Zakaj Ijndske nčilnice ne zadostujejo svoji nalogi. Napisal Ivan TomhiS. (Konec.) So pa zopet starši, ki prav nič ne razumejo o izrejevanji svojih otrok. Taki starši dostikrat svoje otroke razvadijo in omehkužijo , ker svojim ljubčikom vse store, kar Ie zažele, ne brineči se, alijim je to dobro, ali slabo; dostikrat jih pa zopet ostro kaznujejo brez vsega znatnega vzroka. To obedvoje rii prav in škoduje mladinski izreji. Takošni starši nimajo pri odgojevanji svojih otrok nobenih pravil, kterih bi se deržali, arnpak ravnajo se le po svojem smislu, po svojem strastnein nagonu, bodi si prav, ali neprav. Na ta način izpodje marsikteri oče in marsiktera mali niladi kal, kterega je šola v inlado še mehko serce vcimila, in ga uniči, da ne more roditi dobrega sadu. Otroci zaraerjejo vsemu dobremu; nobena dobra beseda se jih več ne prime, in tudi učiteljevi zlati nauki ne najdejo več pota v njih mlado serce; če ga pa tudi najdejo, kaj poinaga, ako pa starši dotna vse lepe nauke uničijo in zamore! Starši so tedaj velikokrat krivi, da ljudske učilnice še vedno ne zadostujejo svoji nalogi. Krivi so pa tudi 2) slabi zgledi odraščenih, s kterimi se otroci že prav zgodaj družijo in znanijo. Večkrat se vpričo otrok obrekuje, klafa in druge nesramne reči počenjajo; mladina vse to vidi in čuje, in berž je zamorjena nravnost v mladih sercih. Otroci včasi pohajkovajo ves božji dan, in starši se še ne zmenijo, ali so bili njih otroci v dobri ali slabi družbi. Malopridno pohajkovanje pa zapelje otroke v slabe, malovredne lovaršije, tudi med odrastle, spridene fantaline, in tu se otroci že zgodaj spridijo in zgube vse veselje do ucenja in dobrih naukov. Gola resnica je, da, ako otrok le slabe zglede vidi, tudi slabo misli; pregrešna poželjivost se mu vkrade v serce, in otrok dela — greh. Kako se bodo otroci pridno in veselo učili, ako jih nihče k temu ne spodbuja, in ako o šolskih napravah od odraščenih nikoli ne slišijo dobre besede? Ua Ijudske učilnice svoji nalogi ne zadostujejo, krivi so 3) sem ter tje tudi učitelji, ako je njih podučevanje pomaukljivo in premalo vterjeno. Pomankljivo in nevterjeno podučevanje se otrok malo prinie, in le prekmali pozabijo , kar so se naučili. ,,Ne za šolo, ampak za življenje se mora učiti", je že staro pa resnično šolsko vodilo, ktero bi si učitelji morali velikobolj, kot dosihmal v serce vtiskati. Največa opovira pa, da ljudske učilnice svoji nalogi še vedno ne vstrezajo, je 4) podučevanje v ptujem jeziku v pervih dveh razredih, s kterim se mali otročiči berž v šolo prišedši že terpinčijo. Kako težko da se malozmožni otroci ptujega jezika vadijo, ko še svojega ma- ternega dobro ne umejo, mora priznati vsak, kdor ima le zdravo pamet. Otroci se na vso nioč davijo s ptujitni besedami in ne razumevši jih, zgube vse veselje do šole in učenja. Koliko veselja pa imajo otroci, kedar berejo vesele domače pesmice in povestice, ter se vadijo v gladkem, domačem govoru in spisovanji, mi ni treba praviti. Dokler se ne bodo tedaj naše domače učilnice prestrojile tako, da se ne bode naša mladina že v pervih letih terpinčila s podučevanjem ptujega jezika, kakor vidimo to (udi pri \emcih, Lahih, Francozih in drugih izobraženih narodih, dotlej ne bodo tudi naše učilnice nikakor zadostovale svoji nalogi. Ne vpregajte tedaj malih še nezroožriih olročičev prezgodaj v ptuji jarm, ampak učite jih raji domačih lahko umevnih reči'; požlahtnujte mlada serca in vadite jih, da bodo Ijubile vero, deržavo indom, in otroci vam bodo radi hodili v šolo, vas bodo spoštovali in Ijubili, ter se vas ne bodo bali, ker bodo vidili, da ste jim domači, ki po očetovski za nje skerbite. Na taki podlagi bomo imeli v nekaj letih ves drugačen narod, ki bo rad pripoznava!, da so Ijudske učilnice naj potrebniši zavodi občnemu družinskerau življenju, in ludi šole bodo potem Iahko izverševale svojo težavno nalogo, ako bodo bolj domače, kakor pa dosihmal. — Vsakdo ve dobro, da se v naših učilnicah še zmiraj dokaj časa potrati s tako imenovanimi potrebnimi vedami, ktere pa najpotrebniše domače nauke izpodrinejo in tako velikokrat otroci zapustivši učilnico od vsega podučevanja v šoli prav malo, ali pa še celd — nič ne odnesejo. V šoli naj bi vedno veljale besede: ,,Malo pa dobro — potrebno pred koristnim. Pred vsem pa je potrebno, da izredimo dobre in pametne deržavljane, prave ne pa mlačne kristijane; koristnih reči, kakor n. pr. ptujega jezika naj se uči tisti, ki ga bode potreboval. Napčno je tedaj, če se otroci preveč terpinčijo s podučevanjem ptujega jezika, da jim lako oterpne vsem drugim najboljšim in potrebnišim naukoni, in na vse zadnje prirastejo iz njih sami uilačneži, ki jim ni mar niti dom, niti vera, ker niso se jih učili prav poznavati v svoji pervi mladosti. Ako vam je tedaj drago, da bi Ijudske učilnice svoji težavni trojni nalogi zadostovale, skerbite, da bodo tudi starši prijatelji šol inučiteljev; skerbite, da ne bote mladini kazali slabih zgledov in pa, da bote bolj serce požlahtnovali in domačo miadino doinače gojili, nego pa le um 8 koristnimi vedami izobraževali.