Philippe Jaccottet POEZIJA 1946-1967 Prevedla Ivan Dobnik in Nadja Dobnik PEGASTA SOVA 1946-1950 Noč je veliko speče naselje, kjer piha veter ... Od daleč je prišel vse do zavetja te postelje. Polnoč je, junija. Spiš, prineslo me je na te neskončne obale, veter trese lesko. Nato ta klic, ki se bliža in oddaljuje, prisegel bi, da gre za odsev, ki beži čez gozd, ali pa sence, ki se vrtinčijo, kot pravijo, v peklu. (Ta klic v poletni noči, koliko bi lahko o njem povedal, in o tvojih očeh ...) Vendar je le ptica z imenom pegasta sova, ki nas kliče v globini predmestnih gozdov. In že je najin vonj vonj trohnenja v ranem jutru, izpod najine kože, tako tople, že silijo kosti, medtem ko zvezde tonejo za ulične vogale. Tukaj si, ptica vetra kroži, ti, milina moja, moja rana, moje dobro. Stari svetlobni stolpi se utapljajo in nežnost razpira svoje poti. Zemlja je zdaj najina dežela. Hodiva med travo in vodami, od perišča, kjer se iskrijo najini poljubi, do tistega prostora, kjer bo zamahnila kosa. »Kje sva?« Izgubljena v srcu miru. Tukaj govori samo še - pod najino kožo, pod skorjo in blatom, s svojo bikovsko močjo – kri, bežeča, ki naju spleta, in naju pretresa kot ti stari zvonovi nad polji. Ker sem tujec v najinem življenju, le s tabo govorim z nenavadnimi besedami, ker boš morda ti moja domovina, moja pomlad, gnezdo v vejah iz slame in dežja, moj vodni čebelnjak, ki drhti na višku dneva, moja porajajoča se Nežnost-v-noči ... (A zdaj je ura, ko se srečna telesa zapredejo v svojo ljubezen s kriki radosti, in dekle joka sredi mrzlega dvorišča. In ti? Ni te v mestu, ne greš proti nočem, zdaj je ura, ko se le s temi površnimi besedami spominjam pravih ustnic ...) O, zreli sadeži, izvir zlatih poti, bršljanovih vrtov, le tebi govorim, ki si odsotna, moja zemlja ... Zdaj vem, da nimam nič, niti tistega lepega zlatà strohnelih listov in še manj tiste dni, ki leté od včeraj k jutri z velikimi zamahi kril k srečni domovini. Bila je z njimi, uvela izgnanka, slabotna lepotica, s svojimi varljivimi skrivnostmi, oblečena v meglice. Nedvomno so jo odpeljali s sabo drugam, po teh deževnih gozdovih. Kot nekoč sem spet na pragu neresnične zime, kjer poje trmasti kalin, edini klic, ki ne zamre, kakor bršljan. A kdo lahko reče, kakšen je njegov pomen? Vidim, da mi zdravje peša, kot tisti kratek ogenj pred prihodom megle, ki ga ledeni veter razplamti, ugasne ... Pozno je že. Kot človek, ki mu bolj ugaja žalost, kot da bi šel živet drugam ali taval naokrog, vztrajno brskam po teh ruševinah, po zabojih, po grušču, pod katerim je zakopano telo, ki sta ga ustvarili najini telesi med stiskanjem na prehodni postelji s kriki radosti. (V tistem času je najino nebo razjasnila temna zvezda in kmalu sem jo razdrobil ...) Ah! spustite že enkrat staro železo, mavec in deske! Ne, kakor pes ovohavam vonj, ki se širi, in praskam tako globoko, da bom končno našel, kar mi gre: da se bom tudi sam spremenil v beli prah in bom le še kup kosti, razjedenih od črvov, ker sem preveč iskal, kar sem izgubil. Bodi miren, zgodilo se bo! Bližaš se, goriš! Kajti beseda, ki bo na koncu pesmi, bo bolj kot prva blizu tvoji smrti, ki se na poti ne ustavi. Ne misli, da si bo šla odpočit v hlad ali si oddahnila, medtem ko pišeš. Celo ko piješ iz ust, ki potešijo najhujšo žejo, nežnih ust z nežnimi kriki, celo ko trdno stiskaš vozel vajinih štirih rok, da bi ostale povsem negibne v pekočem mraku vajinih las, pride, Bog si vedi, po kakšnih poteh, do vaju, od zelo daleč ali že čisto blizu, a bodi miren, prišla bo: od ene do druge besede si starejši. PORTOVENERE Morje je znova temačno. Razumeš, to je zadnja noč. A koga neki kličem? Razen z odmevom ne govorim z nikomer, z nikomer. Tam, kamor zgrmijo skale, je morje črno in odmeva v svojem deževnem zvonu. Netopir se zaganja ob rešetke zraka, njegov let je kot osupel, vsi ti lepi dnevi so zgubljeni, razparala so jih njegova črna krila, veličastnost teh prezvestih vodà me ne gane, ker še vedno ne govorim niti s tabo, niti z ničemer. Naj se potopijo, ti »lepi dnevi«! Grem, še naprej se bom staral, ni pomembno, za tistim, ki odide, bo morje znalo zaloputniti vrata. VEČERNE NOVICE Ob uri, ko svetloba potopi svoj obraz v najin vrat, razglašajo večerne novice, razgaljajo naju. Zrak je prijeten. Mimogrede sva v tem mestu, morda se bova le na kratko usedla ob reki, kjer drhti komaj ozelenelo drevo, po tem, ko na hitro pojeva; bom imel morda celo čas odpotovati pred zimo, te objeti pred odhodom? Če me ljubiš, me zadrži, naj vsaj zajamem sapo, vsaj to pomlad naj naju pustijo, da se v miru sprehodiva v drhtečem spokoju reke, daleč stran, vse do tam, kjer se prižigajo negibne tovarne ... A to ni mogoče. Tujec, ki hodi, se ne sme ozreti, sicer se bo spremenil v kip: lahko gre le naprej. In mesta, ki še stojijo, bodo izginila v plamenih. Kakšna sreča, da sem lani obiskal vsaj Rim, da sva se na hitro ljubila, pred odhodom, se še enkrat pogledala, hitro poljubila, preden so zavpili »Le monde« našemu zadnjemu svetu in »Ce Soir« zadnjemu lepemu večeru, ki naj naju združi... Odšla boš. Tvoje telo je zdaj že manj resnično kakor tok, ki ga izpira, in ta dim na nebu ima več korenin kakor midva. Nesmiselno je, da se siliva. Poglej, kako voda pronica skozi razpoko med najinima sencama. To je konec, ki nama jemlje veselje, da bi se zadnja smejala. NOTRANJOST Že dolgo skušam živeti tukaj, v tej sobi, za katero se pretvarjam, da jo imam rad, miza, brezskrbni predmeti, okno, ki se na koncu vsake noči odpira na drugo zelenje, in srce kosa bije v temnem bršljanu, povsod svetlikanje preganja postarano senco. Tudi jaz sprejmem prepričanje, da je vreme prijetno, da sem doma in da bo dober uspešen. Le ob vznožju postelje je pajek (zaradi vrta), ki ga nisem dovolj poteptal, videti je, da še vedno tke past, ki čaka mojo krhko prikazen ... AGRIGENTE 1. januar Malo više od tega trga z redkimi tarčami iščeva stopnice, s katerih je videti morje ali bi ga bilo videti, če bi bilo jasno. - Odpotovala sva zaradi blage klime, da bi pozabila smrt, zaradi Zlatega runa ... Kljub poti, ki sva jo prepotovala, ostajava na robu in ne potrebujeva teh prenagljenih besed in tudi ne pozabe, ki kmalu potone v pozabo ... – Začenja deževati. Prestopili smo v novo leto. Saj vidiš, da sta najini duši obsojeni na žalovanje: celo na Siciliji se morava sprijazniti s tisoč bodicami dežja na rokah ... do jutrišnjega dne. NINFA V tem vrtu glas vodà ne usahne, je to perica ali nimfe iz spodnjega sveta, moj glas se ne uspe pomešati z glasovi, ki me oplazijo, se mi izmikajo in gredo nezvesti dalje, ostajajo mi le te vrtnice, ki se osipajo v travi, kjer s časom zamre vsak glas. - Nimfe, potočki, podobe, ki ugajajo! Toda kdo išče tu kaj drugega kot čisti glas, skrito deklico? Ničesar si nisem izmislil: tu je pes, ki spi, zbrane ptice, delavci, upognjeni pred nežnimi vrbami, ki gorijo kakor ognji; služabnica jih kliče ob koncu dneva ... Njihova in moja mladost se krha kakor trst, enako hitro, za vse nas se bliža marec ... In nisem sanjal, ko sem po dolgem času spet zaslišal tisti glas priti iz globine vrta, edini, še nežnejši v tem skupnem spevu ... »- O Dominique! Nikoli si nisem mislil, da te bom srečal tukaj, med temu ljudmi ... – Môlči. Nisem več to, kar sem bila ...« Videl sem, kako je milo pozdravila goste in odšla, kot se umaknejo vodé, zapustila je park, medtem ko se sonce izgublja in ura je že skoraj pet, pozimi. PREČENJE Ni Lepota tisto, kar sem našel tukaj, ko sem najel kabino drugega razreda, se izkrcal v Palermu, pozabil na skrbi, pač pa ta izmuzljiva lepota tega sveta. Tisto drugo sem morda uzrl na tvojem obrazu, vendar je bila najina pot verjetno podobna tem vodam, ki zarisujejo svoje velike hieroglife po obalah južno od Neaplja in ki jih poletje kmalu izpije, lahkotne znake, prepisane na zastore pred vrati ... Nisva je deležna midva, ki jo priganjava, ki sva kot pustolovci na mejah dežel, kot skopuhi, ki jih je strah plačati. Prav tako ni dana nenavadnim krajem, pač pa morda čakanju, nevsiljivi tišini, tistemu, ki je pozabljen v slavospevih in katerega ljubezen preprosto raste naskrivaj. TROSENJE SEMEN I Radi bi ohranili čistost, kot bi zlo ne bilo več resnično. Ne bi radi nosili sovraštva, čeprav nevihta oteži semena. Kdor ve, kako lahkotna so semena, si ne bi upal oboževati groma. II Sem nedoločljiva črta dreves, kjer golobi iz zraka udarjajo s perutmi: ti, ki te božajo, kjer se rojevajo lasje ... Vendar pod prsti, razočaranimi nad razdaljo, se blago sonce zlomi kakor slama. III Tukaj je zemlja opustošena. Toda če dežuje en sam dan, v njeni vlažnosti razbereš nemir, iz katerega veš, da bo prišla prenovljena. Smrt za trenutek dobi izraz svežine zvončka ... IV Dan se v meni namesti udobno kakor bik: skoraj bi verjeli, da je močàn ... Ko bi le lahko utrudili bikoborca in malce zavlekli njegovo usmrtitev! V Pozimi si drevo nabira moči. Nato nekega dne zabrenči smeh in mrmranje listov, okrasje naših vrtov. Za tistega, ki nikogar več ne mara, se življenje vedno bolj odmika. VI O, prvi pomladni dnevi, ki se igrajo na šolskem igrišču med dvema urama vetra! VII Neučakan sem in zaskrbljen: kdor pozna rane in kdor pozna zaklade, kaj mu prinese drugo življenje? Pomlad lahko vzkipi v radosti ali zapiha proti smrti. - Glej kósa. Plaho dekle gre zdoma. Zora je v vlažni travi. VIII Z ogromne razdalje vidim ulico z drevesi, s hišami, in svež veter za ta letni čas, ki pogosto spremeni smer. Dvokolesnik gre mimo z belim pohištvom skozi podrast senc. Dnevi hitijo pred menoj, tisto, kar mi ostaja, preštejem v kratkem času. IX Tisoče insektov dežja je delalo vso noč; drevesa so vzcvetela od kapelj, naliv je slišati kot daljni bič. Vendar je nebo ostalo jasno; po vrtovih odzvanjanje orodja naznanja jutranjico. X Ta zrak, ki ga ni videti, nosi daljno ptico in breztežna semena, iz katerih bo jutri vzklila gozdna jasa. O tok življenja, vztrajno zagledan navzdol! XI (Seine, 14. marec 1947) Razbrazdana reka postaja motna. Voda narašča in umiva tlakovane bregove. Kajti veter se je kot temačna in visoka barka spustil z oceana, obložen s tovorom rumenih semen. V zraku plava vonj po vodi, daljni in postani ... Zatrepetaš že ob tem, da presenetiš veke, ki se razprejo. (Hodili smo ob kanalu, ki se je lesketal, kanal tovarne, vrgel si cvet ob izviru, da bi ga spet našel v mestu ...) Spomini iz otroštva. Nikoli iste reke, niti dnevi: tisti, ki bi zajel vodo v svoje roke ... Nekdo na bregu zakuri ogenj iz vej. XII Vse to zelenje se ne kopiči, ampak drhti in se svetlika, kot je vodni pajčolan vodnjaka videti občutljiv na najmanjši piš vetra; in prav na vrhu drevesa se zdi, kot bi nanj sedel roj brenčečih čebel; lahkotna pokrajina, kjer nas vedno nevidne ptice kličejo, glasovi, izkoreninjeni kakor semena, in ti, s svojimi prameni, ki padajo na svetle oči. XIII En sam trenutek te nedelje je prišel do naju, ko so se polegli vetrovi z najino vročico: in zlatokrilci se pod ulično svetilko prižigajo in nato zamrejo. Videti so kot daljni lampijoni na koncu parka, morda za tvojo zabavo ... Tudi jaz sem verjel vate, in tvoja svetloba me je zanetila in me nato zapustila. Njihova suha lupina poči, ko pade v prah. Drugi poletijo, drugi vzplamtijo, jaz pa sem ostal v senci. XIV Vse mi je dajalo znak: španski bezeg, ki se mu je mudilo živeti, in otroci, ki so izgubljali žoge v parkih. In talne plošče, ki smo jih obračali čisto blizu in razkrivali korenino za korenino, vonj utrujene ženske ... Zrak je iz teh malenkosti tkal drhtečo mrežo. In jaz sem jo razdiral, ker sem bil sam in sem iskal sledi. XV Španski bezeg se je spet odprl (vendar to ni več zagotovilo za nikogar), rdečerepke se svetlikajo, glas služkinje, ko se pogovarja s psi, se omehča. Čebele delajo v hruškah. In vedno ostane, globoko v zraku, to tresenje strojev ... VODE IN GOZDOVI I Svetlost teh gozdov je v marcu nestvarna, vse je še tako sveže, da komaj vztraja. Ptic ni veliko; komajda, zelo daleč, kjer glog razsvetljuje podrast, poje kukavica. Videti je svetlikanje dima, ki odnaša, kar je zgorelo od enega dneva, mrtvo listje služi živim krošnjam in ko slediš nauku najslabših poti, pod robidami, prispeš do gnezda vetrnice, svetle in navadne kot je jutranja zvezda. II Četudi bi vedel, da je splet mojih živcev tako krhek kot pajkova mreža, bi nič manj ne poveličeval teh čudežev zelenja, teh stebrov, čeprav izbranih za sekiro, in konjev drvarjev ... Moje zaupanje bi se moralo nekega dne razširiti na sekiro, na blisk, če je marčevska lepota res le poslušnost kosa in vijolice v jasnem vremenu. III Ob nedeljah se gozdovi napolnijo z otroki, ki stokajo, in postaranimi ženskami; vsak drugi otrok krvavi iz kolena in domov se vrnejo s sivimi robci, star papir pa pustijo ob ribniku ... Kriki se oddaljujejo s svetlobo. Vsa prevzeta si deklica pogladi krilo ob vsakem opozorilu, z utrujenim izrazom. Vsaki milini, milini zraka ali ljubezni, je krutost drugi pol, vsaka lepa nedelja ima svojo ceno, kot imajo praznovanja madeže na mizah, kjer nas dan vznemiri. IV Vsako drugo vznemirjenje je nepomembno, ne bom dolgo hodil po teh gozdovih in besede niso niti manj niti bolj koristne od teh vrbjih mačic na močvirnatem terenu: ni pomembno, da se spremenijo v prah, če se svetlikajo, veliko drugih, ki bodo umrli, bo hodilo po tem gozdu, ni pomembno, da lepota zgnije, saj se zdi, da je v celoti podrejena. NEVEDNEŽ 1952 – 1956 za A.-M. MOLITEV MED NOČJO IN DNEVOM V nedoločni uri, ko fantomi v velikem številu oblegajo okna, združeni v nihanju med dnevom in senco in s svojim mrmranjem pretijo svetlobi, moški moli: ob njem je zleknjena prelepa bojevnica, brez orožja in gola: nedaleč stran počiva dedič njunih bitk, v svoji roki stisnjen Čas drži kot slamico. »Molitev, izrečeno v strahu, je težko uslišati, predvsem brez pomoči od zunaj; molitev sredi poteptanih mest, ob koncu vojne, v navalu mrtvih: naj ta zarja s svojo vztrajno nežnostjo, naj prihod svetlobe na vrhove gora, ko oddalji lahkotno luno, izbriše mojo lastno bajko in s svojim ognjem zakrije moje ime.« NOVI ZAPISKI ZA TROSENJE SEMEN Zdaj se je zemlja razkrila in v sončni svetlobi, ki kroži kot svetilnik, so drevesa enkrat rožnata drugič črna. Nato piše po travi z rahlim črnilom. * Nekega večera je nebo dalj časa ostalo svetlo nad velikimi vrtovi, zelenimi in črnimi, v deževnih barvah prejšnjega večera. Krogle so se prekmalu zasvetile. Takrat se je v gnezdu med vejami oglasilo petje kosa in bilo je tako, kot bi olje svetlobe nežno gorelo v tej krhki črni svetilki, ali pa bi sam glas lune prišel popotnikom napovedat marčevsko noč ... ZAPISKI ZA JUTRANJE SVITANJE Ženske kričijo v prahu. Kajti peti, le kdo bi pel pod tem drobljivim kamenjem? Mesto s svojim hrupom, votlinami in jasnostjo je le eno od imen za ta velika peščena kraljestva, ki trgujejo le še s sencami in svetlobo. Vendar se vedno, na teh vodnih vrtincih, svetlika minljivost ... In to je zdaj stvar, kar bi jo rad izrekel, kot bi mi, kljub videzu, bilo pomembno le, da je izrečena, brez ozira na vso lepoto in vso slavo: kdor hodi v prahu, ima le svoj dih za vse imetje, in vsa njegova moč je negotovi jezik. * Platna, les, vlažno kamenje, dežela, ki jo zasleduje voda, kakor nočna ženska, deževna in topla lepota. * Morski gozd ob zori, gost in prežet z vetrom, vstopim in osupnem v tebi. * Lenobna kot olje, vendar olje se zasveti, zagori, mrmra, praznuje v prepoteni nočni lučki. * Kje boste, ko se bo zganila smrt, luna, lepa kakor sonce, ki hitite proti morskemu gozdu, ptice, ki se dvignete vse hkrati, lepi znanilci jutranje zarje? In ti, kje boš ti, ki ga komaj prebudijo, neprimerljiv s čimer koli na tem svetu, če ne prav s to naraščajočo jasnostjo, kje boš, jutranji svit? Ne le takrat, že zdaj ste le še ta glas, prešibek, le te besede, vedno nedoločne. O, iskreča se ljubezen! Kmalu je le še klic, ki si ga izmenjujejo razdruženi. (Tako vsaka realnost v srcu, kjer je na delu smrt, postane krik, šepet ali solza.) * Škrjanec, zvezda sredi belega dne, preden bo prepozno, preden bom končal s temi svetlimi stvarmi, bi me lahko še enkrat popeljali do praga takšne noči. OB JUTRANJEM SVITU I Noč ni, kakor mislijo, druga plat ognja, zaton dneva in zanikanje svetlobe, ampak zvijača, ki nam odpre oči in razkrije vse nevidno, dokler ni luči. Ko se oddaljijo goreči služabniki vidnega, pod listjem teme nastane domovanje vijolice, zadnje zatočišče tistega, ki se stara brez domovine ... II Kot olje, ki spi v svetilki in se v hipu spremeni v svetlobo in diha pod luno, ki jo je odnesla jata ptic, mrmraš in goriš. (Le kako izpovedati to stvar, ki je preveč čista za glas?) Ogenj si, ki se poraja v mrzlih rekah, škrjanec, ki se dvigne s polja ... Vidim, kako se v tebi odpre in vztraja lepota sveta. III Govorim ti, moj jutranji svit. Vendar, ni vse to morda le prelet besed v zraku? Svetloba je nomadska. Tista, ki smo jo objeli, postane tista, ki je bila objeta, in se izgubi. Naj se jutranja zarja še zadnjič v glasu, ki jo roti, dvigne in žari. SKRIVNOST Krhek je zaklad ptic. Pa vendar, ko bi se le mogel vedno lesketati v svetlobi! Tak vlažen gozd ga morda varuje, zazdelo se mi je, da naju morski veter vodi tja, videla sva ga od zadaj pred seboj kot senco ... Vendar, niti tistemu, ki hodi ob meni, niti temu spevu, ne bom povedal, kar uzreš v ljubezenski noči. Bi ne bilo bolje pustiti, da se po zidovih razraste tihi bršljan strahu, da ne bi odvečna beseda razdružila najina usta in se čudoviti svet ne bi sesul. Tisto, kar spremeni celo smrt v belo črto v jutranjem svitu, ptica pove tistemu, ki jo posluša. POTRPEŽLJIVOST V igralnih kartah, raztresenih pod svetilko kot zaprašeni nasedli metulji, skozi namizni prt in dim vidim tisto, kar bi bilo bolje ne videti, ko pozvanjanje ure v kozarcih naznani novo nespečnost, naraščanje strahu pred strahom v krčenju časa, obrabi telesa, oddaljevanjem branilcev. Stari mož odrine pretekle podobe in, ne brez zadrževanja drhtenja, gleda ledeni dež pritiskati na vrtna vrata. GLAS Kdo tam poje, ko zamrejo vsi glasovi? Kdo poje z gluhim, čistim glasom tàko lepo pesem? Je to zunaj mesta, v Robinsonu, na zasneženem vrtu? Ali čisto blizu, nekdo, ki si ni mislil, da ga kdo posluša? Ne bodimo neučakani, da bi izvedeli, kajti dneva sicer nevidna ptica ne oznanja. Samo tiho bodìmo. Glas se dviguje, in kot marčni veter starim gozdovom prinaša moči, do nas prihaja brez solza, skoraj nasmejan pred smrtjo. Kdo je tam pel, ko je ugasnila svetilka ? Nihče ne ve. Edino srce lahko sliši, ki ne išče ne posesti in ne zmage. ZIMA Za Gilberta Koulla Svojim besedam sem vendar znal dati krila, videl sem jih, kako se svetleče vrtijo po zraku, in me vodijo v razsvetljeni prostor ... Sem torej zaprt v ledenem decembru kakor starec brez glasu, ki za oknom, iz ure v uro bolj mračnim, tava po svojem spominu, in če se smehlja, je to zato, ker gre po svetli ulici, je zato, ker sreča senco z zaprtimi očmi, zdaj in že toliko let mrzlo kot december ... Tisti ženska daleč stran, ki gori pod snegom, kdo ji bo rekel, če umolknem, naj še sveti, naj se ne pogrezne z drugimi plameni v kostnico gozdov? Kdo mi bo v tem mraku odprl pot jutranje rose? A že se, ker jo je dosegel najšibkejši klic, v travi zarisuje ura pred začetkom dneva. NEVEDNEŽ Bolj se staram, bolj verjamem v nevednost, več sem doživel, manj posedujem in manj vladam. Vse, kar imam, je prostor, izmenoma zasnežen ali sijoč, vendar nikoli naseljen. Kje je darovalec, vodnik, čuvaj? V svoji sobi sem in najprej umolknem (tišina vstopi kot služabnik, da napravi malo reda), in čakam, da se druga za drugo umaknejo laži: kaj ostane? kaj ostane umirajočemu in mu preprečuje, da bi umrl? Katera moč ga še pripravi h govorjenju znotraj štirih sten? Bi lahko to vedel, jaz, neveden in nemiren? Vendar ga resnično slišim govoriti, in njegove besede prodirajo z dnevom, čeprav so še nejasne: »Kakor ogenj tudi ljubezen ustvari svoj sij le iz napak in lepote upepeljenega lesa ...« DELO PESNIKA Delo pogléda, ki iz ure v uro bolj slabi, ni toliko sanjariti ali ustvarjati potoke solz, ampak varovati kot pastir in klicati vse, kar bi se moglo izgubiti, če zaspi. * Tako vas, pred zidom, ki ga ožarja poletje (ali pa morda njegov spomin), gledam v spokoju dneva, vas, ki se vse bolj odmikate, bežite, kličem vas, ki se svetlikate v temni travi kot nekoč na vrtu, glasovi ali lesketanje (nihče ne ve), ki povezujete pokojne z njihovim otroštvom ... (Je mrtva, kakor dama pod zeleniko, z ugasnjeno svetilko in raztreseno prtljago? Ali pa se bo vrnila izpod zemlje in jaz bom šel pred njo in govoril: »Kaj ste počeli ves ta čas, ko na ozki ulici ni bilo slišati ne vašega smeha ne vaših korakov? Ste morali oditi brez opozorila? O gospa! Vrnite se zdaj k nam ...«) V senci, ura današnjega dne ostaja skrita, brez besed, ta včerajšnja senca. Tak je svet. Ne vidimo ga zelo dolgo: ravno dovolj, da si zapomnimo, kar se svetlika in bo ugasnilo, da kličemo znova in znova, in trepetamo, da ne bi več videli. Tako se naseli uboštvo, kot človek na kolenih, ki bi ga videl, kako se trudi proti vetru zanetiti svoj šibki ogenj ... POGREBNO BEDENJE Nobenega hrupa ni v sobi mrtvakov: dvigneš svečo in vidiš, kako se oddaljijo. Malo povzdignem glas na pragu sobe in rečem nekaj besed, da jim osvetlim pot. A tistim, ki so molili, celo izpod snega, je ptica jutranjega svita prišla zamenjati njihov glas. CIGANI Za Gérarda in Madelaine Palézieux Pod drevesi je ogenj: slišati je, kako tiho govori narodu, ki je zaspal ob vratih mesta. Če hodimo v tišini, duše kratkega trajanja med mračnimi bivališči, je to iz strahu, da bi ti zamrlo, nenehno mrmranje skrite svetlobe. PISMO Z DNE ŠESTINDVAJSETEGA JUNIJA Naj vam ptice odslej govorijo o našem življenju. Človek bi o njem napletel preveč zgodb in skozi njegove besede bi videli le še sobo popotnika, okno, na katerem hlapi solza zastirajo gozd, izčrpan od dežja ... Noči se. Pod lipami slišite glasove: človeški glas se sveti kot nad zemljo v Antaresu, ki je zdaj rdeča zdaj zelena. * Ne poslušajte hrupa svojih skrbi, ne mislite več na tisto, kar se vam dogaja, pozabite celo na svoje ime. Poslušajte nas govoriti z glasom dneva in pustite preprosto žareti dan. Ko bomo odvezani vsakega strahu, ko bo smrt za nas le še prosojnost, ko bo čista kakor zrak poletnih noči in ko bomo leteli na krilih lahkotnosti skozi vse te prividne zidove, ki jih veter premika, boste slišali le še šumenje reke, ki teče za gozdičem; in videli boste le še svetlikanje oči v nôči ... * Ko bova govorila z glasom slavčka ... NEPRIČAKOVANO Ne storim veliko proti démonu: delam, in ko včasih dvignem oči od dela, vidim luno, preden se zjasni. Kaj ostane svetlikajočega od zime? Ob prvem svitu se odpravim ven, sneg zapolnjuje prostor do najmanjšega kotička, trava se priklanja pred tem nemim pozdravom, tam se razkrije, česar nihče ni več pričakoval. PO STOPINJAH LUNE Ko sem se te noči sklonil skozi okno, sem videl, da je svet postal lahak in da so izginile ovire. Vse, kar naju zadržuje v dnevu, bi me moralo, se zdi, nositi od enega začetka k drugemu znotraj vodnega sveta, proti nečemu zelo šibkemu in zelo svetlemu kakor trava: vstopil sem v travo brez vsakega strahu, zahvalil sem se svežini zemlje, po stopinjah lune rečem ja in odidem ... BESEDE V ZRAKU Za Pierra Leyrisa. Zrak, tako čist, je rekel: »Nekoč sem bil vaš dom, nato bodo drugi potniki prišli na vaše mesto, in vi, ki vam je tako ugajalo to bivanje, kam boste šli? Na zemlji vidim veliko prahu, vendar ste me gledali in zdelo se je, da mi vaše oči niso neznane; a včasih ste peli, je to torej vse? Govorili ste celo polglasno nekomu, ki je bil pogosto ves zaspan, govorili ste mu, da je svetloba zemlje preveč čista, da ne bi imela nekega smisla, ki bi se nekako izmikal smrti, predstavljali ste si, da greste k temu smislu, pa vendar vas ne slišim več: kaj ste storili? Predvsem pa, kaj si bo mislila vaša spremljevalka?« RAZUM Zgoraj z roko izkazujem milost, besede pišem v zraku lahkomiselno, vendar pa je spodaj dno morda doseženo. V živahnem očesu ni mrtvega stopala, razdalje bomo razumeli jutri. RANA, KOT JE VIDETI OD DALEČ Ah! svet je preveč lep za to kri, slabo ovito, ki v človeku vedno čaka na trenutek, da bi ušla! Tistega, ki trpi, njegov pogled peče in pravi ne, ni več zaljubljen v gibanja svetlobe, lepi se na zemljo, ne pozna več svojega imena, njegova usta, ki pravijo ne, se grozljivo pogrezajo v tla. V meni so združene poti prosojnosti, dolgo se bomo spominjali naših skritih pogovorov, zgodi pa se tudi, da je ravnovesje dvomljivo in ko se nagnem, vidim tla, zamazana s krvjo. Preveč zlata, preveč zraka je v tem bleščečem osirju za tistega, ki se nanj skloni oblečen v slab papir. NAJEMNIK Za Francisa Pongea. Stanujeva v lahkotni hiši visoko v zraku, veter in svetloba jo ograjujeta s svojim prepletanjem, včasih je vse tako čisto, da pozabiva leta, letiva po nebu, ki je z vsakimi vrati bolj prostrano. Drevesa so spodaj, trava nižje, svet zelen, zjutraj svetlikajoč se in ko pride noč, ugašajoč, in hribi, ki dihajo v oddaljevanju, so tako drobni, da jim tavajoč pogled uide. Svetloba je zgrajena na prepadu, trepeta, hitro se torej nastaniva v tem drhtečem bivališču, kajti v nekaj dneh bo potemnelo od prahu ali se razletelo in naju nenadoma okrvavilo. Odnesi najemnika v zemljo, ti, služabnica! Zaprte oči ima, našli smo ga na dvorišču, če si mu v naglici dala svojo ljubezen, ga odnesi zdaj v vlažno hišo rastlin. NAJ NAJU KONEC RAZSVETLI Temačni sovražnik, ki se z nama boriš in naju vklepaš, pusti mi, da v malo dnevih, ki mi še ostanejo, posvetim svojo šibkost in mojo moč svetlobi: in naj se na koncu v blisk spremenim. Manj je pohlepa in zgovornosti v najinih besedah, lažje jih zanemariš in vidiš, kako celo v negotovosti svet sije med pijanim jutrom in lahkotnostjo večera. Manj bo videti, da nama solze kalijo pogled, in da najini telesi strah hromi, bolj se bodo pogledi razjasnili in lažje bodo izgubljeni videli vkopana vrata. Naj bo izbrisanje način, da zažarim, revščina naj s sadjem preobloži nam mizo, smrt, bližnja ali nedoločna, kot se ji zahoče, naj bo vir svetlobe, ki nikoli ne usahne. NEENAKOVREDEN BOJ Klici ptic novembra, ognji vrb, taki so znaki, ki me vodijo iz nevarnosti v nevarnost. Celo pod skalami iz zraka so prehodi, tudi med sivko in trtami se vijejo sporočila. Nato svetloba odteče v zemljo, dan ugasne, dobimo druga usta, ki zahtevajo drugačen prostor. Ženski kriki, ognji ljubezni v temačni postelji, tako se začenjava spuščati po nasprotnem pobočju. Oba se bova vlekla po mokrem požiralniku, z smehom in vzdihi, v prepletanju rastlin, utrujena tovariša, ki ju nič več ne more ločiti, ko sta v prepletu svojih las videla pognati jutro. * (Le zavaruj se pred gromom s trstičjem, ko red zvezd na vodni gladini razpade ...) V SNEŽNEM VRTINCU Še vedno jezdijo po ledenih prostranstvih redki jezdeci, ki jih smrt ni mogla utruditi. V snegu prižigajo ognje vse dlje in dlje, z vsakim sunkom vetra gori vsaj eden manj. Neverjetno majhni so, mračni, hiteči, pred neizmernim, belim in počasnim gorjem pred seboj. Res, na svojih podstrešjih ne zbirajo več ne zlata ne sena, tam skrbno skrivajo brezhibno nastrojeno upanje. Hitijo po poteh, ki jih je težek stvor izbrisal, pomanjšali so se morda zato, da bi ga lažje ugnali? Nazadnje pa se vedno z isto pestjo braniš pred sapo odvratne nakaze. ZIMSKO SONCE Nizek prehod sonca v zimskih mesecih se ti v tej uri na lubju hrastov razkrije: gozd zasije, vendar ne žari, ampak razkrije, negiben, brez odvečnega sijaja, brez iskric, kot morda obraz, ki ne govori, če v daljavi uzre hitenje časa ... Vendar zadaj senca na travi leži, ne mrliška niti grozeča ali ranjena, komaj temačna, komaj senca, tako nizka je cena, ki jo plača drevo za rast sadeža, lahkotna muka, ki je prijetna zemlji, duša drevesa, ki nastaja s koraki svetlobe ... Oseba, potrpežljivo in mirno obrnjena k slepečemu prehajanju enega leta v drugo, z vso bolečino za sabo, svojim obžalovanjem, in vendar se trava pripravi, vztraja, zdi se, da prostor razsvetljuje njene stroge zakone in zvezda se vrti, se postopoma dviga in spušča ... Bakla se premika tik nad mizami, zvesta našim skrbem bolj kot sleherni suženj, molčeča, neverjetno neizogibna, in mi drugi, srečni, prepuščeni njeni milosti. PRIZNANJE V TEMI Premikanja in opravila čez dan zakrijejo dan. Naj se torej noč približa in nam odstre obraze. Vrata so bila morda odprta na to stran, v prostranost, v tišini podarjeno našemu bivanju. Govôri zdaj, ljubezen. Govôri, ki nisi govorila že od let nepozornosti ali predrznosti. Privzemi od rahle temačnosti njeno vztrajnost in reci tole, kot sapica v topolih: »Žareča nežnost mi je na tem kraju dana, nič me ne bo od nje ločilo, ne da bi mi roko iztrgalo, nimam drugega vodnika, ki bi me vodil po tej poti, njena svežina in ognji se izmenično svetlikajo na poti ...« A naj ostane skrito, kar nama dela družbo, ljubezen: kar je najtemnejše od noči, je jasnost, neizčrpan je vrelec najinih vztrajnih gibov, najnižje pri tleh je meglen lêt naših življenj. Reci še, le to: »Vosek, izgorevajoč pod drugim voskom, vodi me, prosim, proti temu steklu na obzorju, potiskaj z mano to lahko in ostro pregrado, poglej, kako brez težav prehajava v temačno kraljestvo ...« Nato izkaži gorečo milost sosedi noči. RAZDALJE Za Armena Lubina. Spreletavajo se hudourniki visoko v zraku: še više se vrtijo nevidna nebesna telesa. Naj se dan umakne na skrajne dele zemlje in vzniknili bodo ti ognji na prostranosti temnega peska ... Tako bivamo na področju premikov in razdalj; tako gre srce od drevesa k ptici, od ptice k daljnim zvezdam, od zvezde k svoji ljubezni. Tako srce v zaprti hiši raste, se vrti in dela, služabnik zaskrbljenih, ki hodi s svetilko v roki. SPREHOD OB KONCU POLETJA Hodiva po skalah iz školjk, po ploščadih iz kačjih pastirjev in peska, zaljubljena sprehajalca sva, presenečena nad svojim potovanjem, začasni telesi, v teh minljivih srečanjih. Enourni oddih na nizkih mizah zemlje. Besede brez veliko odmeva. Lesketanje bršljana. Hodiva obdana z zadnjimi pticami jeseni in nevidni plamen let šelesti na lesu najinim teles. Hvaležnost vendarle do tega vetra v hrastih, ki nikakor ne umolkne. Spodaj se nabira gosta plast starodavnih mrličev, usedanje prahu, ki je bil nekdaj svetel, okamnitev metuljev in rojev, spodaj pokopališče semen in kamenja, plasti naših ljubezni, naših pogledov in tožb, globoko ležišče, od katerega se pod večer umaknejo vse bojazni. Višje drhti tisto, kar se še upira porazu, višje se svetlika list in odmevi praznovanja; preden se še sami potopijo v izvire, se hudourniki spreletavajo nad našimi domovi. Nato končno pride tisto, kar bi lahko premagalo obup, zrak, lažji od zraka, in v vrhovih svetloba, morda besede človeka, ki se spominja mladosti, in jih slišiš, ko se bliža noč in prazen zvok vojne že desetič pride in zmoti vonjave poljan. KNJIGA MRTVIH I Tisti, ki je vstopil v zrela leta, ne išče več ne paviljonov in ne vrtov, ne knjig, ne jarkov, niti listja, niti sledi, na ogledalih, krajše in bolj nežne roke: oko človeka na tem koncu življenja je zastrto, njegova roka prešibka, da bi prijela, si prisvojila, gledam ga, ki gleda, kako se oddaljuje vse, kar je bilo nekoč njegovo edino delo, njegovo nežno hrepenenje ... Skrita sila, če obstaja, prosim te, naj se ne pogrezne v grozo svojih zmot, naj ne ponavlja hlinjenih ljubezenskih besed, naj se njegova usahla moč še zadnjič prebudi, se zbere in preplavi naj ga nov zanos! Njegove najtrše bitke so bile rahli prebliski ptic, najhujša tveganja komajda naliv dežja; njegove ljubezni niso nikoli lomile drugega kot trstičje, njegova slava nikoli vtisnila v zid, ki bo kmalu porušen, sajasto ime ... * Naj zdaj vstopi, odet le v svojo neučakanost, v ta prostor, ki je končno po meri njegovega srca; naj vstopi s svojim oboževanjem vseh ved, v skrivnost, ki je bila mračen izvir njegovih solza. Nobena obljuba mu ni bila dana; nobena gotovost mu ne bo dopuščena; noben odgovor ga ne more več doseči; nobena svetilka v roki ženske, ki jo je nekoč poznal, razsvetliti ne postelje niti neskončne poti: naj torej blagovoli čakati in se zgolj razveseliti, kot je les le v izničenju bleščeč. II Tovariš, ki se nisi prepustil skrbem, ne dovoli, da te strah razoroži v tem tveganju: celo tu mora obstajati način za zmago. Brez dvoma ne več s čeki in zastavami, pa tudi ne z bleščečim orožjem ali golimi rokami, in celo ne s tarnanjem ali priznanji, niti z besedami, čeprav zadržanimi ... Osredotoči vse svoje bitje v svojih slabotnih očeh: Topoli še vedno stojijo v svetlobi pozne jeseni, trepetajo ob reki, listi se spokojno puščajo drug za drugim in osvetljujejo grozečnost pečin v ozadju. Močna, nerazumljiva svetloba časa, o solze, solze sreče na tej zemlji! * Duša, izpostavljena skrivnostim gibanja, naj te nosi tvoj zadnji odkrit pogled, pojdi, duša minljiva, ki ji nobena noč ne bo ustavila ne strasti ne vzpona ne nasmeha. Pojdi: še je prostora med zemljo in gozdom, nekaterih ognjev nobena senca ne more zakriti. Kjer se pogled pogrezne in drhti kot železo kopja, duša prodre in najde svoje temno poplačilo. Pojdi po poti, ki ti jo je pokazala negotovost srca, obračaj se s svetlobo, vztrajaj z vodami, pojdi z nezadržnim preletom ptic, oddàlji se: konec je le v negibnem strahu. III Darovanje reveža naj bo podarjeno ubogemu mrtvaku: en sam trepetajoči trs, utrgan na bregu deroče vode; ena sama beseda, ki jo izgovori tista, ki je bila zanj dih, nežni les in iskrica; spomin na svetlobo, visoko v zraku ... In naj mu bo s temi tremi rahlimi udarci odprt prostor brez prostora, kjer se zabriše vse trpljenje, svetlost brez svetlobe nezamisljivega obličja. IV Ti vrtinci, ti ognji in ti sveži nalivi, ti blaženi pogledi, te krilate besede, vse, kar se mi je zdelo, da leti kot sulica skozi pregrade, ki jih enakomerno odnaša proti cilju, vse bolj jasnemu in vedno višjemu, morda je bila to zgradba iz trstičja, ki se je sesula, požgana, v plamenih, pepel, s katerim si bo revež drgnil hrbet in lobanjo po odhodu vojske ... Nevednost je edina, ki ostane. Niti smrt niti smeh. Oklevanje svetlobe pod našimi šotori je hrana za ljubezen. Rejnica se bliža od vzhoda: ob prvem svitu neki moški stopi ven. V In kaj če je bilo vse to, o čemer govorim z nepomembnimi besedami, res za okni, kot ta mraz, ki z grmenjem prihaja nad dolino? Ne, kajti to je le še ena neškodljiva podoba, če pa je bila smrt resnično tam, kakor bo nekega dne morala biti, kje bodo podobe, subtilne misli, vera, ohranjena skozi dolgo življenje? Kot vidim bežanje svetlobe v drhtenju vsakega glasu, usihanje moči v velikem strahu telesa, katerega obup in slava sta nenadoma prevelika za ozko lobanjo! Kakšno delo, kakšno občudovanje in kakšna bitka bi prevladala nad tem nasiljem spodnjega sveta? Kateri pogled bi bil dovolj hiter, da bi ušel na drugo stran, katera duša dovolj lahka, povej, bo poletela, če oko ugaša, če se vsi tovariši oddaljujejo, če nas prikazen prahu drži v svoji pesti? VI Na kraju, kjer se to lepo telo spušča v neznano zemljo, bojevnik opasan z usnjem ali ljubica, ki je umrla gola, bom naslikal le drevo, ki v svojem listju zadržuje zlato mrmranje mimoidoče svetlobe ... Nič ne more razdružiti ognja in pepela, smeha in prahu, nihče ne bi prepoznal lepote brez njenega ležišča iz hropenja, mir vlada le v kostnici in na kamenju, revež, karkoli naredi, je vedno med dvema rafaloma. VII Mandljevec pozimi: kdo bi vedel, če bo ta les kmalu odet v ogenj v temi ali ponovno v cvetje podnevi? Tako človek hrani mrliško zemljo. NAPEVI 1961-1964 Naše življenje je iz stkanega vetra Joubert KONEC ZIME Le malo, nič, kar bi pregnalo grozo pred izgubo prostora, ne ostane blodni duši Vendar je, lahkotnejša, negotova v svojem trajanju, morda prav ona tista, ki opeva z najčistejšim glasom razdalje zemlje Posevek solz na spremenjenem obrazu, lesketajoči čas zmotenih rek: žalost, ki spodjeda zemljo Starost gleda sneg, ki se oddaljuje po gorah V travi po prestani zimi, ko te sence manj pritiskajo kot ona, so plahi, potrpežljivi gozdovi obzirna, zvesta, še neopazna smrt Vedno v vrtljivem dnevu to letenje okoli najinih teles Vedno na ravnici dneva ti grobovi iz sinjega skrila Resnica, ne-resnica se razblinjata v nič Svet ni nič bolj zaščiten kot preveč ljubljena lepota, iti čez tebe pomeni slaviti zaneteni prah Resnica, ne-resnica žarita, odišavljeni pepel LUNA OB POLETNI ZORI V vse bolj čistem zraku se še vedno lesketa ta solza ali šibek plamen v steklu, ko se iz spanja gorà vzdigne zlata para Tako še naprej lebdi na tehtnici zore med obljubljeno žerjavico in tem izgubljenim biserom ZIMSKA LUNA Da vstopiš v somrak, vzemi to ogledalo, v katerem ugaša ledeni požar: ko boš dosegel središče noči, boš v njem videl le še odsev ovčjega krsta Mladost, sežigam te s tem lesom, ki je bil nekoč zelen, v najbolj svetlem dimu, kar ga je kdaj nosil zrak Duša, ki se tako hitro prestrašiš, zemlja je ob koncu zime le še grob čebel V ZADNJI ČETRTINI NOČI Zunaj sobe lepe rdečice žerjavice, poljubov, je ubežnik s prstom pokazal Orion, Medveda, Dežnik senci, ki ga je spremljala Nato ponovno v svetlobi, skozi svetlobo sàmo, oslabelo, preko dneva proti zemlji ta hitri prelet grlic Tam, kjer se zemlja končuje, najbolj privzdignjena k zraku (v svetlobi, kjer blodijo nevidne sanje Boga) med kamni in sanjarjenjem ta sneg: bežeči hermelin O, družica mračnjaka poslušaj, kaj sliši njegov pepel, da se boš lažje prepustila ognju: odtekati obilne vode preko trav in skal in prve ptice slaviti vedno daljši dan svetlobo, ki je vedno bliže V utrdbi zimskega gozda se, ne da bi vstopil, lahko polastiš edine svetlobe, ki ti pripada: to ni žareča grmada, niti svetilka, obešena na veje Je svetloba dneva na lubju ljubezen, ki se razliva morda božanska čistost, ki ji sekira daje moč PTICE, CVETJE IN SADJE Slamica zelo visoko v zori, ta rahla sapica pri tleh: kaj gre na tak način od enega telesa k drugemu? Izvir, ki se je izmuznil iz zavetja gora, ogorek? Ni slišati ptic med vsem tem kamenjem, samo, zalo daleč, kladiva Vsak cvet ni drugega kot noč, ki se pretvarja, da je vedno bliže Vendar tja, od koder prihaja njegov vonj ne morem upati, da bom vstopil zato me tako vznemirja in zato tako dolgo bedim pred temi zaprtimi vrati Vsaka barva, vsako življenje se porodi, kjer se pogled zaustavi Ta svet je le greben nevidnega požara Hodim po vrtu sveže žerjavice pod zavetjem iz listja z žarečim ogljem na ustih Tisto, kar žari med paranjem zraka, rdečì zaradi nenadnega iztrganja ali zaradi vztrajnega oddaljevanja Z večanjem noči gora na svojih dveh bregovih hrani dva izvira joka Čisto na koncu noči ko se je ta sapica dvignila je najprej oslabela sveča Kdo še lahko bedi pred prvimi pticami? To ve veter, ki gre čez reke Ta plamen, ali zamenjana solza: belič za brodnika Čaplja na obzorju rdeči potovanje ognja in v zboru hrastov smrdokavra, ki potlači svoje ime Lakomni ognji, skriti glasovi tekanje in vzdihi Oko: izvir v izobilju Vendar od kod? Od dalj kot najdlje z nižjega kot najnižje Mislim, da sem popil drugi svet Kaj je pogled? Kopje, bolj ostro od jezika tek od ene skrajnosti do druge od najglobljega do najbolj oddaljenega od najtemnejšega do najčistejšega ujeda Ah! ponovno idila ki se dviguje iz globin poljan z svojimi naivnimi pastirji za nič drugega kot orošeno čašo iz katere usta ne morejo piti za nič drugega kot sveže grozdje ki se svetlika više kakor Venera! Nočem se več spustiti leteti s hitrostjo časa in imeti tako za trenutek svoje čakanje za negibno HUDOURNIKI V nevihtnem trenutku dneva v zmedenem trenutku življenja ti srpi ob slami Vsi kriki nenadoma višje kot seže sluh V tem blagem žaru dneva so le šibki zvoki (kladiv, za katera bi mislil, da so pete, ki hodijo po tlakovcih) na mestih, oddaljenih v zraku in gorovje je kopa Ah! naj končno vzplamti z ambro, ki je padla na zemljo in lesom lutnje iz ograd! SADJE V sobah sadovnjakov so to obešene krogle, ki jih čas obarva, svetilke, ki jih čas prižiga in je svetloba njihova dišava Pod vsako vejo vdihneš dišeči bič hitenja * To so biseri med travo iz biserovine, ki je vse bolj rožnata ko so meglice manj oddaljene obeski, ki so težji ko krasijo manj perila * Kako dolgo spijo pod tisoč zelenimi vekami! In kako jim vročina ki jo je hitenje poživilo namenja lakomni pogled! Senca počasi z oblakov kot popoldanski spanec Pernata božanstva (preprosta podoba ali taka, ki nosijo pod perutjo resnični odsev) labodi ali le oblaki ni pomembno Ve ste mi svetovale koprneče ptice in zdaj jo gledam sredi perila in luskinastih ključev pod vašim perjem izgubljeno Avgustovska strela Griva se strese in z lic pomete puder tako drzna, da jo bremenijo celo čipke Sadje s časom bolj modro kot bi spalo pod masko sna v zaneteni slami in prahu poznega poletja Lesketajoča noč Trenutek, ko bi rekel da se vname sam izvir Zaskrbljenost grlice je prvi korak dneva ki razbije, kar je noč povezovala Listje ali iskre morja ali čas, ki se svetlika razpršen Te vode, ti ognji skupaj v globeli in gore, ki lebdijo: srce mi zataji, nenadoma, kot bi ga odneslo previsoko Kjer nihče ne more bivati in ne vstopiti proti temu sem tekel ko se je znočilo kot plenilec Nato sem spet vzel trst, ki meri orodje potrpežljivega Podobe, bolj bežne od prehoda vetra mavrični mehurčki, kjer sem spal! Kaj se zapira in spet odpira in ustvarja ta negotovi piš ta zvok papirja ali svile in rezil iz lahkega lesa? Ta zvok orodja, tako oddaljen, da bi rekel, da je le pahljača? Za trenutek se smrt zdi ničeva, celo poželenje je pozabljeno za tisto, kar se upogiba in razpira pred usti zore OKTOBRSKO POLJE Popolna nežnost je upodobljena v daljavi na meji med zrakom in gorami: odmaknjenost, dolga iskra, ki para, ki iztanjšuje Cel dan ponižni glasovi nevidnih ptic, ura, vkovana v travi na zlatem listu nebo polagoma vse večje Koze na paši so daritev mleka Kje je oko zemlje, ne ve nihče vendar poznam sence, ki jih pomiri Če so razpršene, se bolje vidi prostranost prihajajočega Zemlja vsa vidna izmerljiva polna časa lebdi na peresu, ki se dviguje vse bolj razsvetljena Jabolka, raztresena na prostoru pod jablano Hitro! Naj lupina pordeči pred zimo! Na širjavi ničesar več, le svetlikajoča se pogorja Ničesar več, le žareči pogledi, ki se križajo Kosi in grivarji PTICE Plameni nenehno spreminjajo prostor, da je komaj videti, ko gredo mimo Premikajoči se kriki v prostoru Redki vidijo dovolj dobro, da pojejo tudi ponoči ZORA Kot da se prebuja bog, gleda rastlinjake in vodnjake Njegova rosa na najinem mrmranju, na najinem pôtu Težko se odpovem podobam Čez mene mora lemež, zrcalo zime, starosti Čas me mora osemeniti DREVESA I Iz zmedenega, neprosojnega sveta okostij in semen se iztrgajo potrpežljivo da bi bili vsako leto bolj presipani od zraka DREVESA II Če od enega zimzelenega hrasta do drugega bega pogled, ga vodijo drhteči blodnjaki, roji iskric in senc proti votlini, komaj malo globlji Morda zdaj, ko ni več monolitov ni več odsotnosti niti pozabe DREVESA III Drevesa, vztrajni delavci, polagoma prodirajo v zemljo Tako se srce, vztrajno in potrpežljivo, morda, očiščuje V svojem pogledu bom obdržal rdečico zahajajočega sonca in ne zore, sonca, ki ne kliče dneva ampak noč, plamen, ki bi rad, da ga zakrije noč Na sebi bom imel to znamenje hrepenenja noči celo ko bom šel skozi njo z mlečnim kosirjem Pa vendar bo vedno v mojem pogledu nevidna rdečica obžalovanja kot tedaj, ko je nad jezerom švignila senca ptice In oblaki, zelo visoko na sinjem nebu, ki so ledeni kodri sopara glasu, ki ga poslušaš za vedno umolklega SVET Teža kamnov, misli Sanje in gorovja nimajo istega ravnotežja Bivamo še v drugem svetu Morda v presledku Cvetovi modre barve speča usta spanec globin Vi zimzeleni v množici ki govorite o odsotnosti mimoidočim Vedrina Senca, ki je na svetlobi podobna modri meglici Prav malo me briga za začetek sveta Zdaj se njegovi listi premikajo zdaj je to mogočno drevo njegovega lesa se užaloščen dotikam In svetloba se skozenj svetlika od solza Sprejeti se ne more razumeti se ne more ni mogoče hoteti sprejeti ali razumeti Napreduješ korak za korakom kot krošnjar od ene zore do druge POPOTNICA Ptica, vzletela iz kovačnice V prahu popoldneva v vonju gnoja v svetlobi trga Ko bi jo le mogla videti, ne da bi jo razumela preden odideš v drugo vas Kaj ni bilo to neuničljivo? Svet, nastal iz raztrganine, se je pojavil, da bi postal dim! Pa vendar je svetilka, prižgana nad neskončnim branjem ŽELJE I Dolgo sem hrepenel po zori, vendar ne prenesem pogleda na rane Kdaj bom končno odrasel? Videl sem bisernato stvar: bi moral zapreti oči? Če sem se izgubil me zdaj vodite ure, polne prahu Morda bom, če polagoma mešam bolečino s svetlobo napredoval za korak? (V nepoznani šoli spoznati pot, ki je najdaljša in najhujša) II Kaj je torej spev? Le neke vrste pogled Če bi še mogel bivati v hiši na tak način kot ptica, ki bi gnezdila celo v pepelu in ki leti preko solza! Če bi nas vsaj mogel varovati dokler nas ne zamešajo s slepimi živalmi! III Pod večer zbrati vse stvari v ogradi Pomolsti, nahraniti Počistiti korito za zvezde Red, vnešen v bližnje stvari se razširi kot zven zvona naokrog SPOZNANJA November 1966 – oktober 1967 Naj bo v kotu sobe. Naj izmerja, kot je to dolgo počel, poteze, ki jih združujem, in me izprašuje, me opozarja na svoj konec. Naj njegova pokončnost varuje mojo roko pred zablodo, če bi se tresla. Nekdaj sem si jaz, prestrašen, neveden, komaj živ, ki sem si s podobami zatiskal oči, domišljal, da vodim mrtve in umirajoče. Jaz, pesnik v zavetju, ki mu je prizanešeno, ki komajda trpi, sem si upal utirati poti v brezno. Zdaj, ko je svetilka upihnjena, roka bolj oklevajoča, tresoča, znova počasi začenjam v zraku. Grozdje in fige, ki jih v daljavi varujejo hribi, mi bodo pod počasnimi oblaki in svežino še lahko pomagali? Pride trenutek, ki se najstarejši uleže skoraj brez moči. Vidiš, kako je iz dneva v dan njegov korak bolj omahljiv. Ni več mogoče spolzeti kot voda med travo: obrat ni mogoč. Četudi se strogi učitelj tako hitro odpravi tako zelo daleč, iščem, kar bi mu lahko sledilo: niti svetloba sadja niti pustolovska ptica niti najčistejša podoba; prej zamenjano perilo in voda, roka, ki bedi, prej srce, vztrajno in potrpežljivo. Rad bi le še oddaljil, kar nas loči od jasnine, prepustil prostor le prezirani dobroti. Poslušam stare ljudi, ki so se združili z dnevom, od njih se ponižno učim potrpežljivosti: nimajo slabšega učenca. Če ni prvi udarec, je to prvi drobec bolečine: naj bo vržen nizko, učitelj, seme, naj bo dobri učitelj tako kaznovan, naj bo videti slaboten otročič v postelji, ki je znova prevelika – otrok brez opore v joku, brez opore, kamor se obrne, v zagati, onemel, izpraznjen. Skoraj brez teže je že. Zemlja, ki nas je nosila, se trese. Kar sem verjel, da v njem preberem, kadar sem si upal brati, je bilo več kot čudenje: odrevenelost kot pred stoletjem teme, ki ga je treba prehoditi, žalost! ob pogledu na valovanje trpljenja. Neimenljivo je poglabljalo pregrade svojega življenja. Brezno, ki napada. In v obrambo žalost, ki zeva kakor brezno. On, ki je vedno ljubil svojo ograjeno zemljo, svoje zidove, on, ki je čuval ključe dóma. Med najbolj oddaljeno zvezdo in nami razdalja, nepredstavljiva, še vedno ostaja kot črta, vez, kakor pot. Če obstaja kraj zunaj vseh razdalj, se mora izgubiti prav tam: ne dlje od vsake zvezde, niti bliže, vendar že skoraj v drugem prostoru, zunaj, izven vseh okvirov. Naš meter od njega do nas ni več tekel: prav lahko bi ga kot rezilo prelomil na kolenu. Nem. Tudi vez med besedami začenja razpadati. Izvablja besede. Meja. Nekaj časa ga še vidimo. Skoraj ne sliši več. Bomo poklicali tega tujca, če pa je pozabil naš jezik? Če se ne ustavi več, da bi prisluhnil? Zaposlen je drugje. Z ničemer več ni zaposlen. Celo ko je obrnjen k nam, je videti, kot bi nam kazal le svoj hrbet. Hrbet, ki se upogiba, da bi šel pod čim? »Kdo mi bo pomagal? Nihče ne more priti sem. Kdor me bo držal za roke, ne bo držal rok, ki trepetajo, kdor bo postavil zaslon pred moje oči, me ne bo obvaroval, da vidim, kdor bo dan in noč okrog mene kakor plašč, ne bi mogel nič proti temu ognju, proti temu mrazu. Nihče nima ščita proti vojščakom, ki me oblegajo, njihove bakle so že na mojih ulicah, vse je prepozno. Zdaj me ne čaka več drugega kot najdaljše in najhujše.« Ali na tak način umolkne v ozkosti noči? Nad nami je zdaj kot previsno gorovje. V njegovi ledeni senci, smo omejeni na čaščenje in bruhanje. Komaj si upamo videti. Nekaj se zadre vanj, da bi ga uničilo. Kakšno usmiljenje, ko drugi svet zadre v telo svoj pečat! Ne pričakujte, da bom združil svetlobo s tem železom. S čelom naslonjeni na zid gorovja v mrzlem dnevu, smo polni groze in usmiljenja. V dnevu, naježenem od ptic. Mogoče je to imenovati groza, nesnaga, izgovoriti celo besede nesnage, prepoznane v capah sodrge: zaradi nekaj neokusnosti, ki si jih privošči pesnik, to še ne bo prišlo na strani njegovega pisanja. Nesnaga, ki se ne izgovori niti ne vidi: ki se požre. Istočasno preprosta kakor zemlja. Je mogoče, da najbolj temna noč tega ne zakrije? Brezmejnost spoji ali razpara. Čutiti je zatohli vonj starih bogov. Beda kot gorovje, ki se je na nas sesulo. Da je povzročila tak razdor, ne morejo biti zgolj sanje, ki izpuhtijo. Če bi bil človek le zračno vozlišče, bi ga res moglo razvozlati le tako ostro železo? Nas potopljenih v solze, vseh, s čelom ob zidu, ne učijo bolj kot neskladnosti realnosti našega življenja? Poučeni z bičem. Preprosta sapica, rahel vozel zraka, zrno, ki je ušlo plevelu Časa, le glas, ki bi poletel pojoč skozi senco in svetlobo, se zabriše, ne da bi ostala sled rane. Ko glas umolkne, je videti bolj, kot bi bila za hip prostranost mirnejša, dan čistejši. Kaj smo, bi naj bilo potrebno to železo v krvi? Raztrgamo ga, iztrgamo, ta soba, v kateri se stiskamo, je raztrgana, naša občutljivost kriči. Kaj, če je bila to »tančica Časa«, ki se trga, »kletka telesa«, ki se lomi, če je bilo to »drugo rojstvo«? Izmuznili bi se skozi drobno odprtino rane, živi bi stopili v večnost ... Porodničarke, tako mirne, tako stroge, ste slišale krik novega življenja? Jaz sem videl le vosek, ki je izgubljal svoj plamen, in ne prostora med temi suhimi ustnicami za vzlet kakršnekoli ptice. Nobene sape več. Kot tedaj, ko je veter jutra premagal zadnjo svečo. V nas je tako globoka tišina, da bi slišali komet na poti proti nôči hčera naših hčera. Zdaj to ni več on. Z iztrgano sapo: neprepoznaven. Truplo. Meteor je manj daleč od nas. Naj to odnesejo. Človek (to zračno naključje, bolj drobno pod strelo kakor žuželka iz stekla in tila, ta skala godrnjave dobrote in smeha, ta vrč, ki s spomini in delom postaja vse težji) iztrgajte mu sapo: gniloba. Kdo se maščuje, in le za kaj, s tem izpljunkom? Ah, naj očistijo ta kraj. Dvignil sem pogled. Za oknom na koncu dneva se kljub vsemu vrstijo podobe. Naj so vozila ali angeli bitja, izboljšujejo prostor. Otrok, med igračami, izbere, naj jo položijo poleg mrtvega, barčico iz gline. Bo Nil pritekel do tega srca? Nekdaj sem dolgo gledal te ladje iz grobnic, podobne krajcem lune. Danes ne verjamem več, da jih duša potrebuje, in tudi nobenega balzama niti zemljevida Pekla. A če nežno povabilo otroka prihaja iz našega sveta, doseže tistega, ki ga nič ne doseže? Ali smo mi tisti, ki jih potolaži na tem bregu? Če bi bilo mogoče (kdo bo kdaj kaj vedel?), da danes še obstaja vrsta bitja, zavestì same, ki bi jo lahko imel za bližnjo, naj bi se torej nahajala tukaj, kjer so njeni panji le pepel? Je mogoče, da tukaj čaka kot na zmenek, dogovorjen »ob kamnu«, da potrebuje naše korake ali naše solze? Ne vem. Prej ali slej vidiš te kamne, kako se pogreznejo v večno travo, prej ali slej ni več gostov, ki bi jih povabil na dogovorjeno mesto, ki je prav tako že pokopano, celo senc ni več v brezsenčju. Pravzaprav sem po slovesu imel samo še eno željo: nasloniti se s hrbtom na ta zid, da bi na drugi strani gledal le še dan, da bi pomagal vodam, ki izvirajo v teh gorah, izdolbsti zibelko iz trav in nositi pod nizkimi vejami figovcev preko avgustovske noči čolne, polne vzdihov. In jaz zdaj ves v nebeškem slapu, od vrha do tal potopljen v lase zraka tukaj, enak najbolj sijočim listom, ki visijo komaj manj visoko kakor kanja, gledajoč, poslušajoč, (in metulji so prav tako izgubljeni plameni in gorovja prav tako dim) – za trenutek, da objamem celoten krog neba okoli sebe, verjamem v to, vključno s smrtjo. Skoraj ničesar drugega ne vidim več, le še svetlobo, kriki oddaljenih ptic so njeni vozli, vse gorovje dneva je prižgano, ne visi več nad mano, zažiga me. Ti pa, ali povsem zabrisan, in ki nam pustiš manj pepela kot ogenj enega večera na ognjišču, ali neviden, živeč v nevidnosti, ali zrno v prostoru naših src, kakorkoli že, ostani za primer potrpežljivost in nasmeha, kakor sonce še vedno za našim hrbtom, ki osvetljuje mizo, in list papirja, in grozdje. KAZALO PEGASTA SOVA Noč je veliko speče naselje, Tukaj si, ptica vetra kroži, Ker sem tujec v najinem življenju, Zdaj vem, da nimam nič, Kot človek, ki mu bolj ugaja žalost, Bodi miren, zgodilo se bo Portovenere Večerne novice Notranjost Agrigente, 1. Januar Ninfa Prečenje Trosenje semen Vode in gozdovi I II III IV NEVEDNEŽ Molitev med nočjo in dnevom Novi zapiski za trosenje semen Zapiski za jutranje svitanje Ob jutranjem svitu Skrivnost Potrpežljivost Glas Zima Nevednež Delo pesnika Pogrebno bedenje Cigani Pismo z dne šestindvajsetega junija Nepričakovano Po stopinjah lune Besede v zraku Razum Rana, kot je videti od daleč Najemnik Naj naju konec razsvetli Neenakovreden boj V snežnem vrtincu Zimsko sonce Priznanje v temi Razdalje Sprehod ob koncu poletja Knjiga mrtvih I II III IV V VI VII NAPEVI KONEC ZIME Le malo, nič, kar bi pregnalo Posevek solz V travi po prestani zimi, Resnica, ne-resnica Luna ob poletni zori Zimska luna Mladost, sežigam te V zadnji četrtini noči Tam, kjer se zemlja končuje, O, družica mračnjaka V utrdbi zimskega gozda PTICE, CVETJE IN SADJE Slamica zelo visoko v zori, Vsak cvet ni drugega kot noč, Hodim Tisto, kar žari med paranjem zraka, Čisto na koncu noči Čaplja na obzorju rdeči Oko Kaj je pogled Ah! ponovno idila Nočem se več spustiti Hudourniki V tem blagem žaru dneva Sadje Senca počasi z oblakov Avgustovska strela Sadje s časom bolj modro Zaskrbljenost grlice Listje ali iskre morja Kjer nihče ne more bivati in ne vstopiti Podobe, bolj bežne OKTOBRSKO POLJE Popolna nežnost je upodobljena v daljavi Cel dan ponižni glasovi Koze na paši Zemlja vsa vidna Jabolka, raztresena Na širjavi Ptice Zora Težko se odpovem podobam Drevesa I Drevesa II Drevesa III V svojem pogledu bom obdržal Pa vendar bo vedno v mojem pogledu In oblaki, zelo visoko na sinjem nebu SVET Teža kamnov, misli Cvetovi modre barve Vedrina Prav malo me briga za začetek sveta Sprejeti se ne more Popotnica Svet, nastal iz raztrganine ŽELJE I II III SPOZNANJA Naj bo v kotu sobe Nekdaj Grozdje in fige, Rad bi le še oddaljil Če ni prvi udarec, je to prvi drobec Kar sem verjel, da v njem preberem, kadar sem si upal brati Med najbolj oddaljeno zvezdo in nami Nem. Tudi vez med besedami začenja razpadati »Kdo mi bo pomagal? Nihče ne more priti sem Nad nami je zdaj Mogoče je to imenovati groza, nesnaga, Beda Preprosta sapica, rahel vozel zraka, Raztrgamo ga, iztrgamo, Nobene sape več. Zdaj to ni več on. Dvignil sem pogled. Otrok, med igračami, izbere, naj jo položijo Če bi bilo mogoče (kdo bo kdaj kaj vedel?), Pravzaprav sem po slovesu imel samo še eno željo: In jaz zdaj ves v nebeškem slapu, Ti pa PHILIPPE JACCOTTET je eno najpomembnejših imen sodobne francoske poezije. Rodil se je leta 1925 v Moudonu v Švici, po študiju književnosti je več let živel v Parizu kot predstavnik založbe Mermod. Od leta 1953 živi v francoski pokrajini Drôme, zelo ustvarjalno, vendar odmaknjeno od literarnih krogov in dogajanja. Njegov ustvarjalni opus zajema poezijo in poetično prozo (Pegasta sova, Nevednež, Napevi, Zimska svetloba, Spevi od spodaj, Misli o oblakih, Zabeležke o zelenju), številne vrhunske prevode iz nemščine (Hölderlin, Rilke, celoten opus Roberta Musila), stare grščine (Homer), italijanščine (Leopardi, Ungaretti) in španščine (Gongora) ter eseje, kritike in dnevniške zapiske. Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel najprestižnejša francoska in mednarodna priznanja, njegov pesniški opus je poklon dobil tudi v najprestižnejši francoski knjižbi zbirki Pléiade. Philippe Jaccottet POEZIJA 1946-1967 Prevedla Ivan Dobnik in Nadja Dobnik Knjižna zbirka Poetikonove lire Glasovi evropske poezije 7. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2017 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=293049344 ISBN 978-961-7016-22-2 (epub)