INTERVJU 
.ok .. .agode 

PATRICK IN KIT GLAVAC | 2022 


»Ko se odlocate, kam greste z ekipo, je zelo pomembno, kdo jo sestavlja. Vprašate se, ali je vaša zgodba boj. Ce je, potem pošljete bojevnike. Je vaša zgodba želja po spoznanju, zakaj bi se lahko borili? Potem pošljete ljudi, ki so komunikatorji.« – GJ 

kit glavac. To resnicno cenim, saj so s tem pokazali, da razu­mejo moje delo in mene samo. Bila sem zelo jasna glede tega, kako bom sodelovala. Moje delo na tem projektu se je zacelo s sledenjem Patricku. Nikoli prej nisem snemala kitov glavacev, Patrick pa je z njimi preživel veliko casa, zato sem samo sledi-la njegovim navodilom. Fizicno, kako se obnašati v vodi, kam se postaviti, kako se bodo odzvali name, kako se bodo odzvali nanj … Prej te dinamike nisem poznala. 
Po projekciji na FDF vas je nekdo iz obcinstva vprašal, kakšno je bilo srecanje s Patrickom, in ce so vas k sodelovanju po­vabili zato, ker ste ženska? | Mislim, da so me k sodelovanju delno povabili tudi zato, ker sem ženska. Vlogo je zagotovo igra-lo moje preteklo delo, ampak mislim, da je bil v povezavi s tem tudi moj spol velik dejavnik odlocitve. 
V vodi imate moškega in žensko, lahko pa tudi samo žensko. Ali je tu razlika? Ali kiti obcutijo razliko? Menim, da obstaja razlika v snemalskem pristopu in nacinu, kako pristopiti do subjekta. Razlika je v pogledu, nacinu, kako je žival prikazana. Moški jo bo verjetno prikazal na drugacen nacin kot ženska, kar je logi-cen rezultat razlik med nacini našega razmišljanja. 
Mislim, da se je nekdo v teku snemanja pošalil in me vprašal, ali sem noseca. To bi bilo namrec odlicno, saj je znano, da se morske živali lažje približajo nosecim ženskam. Ceprav nisem bila, pa mislim, da je bilo moje sobivanje s kiti zelo lepo. Po koncanem snemanju sem prišla iz vode in bila zadovoljna z nacinom svoje interakcije z njimi. Veliko sem se pogovarjala z njimi. Naceloma se pogovarjam z vsemi živalmi. Klepetam z njimi, tako nad kot tudi pod vodo. Vcasih delam gibe z roko in spušcam razlicne zvo­ke. Mislim, da to pocnem bolj zaradi sebe kot kogarkoli drugega. 
Je bila v procesu priprave na snemanje filma pomembna tudi odlocitev, kako oblikovati posadko, ki kitov ne snema na mo­tec, celo izzivalen, ampak zanje cim bolj udoben nacin? | Vse­kakor je bilo to zelo pomembno. Ko se odlocate, kam greste z ekipo, je zelo pomembno, kdo jo sestavlja. Vprašate se, ali je vaša zgodba boj. Ce je, potem pošljete bojevnike. Je vaša zgodba želja po spoznanju, zakaj bi se lahko borili? Potem pošljete ljudi, ki so komunikatorji. Mislim, da je vedno pametno izbrati ekipo, ki ima obcutek za to, kar skušate izpostaviti, in vam pomaga olaj­šati pot do zgodbe, ki jo išcete; to je pomemben del tega – komu­nikacija. Ne gre le za vizualno prikazovanje informacij, ampak za to, da se postavite v pozicijo, ko lahko dobite te posnetke. 
Poleg mene je bila v ekipi še Joy, domacinka z Dominike, ki je bila naša pomoc na krovu, skrbela pa je tudi za mojo varnost. Njena vloga je bila zelo pomembna in zdi se mi prav, da otroci in mlade ženske na platnu vidijo tudi razlicne kulture, ki so-delujejo pri filmih. Ce na platnu ne moreš videti sebe ali svoje kulture, je težko biti del tega, kar vidiš. 
Dober primer je recimo pozicija izvršnega direktorja nekega podjetja. Ker jo filmi prikazujejo na nacin, da je v tej vlogi skoraj vedno beli moški, se mladi temnopolti fantje težje vidijo na teh položajih. S to vlogo se težje poistovetijo. Enako velja za svet na-rave. Ce ljudje vidijo, da pri tem lahko sodelujemo vsi, bodo tudi sami dobili pogum in vero v svojo sposobnost. Odšli bodo v nara­vo in jo raziskovali ter pri tem ugotovili, da to ni samo maco-svet. 
V filmu ravno Patrick razbije mit o maco-raziskovalcih. Ko pride iz vode, ga vidimo jokati. Med intervjuji in med delom, ko nam razlaga svoje obcutke, kmalu ugotovimo, da ni tipicen raziskovalec z neomejeno fizicno mocjo in željo po osvojitvi sveta. To dokaže tudi stavek, v katerem pove, da je bila inter-akcija, ki jo je imel s kiti glavaci, verjetno ena najintenzivnej­ših in najtesnejših, ki jih je kadarkoli imel. Za gledalce je zelo 
pomembno, da vidijo strastnega raziskovalca, ki pa ima tudi 
custveno plat. | To je zelo pomembno, kajne? Bila sem res za­dovoljna, ko sem videla ta del, kjer Patrick zelo odkrito pove, da je bila to morda ena najpomembnejših interakcij v njegovem življenju, vkljucen v filmu. S tem se lahko dejansko strinjam. V zadnjem prizoru, ko sem obrnila kamero (v navpicen položaj, op. a.), sem se dokoncno odklopila. Po prihodu iz vode sem za-cela mocno jokati. Tako zelo mocno, da je želel režiser govoriti z mano. Rekla sem mu, da se ne želim pogovarjati. To je bil trenu­tek, ko sem lahko imela takšno reakcijo. Žival me je gledala, bila sem edina v vodi, in ona je z mano preživljala svoj cas, kar mi je dalo izjemno veliko. V trenutku, ko se to konca, pa se pojavi pomanjkanje, žalovanje, ker kitov ne vidimo vec. Zdi se smešno. 
Imela sem sreco, da sem jih videla, ampak rada bi jih spet. Dvakrat sem bila na Antarktiki. Ko sem se prvic vrnila, sem spet jokala in razmišljala o tem, da se moram vrniti na Antarktiko. Ali pa lahko takoj umrem. To je bila tudi moja prva misel po srecanju s kiti. Zdaj lahko umrem, ker je bilo to srecanje tako neverjetno. Potem pa mine nekaj casa in si receš, da bi to bi rad še enkrat doživel. Na nek nacin se zdi zelo pohlepno. Mislim celo, da je zelo pohlepno, vendar ne moreš pomagati, ker si ne­kaj videl in si tega želiš še vec … Gre za nekakšno drogo. Spet si želim videti ledeno plošco in gore in kita pod vodo. 
Ob pregledovanju vašega preteklega dela sem opazil podob­nosti, lahko bi rekli nekakšen vzorec, ki povezuje vse projek­
te. Vecina filmov, pri katerih ste sodelovali, kaže neko obliko odnosa. Ali je to odnos med živalmi, med ljudmi, celo med ljudmi in stvarmi? Je to nekaj, kar pri svojem delu išcete? Is-kanje nacina za prikaz raznovrstnih odnosov? | Mislim, da je to nekaj, kar me privlaci. Vcasih ti namrec ponudijo neko delo in si receš, 'saj rabim delo. Hvala, super, opravila ga bom.' Potem pa pridejo drugi projekti, ki jih enostavno ne moreš zavrniti ... Pravzaprav so mi všec vsi projekti, pri katerih sem sodelovala. Tudi ko je šlo za nekaj drugacnega. Recimo za serijo o drugi svetovni vojni. Sprva sem si rekla, 'o, ne', kmalu zatem pa sem že sedela na pomožnem sedežu v letalu DC in preckala Rokav-ski preliv na 75. obletnico dneva D. Letalo je imelo dva pilota, sedela sem zraven njiju; medtem ko so komunicirali s kontrol­nim stolpom, sem enega slišala reci: 'Ona želi samo narediti tak in tak posnetek.' Bili smo v zraku in oni so upoštevali moja navodila: 'Premakni se nazaj, premakni se naprej, premakni se levo.' Medtem pa sem samo razmišljala: 'O, moj bog. To je neverjetno.' Tudi vsi fantje, ki so bili zraven, so bili prav tako neverjetni. Malo kasneje sem na Arktiki srecala prijatelja, ki je bil nad tem projektom popolnoma navdušen: 'Kako za vraga si dobila ta projekt? To so moje sanje!' mi je dejal. 
Spet se lahko vrneva k nacinu, kako gledamo na doloceno stvar. Menim, da sem k temu filmu pristopila iz nekoliko drugacnega zornega kota, kot bi on ali nek drug moški ustvarjalec. Spoznala sem, da gre za film o starejših moških, ki imajo poseben odnos do teh letal, do zgodovine, do okolja in do države. Kako naj to ujamem? Odlocila sem se, da bom preprosto samo sedela tam, molcala in opravila svojo nalogo. To sem si res želela storiti. Morda nekomu drugemu ne bi dovolili, da to naredi na tak na-cin kot jaz, morda ne bi poslušali njegovih napotkov. Pogosto se znajdem v situaciji, ko nekdo rece: 'Poslušaj, dekle hoce nare­diti to in to.' Potem pa nekdo drug odgovori: 'No, obicajno tega ne dovolimo, a tokrat bomo naredili izjemo.' Obožujem takšne situacije. Mislim, da so dokaz, da si z nekom v harmoniji, neka­ko sinhroniziran. Ko si z nekom nasprotuješ, je to boj: 'Ne, ne moreš skozi ta vrata.' – 'Ampak jaz bi enostavno rada šla skozi ta vrata.' Ko pa si v enaki situaciji in nekdo rece, 'Seveda, samo po kljuc grem,' je to zelo lep obcutek. 
Med raziskovanjem sem naletel tudi na nekaj fotografij, ki so 
nastale med vašimi preteklimi projekti. Na njih ste prikazani med upravljanjem z najrazlicnejšimi pripomocki za gibanje kamere. Upravljate s kranom (dvižno roko za kamero), gim­balom (stabilizatorjem) in dronom (brezpilotnim letalnikom). 
Vse to sredi divje narave, kjer so pogoji za uporabo tovrstne tehnike bolj zapleteni. Imate tudi za tehnologijo takšno zani­manje, ker vam omogoca, da zajamete poglede iz nekih dru­gih kotov? | Res je, tehnologija me zanima, vcasih pa mi gre tudi na živce. Nam, ki delamo pri projektih, povezanih z nara­voslovjem, se zdi, da moramo narediti vse. Pri igranih projektih opravite svoje delo in se držite enega poklica, ki ga opravljate res dobro. Pri dokumentarnih projektih pa je vsega prevec. Sne­mati moramo pod vodo, z gimbalom, droni, s kamero na rami, z objektivi z dolgimi gorišcnimi razdaljami … Vse to so zelo raz­licne discipline, ki jih je težko obvladati. Vedno se pocutim kot igralec v ekipi, zato mi je zelo všec, da lahko delam vse te stvari. Mislim tudi, da imam dobro tehnicno znanje. Znam razložiti stvari, priznati pa moram, da nimam pretirano velikega zani­manja zanje. Ko me nekdo vpraša po tehniki, s katero je bil po­snet nek film, mu najraje odgovorim, da sem snemala s svojimi ocmi. Res se mi ne zdi pomembno, s katero kamero je bil film posnet. Analogija, ki se je najprej spomnim, je, da tudi pisatelja ne vprašamo, s katerim peresom je napisal svojo knjigo. Tehno­logija je vsekakor zanimiva, ne razumite me narobe. Mislim pa, da ima svoje mesto in nikakor ne bi smela biti ovira za ustvarjal­nost. To vcasih postane, sploh ko vidim ceno nekaterih kamer in opreme ter pomislim, da zaradi tega nekdo, ki nima denarja, ne more posneti filma. Sodec po kreativnosti bi lahko ustvaril cu­dovit film, vendar tega zaradi svoje financne situacije ne more. 
Kljub temu vem, da mora biti del mene vedno v koraku s casom in tehnologijo. Predvsem na zacetku sem delala napake. Ko so mi ponudili projekt, mi povedali, katero opremo naj bi uporabljali in me vprašali, ce sem z njo že delala, sem velikokrat odgovorila, 

»Vcasih me skrbi cloveška radovednost, ki je omejena samo na to, da želimo vedeti stvari, ne posvecamo pa se razumevanju.« – GJ 

da še ne. S tem sem bila avtomaticno izkljucena iz igre. Potem pa sem ugotovila, da so enako vprašali nekoga drugega, ki je od­govoril pritrdilno, ceprav tako kot jaz ni imel nobenih izkušenj. Vedel pa je, da se bo v enem tednu priucil, tako kot bi se lahko jaz. 
Mislim, da je bila moja iskrenost povezana s tem, da se vcasih pri uporabi opreme, ki je ne poznaš, zgodijo majhne neumnosti, napake. Moj in verjetno na splošno ženski pristop pa je takšen, da ne želimo delati napak. Prav tako nimam težav s tem, da poi-šcem pomoc in nekoga vprašam za nasvet, ko želim ostati na te­kocem s tehnologijo. Mislim tudi, da so danes stvari veliko lažje. Najpomembnejša pa je osredotocenost na stvar, ki jo snemamo. 
Vprašanja uporabe sodobne tehnologije pri živalih odpira tudi vaš film. Patrickov pristop, pri katerem je uporabil zelo 
majhno kamero in jo nevsiljivo namestil na kita, se zdi zelo 
eticen. Zanima me, kakšen je vaš pogled na to. Se vam zdi, da s tem, ko gredo kamere vedno globlje, ko zdržijo pritisk, ki ga ljudje ne moremo, pocasi postajajo del nekega zelo oseb­nega življenja živali, ki nam prej ni bilo dostopno? Ali je neka meja, ki je ne bi smeli prekoraciti – ali nam je to dovoljeno zaradi nekega višjega cilja? | To so zelo zanimiva vprašanja, o katerih sem razmišljala, ker mislim, da mora imeti naše razi­skovanje namen, ki koristi predvsem živalim. Pred casom sem sodelovala pri nekem projektu, povezanem s kiti grbavci in nji­hovimi paritvami. Ves cas sem se spraševala, kaj imajo od tega kiti. Mi dobimo znanje, kje se zadržujejo. Del mene je pomislil, pocakaj malo, ali hoceš vedeti, kje se zadržujejo samo zaradi ribiških ladij? Potem pa sem pomislila, da so kiti tako kot sloni, ki uporabljajo vedno iste poti. Torej lahko s tem znanjem in samo z rahlo spremembo ladijskih poti vplivamo, da jih ne mo-timo pri njihovih ritualih in potovanjih. To za ladje sicer pred­stavlja strošek, ker se pot morda rahlo podaljša, a mislim, da sta rezultat in nekakšno sobivanje z živalmi veliko bolj pomembna. Vcasih me skrbi cloveška radovednost, ki je omejena samo na to, da želimo vedeti stvari, ne posvecamo pa se razumevanju. Z živaljo se bomo morda morali fizicno srecati, da bomo razu­meli, da ji gibanja ne smemo omejevati. Radovednost nam pri tem lahko pomaga na nacine, za katere sploh še ne vemo. Ce do živali in njihovega nacina bivanja ne cutimo radovednosti, se naš odnos omeji samo na to, da jih pojemo. 
Morda je to dovolj, da smo radovedni in recemo, da bi radi ve-deli, kaj te živali pocnejo, ker nas to zanima in ker jim želimo pomagati. Mislim pa, da jim pri naših dejavnostih nikoli ne bi smeli omejevati prehranjevanja ali pocitka. Ker ce omejite kate­ro od teh stvari, spremenite potek dogodkov. Zato se mi zdi naš primer še toliko bolj pomemben. 
Najbolj presunljiv je posnetek spanja kitov, ko se v vertikal­
ni orientaciji kadra zdijo kot nekakšna zunajzemeljska bitja. | 
Res je. Ko sem jih videla spati na tak nacin, sem tudi sama po­mislila na to, sploh zato, ker je tam, kjer se to dogaja, voda ne­verjetno globoka. Obiskala sem kraje, kjer je globoka od nekaj deset do vec sto metrov. Ne veš, kaj je tam spodaj. Ko pa vidiš ta velika bitja, ki visijo v vodi, ti to resnicno zaposli možgane. Zelo težko jih je najti v takšnem položaju, ker kljub svoji prisotnosti ne dajejo nikakršnih površinskih znakov, da so res tam. Lahko se ti zgodi, da plavaš nad njimi in jih sploh ne opaziš. 
Iskanja takšnih prizorov smo se lotili tako, da smo sledili kitu. Bili smo v vodi in plavali. Na trenutke je bilo zelo naporno. Ne­koc smo sledili enemu izmed njih in pri tem že skoraj obupali, ko je Patrick nenadoma zaklical: 'O, moj Bog, tam so.' Takrat smo jih zagledali in skoraj razneslo nas je od navdušenja. Po-mislila sem, da to moram posneti. Kar pocnejo, je neverjetno nenavadno. Najbolj nenavadno pa je, da imajo sposobnost nev­tralne plovnosti. Odrasli visijo z glavo navzgor, njihovi mladici pa to poskušajo, vendar scasoma izgubijo plovnost in se zacnejo dvigovati proti površju. Celoten prizor je zelo lep. Mogoce se od­rasli kiti niti ne zavedajo, kaj pocno njihovi mladici, oni sami pa morda pomislijo: 'Oh, pravkar sem izgubil ravnotežje, navzgor grem.' Takoj zatem je viden tudi majhen mehurcek zraka, ki se dviga proti površju. Najbolj od vsega mi je všec, da so še vedno tam, v oceanu. Nekateri spijo, nekateri jedo, nekateri potujejo. 
Ste imeli med snemanjem kakšne negativne izkušnje z ljudmi? Je prišlo do napetosti? Ste se bali, da bi ljudje, ce bi izvedeli za mesto zadrževanja kitov, to izkoristili? | Na sreco so bili pro-stori, kjer smo snemali, zelo omejeni in nadzorovani. Tam smo bili namrec v casu zaprtja zaradi epidemije covid-19, kar je bilo neverjetno. Na tem podrocju so po navadi colni, ki so pri svojem gibanju sicer omejeni, a imajo dovoljenje za opazovanje kitov s površja. Ljudje se sicer ne smejo spustiti k njim v vodo, vendar pa že samo prisotnost colnov vcasih vpliva, da se kiti pricnejo spušcati v globine. V casu zaprtja ni bilo nobenih colnov. Tudi število ljudi, ki so hkrati v vodi, je omejeno. Nikoli se ne bo zgo­dilo, da bi bilo na istem podrocju naenkrat recimo dvajset ljudi, ker bi to prevec vplivalo na živali. Omejevalo bi njihovo gibanje, prehranjevanje in navsezadnje tudi parjenje. Podobno velja pri gorilah v gorah. Ce se prav spomnim, lahko za najvec eno uro z njimi ostane skupina osmih ljudi. Ko smo snemali film, sva se jim v neposredno bližino naenkrat približala dva cloveka. Vse te omejitve imamo zato, ker je teh živali tako malo. Ce bi bilo na svetu veliko vec kitov ali goril, ne bi bili tako dragoceni in naše obiskovanje ali opazovanje ne bi bilo tako omejeno. Ker pa so z našim pobijanjem te živali postale tako dragocene, lahko tam 

INTERVJU 
GAIL JENKINSON | FOTO OSEBNI ARHIV 


ostaneš samo za dolocen cas. Njihovi varuhi in raziskovalci jih imajo zelo radi in ne bodo dovolili, da bi jim kdorkoli škodoval. Zanje bi bili celo pripravljeni tvegati svoja življenja. 
Pri srecanjih z drugimi kiti sem ugotovila, da moraš držati minimalno razdaljo. Kljub temu pa se lahko kit odloci in se naenkrat zelo hitro približa. Ceprav se poskušate umakniti, si lahko premisli in morate reagirati zelo hitro. Ne morete samo lebdeti v vodi in uživati v trenutku. 
Ste tudi sami kdaj poskusili posnemati njihov nacin komuni­kacije, nekakšno Morsejevo abecedo, ki jo je v filmu opisal 
Patrick? | Ne. Kako sem lahko tako neumna. Morala bi posku­siti. Mislim, da sem pozabila, ker sem bila tako zaposlena s sne­manjem. Tudi ce bi bili dovolj blizu, da bi to lahko storila, bi še naprej snemala in se verjetno ne bi spomnila na tapkanje po kameri, saj bi se osredotocala na kader. Tudi ko so že vsi rekli, 'No, zdaj ga imaš', sem jim odgovorila: 'Nikoli ni dovolj. Karkoli se lahko zgodi.' Kit je tukaj, zato mu bom zagotovo sledila in ga poskusila posneti. Edina stvar, ki sem jo pocela, je bila ta, da sem veliko govorila z njimi, zlasti ko so dvignili glave iz vode. Takrat sem tudi jaz dvignila glavo iz vode in rekla, 'Živjo, živjo, živjo', potem pa sem se znova potopila. Tudi pod vodo sem veli­ko govorila z njimi. Rekla sem jim: 'Živjo, živjo.' Zveni smešno, ampak v nekem trenutku sem jim rekla tudi: 'Ali lahko pazite na nas, ljudi? Trudimo se po svojih najboljših moceh.' 
Ste imeli, ko ste prišli na Dominiko, nekaj casa, da ste se brez opreme aklimatizirali – ali pa ste priceli snemati s pr-vim dnem? | Bili smo v karanteni, kar je bila neverjetna sreca. Pocasi smo zaceli s plavanjem od pomola, naokoli po lokalnem obmocju. Šli smo gledat kite grbavce in jih nekajkrat sliša­li prepevati, kar je res lepo doživetje. Ko pa smo nato odšli s kopnega, smo snemali vsakic, ko smo šli v vodo. Prijatelja, ki je bil scenski mojster, sem povabila v vodo, in prav v trenutku, preden smo skocili vanjo, je rekel: 'Nikoli še nisem bil v vodi, kakršna je ta.' Rekla sem mu: 'Nic ni narobe. Samo zelo globo­ka je, zato ne vidiš nicesar in je vse modro.' 
Vcasih, ko se je ladja vracala po nas, potem ko smo že koncali s snemanjem in so tudi kiti že odšli, sem dvignila glavo iz vode. Nato pa sem jo spet spustila nazaj in samo opazovala to mod-rino. Kapitan ladje, Bill, mi je zato veckrat rekel: 'Glavo moraš imeti iz vode, ker prihajam proti tebi.' Kljub temu si nisem mog-la pomagati, da ne bi tega pocela znova in znova. 
Je bila oprema dovolj vsestranska? Zdaj bom eden izmed lju­di, ki ste jih opisovali na zacetku, in bom vprašal, s katero di­gitalno kamero ste snemali … | Snemali smo s kamero Red, ki je bila v posebnem ohišju Gates. Na kopnem je bila dokaj težka, v vodi pa je ohranjala nevtralno plovnost. Težje je bilo plavati z njo, zato sem nosila zelo dolge plavuti in jo držala predse, z glavo navzdol in cevko, skozi katero sem dihala. Vsi potopi so namrec potekali na dah, brez dodatnih jeklenk s kisikom. 
Temu je velikokrat sledilo le plavanje, plavanje, plavanje, pla­vanje, kar je bilo zelo naporno, dokler na površini nismo zagle­dali kita. Takrat smo se ustavili, jaz pa sem si rekla: 'Okej, mo-ram dihati, moram dihati.' Opazovala sem Patricka in prever­jala kader. Nato pa so se kiti odlocili, da odidejo, ali pa so se potopili. Takrat sem si rekla: 'Moram biti pripravljena. Plavala sem, plavala sem, plavala sem. Zdaj pa moram biti pripravlje­na.' Najvecji izziv je bila torej nenadna umirjenost po dolgem in napornem tempu plavanja. 
Zaradi aktivnosti se cloveku srcni utrip sicer poviša, vendar pa se je to zares opazno zgodilo šele takrat, ko sem prvic zagledala kite. Njihovih ogromnih pojav preprosto ne moreš gledati brez vznemirjenja. Nikoli ni postalo dolgocasno, ker nikoli nismo tocno vedeli, kaj bodo poceli. 
Zaradi svojega dela, ki je nelocljivo povezano z živalmi, ste njihova velika ljubiteljica tudi v zasebnem življenju. Katera iz-med živali, ki ste jih posneli, vas je najbolj prevzela? | Zagoto­vo kiti glavaci zaradi osebnosti in znacaja, ki ga imajo. Živalim namrec pogosto dajem zanimive cloveške osebnosti. Mante na primer vidim kot stare jamajške fante. To sta glas in podoba, ki jim jo dajem. Kiti glavaci pa so zame majhne deklice, saj so bili v vecini primerov ženskega spola. Prisoten je bil ženski element, ogromna žival, majhno oko in majhna plavut. Zato sem jih vide-la kot rahlo prestrašene deklice v ogromnem telesu, kar je bilo zame nekakšno cudno nasprotje. Mislim, da nisem tega še ni­komur povedala. Kar se tice mojih izkušenj, opazovanja sveta in doživljanja sanj, so kiti glavaci moji absolutni favoriti. 
Za zakljucek pa še kakšna beseda glede prihodnjih projektov… 
| Trenutno jih imam v pripravi vec. V prihodnosti me caka tudi nekaj podvodnega snemanja, kar me resnicno veseli. V zasebnem življenju pa trenutno delam na razvoju umetniškega projekta. Ukvarjam se z vec ustvarjalnimi praksami, ki vkljucujejo tiskanje, slikanje in druge rocne umetniške procese. Želim si namrec vec ustvarjalnosti v svojem delu, hkrati pa tudi v življenju. Preizkusiti želim še druge umetniške prakse in videti, kaj iz njih prihaja.