List 29.
Dr. Lovretu Tomanu.
Ponavljan glas tistih tisuc in tisuc domoljubov, ki smo mu izročili
zaupnice svoje.
Stoletja so nam pretekle, kar smo zapuščeni, zaničevani in od dne do dne o narodnih zadevah huje demorali-zirani v tmini neznanstva tavali; al letošnje leto zapišemo z zlatimi črkami v zgodovino svojo: predramili smo se iz globokega spanja po veličastni besedi našega vitežkega cesarja Franca Jožefa I.
Hrabri Leonida! ki si se kot čvrst sin slovenske Šparte samotež bojeval 23. junija za pravico domačo, prejmi zahvalo slovenske zemlje, ki Te v srcu svojem nosi; olajša naj Ti grenkost — zavžito po nevedstvu in hinavstvu — naše zaupanje in ljubezen do Tebe; stoj še naprej kot skala v viharnem morju, kot hrast v nevihti: venec gotove zmage, ki Ti ga udane slovenske srca vijejo, Ti ne bo izostal! Naj Ti bodo, kakor tudi Tvojemu in našemu prijatlu, iskrenemu zagovorniku naših pravic Antonu Čeme-tu, na pomoč n zlajšanje misli in želje naše, ktere dobro poznaš in v imenu nas zanemarjenih krepko in pravično zastopaš! Kar zastopaš, je volja Cesarjeva, je pravo slovenskega naroda. Naš narod je ravnopravni brat drugim narodom avstrijanskim. Druzega ne zahtevamo, druzega ne terjaš ne Ti, ne terja soborivec tvoj Cerne.
Zato, naj strele udarjajo, potresi žugajo, topovi grme, sovražne trombe se glasijo: nič druzega Ti ne ostane kakor bandero Hofer-evo visoko držati v brambo domovine! Lovro! drži ga za vero, cesarstvo in narodnost našo!