejo navadno tudi oni sadni cepiči, kateri so se doma o pravem času narezali in pribrali, a so bili do časa vporabe le slabo iu nepravilno spravljeni, vsled česar so tudi zveneli ali se na pol posušili. Veli cepiči ako niso uže preveč suhi, hranijo v sebi še vodno toliko življenja (živilih moči), da jo moremo za koristno porabo zopet oživeti. V ta namen služi uain sledeči jako priprosti način: Oveneli cepiči naj se na spodnjem (odrezanem) koncu iznova zopet nekoliko pri režejo iu prikrajšajo. Potem naj se na vrtu ali pa tudi na drugem pripravnem kraji izkoplje v rahli zemlji zadosta dolga, primerno široka in '/;i metra globoka jamica, v katero se oveneli cepiči tako nadevljejo, da se more med-nje drobna prst okolo iu okolo natrositi; tako v zemljo zloženi cepiči se v jamici do centimetrov ua visoko z rahlo zemljo zasujejo in z vodo pošteno zalijejo, in potem se vsa še prazna jamico z ostalo izkopano prstjo popolno zasuje. Iz večkratnih lastnih skušenj vem in trdim, da se ua ta priprost način oveneli sadni cepiči, ako niso bili uže preveč suhi, v teku 48 ur zopet popolno ožive, zatlobe gladko in polno lubad. so za cepljenje zopet dobri, se radi primejo in kaj čvrsto rastejo. Ce so bili pa cepiči uže močno veli iu so le prav malo življenja več v sebi imeli, morajo, da se zopet ožive, v zemlji več (tudi do 14) dni ostati. Kar bilo je uže popolno mrtvega, med tem časom v mokri zemlji sčrni in preperi, a drugo se pit za koristno vporabo zopet iz nova lepo in krepko oživi. Isto tako prejme za sadjerejo vneti kmetovalec pogostoma vsa vela iu na poln suha uže požlahtnjena sadna drevesca, katera bil si je iz kake sadne drevesnice naročil. Vela drevesca, se ve, da prec za nasad sposobna niso. a tudi brez vsega premisleka se jih na lastno škodo proč metati ne sme. Tudi taka vela sadna drevesca, ako imajo le še nekoliko življenjskih moči v sebi. morejo se pogina oteti iu na novo oživeti. Vsa ceremonija obstoji pa v tem-Ic: „Napravi se na pripravnem prostoru v rahli zemlji zadosta široka, primerno dolga in pa '/» metra (1 '/„ stari čevelj) globoka jama: v to jamo zlože se potem prizadeta drevesca, se za ln centimetrov ua visoko z rahlo prstjo zasujejo in v posledici prav dobro z vodo zalijejo, na kar zagrne se še ostali prazni del jame z izkopano zemljo. V tem položaju puste se drevesca nekoliko dni; ako niso bila uže presuha. oživela nam bodo zopet popolnoma. — Kakor hitro so taka drevesca zopet gladko in polno lubad zadobila. naj se iz zemlje vzamejo in na mesta jim odločena pravilno posade. Temu poslednjemu opravilu sosebno dobro vgaja vlažno vreme in milobno ozračje, kar bi se ne smelo nikdar prezirati. Na ta način more za sadjerejo vneti naprednjak prav pogostoma pred sicer neizogibno škodo, raznimi neprilikami iu sitnosti obvarovati se. (Prosimo, še večkrat se oglasite. Fred.) Yenerijnoe. -x- ■Sadjerejcev koledar za mesec maj. Ta mesec se že prikazuje plevel v sadnem vrtu. populiti se mora. da drevescem ni na kvar. Gosenice iu druge sadnemu drevju škodljive žuželke naj se kolikor mogoče čisto pokončajo, njih zaloga, kolikor jo so jo, naj so uniči. Ta mesec jo so ugoden za oopljovanje, poschno za ono načino oopljovanja, pri kalorih so sok zahteva. Povozi pri prejšnjo leto cepljenih drevescih naj so odvijejo, da so pozneje, ko se drevo rediti začno ne zajedo v kožo. kar hi drevescu škodovalo, ker hi mu kolikor tidiko sok zadrževalo. Co si jeseni drevesom gnojil, moraš sedaj tisti gnoj odstraniti. K -x--- Naši dopisi. h Cate&a j>. Trebnjem. Dopis iz št. Ruprta v veleconjenem našega društva listu št. 2. t. I. mi dajo povod, da objavim iz svojo skušnjo pri drevescih po glodalcih oškodovanih. Leta 1883. na spomlad som opazil, da jo več mojih pritlikovcev pri korenini oglodanih, manjše koreninice celo odgriznjene. I rito naklostim ter razsekljain lirinjovih vejic in jo denem krog korenine iu debla, ua to pa dobro sprstonino. Kleščevja, da brani škodljivki (miši ali hrčku, kdor je že. ali kakor že kličejo to nobodijetreba). sprstonino. da dobo korenine tečnega živeža. In vspeh je bil v istini dober. Vsa drevesca so ozelenela, cvetla in sad rodila, samo jabolka niso bila tako okusna, kakor sicer. Naj uprav sedaj omenim, da kvarljivka se loti. kolikor sem spoznal, najraje jablan. Družili sadnih dreves razun sinokvc ni jednega oškodovala, da si jo imela svoja pota uprav memo njih. Lani (1*84), ko se zemlja nekoliko o taja, grem na ogled k svojim ljubljenim gojencem. — oj, mili božo! kaj zagledam? Vsa vrsta 4 na široko (v špalir) razpeljanih. 11 let starih jablanec, jako plemenitih in rodovitih je bilo pod zobmi šmencane glodalko. i pa '2 divjaka —lesniki. Korenike stranske iu srčne oglodano, tudi povse od 4 do 8 palcev od debla odgriznjene, debla pa 3 do <> palcev ua viš oškurtaua do losa. drevesca so majajo, prav lahko bi ju bil izpulil. 1'ala bi bila gotovo, da niso privezana. A ker je bilo še živenje v njih, postrežem jim po vsili načinih, lies ozelone nekoliko, vendar ne morejo si več opomoči; ko vročina pritisne, posuše se polagoma. Ostriženi ju, porožom veče veje, a vse ne pomaga nič. 1'ogiiiola so. Samo joti divjak, ki som ga pustil v miru in v nemar, ta si je opomogel in letos (1885) je celo nastavil cvetnih popkov. Mode li uspešno deloval, ali ne, llog zna. Letošnjo zimo ni bilo kvarljivke v mojem vrtu. Drevesca tudi ona pred dvema letoma oglodana, so zdrava, bogato „brstnata" in obetajo obilo sadja. Mog varuj mraza, toče in družili iijim. Kakor je videti, pomaga brinjevo kleščevje in dobra postrežba oglodanemu drevju, da si opomore, neoglodaneinu pa, da brani škodljivim živalim blizu do gorenjih korenin i do debla. Toliko za sedaj, drugi pot morda zopet kaj. (Nam bo zelo ustreženo, prosimo. I'red.) //_,.. P. S. Kanili dokonča leta 1884 priobčimo v jedili prihodni številki, ravno tako IV. imenik p. n. gg. družtvenikov. Odgovorili urednik Anton Klein. — Izdajatelj Janez M o die, društveni predsednik. Lutnlna „Ciibelankega Id aa'ljeicjakega druJtva » Kranjsko". — .NalUuiln Kluln In Kuvač v Ljubljani.