šumenje do kolen, dim starih lokomotiv in otroštva z vrači med zobmi, ki zavrača vsakršno misel, luže se sprehajajo skozi dlani borov in smrek, spodaj pod kožo tvoj nasmeh, ti molčiš, še ti nasloni se na moje rame, skoz listje šumeče v korenine, gazeč tja v vršino v njegovo PE SEM SI 16 naročje, oboževalec ptic, ne črepinj, rdeča vrtnica zvita med ostro žico, čisto blizu sebe, če te objamem, ljubitelj sanj, kot ničesar, kar bi bilo živo, kot da smo le zmes zemlje do žeblja ostrih robov, to je, kar me vleče k tebi, poglej me, v tej noči šelestiva Pesem si 16 zbornik www.pesem.si Nazaj na kazalo Pesem si 16 Uredile: Ana Porenta, Lidija Brezavšček, Silvana Orel Kos, Tea Plesničar, Aleksandra Kocmut, Senada Smajić Jezikovni pregled: Aleksandra Kocmut Jezikovni pregled pesmi v BHS jezikih: Jure Drljepan Avtorji: Marina Adamović, Duško Babić, Sandra Bakaj, Jakob Barbo, Dani Bedrač, Lidija Brezavšček, Brezno, Jan Brinovec, Patricija Dodič, Jure Drljepan, Slavica Gazibara, Dare Gozdnikar, Anja Grmovšek, Vida Herga, Matjaž Hladnik, Nuša Ilovar, Jasna Janež, Matjaž Jarc, Aleš Jelenko, Andrejka Jereb, Simon Jugovic Fink, Branka Kamenšek, Aleksandra Kocmut, Tjaša Ivana Kocmut, Majda Kočar, Zdravko Kokanović, Jana Kolarič, Breda Konjar, Žiga Kosec, Ivanka Kostantino, Kristian Koželj, Matej Krajnc, Samo Kreutz, Matej Krevs, Murka Kristan, Irena Kus, Tadeja Logar, Tomaž Mahkovic, Željko Majstorović, Mark Mandy, Željko Medić, Alenka Mihorič, Nena Miljanović, Bernarda Mrak Kosel, Jagoda Nikačević, Franci Novak, Milan Novak, Silvana Orel Kos, Barbara Oroszy, Irena P. Beguš, Martina Pavlin, Tiana Pavlin, Matjaž Pihler, Anja Pirnat, Srečko Plahutnik, Tea Plesničar, Lidija Polak, Polde, Ana Porenta, Petra Privšek, Marko Skok, Mirko Popović, Ljubica Ribić, Petra Skušek, Jelena Stojković Mirić, Beatrice Reiniger, Vesna Šare, Dimitrij Škrk, Gašper Trček, Jože Valenčič, Milena Vučković, Sašo Zorc Florjanski, Helena Zemljič, Mišel Žafran, Evelina Žefran, Milan Žniderič, Igor Žuravlev, Barbara Žvirc Zbirka Pesem.si ▪ št. 10 ▪ maj 2016 Zavod za razvijanje ustvarjalnosti Kukmaka 1, 1315 Velike Lašče ▪ www.zru.si ▪ zru@zru.si Oblikovanje in prelom: Franci Novak (c) Copyright 2016 ZRU Besedilo na ovitku: verzi iz objavljenih pesmi različnih avtorjev CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-194(0.034.2) PESEM si 16 [Elektronski vir] : zbornik / [avtorji Marina Adamović ... [et al.] ; uredile Ana Porenta ... et al.]. - El. knjiga. - Velike Lašče : Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, 2016. - (Zbirka Pesem.si ; št. 10) ISBN 978-961-93577-5-0 (pdf) 1. Adamović, Marina 2. Porenta, Ana, 1965- 284702464 Nazaj na kazalo Kazalo Pesem si deseti 7 Učenje plavanja 10 Pesem si izbrana Ivanka Kostantino, Lea 199 16 Franci Novak 20 Tomaž Mahkovic 24 Sašo Zorc Florjanski 26 Vesna Šare 32 Helena Zemljič, Helena (Mala Senca) 38 Igor Žuravlev 43 Barbara Oroszy, Lorellia 47 Martina Pavlin, Essentia 51 Barbara Žvirc 58 Mark Mandy, Yoda 61 Aleksandra Kocmut - Kerstin 62 Majda Kočar, Ob potoku 71 Irena P. Beguš, Pi - Irena P 75 Anja Grmovšek, Anja G. 79 Matjaž Jarc, Maatjazh 88 Pesem si podčrtana Jakob Barbo, Sonofearth 94 Dani Bedrač 103 Brezno 106 Jan Brinovec, Anubis 109 Patricija Dodič, Patra 112 Jure Drljepan 115 Dare Gozdnikar 118 Matjaž Hladnik 121 Nuša Ilovar 126 Jasna Janež, rožmarin 127 Nazaj na kazalo Aleš Jelenko 130 Andrejka Jereb, Andrejka 134 Simon Jugovic Fink (simon) 137 Branka Kamenšek 139 Jana Kolarič, Janakolaric 141 Marija Breda Konjar, Koni 143 Žiga Kosec 145 Bernarda Mrak Kosel, Lovrenka 147 Kristian Koželj 149 Matej Krajnc 154 Samo Kreutz, Albin 158 Matej Krevs 161 Murka Kristan, murka 164 Irena Kus, Black hope 165 Tadeja Logar, TadejaL 168 Alenka Mihorič, Modricvet 171 Milan Novak 175 Matjaž Pihler, Y 176 Anja Pirnat, Gospodična 180 Srečko Plahutnik 184 Lidija Polak, Li 187 Polde 190 Petra Privšek, Petja 191 Marko Skok Mezopotamsky 194 Petra Skušek, beatrice reiniger 196 Dimitrij Škrk, Dimitrij 199 Gašper Trček, prašeg 201 Jože Valenčič, Valjo 203 Mišel Žafran 204 Evelina Žefran, Evelina 205 Milan Žniderič, Jošt Š. 207 Pesem si mladostna Tiana Pavlin 212 Tjaša Ivana Kocmut 213 Nazaj na kazalo Pesem si tujejezična Marina Adamović 216 Duško Babić 218 Sandra Bakaj 222 Slavica Gazibara, saraivor 225 Vida Herga, Vida 228 Zdravko Kokanović Koki 229 Željko Majstorović, Mikailo m. z. 232 Željko Medić Žac 235 Nena Miljanović, Nenamiljanovic 239 Jagoda Nikačević 243 Mirko Popović, Mirkopopovic 248 Ljubica Ribić 255 Senada Smajić, breza 257 Jelena Stojković Mirić 265 Milena Vučković 275 Pesem si prevedena Jure Drljepan, Jur 280 Žiga Kosec 284 Marko Skok Mezopotamsky 285 Senada Smajić 291 Jože Valenčič, valjo 293 Pesem si uredniška Lidija Brezavšček, Kočijaž 298 Silvana Orel Kos, Jupiter! 302 Tea Plesničar, Serigala 306 Ana Porenta 307 Predstavitev avtorjev 309 Kdo skrbi za Pesem si? 323 Nazaj na kazalo Nazaj na kazalo Pesem si deseti Zbornik, ki je pred nami, obeležuje deveto leto delova- nja Pesem si. Na svetovni dan poezije, 21. 3. 2007, smo izdali prvi (morda bi bilo umestneje reči ničti), rojeniški zbornik poezije, ki je pospremil zagon spletnega portala za objavljanje poezije, na katerega se je odslej nateklo čez 60.000 pesmi, 155.000 komentarjev in forumskih objav, prispevalo pa jih je čez 1300 članov. Tudi letošnje pesniško leto je bilo izjemno pestro. Naše pesnice in pesniki se poleg objavljanja na Pesem si pri- družujejo projektom in razpisom ter natečajem, ki jih or- ganizirajo različni subjekti (JSKD, društva, založbe …), in pogosto posegajo po nagradah. Izhajajo njihove pe- sniške zbirke, sodelujejo v različnih večumetnostnih projektih in objavljajo v literarnih revijah. Pesem si se marsikomu zdi odskočna deska v svet poezije, prostor, v katerem si bran in bereš mnogovrstne poetike. Sodelovali smo na prireditvah, ki so jih izvajali drugi organizatorji; tako smo že tradicionalno nastopili (12 avtoric in avtorjev) na maratonu 8. festivala Mlade rime (29. junija 2015), ki ga prireja KUD Kentaver v Menzi pri koritu v Ljubljani. Naši člani so sodelovali na 16. Pesniškem turnirju, ki ga organizira Založba Pivec, na finalnem večeru smo prisluhnili kar petim pesmim na- ših članov. V tednu ljubiteljske kulture smo 19. 5. 2015 izpeljali virtualni večer z urednicami, ki so v preteklem letu bdele nad poezijo: Lidijo Brezavšček, Silvano Orel Kos, Aleksandro Kocmut, Teo Plesničar in Ano Poren- ta, vodil ga je Žiga Stopinšek. 7 Nazaj na kazalo 16. maja 2015 smo na Trubarjevi domačiji na Rašici ob izidu devetega letnega zbornika priredili tradicionalno letno srečanje članov portala Pesem si; skupaj s KUD Primož Trubar Velike Lašče smo pripravili recital izbra- ne poezije s prepletom avtorske glasbe Dana Grešaka. Kot glasbena gostja je nastopila Sara Špelec, podiplom- ska študentka ruščine in tudi sama ustvarjalka v KGD Reciklaža Sveta Trojica. Občinstvo je navdušila z obču- teno, vživeto in izjemno glasovno interpretacijo ruskih pesmi. V Galeriji Skedenj smo se družili in prisluhnili avtorskim branjem, ki nas vedno popeljejo v posebno navdihujoče vzdušje. 12. 9. 2015 smo se zabavali na tra- dicionalnem pesniškem pikniku pri Strnadovih v koči TD Podgora (Dobrepolje), kjer poleg odličnih kulina- ričnih dobrot ne manjka poezije, glasbe in petja. Letos je svet zapustil idejni vodja in snovalec Neretvan- skih vedrin, bosanski pesnik Admiral Mahić. Ni bil sicer naš član, a ga veliko članov Pesem si pozna, še posebej tistih, ki smo se udeleževali mednarodnih Novosaraje- vskih književnih susreta. V slovenskem prevodu Željka Perovića lahko beremo njegovi pesniški zbirki Vozni red ljubezni in Od kod ljubezen za mizo smrti. Admiral je imel v Sloveniji veliko občudovalcev in bralcev. Tudi na Pesem si se ga bomo spominjali, saj smo nekateri občasno, drugi pa precej redno zahajali v BiH na pole- tne pesniško kantavtorske turneje, ki jih je Admiral po- imenoval Neretvanske vedrine (leta 2015 so se odvijale v krajih Počitelj, Boljuni, Stolac, Mostar in Sarajevo). Udeležili smo se tudi branja ob slovesu v Mariboru. 8 Nazaj na kazalo S Kulturno-gledališkim društvom Reciklaža iz Sve- te Trojice smo v začetku maja (od 1. do 3. 5. 2015) v Čepovanu in konec avgusta (od 23. do 25. 8. 2015) na Pohorju organizirali tridnevne delavnice Ustvarjalni pe- sniški odklop, izzive za ustvarjanje sem pripravila Ana Porenta. Po bogatem snovanju je nastala tudi naša prva elektronska izdaja, v kateri so objavljene v živo napisa- ne stvaritve s teh delavnic. Zbornik se imenuje Danes se ne bojim svetlobe, uredil in oblikoval ga je na novo pridruženi urednik Franci Novak. Knjiga je dostopna v elektronski obliki na našem portalu. Ker je tako organi- ziranih delavnic malo (v ospredju je ustvarjanje, in ne analiza že napisanih del), smo se odločili, da tudi pesni- ški odklopi postanejo naša tradicija. Tako bomo poleti (od 11. do 15. avgusta 2016) znova ustvarjali v navdihu- jočih kotičkih neokrnjene narave in z novimi izzivi. Kratek prelet pesniškega leta je zapisan ... A pesmi so tiste, s katerimi smo dan za dnem: jih beremo, pišemo, poslušamo, razmišljamo o njih. Hvala vam zanje in za svet, ki je veliko razsežnejši in globlji kot zunanji. Zato naj še živimo pesmi in pesmi naj nas še (p)oživljajo. Nova pesniška knjiga naj vas objame z vseh strani. Ana Porenta 9 Nazaj na kazalo Učenje plavanja Velja prepričanje, da naj bi imela vsaka pesnica ali pe- snik nezamenljiv pesniški glas, pristen in izviren izraz. A po drugi strani je tudi vsaka človeška govorica pristna in posebna, nezamenljiva z drugo, vsaj v podrobnostih. Vsak izmed nas uporablja lasten nabor besed, načine iz- ražanja in govorjenja. Težko je govoriti o »pesniškem glasu«, ne da bi se znašli na tankem, spolzkem ledu pre- tirane sentimentalnosti. A vseeno bom v tem besedilu uporabljal to besedno zvezo, ker ne najdem boljšega izraza, da bi opisal lastne izkušnje. Uporabljal jo bom kot oznako za izvirnost pesniške govorice, ki ima svojo lastno barvo in teksturo in pri kateri je originalnost tega glasu mogoče res nezamenljiva s katerim drugim. Če ste kdaj bili v koži nekoga, ki naj bi izbiral med ustvarjalnimi dosežki drugih ljudi, v položaju, ko mo- rate recimo v kratkem času oceniti skoraj nepregledno število pesmi, ste verjetno ugotovili, da nekatere pesmi izstopajo. Dvignejo se nad množico drugih besedil, in to tako očitno, kot da imajo v resnici svoj lastni glas. Na poseben način učinkujejo na vas že po prvem hi- trem branju in zahtevajo, da se vrnete k njim na bolj poglobljen način. Kot vse zanimive, dobre ali posrečene pesmi ostanejo v vas, odtisnejo se v vaše telo in v vašem duhu pustijo pečat. Mogoče bi za te pesmi lahko rekli, da imajo svoj – »pesniški glas«. Seveda se naši čuti na dražljaje iz okolice različno od- zivajo; vsak od nas dojema glasove drugih drugače. Ni 10 Nazaj na kazalo nujno, da bo drug bralec v pesmi videl isto, kot vidite vi. Pesmi ali kakšno drugo delo s področja umetniške ustvarjalnosti vrednotimo na podlagi izobrazbe in knjig, ki smo jih prebrali; skozi prizmo izkušenj, ki smo jih doživeli; na osnovi čutne in čustvene občutljivosti, ra- dovednosti in pripravljenosti na druge govorice. Oce- njujemo jih iz zbira samo nam lastnih »predispozicij«, samo nam lastne psihične in socialne izoblikovanosti. Pravimo, da je ocenjevanje pesmi »subjektivno«; kljub temu je nujno poudariti, da dobre pesmi ali druga ume- tniška dela tudi presegajo to »subjektivnost«, vstopajo na polje konsenza, soglasja o tem, da je nekaj »dobro«, na polje »objektivnosti«; a to je že druga tema. Če zdaj vstopim v lastno osebno zgodovino in pri tem domnevam, da ni le (p)osebna, ampak je podobna te- žavam pri ustvarjalnem iskanju kateregakoli drugega ustvarjalca, naj takoj povem, da je bilo iskanje lastnega »glasu« zame dolgotrajno in težavno početje. Iz ogro- mnih količin popisanega papirja se je hotelo nekaj izo- blikovati in izkristalizirati, in za to nikakor nisem našel ustreznega izraza. (O iskanju tega »glasu« lahko govo- rim le za nazaj, z današnje perspektive; zdaj vem, da kljub precej sentimentalnim izrazom, kot so »iskanje« ali »pesniški glas«, v življenju vseeno lahko pride do nekakšnega prelomnega ustvarjalnega preskoka, pri nekaterih mogoče prej, pri drugih pač pozneje. Vsakdo ima svojo zgodbo in svojo pot. Pri tem moram pouda- riti, da se nikakor ne dojemam kot nosilec ne vem ka- kšnega »pesniškega glasu«. Gre samo za na lastni koži doživeto občutenje izrazitega preloma v mojih literar- nih poskusih.) 11 Nazaj na kazalo Pri tem iskanju sem prešel vse »nujne« razvojne sto-pnje, težave in razočaranja, kot jih verjetno doživi v svojem razvoju katerikoli drug ustvarjalec, le da sem jih sam doživljal v bolj razpotegnjeni in dolgotrajni obliki. V uredništva sem poslal na stotine pesmi, ki večinoma niso bile objavljene; molk urednikov sem dojemal kot brezbrižnost in zavračanje z njihove strani (za kar danes vem, da ni res); svet kulturne srenje sem si predstavljal kot svet zarotnikov, sestavljen iz tesno zaprtih krogov, v katere lahko vstopajo samo posvečeni (kar ni res; kljub vsemu je literarni svet še vedno poln odprtih in inte- ligentnih urednikov in kritikov, ki se navdušujejo nad literaturo ne glede na to, od koga ali od kod prihaja). Težnjo, da bi izoblikoval lasten »pesniški glas« in da bi bil sprejet kot literarni ustvarjalec, sem občutil kot skoraj neznosen notranji imperativ, ki ni nikoli ponehal, ki se je nadaljeval iz dneva v dan, iz leta v leto. Ne spomnim se točnega datuma, a spomnim se trenutka in občutja, barve in teksture dneva. Moralo je biti febru- arja ali aprila, torej v obdobju pretapljanja letnih časov, obdobju, ki sem ga takrat dojemal kot skoraj mitičen čas; čas, v katerem se stvari razstavljajo in na novo se- stavljajo, ko se staro raztaplja in vznika novo. Pogled skozi okno je to potrjeval. Zunaj je pihal blag in topel veter, čez nebo so hiteli oblaki in ves čas zakrivali in odkrivali sonce. Sneg se je talil, na poljih so bakreno sijale velike luže, ob katerih so poskakovale kot oglje črne vrane. Takrat sem ravno dokončal nekaj novih pesmi. Pred sabo sem imel položene natisnjene kopije. Ko sem jih 12 Nazaj na kazalo znova prebral, me je v hipu prevzel občutek odkritja in gotovosti, da sem po dolgotrajnem, mučnem iskanju ne- kaj le našel. Pesmi so bile drugačne od vseh prejšnjih, kar sem jih napisal, napisane so bile v drugačnem slogu in ritmu. Iz njih je izginila večina preobremenjenosti z lastnim jazom, kolikor je to seveda mogoče. V njih je bilo manj »umetniškega« pretvarjanja, manj dramati- ziranja in okornosti. Bile so moje pesmi, a kot da so pesmi nekoga drugega. Občutje, ki ga opisujem, ni bilo plod racionaliziranja ali konceptualiziranja »za nazaj« v smislu: to mora biti dobra pesem, ker ima te in te be- sede, pomene, ritme ali zvoke; občutek »najdenja« je bil stvaren, otipljiv in telesen, onkraj domnevanja in samoprepričevanja. Zdelo se mi je, da sem po dolgem učenju plavanja kar naenkrat splaval, kot da je to najbolj samoumevna stvar na svetu. Dolge učne ure in mučna preteklost so izginili, kot da jih nikoli ne bi bilo. V meni je znova vzniknil prastari, arhetipski občutek izgublja- nja tal pod nogami in premagovanja neke sile, obču- tek lebdenja na vodi, doživet že enkrat v otroštvu. Še zdaj ga ohranjam v spominu, živega in pristnega, kot poseben dogodek, ki se ni nikoli več ponovil, vsaj ne s takšno močjo. Seveda pa najti svoj »pesniški glas« ne pomeni najti nekaj gotovega in obstojnega. Ves čas se namreč izgu- blja in izginja, znova se pojavlja v različnih oblikah, kot stvarni glas se dviguje in pojema, izgublja svojo moč, se iztroši. Ves čas ga je treba izumljati na novo in zausta- vljati njegovo razpadanje. Pesniški glasovi lahko hitro padejo v iztrošeno slogovno maniro in ponavljanje. 13 Nazaj na kazalo Upam, da ne mitiziram in romantiziram preveč. Mogo- če gre pri vsem skupaj le za to, da psihična izoblikova- nost avtorice ali avtorja, skupek zavesti in podzavesti, opazovanj in razmišljanj, najde svoj najbolj optimalni izraz v jeziku ali kakšnem drugem materialu; izraz, ki je zmožen na najboljši mogoč način prenesti doživetja in doživljanja nekomu drugemu. Pravzaprav ne vem, kako najti »pesniški glas«, vem pa iz lastnih izkušenj, da v vsakem ustvarjalnem procesu prej ali slej pride do trenutkov odkritja. Verjetno je treba precej branja, pisanja in premišljevanja o lastnem delu, predvsem pa čakanja. In potem ko si prepričan, da znaš plavati, ti učitelj pove, da ne plavaš pravilno, da plavati pravza- prav sploh ne znaš, da je tvoje dihanje napačno in da se moraš še ogromno naučiti. A vodá je ogromno, tu so potoki in reke, jezera in oceani, temne globine in hitri, svetli tokovi. Ves čas se je treba učiti plavati, še najbolj takrat, ko mislimo, da to že znamo; in navsezadnje je to mogoče še najbolj pomembno. Franci Novak 14 Nazaj na kazalo Pesem si izbrana Ivanka Kostantino, Lea 199 Haiku 815 vrtinčenje sap nad gredo mestnih luči cvet večernice Pesem pomladi 2015 po izboru bralcev Hiša ob potoku 17 – Bolnišnica .deklica kleči na stolu gluha za klepet zdolgočasenih bolnic s čelom na hladni šipi opazuje ljudi ki prihajajo in odhajajo .ko jo zagleda tiho jecne mama .potem čaka in čaka večkrat se prek sobe ozre k vratom ki ostajajo zaprta 16 Nazaj na kazalo .ponovno zleze k oknu obraz prisloni ob steklo vidi mamo ki odhaja skozi železen parton* .zajoka mama me ne mara joka in joka .od nekod pride sestra počepne k njej jo dvigne v naročje prijazno ji prigovarja ne bodi žalostna tista gospa gotovo ni bila tvoja mama .objem diši po žajfi kot mama v soboto zvečer potolažena deklica vzdihne v toplem zavetju se umiri in med vse redkejšimi hlipljaji zaspi .sanja mamo ki prihaja skozi žardin* *** parton – vhod, vrata žardin – vrt, park 17 Nazaj na kazalo Ivanka kostantIno, Lea 199 Haibun (prepir) Otroški prepir. Pod črnim trnom plahni predrta žoga. V mislih se vrnem za nekaj ur nazaj. Pred televizijski ekran. Na obalo grškega otoka pljuska množica prestrašenih beguncev. Mladenič z zagrenjenostjo v glasu govori o svoji poti čez razpenjeno ožino. Govori o predrtem čolnu in upih, ki so potonili skupaj z njim. Haiku 817 sonce v zenitu luža na kolovozu žareče oko Haiku 831 temna predsoba v praznino ogledala zagledan privid 18 Nazaj na kazalo Ivanka kostantIno, Lea 199 Poraz ne prepoznaš se več brezvoljno iščeš med zavrženimi in celo tistimi že davno izgubljenimi trenutki vdihavaš postan v nepobeljene zidove zažrt vonj po plesni trepetavo senco raztezaš čez robove prevelikih pričakovanj pozabljaš na med oknice uokvirjen pogled ki je sledil svetlobi in se pustil voditi skozi brezmejna jutra samo vzdihneš še in odtečeš v molk 19 Nazaj na kazalo Franci Novak Kolesarjenje Kolesarimo, vozimo eden za drugim, na brezhibno očiščenih obodih koles, v enakih majicah, štejemo kilometre, sekunde, vrtljaje – na dvorišču stare vojašnice stojita konja, privezana s kratko, oguljeno vrvjo. Ostra golota in vonj suhih, prašnih kož pod skrivenčenimi drevesi plane v nas – rjava svetloba, kot da zre v lastne sence. Za njima se v opoldanski pripeki dvigajo okrušeni zidovi, polomljena okna, spomin na topot vojaških korakov, na pridušene ognje, na rezke ukaze v meglenih jutrih. V motnem bazenu na sredini naselja plavajo postrvi, zdrznejo se in zaplapolajo kot v vodo potopljene temne zastave, ko gremo mimo. Vsa dežela je še polna zapuščenih vojašnic, polna prašnih škornjev, ki se skrivajo po omarah, spet nas kolonizira naša lastna zgodovina, spet vstopamo v dolge noči, v katerih držimo stražo pred samimi sabo ali pred nikomer. Neki otrok kolesari in sanjari 20 Nazaj na kazalo pred nami, vijuga lahkotno od enega do drugega roba, kot da na cesti ni nikogar drugega, z ogorčenimi, jeznimi glasovi mu kličemo: - Pazi! Glej nazaj! Otrok se obrne, njegov obraz je temen in gladek in njegove oči pod dolgo grivo las so blage in mirne; na kolesih švignemo mimo, eden za drugim, ne da bi se ozrli ali rekli še kakšno besedo. Mogoče smo mi tista temna vojska, ki se je neki otrok boji, s temnimi očali, z uniformami in čeladami, z izmučenimi telesi, postavljenimi na ogled, z zgodovinami in ranami in molkom. Potem ustavimo, noge so težke od vrtenja pedalov, počasi se spuščamo na zemljo, kot da legamo na tla naše ubite, poteptane govorice, kot bi jo hoteli zvabiti v ljubezenski objem. Gledamo v daljne hribe, ki se modro svetlikajo na obzorju, vemo, do tja moramo še priti, tam bomo morali do bolečine razpreti svoj jezik za mračne očete, za privezane konje, za zasanjane otroke, ki ne gledajo nazaj, ko se vozijo po cesti, in se spominjamo, kako je bil dečkov obraz temen in gladek, z dolgo, razmršeno grivo, kako je njegova senca lahkotno padala čez velike suhe boke borov in smrek. Pesem pomladi 2015 po izboru uredništva 21 Nazaj na kazalo FrancI novak Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu Mokri listi se kot veliki metulji oklepajo naših izginjajočih teles. V komaj vidnih, rahlih krogih se nepobrana jabolka zbiramo okoli temnih, mokrih debel, ko se jesenske trave še svetlikajo od dežja. Ljudje prižigajo ognje, sežigajo papirje in les na vrtovih. Dim kot tekoča kovina izginja v gole krošnje. - Ah, biti človek, kuriti visoke ognje, bližati dlani plešočim plamenom, izgubiti obraz v srebrnem oblaku dima! A mi nismo bili použiti, roke ljudi nas niso nosile, odprta usta nam niso šepetala; naša skrivnost ni skrivnost gorenja, ampak počasnega odhajanja, topljenja v popolne, krožne risbe gnitja, v življenje neštetih manjših bitij. V vejah nad nami je le še nekaj rdečih jabolk, tisto, kar vedno ostane, ko pridejo deževja in hlad. – Ko so tvoja mokra usta nema, povita z listjem, zakaj nekaj vedno ostane zunaj tebe, zven pordelega lista na koncu veje, glas ptiča v odprti kletki krošnje? – se sprašujemo, ko ljudje okoli nas pospravljajo listje; toliko lepote je v njihovih gibih, v spretnih rokah otrok in starcev, ki grabijo listje na visoke kupe, da bi naredili prostor 22 Nazaj na kazalo FrancI novak za sneg – za nove sadeže, ki se bodo belo in mehko odpirali na tleh. Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves. 23 Nazaj na kazalo Tomaž Mahkovic Sonet o pozabi iz ljudskega spomina Je ura po večerji, kar potrka. Soseda stara, Micka, se pojavi. »Bog daj, prebirate fižol?!« nam pravi. »Je lep,« prisede, »bolj kot naš,« posmrka. »Boš, Micka, ga en glaž?« »Pa daj ga, hvala,« prgišče zrn s kupa k sebi vleče. Kramljamo, s prsti škrebljajoč. Čas teče, kar skoči Micka v zrak: »Gori nam štala! Poslal ta mlad me je, da k vam potečem, da kličete gasilce! Se mudi! Ker piha proti hiši, naj vam rečem! Ojej! Pozabila sem, klepetača!« Prepadena sred kuhinje stoji. »Preklet fižol vaš, čvek, in še pijača!« Pesem pomladi 2015 v formi po izboru uredništva Bližanja IV Kot da sem te iz misli oblikoval, si se vsvetlobila predme – simulaker boginje. 24 Nazaj na kazalo Ni moč drugače, kot da se ti obračam navzgor, proti nebu, četudi zazrt pod rob vzorčastega krila, kjer vabljivo izginjata mladiki tvojih dolgih nog. Zjutraj kombineža razgalja strah ženske na oknu ki zagrinja zaveso Haiku 76 na cvetnem listu postoterjena mravlja v kapljicah rose Haiku 77 pod prsti sonca mavrično svetlikanje gnojnične mlake 25 Nazaj na kazalo Sašo Zorc Florjanski Goltanje Ruina fabrike. Požrešna črna luknja golta prvi maj. Kratka pomladi 2015 po izboru uredništva V kamnitem somračju v šumljanju jesenja skozi spore iskrenja podobe v zarje toneče blede v paspartuju luči njih obstretov hladi še slutnje očnic tam v prepadju krne v brežine zagrizeš med brezpotjem zaideš v bodljikavem slečju poiščeš izplaz kjer čretje trepeče v pišu šepeče daj pridi ujemi med skrotjem se v čas že stopicljaji slabotni morda le še hotni 26 Nazaj na kazalo v frdamano špičje se v jekih gube počasi jih grabiš iz mela izvabiš ko vršni se razi v skalovju blešče nizdol ruta strmine v zajedo škrbine podrsajo žarki v preduhih temin čez kamnite možiclje ožolte še avriklje nato pa stope se v meglicah globin V žardine nature v žardine nature nad megle bordure v zamolkle šepete me pnejo strasti ko grem čez belino gazeč tja v vršino s pršenjem snežine v pahljače jeli ... osmukam gamaše na listovke kaše pod slape zmrzline žoltice sfrle bršlinje poskoči 27 Nazaj na kazalo sašo Zorc FLorjanskI ga inje usloči med lesje grčato v žlamborje beže ... tam cvrkne srežina ko pokne trhlina v migljajih modrine leskeče se sij po sledih stečine kapljajo bistrine pivkánje srnjadi se čuje čez špilj ... že spodaj meglice plaze se v gorice svilene koprene vzvali tih čežin ovijem se v čute in vpijem vedute me steza čez planjo zapelje v spomin ... v žardine nature večerne bordure v zamolkle šepete se pnejo strasti v trnoslje domače do borne slamnjače zagazim v srebrino zamedlih sledi … 28 Nazaj na kazalo sašo Zorc FLorjanskI Tivoli moj iz budleje žgoli se kos ščeperi v svežinah naličja ždi jutranji hlad med kleščjem sušice cvrlijo sinice budijo se cingeljčki v šlaru livad ... rondoji oživijo se v rosi zlatijo pod kostanji veverke glodače ostré že vetrc žvrglja in žolna trklja da tivoli davni jim zaklade odpre ... pod gradom cekina skoz' preplete češmina vsa žoltina prelesti nad jezercem miglja tulpike mesnate in žabe regljate med plivki odsevov tišina drenclja ... 29 Nazaj na kazalo sašo Zorc FLorjanskI igrala majava v pišu škripava njih rje sledovi že rdijo kot kri gor škorci vreščeči ti pobci vrteči polzeče jim smrklje le jezik lovi ... so mar časi ujeti v jeseni prekleti al' vesna je objela spet tivoli moj a prividi molčijo med žalujke bežijo morda jih na klopco prikličem nocoj ... Pod cerom Ne pet' o jeseni, žehteti v kopreni, ak' jutra presneta v brezdanje teko. Saj vznikajo zore, prinašajo spore, ki snu omračenemu svetline odpro ... 30 Nazaj na kazalo sašo Zorc FLorjanskI Ne pet' o mrzlini, odéveni strini, ki legla je trudna mi v večne noči; pod ilne poljane v gomile neznane, kjer jekla sivine ledé vse strasti ... Ne pet' o pomladi, razkošju, estradi, etudi mladenke, nje spevu čez plan; kričavi tišini, ne dalji, bližini. Spolzela je nekdaj čez mrzlo ti dlan ... Ne ihti, predraga, na večnosti praga; kamnijo tam solze v ječanju zveri. Podrsaj molčeče skoz listje šumeče – odkriješ pod cerom sled moje krvi ... 31 Nazaj na kazalo Vesna Šare Ne ne boš odšla vesna poglej ljudje še vedno plešejo tango s pogledom na krhke lončke desno od tvojega ušesa grizljajo vrhove žemljam ki so jih spekli bosonogi moški med globokim dihanjem da bi ohranili vonj ljudje z vozičkom sadijo poti sredi rož in pojejo luže se sprehajajo skozi dlani oblikovane za dan s tabo vesna senčni kralji praznujejo zahod morja in sklepajo večne zveze s kapitani brez zvezde pesek v otroških očeh gradi hišo ob vodi ki ne bo nikoli poplavljala domov 32 Nazaj na kazalo ne boš odšla ne boš odšla vesna slika pred mano ima tvoj nos roko premika na tvoj način z nasmehom in obotavljivo sedi na vrvici ki je ne preskakuje več še ustnice so tvoje čeprav ozko strmijo v čas v možnost v črto pod levo dojko ne boš Pesem poletja 2015 po izboru bralcev 33 Nazaj na kazalo vesna šare Vojna in mir I. Dan je prazen. Kaplja cedi tišino. Na tleh knjiga nemo zamahuje z odrezanimi lasmi. Razbita ura se plazi za tujim časom. Na robu sna svinčeni vojak odšteva kazalce in sanja o njej. Še dih, lesket temine. In ona, ki gre kot notredamski zvonar sama pokopat svoje mrtve. 34 Nazaj na kazalo vesna šare II. Če bi se premaknil za eno misel, bi padel. Izgubil sem že pol ljudi. Brez besede, kretnje ali pogleda. Brez ognja v grmovju in sodov vina, ki bi se polni spuščali s hribov in krvaveli iz nevednih prsi. Jutri. Ne bom več prodiral in zmagoval. Ne bom iskal, zamujal in izkopaval trupel zaradi razlogov, ki so poginili pred mano. Ne bodo me nosili na čelu parade in bitke, ki se ponavlja vsak dan, le mladiči se križajo na drug način. Počasi se bom izlil po belih stopnicah do kamnite hiše. Namočil bom prste, jo okusil in utopil vprašanja. Ali dobiš večjo nagrado, če ubiješ večji kos človeka? 35 Nazaj na kazalo vesna šare Ne kupuj knjig zame razširi svoje telo raztrgaj koprene zarij se v blato človeštva v praznik očetnjave se razpri kot stolpnica na poti do sonca sezuj podplat da boš čutil kako prepeva dež v prstih vzemi poslednji jesenski list z drevesa ki ne verjame v zimo lakotno strmi v oranžno in raste nazaj v korenine zalepi ga na čokolado prvega dotika in pridi k meni kot moja knjiga kot slika kot pesem toplega zajetja 36 Nazaj na kazalo vesna šare v olju te bom položila poleg mandarin te razlomila in namočila v vino svojih rok Živeti mama poglej me zapri oči in me začuti živa sem tako živa kot takrat ko sem prvič zajokala ko si štela pokrivala ker jih je bilo premalo ko si tekla pred mano da bi porezala plevel nisem umrla mama cvet sem ki zdaj sam raste drugje 37 Nazaj na kazalo Helena Zemljič, Helena (Mala Senca) To, kar je In nekje na sredi je jasno da ne obstaja(m) da so oklepaji vse kar je na voljo In je moč navidezna realnost predolgih nog in stavkov ki so tam zgolj zato da za- polnijo sobe: Tema & čudesa ki lezejo na površje ko vse drugo izgine izpod preproge Ko se začne(m) leviti ker je pretesno samo za en svet Za tistega kjer pero oplazi papir in ni črnila in ničesar kar bi obstalo ali bilo kot sta lahko dva Pesem poletja 2015 po izboru uredništva 38 Nazaj na kazalo (Z)likanja Nekje vmes bi lahko začelo snežiti poševno na oder tvojega telesa Zgladil bi se Raztrgal po pločniku se zlil s sivino svojih las Potem bi te lahko vzela za svojega Te prilepila v beležnico na najdaljšo noč v letu (Na severu medtem lovijo jelene Misliš da jih bodo obesili za rogove? Da nimajo rogov?) Lahko bi se zavezal na zadnje nitke Jih prižgal in razstavil skupaj z okostjem Bi peli gregorijanske korale Bi nekje začelo snežiti 39 Nazaj na kazalo Helena Zemljič, Helena (mala Senca) Za senco sem oddaljena od sebe Brala sem Župančiča in njegove rime ki tečejo kot zlate cvetlice na zimski večer Brala sem odmeve in majhne ostanke tvojih misli iz vseh ponavljanj poskušala postaviti posteljo in spraskati dovolj pik za tanko odejo Pa je vrana odnesla zadnje orehe in zimske rože niso več zlate ker je nekaj desetletij preraslo ljubke rane dionizov in hrepenečih apolonov Zdaj smo tam kjer je bil otrok ki se je učil hoditi čez tlakovce – v špranji (graha in koles in radiatorjev in stekla) Govorimo lahko le še v oklepajih da ne bi bilo preglasno preveč moteče za veliki svet heliocentričnega sistema In oddaljevanja so edini prostor kjer smo živi in kjer lahko hodimo na kavo s svojimi sencami ker ti tam zaračunajo za premik sinaps le nekaj drobiža 40 Nazaj na kazalo Helena Zemljič, Helena (mala Senca) /Potrebuješ novo neskončnost/ Potrebuješ novo neskončnost za zlaganje zob v vrstice Zase obstoječega v škatlah ki so ti jih zapustile dementne babice Vsako soboto se skrbno prečistiš poješ žlico graha pest zemlje z domačega vrta da ne pozabiš trajanja in minevanja in rasti divje trte Vedno večja postaja stebri je ne držijo več Novo neskončnost potrebuješ za obraz ki bo izza stekla opazoval svoje potomce 41 Nazaj na kazalo Helena Zemljič, Helena (mala Senca) (In če sem razkopana / v oči kot voluhar / mrtva) Zbudila sem se v torek Skuhala kavo Jo nalila v okroglo šalico ki sem jo dobila za rojstni dan Ne Skuhala sem čaj Babičin piše na vrečki Skočila sem med hlape ki so se zajedali v sveže ravne stene Seveda sem bila tam (kot voluhar mrtva) in nosila sem besede v usta jih prežvekovala da v tujih ne bi zvenele preveč trdo Sem pozdravila naključno hordo ljudi Tebe ljubček ljub ica dragi Se poslikala v ogledalo Mehko meh ko mehko (razkopana v oči) Si se usedel vame Sem te zasovražila Iztaknila glavo hrbtenico saje misli kot (voluhar mrtva) jutro Zbudila sem se v torek mogoče sredo 42 Nazaj na kazalo Igor Žuravlev Haiku Drugačno nebo, v luži včerajšnje vode se hladi čevelj. Kratka poletja 2015 po izboru uredništva Kmalu In pred vrati je pomlad čeprav ne ravno dobesedno pravzaprav je tam stojalo za perilo in okostja dveh koles a tu je resnično blizu in vsa pripravljena kakor jaz da zopet parkiram zadnjo plat na klopico ob reki z veliko željo da bo še tvoja poleg moje ker toliko tega čaka da ti povem kot recimo ostani 43 Nazaj na kazalo igor Žuravlev 11 Trapasto je biti jaz biti Igor Ž. ni kruha v moji koži pač nisem material za Bonda ali Indiano Jonesa sem kar sem in jebiga objemalec dreves oboževalec ptic mogoče drugorazredni poet ljubitelj sanj hrana ljudem ki gledajo zviška in november je do decembra in še kar sva tu kot v oktobru septembru in ostalih osmih ti molčiš jaz blebetam ona pa pušča klopico prazno 44 Nazaj na kazalo igor Žuravlev Se vidiva jutri Res škoda da je jesen in pomanjkanje sonca le truma sivine robanti okoli in tvoje vejevje spi jaz pa tako zelo potrebujem objem stisnem se k tebi dotik je dotik in veš Pipa je zvalila nov jajček hrapav si a nihče ni popoln klical sem mamo hudo je bolna mislim da tudi ona potrebuje objem grem in hvala ti prijatelj za dotik 45 Nazaj na kazalo igor Žuravlev Uh, jaz bi pa tebe imel Priznam moja garsonjera nima balkona in kar precej sem nor nate nekaj je na tebi poleg poletnih oblekic sanjavega glasu in tako naprej kar me vleče k tebi kot mleko v kavo kot žogo v koš kot leva k mesu in tako naprej kot kmeta v zadrugo kot porednega v kot očitno si mi všeč in sonce mi kuri plešo medtem ko brez tebe sanjarim o naju na klopi na kateri je prostor zate za perutnino in jajce in kaj za vraga me čaplja tako hecno gleda res nekaj je na tebi žal to nisem jaz a če se mene vpraša bi bil takoj mleko tvoji kavi 46 Nazaj na kazalo Barbara Oroszy, Lorellia Vibracije Zalivaš me s smrtjo, odstiraš odplako, rojevaš me s sapo v brezimna stoletja. Predihaš me z mantro, kapljaš me v neznatno, oluščiš me slik in oblik in imena. Dviguješ me v tantro, poležeš v astralno, pod tkivi brezmejnost razraščaš v poletja. Odtekaš zrcalno, topiš se v podtalnost, ko vlečeš v katarzo grobove, bremena. Pesem poletja 2015 v formi po izboru uredništva 47 Nazaj na kazalo BarBara orosZy, LoreLLIa Povedal mi je že takrat ... Povedal mi je v svojem tihem, trgajočem molu, ko je zamežikal v težka, črna krila in v oranžna obzorja, ujet v premraženo telo. Povedal je o tem v jeziku noči, z nemim, neznanim, nikogaršnjim imenom, z obzidji na zatilju, s spuščajočo reko izdihov na rokah. Povedal je s koraki zatočišč, ki so plesali divji ples, s pristani na razburkanih gladinah, z blazinicami prstov v laseh, z milino, vzeto iz glasilk bogov. Povedal je, ko sem ga opazila, kako skrivaj ravna svinčeno hrbtenico, kako požira smeh, in še takrat, ko je mački odstopil svoj stol. In nato še vsak večer, ko je s police brisal prah. Povedal je takrat in prej. O jutrih zataknjenih minut, o črti, povlečeni v nebo. 48 Nazaj na kazalo BarBara orosZy, LoreLLIa Bregovi Prašen dan, hrib brez imena in zadušeno tuljenje tišine. Preglasna je za blebetavo mladost, vem, da veš. Moja bolezen ne. In ne ve za tvojo. 49 Nazaj na kazalo BarBara orosZy, LoreLLIa Daritev Danes ne molim k tebi, panteon neba, ki si požgal oblake. Zmanjkuje mi šepeta in prsti se krčijo drugače. Nebesa se pohlevno križajo v svetlobne packe. Ponočnjaki so se mi zalezli v podočnjake. Že zgodaj z roso v brezdanji stiski mi začne umirati nedelja. Oprostim se, ne da bi se obrnila nate. Na svetišču bom v neki drugi predpotopni noči v ravni vrsti odložila grehe. Danes se darujem duši brez pristana, ostankom iz pepela. 50 Nazaj na kazalo Martina Pavlin, Essentia Ognjene barve noči Na ustnicah čutim brbotanje večera. Prebujaš valovanja notranjih ravnin in krčiš nedosegljivost. Med pljuski molka drhtim in iz zavozlanih ust uhaja dih sladkih jagodic grozdja. Poigravaš se z vetrom mojih las in širiš ognje skozi zamrežena okna sveta. Čutim slast tvojega neba in utripajočo svetlobo oči. Krčim se v tvojo dlan in utripam skozi vdihe. Kipim med drobnimi zvoki, ko mi na uho polagaš glas in s prsti ogrevaš premražena jutra. 51 Nazaj na kazalo MartIna PavLIn, essentIa Zagrebeš v vlažna stegna, kot žarek vstopiš v moje spolzke prekate. Prižigam vodo, ki sili skozi ožine, drobim se in pljuskam čez robove. Iskrim se skozi slast cevastih prepletov. Mimo zelenih listov oči padam v neskončno širino. Skrčena v drobec neskončnosti, se kot curek padajočih meteoritov dotaknem ognjene barve noči. Noč, v tej noči šelestiva v barvah jeseni. Pesem jeseni 2015 po izboru bralcev 52 Nazaj na kazalo MartIna PavLIn, essentIa V kolesju Kot rdeče nebo sloniš na robu moje mize. Skozi notranje šumenje se dotikam tvojih pokrajin in trepetaje odpiram okna, ki se sesipajo v utripajoče zrklo noči. Nekoč bom razumela tvoj nasmeh in vse kože srca, ki jih pneš preko plahih gibov prstov. V slanem krču vetra se vračam k sebi. Kot drget svetlobe in teme, kot pljusk rojstva in smrti. V viharnem kolesju nepoznanih barv sem le seme ravnin. 53 Nazaj na kazalo MartIna PavLIn, essentIa Tako blizu V zlovešči slepoti večera slutim oddaljeno podrhtavanje trav in bregove prestreljenih bolečin. Zaznam odsev, ki zori kot privid. Kot spomin. Mimo zbeganih poti vstopam v senco tega dne. Upočasnjen od sveta. Od krvi. Tako daleč. Tako blizu. S priprtimi očmi vtisnem rjo skozi čas. In tisoče življenj mi sledi. In tisoče smrti mi sledi. Pod jesenskim očesom, ki brni sredi neba. 54 Nazaj na kazalo MartIna PavLIn, essentIa Besede tisočerih juter Jutro se dotika zapredkov belih rjuh. Krošnje las valovijo med prsti in mežik očesa me posrka v resničnost. Na prepihu sanj in otroštva so globine nepredvidljive. Kot čas se dotikajo rojstva in smrti. Hlepim po ljubezni, ki se usiplje skozi mrežo in drsi kot čoln po tvojem toplem mleku. V zemljine dlani bom skril besede tisočerih juter, zagrebel čakanja in se imenoval s pravim imenom. In veš, takrat te bom pokopal. Čisto blizu sebe. Na zeleno stran igrišča pozabljene sirotišnice. 55 Nazaj na kazalo MartIna PavLIn, essentIa Uokvirjena Vsake toliko se izliješ preko očesa in sestopiš na breg, ki ga dolbejo vetrovi. Izginjaš. In ko te najde, si le še utrip telesa in krvi. Meso in krvotok, ki zavrača vsakršno misel. Rdeče polziš skozi namišljene sobe vse do praga resničnosti. Z razvejanimi rokami te posrka med svoje stene in uokviri sleherno barvo cvetja. Prelivaš se preko roba oddaljene hiše. Izvotliš se z dlanmi in leseno žlico, vtisnjeno v predpasnik lastnega bega. 56 Nazaj na kazalo MartIna PavLIn, essentIa Nikoli ni vedel, koliko zrcal nosiš v očeh. Nikoli ni znal ubesediti telesa in vonja, ki se je vlekel za tabo. Si se zato morala tolikokrat skriti, da ne bi preplašila njegovih molčanj? Danes legaš v njegovo naročje. Tam te zagotovo ne bo nikoli našel. 57 Nazaj na kazalo Barbara Žvirc Sonce dvakrat zaide *** Do doma so vse luči na semaforjih zelene. V zraku vonj cvetoče lipe, črički in kovaško kladivo. V šal vlažnega večera odzvanjajo nemirni koraki. Z rdečimi stopinjami iz trpežnega blaga, da ne pohodijo v zanke ujetih začetkov. Mlada trava čez boke in slepo prhutanje hroščev, ki so pozabili, da so majski. Na partah dedek trem vnučkom in prijateljičina sošolka iz vrtca. Nekdo sprehaja psa. Lajež in tiho prigovarjanje. Žvižg pozabljene lokomotive, slezenast šum razgretega asfalta in potok barve mlečne kave, ki vsako poletje zariše nove krivine. Sonce dvakrat zaide. 58 Nazaj na kazalo *** Sonce dvakrat zaide. Drevesa se razširijo v sence, zrak se skrči na velikost vdiha. Nihče ne hiti. Mrak se odtisne na pločnik, na rob cerkvenega zvonika, čez uspavan potok. Nihče ne hiti. Sprehajalci pospravijo zgodbe v žepe, pse na povodce in privzdignejo klobuke. Nihče ne hiti. Skozi nizko prirezano grmovje silijo svetlobni opilki, netopirji oblečejo krila in bočno letijo v oblake. Nihče ne hiti. V tak večer se rodi otrok. 59 Nazaj na kazalo BarBara Žvirc *** V tak večer se rodi otrok. S sivimi očmi in dolgimi rokami. Oče prinese drva, zakuri v štedilniku in pristavi za kavo. Iz majhne lesene skodele na hrastovo mizo zlije mleko. V luži se vidijo polja, konji in trave in bosonoga dekleta. Novorojeni jok pobriše podobe, oče pobriše prah z oči. Odprta polkna v hišo povabijo brsteče življenje. V zanke ujeti začetki se spustijo z oblakov, klobuki se pospravijo na omare. Netopirji spijo. Nihče ne hiti. Sonce dvakrat zaide. Pesem jeseni 2015 po izboru uredništva 60 Nazaj na kazalo Mark Mandy, Yoda Haiku pohod ob luni begunci in vojaki sence na polju Kratka jeseni 2015 po izboru uredništva * rdeča vrtnica zvita med ostro žico čaka na zimo 61 Nazaj na kazalo Aleksandra Kocmut - Kerstin Kažipoti V tihih krajih spijo bitja tiho spanje brez strahu. Ali prideš kdaj še ti tja v mehko postelj iz mahu? Tam te čakam, med tipali lusk in ježic in mesa, in srce mi kot živali zastreljeni trepeta. * Nad stezico spreletava hrumno kačji se pastir. V poldnevu žehti dobrava, v gozdu dremlje netopir. Tam te čakam, med telesi praoblik in praduhov. Rišem črto med drevesi, da boš našel pot domov. 62 Nazaj na kazalo * Vlaga klokota v podrastju, v skritem duplu klije zel. Šiške drsajo po hrastju. V sončevini škriplje mel. Tam te čakam, tam nad mejo, kjer omaga klorofil. V kamnu predem svetlo prejo, da toplo se boš pokril. * Koža se ježi studencu, ko zapiha od strmin. Kuna leže v mlačno senco. V dolu se dviguje dim. Tam te čakam, kjer gladino vode dih rusalk žgečka. Slekla sem kožuhovino. Gorko gre od jezera. 63 Nazaj na kazalo alekSandra kocmut - kerStin * V megli se rosijo breze. Vrh macesna reže v mrak. Zapozneli hrošček leze po stebliki v cvetni prah. Tam te čakam, kjer v sopari z mrazom se igra nebo. Pazi, da te ne popari moje mrzlično telo. * Šumna noč nabira krila, ko čez dnevni ris hiti. Svila zvezde je razkrila. V njih bleščijo se oči. Tam te čakam, kjer srebrina tke prosojni slavolok, in ko prideš, bo dvojina naju spela v čarni krog. Pesem jeseni 2015 v formi po izboru uredništva 64 Nazaj na kazalo alekSandra kocmut - kerStin Življenje na papirju V zrcalu se zasveti bleda luč in plamen sveče dolge sence meče. Na skrinjici pod njim zaškrta ključ in dlan iz nje prastar papir izvleče. Oči naslonijo se na besede, v možganske raze se vsebina zlije in vsako črko v zlat spomin prevede in čas se skrči v jedro fantazije. Pod oknom laja pes. Na dolgi cesti pomika mimo se vsak dan življenje. A v njeno sobo več ne more zlesti. Papir je v skrinjici, ugasnil stenj je. 65 Nazaj na kazalo alekSandra kocmut - kerStin Gajžvana Kaj si dete zapustila, mati draga, mati mila, kot da nisi ga rodila, mati draga, mati mila? Kakor v kresni noči spet zastoči, spet zavpij. On ne bo odšel, ne bo verjel, da viješ lastni rep – spet vij vij vij vij – zalepil naju bo, prilepil nate, na tvoje čakre, večno žejne, večno luknjasto srce, ki pušča, da bilo bi srečno v svoji sli, v svoji črni jami, v svoji sliki krvaveče, na križ pribito, z dramo zlito, privzdignjeno trpeče, saj ve, da mu živeti ni mogoče brez nesreče. Padala bova v neskončnost skozi sluzave zavoje, znova kriva, znova grda bova šla skoz tvoje boje zvezanih rok in prevezanih oči, smetnjaka brez pokrova. Meči, mati draga, mati mila, meči v naju, vame znova – vedno znova znova znova – svoje jame, svoje rane, svoje zmote in zablode, da si žrtev zle usode, da te moj obstoj le bode, da imaš pravico po mojem hrbtu iz te gnile vode zlesti in na sodni dan pred stvarnika me, zlo, privesti v upanju, da ti bo on, ki vidi vse, dal prav, v upanju, da me bo on, ki vidi vse, že kaznoval. A tam, na drugi strani, mene čaka moja kri, in slišim ga, ko joče, nisem ti povedal toliko stvari … Ni treba, oče, vem. Vem. Oprosti za ljubezen, ki mi je med prsti stekla v vrsto votlih brezen. Kaj si dete pokončala, mati mila, mati draga, da lahko boš žalovala, mati mila, mati draga. 66 Nazaj na kazalo alekSandra kocmut - kerStin K tebi zanihana V meni že zdavnaj ni več jezera s truplom na dnu. Suha, slepa dolina je, zabrazgotinjeno, mrtvo tkivo, še črke ne zatipljejo tu ničesar, kar bi bilo živo. Kako je torej neumrljivo, kar se napaja – in od kod? Tisočkrat sem po teh tleh šla. Na pamet poznam to brezpot. Od kod zdaj vre, od kod je reka, zakaj ne presahne, zakaj ne odteka? Prosim cigančico: »Pridi z bajalico, bajaj mi, bajaj, ne nehaj, še vztrajaj, išči vodó, išči telo, da ga zagrebem še stotič v zemljo.« Poznam te, demon, saj sem te spočela. Gojila. Ljubila. Ubila. In prebolela. Kako mi lahko še svetiš, kako še zmoreš pretakati v meni plimo ognja? S čim ga zanetiš? 67 Nazaj na kazalo alekSandra kocmut - kerStin Če si še tukaj, prosim, povej: od kod iskra, od kod petrolej, da se zbudim razpihana, k tebi zanihana? Da potem tiho in nevidno dežujem v sebi ves dan, zaprta v neopazno samoto in polna znova razpraskanih ran? »Ni telesa, ni duha,« je rekla cigančica in odšla. Spustim se v klet svoje duše izdiram trnovje in krpe ruše, z dlanmi razlamljam napokano prst. Odpiram pokrove razpadlih krst. A ni te v njih, ni te v pozabi niti v spominu. Samo skozme tečeš še vedno, takrat ko nočno nebo v spancu odpre mi tretje oko. Budna ga ne morem zapreti. Ne morem reke v posodo ujeti. In hodim po cesti in skrivam pogled. Izrečem peščico brezkrvnih besed. Kopljem po sebi. A nisem več jaz. Daleč nazaj me je treščil čas. 68 Nazaj na kazalo alekSandra kocmut - kerStin Odpolzim. Na vrata svojega doma se nabijem tuja in stara. Ko otrok vtisne vame svoj »mama«, sem sama sebi največja prevara. 69 Nazaj na kazalo alekSandra kocmut - kerStin sPEt SEM In zdaj se znova vrnem vate. Na tvojo belo vrv obesim svoje sveže oprano srce, po kotih tvoje tišine raztresem dišave in blazinice brez bucik, prisluhnem rahlim tonom črk, ki jih začinjaš v skledi svojih rok. Uležem se na tvoje mehke boke in ti me razprostranjena zanihaš skozi vse svetove, v katerih sem kdaj bivala, in skozi vse, ki me še čakajo, da jih naselim. V belino tvojega ometa vtisnem dih in se podpišem tja, kjer se iluzija tvoje končnosti mehkó izteče v tla. 70 Nazaj na kazalo Majda Kočar, Ob potoku V enem samem listu V enem samem listu dozdevanje gričev. Zlato deblo neba. Oko potovanja. Razprto iskanje v rokah, rumena tla. Šumenje do kolen. V enem samem listu nerazdružljiva povezanost sokov. Sanje v ravnem polju pripovedovanja vetra. Vsaka zgodba se nekje začne. Luna v soncu. Ogledalca tišine v privzdignjenem krilu poznega popoldneva. Pokrajina jeseni. V enem samem listu svet. Pesem zime 2015/16 po izboru bralcev 71 Nazaj na kazalo majda kočar, oB potoku Sled Mogoče vse privid je le, žarjenje dni, ki v bežanju se bojim jih šteti. V mojih letih skorajda lovljenje metuljev senc, ki zmorejo leteti. Na roki tvoji moje hrepeneje želi se k tebi stisniti, objeti vse, kar v globini tebe je šumenje besed, ki v molku znale so zoreti. Si zemlja, ki sledi po tebi puščam, korak, ki v ritmu z mano se ujame? Si čas, ki vanj kot v večnost let se spuščam? Še ti nasloni se na moje rame. Še preden gre narobe, ti odpuščam. Le sled poti sem, ki jo hodiš zame. 72 Nazaj na kazalo majda kočar, oB potoku Haiku dve prazni čaši na robu sledi ustnic odžejan poljub Skozi noč (Uspavanka) Pripeljal si luno za roko, pripeljal si jo skozi noč. Pel s srebrnim si vetrom kitare o tem, kdo si in od kod. Na obrazu noči si bil zvezda, utrip bliska med vodami sanj. S poletno nočjo si pokril me, z uspavanko že od nekoč. Odpeljal si luno za roko, odpeljal si jo skozi noč. 73 Nazaj na kazalo majda kočar, oB potoku Otroška pokrajina počasi prideš iz tople dlani mehko te pripelje skozi zgodnje jutro iz prstov ti teče pesem in čeprav jo šepetaš z davnimi spomini juga spodaj pod kožo slišim jokati tvojo reko šelestenje senc žalosti in vse je kakor daljni kraj kjer si zgoraj s hriba gledal vlake z očmi ki so jih odpirale in zapirale veke hrepenenja objameš me le tvoja otroška pokrajina sem kjer med tiri rasteta preslica in mak in kjer dim starih lokomotiv greje dom bližine 74 Nazaj na kazalo Irena P. Beguš, Pi - Irena P Haiku luči v stolpnicah – kresničke betonskih polj brlijo iz gnezd Kratka zime 2015/16 po izboru uredništva Kroparski odmev V vigenjcu veliki meh rojeva roje isker razpaljeno železo stoka pod kovačevo pestjo v njej kladivo tolče, udarja, poskakuje do žeblja ostrih robov v vsakdan pribada svoj trdi kruh namočen v črno rdeče dni znojne in polne praznih žepov zakovanih v gosposko ki moli za blagostanje pod tremi ukrivljenimi čavlji z žalostne Golgote 75 Nazaj na kazalo irena p. Beguš, pi - irena p Nočna izmena danes je morda že jutri za hrbtom se plazi čas do zgodaj in malo čez tu ni sladkorne pene ližejo se rane ni metuljev bolniški zrak ne prhuta nemim slavcem rastejo glasni zobje in krila krnijo še gledajo v okna zunaj v dežju drhtijo luže na asfaltu ki je zlit z nočjo in skriva konce spolzkih cest med stenami se stopinje skrčijo v bližino kot da korakov nikdar ni bilo če prestopiš sebe poješ kakor da ni zidov lebdiš 76 Nazaj na kazalo irena p. Beguš, pi - irena p in čakaš da si prepoznan ker še je čas jutro je v krčih porodnice do krika svetlobe ki jo kljuva omedlela tema morda predihaš otrplo seme Golemi nisem glinen vrč ne bojim se spotikanj ne črepinj padla na obrežje valovanja se zlepiva z mislimi srkava odmeve v posodah v katerih sva zajeta ko reka teče med razbitinami in naplavlja koščke brez spomina odnaša praznino oblizuje ročaje ki se oprijemajo bregov kot da smo le zmes zemlje brez lončarjevega diha 77 Nazaj na kazalo irena p. Beguš, pi - irena p Milost vedrim pod milim nebom znotraj ujmni oblaki in strele sežigajo v nič razsuta zdrava zrna se stiša grom votlih besed če te objamem a še ne morem še ne morem brez rok okleščenih z neurjem z obtolčeno sredico kjer si odlomljen v svoje telo če stopiš ven potrkaš s pravim prstom ki ne kaže le nazaj pobereva omlateno s slino zalepiva popkovino da se hraniva drug z drugim in se pijeva z nasmehi vse ostalo je le smrt dokler vedrimo pod tem milim dragim nebom 78 Nazaj na kazalo Anja Grmovšek, Anja G. Kalifornija opoldne so me klicali iz Kalifornije da si se končno pojavil spil skodelico cejlonskega čaja ki si ga v nogavici na dnu črnega kovčka s koleščki pretihotapil čez ocean in nekaj peska potem pa z rdečo ruto okoli čela in brado staro nekaj dni skoraj neopazno spet izginil če si te ne bi zapomnila natakarica Lucia kako si sedel v črnega starega chevroleta in se odpeljal bog ve kam te ničesar ne obtožujem ampak lahko bi se mi javil /hej ne rabiš skrbeti sem prispel zdaj grem v motel spil bom en viski mogoče še čaj pojedel dober zrezek si sposodil avto in začel pisat/ ampak tega od tebe niti nisem pričakovala več možnosti je bilo da me bo poklicala natakarica zakotnega lokala katere imena še zmeraj ne znam izgovoriti ker baje se ne izgovarja Lucia ampak Lucia njen glas pa je zoprn za sekat ušesa je rekla da si pozabil denarnico telefon in čigumije pa da jo skrbi ali boš jezen če enega vzame ker se po končani izmeni dobi s fantom s katerim sta skupaj dobre tri tedne in je prvič v življenju zares zaljubljena (vsaj tak ima občutek v trebuhu) in prvič 79 Nazaj na kazalo anja GrMovšek, anja G. v življenju resnično razmišlja o imenu svojega (bodočega) otroka baje je ime Josh v njihovih krajih preveč razširjeno je tako ime sosedu pa njenemu dedku in tetinemu možu Samuel ji zveni preveč biblično ampak bi bila njena babica navdušena njej pa se veliko bolj dopade kakšen Daniel zato ker si želi da bi ga prijatelji klicali Danny kar se ji zdi ljubko ime njenega tritedenskega fanta sem pozabila takoj ko je omenila da si nosil podobno ruto kot jih nosijo kavboji ki pridejo k njej na malico vsi jo otipavajo pa pijejo pivo se slinijo v njene joške trebuh in ji dajejo visoke napitnine (zato se ne pritožuje) ji pojejo country komade in so na splošno nezanimivi in obupani nad svojim življenjem ona ni ker se bosta s fantom kmalu poročila in imela Dannyja sklepam da si že v kakšni knjižnici in osvajaš upraviteljico mogoče vratarko verjetno ima dolge svetle lase in rjave oči ker pališ na kontraste ko si mi rekel da greš v Kalifornijo ker je to mesto umetnosti sem bila prepričana da blefiraš in boš kmalu prišel nazaj obupal nad poezijo se zaredil nazaj v moje naročje se tolažil s krvavimi vesterni in slabim kalifornijskim žganjem 80 Nazaj na kazalo anja GrMovšek, anja G. bila sem prepričana da so to še ene tvoje neizživete sanje ki jih boš naslednje jutro zapakiral v jambske verze s prestopno rimo in jaz ti bom rekla da je pesem dobra da sem ponosna nate in srečen boš ravno sem srkala govejo juho s korenjem ko me je klicala Lučia (?) če te mogoče poznam da sem med zadnjimi klici in da si kupil velik avto da jo skrbi ker ne ve če boš jezen zaradi ukradenih čigumijev (nadaljevanje poznaš) resnično upam da se je splačalo žrtvovati tisto česar nikoli nisi imel in kar je bilo hkrati vedno s teboj vedno ko si pisal vedno ko si se ljubil z menoj ker se bojim da ko boš enkrat dokončno vržen v Kalifornijo nikoli več ne boš znal napisati pesmi Pesem zime 2015/16 po izboru uredništva 81 Nazaj na kazalo anja GrMovšek, anja G. *** ko ti veter piha v hrbet in je prisoten občutek kot bi se te nekdo čisto na rahlo dotikal te božal odpihnil vse kar se je kadarkoli usedlo nate in vate kar te je začelo opredeljevati ne da bi se tega zavedal začel si hlipati po suhem zraku po želji da bi uspel čeprav še sam nisi točno vedel v čem si dober občutek kot da je mesto na katerem stojiš rob sveta in bi v primeru skoka zgrmel v neskončno praznino ki je ne bi mogel nikoli zapolniti s svojimi pesmimi ko si obrnjen z vetrom v isto smer in ko čutiš da te prime za roko se drgne ob tvoje telo in ti da peruti samo zato da se v teh močnih sunkih ne bi počutil oslabljenega in samega ko se te oprime kot bi bil zadnji drog v sobi s prostitutkami in ko ti po slani vodi pošlje potapljajoči se splav takrat veš da nisi sam in da je svet ki se ti zdi sovražen naposled vendarle osmišljen z besedami ki jih ne razumeš jih pa zato mogoče razume nekdo drug 82 Nazaj na kazalo anja GrMovšek, anja G. Ljubimci če dobro premislim sem skoraj zagotovo prepričana da te nikoli ne bom mogla ljubiti bolj kot ljubim mlečni riž z dvema žlicama kakava White Album in postmodernizem pravzaprav te verjetno nikoli ne bom vzljubila kot sem vzljubila Bukowskega čeprav je na trenutke že preveč izpet o njem mi večkrat in s preveliko navdušenostjo pripoveduje sošolka prav tako komparativistka ki pri poeziji ni prišla dlje od slovenskih impresionistov a je očitno po pomoti zašla tudi do ameriške prostitucije in Charlesove očarljivosti baje ji je všeč ker je nekoč že bila v Los Angelesu zagotovo vem da te lahko ljubim bolj kot njo ne morem pa te ljubiti bolj kot nogometne tekme ob sredah in sobotah zvečer pa stave z visokimi kvotami v katere si ne upa vlagati noben idiot če dobro premislim te ne bom nikoli ljubila tako kot sem ljubila občutek ob prvi plači prvem poljubu v garažni hiši prvi desetki pri Borisu A. Novaku in prvem potovanju onkraj svetov domače dežele nikoli bolj kot plašč do gležnjev britanski naglas čeprav ga težko razumem rumeni muškat v Mačku Kinder čokolado pa tudi zvezke z lepimi platnicami 83 Nazaj na kazalo anja GrMovšek, anja G. ki so včasih preveč lepe da bi vanje sploh karkoli zapisala skoraj zagotovo sem prepričana da te nikoli ne bom mogla ljubiti bolj kot ljubim Möderndorferjevo erotiko v poeziji ki mi je bila poklonjena na Mladih rimah lani niti bolj kot občutek ko si po napornem dnevu sezujem čevlje se uležem na poltrdi jogi (razmišljam da bi si kupila trdega) in pogledam zadnjo epizodo Igre prestolov v bistvu me ne more nič več prepričati v to da bi mi bil bolj všeč kot mi je všeč Dalmacija na kocke narezan sir Pulp Fiction in Tarantino na sploh karkoli bo ta človek ki ni navaden človek naredil me bo navdušilo kot sošolko Bukowski pa čeprav samo en navaden »I love you Honey Bunny« moškega v kavarni ki takoj zatem zaliže žensko več kot očitno njegovo partnerko v ljubezni in kriminalu nikoli te ne bom ljubila bolj kot Cankarjeve Romantične duše in če sem že pri knjigah niti ne bolj kot Alamuta Malega princa Telesa v temi Pisma mlademu pesniku Poker Ano Karenino Sto let samote 1984 Dramski triptih Slovar tišine Iliado Srčne pege Uliksesa Mojstra nespečnosti Nevromanta Orgije Človeka z bombami Proces in še mnoge nikoli te ne bom imela rajši od močne turške kave in neumnih pogovorov s tujci ko jim moram razlagati da se kavne usedline ne jé niti od skoka v morje brez kopalk 84 Nazaj na kazalo anja GrMovšek, anja G. in narezanega lososa v namazu Philadelphia ki je okusen za po*izdit vedno mi bo ljubši Nas in njegova Book of Rhymes pa Elementalova Male stvari čeprav me spominja na tebe ker si bil tako nepravičen da si mi jo predvajal takrat ko sem te imela v svojem zavedanju in tvoji sreči najrajši kot sem te sploh lahko imela če dobro premislim te pravzaprav nikoli ne bom zares ljubila saj v mojem drobovju ni več prostora za še eno ljubezen v tebi pa ne dovolj besed ki bi se lahko postavljale pred mojimi ljubimci Mokre sanje že tretjič v tem tednu sem sanjala okus cvetličnega medu kako ga ližem s skoraj prežarjene žlice in se pri tem potim kot bi odtekla dvajsetkilometrski maraton v sanjah imam oči solzne vlažne in mokre ko pa se zbudim so suhe kot bi puščavski veter vame zaganjal mivko ki ji ni videti konca v sanjah so podobe mehke med je okusen čeprav ga v resnici ne jem in toplina je drugačna kot sicer hudolin je nekje zapisal da telo ni zgolj posoda za sprejetje toplega semena a se s tem ne bi povsem strinjala ko se je med v mojih sanjah pojavil prvič sem se sredi noči zbudila vsa prepotena in vznemirjena 85 Nazaj na kazalo anja GrMovšek, anja G. ko se je pojavil drugič mi je bilo med nogami toplo in ko se je pojavil tretjič sem ga polizala kot da na svetu potem ko si odšel ni ostalo ničesar več kar bi mi dajalo zadovoljiv občutek dobrega okusa in še vedno menim da si svoja semena zgolj polagal v moje telo misli pa so nato rojevale najine medene otroke Zakaj si je dobro delati opomnike vsake toliko časa se zgodi da pozabim svoje ime koliko sem stara in kje stanujem včasih tudi s kom vse sem spala in kadila cigarete mogoče sem zaradi prevelikega števila kozarcev pozabila tudi katero je moje najljubše vino včasih mi iz dometa misli uide naslov komada ki se je vrtel v ozadju ko sva ne vem točno katerega dne preizkušala mojo novo vzmetnico kupljeno v Italiji ravno včeraj pa se mi je zgodilo da sem po pomoti na parkirišču začela odklepati sivega golfa ker sem pozabila da vozim pola že drugi teden zapored sem v knjižnico pozabila vrniti Adornove spise o Wagnerju in med drugim pozabila na dedkov rojstni dan (ne sprašujte me koliko je star) vsake toliko časa pozabim da moram odgovarjati na elektronsko pošto sploh na tisto ki mi jo pošlje založnik v kateri se vsakič znova razpiše da je naredil napako ko me je sprejel 86 Nazaj na kazalo anja GrMovšek, anja G. da takrat še ni vedel kako neodgovorna in neodzivna znam biti ampak včasih res pozabim kaj moram reči (če sploh moram kaj reči) da moram zjutraj mačku dati brikete in da imam sploh koga rada včasih pozabim da moram kljub mikrofonu pesmi brati glasno da me slišijo tudi tisti v zadnji vrsti in večkrat pozabim da moram piti veliko vode če nočem da me boli glava pozabljam da ne smem zaupati neznancem čeprav se je to večkrat izkazalo za brezsmiselno prepoved hkrati pa pozabljam na druženje cigarete in tisto neznano vino z začetka pesmi včasih pozabim da sem prisotna v nečem večjem da sem s prostim očesom neviden delček v vsemogočnem kompleksu včasih se spozabim in v restavraciji naročim svinjsko meso po pomoti včasih spijem tudi mleko in potem se mi po vratu spustijo veliki rdeči madeži da je videti kot bi me grizel celo noč in dokler danes zjutraj nisem podrobneje prebrala navodil sem očitno tudi nekajkrat pozabila vzeti kontracepcijsko tableto 87 Nazaj na kazalo Matjaž Jarc, Maatjazh Pustna sreda praznina vpija našo galaksijo na Soncu se razrašča temna pega mogoče pa pri nas zaradi tega je stari mlinček zmlel demokracijo oblaki nad deželo se gostijo čez mestni hrup grmenje se razlega ljudje si šepetajo: »Bog se krega!« opletajo z rokámi in bežijo na cestah karizmatični junaki pogumno skačejo pod tovornjake adijo pamet in prometni znaki kulturni dan slavijo pustne spake med ščurki pa prezebli siromaki preštevajo nevidne tisočake Pesem zime 2015/16 v formi po izboru uredništva 88 Nazaj na kazalo Minljiva sreča Tako kot bi po nebu premetaval strele, da bi oblaki se bleščali, doneli, peli in ječali in bi na Zemlji krošnje, strehe zablestele, tako sem pisal pesmi, žalostne, vesele, ljudje pa so se mi smejali, in se za hrbtom norčevali, a verzi so se vžgali in rime so se vnele. In zdaj gorim kot bakla, v temi plameneča, ko govorim besedo za besedo, pa se požar vsebine le še veča in vsaka nova pesem je še bolj goreča! A vendar, kot bi v dežju jih zapisal s kredo, tako jih sproti pogasi minljiva sreča. 89 Nazaj na kazalo matjaŽ jarc, maatjaZH Odprta vrata na valovih Drave plavajo telesa lepi mladi fantje in nobeden ne gleda pod mostovi za betonom po zeleni vodi smrt se vozi z brodom kakor črke izpod strešic voda v daljo nese onemele pesmi komaj vzvalovana hvalnica ljubezni tone skozi vrata ki se jih ne da zapreti 90 Nazaj na kazalo matjaŽ jarc, maatjaZH Moja mama moja mama ni le ena sama mojih mater je devet: prva mati je neznana iz praznine darovana druga mati – Luna bela me je v mirnem snu spočela Zemlja, to je mati tretja ki uči me preživetja in četrta je Narava plodna, lepa in vihrava peta mati – Domovina k njej me veže popkovina a Ljubezen, šesta mati zanjo znal bi vse razdati sedma mati – Bolečina mi uhaja iz spomina osma mati – tiha Sreča večno z mano bo noseča in deveta – moja mila Mama, ki me je rodila 91 Nazaj na kazalo matjaŽ jarc, maatjaZH Kapljice prozorne pajčevine se bleščijo srebrn oblak na kapljici odseva ko mirno pluje čez lepoto dneva na leski svetle mačice šumijo zahodni veter žvižga melodijo neznan refren božanskega napeva nebeški žar izza oblaka seva na tleh sledovi zime se talijo nihče ne ve, kaj ta pomlad prinaša ljudem, živalim, kozmosu, naravi človeštvo se lahko o tem le vpraša odgovor že kopni na mokri travi kot upanje, da z vetrom čas razglaša poraz morilske sle v človeški glavi 92 Nazaj na kazalo Pesem si podčrtana Jakob Barbo, Sonofearth Ljubezni 3 Zazibaj v sladek spanec me spomina, ko bom v naročju tvojem mirno spal. Naj mine letni čas, odmrzne zima, jaz, razen tebe, nič ne bom zaznal. Ko bom v naročju tvojem mirno spal, okoli mene dobro se oziraj, jaz, razen tebe, nič ne bom zaznal, a ti – le dobro v svet oči upiraj, saj nočem, da potem se ti iskrijo na drugih, ko se končno bom zbudil. In kar počneš, medtem ko moje spijo … vseeno je, ne bom se prebudil. Zato ne reci nič, nič ne naredi. Ko jaz zaspim … Tedaj jim tiho sledi. 94 Nazaj na kazalo Pesmi na Pariz 1 Stojiš sam v krogu kot vedno z nogami delaš zvezdo nekdo je za tabo Obračaš se in on s teboj zaradi njega on zaradi sebe On zaradi sebe ti zaradi njega Rabelj in rabljev 95 Nazaj na kazalo jakoB BarBo, sonoFearth 2 Ne goriš zaradi sebe ker se bojiš zaradi drugih On te gleda in ogenj je ogenj ima v očeh znamenja na nebu In ko se steguje proti tebi še vedno nisi bakla potem pa Naenkrat vse 96 Nazaj na kazalo jakoB BarBo, sonoFearth 3 Ne moreš pozabiti kako je trdo na dnu peči do konca ne pozabiš Ko si oglje ognju nekoga drugega in ko čakaš na Schönberga da te poljubi Z zgodovinske razdalje z nekega drugega Dimnika 97 Nazaj na kazalo jakoB BarBo, sonoFearth 4 Govoriš v prah okrog sebe ni več noge da bi te zbudila ne palca ki le še diha s tabo Kričiš v zaman premikanje misli ki jenjajo z mrazom zadnjega Potihneš v belo praznino odprtih oči in modro in rdečo Nič več kot na palici 98 Nazaj na kazalo jakoB BarBo, sonoFearth 1' Najprej si bil sam in nisi smel še šepetati sebi in drugim A drugi so ti šepetali Tako je šlo oni tebi ti pa naprej vase in gor selotejp Potem si šel pa ti Šepetat 99 Nazaj na kazalo jakoB BarBo, sonoFearth 2' Sam si z njim ki ga skrbijo tvoje roke Čudno gledaš v koso a imaš 123 456 789 v glavi spet 123 456 789 Čudno gledaš zvoki karoserije ki jo treš Have you ever popped a bubble wrap? 100 Nazaj na kazalo jakoB BarBo, sonoFearth 3' Počneš kot bi na primer mazal s kremo V solze gledaš kot volk kot volk gledaš razkosanega prašiča Ker še diha ga lajšaš z nasmehom Sam s sabo z njim 101 Nazaj na kazalo jakoB BarBo, sonoFearth 4' Golgota si in žrebaš za škrlatni plašč Si nadeneš vojno opravo umiješ noge zmagaš enkrat dvakrat trikrat Vendar si vedomec električni sel in tvoj plašč nikdar ni bil tvoj a sovraštvo to pride nate Potihneš v belo praznino odprtih oči in modro in rdečo Nič več kot na palici 102 Nazaj na kazalo Dani Bedrač Metuljev efekt ob mojem rojstvu je mati zaskrbljeno ugotovila, da imam sindrom gorečega kladiva in srpasto lobanjsko dno. imel sem tudi nenormalno dolge prste, s katerimi sem ji lahko že od daleč preventivno otipal dojke: vedno so bile polne alpskega mleka. če sem zajokal, so na nebu ugašale luči. ob mojem rojstvu so na jesenicah prvič iz železa skovali metulja, ki se ni bal boga. občasno je zaprhutal nad mojo zibelko in mi dal vedeti, da v njegovem kraljestvu ni časa. ko sem shodil, sem mleko zabarantal za strojno olje, zato se mi lobanjske kosti niso zarasle vse do današnjih dni: v takem svetu to niti ni možno. večkrat opazim, da mi med britjem skozi to odprtino uhajajo pesmi, in z vsakim dnem me je manj. nekoč bom zagotovo tudi sam postal metulj, ki bo letal nad zibelkami vreščavih otrok in jim skozi uhlje žvižgal v srca vso resnico o pošastnih plasteh odraščanja. 103 Nazaj na kazalo dani Bedrač Sedim na pragu svojih misli in nočem vanje lahko srečam selivke, ki z drobnimi krempeljci praskajo otrplost z ilovnatega obraza prezgodaj ostarele jeseni in tiste trepetajoče ličinke sanj, ki so se izmuznile sončnim ranam okrutnega poletja. lahko srečam svoje prazne oči. lahko naletim na tiste kačaste zanke logike, ki se z vsako novo vijugo hinavsko oddaljujejo od sivolasih pričakovanj srca; lahko se prelevim v jedca kovin, ki hlepi po kislinah, da bi z njimi enkrat za vselej razžrl rjo z osti samopozabe. lahko spregledam, da se za vsako človeško željo skriva le prevarana žival, ki nekje globoko v sebi premleva, kaj bi bilo treba storiti, da bi njeno obskurno okostje premagalo čas in se vsaj kot tanka nitka vtkalo v pajčevino večnosti. 104 Nazaj na kazalo dani Bedrač Soba 84 atrofirano sadje v gubah vesti, jeza otrok na peronu, tisti pok, razčesane tirnice. kosa na tleh. kdo stoji za tabo, brigita? daljnogled in mesec, razočaran pajac na balkonu. tisti molk, na koži noči pena. električna rosa. kdo stoji za tabo, brigita? noži v zrcalu, na tnalu kosti, sol. pod vekami med, tisti jok, ivje v ranah! talci brez ust, brez utvar. kdo stoji za tabo, brigita? tujci v poroti, puščavska praprot, smeh bičev. tisto kamenje, pod blazino pištola. srh brez obraza. kdo stoji za tabo, brigita? scufana koža pesti, opečnat zid, železna rinka v nosu. tisti ponos, premagana žalost. in smrt brez zaznamka v arhivu, brigita. 105 Nazaj na kazalo Brezno Stena si riba ki na škrge dihaš besede prevajaš slike in si kača besed ki se spletajo igla ki predreš osrčnik kot stenica kožo poljubi me sedi na obraz kot metulji na socvetja marjetk zalij moja železna pljuča žejen sem te naj se strahovi razbežijo kot ščurki si stena ki me ločuješ od raz/uma 106 Nazaj na kazalo Pred požigom smo trdne skale pogorja udomačili smo ogenj učlovečili smo vas oblačila vam krasno pristojijo stroga eleganca zaboden pogled koraki koraki boben soldaški z jekleno pestjo trkamo po vaši vesti prsti drobijo stekleni zdrob z roke nam jeste puhla leporečja en dva en dva boben soldaški rdeča luna utrujen pogled nenasitni ogenj živi plamen mrtva prst v mesečini valovijo črna zrcala 107 Nazaj na kazalo BreZno Svoboda so večeri ko se pred kristalom tv-ekrana zgroziš ko se vklopijo visokotonci in ti zavedanje lušči pokostnico ter resničnost obrusi sklenino tedaj se velja zjokati in postaviti kako svečo na zdrapano okensko polico tapecirano z iztrebki golobov boš že prespal! jutri bo nov dan v nakupovalno košarico boš nežno položil sveže zapečen kruh brez glutena karton mleka brez laktoze in ekološko pridelano pičo lokalnega porekla srce bo spet zavriskalo v popolnosti nakupovalnega doživetja ko te bo prijazno potolažil nežni glas samopostrežne blagajne dal si ji ime: svoboda 108 Nazaj na kazalo Jan Brinovec, Anubis Pobegli konji Ne zaupaj pobeglim konjem. Pobegli konji se vračajo z ognjem in klici nekega izgubljenega otroka. Pobegli konji se vračajo z juga po žilah črne jeseni. In se vračajo z razbitimi telesi, brez sedel, brez griv, brez oči mečejo sidra na tvoje korake, da te odvlečejo s seboj do neke ohromele struge nepoznane reke. 109 Nazaj na kazalo jan Brinovec, anuBiS Odstrel Ker smo humani, bomo ustrelili srno z zlomljeno nogo. Ker smo človeški. (Saturn) O veliki učitelj Jaz te zanikam Jaz te žrtvujem Svoji lastni volji Svoji lastni brezmejnosti O veliki učitelj Nič več ujetnik tvoje hladne orbite Jaz te zanikam Okoli bitja zarišem krog in se umijem tvojih dlani Jaz te žrtvujem Otroci tovarne strahu 110 Nazaj na kazalo jan Brinovec, anuBiS ki molčijo pod tvojo vzdignjeno dlanjo Svoji lastni volji najgloblji svetlobi ki zarisuje vso igro obstoja Svoji lastni brezmejnosti ki se smeji vsej tvoji veličini in vsem tvojim temnim potnikom ki ne znajo ubežati kozmični zori 111 Nazaj na kazalo Patricija Dodič, Patra V tišini glasnega branja najdena obmolkla pesem (himna ljubezni) Ženska sem. Tvoj mag. In tvoja kača. Z vzporedniki in poldnevniki te prepredam. Te klešem. Kot zamaknjen kipar. Kot bog te raztezam iz središča navzven. Ženska sem. Tvoja sova. Ki najbolje vidi opolnoči. Tvoj mistik. Vešča, ki ti sedam v srce. Ker so tam zvezde svetle. In ptice. In maj. Iz tebe, ki poganjaš iz mene korenine, izraščam neskončnost vejic in vej. Ljubim tistih 10.000 cvetnih listov izza tvojega čela. Ljubim najine dlani, v katerih znava ustvarjati zvezde. V katerih pleteva božje brez meja, polno dišečih vrtov, mostov skozi čas in počasnosti sanj. Ženska sem. Tvoj energijski blodnjak. Tvoj samec v desnem krilu pljuč. In tvoja samica v levem. Tvoj možnarček čudnih zeli, s katerim ti pomagam biti voda. Ti spiham brezdvomne vdihe. Iz popka ti z usti izsesavam štiri reke. Štiri strani najinih nebes. 112 Nazaj na kazalo Ti brizgam besede dvospolnih bogov. In par počasnih belih golobic. Odstranjujem ti skorjo. Odstranjujem oklep. Na svileno kožo ti prilepljam svet, ki si naju hoče osmisliti po svoje. In ukročene živali v službi besed. Kot jugozahodnik ti tipam razdalje. Se vrtim okoli tvoje osi. Ti obračam navzven kosti. In nema plezam po tvojih stegnih. Ženska sem. Tvoje roke, iz katerih veje ena sama hvaležnost. Tvoje lopatice sem, iz katerih rastejo krila in tistih šest smeri za vpijanje zvezd. Ščipam tvojo gosto snov in vse tvoje prosojnosti. In kožo, ki vpija vase medlo nevidnost iz sanj. In potem ... Tako na dolgo ... Pošiljava srcu kri. Izčrpano in navdahnjeno od ljubezni. Si puščava umivati sence. Se razlivava drug po drugem kot madež nevidne snovi. Kot fetalni spomin, nežno pritisnjen k tlom. Drug drugemu sva blagoslov. In potem ... Tako na dolgo ... Si raztezava čas. Da nama ne zastruplja korakov. Da nama pušča biti to, kar sva vedno bila, bova in sva: obojestranska duša v središču najinega sveta. 113 Nazaj na kazalo patricija dodič, patra Zaobljena konica S konico lasu nalahno ti lezem navzdol. S konico jezika počasi preližem ti znoj. Ti ustne odpiram s konico nosu. Zajamem ti stok s konico pogleda. S konico srca odlomim zdihljaj. Ko zmanjka konic, se zaoblim vate. Grizljaj. 114 Nazaj na kazalo Jure Drljepan Forma viva verige zvarjene v življenje skulptur se zamolklo hihitajo v vetru po zarjavelih gležnjih jih mravlje neutrudno ščegetajo in lovijo valovanje jeklenih duš v etru pod mlačnim dihom pomladi drobci življenja kalijo raztreseni po trati zajetna skulptura dremlje pred vhodnimi vrati cvetlice ob ograji odpirajo rosnate oči 115 Nazaj na kazalo jure drljepan med smrekami ob robu skulpturnega nasada se znova srečujejo brstiči dneva in sence noči Z boki razvnemaš mraz brusi pogled v vetrovno nebo padec z oblaka na skalo stvarnosti boli skelijo podplati upanja idilična slika se cefra na modrosivem panoju zarje vračaš se z boki razvnemaš kandelabre in ugašaš obcestne luči za sabo trosiš spomine na vroča bujenja svojih pestrih nor(čav)osti a moje hrepenenje izgoreva 116 Nazaj na kazalo jure drljepan na palisadah svita ko medle zvezde venejo na arkadah neba si zaželim z ogorki noči narisati novo jutro na tvoj obraz 117 Nazaj na kazalo Dare Gozdnikar Pomlad bo Jutro. Minus sedem stopinj. Pet stopinj v snegu. Ko objamem vso belino, ostaneta še dve. In ko stopinji skupaj stopita, se stopita. Moja vate. Tvoja vame. Pomlad bo. 118 Nazaj na kazalo Vedno potuješ Odpiraš okna prostora skozenj raste zaraščen čas ponuja ti prestol na konicah prstov zgladiš ga z blazinico kazalca in mu nakažeš smer do ne predaleč do ne nazaj za zdaj ne poskušaš več razumeti smisla naključij ko želiš sem in nočeš tja ponavadi povsem blizu kakor da prepustiš namen in ko prideš na cilj vedno potuješ v ljubezni 119 Nazaj na kazalo Dare GoZDnIkar Postopanje Med postopanjem sem s stopalom dregnil v kamen, ki se me je po vseh teh letih spomnil, kako sva se igrala in si podajala vodo v zrak, in raznobarvne balone mnogih vesolij, ki so, če so padli na suho travo, bučno zapeli pesem v pozdrav. In kako se je smejalo nebo! Zemlja je kriknila kot prvi petelin na vasi, ki prižiga sobam svetlobo v jutro. Jajce se je pravkar izvalilo. Morje je ganjeno. Ugnezdeni smo. 120 Nazaj na kazalo Matjaž Hladnik Zmenek na slepo, 3. del Na zmenek prišla bom s klobukom na glavi, spoznal me boš po idealni postavi, privihano krilce in kratki rokavi, okoli vratu bo visel medaljon. In s petami vrtala luknje bom v tlaku, se zibala v bokih na vsakem koraku, vonj plaval za mano bo po cvetličnjaku, oprsje štrlelo bo kakor balkon. Zamujala taktične tri bom minutke, prežala na najbolj ugodne trenutke, zanašala se le na svoje občutke, dovolj jih imam za en cel leksikon. Pripravljena zdaj sem na novega tipa, po letih samote mi žila utripa, v trebuhu prijetno ščemi me in ščipa, po žlezah mi teče predzadnji hormon. In glej ga na pločniku, srajca lanena, poletna obutev in mehka kolena, frizura, ki nikdar ni slišala fena, s pogledom čez ustnice kakor žabon. 121 Nazaj na kazalo matjaŽ Hladnik Četudi je mutast, mu dam eno šanso, mogoče prav z njim doživim renesanso, morda ga izboljšam za kakšno nianso, da vsaj zraven mene ne bo takšen konj. Dovolj sem že blizu, da vidim štrlino, čeprav sem ošvignila le na brzino, zna biti, da v hlačah ima mojstrovino, v najslabšem primeru je le telefon. Tedaj me zagleda, obrne se k meni, nasmehne široko kot v Cvetju v jeseni, samo še midvá sva ostala na sceni. »Pozdravljeno, krasno dekle,« reče on. 122 Nazaj na kazalo matjaŽ Hladnik Poleg treh motik Začuti vonj in plah dotik, zajame z nogo trd korak, zvečer, ko pade zgodnji mrak, v laseh pozabi črn glavnik. Polzè na oknu kaplje v stik, ko mimo hiše trobi vlak, narahlo se zatrese tlak, zamre golčèč piščali krik. Prepolne stene majskih slik, papaja, mango, sadovnjak, po ustih valja medenjak, zija v nebo iz treh oblik. Okoli čela nindža trak, močan, razjarjen kakor bik, tožilec um, srce sodnik, počasi vstopi v rastlinjak. Zaveže poleg treh motik kravato iz vrvi, čudak, ko s pručke se zažene v zrak, en dih, en zvok, odklop, umik. 123 Nazaj na kazalo matjaŽ Hladnik Teta Francka Vsak dan se obvezno brez rute na glavi po manjših opravkih korajžno odpravi, vsak dan se povzpne vse do tretje etaže, njen um je še oster, pogled pa še čvrst. Vsak dan speče štravbe, če bodo obiski, občasno pogleda po ulici blizki, in kolikor vidi čez prve garaže, če kdo bi parkiral na kakšni od vrst, če kdo se slučajno na hitro prikaže in avto parkira na eni od vrst, okoli zavese navija svoj prst. Nek januar, leto devetnajsto ena, takrat se začne plesti štorija njena, pouk so imeli po italijansko, kot mlado dekle je šla služit dol v Trst. Spoznala je mladega tam oficirja in slika poročna na sredi okvirja, zbolel je za jetiko al' gripo špansko, nikoli ni videl manevrskih vrst, prešibkega zdravja zbolel je strašansko, da stopil bi v kakšno od jurišnih vrst, prihranjen je njemu ognjeni bil krst. 124 Nazaj na kazalo matjaŽ Hladnik Umrl je, preden sta dete spočela, in ona ni nikdar več drugega vzela, ves čas je kar sama doma teta Francka tam v tretjem nadstropju sred' blokovskih vrst. Devetdeset let prav vsak dan peče štravbe, morda bo prišel kdo do njihove stavbe in jo presenetil z nenadnim obiskom, a daleč od Idrije, daleč je Trst, jo razveselil že z objemom in stiskom, pogled njen bo vlažen, še vedno pa čvrst, v tišini boš slišal le štravbe in hrst. Glej, tukaj so vahti in sončno grobišče, prišli so obiski, vsak svojega išče, že dvajset let spi tu nekje teta Francka, le prah je ostal od kosti, rož in krst. Ne najdeš napisa, nagrobnika, križa, po tolikih letih si vreden kot griža, ljudje še umirajo, tukaj je gneča, nekdo te prekoplje zaradi dveh vrst, jaz upam, da spet te Antonio sreča, da vzklil bo ponovno ljubezenski brst, grobarjem pa, Francka, pokáživa prst! 125 Nazaj na kazalo Nuša Ilovar Koda 2015 Neustavljiva gravitacija. Bežeče stopinje in nastajajoči nagrobniki v vrtincu časa. Uhajajoče nepristne bolesti in nebrzdane roke, ki pod maskami bogov ugašajo iskre otroških oči. Strah postavlja meje v človeške možgane, meje na planjave brezčutnosti. Samotne poti brez vzglavnikov in trupla ob njih. Vsakdanji pogled. Spomini na ognjišča bledijo, bližina postaja neotipljiva. Sanj ni več, so le iluzija v plesu sovraštva in strahu. 126 Nazaj na kazalo Jasna Janež, rožmarin (Peš)pot Rdeči pesek se razliva med prsti. Pas sončnega vzhoda nam obroblja oči; v ustih prah. Pot je neskončna vijuga, prepletena z zaplatami prsti. Hodimo. Zadihani, kot da bi na dan pokadili ducat tobačnih zvitkov. Hrbti se ukrivljajo v lok, štrenasti lasje se zavijajo v kepe. Opazuje nas klopotača. Oči se izluščijo v suh pogled. Za trenutek obstane, nato nadaljuje pot v svobodo, divjino – dom. Znoj skeli in zbada kožne pore. Klanec nas neusmiljeno vabi v svoj objem. Mi se mu prilizujemo in ga božamo, gladimo, grebemo v njegovo tkivo. Noge stiskajo krči, želodec se pripravlja na pljusk. A mi grizemo. Da najdemo sami sebe in razrežemo bolečino. 127 Nazaj na kazalo jaSna janeŽ, roŽmarin Abc ... Arterija Brbota. Celica Čuti Drobovje. Efekt Fiksanja Gladko Hlini Ironijo. Jebeš Karmo. Ližeš Mezinec. Nočeš Ostankov Poezije. Rad Srkaš Šepet Tlakovcev. Ustavi Vibriranje V Zlizanem Želodcu. 128 Nazaj na kazalo jaSna janeŽ, roŽmarin Šestka Sedim na šestki. Za mano si tip grize nohte. Punca mu teži, naj že neha. Šofer prepelje rdečo luč. »Bližamo se postajališču Stadion.« Spet ta kovinski ženski glas. Na živce mi gre. Bo povedala še, da se peljemo v faking daktilskem ritmu ali kaj?! Dekle poleg mene si lakira nohte. S črno. Vmes smehljaje tipka na mobi. Za mano poslovnež prav tako živčno drsi po touch ekranu. »Bližamo se postajališču Bavarski dvor.« (Zakaj ta bejba ne reče Bavarc?!) Izstopim. 129 Nazaj na kazalo Aleš Jelenko Puzzle Vsak dan me je več moje telo so majhni koščki trdi a upogljivi vsakič ko najdem novega ga potisnem v primerno špranjo rastem počasi rastem šest dni nato vstanem kot Eddie iz groba obrnem se na trebuh in si polepim hrbtenico da bom dovolj stabilen da se koščki ne bodo razleteli volk sem plenilec lovim po vseh štirih in se baham na dveh 130 Nazaj na kazalo alfa samec oko na piramidi brez podstavka zgolj oko Douglas Adams je (bil) sestavljen Umberto Eco je sestavljen Julian Barnes je sestavljen Hans Magnus Enzensberger je sestavljen John Ashbery je sestavljen Aleš Jelenko je sestavljen resnično je sestavljen ime na ozadju okvirja ne pomaga kaj dosti ko slika pobledi se ravnodušno razstavi in zloži v škatlo 131 Nazaj na kazalo aLeš jeLenko Dober tek krilata ptica je buhnila vame me izžela spremenila izsesala rdeča krvna teleščka in v žilo vlila absint pa sem slekel kožo zažgano od besed raztrgano od pogledov zdaj stojim na ogled posmeh vsak si lahko odščipne košček mojih organov na voljo so jetra pljuča dvanajsternik želodec pa možgani izbira je velika za veliko strank kakor je pač komu ljubše in na koncu ostane samo okostje mrzlo trdo neupogljivo o-k-o-s-t-j-e 132 Nazaj na kazalo aLeš jeLenko Nekaj malega o smrti V svojo deželo sem pretihotapil tujca. Dal sem mu piti in jesti, da ne omaga in izgine od tod. Prišil sem ga na rjavo torbo, da je lahko z mano korakal po turobnih šolskih hodnikih in sejal ostre steklene kalčke. V dnevni sobi najraje visi na steni, nad televizijo, v osrčju brloga, ker ima najraje sunke, glasove, ljudi pa McDonald's, MDMA, svinjsko mast in sedenje. Potem sem ga preko kabla teleportiral v ultratanek, superlahek, oh in sploh pameten telefon (brez nje). Še na delovnem mestu se pogovarja; v neki povsem specifični frekvenci, ki je nihče na razume, vzpostavlja povezavo s človeškim mesom. Ker hieroglifov ni treba razumeti, se v detajle nihče ne spušča. Ni časa za … čas. Včeraj je čez mejo pretihotapil mene; črno škatlo je odvrgel proč in se nemo odpravil nazaj – nekdo se ga bo kaj kmalu usmilil. 133 Nazaj na kazalo Andrejka Jereb, Andrejka Realne fantazije ne tipaj v prazno – strop in tla so še tu soba se ni prevrnila – stene so ožje obstala sva le midva upognjena kakor žleb poln slane usedline po nalivu včasih te za šalo stresem iz copat da nabrusiva kristale v podplatih kajti klic divjine lahko izpuhti ko se spotakneva na pragu poželenja polt s srditostjo upora zdrsne skozenj potem dolgo lebdiva v pajčevini in si nepopačeno zreva v obraz rečeš lepa si rečem ves si moj in pogoltnem grenko slino ničesar ti ne dolgujem in ti meni ničesar ne tajiš kadar udari moč naraščajoče lune iščeva zdravila za usojen čas ko bo treba iz labirinta žive kože sestopiti v lasten horizont 134 Nazaj na kazalo Tistega dne odgrnjeni plise gorskih verig vrši pred mojimi očmi komaj slišno bobnanje vetra me kakor droben zbodljaj uščipne v veke in s sršeni v očeh pohodim gozdne steze krepkih in divjih strasti sva tudi midva vršala takrat dva pripravnika v gorništvu samo narahlo me je bilo treba dregniti v rebra – danes bi me gotovo zaskelelo – in neposeljene pokrajine so se odprle žgečkali so naju vriski ptic in srebal naju je mah v vonju ruševja se je raztapljala teža atomov nad nama je utripala spokojnost barv vsa lepota se je uskladiščila v optiko tistega dne 135 Nazaj na kazalo anDrejka jereB, anDrejka Zimski vitraž sonce se zadnjič upre v zemljino kožo zardi v ledeni tišini zimskega popoldneva hlad se preobrazi v oko črne napetosti goste strašne sile naselijo srce globoke so njihove ureznine v štedilniku na drva tleskne stara mama se prebudi zaveže si ruto natoči v kotliček podrsa po pokrovu sliši se vrtinčenje mehurčkov v gost dim luči kje so luči stari mami svetijo sveče z vsakim dnem manj je njene svetlobe z vsakim dnem bolj nekdo drug postaja ona 136 Nazaj na kazalo Simon Jugovic Fink (simon) Akvarel polzi po stegnih kaplja kane na papir pigment in voz čopiča ki gre čez lužo V trgovini danes je en srečen dan zdaj vem, zakaj bi rad pesnik postal odkar sem jo zagledal me muči njena podoba joj, kako je lepa joj, kako zelo je lepa paprika, bučke, zelje, čebula in njen mimohod ne vem, kaj je nabrala le ona je bila najraje bi jo v košaro dal nič plačal in zbežal domov 137 Nazaj na kazalo Simon jugovic Fink (Simon) Kopriva videl sem nov svet navdušen preveč je akcije in igralec ne prepriča lutka preteklosti, a upornik je ženski lik 138 Nazaj na kazalo Branka Kamenšek Daleč je tukaj Takrat ko si mi na steno obesil svoj smeh namesto ponaredka Židovske neveste, sem se zbudila iz letargije in te povabila v svojo sobo z zaprtimi omarami. Počasi si začel odpirati ena vrata za drugimi, ker si slišal udarce pesti življenja, ujetega v temo. Odpeljal si me v neki drug prostor, kjer skupaj vdihujeva trenutke, ki režejo globino misli in lovijo iščoče srce. Nekje daleč daleč stran se vidi bliskajoča sreča. Slišim te reči, da daleč ne obstaja, daleč je tukaj. 139 Nazaj na kazalo Branka kaMenšek Haiku Tvoja skodela v moji. Jutro diši po najinem čaju. Nova vzmetnica Plesen iz najinih zgodb je na tej preprogi, in ko mi spodrsne, mi pomagaš vstati, da nemo skupaj opazujeva sledi. Zatohlo je v tej sobi, in ko ne morem več dihati, me odpelješ pred zaprto okno, od koder gledava pot, ki vedno vodi le v eno smer. Neudobna je tale postelja, in ko me nespečnost premetava, gledam, kako se na njenem robu lomijo posledice pasivnega sprejemanja niča. V odsevu nemira vidim sebe, kako plast za plastjo luščim plesen, krčim zarasle poti, na stežaj odpiram vsa okna – in se odločim za nakup vzmetnice. 140 Nazaj na kazalo Jana Kolarič, Janakolaric Carina, sonet Not' spuščamo jih kar s tekočim trakom, vse teče gladko in učinkovito, pa vendar ne površno. Temeljito! Sledimo vsem predpisanim korakom: tu en je birokrat za »prve vtise« pa kakšnih šest za druge še aspekte, eksperte imamo še za dialekte, se gleda prste, vzame se odtise … Čez rentgen tudi grejo – kot prtljaga, pofotka se jih in izmeri, zvaga, preveri se jih, če so zdravi, čisti, in vljudno vpraša: »A ste teroristi?« Da ljudstvo bi nestrpno zid podrlo? Kar brez skrbi, saj nismo ozko grlo! 141 Nazaj na kazalo jana kolarič, janakolaric Četrt mil'jona, sonet Četrt mil'jona src je šlo čez Kuro, src, polnih hrepenenja, domotožja, želečih si samo svet brez orožja, kjer mesta ni za zlobo in torturo. Kurjáne razdelila so na dvoje: čutili eni z njimi so sočutje, poskusili jim zboljšati počutje …, a drugi mleli le strahove svoje, se zgražali, zakaj ne grejo v boje, obsojali, ker »šli so v avanturo«, postavljali ovire in ograje … Četrt mil'jona src je šlo čez Kuro, četrt mil'jona src že proč odšlo je … Odšli so proč, gotovo v boljše kraje. 142 Nazaj na kazalo Marija Breda Konjar, Koni Haiku /nočni alarm/ Nočni alarm. Okoli ušes brenči nevarnost pika. Navdih (5s) cefram popisan list cenene mase črk onkraj praznine drobenclja pesem 143 Nazaj na kazalo MarIja BreDa konjar, konI Resnici na ljubo Povedal je natanko tisto, kar v resnici misli. Brez dvojnega pomena. Brez skritega namena. Brez izbire tona. Z resnico podkrepljena misel, drzna, tehtna, iskrena, je obšla ves svet slišečih, ki ne slišijo, in se kot ugasla iskra upanja sesedla sama vase. 144 Nazaj na kazalo Žiga Kosec Sonet o pisanju soneta Pisalo jih pred mano je obilo, teh mojstrov verza, vitezov jezika, pisali so sijajno, kot se šika, medtem jaz pišem bolj tako – za silo. Je izumrlo moje besedišče, na primer: »duša«, »kajža«, »domovina« ... Prevečkrat moja pesem je škrbina in vse redkeje me navdih obišče. Nalivam s kavo se, kadim verižno, besede prežvekujem do obisti, a zmazek pred menoj ostaja isti. Tako jaz pišem pesmi (vsaj približno). S soneti danes križ je, dasiravno pisanje tega je bilo zabavno. 145 Nazaj na kazalo Žiga koSec Ko ti zapoje Kadar ti enkrat milo zapoje, ne boj se, saj je že od nekdaj tako, s slehernim dihom postajal boš lažji in z lahnim korakom pojdeš za njo. Čas iz ograj Ostra meja, hladna britev, to je čas, zgrajen iz ograj. Ni zavetja, tu ne vidiš vrat, odprtih na stežaj. Pride, da doma v hipu nisi več doma in greš. Pride, da nazaj ne moreš, pride, da naprej ne smeš. 146 Nazaj na kazalo Bernarda Mrak Kosel, Lovrenka Mati Slovenija, tvoj sin sem Zakaj me zavračaš? Vsak dan ti pošiljam svoj CV, posodabljam svoj europass, e-mapo kompetenc, vedno malo drugače, da bi izpolnil pričakovanja, da bi izstopil iz kupa odvečnežev. Danes sem diplomiran, včeraj sem imel samo peto stopnjo, doktorat skoraj vedno zamolčim. Od mene pričakuješ komunikativnost, kreativnost, inovativnost, triletne izkušnje na podobnem delovnem mestu. Jaz imam izkušnje samo z brezposelnostjo. Tvoji odgovori so lažnivi klišeji: vašo prošnjo smo skrbno preučili, žal niste prišli v ožji izbor, vaši podatki bodo shranjeni v podatkovni zbirki, prosimo, da na to sporočilo ne odgovarjate. 147 Nazaj na kazalo BernarDa Mrak koseL, Lovrenka Mati Slovenija, človek sem! Z ekrana se mi smeji globalni svet priložnosti, kreativnost kot način življenja. V luknji na oguljenem kavču odganjam sence v srcu. Dobova -Šentilj Prebežniki z vsem svojim imetjem v plastičnih vrečkah čakajo za ogradami, čakajo prezeblih nog na predpražniku Evrope. Vsak s svojo žalostno zgodbo, v sebi otrpli, iščejo prenočišče, iščejo obljubljeno deželo. Mi jih gledamo iz toplih hiš. 148 Nazaj na kazalo BernarDa Mrak koseL, Lovrenka Kristian Koželj Pravljica Povedal ti bom zgodbo. Resnično pravljico za lahko noč. Popoldne sem v trgovini stal v vrsti. Kupoval sem žganje. Za današnji prost večer. Saj veš, sreda je. Starka pred mano je plačevala. Dva litra vina in dve škatli cigaret. V odprti denarnici sem zagledal sliko fanta, ki sem ga nekoč poznal. Žganje je, mimogrede, zanič. Še razglašenega kvinteta pod oknom ne more preglasiti. 149 Nazaj na kazalo kriStian koŽelj Niti oči na sliki iz trgovine. Polomljen vrtiljak sem. Noben otrok ne sanja več nedolžnosti. Še midva se ne čudiva več soncu. Odvrgla sva se pred oltarjem podrte katedrale. »Odjebi, luzer.« Spoznala me je, veš. Starka. Po očeh. »Živjo, mami.« It's the most wonderful time of the year Celje, 1. december 2015 11. 45 Ko zaklepaš vrata stanovanja, vedno pobrskaš po žepih in preveriš, če nisi pozabil katere od nujnih banalnosti. Ključi … so. Službeni ključi … so. Mobitel … je. Drobiž za malico … je. Britvica … tista stara, žiletka, ovita v pauspapir … je. (Ob petkih in sobotah zvečer vzameš še nekoliko več denarja in kondome. 150 Nazaj na kazalo kriStian koŽelj Potem si celo noč poskušaš odgovoriti, ali je bilo to dejanje samozavesti, previdnosti ali obupa.) 13. 30 Spomniš se, da so še štirje dnevi … V tistem trenutku se vate zaleti otrok. Šest- ali sedemleten. Petindvajset let mlajši bi danes pisal pismo. Čez štiri dni bi ob osmih zvečer nepremično in brez diha zrl skozi okno, kdaj bo prišel. Niti pomislil ne bi, da so se te precej nespretno znebili za tistih nekaj minut, kolikor so potrebovali. Da vse pripravijo. Ampak kako je vse to prinesel, če ga nisem videl? Pri zadnjih vratih. Takrat si še veroval. 17. 15 Ko si bil nekoliko starejši, se pri eni prvih ur fizike nikakor nisi mogel sprijazniti, da opraviš nično delo, če predmet prestaviš iz točke A v točko B in nazaj v točko A. Pa če vmes dvakrat prehodiš Alpe. Jasno ti je bilo, da je takšno početje neumno. Ampak – da je vse skupaj nič? 151 Nazaj na kazalo kriStian koŽelj 22. 25 Ko stopiš skozi vrata na ulico, te znan piš opomni, da so zares samo še štirje dnevi. Premalo, da bi se karkoli spremenilo. Preveč, da bi lahko pozabil. Tukaj si stal v tem istem trenutku že lani. In predlani. In pred petindvajsetimi leti. (Končno razumeš ničnost.) Z desno roko se pogladiš po vratu. Začutiš žilo in utrip. Z levo sežeš v žep. Zjutraj si pozabil preveriti. Potem se spomniš, da tistih hlač nisi oblekel že nekaj tednov. Vsaj dva. Še tega ne veš, kje so. 22. 32 Zaviješ nazaj. V prostor, kjer sta si rada prisedala. Naročiš še eno pijačo. Na račun zapišeš prvi novoletni sklep. Novo pesem. Kupiti moram več žiletk. 152 Nazaj na kazalo kriStian koŽelj Bakhanalije Dan se je zataknil. V ritem pokvarjenega sekundnega kazalca. In noči so se razklale. Med budnost in more. Zaman poskušava vdihniti zgoščeni čas. Pljuča so sajasta. In srce. Vsa sva sajasta. Odkar sva se v nasladi použivala pod grmado trohnečih obljub. O večnosti. Pepel je masten. In zažrt. Ne moreš ga izmiti. Pa če si desetkrat zližeš kožo do kosti. 153 Nazaj na kazalo Matej Krajnc Prenočišče I. Vprašaj jage zvone, kje so se izgubili? S kom so se igrali, koga so opili? S kom so vrgli karte, če jih sploh še znajo? Kdaj odprli pošto, če jo sploh imajo? Tihe so rečice, zlivajo se k hiši; kar sodnik odloči, Griža, ti zapiši! Vas se v nočnem ritmu krvoločno ziba, Sizifa pokoplje vegast kamen s hriba. Danes znaveličan, jutri operiran, čas, ki ga živiš, je bedno investiran, a na vrtu čaka nate ptičja piča, dôkler se te čas zares ne naveliča. 154 Nazaj na kazalo Z dežja pod slap Prišli smo z dežja pod slap, odsekali eno glavo, da je zrasla druga, še večja. Obe govorita isti jezik. A težko je razumeti narečja. Oblaki pa se ne razkadijo, vrane jezike molijo in ptičja strašila molčijo kakor do zdaj, kakor do zdaj ... Bregovi se sesedajo vase. Njihovi abecedniki so popackani. Radi bi stopili na pot čez morje, a ne opazimo, da smo ob tla prikovani. Oblaki pa se ne razkadijo, vrane jezike molijo in ptičja strašila molčijo kakor do zdaj, kakor do zdaj ... Vojskovodje so nas izdali, častna žetev je minila. Na rumenih straneh so črne pike. Zavzdihnemo: treba je zdržati do kosila! Oblaki pa se ne razkadijo, vrane jezike molijo in ptičja strašila molčijo kakor do zdaj, kakor do zdaj ... 155 Nazaj na kazalo Matej krajnc Prišli smo z dežja pod slap. Sam svoj mojster je, hrumi in razbija. Naslednji sod nas bo pokopal. Vsaj tako pravi televizija. Oblaki pa se ne razkadijo, vrane jezike molijo in ptičja strašila molčijo kakor do zdaj, kakor do zdaj … 156 Nazaj na kazalo Matej krajnc Fond Pravijo, da bi bil močnejši, če bi redno vozil avto. Mišelinke vplivajo na mišično maso, sploh pa pomaga, če imaš avtomatika. Zato precej pišem, rad bi si ga čim prej kupil. Za zdaj gledam njegovo mini repliko, ni čisto isto, zgolj eden avtomobilčkov iz moje mladostne zbirke, Mehanotehnika Izola, simca, ki jih ne delajo več, vsaj sam nimam podatka o novejših serijah teh avtomobilov. Precej pišem, zato računam, da si bom kmalu prislužil avtomatika, z njim pa tudi dolgo pričakovane mišice, da bom lahko na domači hiši sam menjal kritino, tašči pa bom izdelal novo zobovje. Za pisanje ne bo več kaj dosti časa. Krasno, pravijo nekateri in mi že ustanavljajo fond za avtomatika. 157 Nazaj na kazalo Samo Kreutz, Albin Utrujenosti Noč, nagnjena samo še pošev. Nekam čudno sključena. Čisto neznatna. Svet okrog nas je ves zemljen in razoran. Kot bi bil že utrujen od tega komaj načetega dneva. Kajti na brežinah stvari se pasejo sence, prevelike za eno samo življenje, in svit krakajoče pretaka raskave glasove. 158 Nazaj na kazalo Neslišne razdalje Celo svetovje je med nama. In gora – nenasitna. Zato se komajda lahko še vidiva. Skozi sklenjene dneve te onemelo prosim: pripusti me vsaj malo bližje. Dam ti vse svoje daljave. Ter bujno razraščene pokrajine. Pa skoraj popolnoma nedotaknjeno življenje. Čeprav vem, da me potlej nikakor ne bo dovolj niti za en sam tvoj objem. 159 Nazaj na kazalo Samo kreutZ, alBin Zvenenja Odkar sem zapustil svojih devet strmin molka, sem preveč poln tujega odmeva. Zato pod lubjem vsakodnevne govorice smolim lončevinasto nebje. A če mu kdaj dopustim, da odteče iz mene, naj bo vsaj tistikrat, ko bo moja beseda, samo namišljeno brezslišna, dokončno preglasila prav vse. 160 Nazaj na kazalo Matej Krevs Jesenska agonija Tvoje telo, krhkejše in tanjše od hostije, skoraj prozorno, visi na svetem slovenskem drevesu in drgeta od bolečin, o, porumeneli lipov list! Veter bo prišel s svojo sulico in ti prebodel stran, potem se boš moral spustiti do globin pekla, kjer straši zima-zmaj, preden spet ozeleniš. 161 Nazaj na kazalo Matej krevs Moje znamke Moje življenje se je začelo s Čokolinom in nadaljevalo z Viki kremo. Otroštvo sem preracal v rumenih gumi škornjih Jugoplastike. Že v osnovni šoli sem bil univerzalen – vseh osem let sem nosil hlače Univerzale. Ko sem prišel v srednjo, sem odkril Ameriko: McDonald's in Leviske. Moj prvi avto je bil Renault 5. Moj prvi mobi je bil Ericsonova »cigla«. Moja prva literarna nagrada je bil kemični kuli Pelikan. Z njim sem napisal že kar precej pesmi, pa nisem še dobil nobene nove nagrade. Morda je čas, da začnem pesniti na svoj osebni računalnik znamke Asus. 162 Nazaj na kazalo Matej krevs Allstarke Odkar imam na desni nogi sedem prstov, ne nosim več allstark, podaril sem jih sosedu, sošolcu iz srednje. Zadnjič, ko sva šla na sprehod, je bil obut v njih in potožil se mi je, da mu desna superga škripa med hojo. Prisluhnil sem in res mu je polglasno škripala, skoraj cvilila, medtem ko sva hodila po asfaltu, in pomislil sem, če morda ta allstarka ne pogreša mojega desnega sedemprstnega stopala, s katerim sem krevsal vštric. 163 Nazaj na kazalo Murka Kristan, murka Haiku presenečenje – male noge v lužici v rokah kahlica Modra otožnost jezik brez barve besede brez okusa in tišina z vonjem po sivki odhodi z okusom po soli molčijo v vonj rožmarina in ogenj ugaša v barvo noči Brahek v čolnih ne spijo; sanje so težke in morje globoko 164 Nazaj na kazalo Irena Kus, Black hope Moj dežnik Moj dežnik je šel pod tuš moj dežnik je na sredi mavrice s soncem in dežjem z leseno kljuko v roki se sprehaja z menoj njegova špica je mokra in mokri so moji čevlji moj dežnik ima robove s katerih kaplja moj dežnik je moj strop na eni strani suh na drugi moker. 165 Nazaj na kazalo irena kuS, Black Hope Nočna Gola si, tišina. Brez hlač in brez krila molčiš, preizkušaš, poslušaš. Mesec v daljavi tuli in ploščate zvezde kričijo, a v noči na zemlji ostaja mir brez glasu, ni odgovora ne vprašanj. Slepi naboji zbirajo mrliče. Mrtve duše za en dan. 166 Nazaj na kazalo irena kuS, Black Hope Preveč klora Besede se igrajo. Dvigujejo se globine in širijo obzorja. Odhajam poražena, med vrsticami sem opazila plitvino. Tako dvignjeno, da zmorem sama stati. In tišina koplje jarke. Le še roka priigra kakšno tragikomično obliko tišine. Okoli mene kakor past raste bazen. S preveč klora. 167 Nazaj na kazalo Tadeja Logar, TadejaL Zimovanje ljubim te v barvah temno zelene smreke z dolgimi rokavi potegnjenimi čez prste nama delam zavetje in morda ti počneš isto na drugi strani gozda sklanjava se pod veje obtežene z lanskim snegom da bi stopila led si s stopal in se segrela si pojeva kdaj pa kdaj pesmi na zimovanju čakava se naskrivaj in buljiva v peščene ure po katerih se cedijo vprašanja tudi gozdne živali si kdaj povsem ogulijo šape preden oprezne najdejo zavetja svojim dvomom in svojim strahovom stopijo na prste ko so tla dovolj zelena pa si okrog vratu obesijo zlate začetnice izbrancev in plešejo sredi temno zelenih jas morda se tako na toplih travah zavezanih oči še midva najdeva kot lovca na zaklad vsak s svojim zemljevidom butneva drug v drugega in oznaniva v piščali, da je pomlad 168 Nazaj na kazalo Perspektive Poslavljamo se s širokimi luknjami na obrazu, ker se bomo kmalu spet srečali, si nazdravljali z ledom v viskiju, se bohotili z lisicami okrog vratu, vsako leto bodo bolj košate, ker nam bo šlo vsako leto boljše, krivulje grafov bomo vlekli v desni kot zgoraj in preproge bodo vse mehkejše, nihče ne vizionira ruševin, jop, pretankih za zimo, in hiš brez fasad, nespametni tisti, ki so zlatim ribam šepetali o hladnih nočeh in praznih pladnjih in zdaj tavajo pod našimi babilonskimi stolpi s protipotresno gradnjo, se mar nikoli ne močijo z meteorskim dežjem, da bi jim krenilo na bolje, znamo reči ob kaminu in vinu iz Francije, zadovoljni, da vsaj mi vemo, kako se življenju streže. 169 Nazaj na kazalo taDeja LoGar, taDejaL Unija množic nekdo je na razpokane ustnice zlil pomarančni sok in rekel to je ljubezen med luknjami je hudičevo zapeklo po hrbtu so se v napeti črki S prelili impulzi, ki so jim na Woodstocku rekli svoboda do dotikanj svetov, ki jim pripadajo drugi v iluzijah, da ti bodo tam naredili prostor za tvoje svetovje in za čebulice tulipanov ki si jih prinesla iz Amsterdama in jih hočeš imeti na svojem vrtu zagovarjala bi svoj prav jih tlačila v zemljo in zalivala če le ne bi bilo teh razpokanih ustnic ki jih lahko popravi samo tisti, ki že koplje luknje za ciprese ki jih je še kot otrok prvič videl v Portorožu pa naj bodo letos ciprese na vrtu, to je ljubezen, si rečeš pa skriješ čebulice in ne veš da bodo na pomlad ob poganjkih cipres tudi rumeni tulipani ki jih je naskrivaj posajal v svoje svetovje ker je nekoč slišal, da je to ljubezen 170 Nazaj na kazalo Alenka Mihorič, Modricvet Jesenski sprehod (sonet) Skoz mlado smrečje vodijo koraki, med vejami so žarki nagajivi; zlatijo kamni se, prej temno sivi, ježice se režijo v blatni mlaki. Oziram se na zlate baldahine zavedajoč se vseh lepot življenja. Želim si še potočkov žuborenja, mladosti, sonca in srca vedrine. Žal mrtvo listje ne razume svišča, ki mar mu ni za mraz in prvo slano, odeva cvet v razkošno spet modrino. Začenja čas drugačnega se blišča: v belino bo vejevje prazno vtkano in led potoke vklenil bo v tišino. 171 Nazaj na kazalo alenka miHorič, modricvet Ob kresu Poletni solsticij je čas za magijo, ko ogenj čarobni moč sonca ojača. Vse slábo pojema, se v dobro obrača, gozdovi in jezera čar nov dobijo. Tam v žaru kresov so vse vile in škrati, zaplesati z njimi nam je dovoljêno. Ljubezen zapoje si pesem vzneseno; da kdo bi osamljen ostal, se ni bati. Iz spanja zbude se bogovi drevesni, kdor srečo ima, si usodo razbere, zaščiti z uroki prastare se vere, dokler ne prevesi se v zarjo sen kresni. 172 Nazaj na kazalo alenka miHorič, modricvet Umetnik in objekt Tramovje ječi. V ateljeju je mraz. Zvonjenje. Iz strešnega okna svetloba. Na platnu na pol dokončana podoba. Ko vstopi, »Kar sleci se,« sliši ukaz. Leži in premakne se le naskrivaj, kot trst na gladini revšè prehlajeno drhti in ga gleda, ki mu je vseeno, sprašuje se, kdaj bo prišel spet njen maj. V pokrajini slik samo sebe zatre, odeta v tančico sramu tu pozira, je predmet, njegova naključna izbira, ki preko palet se na platno povzpne. Car vseh je nians in oblik za obrt, v zanosu ne sliši nje misli zastrtih, ki ždijo v življenja kolesjih zavrtih, a noče priznati, da čaka le – smrt. 173 Nazaj na kazalo alenka miHorič, modricvet Rod pri nas rastejo klanci na katerih so pokopani obrazi ki še pod zemljo premikajo trepalnice uravnotežene z zvoki krikov vsak klanec je ograjen strogo po pravilih tradicije kot čipke spominov na otroško igranje z granatami vsa teža rodoslovja preluknjana kot cesta spomladi v toplih naročjih korenin ki srkajo nemoč iz teme nevednosti prezira strahu zgoščeni prostor je ožičen s svinčenimi pogledi in molčečimi stranmi neba pri nas so klanci višji od himalajskih ledenikov in trajnejši od zemeljske skorje obseva jih medlo sonce odbito od kolon potujočih mater na gorečih vozovih s polnimi naročji utopljencev 174 Nazaj na kazalo Milan Novak Vedno so krogi krogi so vedno so krogi okoli sonca okoli zemlje okoli plena okoli odtoka v umivalniku okoli palice za fižol krožimo okoli dogodkov večina se jih ponovi enkrat letno rojstni dnevi božiči počitnice nekaterim krogom se ritem spiralno širi nekaterim oži na pokopališče sprva zahajamo poredko potem vsako leto enkrat ob dnevu mrtvih obvezno čez čas še vmes potem pred vsakim daljšim odhodom iz mesta potem vsako nedeljo potem vedno ko smo osamljeni in skoraj vsi ki jih poznamo so že tam potem tam ostanemo v središču 175 Nazaj na kazalo Matjaž Pihler, Y Pritlikava pesem na robu osončja bije moje ledeno srce kjer se večna tema staplja z neznanim prostranstvom zmrznjena polt obsijana z istim soncem kakor kamnite preproge rdečkaste muze kraljev puščave prašne oaze sredi modrine srce na tipalkah srce na iztegnjenih prstih obrnjeno k daljnemu soncu ki se blešči v šipi pregrete hiše pred katero sediš drobceno bitje zazrto vase 176 Nazaj na kazalo Tajm šerif sedim na robu vesolja noge si namakam pod gladino časa v šestintrideseto dimenzijo moja zvesta winčesterka si ogleduje usode zarisane v bleščečo cev vesoljske črvine z levico zvijam tobak v spiralno galaksijo z desnico vrtim kolt okrog nebesnega pola vse sem doživel vse sem pobil popil sem ves viski flirtal sem z zvezdami ko so še mežikale ko so še padale zdaj sedim tu na robu časa sprašujem se ali je vredno porabiti še en žeton 177 Nazaj na kazalo matjaŽ piHler, Y O ja o ja lahko bi rad bi ti rešil življenje te sredi neurja izvlekel iz razbitin gorečega konca pa te ni treba rešiti in sapice komaj rahljajo ostrino povsem gladkega popoldneva rad bi ti skuhal čaj iz listov puškina in lorce a tako slastno srkaš mohito z rezino limone nacepil bi ti vsaj drva za peč pa mi sonce kaplja v oči ko te gledam 178 Nazaj na kazalo matjaŽ piHler, Y in morje prinaša vse te steklenice ki jih zjutraj pobiram po plaži da ne bi vznemirile kopalcev s svojo praznino 179 Nazaj na kazalo Anja Pirnat, Gospodična Spominčice še vedno odzvanja ob ivju ob reki kako ga je neslo ko ni bilo rok in dolge so veje zakrile svoj lok te mrzle kričeče oči mrzle kričeče oči zdaj pa se vrača in plava ponoči zdaj me utaplja podnevi lovi te mrzle kričeče oči ponoči v sanjah v dlaneh ledeni in vedno prinašam mu nove cvetove da marmor ne čuti kako me mori a tamle v zrcalu so žive podobe vse so enake vse so prav iste te mrzle kričeče oči mrzle kričeče oči 180 Nazaj na kazalo Za hišo stezica vžgale so niti v tleče kladivo še misliš da tiho a mučno in živo plesala so vrata le zrkli sta hlipali vegast obred šle so prekratke te noge presladke in v jutru spet legle so v hladen drget porezale sence so niti po žilah za ljubljeno svilo zgostil se je sum scefral si predivo minljivo mamilo v sebi gojilo je skrušen trepet brusi se brusi zdaj brusi predivo trga cefra se ko tolče kladivo in še gredo noge 181 Nazaj na kazalo anja pirnat, goSpodična prekratke nožice kar teci kar hodi povsod so že niti povsod so že niti glej brusi se brusi poceni gorivo ob jutru boš preč Soldaška glej ta beg na polju trave v postroj glej ta beg na pesku meteži v roj se borijo kakor rase in je listje tam tam cvet a kdaj čutiš takšen boj vihar vse tja daleč svet razpet ko zmetava z vej korake razčetverjene oblake 182 Nazaj na kazalo anja pirnat, goSpodična veter veter mraz vihar topolov plašč je razodet glej kako raztrga breze udar udar spet in kdo ve kdo ve če moj zali fant to ljubi če moj zali fant to sme ali seka rdeče cvetje vzhodno žetje al' krvavo sanja ko v oči nekoga zre med oči mu puško pne 183 Nazaj na kazalo Srečko Plahutnik aKRONOS Iz nič si se razpočil v deset na osemdeseto atomov … vsak dan neštetokrat umreš v smrt in se vedno znova rodiš v življenja … mušica, slon, drevo, lišaj, riba, bakterija, človek, opica, ptica … neskončnost si narezal na intervale, smrt, življenje, tema, luč … živeti eno samo večno življenje je bilo na smrt dolgočasno!!! 184 Nazaj na kazalo »New horizons« Iz udobja puhastih kumulusov si se moral seliti v neudobje gora. Tik pred prihodom sira Hillaryja si podrl bazni tabor na vrhu Everesta in zapustil zibelko človeštva. Odtis malega koraka Neila Armstronga v Morju tišine te je pregnal z Lune. Umaknil si se z Venere, Marsa, Titana, Jupitra, Saturna … Celo na neki zablodeli skali sredi ničesar bi te v objektiv kmalu ujela Rosetta. Na koncu ti je ostal le še »deseti kamen od Sonca«. Za slovo od Osončja si nam na njem pustil nedokončano sporočilo. Hotel si še izostriti rob srca in napisati: »Stvarnik vas ima rad.« 185 Nazaj na kazalo Srečko plaHutnik Izgubljeno v prenosu Sprejmi tujce iz Jutrovega. Umij jim utrujene noge in poljubi ranjene podplate. Pogasi kresove na hribih ob njihovi poti. Podri zidove in iz ruševin sezidaj nove božje hrame. Izprazni naša ognjišča, vkrcaj svoja ljudstva na čolne proti zahodu ... Bog je velik NIČ. 186 Nazaj na kazalo Lidija Polak, Li Slika včasih se zazrem v steno in iz nje zaveje veter mrzel kakor led izstopiš s slike sedeš se sezuješ da se bos z menoj deliš potem se vrneš na belo steno da poslikaš sliko in jo pritrdiš v okvir da se spet in spet mehko obesim na trdo steno ki je zrasla vmes 187 Nazaj na kazalo LIDIja PoLak, LI Marčevski lom že dolgo se vračaš že dolgo potuješ a tik pred postajo tik preden izstopiš še omahuješ kako naj v laze zelene doline sestopiš s tako skopo prtljago saj ne znaš več objeti ne da bi spletal venec ne da bi zraven nasul prod grobe poti 188 Nazaj na kazalo LIDIja PoLak, LI malo še malo potuj malo še hodi po rosi da se s podplatov izmijejo grape potem se en dan na neki marčevski lom ko bodo ptice spet pele kot so pele nekoč preoblečeš sestopiš objameš Konice v štukaturi obraza telesa in duše konice dotiskov na prepihu roke noge vratovi kolesa stene iz kock barvanke packe packice buške copatki in petke plitvi popki trebuha pesmi odvržene med pršič 189 Nazaj na kazalo Polde Haiku Obrezovanje. Z veje jablane binglja vinogradnik. Hahaiku Muza počiva. Na rojstvo čaka pesem nepomolzljiva. Psihogram Vodna tehtnica. V cevki se zatika zračni mehurček. 190 Nazaj na kazalo Petra Privšek, Petja haiku (ledene rože) ledene rože na steklenih gredah hiš vrtnari zima Pomladna Padlo je seme na suho zemljó, ptice so neme zakrile nebo. Leglo je sonce v nočno skrivnost, začetke in konce zvezalo v most. So lune čakale in čakal je dan na kapljo dežja, na oblake, slovo so jemale jeseni zaman, od reke gorja, od navlake. Prišla pa v gosté 191 Nazaj na kazalo Petra PrIvšek, Petja je nova pomlad, vsa spevna, dehteča je seme objela, tam izpod goré na jaso vseh nad veselje in sreča sta v zoro privrela. 192 Nazaj na kazalo Petra PrIvšek, Petja Bela pesem Danes na belo pobarvam nebo vrancev krdelo, vse, kar je temnó. Še včeraj rdeč je bel zdaj klobuk, bahav, koprneč dobil je poduk. Misel bombažna pod perjem laboda, beseda v lupini mehko sedi, pesem je snažna v rokah gospoda, ko meljejo mlini življenja sledi. Ni ga junaka, da s črno prekrije, kar v srcu poeta klije v nov dan. V njem bije, tiktaka moč čarovnije, zrno obeta za plodno ravan. 193 Nazaj na kazalo Marko Skok Mezopotamsky V kaleče jutro cepajo kosminke (sonet) V kaleče jutro cepajo kosminke, lučaj samo imava do pomladi, ko vrnejo se z juga ptic nomadi, spet posteljne si zgibava pogrinjke. Še malce bova morala strpeti gor dolge gate, pas čez križ, ledvice, pa koc težak; v objemu ledenice se le z žerjavico v očeh pogreti. Naj brž, oj, brž se skrha snežni metež, zelenje naj posrka vso belino, naj v cvet razpre se najin sončni pletež in radost naj izniči bolečino. Drug drugemu zdaj čudežna fantazma – vsa mroča od orgazma do orgazma. 194 Nazaj na kazalo Slutiš, Ljubec? (rondelet) Slutiš, Ljubec, v krču izzvenelo pesem? Slutiš, Ljubec, da le Smrt je najin snubec? Glej, kako mu čas spodnesem, ko Ljubezen predenj stresem. Slutiš, Ljubec? 195 Nazaj na kazalo Petra Skušek, beatrice reiniger Razkrita skrivnost starega gospoda čakam v čakalnici in si skrivoma ogledujem gospoda ki edini sedi nasproti poslali so ga na preiskavo čeprav si vsak lahko misli kaj mu je in tudi sam pravilno ugiba dovolj je en sam pogled krčevito prestrašen vseeno bodo testirali čeprav bo zamudil domov na kosilo in žena ne bo vedela ali naj se jezi ali joka in tudi hčerka bo šla danes prej iz službe da bi čim prej videla rezultate ki jih ne želi videti pa se jim ne more upreti vpisala bo nekaj kratic v brskalnik in dokončno bo izbrisan pomislek kaj pa če ni nič hudega da ne bi kdo upal kajti upanje je težko težko v božjo mater 196 Nazaj na kazalo Cikel štirih pesmi brez naslova 1Meni nikoli nisi dala mleka. Ti krava čudovita. Mir ni tako enostaven. Naša škatla brezupa ima neskončne robove. Golobčkom želim pokazati osle. Mogoče celo krave. Vsekakor sem prilagodljiv. Tudi zakričati želim. Zmeraj. 2Ljubiti drugega v imenu Drugega. Kalček v glavi me jebe. Danes. Jutri tudi. Pojutrišnjem mogoče. Nosnice komaj mirujejo. Strem velikansko jajce moškega. Gospodični pripravim omleto. Tragika je dokončna rešitev. 197 Nazaj na kazalo petra Skušek, Beatrice reiniger 3Tudi relativnost nima vedno telesa za bolečino. Umazanija ni telesna, ampak je stvar razuma. Kje polzi med? Kje blato? Vse je navlaženo od relativnosti. Podležem nenamerno. Nemirno. Tristo kosmatih relativnosti! Pa kaj naj sploh hočem? 4Potem iščem glasbo. Poker pri večerji obeta okus Šalamuna. Moje veselje praznuje dneve izbirčne prihodnosti. Najdem sončne celice, kako so svetle! Poletje, kako je radostno! Zaplešem ob napetosti strun, zajokam brez sramu in skočim. 198 Nazaj na kazalo Dimitrij Škrk, Dimitrij Haiku 73 polje v jeseni pozabljeno strašilo ždi v jutru brez ptic Več luči! skozi oblake v očeh si oddaljen odsev luči si moja izgubljena senca v temi 199 Nazaj na kazalo DIMItrIj škrk, DIMItrIj Potovanje v med romanjem se dotikava obstanem, ko ti obstaneš in potujem, ko si ob meni pretakava se iz včeraj v danes in iz jutri v včeraj potujem v tvojem potovanju 200 Nazaj na kazalo Gašper Trček, prašeg Šumenje Se v dihu jeseni vrti in obrača suh list, v svojem plesu oranžno-rdeč, njegova je pesem, že čisto pri tleh, ob vsakem obratu bolj polna, bogata. A nikdar v celoti na tleh ne pristane; ga veter nemira odpihne naprej, se znova in znova usodi izmakne, potuje nad mesti, gorami brez mej – jesen je še dolga, predolga za spanje! In tamkaj v daljavi, kjer niti svilene se spletajo v misli ter tiho drhté, odel se bo v sanje, pomislil na tebe, predal se puščavi in nežno zbledel. Brazde večera Pred steklom zadimljena sapa večera podpira peruti premraženih vran, ki s svojimi krhkimi krili zaman obujajo, kar jim prihodnost zastira. 201 Nazaj na kazalo gašper trček, prašeg Iz stekla pa bleda podoba zre vame; izmenično škili naprej in nazaj ter z votlim pogledom sprašuje, zakaj ni nje jasnovidnost nič boljša od vranje. Na strešnikih skrivoma sneg se nabira in v dežju v ledene zobe zacveti ter šavsa in grize, da perje frči, dokler noč brezzvočna ne skrije večera in črnih sledi do naslednjega dne. Brazde ob zori Pred jutrom brezsrčno iz sna spet in spet te v noč zbuja žvenket na ravninah polic, kjer kosi kristalov iz okenskih lic izkljuvajo roke, v oblake odete. In čakaš; da zora se s stenami zlije in sence prežene iz kotov soban ter s čopičem nežno čez dih tvojih sanj ti barve začetkov povratka prelije. Spet vzklije nov dan iznad sivih sledi. 202 Nazaj na kazalo Jože Valenčič, Valjo Vrisk samote S samoto se ženim. Škrlat nad obzorjem prižiga svečo v tišini večera. Zvonci krav igrajo svatbeno pesem. Z zaprtimi očmi poslušam pesem ptic. Drevesa žarijo v zlati svetlobi. K ustom dvigam razbito čašo, da se napijem pobegle mladosti. O, kako nežen je tvoj vrisk, samota. Kot sladek poljub dekleta pod oknom. 203 Nazaj na kazalo Mišel Žafran Misel LVII. Medtem ko šibki cenijo življenjske moči, jih nekateri močni ne znajo prav uporabljati. Titlibrah Drevo, dragocenost korenine. Misel LXIX Začaran krog je vse okrog nas, tudi tam, kjer so skrite ulice. To je geometrijski lik časa. V zgodovini se večkrat ponovi. 204 Nazaj na kazalo Evelina Žefran, Evelina Haiku 27 beli odtisi poljub zime na drevju osvetljuje noč Nevednost Nisi znal, tata, mazati kruha, poslušati tiste pesmi kozarca, ki s trkom ob drugega uglasbi tišino, nasiti podzemlje, v katero si ti zaman vlival ceneno vino. Slišal bi, da dva kozarca zvenita v duru, ko se približata, elegantna, izdelana brez kalupa. En sam udari le ob šank, ko ga položiš nazaj. Njegov zven je molitev v molu. Si mogoče zato toliko jokal? 205 Nazaj na kazalo evelina ŽeFran, evelina Otroška soba Krpe sončne preje so popivnale zadnje luže iluzij, na katerih so se svaljkale sence. Zamolčane besede žalosti, za katero niso hoteli vedeti, in jeze, ki je ni smela izraziti, so s plitvim dihom bledele na obtolčeni steni spomina. Skozi pajčevinaste razpoke je počasi mezela sreča, ki je veliki niso poznali. 206 Nazaj na kazalo Milan Žniderič, Jošt Š. ************** ***** * tebe že dolgo ni v mojem pogledu tebe ti iščem te vsakdan iščem verzi v koščku teme v so edini družici edini tvoj rojeni za obod rojeni dih zvezdi ki sva si jo sposodila zvezdi na iz strasti dotikov iz mojem slepote mladih sanj slepote licu ostankov zapuščenih senc ostankov teme ljubimec sem pozabljen teme v tebi izlit v ognju teles zapeljan ognju jutra rosi zapuščen jutra drhteč sem v žarkih sonca drhteč iz iz hladnega objema izhlapel hladnega neba noči sva bila metulja neba a v dnevu si zmočila krila a moja moja obzorja obzorja je megla zakrila je eros nem je in eros mrtva v samoti spiva mrtva ljubezni ni več sanj in ne dotika ljubezni iz hrepenenja iz cvetja le trnje sem cvetja uplenil uplenil 207 Nazaj na kazalo milan Žniderič, jošt š. Samo robovi samo z robovi se stikamo (vse ostalo je globina in nad njo višina) v otroštvu zaobljene jih življenje počasi izbrusi v nože da smo potem vse bolj plahi v ljubezni vse bolj nevarni v bolečini zato se previdno srečujemo krhamo lomimo postajamo vse bolj otopeli le še v evforiji predaje včasih zanihamo med globino in višino 208 Nazaj na kazalo milan Žniderič, jošt š. ki se izpodkopani osipata preko robov v prah iz nas Izgubljanje lahko spremenim kapljo rožo ali senco lahko se dotaknem minulega želja ali nedoživetega lahko zapišem strah strast ali vdih lahko živim odidem ali lažem tako lahko je razpasti na nešteto strani telesa skozi vsako pesem do bolečine ki me vsakokrat vrne vse manj in vedno dlje od spoznanja 209 Nazaj na kazalo Pesem si mladostna Tiana Pavlin Pesem v zraku Pesem je šla v nebo. In luna reče: Kaj tako veselo teče? Račka pa reče: Kaj je tu zgoraj na nebu? To ni podobno zvezdi. To je podobno črkam pesmi. 212 Nazaj na kazalo Tjaša Ivana Kocmut Gosenica Gosenica je mehka kot penica. Listje grizlja in se s peclji sladka. Z družbo gosenic se rada igra, nevarne plenilce ima. Pred njimi tako se zavaruje, da dober načrt si skuje: med listje se skrije in v bubo se zvije. Jabolčni užitek Jabolko, rdeče, sočno in slastno zdiš se mi, ko gledam te strastno. Dišiš kot jutranja rosa, ko občudujem te bosa v mehki travi. Po tebi sežem in te komaj, komaj dosežem. Nato vate ugriznem in se veselo obliznem. 213 Nazaj na kazalo Pesem si tujejezična Marina Adamović Poetika kratke priče - majka Majka je verovala da bog postoji I bog je verovao da majke ima Pronašla sam rupu uvremenu Ko zaklanja prolaz strahovima, mama? Čiko! Starci često izlaze u šetnju. Zabavljaju se u parkovima. Gledaju izloge opisujući šta im se sviđa na nekom proizvodu. Šaljivo komentarišu generaciju suprotnog pola. Obično ne nose sat. Obazrivo prelaze ulicu. Vraćaju se kući što kasnije jer je dom susret sa sobom. 216 Nazaj na kazalo Svim ovim pokazuju koliko se plaše smrti. Straha ne bi bilo kada bi se okrenuli i zavirili u upitno, mukom otvoreno mlado oko koje bez stida plače. Čiko, pomozi! Zveket do-si-la-sol-fa-mi-re-do nikada do-re-mi-fa-sol-la-si-do džaba nisu shvatili skalu njenih misli o smrti zastao je na početnom »do« uz sinhrono vibriranje mi-mi-mi koje je slala zlatna plomba kasno unovčena za poslednju dozu ............ fix ............ i ............ de. ............ je ....... Divno je umreti bez predumišljaja. 217 Nazaj na kazalo Duško Babić Laso za mjesec Da bi dohvatio Mjesec čovjek mora samo imati dovoljno dugi laso s omčom promjera 3647 kilometara te ga vješto zabaciti na to nebesko tijelo dok ovo spava te privuć sebi k'o kakav žut balon dječji što ga netko nekoć davno dok zaigran bješe ispusti iz ruku nepažnjom pod mračno šarenu cirkusku šatru. 218 Nazaj na kazalo Urna Svjetska organizacija za laganje čovjeka o pojmu vremena u suradnji sa svjetskom udrugom proizvođača kalendara i satova donijet će ovih dana odluku da godina traje umjesto dosadašnjih 365 odnosno 366 dana (što je samo po sebi bilo neegzaktno nesuvislo i zbunjujuće a gdje smo svake četvrte godine svi bili prijestupnici) okruglih deset tisuća dana. Shodno toj odluci redefinirat će se pojmovi sata i minute a sekunde će se izbaciti iz upotrebe kao suvišne obzirom da su prekratke da bi u njima čovjek učinio bilo što mudro i korisno. 219 Nazaj na kazalo duško BaBić Na taj način ljudi će živjeti matematički puno kraće (tek pokoju godinu) neće razbacivati novac na rastrošne rođendanske i novogodišnje zabave i poklone pa će od tako ušteđenog novca moći sebi osigurati urnu po povoljnoj cijeni od prosječnih milion eura osim onih ekstremno pretilih za čiji je pepeo potrebna često i dvostruko veća urna od standardne. Pjesnik i mrav Pjesnik iz mog grada dugo je maštao o kućnom ljubimcu koji bi mu bio pratnja u samotnim šetnjama na kraju je obzirom na tanki kućni budžet izbor pao na mrava koji se praktično već bio udomaćio u pjesnikovoj izbi 220 Nazaj na kazalo duško BaBić od konca za krpanje i šivanje pjesnik je napravio povodac za svog Markana (takvo mu je ime nadjenuo naime) stavio mu ga oko vrata (ili oko onoga što je mislio da je anatomski mravlji vrat) i poveo u prvu šetnju glavnom ulicom Markan je bio nestašan (ili uplašen) pa ga je pjesnik morao često opominjati potezati uzicu a nekoliko se puta i izderati na njega jer je posvuda obavljao nuždu pa čak i po njegovim jedinim cipelama ljudi koje su sretali putem vrtjeli su glavama smatrajući pjesnika običnim luđakom vjerujuć kako ovaj priča sam sa sobom iako da su malo bolje pogledali vidjeli bi da ih percepcija vara obzirom da je Markan zaiste te večeri bio nemoguć (za svaku osudu). 221 Nazaj na kazalo Sandra Bakaj Porodični portret Vjetrenjače su pojele Don Kihota, Okean ispljunuo Atlantidu. Ništa više im neće iznenaditi srca, Opasana kamenim aortama. Dječak sa porodične slike na kaminu Izgriženim je noktima Grabio ostatke trule narandže (što je na nebu ostavljala zadimljen trag, boje razorenog ognjišta) I vjerovatno se ni tada Nijednog trenutka nije zapitao Zašto su se u lice njegove majke Usjekli kanali za odvod slane vode Iz dva crna amuleta. Ruke sestre dobile su krila I odlepršale prema drvetu za vješanje Sirove, nenačete samoće, Pas je gledao U suhu koru crvenila, 222 Nazaj na kazalo Samo je otac, nasmiješen I naočit u crnom odijelu, Prkosio plimi Izgorjelog sutona. Parče neba u džep mora stati Pri odlasku, otac je rekao: »Parče neba u džep mora stati,« a ja sam pomislio kako upravo pada kiša i da nije vrijeme za seljakanje sivila. Krovovi bezbrižnosti zgnječeni su dlanom koji nema crtu života, zato je mati prerano odlepršala u krošnju badema ispred džamije. »Parče neba u džep mora stati!« mahnito je ponavljao otac, dižući ruke prema beskrajnoj livadi na kojoj smo ostavili korpe pune mirnih praskozorja. Vikao je, plakao je dobri čovjek puneći džepove domovinom, a ja sam u oku sakrio i u njemu ponio mali nježni bademov cvijet. 223 Nazaj na kazalo sanDra Bakaj Vinsentovi suncokreti Kad zaspeš negdje u svojim riječima, ukrašću ti stih kojim pokrivaš zaspale svice u oku i sakriti ga ispod škripavog praga, preko kojeg si prelazila na drugu stranu jave i tamo skupljala pahulje umiruće zime. Kada otploviš u bespuća neizrečenog i usidriš svoje sanjarske lađe, spustiću im jedra, tkana nitima djevičanske kose i dopustiti lahoru da ti na bedrima otisne ostarjelu želju. Narandža u uglu ispucanog azura pretvara nam sjenke u izobličene voodoo lutke... Zato požuri. Pomiluj tijelo Vremena rukama punim Sutrašnjice, od Riječi napravi krov ispod kojeg će pjevati smijeh, praznu bocu vina napuni znojem divlje noći i njime zalij Vinsentove suncokrete. 224 Nazaj na kazalo Slavica Gazibara, saraivor Čudni momenti U momentima čudnim kad sunce se raspoluti u sutonu ili srebrna breza zacrnjena vranama pri mladom mjesecu podsjeća na avangardnu kulisu a mrak dana misli ne da da diše, sjetim se nas. Pomislim kad olovka se sama vrti među prstima a papir je i dalje bijel, je li baš moralo tako. Sve smišljene rečenice te večeri ostadoše neizgovorene. Koraci tvoji odzvanjali su polako sve tiše i tiše i kad je još taj ritam odzvanjao samo u glavi, 225 Nazaj na kazalo sLavIca GaZIBara, saraIvor rekla sam: gle noć se sidri u našem dvorištu. Hladno je vani i pusto. Pas je nakrenuo glavu podigavši lijevo uho i čudno me pogledao. Jegulje Jegulje doslovno umiru za svoje potomke. Iz mnogih rijeka putuju tisuće kilometara da bi se mrijestile u Sargaškom moru Atlantskog oceana. I potom umiru. O njima razmišljam dok me u kafiću pored placa u zimsko subotnje prijepodne promrzli prljavi tamnoputi dječačić u natikačama pita imam li što sitnog. 226 Nazaj na kazalo sLavIca GaZIBara, saraIvor Meni nije teško otići Meni nije teško otići ja samo napuštam prostor Nebo je fikcija zalutalih u trčanju zakašnjelih za danas nepotrebnih sutra Ptice srebrne što ne znaš cekini il' pjesma kad sunce ih zagrljajem dočeka sad crne su i bezglasno pritišću satiru u zemlju samim postojanjem slutnje nepostojanja Ti pravi svjedoci smrti mrakom promatraju a đavolji smijeh prosipa se kad čovjeka u zemlji tražiš dok stvari rastu a nepokretni prostor sužava se I staru cipelu prepoznaš i crvenu majicu s reklamom a srce ti mrtvo i duša ti mrtva i sve je ništa To tvoje cipele i tvoja majica prazninu prenose na neko drugo mjesto Meni nije teško otići ja samo oslobađam prostor 227 Nazaj na kazalo Vida Herga, Vida Haiku 75 pod zrelim makom u žarko crveni san utonuo mrav Haiku 73 bogatu trpezu na iglicama čička priprema pauk Haiku 83 promrzloj šumi zaljubljeni bršljani pletu čarape 228 Nazaj na kazalo Zdravko Kokanović Koki (bez naslova) Od tebe sebi, od sebe tebi, pupoljak u cvijet, cvijet u sjeme, lj u b a v me mladi, na putu za vječnost u meni stari v r i j e m e. 229 Nazaj na kazalo Zdravko kokanović koki (bez naslova) Z a t e č u e igru n strmo glavljenog trenutaka, u širinu vječnosti, srce nebu dižem, ruke zemlji spuštam slučajno određenim tokom, snovi iz sjećanja bježe, puni nebrojenih promjena, nekakvih ostataka prošlosti, pomisli na život, daljinu prašnjavog po gle da. 230 Nazaj na kazalo Zdravko kokanović koki (bez naslova) K a z d g s u t n s r o n a ć e s zapulsira t, nježni m iris duše, zatreperi u svjetlosti mojih uspomena, i mjeseca, u razvezanim stihovima rose, tihuje umirući glas, život odlazi negdje u nepovrat, u z a p s r r v o a o b z j lj n u e i n n u. 231 Nazaj na kazalo Željko Majstorović, Mikailo m. z. Žena i sir Zadržite kusur, molim. Ne, gospodine, novac ću proslediti dalje. Zadržaću vaše lice koje svakog petka gledam i odnosim kući. Sir koji ste kupili taji u sebi mrvu mene. A ljubav kojom sam timarila krave, Vi ćete i ovaj put, gospodine, uneti u Vaš dom. 232 Nazaj na kazalo Žena i jaguar Otkada se moj čovek kroz njegove čeljusti vinuo u nebo, odlazim na breg da posmatram tu gipkost kako se približava senci krošnje drveta u kojoj drema. I nisam, nisam sigurna u svoju žeđ: da li da mu kanem kap smrti niz leđa, ili da ga pustim kroz snove da leluja hraneći njima svoju zver. 233 Nazaj na kazalo Željko majStorović, mikailo m. Z. Žena sa ptičijim rebrima Hod podešava sa srcem, a ono kleca kao magare u planini čije će noge ostati na putu do gospodareve želje. Ptičija rebra izdržati neće nemir goluba u krletci. Predugo je čekanje. Njegovo lice razlaže se kao oblak na povetarcu ... i on od istog naboja lagano umire ubačen u sliku sa čijeg se rama boja ljušti. A tek je avgust. Bože. 234 Nazaj na kazalo Željko Medić Žac *** u repovima istih kometa već su se mrzli svi naši atomi i sagorevali su nad nepoznatim svetovima iščekujući oblik novi mi smo se već sretali u pigmentima biljaka i etarskih ulja bili smo fotoni zabijeni u svodove kupola i zrnca pod kapitelima stubova ali sve to ah sve to ljubavi tako je neživo i pripada prostorima za prepoznavanje kakvo se nama dogodilo bilo je potrebno da se baš ovakvi istovremeno u vreme ulijemo 235 Nazaj na kazalo Željko medić Žac *** Prelistavao sam rukopise svojih predaka što su ostali sačuvani u malom drvenom kovčežiću u koji se zavukla stogodišnja jesen i sve hartije su požutele zapisivali su imena svoje dece i pored svakog imena dan mesec i godina rođenja i vreme krštenja i ko je bio kum i krstić pored imena sveštenika a već na drugom listu zapisi o smrtima i o bolestima i gruba skica nadgrobnog spomenika kakav će se isklesati od kamena koji i sad stoji sa istočne strane crkve u senci borova na brdašcu iznad sela a bilo je tu i šaljivih pesama o drugim seljanima i zapisa o broju grla i o dugovanjima i o neodložnim poslovima i adrese onih koji su otišli negde daleko a od kojih pisma nisu stizala rukopisi grubi kao njihove ruke i linija oštrih kao bura kada se u zimsko veče zavuče ispod greda krovova i zaleluja ionako slab plamen sveće mogao sam čuti uzdahe na mestima gde se mastilo razlilo mogao sam čuti smeh preko širokih linija slova i psovku kada se broj ispod broja podvuče a onda sam preko svega toga stavio i gramatiku (Školska knjiga Zagreb – 1962.) zbog svega nekoliko stihova zapisanih na času 236 Nazaj na kazalo Željko medić Žac maternjeg jezika dok je otac pohađao učiteljsku školu u Zadru (koliko se sećam stranica peta) »... plaču svijetle daljine i gledaju tajnu u tami ...« i zatvorio sam drveni kovčežić i odložio sam na njega istrošenu olovku i jedno malo parče neistopljenog crvenog voska znajući duboko u sebi - da će me zadesiti sudbina pesnika 237 Nazaj na kazalo Željko medić Žac *** ljudi odlaze u smrti iznenadne u gradove koji nam zapliću jezike dok im izgovaramo ime na brodove koji iz luka isplovljavaju iscrtavajući nove trouglove glasovi se prenose tutnjavom transsibirske železnice tihim pucketanjem telefonskih kablova na dnu velikih svetskih okeana ćutanjem pisama i vriskom telegrama u kožnoj torbi uniformisanog pismonoše kada bih sva ta mesta na kojima ljudi koje sam poznavao danas počivaju ili žive označio svetlim tačkama i sasvim ih proizvoljno spojio tankim linijama onako kako me ruka po otvorenim atlasima vuče bila bi to preslika noćnog neba sa svim zvezdama i sazvežđima a mesto na kojem upravo stojim bilo bi središte zemlje u geocentričnom sistemu svemira 238 Nazaj na kazalo Nena Miljanović, Nenamiljanovic Cigani lete u nebo Ima da te uzdam sa moju kosu Gajtan ću s dukat u nju da pletem Ular da ti budne Sa njeg da te vodim za moje stope Žednog preko vodu Gladnog preko lebac Sa đem da cimam Njisak da čujem Da ti se smejem i da se rugam Ti da mi se svetiš Ima da te sedlam sa moje noge Svu noć u galop mene da nosiš Do belu penu na tvoja usta Do ladan znoj na tvoje čelo Dok te ne propnem do crven mesec Da mi ga skineš da ga zagrizem Pa da ga pljunem pred tvoje noge Ima da te žežem sa moje oči Srce da ti plane ko vatra pred čergu Sa telo da mamim Sve da obećam Ništa da ne dam Pred svet da ti inatim 239 Nazaj na kazalo nena miljanović, nenamiljanovic Pred tebe da plačem Sa drugog da begam Za tebe da umrem Od tvoju ruku & Ženo ne čikaj Sa nož ću da sudim Mrtvu da te ljubim Na ruke da te uzmem U nebo da letim Tebe da nosim Na moju dušu (iz zbirke poema na ciganske teme »Daniluškin romansero«) Crveno cveće zla Bila je strašno debela i crvena u licu Ta gospođa u žutoj svilenoj haljini Sva velika Govorila je velikim glasom I imala veliku crnu torbu iz koje je nešto zveckalo Imala je I žutu kolmovanu kosu i nakarminisane usne A kad me štipnula za obraz 240 Nazaj na kazalo nena miljanović, nenamiljanovic Ruke joj nisu mirisale na ceđ i hlebno testo Izgledala je Kako nije izgledala moja mati I ničija mati u selu Tog žutog dana Sedela je za stolom pod našom lipom I pila pravu kafu iz naših slavskih šoljica (Meni su dali divku i kiflu da umačem I puno kockica šećera za posle ) … ... Posle su me poslali da se igram A uveče Kad sam pitala gde je debela gospođa sa torbom Mama je rekla da je nije ni bilo i da sam to sanjala I glas joj je bio tanak I stomak joj je bio tanak A na kuhinjskom kockastom linoleumu Za njenim tragom dok je postavljala večeru Cvetali su majušni crveni cvetići Sitni kao kišne kapi Tog neobičnog dana I kolevka iz ćoška iza kredenca je nestala negde I nisu hteli da mi kažu Gde će spavati moj brat ili sestra kad se rode pred Božić Brinula sam Dok nisam zaboravila na njih Jer su zaboravili da se rode… 241 Nazaj na kazalo nena miljanović, nenamiljanovic Slamka sna iz svežnja davnašnje zlatne slame ispod čarobnog kuhinjskog stola proviruju orasi uvijeni u crveni staniol i kotrljaju se po podu mirisne narandže nalik na krupne zimske zvezde žute i zvučne od cilika dečjih glasova i maminog zvonkog smeha radosnog kao praporci u snegu negde napolju iza prozora išaranih ledenim šumama posutim injem ili vanil šećerom što sipi kroz cediljku za čaj po polumesecima kiflica rumenih od vatre i maminih zajapurenih obraza mekih kao jastuk kad ih pospana od slavlja taknem usnama mekih kao šećerni prstići dece na mome licu ili kao jastuk samoće kroz koji tonem u san o zimskoj bajci koju pričah mojoj od slavlja pospanoj deci uoči davnih Božića 242 Nazaj na kazalo Jagoda Nikačević Mreža za mobilne pripadnici plemena Hivaro svakog se jutra pred zoru okupljaju da na obali Amazona razvlače mreže i međusobno povere svoje snove njemu i svetu dokazujući da pojedinačno svaki je čovek jedan komunikacioni kanal gde snovi su stvarnost a budno stanje privid posle se u miru vrate u šumu bez obzira da li će ulovljenom smanjiti ili ga samo skratiti za glavu ili nastaviti dosadan posao turpijanja sopstvenih zuba Tujejezična pesem pomladi 2015 po izboru uredništva 243 Nazaj na kazalo jagoda nikačević Haiku dometnu mesec nešto od svog žutila svakom maslačku Ištar (iz ciklusa Mitološka bića) nisu tišine ako se ne čuje čekanje, na novo vreme božice, moje Inanne. ni škripanje daljine ili disanje, bestidno blizu i još bliže od razdaljine koju krotim po obodu senke tvoje jutarnje blizine. jutra u kojima zračiš jer svet te je pun, asirko. nauči me kako da ti značim u dane kada sam želeo ništa da ne poželim. sem da sam ja svoj sa sobom, u sobi što miriše na gnoj, memle i imele. očekujući tvoje male znake epifanije, jer ti veličanstveno gaziš 244 Nazaj na kazalo jagoda nikačević prelazeći iz jednog u drugi paralelni svet beskonačnosti kad iz tvog tela prestanu rasti savršenstva. harmonije, jer si svejedno u svakom bila zvezda. a ja samo čovek, golema praznina, magma i magline u beskraju kosmičkih rupa organizma. sve želje svedene na jednu. ili ipak su dve s belegom moje male sebičnosti: da ostaneš zauvek moja 245 Nazaj na kazalo jagoda nikačević Nežnost iz mraka slažem već dugo pesme trave. mnoštva latica. uvelog lišća tvog lica, u herbarijume nedodirljivog bića. male istrajnosti plamičaka, jedinih trenutaka nežnosti. što svoje zelene tajne utiskuju među korice kao svetlace munja. za pamćenja u dane listanja. pandemonijume, godine mraka 246 Nazaj na kazalo jagoda nikačević Memorabilije mahniti vrtuljci naših želja stali su. postojano rđaju indijanska leta u telima. ponekad zaškripi zavrtnju glava. zanjiše korpa. lanci. sami stojimo u predelima života, zavičaja zaboravljenih nežnosti. čekajući jesenje doba. kiše da prebiraju raspredenu užad, u prostor bačenih naših žilica svesti. pesak i trnje što žulja u sandalama, kao tanad. od sunca i vetra osušena začinska bilja. iz košarica naših memorabilija 247 Nazaj na kazalo Mirko Popović, Mirkopopovic Riječ bez milosti U hodu za nečim prikrade se kao stih zaboravljen kao kap presušenog izvora Nadvije se kao odraz nevidljive grimase kao utvara sred osame zapuštenih drvoreda Pa je nema, tek tragovi u zori bez riječi procvjetaju i rasprši se čas, misao, čista sreća Za njom kao za zakašnjelim poljupcem gledam O fizikalnim zakonitostima o višku materije u kozmosu ne razmišljam Radije bivam antipod nemilosrdnoj riječi da joj dovršim šapat i smisao 248 Nazaj na kazalo jedinim ishodom – glasom da mi je čamiti dok duša izgovara: ipak hvala ti dirnula si me riječi neizgovorena Nisam zalutao ne dozivaj raskrižja ne traži me na cestama što gluhe su i nečujne niz tamu vida otputovale ne zalazi u polja beskrajna i ne pitaj je li sve jednom počelo i hoće li sve jednom nestati ne lutaj u noćima jer nisam nigdje samo je miris iz ljiljana otputovao ni u jednu tišinu ni u jednu zabludu ni u plač, ni u jedan smijeh 249 Nazaj na kazalo mirko popović, mirkopopovic ni u rana jutra ni u kasna obzorja ne, ne dozivaj put postojanja jer samo će plamtjeti nova matrica svemira u koju nisam zalutao U zakašnjelim snovima Za mnom se vuče ubijena Pobuna protiv zla, a pod križem Altum siléntium Riše tugu ovoga i tajnu Onoga svijeta Ispred mene Milosrdni Podiže rampe, izravnava krš Da prođemo, ja stopama a dječak S nadzemaljskim strahom U očima, u facijalnom grču Vodim ga majci da mu s lica skine Jedan po jedan sloj smrti I osmišljavam priču o živom ocu Sklonom teoriji o neuništivoj Harmoniji svijeta 250 Nazaj na kazalo mirko popović, mirkopopovic U stopu me prate dječakove stope Malen je, vodim ga ognjištu Ugašenoj vatri uz koju majka mantra Moje nenapisane verse što brzo U njegovim očima mru Ne plači, kažem, amajlija ti je Oko vrata, nježno ga vodim Nema ruku, držim ga za uspavanku Za izgubljeni san Kroz neprohode učimo Abecedu smrti na zgarištima Usputnog mirisa na bilje Na barut, na kruh, na kadulju Na glad i bosiok Pod krvavim zvijezdama Što venu u prividu zore I nestaju zajedno sa pticama Bez glasa Tujejezična pesem jeseni 2015 po izboru uredništva 251 Nazaj na kazalo mirko popović, mirkopopovic Tisuću šest stotina sedamdeset deveta latica u Sarajevu '93. Nek te pitaju. Ti ćeš samo napisati na komadu kartona u očima načičkanim kratkim tekstom da su crvene cipelice za prodaju (Zar treba naglasiti da su im boju izbrisala pravila opstanka?) Pitat će za cijenu preglasni znatiželjnici moraju, godine im je pregazio Mrak sagorjele su im svijeće u dušama kosti i um su im ljudi iščupali Ti nećeš liti jad sa lica, niti razgrnuti svoje ništavilo i pričati o pošiljkama o paketu što ga s kraja svijeta spakiraše jedne Ruke i jedna Ljubav za Sarajevo devedeset treće Nećeš pričati kako je na jugu kad travanj procvjeta jer iz tvoga su vrta otputovali mirisi ti samo u sjećanju traješ – soba je Valentinina najednom bezglasna I ti više ne umiješ spominjati subotu kad s rođendanom je jauk oglasio da tihost je s tobom zauvijek ušla u njenu praznu sobu 252 Nazaj na kazalo mirko popović, mirkopopovic Ti ćeš samo stisnuti ostatak smrskane svjetlosti odšutjeti grč i slobodu iščupanu iz grudi odšutjeti snajperski hitac tu hirovitu rezonancu i glad, jer cipelice ćeš crvene zamijeniti za tri do četiri velike kašike ulja – to će munjeviti osmijeh Usuda još jednom urezati u svijest tvoju laticu-brojku, krila hladne statistike neumitne korake povijesti u gradu jugoistočno od apetitā tabanajući nebom suobrazno s uvijek novim dometima civilizacije 253 Nazaj na kazalo mirko popović, mirkopopovic Dan dušâ Došapnuo sam plamenu svijeće upaljenom nad Zadnjim Poglavljem. (Prvo je počelo kad je u tvojoj sigurnoj ruci moja grabila izgovarajući prve korake. Daleko su bile plave i bijele gore i prve sive, otvorene knjige.). Dan dušni Velikog Zrnevlja. Plahost geometrije u meni i stamen mir mramorni, rane sui generis u vršcima prstiju razgranatim od iskona. U okoštalu ruku spuštam pogled plamena, materiju svijeće da spoznaš raskrižja i u mome krotko zamrlom danu bez pozdrava i u tvojem obličju bezoblične vječnosti nad kojom se ledim glasno šuteći. 254 Nazaj na kazalo Ljubica Ribić Jantar Uhvaćena u kapi smole zaustavljena u trajanju zelena iglica starog bora krasi onu tanku crtu stida mlade žene Urešena zlatom tajnu šume na grudima skriva dok pogled obješenjaka zaviruje u bjelinu puti i madež ponad grudi Miriše smola suza bora šumu sniva 255 Nazaj na kazalo ljuBica riBić Xxx Zaključana vrata Bodljikavom žicom omeđena ljudskost Strah ispred Jeza iza Između ponor boli Vandalizam Razumiješ li pjev ptica jutrom kad ptice plaču zbog razrušenog gnijezda Rastrgane grančice brižno izgrađenog doma Miris paperja Goluždrava tijela ne progledaše ne poletješe Zalud crv u stisnutom kljunu 256 Nazaj na kazalo Senada Smajić, breza Šuti, dušo, nema me Sve - mir u rasulu gurnuh u ladicu za nes(a)vršenu poeziju, u žurbi prevrnuh svetu knjigu spotaknuh se o maskirnu uniformu i zaboravih te, dušo, zaključati šuti šuti, srce moje, da te ne čuju, ugasi televiziju, stišaj himnodiju pod bravu podmetni stolicu (znaš, da provaljuju!) i diši tiše od škrgašice zavuci se pod metalno ležište samo pazi glavu, skvrči se dušo, ne turaj prste kroz sitnu rešetku (članak pukne dok zineš) kosom stegni uši uz lubanju, do tebe moj strah za tebe ionako ne dopire umotaj se u moj hefel jorgan (zadrži toplinu) bodyfit šavove prilagodi tijelu i miruj, diši tiše od škrgašice ne daj da ti cvokot zubima škrguće začuješ li lupetanje u sebi se spasu svome pomoli 257 Nazaj na kazalo Senada Smajić, BreZa na ćutila svoja se osloni i šćućuri se da te ne otkriju kad provaljuju, znaš da ne biraju (španski seljaci sve otkupljuju) i bojim se, strpat će te u istu vreću urezat će ti se juta u kožu ostat će ti mladež na očevom nožu mogla bi ti igla okrugle šnale sa opasača pramajkinog bijelog šlafroka proći kroz usne i stegnuti jezik mogao bi ti vrisnuti i pupak u kućištu medaljona s izlizanom slikom ko zna čijeg lika kojem smo, ubijajući vrijeme beznađa izmišljali imena da bi opravdali postojanje i svrhu glancanja hrđe među karikama lanca mogao bi ti majčin prsten pustiti pečat na čelu mogao bi ... o, svašta bi moglo biti šuti šuti, srce moje, da te ne čuju gasi televiziju, ne slušaj himnodiju pod bravu podmetni stolicu (vjeruj, sve više provaljuju!) i diši, dušo, diši tiše od škrgašice zavuci se pod metalno ležište (samo pazi glavu, skvrči se) i ne dozivaj me nema me od jučer podzemnom preskačem pragove i dočekujem velike smrti da sastavim kosti za naš mali život. 258 Nazaj na kazalo Senada Smajić, BreZa Nisi zaslužan, nisi kriv Na izvoru najdubljeg neznanja pristaneš na sve. Ne razlikuješ se od sebe, sazviježđe od zvijezde, ne razlikuješ dar od dara, svjetlo od tame, vatru od vode, zemlju od neba ... ne razlikuješ, samo rasteš, rasteš i ne znaš ništa o vremenu, ništa o prostoru i nehotice istišćeš mater iz kolijevke u krik rascvjetane ruže. Da ispuniš želju ocu? Pristaneš. U najdubljem neznanju pristaneš na sve. Na plač, na vlastiti glas. Tuđi. Na skalpel svjetlosti što u tmini oka rađa sopstveni vid. Tuđi. Na vatru što ti dlanovima izvana kuša kožu, a iznutra tinja u nejasnom bolu. U najdubljem neznanju pristaneš na golo tjeme, na slap što te ispire u bakrene potoke. Pristaneš i zijevaš kao riba što guta vlastitu ikru, gutaš. Gutaš, materinu krv, vlastitu krv. Pristaneš na klokot, na šumor, na žamor. Pristaneš na miris. Vlastiti. Tuđi. Pristaneš na ime. Vlastito. Tuđe. Na jezik. Vlastiti. Tuđi. Prihvaćaš, u najdubljem neznanju prihvaćaš sve. Još ne razlikuješ dar od dara. Ne znaš za moje, tvoje. Vlastito, tuđe. I prihvaćaš sve. I kolijevku. I zastavu. I pelenu. Jer ne možeš birati. Izabran si. Nisi zaslužan. Nisi kriv. Tujejezična pesem zime 2015 po izboru uredništva 259 Nazaj na kazalo Senada Smajić, BreZa Tranzicija Evo ti svih pet prstiju ljevice i desnice još silnije stisni mi jagodice da i zadnja vijuga otiska nestane kad bijeli nokti pomodre i sami se otpuče pusti s lanca divlje čopore zvizni kroz zube da se probude i ostale zvijeri krvoločne baci im moje mesnate krpe s kostiju odvaljene nek' se žilavom kožom zabave krvlju ih napoji, ako bistre vode nemaš evo ti i mangala s bakrenim odsjajem mojih prsa, čuj iznutra još vrijucka kajmakli ambrozija božanska mana, izlij je, ne boj se očnjaka mojih keruša iza rebara krhki su k'o talašika kraj starog ognjišta evo ti i krila mojih stopala, očerupaj paperje i obloži kolijevke, stvrdnute peruške iščupaj do golih članaka, da zorom nikad više ne poletim u zenit sunovrata do ramena koja ti ne pamte očaj čela zavuci ruke do dna moje duše, izvuci je naopako i tresni snažno da uvis prhne i sama se prostre kao staza ispred hrama 260 Nazaj na kazalo Senada Smajić, BreZa pred kojim se izuva Onaj što zna da su i tri slova, Aum, dovoljna za melodiju sve- mira pod tabanima oćuti srce, ako još tuče raščereči mu komore, istresi iz njih gomile škrbotine prastarim lozama obrasle ne bi l' se razbježale i pocrkale guje koje se svako malo presvlače iz jedne u drugu i odbacuju kožu u bakreno mutnu vodu tu možeš slobodno stati, z(a)gazi i ne boj se moje Crvene močvare pripitomile su me pijavice nesmrtnošću ahilove pete napipaj zakržljale zametke, tu negdje mora biti i pup lotosa (kruna vilinskog konjica) u čijem korijenu raste gomolj sunca razgrni mulj, da ti odozdo sine da vidiš gdje su mi najžilavije žile zabij sjekutiće i pregrizi mi postojanje slobodno evo ti i zadnja kap ljubavi, zalij zemlju crnicom mi napuni kosti 261 Nazaj na kazalo Senada Smajić, BreZa da mi iz jagodica žito nikne da mi se zdjelice pretvore u vaze: iz desne će zamirisati livadsko cvijeće (kojem ni marva odoljeti neće) a iz lijeve pitome ruže da suncu daruju noćnog neba suze samo ne daj zvijerima da mi pogane grbu na leđima sav svijet mi je i ne diraj, nek' se sama slegne u široku ravnicu za tvoje, moje dijete 262 Nazaj na kazalo Senada Smajić, BreZa Moja učiteljica prirode i društva ponavlja da ni onaj koji pod kapcima teškim iznutra uspijeva okretati šarenice oko zjenica brzinom školskog globusa nije doktor znanosti mada sa sigurnošću može potvrditi da lahori i u španskom selu jednako titraju duž svih podnevnica i da sve miriše po sopstvenom dahu ma, ne pravim se englez više od francuza i ne tvrdim da sam ikad razumjela zašto se izražava tako komplicirano jednostavno, zašto stalno isto ponavlja a ja samo padam jer mi svako malo nešto pod kapkom za(s)koči i ukoči oči, pa buljim u misli – ma, samo nabrajam manje više (ne)znana životinjska legla okote i kojekakve nakote mrjestilišta bibajuća staništa 263 Nazaj na kazalo Senada Smajić, BreZa ... znam da puno ne znam, a i ne pitate me samo danas hoću da vam kažem koliko bih voljela da mogu u ovom, za mene povijesnom, trenutku doista okrenuti šarenice oko zjenica brzinom školskog globusa da se nadišem lahora svoga daha i pronađem mjesto koje bih zauvijek zapamtila kako bih vam konačno s prstom mogla pokazati gdje sam vidite za vas sam napisala i pjesmu hrastova klupa usred strnokosa i ja, žižak, u pupu: premalena za krila, prevelika za vatru samo me pustite da prođem i ja, molim vas izbacite konačno iz programa polaganje ispita o Čovjeku oduzima nam vrijeme koje bi morali posvetiti učenju lekcija o Sve- miru. 264 Nazaj na kazalo Jelena Stojković Mirić Balada o kulama od peska Obalom se razleže smeh to dečurlija pravi kule od peska a vetar ih uporno ruši. Malo kasnije, obalu obuzima tišina. Oborenih nosića rešavaju zagonetku zašto im to radi, zatim mole belog psa da im donese novu kanticu. Nedaleko od njih pada mrtav galeb koji je išao na ubrzani kurs ljudskih jezika i pisama. Iako je posve sigurno da je sam sebi probio uši i oči u ptičjoj policijskoj stanici lažiraju događaj pod: Umro prirodnom smrću. Slučaj zaključen. Gradimo svoje živote dok ih žrvanj istorije i politikanstva na koje imamo privid uticaja, ruši. Svakog jutra molimo sve tiše belog psa da nam donese novu kanticu. Nedaleko od nas sa radio stanice -Ispravljene nepravde- slušamo da je Irena Stendler dobila Nobelovu nagradu za mir. 265 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić Poklonila sam mu svoje kosti kakva groteksna instalacija - škrgutalo je drvo na kome su se klatili zglobovi nadlaktice vetar je svirao opelo kradući visuljke samozadovoljan zvukovima tu noć poklonila sam mu svoje kosti želeo je da se igra umetnika (konceptualna umetnost instalacije duborez) tu noć je želeo da se igra vajara poklonila sam mu sebe urna još stoji na groblju nerazjašnjenih slučajeva i kužnih nešto je praha posuto na brzinu kamenorezac je odbio da napiše lažni epitaf 266 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić neke buduće noći napisaću ga ja mesto i datum i, ostale stvari koje idu uz to neke buduće noći svojim prahom podićiću urnu na pijedastal kakav zaslužuju kraljice koje same sebi odsecaju glavu verujućom giljotinom u umetnost življenja beskrajne postojanosti neke buduće noći napisaću istin(e) bez objašnjavanja odakle mi moć javljanja iz drugih svetova te noći poklonila sam mu svoje kosti 267 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić Iz mojih usta izleću ptice (negde) Noć, tkivo moje snage i spokoja umire na suvoj postelji zore sa svakim novim svitanjem umiremo i ona i ja deo po deo tela mi otpada na vratu, ako preostane neiskidan pronalazim dnevne tridesetdve rupe plačem u ostacima skrivena u praznoj mat boci u stvarnosti je to zabranjeno traže se reklamni likovi blistavi zubi i osmeh da li iza toga stoje zlikovci po novim zakonima nije bitno negde u Češkoj jedan zamak plače javno (uputiću pismo njihovoj ambasadi da mi pojasne slučaj) toliko ljubavi sabiti gustinom naboja guši negde sam pročitala da je slepo crevo suvišan organ posle je usledio demant ali to sad nije bitno srce se izgrebalo na opštim i neopštim mestima suvišno moglo je nekim biserima biti okean o mojoj materici brinu samo kad je zdrava kad mi izrastu oči za tako sebične sitne glasove pročitaću odgovore oslepela sam od pornografije 268 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić jednom ću biti japanski san na maskembalu svoje smrti negde u Poljskoj neko me voli kao divlju trešnju vekovima mi stižu pisma na francuskom sanjam Provansu, tamo ih čitam negde na obalama Baltika leže moje ruke i dlanovi raznešeni minom koju su nagazili unutar mog torzoa bunt nije hteo da uči o oružju samo o prvoj pomoći a to bi mi danas pomoglo da shvatim čime sam aktivirala minu sve to sad nije bitno muškarac čiji jezik ne razumem negde na Tihom okeanu u stvarnosti plače dok pravi njihove odlivke pokušala sam rasti mirno obličjem okamenjene magme otporna na predaje i okove šiknula sam kreativnim haosom šuma iz mojih usta izleću ptice ali mi niko ne veruje jednom ću se zagrcnuti vlastitim dahom umreti negde na ulici sama van pesama mobilni telefon će zvoniti javiće se islednik žderući svoj doručak Tujejezična pesem poletja 2015 po izboru uredništva 269 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić Nije ti trebalo Nije ti trebalo ugnježđivanje u plodovo more tiha borba kroz karlicu koju nisi bolela pad u novu zamku sa izbrisanim prošlim. Nije ti trebao udar na dlanu novog da već tada postaneš asmatična na laž sa oštrinom njuha, hobotnico. Nije ti trebalo (samo)analiziranje, rast iznutra vodilo te ka zidovima o koje si se pepelno odbijala, iz ćelija vazduha padala si u prašnicima krvi posle smrti cvetanja. Nije ti trebalo da zavoliš umetnost kroz kistove mraza na kvarcnim vitražima svoje sobe prateći otrov u zbiru sa zagradama, tačkama, slogovima; snegove, jezerske vode, polarne svetlosti mesečeve korene i onaj šanac gde si mlečni put plakala. Nije ti trebalo da iz očiju ničeš kestenjem, put zrenja i senzibilnosti da nedriš ženskim bilom i raspolutiš se u muškobanjastim pokretima u besu i psovci, tragovima igranja fudbala. Nije ti trebalo da zavoliš sebe baš takvu kroz lična prelamanja i, sebe kroz druge pomisliš da ćeš ikad biti centar nečijeg sveta i tako saznaš: srce ti je košpica koju ispljunu na kraju ili preživaju dugo dok umorom ne opadne ispošćeno. 270 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić Nije ti trebalo da zavoliš čergarske točkove reke violina, sirene, mostove; stare gradove, kaldrme, fenjere, krila bezubih ptica; na drvenastim ramenima planina druženje sa zvezdanim platnima i, idolopoklonstvo pred brezama; nisu ti trebale kose harfi, grudi trzalice ruke i sećanja. Nisu ti trebali pokušaji koraka ka sreći, verovanje, samoponištavanje i vraćanje šansi slabokaloričnim organskim sklopovima; nisu ti trebala darivanja najmanja u taktovima vremena bezvrednima; završavalo se slepilom i krikom ludila lomovima kukova niz stene vodopadne. Nije ti trebalo da zavoliš praistorijskog slikara; da ljubiš u posnim vekovima; Nije ti trebalo da se zaljubiš 1420.,1723., 1877., 1928,. 1965., (...) da zavoliš u jesen, zimu, leta i, ovo prestupno proleće. Nije ti trebalo. Na konačištu svega ostaje anoreksično srce i skeletni hod kroz samoću. Nije ti trebao prasak mastila, pobednici, ne – gubitnici pišu poeziju na konačištu svega ono je košpica 271 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić Grobovi svakidašnjice Četiri zida katrana. Veselost zgaženog paradajza. Grobovi pojedenih obroka prljavih čistih sudova grobovi kružnih radnji na kojima cakli drago kamenje svakidašnjeg za one sa očima draguljara malena humka mrvica hleba groblja šetnji u kojima su utihnuli koraci vazdušni grobovi parfema grob haljine na kojoj je ostao trag nedovršene rečenice limfe grobovi stolica na kojoj je neko sedeo asocijalno humke ispijenih kafa završenih i nezavršenih obaveza roditeljskih sastanaka grobovi razgovora nežnosti svađa u kojima počiva okamenjen ranjenik grobovi zajednički odgledanih filmova malene humke kiše koja je opozvala smeh grobovi stepa ošišanih istina humka bića koje se ugušilo posmatrajući religioznu zaslepljenost bogom 272 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić predmetom ili nekim drugim božanstvom malena humka naivnosti čovek prioritet humke beznačajnosti življenja bez krvi strasti nesagorenih u punokrvnoj ljubavi malene humke napuštenih bokova neutoljene želje jednolično udaraju o dokove čežnje malene humke nemilovane kose pomešane sa bezmedno poljubljenim usnama ovlaš onako u prolazu sa jasnim pečatom roka trajnosti grob ispucale kože suša dodira grob kičme sa tragovima umrlog plesa prstiju humka struka kome je san darivao ljubav potom i budne suze jarko žive čulnosti grob nagih dojki huči vetar nanešenog inja humka izgrickanih duša od kojih će samo jedna zaurlati iskidanim okom predhumno i posthumno ugrobljene utamničene reči počivaju 273 Nazaj na kazalo jelena Stojković mirić ispod monologa Marsa rečitog ratničkog boga humka Afordite sklupčane u obliku fetusa iz koje štrče kosti podlaktica *i, nigde groba svesnog obesmišljavanja decenija humke odluke baciti u ništa i, nigde groba žaljenja samo srča beonjače puca pod nogama zalutalog šetača 274 Nazaj na kazalo Milena Vučković Put u slobodu Kao dete na teturavim nogama saplićem se o komadiće tuđe stvarnosti. Ponovo rođena sečem pupčane vrpce teškim makazama saznanja. Poslednjim korakom sklanjam se sa bele linije zatočeništva u zlaćane trunke prašine puta u slobodu 275 Nazaj na kazalo milena vučković Kirkin međuprostor Velika zmija u mojoj glavi Opet je promenila košuljicu Duša mi nije ranjena Ipak je lečim otrovom U ogledalu više ne razaznajem Ni rođenu masku ni rođeno lice Ovde sam samo stranac Nedokučiv drugim ljudima Olimp je sedište bogova Moje mesto nije tamo 276 Nazaj na kazalo milena vučković Greška Sirano de Beržerak je bio Veliki filozof i pisac Zaljubljen u svoju rođaku Roksanu Nesrećno, poput svih pesnika Kada je Edmund Rostan Pisao o Siranu Pri kraju tragedije je U želji da što pre završi svoje delo (probio je sve zadate rokove) Ispustio jednu bitnu reč iz stiha Pa je cela drama otišla na štampu Sa tom greškom Sirano je zapravo rekao »Probošću te STIHOM gade Na kraju balade...« 277 Nazaj na kazalo Nazaj na kazalo Pesem si prevedena Sjedim na pragu svojih misli a neću u njih Prevod dela: Sedim na pragu svojih misli in nočem vanje Avtor prevoda: Jure Drljepan, Jur Avtor izvirnika: David Bedrač mogu susresti selice koje malim pandžicama grebu utrnulost s glinastoga lica prerano ostarjele jeseni i one treptave ličinke snova koje su izbjegle sunčane rane okrutnoga ljeta. mogu sresti i svoje prazne oči. mogu naletjeti na one zmijolike omče logike koje se svakom novom vijugom licemjerno udaljuju od sjedokosih očekivanja srca; mogu se pretvoriti u žderača metala koji žudi za kiselinama, da bi pomoću njih zauvijek rastočio hrđu sa ostiju samozaborava. mogu prezreti da se iza svake ljudske želje skriva samo prevarena životinja koja negdje duboko u sebi prežvakuje, što li treba učiniti da bi njene opskurne kosti pobijedile vrijeme i utkale se, bar kao tanka nit, u paučinu vječnosti. 280 Nazaj na kazalo Prije spaljivanja Prevod dela: Pred požigom Avtor prevoda: Jure Drljepan, Jur Avtor izvirnika: brezno tvrde smo stijene pobrđa pripitomili smo oganj uljudili smo vas odjeća vam krasno pristoji stroga elegancija ukočen pogled koraci koraci bubanj soldatski čeličnom pesnicom kucamo na vašu savjest prsti drobe staklenu krupicu iz ruke nam jedete prazna ljeporječivost jedan dva jedan dva bubanj soldatski crveni mjesec umoran pogled 281 Nazaj na kazalo nezasitan oganj živi plamen mrtva zemlja na mjesečini crna zrcala talasaju V zamujenih sanjah Prevod dela: U zakašnjelim snovima Avtor prevoda: Jure Drljepan, Jur Avtor izvirnika: Mirko Popović Za menoj se vleče umorjen Upor proti zlu, pod križem pa Altum siléntium Izrisuje žalost tega in skrivnost Onega sveta Pred menoj Usmiljeni Postavlja zapornice, izravnava kamenje Da lahko greva mimo, jaz s stopali, deček pa Z nadzemskim strahom V očeh in s krčem na obrazu Peljem ga k materi, da mu z obraza Sloj za slojem sleče smrt In osmišljam zgodbo o živem očetu Ki je bil nagnjen k teoriji o neuničljivi Harmoniji sveta 282 Nazaj na kazalo Nenehno me spremljajo otrokove stopinje Majhen je. Peljem ga proti ognjišču K ugaslemu ognju, ob katerem mati mantra Moje nenapisane verze, ki hitro Umirajo v njegovih očeh Ne joči, rečem, amulet Imaš okoli vratu. Nežno ga vodim Nima rok, držim ga za uspavanko Za izgubljene sanje Skozi neprehodnosti se učiva Abecedo smrti na pogoriščih Spremljajočega vonja po zeliščih Po smodniku, po kruhu, po žajblju Po lakoti in baziliki Pod krvavimi zvezdami Ki venejo v prividu zarje In izginjajo skupaj s pticami Brez glasu 283 Nazaj na kazalo Jutranje verande Prevod dela: The Morning porches Avtor prevoda: Žiga Kosec Avtor izvirnika: Donald Hall Še jutro je formalno. Kašelj psa zbudi pahljačo ptičje histerije. Pred njo se umakne jutranja megla. Premlevam, da je les preveč trohljiv – ko na verandi brez oblik posedam – da prave iz črnila bi gradil. To je noro jutro. Ko te prime, da s smrtno resnostjo najraje ujel bi nedokončno, ukleščeno med rime. Tak ulov je dober, in če nam uspe, analogija vsaj za hip je stvarnost. Verande so iz lesa. Tako pač je. A vendar globlje skriva se resnica; čeprav žival je ena, sestoji iz dveh milijard atomov vsaka ptica. 284 Nazaj na kazalo Rdeče cvetje zla Prevod dela: Crveno cveće zla Avtor prevoda: Marko Skok Mezopotamsky Avtor izvirnika: Nena Miljanović Bila je strašansko debela in rdeča v obraz Tista gospa v žolti svileni obleki Vsa velika Govorila je z mogočnim glasom In imela je veliko črno torbo v kateri je nekaj žvenketalo Imela je Tudi žolte nakodrane lase in našminkane ustnice In ko me je uščipnila v lice Ji roke niso dišale po lugu in krušnem testu Izgledala je Tako kot ni izgledala moja mati Ne nikogaršnja mati v vasi Tistega žoltega dne Je sedela za mizo pod našo lipo In pila pravo kavo iz naših prazničnih skodelic (Meni so dali divko pa rogljič da ga pomakam In veliko kockic sladkorja za pozneje) ... ... Nato so me poslali naj se grem igrat Zvečer pa Ko sem vprašala kje je debela gospa s torbo Mi je mama odvrnila da je sploh ni bilo in da sem le sanjala In njen glas je bil tanek In njen trebuh je bil tanek 285 Nazaj na kazalo In ko je pogrinjala za večerjo So za njo na kockastem kuhinjskem linoleju Cveteli majceni rdeči cvetki Drobni kot dežne kaplje Tistega nenavadnega dne Je iz kota za kredenco nekam izginila tudi zibelka In niso mi hoteli povedati Kje bo spal moj brat ali sestra ko se rodi pred božičem Skrbelo me je Dokler nisem pozabila nanju Saj sta se pozabila roditi … 286 Nazaj na kazalo Laso za mesec Prevod dela: Laso za mjesec Avtor prevoda: Marko Skok Mezopotamsky Avtor izvirnika: Duško Babić Da bi ulovil mesec mora človek imeti le dovolj dolg laso z zanko premera 3647 kilometrov ter ga vešče vreči na to nebesno telo medtem ko ono spi in ga povleči k sebi kot kakšen rumen otroški balon ki ga je nekdo nekoč zdavnaj ko je bil razigran v nepazljivosti spustil iz rok pod temnopisanim cirkuškim šotorom. 287 Nazaj na kazalo Mreža za mobilne Prevod dela: Mreža za mobilne Avtor prevoda: Marko Skok Mezopotamsky Avtor izvirnika: Jagoda Nikačević pripadniki plemena Jivaro se vsako jutro pred zoro zbirajo na obali Amazonke kjer razgrnejo mreže da njej in svetu medsebojno zaupajo svoje sanje tako dokazujejo da je vsak človek posebej komunikacijski kanal da so sanje resničnost stanje budnosti pa privid potem se mirno vrnejo v gozd brez ozira na to ali bodo ulovljenemu zmanjšali glavo ali ga le skrajšali zanjo ali pa nadaljevali z dolgočasnim piljenjem lastnih zob 288 Nazaj na kazalo Družinski portret Prevod dela: Porodični portret Avtor prevoda: Marko Skok Mezopotamsky Avtor izvirnika: Sandra Bakaj Mlini na veter so zmleli Don Kihota, Ocean je izpljunil Atlantido. Nič več ne more presenetiti njihovih src, Opasanih s kamnitimi aortami. Deček z družinske slike na kaminu Je s pogrizenimi nohti Grabil ostanke gnile pomaranče (ki je na nebu puščala dimno sled v barvi razdejanega ognjišča) In verjetno se niti tedaj Ni v nobenem trenutku vprašal, Zakaj so se v obraz njegove matere Urezali kanali za odvajanje slane vode Iz dveh črnih amuletov. Sestrine roke so dobile krila In odprhutale k drevesu za obešanje Surove, nenačete samote, Pes je zrl V suho skorjo rdečila, 289 Nazaj na kazalo Le oče je, nasmejan In čeden v črni obleki, Kljuboval plimi Zgorelega sončnega zatona. 290 Nazaj na kazalo Ženska in jaguar Prevod dela: Žena i jaguar Avtorica prevoda: Senada Smajić Avtor izvirnika: Željko Majstorović Odkar se je moj človek pognal skozi njegove čeljusti v nebo, odhajam na hrib, da bi opazovala tisto gibkost, s katero se približuje senci razvejanega drevesa, pod katerim drema. In nisem, nisem prepričana v svojo žejo: ali mu naj čez hrbet kanem kapljo smrti ali pa pustim, da niha v sanjah, s katerimi hrani svojo zver. 291 Nazaj na kazalo Dan duš Prevod dela: Dan duša Avtorica prevoda: Senada Smajić Avtor izvirnika: Mirko Popović Prišepnil sem plamenu sveče, brlečim nad Zadnjim Poglavjem. (Prvo se je začelo, ko je moja roka grabila tvojo varno dlan, izgovarjajoč prve korake. Daleč so bile modre in bele gore in prve sive, odprte knjige.) Zadušnica Velikega Zrnja. V meni plahost geometrije in trdni marmorni mir, rane sui generis na blazinicah prstov, razvejanih od davnin. V okostenelo roko spuščam pogled plamena, snov sveče, da spoznaš razpotje tako v mojem krotko zamrlem dnevu brez slovesa kot v svojemu obličju brezoblične večnosti, nad katero glasno molčeč zledenim. 292 Nazaj na kazalo Nezvesta žena Prevod dela: La casada infiel Avtor prevoda: Jože Valenčič, valjo Avtor izvirnika: Federico Garcia Lorca In sem k reki jo popeljal, ker sem mislil, da dekle je, a bila je poročena. Bil takrat je sveti Jakob in primeren čas večera, ko ugašajo svetilke, črički pa so polni petja. Za vogali zadnjih domov sem pobožal nedra njena, ki takoj so se odprla kakor hijacintov stebla. Poškrobljeno spodnje krilo mi šumelo je v ušesa, kakor kos svilene krpe, ki deset jo nožev seka. Brez luči srebrne v kronah so narasla vsa drevesa, dokler svit je psov še daleč, daleč preko reke bevskal. 293 Nazaj na kazalo Ko prešla sva glog in trsje in robide se otela, pod lasmi ji je nastala v blatu jama izdolbena. Jaz odvrgel sem kravato, ona je obleko slekla, jaz na to še pas s pištolo, ona prsnik si je snela. Ne od narde, ne od školjke kožica tako ni nežna, tudi luna vsa kristalna, nikdar ni tako svetleča. Kakor ribe, ki jih splašiš, so izmikala se bedra, polovico vsa ledena, polovico vsa plamteča. Na kobili bisernici, kot da pot bi uglajena, sem predirjal noč opojno, vso brez uzde, brez stremena. Ne želim, ker pravi mož sem, reči vse, kar mi je rekla, pamet zdrava me v to sili, da obziren sem do vsega. 294 Nazaj na kazalo Od poljubov in od peska sem od reke jo odpeljal, ko se z vetrom bojevala lilij sabljasta so stebla. Sem pokazal kot cigan se, ki vse ve, kako je treba in podaril ji pletenko, s slame je bila pletena; toda nisem se zaljubil, ker je rekla poročena, da še vedno je deklina, ko sem k reki jo popeljal. 295 Nazaj na kazalo Pesem si uredniška Lidija Brezavšček, Kočijaž Odzvanjanje Pridem pote, ko bo luna bledo petič dozorela, ko bo sonce modro sivo, in bo vsa obala bela ... Pridem pote, ko nad vodo zgrnejo se slepe jate, ko preraste prod mahovje in ko hlad spusti se nate. Pridem pote, ko zakličeš, a tvoj glas ne bo zaznaven; ko bo gozd ves črn in nizek, svet okrog pa mrtvo raven. Pridem, pridem ... Ne govori, mirno lezi na gladino, neme misli raztovori in se stopi s pradavnino … 298 Nazaj na kazalo Nad nemim prostorom v globini je tema tam so spravljeni vsi tvoji otroci ki jih nisi poznala nemo glodajo ostanke prihodnosti ki jo je tvoja kri splaknila v polzavest njihove sence presevajo skozi zabetonirane stene ki ti jih je ustvaril prabog nikoli do konca prebavljen otrok v tebi ni lebdijo tam nad nemim prostorom a vendar pojejo z globokim glasom prepevajo pesmi ki jih nikoli ne boš napisala ker v mali medenici še vedno nosiš tisto nedojemljivo težo ki jo je nič zacementiral vate 299 Nazaj na kazalo lidija BreZavšček, kočijaŽ Aylan (mrtva pesem) kdo še išče pesem bila je povsod kamorkoli je zahlastal pogled potreba misel preblisk želja slutnja odpuščanje jeza pozaba protest ljubezen ali navadna poteba po lajni rimi mantri molitvi kletvi iskali smo pesem zdaj dokončno leži utopljena poleg odtisa triletnika ležečega na trebuščku na pesku obale Egejskega morja 300 Nazaj na kazalo lidija BreZavšček, kočijaŽ mrtva pesem se še vedno dotika drobnega telesca ki je negibno ležalo tam še včeraj še se dotika modrih hlačk rdeče majičke rjavih čeveljčkov kdo še nosi nasmeh zdaj ko je umrla pesem 301 Nazaj na kazalo Silvana Orel Kos, Jupiter! Exocoetus v mraku ležiš na pločevinasti strehi na podlakteh ženske umrle v nesreči oljno srebrne letijo mimo pokr o o o o o o o o o o o o > A času prepuščava da te izvlečeta roki onemelega porodničarja iz konzerve Jesenski večer Quidquid movetur ab alio movetur. noč je vozim v begunje kri mi teče po telesu toplo mi je gotovo sem nekje 302 Nazaj na kazalo pod kožo pločevino geopolitičnimi zastavicami pod nebesnim omrežjem v jedru implodirana do otroških podob zaznav s krmilom v rokah z rokama na krmilu opice tudi brez palice upravljajo robotsko roko miška je pod togim palcem otrpnila … – scientia – ergativnost struktur – sapientia … čipirane podgane Hawkingu prinašajo tople pozdrave z Marsa čez cesto se kot prva dvoživka nazaj k viru giblje bledo ugledana žaba skoraj se ne razlikuje od odpadlih listov ki se zganejo ob zračnih tokovih dežna kaplja se z velikim pokom razleti leti leti leti proti robu vetrobranskega stekla noč je 303 Nazaj na kazalo Silvana orel koS, jupiter! Scurocchiaro Kobilica je skočila čez enakonočje na vrt; če ne bi imela dolgih svilenih kril, robovi jutra ne bi dišali po nardi, veje v zabrazgotinjenem nasadu pa bi vseeno nihale. Fragile. V otroško dlan lovi navidezno praznino integracijske sfere, na svoji koži čuti in razbira vrednost nove osvetlitve. Nevidno globino. Caravaggio kot da visi s stropa; briše čopič extra vergine ob vlažne stene, kjer se je kuhal do gole prosojnosti matičnih celic v kozmičnem mozgu. Affresco. Alfresco. Zdaj stojiš ob hladni strani kamna, rabljenega mlinskega kamna. Pešpot migeta od prahastih delcev v zraku. »Kako težka je senca opoldanskega sonca pod usnjenimi stopali?« 304 Nazaj na kazalo Silvana orel koS, jupiter! Tvoja toplota seva proti žarišču črne luknje v zrklu in ne vem ne vem, ali še molčiš ali si tiho 305 Nazaj na kazalo Tea Plesničar, Serigala Frida, kaj naredijo ženske ki si od osame zdrobijo medenice in rebra ter se izvenžensko usidrajo pod baldahini svojih nedotakljivih sanj lakomnice svojega besa svojih niti ovijalk transfuzija v tvoje misli v tvoja rodila ter srce duša je lačna povej mi, frida kaj naredijo ženske ki se ne morejo donositi same sebi 306 Nazaj na kazalo Ana Porenta Majhna Kot v tvoji pesmi, tudi danes dežuje na Brest. In ko pridem do obale, bo sijalo sonce, ampak v meni bo ves dan dež in moja Barbara bo (s platnic) neodločno strmela z balkona v zajčke, ki se pasejo po košenici in izginjajo v robidovje. Prletavale me bodo morske ptice, za menoj bo pritekel pes, ko pojdem čez park. Z očmi, polnimi rib in morja, bom iskala razpoko v oblakih, od koder me gledaš, Jacques, in čakala z odprto beležko, da se podpišeš vanjo - da tvoj blagi dež premoči moje besede in jih pregnete, se z njimi spoji. V pesem. Ki nima pravih rim, ne imena, le majhno majhno sporočilo. Brest je sredi popoldneva posut z Barbarami, ki sedijo v lokalih in klepetajo z ljubljenimi. Med požirki piva in kave in vina in v izpuhih cigaretnega dima se naenkrat samo za hip zavejo, da nosijo odvzeto ime, da so tako brezimne kot Pierre, ki ga držijo za roke. In potem klepetajo dalje in samo jaz 307 Nazaj na kazalo ana Porenta občutim vso to brezimnost kletke 21. stoletja. Vanjo sem zaklenjena s tisočerimi pesmimi, ki niso zrasle v meni in so od daleč in določajo vsak dan mojega obstoja. Jacques, govorim iz tega časa: Barbare so svetloba, so tunel iz vojne. Včasih se inkarniraš in te srečam. V Bosni, na Neretvanskih vedrinah. Tam Admiral nima kape na glavi, iz njegove kletke uhajajo ljubezenske ptice. K neki drugi Barbari, ki se zdaj tušira. Njegove ptice posedejo na ruševine in glej, pod njimi zraste praprot, leska, senca. Včasih se razpre oblak in takrat pokimaš v ozdravljene prostore. Brest je lepo mesto in orožarna je muzej. Brezimna in Pierre vstaneta izza mize in odideta v večer. Zajčki pod oddaljenim balkonom moje Barbare mulijo travo minulega časa in nanje lega večerni mir. 308 Nazaj na kazalo Predstavitev avtorjev Marina Adamović Rojena 1962 v Nišu. Po opustitvi študija francoščine na Fi- lozofski fakulteti v Beogradu je študirala pravo v rojstnem kraju. Njene pesmi so zbrane v petih tiskanih zbirkah: Cur- riculum vitae, Psihodelija minijature, To što vi nazivate ludi- lom, The rest of … in Smrt prijatelja. Izdala je tudi štiri elek-tronske knjige, za Besmisao smisla je prejela prvo nagrado IA Nove poetike iz Beograda (2014). Sodeluje tudi v skupinskih zbirkah in na različnih spletnih straneh. Je članica Udruženja pesnika Srbije in Saveza književnika u otadžbini i rasejanju. Duško Babić Rojen 1960 v Zadru. Pesmi objavlja v skupinskih zbirkah in zbornikih, predstavljen je v Antologiji balkanskog sublimiz- ma, ki je izšla v Belgiji 2013, deset njegovih izbranih pesmi je prevedenih v francoščino. Pesniški prvenec Prva četvrti- na srca je izšel 2012. Druga zbirka Akvarij za svet (2015) je dobila več nagrad in priznanje za najboljšo knjigo poezije 2015. Sandra Bakaj Je bosanskohercegovska pesnica, rojena v Prijedorju. Je avto- rica več pesniških zbirk. Živi in ustvarja v Avstraliji. Jakob Barbo, sonofearth Dani Bedrač »Vedno se bo našel kak vesoljski polž na lopati bolečine.« Brezno Jan Brinovec, Anubis Patricija Dodič, Patra 310 Nazaj na kazalo Jure Drljepan, Jur Rojen 1953 v Komletincih (Hrvaška). V Sloveniji živi od 1972. Po poklicu je pravnik. Stanuje v Domžalah. Piše v hrvaškem in slovenskem jeziku. Objavljal je v različnih ča- snikih in literarnih revijah, kot so Mentor, Fontana, Primor- ska srečanja, Odsevanja, Vpogled, Locutio, Paralele idr. Je udeleženec številnih literarnih srečanj in večerov ter drugih kulturnih prireditev. Izdal je dvojezično (hrvaško-slovensko) pesniško zbirko Uklesan u slova / V črke vklesan (Emonica, 1998), zbirko Sizif u mreži (KNS Sarajevo, 2010) v hrvaškem jeziku in zbirko Neslišne barve besed v slovenskem jeziku (Mariborska literarna družba, 2013). Slavica Gazibara, saraivor Dare Gozdnikar Že v mladosti je pisal poezijo, kasneje so ga bolj prevzeli bobni. S fotografom Borisom Voglarjem je 2015 sodeloval s skupno razstavo pesmi in fotografij z naslovom Ali – Ali na festivalu Dnevi poezije in vina 2015 na Ptuju. Objavlja tudi na spletnem portalu Poiesis in fanzinu KunstHaus. V priho- dnje se nadeja izdaje prve pesniške zbirke. Anja Grmovšek, Anja G. Rojena 1993. Je študentka magistrskega študija slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije na FF Ljublja- na. Njene pesmi so objavljene v revijah Novi zvon, Spirala, Besedoholik in Sejalec, v zborniku Pesem si 15 in na spletnih straneh Koridor, Poiesis, Trubarjeva hiša literature in LUD Literatura. Marca 2016 je za pesem Kalifornija prejela prvo nagrado na pesniškem natečaju revije Panika za najboljšo pesem v slovenščini in se aprila 2016 s pesmijo Mokre sa- nje uvrstila v finale Pesniškega turnirja Založbe Pivec. Poleg poezije piše tudi literarne in filmske kritike, recenzije ter po- ročila z raznih dogodkov. Kadar ne piše, razmišlja, o čem bi lahko pisala. Kadar piše, ne razmišlja. 311 Nazaj na kazalo Vida Herga, Vida Rojena 1956 v Sanskem Mostu (BiH). Po gimnaziji se je pre- selila v Zagreb, od leta 2000 pa živi in ustvarja v Sloveniji. Od leta 2007 objavlja na Pesem si, v Paralelah (Sosed tvojega brega) ter pri Kuturi snova iz Zagreba. Izdala in tudi opremila je tri pesniške zbirke: Tihi odjeci / Tihi odmevi (2003) v pre- vodu Blanke Erhartič, Nad obzorjem srca (2005) v prevodu Jože Klančnik in Porađa zemlja (2014). Matjaž Hladnik »Sem letnik 1971 in živim v Solkanu. Že 25 let se ukvarjam s sestavljanjem križank za različne revije po celotni Sloveniji. Pri pisanju pesmi se držim rime, ki ne sme biti enostavna, mora povedati nekaj več in na koncu pesmi presenetiti. Všeč so mi besedne igre in brskanje po besednem zakladu v iskanju besed, ki v čim manjšem številu povedo čim več. Zanima me tudi žanr grozljivke v pesmih, ki sem jih napisal kar nekaj.« Nuša Ilovar Jasna Janež, rožmarin »Brucka na slovenistiki in primerjalni književnosti, vržena v ljubljanski vrvež, skozi katerega največkrat pešačim, včasih se med ljudmi prebijam tudi z rolerji, za več kisika v mož- ganih kdaj pa kdaj skočim na Golovec, za vikend pa vedno domov.« Matjaž Jarc, Maatjazh Rojen 1954 v Ljubljani, vse življenje ustvarja literaturo in glasbo. Na spletišču www.pesem.si je v prvi polovici leta 2016 ustvaril zbirko pesmi z naslovom Maat. Aleš Jelenko Rojen 1986 v Celju. Prihaja iz Loč. Izdal je pesniški zbirki Od poezije do sanj in Ko duša vidi ter strokovno knjigo Spopad z 312 Nazaj na kazalo moralo. Objavlja v Apokalipsi, Mentorju, Idiotu, Rukopisih. Je finalist Festivala Urška in Pesniškega turnirja, prejemnik bronaste čipke ter zmagovalec v Novem Sadu. Je idejni vodja festivala Spirala v Konjicah in urednik revije. Andrejka Jereb, Andrejka »Rojena Idrijčanka, stopam v pozna leta. Druščini pesnikov na Pesem si pripadam že osmo leto. Za seboj imam tri pe- sniške zbirke. Še vedno me razveseljuje literarno ustvarjanje, udeležujem se literarnih delavnic, rada nastopam in delam z mladimi, navdušuje me pohajkovanje po hribih. Vesela sem, da so primorske knjižnice že drugič uvrstile mojo knjigo med priporočeno čtivo v projekt Primorci beremo. Moj moto: Spo- štuj sebe in druge. Naj te ne bo sram ostati ranljiva. Sleherni dan imej za darilo.« Simon Jugovic Fink (simon) 1977, Trzin. Branka Kamenšek, branka »Pišem, torej sem. Pesnik v listih beležnice hrani solze in še- pet srečnih besed, ki tvorijo pesem njegovega življenja. Pre- beri me in našel me boš tako v globini kot na površju stiha.« Aleksandra Kocmut - Kerstin Čeprav med njenimi 20 izdanimi knjigami prevladujejo pro- zna dela, pravi, da je po duši bila in bo vedno ostala pesnica. »Pisanje poezije ni poklic, ni obrt, ni delo – to so že sekundar- ni učinki. Pisanje poezije je najprej stanje duha; pišemo lahko tudi v mislih, brez črk, brez glasu in brez agende. Pomeni videti svet drugače od večine. Pomeni večno iskati. Se učiti. Zoreti. Povezovati nesmisle sveta v smisle. Prisluhniti veso- lju. Včasih – ali pogosto – biti zelo sam. Toda koliko si sploh sam, če je v tebi pesem?« 313 Nazaj na kazalo Tjaša Ivana Kocmut »Hodim v 5. razred. Pesmi pišem že od malih nog, rada pa jih tudi poslušam, ko jih bere ali recitira mama. Pišem tudi zgodbice. Že peto leto obiskujem pouk sintetizatorja in sem si nekaj skladbic izmislila tudi sama. Rada poslušam Green Day, Adele in Shakiro ter gledam pustolovske filme.« Majda Kočar, Ob potoku »Verjamem, da pesem naredi lepši in boljši svet.« Zdravko Kokanović, Koki Rojen 1959 v G. Crnjelovu (BiH). Leta 1979 se je preselil v Maribor, kjer je tudi diplomiral kot likovni pedagog na Peda- goški fakulteti (1993). Poleg pisanja se ukvarja s kiparstvom, slikarstvom in fotografijo. Izdal je šestnajst zbirk pesmi in razmišljanj, ki jih tudi sam oblikuje. Zbirke so izšle v srb- skem in slovenskem jeziku ter esperantu. Objavlja v revijah Paralele, Lokutio, Lirikon, Pesem si, Beskrajni plavi krug idr. Je član različnih društev, bil je finalist Fabule za kratko zgodbo 2009 in 2010 ter zmagovalec občinstva na Pesniškem turnirju v Mariboru 2012. Jana Kolarič, janakolaric Pesnica in pisateljica. Poleg dramskih del je napisala zbirko kratkih zgodb ( Lutke iz Ljubimora), tri romane za odrasle ( Izpred kongresa, Draga Alina, draga Brina, Zima z ognjenim šalom) in nekaj knjig za otroke: Ugibanke male, oblečene v šale, Dobro jutro, lutke, Muc Pep reši hišo, Brodolom v otro- ški sobi, TransVERZala skozi leto. Breda Konjar, Koni 314 Nazaj na kazalo Žiga Kosec »Sem podiplomski študent primerjalne književnosti in lite- rarne teorije. Rad pijem kavo, berem poezijo, poleg tega pa hranim in rešujem brezdomne mačke.« Ivanka Kostantino, Lea 199 Kristian Koželj Pišem. Igram. Diham. Matej Krajnc Rojen 1975, univerzitetni literarni komparativist, član Dru- štva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev. Ukvarja se s prevajanjem opusov pesnikov-glas- benikov in starejših tekstov epskega značaja iz angleščine in francoščine (mdr. Alexander Pope: Ukradeni koder, Co- leridge, Byron idr.). Njegova avtorska bibliografija obsega več kot petdeset samostojnih knjižnih naslovov poezije in proze, prevajalska pa preko trideset samostojnih prevajalskih in soprevajalskih knjižnih naslovov. Moto: »Pišem, torej tudi igram!« Samo Kreutz, Albin »V sredini aprila je minilo celih pet let, kar sem postal član družine Pesem si. Brez pretiravanja lahko rečem, da mi je to obdobje v literarnem smislu prineslo zares veliko. Ne samo navdiha, pesmi in haikujev, temveč tudi objave v nekaterih literarnih revijah (Mentor, Zvon, Apokalipsa, Sodobnost, Po- etikon ...) ter na radiu (Radio Slovenija). Najbolj pa sem vesel tega, da so se mi tačas pridružile že štiri knjige; pesniški zbir- ki Kot molčanje globoko in Beseda kakor svet, zbirka haiku- jev Mežik zelene ter zbirka kratkih zgodb Za pest zemlje.« 315 Nazaj na kazalo Matej Krevs 1977, Trzin. Murka Kristan, murka »O meni ni povedati kaj veliko: nimam zbirke, ne objavljam pogosto, ne predstavljam se na literarnih dogodkih ... pišem tako, kot mi pesem priplava naproti, kot mi jo dogodki v ži- vljenju, mojem ali koga drugega, potresejo na pot. Oči imam še kar, da vidim in opazim tudi tisto, kar mi ne skoči direk- tno v obraz, a se me dotakne, me vzburka in preplavi. In naj ostane tako!« Irena Kus, Black hope »Rojena sem v Celju, kjer tudi ustvarjam, pišem. Objavljam v Vsesledju in v našem zborniku Pesem si. Moj moto pri pi- sanju je: Napiši, kar nosiš v sebi, in lahek bo korak. Pesem si je idealen portal za pisanje pesmi in ustvarjanje.« Tadeja Logar, Tadeja L. Rojena 1994, študentka magistrskega študija slovenistike in anglistike, prihaja iz Podgraj pri Ilirski Bistrici. Trenutno živi in študira v Ljubljani. Kot študentka jezikov si gradi življenje na besedah. Piše poezijo, z njo govori, živi in se uči živeti. Ljubi podpičja, kavo in vse letne čase, še najbolj zimo. Tomaž Mahkovic »Poezija je pot, po kateri hodim večnosti naproti.« Željko Majstorović, Mikailo m. z. Rojen 1954, živi in ustvarja v Sremski Kamenici. »Pesmi ob- javljam na portalih in družbenih omrežjih. Nimam objavljene knjige, zagotovo je tudi ne bom imel.« Mark Mandy, Yoda 1984. 316 Nazaj na kazalo Željko Medić Žac Rojen 1970 v Zadru. Študiral je književnost v Zadru in Beo- gradu, kjer tudi živi in dela. Objavil je štiri zbirke pesmi: Po- buna simbola, U dane divnih čuda, Pronalaženje belutka in Na tihoj ravni svakodnevnice. V pripravi je njegova peta pe- sniška zbirka. Od 2013 je član Društva književnikov Srbije. Alenka Mihorič, modricvet Rojena v Mariboru, stanuje v okolici Domžal. Je članica več literarnih in naravoslovnih društev. Izdala je dve samostoj- ni pesniški zbirki, njene pesmi so objavljene tudi v okoli 15 zbornikih in nekaj revijah. Piše tudi dokumentarne članke. V prostem času se ukvarja še z botaniko in fotografijo. Nena Miljanović, nenamiljanovic Rojena 1952 v Šabcu. Je psihologinja, živi v Loznici. Piše ljubezensko in erotično liriko, pesmi v prozi, tudi v narečju, zanimajo jo etnološke teme. Ukvarja se prevajanjem in pre- pesnjevanjem iz slovenščine in makedonščine v srbščino. Iz- dala je dve samostojni pesniški zbirki, sodeluje v številnih skupinskih zbornikih. Je članica SKOR-a in Udruženja pesni- ka Srbije SCG. Bernarda Mrak Kosel, Lovrenka Rojena 1949 v Radovljici. »Na portalu Pesem si sodelujem od leta 2010. V prostem času rada berem pesmi na portalu in še posebej komentarje. Veseli me tudi, če kdo napiše ko- mentar na mojo pesem, saj tako dobim takojšen odziv prvih bralcev.« Jagoda Nikačević, jagodanikacevic Rojena 1951 v Šibeniku na Hrvaškem, živi v Beogradu. Po- leg poezije piše tudi kratke zgodbe. 2014 je izdala pesniški prvenec Poznajemo li se, Malinovski, 2013 pa je objavila ha- ikuje s skupino avtorjev Bit ću haijin, ki jo izdal Poet, Beo-317 Nazaj na kazalo grad. Prejela je 1. nagrado za najlepšo ljubezensko pesem na KK Rujno iz Užic. Objavlja tudi na drugih pesniških portalih, v zbornikih in časopisih. Franci Novak Milan Novak Rojen 1965 v Mariboru. V svoje življenje vpleta razposaje- nost plesnih improvizacij, neoprijemljivost poezije in sanja- vost risb. Sodeluje na mnogih mednarodnih festivalih, prireja literarne dogodke z elementi poezije, plesa/giba, glasbe in vi- dea. Je soorganizator pesniških srečanj v Varaždinu/Hrvaška, IMPULS – poezija u kafiću. Piše prozo in pesmi. Barbara Oroszy, Lorellia Irena P. Beguš, Pi Rojena 1960 na Koroškem, živi v Ljubljani. Doslej so njena dela objavljena na spletnih straneh Pesem si, Poezija, Očara- vanje, Neko je nekome pisao pesme, Literarni val, v revijah Utrip in Človek in pol, zbornikih Pesem si 2014 in 2015, v 14. zborniku Literarnega društva Šentjur in 6. literarnem zborni- ku KD literatov Mežiške doline. Izdala je pesniško zbirko Od tu in tam padlo v dlan (2015). Martina Pavlin, Essentia »Ostajam sredi dlani. Vpeta v besede in pesem, ki ti prihaja naproti.« Tiana Pavlin »Stara sem 7 let, rada pojem in plešem. Obožujem anglešči- no.« 318 Nazaj na kazalo Matjaž Pihler, Y Anja Pirnat, Gospodična Srečko Plahutnik Lidija Polak, Li Polde Petra Privšek, Petja Marko Skok - Mezopotamsky Rojen 1971. Je igralec, garderober in inspicient v Šentjakob- skem gledališču Ljubljana. Njegova poezija in prevodi so ob- javljeni v raznih medijih tako doma kot v tujini. Mirko Popović, mirkopopovic Rojen 1944 v Metkoviću, otroštvo preživljal v Slivnu na Hr- vaškem, živi v Sarajevu. Že v osnovni šoli je začutil bližino in lepoto poetičnega izražanja. Poezijo in prozo je objavljal v revijah in časopisih na Hrvaškem in v BiH. 1999 je izšla zbir- ka proze Tamno sunce, 2001 pesniška zbirka Berba rose, obe v Sarajevu. Je dobitnik nagrade Hrvatskog slova Dubravko Horvatić za književnost 2010 v Zagrebu. Ljubica Ribić Rojena 1959 v Varaždinu, kjer tudi živi in dela. Odkar pomni, se izraža skozi poezijo, slikarstvo, glasbo. Je večna iskalka, ki najde radost v slapovih čustev, zabeleži jih v trenutkih in- spiracije. Izšli sta njeni zbirki Licenca ludosti (2012) in Soba zamagljenih prozora (2014). Njene pesmi so v skupinskih zbirkah, izdanih na Hrvaškem, v BiH, Srbiji, Črni gori in Slo- veniji, po vsej regiji se udeležuje tudi pesniških druženj. Petra Skušek, Beatrice Reiniger 319 Nazaj na kazalo Jelena Stojković Mirić Rojena 1972 v Loznici (Draginac). Poučuje likovno kulturo, ukvarja se s pisanjem proze in poezije ter slikanjem, živi v Beogradu. 2014 je izšla njena zbirka pesmi Eliza ima srce čo- veče ili srebrnasto paperje, za pesem Uvek sve može nežnije je prejela prvo nagrado časopisa Avlija (Rožarje, 2011). »Pi- šem po prtičkih, na papirčke, v rokovnike, v notes na mobil- nem telefonu, za računalnikom – kjer sem v trenutku navdiha (večinoma ponoči). Še vedno pišem s srcem in verjamem, da se to ne bo spremenilo.« Vesna Šare Dimitrij Škrk, dimitrij »S svojim pesnikovanjem sem, zgolj iz radovednosti, začel konec leta 2013 na portalu Pesem si, ki sem mu še vedno zvest. Tu sem spoznal tudi haiku poezijo, ki me je posebej pritegnila. Z njo sodelujem na mednarodnih natečajih ter jo objavljam v haiku periodiki. Nagrajen, pohvaljen, objavljen sem bil v Sloveniji, na Hrvaškem, v BiH, Romuniji, Bolgariji, Nemčiji, Franciji, Italiji, ZDA, Kanadi in na Japonskem. Uvr- ščen sem tudi na listo The European Top 100 haiku authors, tako za leto 2014 kot 2015.« Gašper Trček, prašeg »Sem, še vedno.« Jože Valenčič, valjo Rojen v Mali Pristavi pri Pivki. Sedaj živi v Kranju. S pe- sništvom se ukvarja že vse od mladosti, zadnji čas vse bolj poredko. Najraje ima klasične oblike, le občasno se poizkuša tudi v prostem verzu. 320 Nazaj na kazalo Milena Vučković Rojena 1966 v Boljevcu. V Beogradu je študirala ekonomijo. Je pesnica in pisateljica. Njene pesmi so objavljene v zbor- nikih Balkanska ljubavna lirika, Poetski odblesci ter v elek-tronskih zbornikih Društvo Živih Pesnika in Nekazano. Živi in dela v Paraćinu. Sašo Zorc Florjanski Rojen 1951 v Ljubljani, objave na Pesem si, finalist Mentor- jevega feferona, 3. mesto na natečaju DPM Beltinci. »Prav- zaprav lahko rečem, da ustvarjam v prozni in pesniški obliki že od osnovne šole, odvisno od navdiha in predanosti čudo- vitim lepotam slovenskega jezika. Predvsem sem naklonjen tistim notranjim vzgibom, ki jih burita lepota narave in draga soproga, ki mi je naklonila lep preliv valovanja po kaskadah in meandrih življenja ter mi podarila čudovita otroka, imava pa tudi štiri vnuke. Zatorej živim in strastno obiram te krasne sadove.« Helena Zemljič, Helena (Mala Senca) • Pravljice. • Vsi vedo, kaj bodo, ko bodo veliki. Ona skače po travni- kih. • Povedo, da bi lahko pisala. • Knjižnice. Vedno več knjižnic in debelih bukev. • Prve »kracarije poezije«. • Naključje. Brskanje. Pesem.si. Še brskanja. MalaSenca. • Prva resnična ljubezen. Filo-zofija. Jezik. Književnost. Maribor. • Najde svoje ime. • Helena se zaplete v jezik. 321 Nazaj na kazalo Mišel Žafran, Mišel Rojen 1992 v Celju. Živi Bukovju (občina Šentjur). Pesniška zbirka Moj svet (Mladinski center Celje). »Prvič so se pesmi pojavile, ko je moje srce želelo srečo deliti z nekom ... Zara- di sveta, v katerem živim, pa me je razmišljanje privedlo do tega, da sem začel pisati o krivični družbi. Prihajajo in izgi- njajo. Včasih me zmedejo, ker so v meni, a nočejo na papir. Se mi skrijejo in mi begajo po glavi in potem kar eksplodira- jo. To počnem tudi zaradi invalidnosti.« Evelina Žefran, Evelina Milan Žniderič, Jošt Š. »Veliko berem, veliko napišem, malo objavim. Pišem večino- ma poezijo. Leta 2015 pa sem bil s proznim besedilom izbran med finaliste državnega srečanja V zavetju besede. V zadnjih treh letih sem bil tudi finalist Pesniškega turnirja. V letu 2015 je izšla moja prva pesniška zbirka Ti.« Igor Žuravlev Rojen 1970, živi v Krškem. »Pišem, ker me to veseli.« Barbara Žvirc »Besede in kava. To me najbolje opiše. Pa nisem Ivan. Bar- bara sem. Nekaj čez trideset mlada Korošica. Zasvojenka z vsem literarnim. In od vseh dobrih in lepih stvari. Sem pro- stovoljka. Risa. Radmanca. Vodja projekta Pesniška olimpija- da. Iz mojih pip teče poezija. Že od zgodnjih osnovnošolskih let me spremlja ljubezen do slovenskega jezika, do magije, ki jo pričara s kopičenjem besed v pesmi in zgodbe. Zaradi tega lahko potujem. Vsakič v kak nov svet. Z besedami sem srečna. Sreča pa je topla odeja, kot je že davno tega rekel Charlie Brown.« 322 Nazaj na kazalo Kdo skrbi za Pesem si? Lidija Brezavšček, Kočijaž Urednica na portalu od 2009, pedagoška delavka, po duši te- kačica, kar je isto kot pesem. Besedo imam rada, odkar vem zase. Izšla je ena moja pesniška zbirka: Nič ali skrivnost pe- smi (založba Maks Viktor, 2012), objavljam v periodičnem tisku in zbornikih, sem dvakratna finalistka Pesniškega tur- nirja Založbe Pivec in finalistka Spletne verzijade. Za tretjo knjigo Slave vojvodine Kranjske sem v rimane verze prenesla prevod Lambergerjeve pesnitve. Vse, kar se v življenju zgodi, je pesem. Taka ali drugačna. Včasih sonet, včasih raztrganka. Še letos bom že tretjič babica, kar je seveda tudi posebna pe- sem. Moj moto je večni optimizem, negativni odvodi najdejo rešitev v pesmih, altruizem pa je nekaj, za kar verjamem, da bi rešilo svet. Gregor Grešak Soustanovitelj, skrbnik in vodja razvoja portala Pesem si. Zmagovalec občinstva na Pesniškem turnirju v Maribo- ru 2014. Življenje, ta skrajna oblika umetnosti, me obli- kuje iz dneva v dan. Razpet med slovansko strastjo in umirjeno strogostjo zena, ki sem ga sprejel kot vodilo v ži- vljenju, skušam dihati trenutke minljivosti s polnimi pljuči. Franci Novak V uredništvu Pesem si sem bolj »libero«, prosti igralec. Na pomoč vstopim takrat, ko me pokličejo; trenutno pa sem za- dolžen za oblikovanje zbornika. Sem avtor dveh knjig, pesni- ške zbirke Otroštvo neba (leta 2011 nominirane za Veronikino nagrado) in zbirke kratkih zgodb Podnebne spremembe. Na mariborskih Pesniških turnirjih sem prejel dve prvi nagradi, leta 2010 za pesem Januarski dnevi, leta 2012 pa na Evrop- skem pesniškem turnirju za pesem Ljudje kot rastline. 323 Nazaj na kazalo Silvana Orel Kos Urednica na portalu od leta 2013, germanistka, prevodoslov- ka, prevajalka. Pesmi sem začela objavljati pred nekaj leti prav na portalu Pesem si, bližam se tudi izidu svoje pesniške zbirke. Leta 2014 sem se udeležila Pesniškega turnirja Založ- be Pivec in se uvrstila med finaliste. Tea Plesničar, Serigala Misleč o umetnosti – C'est la vie. Ana Porenta Sem ustanoviteljica Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti, ki poganja naš Pesem si, na katerem sem od njegovega nastan- ka 2007 tudi glavna urednica. Mojima pesniškima zbirkama Sem se in Kitke se bodo letos pridružile še Deklice. Trikrat sem bila finalistka mariborskega Pesniškega turnirja, 2006 pa tudi zmagovalka občinstva. Poleg poučevanja v šoli in dela na portalu sem mentorica literarnih delavnic za vse generacije (JSKD Ribnica in Vrhnika, KUD Primož Trubar Velike La- šče), sodelujem v projektu Pesnice o pesnicah in sem sousta- noviteljica ter mentorica Ustvarjalnih pesniških odklopov, ki so v bistvu pesniške počitnice v naravi z domiselnimi izzivi in druženjem. Žiga Stopinšek, Sigi Soskrbnik portala od posodobitve 2011 dalje, računalničar, študent, pesnik. Izdal zbirko Skozi kosmate oči. Še vedno iščem kompromis med naravoslovljem in poezijo. 324 Nazaj na kazalo Za podporo se zahvaljujemo: Občini Ribnica Občini Sodražica Občini Velike Lašče V megli se rosijo breze. / tudi tam, kjer so skrite ulice. / Podrsaj molčeče / da te nikoli ne bom mogla ljubiti bolj kot ljubim / dni, ki v bežanju se bojim jih šteti. / in raznobarvne balone mnogih vesolij, ki so, če so padli / kot slika / strogo po pravilih tradicije / stavkov ki so tam / v glavi / ma kakor droben zbodljaj. / idilična slika se cefra / med oči mu puško pne / vrane jezike molijo / otrplo seme / poceni gorivo / mušica, slon, drevo, lišaj, riba, / in potok barve mlečne kave, / padec z oblaka / v čas. / Izposojene besede / kakor kamnite preproge / Govorimo lahko le še v oklepajih / popisan list / ob ivju ob reki / Neustavljiva gravitacija. / iz listov puškina in lorce / ki sili skozi ožine, / ker je pretesno samo / Potihneš. / Med pljuski molka drhtim / potem dolgo lebdiva v pajčevini / Na svetišču / Brez dvojnega pomena. / vsa mroča od orgazma do orgazma. / O veliki učitelj / je ves zemljen in razoran. / vode dih rusalk žgečka. / zgolj oko / sonce v zenitu / drhti in ga gleda, ki mu je vseeno, / Brbota. / jaz, razen tebe, nič ne bom zaznal. / na primer: "duša", "kajža", "domovina" ... / Danes ne molim k tebi, / Ne goriš / Jaz te zanikam / Pobegli konji se vračajo z ognjem / srce na tipalkah / je bilo na smrt dolgočasno!!! / Noč, nagnjena samo še pošev. / Kot fetalni spomin, nežno pritisnjen k tlom. / poljubi me / kot PESEM toplega zajetja/ jezik brez barve / SI zemlja, ki sledi po tebi puščam, / in radost naj izniči bolečino. / Dišiš kot jutranja rosa, / Zaplešem ob napetosti strun, / V viharnem kolesju / skelijo podplati upanja / lahko se dotaknem minulega / želi se k tebi stisniti, objeti /smeh bičev. tisto kamenje, pod / polt s srditostjo upora zdrsne skozenj / Ko objamem vso belino, / obstala sva le midva upognjena kakor žleb / Ter bujno razraščene pokrajine. / Ko bom v naročju tvojem mirno spal, / ki zarisuje vso igro obstoja / in sejal ostre steklene kalčke. / ne nehaj, še vztrajaj, / kot pljusk rojstva / Vsaka zgodba se nekje začne. www.pesem.si