V ,:,r,

AMERIŠKA

ZGODOVINA

PO NAJBOLJŠIH VIRIH

PRIREDIL ZA SLOVENCE

I

L. J. P.

1926

PR1NTED B Y:

AMERICAN HOME PUBLISHING COMPANY

6117 ST. CLA1R AVENUE
CLEVELAND, OHIO

45540

0 5O3106 30

PREDGOVOR.

Ko je pred mnogimi leti Mohorjeva družba v Celovcu iz¬
dala Staretovo “Občno zgodovino”, se je knjiga hitro prilju¬
bila med našim narodom. Saj dotedaj še ni izšla nobena ena¬
ka knjiga za Slovence, ki bi v poljudni, domači besedi pripo¬
vedovala Slovencem, kako je zgodovina pisala usodo in pota
svetovnim narodom.

Zgodovina je največja učiteljica v življenju. In čita se
kot najbolj zanimiv roman. Dočim roman opisuje burne do¬
godke posameznih ljudi, pa vam opisuje zgodovina davno
prošlost napol divjih narodov, postanek kulture, napredek
človeštva, preseljevanje narodov, skratka, karkoli je človek
od postanka sveta delal in preživel, nam zgodovina na skraj¬
no zanimiv način opisuje.

V Zjedinjenih Državah je do 250,000 Slovencev, ki do¬
slej še niso imeli prilike čitati zanesljivo in točno knjigo o
ameriški zgodovini. Kdor zna točno angleško, se je morda po¬
trudil čitati angleško knjigo, a tisoče in tisoče jih je, ki so
doslej slišali o ameriški zgodovini ali samo površno ali pa nič.
In vendar je dolžnost nas vseh, ki smo si Ameriko izbrali za
svojo drugo domovino, da smo vsaj deloma poučeni o vseh
važnejših dogodkih interesantne ameriške zgodovine.

Uredništvo “Ameriške Domovine” je sprevidelo to potre¬
bo ter pošilja to knjigo v svet, ki je prvo delo te vrste med
Slovenci bodisi v stari ali novi domovini. Snov je povzeta iz
najboljših ameriških virov. Želimo, da bi vam knjiga prinesla
boljše spoznanje Amerike in tako pripomogla k vašemu več¬
jemu napredku.

• •!. i

■

,

.

• ;

.

i

.

.

Ameriška zgodovina.

I. POGLAVJE.

Bilo je nekega poletnega dne leta 1453, ko je silna no¬
vica prestrašila prebivalce starodavnega laškega mesta Ge-
noa. Prišla je novica, da so Turki zavzeli mesto Carigrad.
Slavno izhodišče evropske trgovine, med Evropo in Azijo,
Carigrad, je padlo v roke divjakov, ki so bili smrtni sovraž¬
niki kristijanstva.

Ta novica je prestrašila vse laške trgovce, zlasti pa one
v Genovi, kajti laški trgovci so one dni največ trgovali po
svetu, zlasti pa z Indijo in Kitajsko. Iz onih krajev so vo¬
zili v Evropo cimet, poper, bisere, mandeljne, hermin, ba¬
ker, žveplo, svilo, žlahtno kamenje. Vse to blago so uvaža¬
li v Italijo, in odtod se je potem razpošiljalo po Evropi. In
najboljša, najhitrejša in varna pot za zvezo med Italijo in
Indijo ter Kitajsko, je vodila preko Carigrada.

Seveda so bila tedaj potovanja in vožnje po morju ja¬
ko dolge, nevarne in zvezane z velikimi stroški. In sedaj,
ko so Turki zavzeli Carigrad, so postale vožnje proti vzho¬
du še stokrat bolj nevarne kot prej.

Laški trgovci niso bili nikdar prijatelji Turkov. Mno¬
gokrat so se z njimi bojevali, in plačevati so morali velike
profite za blago, kupljeno v zemljah, ki so bile pod turško
kontrolo. To so bili vzroki, da so trgovci dolgo časa iskali
direktne zveze z Indijo in Kitajsko. Padec Carigrada je te
trgovce še bolj priganjal, da so iskali novih, neodvisnih po¬
tov na vzhod.

In to je bila važna zadeva, ki se je tikala vse Evrope,
kajti laški trgovci so prodajali importirano blago v Španijo,
Nemčijo, Anglijo, Francijo in Portugalsko. Portugalci, ka¬
terih dežela leži ob Atlantskem oceanu, so se poleg Italija¬
nov tudi jako resno pečali z idejo nove poti v Indijo. Že
dolga leta so iskali ob obalah Afrike primerne poti. Očivi-

2

dno je bilo torej, da je ura prišla. Nekdo je moral odgovo¬
riti na kočljivo vprašanje: “Kako naj mornarji najdejo
direktno pot po morju na Daljni Vzhod?”

Najti to pot je bil največji problem v sredini petnajste¬
ga stoletja. In našla sta se tedaj dva moža, ki sta znala re¬
šiti ta problem, ki sta imela poguma dovolj odpljuti v ne¬
znane kraje, v negotovost, za neznanimi deželami. Eden
teh je bil Krištof Columbus, mornar iz mesta Genove. Od¬
šel je na pot proti zapadu in odkril nov svet. Drugi je bil
portugalski mornar, Vasco da Gama. Ta pogumni mornar
je pljul proti jugu, prišel okoli rta Dobre Nade, na južnem
koncu Afrike, in tako odkril direktno pot v Indijo.

Leta 1453, ko je padel Carigrad, je bil Columbus star
7 let. Natančno ni znano, kje baš je bil Columbus rojen.
Mnogo mest se prepira za to čast, toda najbolj vrjetno je, da
je njegovo rojstno mesto Genova. Malo se ve iz njegove
mladosti. V njegovi družini je bilo več otrok, in njegovi
stariši so bili jako siromašni. Zgodovina nič ne ve, kje se
je Columbus šolal, toda naučil se je latinščine, študiral je
zvezdoslovje, matematiko in zemljepisje. V enem izmed
svojih pisem nam pripoveduje, da je postal mornar, ko je bil
star 14 let. Delal je na ladijah, ki so pljule po Sredozem¬
skem morju.

Leta 1470 je odšel Columbus na Portugalsko. Mornar¬
ji in zemljepisci na Portugalskem so se že tedaj pečali z
idejo, da potujejo okoli sveta. Nadaljevali so delo slavnega
portugalskega princa Henrija, s priimkom “Mornar”. Štu¬
dirali so mape, in pošiljali brodovje za brodovjem ob zapad-
nem afriškem obrežju. Iskali so novega pota v Indijo.
Columbus sam poroča, da je šel večkrat na taka potovanja.

Med možmi, ki so se družili s portugalskim princem
Henrijem je bil tudi neki laški mornar, ki je ob svoji smrti
zapustil hčerko in več dragocenih map. Columbus je imel
srečo pridobiti si srce tega dekleta, in z njo je dobil vso za¬
logo skrajno dragocenih map .za tiste čase.

Columbus je začel sedaj študirati mape in zemljepis.
Noč in dan je premišljeval in študiral: “Kako naj najdem

3

novo pot v Indijo?” Kdorkoli bi mogel rešiti ta problem,
ta dobi ogromno bogastvo.

Po celi Evropi so učeni možje študirali obliko naše zem¬
lje, gledali zvezde, opazovali morja in iskali novih morskih
potov. Columbus je prebiral spise teh mož in se dosti nau¬
čil. Najprvo je moral odločiti se za rešitev sledečega vpra¬
šanja: “Ali je zemlja ploščata ali je okrogla? Navadna
pamet mu je narekovala, da je zemlja ploščata, in mnogo uče¬
nih mož je bilo tedaj, ki so trdili isto.

Eden izmed njih je napisal veliko knjigo, kjer pravi:
“Ali more biti kdo tako neumen, da bi vrjel, da so na svetu
ljudje, katerih noge so višje kot glave, ali da so na svetu
prostori, kjer stvari visijo navzdol, drevesa rastejo nazaj ali
da dež navzgor pada?”

Toda drugi učeni možje so pa predrzno trdili, da je zem¬
lja okrogla. Med prvimi, ki so se zavzemali za to idejo je
bil slavni grški učenjak Aristotel, ki je živel več kot tristo
let pred Kristom. In v resnici, kar je dobil Columbus knjig
v roke, vse so mu pravile, da je svet okrogel.

In če je svet okrogel, tedaj bi bil problem morske poti
v Indijo kmalu rešen. Že dolgo prej predno je bil Columbus
rojen, so prišli nadarjeni opazovalci do tega zaključka.
Aristotel je pisal, da se isto morje dotika Azije kot Španske.
To je bila sicer drzna ideja, toda mnogo pisateljev po Ari-
stotlu se je strinjalo z njim. Izučeni mornarji v letih, ko je
Columbus prihajal na površje so bili že znani s to idejo.

V onih časih se je nahajalo še več koristnih map, poleg
onih, katere je dobil Columbus od svoje žene. Columbus
jih je imel več kot 100. Mnogo let predno je Columbus
prvič odpljul proti novemu svetu, je dobil eno mapo in pi¬
smo od nekega zemljepisca iz Florence, po imenu Tosca-
nelli. V tem pismu mu je bilo sporočeno, da lahko pride v
Azijo, ako plove vedno proti zapadu. Mapa je kazala pot na¬
ravnost preko Atlantika do azijskega obrežja. Toscanelli
seveda nikdar niti sanjal ni, da leži med Azijo in med Ev¬
ropo še drug .velik del zemlje. Mnogo pisateljev je prepri¬
čanih, da je Columbus nosil to mapo s seboj, ko se je prvič
podal na Atlantik.

4

Še pred letom 1486 se je Columbus konečno resnično pre¬
pričal, da je zemlja okrogla. To je bila važna odločitev,
kajti priganjala ga je na pot, naravnost proti zapadu, in če
je zemlja okrogla, mora priti okoli nje in v —- Indijo. In ko
je prišel do te velike misli, seveda ni počival, dokler je ni
preskusil. Toda Columbus je moral imeti denar, moštvo
in ladije. Ker je bil siroten, nikakor ni mogel podjetja sam
izvršiti.

Najprvo se je Columbus obrnil do portugalskega kra¬
lja za pomoč, toda slednja mu je bila odrečena. Potem je
pa prosjačil mnogo let na Španskem in skušal dobiti pomoč
od kralja Ferdinanda in kraljice Izabele. Pa tudi tu se je
zdelo, da je vsaka prošnja zaman. Njegovo zadnje upanje
je bila Francija.

Kot se pripoveduje, se je nahajal Columbus na potu v
Francijo, s svojim malim sinom Diego, ko se je ustavil v
nekem samostanu blizu Palos v južni Španski. Tu ga je po¬
slušal neki dobri menih, ki je bil precej znan s kraljico Iza¬
belo. Columbus mu je pripovedoval o svojih načrtih. Me¬
nih je bil ves ginjen in je takoj pisal kraljici o čudovitih
idejah in o izvanrednem potniku. Kraljica je odgovorila
s tem, da je pozvala Columbusa in meniha na svoj dvor.

Kakor hitro je Columbus prišel na dvor, je položil svo¬
je načrte pred kraljico in njene svetovalce. Nekateri so
mislili, da je navaden blaznež. Drugi so zopet mislili, da
hoče preveč časti in denarja za sebe. Le nekaj jih je bilo
prepričanih, da se načrt da uresničiti. Ti pregovori in de¬
bate med kraljevimi svetovalci so tako vjezili Columbusa,
da je zapustil kraljico in dvor.

Pa ni prišel še daleč, ko se je kraljica odločila, da mu
konečno vendar-le pomaga. Poslali so urnega sla za njim,
da mu prinese veselo novico. Dne 17. aprila, 1492, so pod¬
pisali pogodbo za potovanje. Columbus dobi denar, ladije
in moštvo. Kraljica je odredila, da bo on vladar vseh dežel,
katere najde, in dobil je naslov admiral. Tudi je deležen
dobička vse trgovine z novim svetom in deležen dragocenih
kovin, ki se morebiti najdejo.

Tekom spomladi in zgodaj v poletju leta 1492 je bilo me-

5

sto Palos jako razburjeno. Čudne govorice so se širile med
ljudmi. Pripravljali so ladije za najbolj pomembno vožnjo
v zgodovini sveta, pa tudi najstrašnejšo, po mišljenju tedaj-
nih ljudi. Največja težava je bilo dobiti mornarje. Vse je
bilo v strahu, da bi se podali na neznano, daljno pot, v ne¬
odkrite oceane, katere so zvali “morje groze in teme”. Ve¬
čina mornarjev je enostavno odrekla, da ne gre na tako pot.
Morali so jim obljubiti vsakovrstne stvari in jih pridobiti z
raznimi zvijačami za pot. Mnogo so jih spustili iz ječ, pod
obljubo, da gredo s Columbusom. Konečno, po silnih teža¬
vah se je posrečilo napolniti z moštvom tri male barke —
Santa Maria, Nina in Pinta. Posadke na teh treh ladijah
je bilo vsega skupaj — 90 mož.

Ravno pred solnčnim vzhodom dne 3. avgusta, 1492, so
odpljuli iz pristanišča Palos na usodepolno vožnjo. Več
kot dva meseca so brodarili, po brezkončni, nepoznani vodi,
vedno proti zapadu. Za en čas so se ustavili na Kanarskih
otokih. Ko so se poslovili od prebivalcev te zadnje poznane
dežele, so se mornarji jokali kot mali otroci.

Kaj vse so mornarji mislili, kaj jih čaka. Tam v “dalj¬
ni, nepoznani deželi”, so mislili, da se nahajajo strašni zma¬
ji, morske kače z devetimi glavami, silne zveri itd. In dalj
so pljuli, bolj so postajali mornarji boječi. Columbus jim je
moral prikrivati zapisnik, koliko milj so naredili. Ako bi
moštvo vedelo, kako daleč so že zunaj na oceanu, tedaj bi se
uprlo in vrgli bi Columbusa v morje.

Tekom vožnje se je pripetilo mnogo dogodkov, ki so še
povečali strah mornarjev. Ko so pljuli daleč proti zapadu,
se magnetna igla kompasa ni obračala naravnost proti se¬
veru. Ostro oko mornarjev je to opazilo, in Columbus je
imel silno nalogo pregovoriti praznoverne mornarje, da to
ni nič posebnega.

Pa kmalu so prišle nove težave. Dospeli so v Sargasso
morje, kjer se nahaja strašna množina morske trave, čudo¬
vitih rib, rakov in želv. Zdelo se jim je, kot bi pripljul v
neskončno prerijo zelene trave. Mornarji so se bali, da za¬
denejo ob skale in se potopijo. Vrgli so merilne vrvi v
morje, toda dna niso dosegli.

Tri male barke — Santa Maria, Nina, Pinta, s katerimi je Columbus
avgusta meseca, 1492. odplul proti Ameriki.

7

Zopet potem je tretji alarm preplašil mornarje. Zašli
so v tir posebnih vetrov, ki so stalno pihali proti zapadu.
Seveda, proti zapadu je bilo sedaj lahko pljuti, bali so se
pa, kako bodo prišli nazaj. Že se je bližal ponoven punt,
ko se je veter obrnil proti jugu.

Daleč proč so že bili od doma, in že so obupavali, da bi
sploh kdaj prišli še do suhe zemlje. Celo njih junaški ad¬
miral sam je bil nekako zmešan. Izračunal je, da bi moral
priti do suhe zemlje, potom ko je pljul 2500 milj. Dne 7.
oktobra so mu njegovi zapiski pokazali, da se nahaja že
2700 milj od Kanarskih otokov. Že se je Columbus bal, da
je zgrešil svoj cilj. V tem strahu je spremenil tek svojih
ladij nekoliko bolj proti jugu.

Kmalu je dobil Columbus in njegova posadka več po¬
guma. Na morju so se prikazale jate malih ptic, sigurno
znamenje, da je zemlja blizu. In 11. oktobra je bila posadka
mornarjev vsa divja od veselja. Na vodi so se pojavile
razne deske in rastline. Izkušenemu očesu mornarja je bilo
to znamenje, da zemlja ne more biti več daleč. Ob 10. uri
istega večera je stal veliki admiral na krovu svoje ladije in
zrl pred seboj v temo. Zdajci opazi luč v daljavi. Ob 2. uri
zjutraj je neki mornar zakričal na ladiji, da vidi suho zem¬
ljo. Radostna novica je bila resnična. Mahoma so zgrnili
jadra in ladije ustavili ter čakali jutra.

Komaj je napočil dan, je Columbus zapustil ladijo in
se z mornarji podal na suho. Vsi divji od veselja so možje
poljubili zemljo, dočim so mornarji začeli moliti. Vsi so bili
prepričani, da jih čaka najboljša sreča in velikansko boga¬
stvo. Mali otok, na katerega so stopili, so imenovali San
Salvador, to je, Sveti Odrešnik, toda še do danes ni zagoto¬
vo znano, kateri otok je bil to, moral je pa biti eden izmed
Bahamskih otokov.

Potniki so seveda upali, da so prišli v Indijo z njenim
sijajnim bogastvom. Toda na otoku so dobili samo nage
divjake in nekaj siromašnih koč. Razven par zlatih okra¬
skov domačini niso mogli ničesar nuditi tujcem. Columbus
je nazval te ljudi Indijce, ker je menil, da so prebivalci
vzhodnega dela Indije.

8

Columbus je pa vedel, da mora iskati naprej, ako hoče
najti Kitajsko in Indijo, dasi je bil prepričan, da obe deželi
ne morete biti daleč. Odpljul je naprej, in v par dneh je
dospel do otoka Kuba. Pa kljub vsemu temu ni našel ne
velikih mest, ne bogastev. Seveda, priprostih malih vasi je
bilo dovolj. Tudi je naletel na rodovitna polja, obdelana s
koruzo, krompirjem, tobakom in bombažem. Toda tu ni
bilo svile, ne dišav, ne dragocenega kamenja.

Medtem je pa Columbusa zapustil eden njegovih kapi¬
tanov, ki se je z ladijo Pinta vrnil na Špansko, da bi tam
zahteval za sebe nagrado in slavo za odkritje novega sveta.
Vendar Columbusa to ni motilo, da ne bi pl jul naprej po no¬
vih odkritjih. Meseca decembra je prišel na otočje Haiti,
o katerem poroča, da je dobil na njem drevesa “tako visoka,
da so se skoro dotikala neba.” Toda dočim se je mudil na
Haiti, ga je zadela teška nesreča. Njegova glavna ladija,
Santa Maria, je zadela ob breg in valovi so jo popolnoma
razbili.

Columbusu je sedaj preostajala ena sama ladija, Nina,
in bal se je, odkrivati nadaljne dežele, ne da bi dobil pomoči.
Raditega je zgradil na suhem fort, in pustil v njem posadko
40 mož in dovolj živeža za eno leto.

S preostalo ladijo se je odpeljal proti domu, da dobi no¬
ve ladije in moštva. V kratkem je naletel na pobeglo ladijo
Pinta, katere posadka je trgovala z domačini na otokih.
Vendar admiral se ni vtegnil prepirati z dezerterji. Še
vesel je bil, da ima na potu domov tovarišijo. Nekega dne
v marcu, 1493, okoli poldne, je dospel v pristanišče Palos,
odkoder je skoro pred enim letom odpljul. Dva dni pozneje
je pripljula tudi Pinta.

Naroda v mestu in okolici se je prijela strašna razbur¬
jenost. Po vseh cerkvah so zvonili, in vso noč so bile ceste
razsvitljene z bakljami. Columbus je bil poklican v Seville,
kjer je bil sprejet od kralja in kraljice z vsemi častmi. Tu
je razkazal svoje najdbe, papagaje, nagačene ptiče, nekaj
biserov in zlate okraske, in nekaj Indijancev, katere je pri¬
peljal s seboj.

Vse to je bilo seveda jako zanimivo, toda kralj in kra-

9

ljica sta hotela zvedeti kaj o bogastvih in trgovini. Colum-
bus jima je zagotavljal, da je našel pot na “sijajni vzhod”.
Neizmerno bogastvo je očividno tam.

In ko je bil Columbus drugič pripravljen na pot, ni imel
nobene težave dobiti ladije in moštvo. Dne 25 . sept. 1493 ,
se je Columbus podal na pot, in to pot je imel že celo bro-
dovje, 17  ladij in 1500  mož. Zgodaj v novembru so prišli v
Caribejsko morje. Tu so dolgo časa plovili okoli, toda za¬
man, velikih bogatih indijskih mest niso mogli dobiti nikjer.
Pronašli so pa, da je mala naselbina, katero je pustil Colum¬
bus na otoku pred odhodom v domovino, popolnoma zgini¬
la. Niti eden ni ostal živ, da bi povedal, kaj se je zgodilo.
Toda razvaline forta in kosti na tleh so jasno kazale, da se
je vršil tu krvav boj za življenje in smrt.

Na tej drugi vožnji je Columbus odkril Porto Rico in
Jamaico ter mnogo drugih otokov. Preiskal je tudi južno
obrežje otoka Kube. Tuintam je zgradil fort. Tako se je
ustvaril začetek španske vlade v novem svetu. Prišli so
misijonarji, ki so začeli s težavnim delom spreobračanja
domačinov k krščanstvu. Ravno to je bil namen kraljice
Izabele, ko je dala denar za vožnjo. Na otoku Haiti so od¬
krili nekaj zlatih rudnikov. Tu so polovili domačine, jih
zasužnjili in prisilili k delu v zlatih jamah.

Toda križarenje po tujih vodah in odkrivanje novih
dežel, je bilo pač romantično in združeno z razburjenostjo,
toda to nikakor ni bil glavni namen admiralove ekspedicije.
Columbus je hotel priti v deželo, kjer bi začel trgovati z
zlatom, svilo, dišavami, videti je pa bilo, da je še jako daleč
od svojega cilja. Nobenega večjega darila ali bogastva ni
mogel dobiti za svoje vladarje ali za samega sebe. To
žalostno novico je prinesel domov, ko se je povrnil iz druge
vožnje leta 1496 .

Medtem je Columbus že zgubil mnogo poguma, toda
upal je še vedno, da pride vendar v Indijo. Raditega se ie
podal tretjič v novi svet, leta 1498 , ko je dobil novo moštvo
in ladije. To pot'se je držal bolj proti jugu, in tako je prišel
do novega sveta, ki se danes imenuje južna Amerika.
Pljul je ob obrežju na precejšno daljno med otokom Trini-

10

dad in med ustjem reke Orinoco. Prepričan je bil, da tega
obrežja še ni dobil na nobeni prejšnjih map. Prišel je ven¬
dar do prepričanja, da je odkril nov svet. Kakšen je ta svet,
kam se razteza, o tem seveda ni imel pojma.

Columbus bi pač rad tudi tu naredil nova odkritja, toda
bil je že izmučen. Vid njegovih oči mu je opešal, ko je ne¬
prestano zrl v globino morskih valov in iskal. Postal je
duševno in telesno bolan. Vrnil se je proti severu, na pr¬
votne španske naselbine na otokih.

Tu je dobil svoje rojake Špance v velikih prepirih.
Neki španski poveljnik, ki je prišel iz Evrope, je krivdo
vseh prepirov vrgel na Columbusa in ga ukazal zapreti v
ječo. Pozneje je poslal ponosnega admirala na Špansko
kot ujetnika. Tako se je pripetilo, da se je Coumbus vrni!
s tretjega svojega potovanja v novi svet kot ujetnik z veri¬
gami na Špansko.

Ko je pa dobra kraljica slišala o tej sramoti starega, ju¬
naškega moža, je začela jokati in takoj zapovedala, da se ga
oprosti. Columbus je trpel zasramovanja, napade, zasme¬
hovanje in poraz tako dolgo, da je bil zlomljen na duhu in
telesu. Konečno vendar ni našel poti v Indijo z  njenim bo¬
gastvom. Ko je prišel v navzočnost kralja in kraljice, se je
vrgel na tla in jokal kot mal otrok.

Vsa ganjena od njegovega pripovedovanja, sta mu dala
kralj in kraljica denarja in ladij, da je odšel na četrto in
zadnje potovanje. Leta 1502 je odpljul iz Cadiza s štirimi
ladijami in 150 možmi. Na tem potu je skušal priti do ki¬
tajskega obrežja, torej je obrnil proti jugu. Toda zopet je
bil razočaran.

Več mesecev je pljul ob obrežju centralne Amerike,
iskajoč izliva reke Ganges v Indiji! Po mesecih tega iska¬
nja je sklenil vrniti se na Haiti. Na potu tja mu je morski
vihar razbil ladije blizu Jamaice, kjer je prestal zimo gorja,
lakote in groze, predno je prišla pomoč. Novembra, 1504,
se je zopet vrnil na Špansko s svojega zadnjega potovanja.

Dne 20. maja, 1506, je umrl v Valladolidu, malem mestu
Španske. Njegova smrt ni povzročila nobenega presene¬
čenja. Mož, katerega ime je bilo na jeziku vseh, in katere-

11

ga ime je šlo po vsem svetu, je umrl skoro pozabljen. On ni
niti vedel, da je odkril nov svet. Mislil je, da je našel novo
pot proti vzhodu.

Dva portugalska mornarja sta pa imela ob istem času
več sreče kot pa Columbus. Bartolomej Diaz je odkril rt
Dobre Nade, v južni Afriki, šest let predno se je Columbus
podal na prvo pot. Leta 1497 pa je Vasco da Gama, Portu¬
galec, pripljul okoli rta Dobre Nade v Indijo. Leta 1499 se
je vrnil, naložen z dišavami, slonovo kostjo, svilo, rubini,
emeraldi, diamanti. On je imel uspeh. Portugalski kralj
je bil silno ponosen in je pisal španskemu kralju pismo pol¬
no samohvale in ponašanja. V primeri z njegovim uspehom,
se je Columbusovo delo zdelo tedaj neznatno in brez pome¬
na.

Da, nesreča je hotela, da se novi del sveta ni imenoval
po Columbusu. Amerika je dobila svoje ime po Italijanu
Amerigo Vespucci. On je večkrat pripljul v novi del sveta,
in je mnogo pisal o njem. Eno njegovih pisem je prišlo v
roke nekega izdelovalca map v Franciji. Leta 1507 je izšla
knjiga, v kateri piše ta Francoz, da bi se novo deželo imeno¬
valo “America” v počast Ameriga, ki jo je odkril! Tako je
obširni novi svet dobil ime America in ne Columbia, kot bi
moralo biti po pravici. Columbus je bil mrtev, toda zgodo¬
vina je pozneje skrbela, da je prišel do svoje polne veljave,

II. POGLAVJE.

Ko je Columbus leta 1506 umrl, je zapustil svojim na¬
slednikom velik problem. Treba je bilo dognati, v kakem
razmerju stoji na novo odkriti svet z Azijo. Dobilo se je
mnogo pogumnih mornarjev, ki so šli v svet na raziskova¬
nja. Mnogo let po smrti Columbusa so še vedno mislili, da
dežela, katero je Columbus odkril, je le del skrajnega kon¬
ca Indije ali Kitajske. Nihče ni imel niti ideje, da je to nov
del sveta, silna dežela, ki se nepretrgoma razprostira od
Severnega ledenega morja do Južnega ledenega morja.
Nihče niti sanjal ni, da leži med Kitajsko in Indijo ter med
novim delom sveta ogromno Tiho morje.

12

Treba je bilo torej začeti preiskovati novo zemljo,
Mornarji so bili prepričani, da mora biti še kako drugo vo¬
dovje okoli novega sveta. Polotila se je tudi ljudi pohlep¬
nost po bogastvu, po zlatu in drugih bajnih skrivnostih.

Ko je Columbus enkrat pokazal pot, je bilo za ostale
prav lahko slediti mu. In oglasili so se mornarji skoro vseh
narodov ter šli po svetu na raziskovanje. Toliko jih je bilo,
da je nemogoče omeniti vseh, toda pred vsemi se odlikujejo
štirje možje, katerih imena je vredno, da si zapomnimo, ker
njih imena so važna za vsakogar, kdor hoče poznati ameri¬
ško zgodovino. Prvi je John Cabot, katerega raziskovanje
Amerike je povzročilo, da si je Anglija prilastila severno
Ameriko. Ako bi Columbus imel večjo podporo doma, in bi
bila Španska nekoliko bogatejša, bi danes tudi po severni
Ameriki prevladovala španščina, ki je jezik domačinov v
srednji in južni Ameriki. Drugi slavni mornar je bil Magel¬
lan, ki je prvi pljul z ladijo okoli sveta, in je tako dokazal,
da je Amerika čisto poseben del sveta. Tretji je bil Verra-
zano, ki je raziskoval novi svet za francoskega kralja, in
četrti je Cartier, ki je odprl dolino reke sv. Lovrenca Fran¬
cozom za naseljevanje.

Ob nekako istem času, ko je Columbus zapustil Italijo,
je živel v Benetkah laški trgovec in mornar po imenu John
Cabot. Tudi on je bil najbrž rojen v Genovi, kakor Colum¬
bus. Tudi on se je zanimal za trgovino z Indijo in Kitajsko.
Nekoč je obiskal Arabijo, kjer je vpraševal po deželah, ki
leže proti zapadu.

Iz neznanega vzroka je šel Cabot v Anglijo, da si
zboljša svoje življenje. S seboj je vzel sina Sebastiana, ki
je bil tedaj 16  let star. Ustanovil se je v mestu Bristol, ki
je bilo tedaj glavno angleško pristanišče, dom ribičev in
mornarjev. Seveda so ljudje tudi v tem mestu zvedeli, kam
je vozil Columbus in kaj je odkril.

Cabot je bil pogumen in delaven mož. Nekoč je obiska!
angleškega kralja Henry VII, in od njega dobil dovoljenje,
da sme “jadrati vzhodno, zapadno ali severno s petimi ladi-
jami in nositi angleško zastavo”. Naročilo se mu je'

Ladja, kateri je poveljeval John Cabot, ki je prvi za Angleže
odkril Labrador in del severne Amerike.

14

“Iskati in raziskati vse otoke, dežele, pokrajine ali province
poganov, najsi bodo kjerkoli na svetu.”

Toda namesto pet ladij je dobil Cabot samo eno in
osemnajst mornarjev kot posadko. Maja meseca 1497 je
odpljul iz Bristola. S seboj je vzel tudi sina. Odkril je na
tem potu deželo, o kateri je mislil, da je Kitajska.

Ko se je Cabot vrnil v Anglijo, je bil sprejet z velikan¬
skimi častmi. Zgodovina piše, da se je oblekel v svilo, in da
so Angleži begali za njim kot blazni. Kralj Henry je bil
jako vesel, in izročil mu je za $5000 denarja. Cabot je
pozneje še enkrat odpljul proti severni Ameriki. Toda kaj
se je zgodilo pozneje z njim, še do danes nihče ne ve.

Tudi nam ni natančno znano, kateri del severne Ameri¬
ke je Cabot odkril. Skoro gotovo je pa, da se je približa)
Labradorju, in da je pljul proti jugu do tja, kjer se nahaja
danes Cape Cod. Na vsak način so pa potovanja Cabota
dala Angliji pravico, da si je lastila velik del severne Ame¬
rike, kajti od nekdaj obstoji med narodi nepisana in pisana
postava, da narod, ki prvi odkrije novo deželo, ima pravico
lastnine do iste. Vendar Cabotova odkritja niso prinesla
niti zlata niti trgovine angleškemu kralju, ki je postal nevo¬
ljen, in nikakor ni bil več pripravljen trošiti denar za sarna
potovanja. Skoro celih sto let je minulo, predno so Angleži
sledili Cabotu in začeli, kjer je on nehal.

Dočim je bila vsa Evropa razburjena radi iskanja p;ta
v Indijo, se je rodil v malem, zapuščenem kotu Portugalske
deček, ki je pomagal rešiti problem, kot ga je pustil Colum-
bus. Ime temu dečku je bilo Ferdinand Magellan. Njegovi
stariši so bili plemenitega rodu, in stariši so ga poslali v
Lizbono, kjer so ga vzgojili na kraljevem dvoru. Toda živ¬
ljenje je bilo zanj preveč pusto na dvoru. Ko je bil star
25 let, se je podal na morje. Objadral je rt Dobre nade, na
južnem koncu Afrike, večkrat zaporedoma, in dolga leta je
brodaril po skrivnostnih vodah Indije. Tako se je zainte¬
resiral v indijsko trgovino. “Bajne dežele” so bile njemu
resnica, kajti videl jih je na lastne oči.

Leta 1512 je tudi Magellan dobil idejo Columbusa, da
pride namreč na vzhod, ako plove proti zapadu. Njegova

15

glavna naloga je bila poiskati vodno pot skozi čudne deže¬
le, katere je odkril. Pomagali so mu tedajni geografi.

Ko se je enkrat odločil, da začne iskati te vodne poti v
smeri proti jugozapadu, se je Magellan obrnil na portugal¬
skega kralja za pomoč. Toda kralj se ni zmenil zanj. Ma¬
gellan je nato vprašal kralja, če sme komu drugemu ponu¬
diti svojo službo. Kralj je odvrnil, naj naredi kar hoče.

Tako je Magellan zapustil svojo rojstno domovino ter
se obrnil na španskega kralja za pomoč, katero je tudi do¬
bil. Leta 1519, v avgustu, je odpljul iz ustja reke Guadal-
quivir s petimi malimi ladijami, ki so bile jako stare in raz¬
bite. Med mornarji so se nahajali Portugalci, Španci,
Nemci, Grki, nekaj Angležev in več Malajcev. In ta pisana
čreda je povzročila kapitanu dovolj sitnosti. Vendar je pljul
in pljul naprej ter po dveh mesecih prišel do Brazilije. Tu
so pa možje začeli godrnjati. Pravili so, da je vino slabo,
da primanjkuje kruha, da so ladije preveč zastarele in pre¬
nevarne. Na vsak način so mornarji zahtevali, da se vrne¬
jo domov. Kapitan jih je pogledal z ognjevitimi očmi in
jim odločno rekel, da on ne obrne nazaj. Videli so njegove
odločne ustnice ter oster pogled, in vedeli so, da kar govori,
tudi misli. Nekaj se jih je spuntalo. Takoj jih je dal vkle¬
niti v železje. Ostale je pa potolažil z obljubami ogromne¬
ga bogastva na daljnem vzhodu.

In tako so pljuli naprej ob obrežju južne Afrike. Ok¬
tobra meseca, 1520, so našli morsko ožino, na koncu južne
Amerike, ki še danes nosi po Magellanu svoje ime. Tu se
mu je izneverila ena ladija in pobegnila domov na Špansko.
Ponovno so se začeli tudi ostali mornarji puntati. Na ladi-
jah je primanjkovalo hrane, toda Magellan je izjavil, da bo
pljul naprej, pa magari če bo moral usnje na ladiji pojesti.
Ko so prepljuli viharno Magellanovo morsko ožino, so obr¬
nili severno po zapadnem obrežju južne Amerike.

Tu je pa Magellan dal naenkrat obrniti proti zapadu,
in začela se je dolga pot preko neizmernega Tihega oceana.
Skozi štiri mesece so pljuli naprej. Neizmerne težave so
prestali ti ljudje. Mnogo jih je umrlo od lakote, zopet drugi
so zgubili zobe radi neke čudne bolezni. Toda Magellanova

16

obljuba se je spolnila. V resnici je moral grizti usnje na la-
diji. Ljudje so zgubili ves pogum in trdili so, da ni res, da
je svet okrogel. Njih kapitan da je blazen. Toda nazaj
seveda niso mogli iti, to se je videlo vsem nemogoče. Pre-
ostajalo ni druzega kot iti neprestano naprej.

Konečno vendar, 6. marca, 1521, so njih lačne oči zopet
zazrle zemljo. Prišli so do Ladronskih otokov. Tu so do¬
bili sadja, zelenjave in drugih potrebščin. Par dni pozneje
so dospeli do otokov, katere so nazvali Filipinski otoki, v
počast kralja Filipa Španskega. Tu je bil tudi Magellan
ubit v nekem prepiru z domačini.

Od moštva, ki je prvotno odpljulo z Magellanom, je
preostajala še polovica. In ti so sklenili, da se čimprej vr¬
nejo domov. V mali barki Victoria so odpljuli naravnost
proti rtu Dobre Nade. In dne 6. septembra, 1522, je ta mala,
razbita barka, z 18 možmi sestradane posadke, zapeljala v
ustje reke Guadalquivir, odkoder so pred več kot tremi leti
odpljuli. Najbolj čudovito potovanje po svetu, odkar se je
pisala zgodovina, je bilo zvršeno. Nihče več ni mogel dvo¬
miti, da zemlja ni okrogla. In sedaj je bilo tudi dokazano,
da se nahaja ogromno morje med zemljo, katero je odkril
Columbus, in med Azijo.

Medtem je pa francoski kralj zrl z začudenjem in za¬
vistjo na slavna razkritja španskih in portugalskih mornar¬
jev. Baje je francoski kralj pisal španskemu kralju jako
zabeljeno pismo. Vprašal je v tem, s kakšno pravico si pri¬
laščata španski in portugalski kralj lastnino do vsega sveta.
Vprašal ga je, če je mogoče dobil to pravico od Adama, pr¬
vega človeka. Ako je Adam to storil, tedaj je gotovo spisal
testament, in ta testament se mora nekje dobiti, in ga potem
pokazati svetu. In dokler se ta testament ne pokaže, ne bo
francoski kralj se prav nič brigal za odkritja Špancev in
Portugalcev. In francoski kralj je začel delovati po svoje.

Najprvo jih je pozval na morju, da se kosajo z njim. V
svoji službi je imel nekega Italijana, po imenu John Ver-
razano, ki je prišel iz Florence. Leta 1524 je ta predrzni
mornar zaplenil z ladijo, ki je nosila francosko zastavo, ne¬
ko špansko ladijo, ki se je vračala domov iz Amerike. Ta

17

predrzen čin je jako ugajal Francozom, kajti ladija je imela
dragocen tovor, med njim mnogo srebra in zlata, ki so ga
kopali Španci v novem svetu. Prihodnjo leto je Verrazano
brodaril preko Atlantika, in je prišel do obrežja, kjer je
danes država North in South Carolina. Od tu je pljul
proti severu in prišel do Cape Cod.

Leta 1494 je bil rojen v francoskem pristanišču St.
Malo, deček, z imenom Jacques Cartier, katerega je čaka¬
la naloga, da odpre Francozom pot v dolino reke Sv. Lovren¬
ca. Pristanišče St. Malo je bilo jako zaposljeno mesto, ko
je bil Cartier še mladenič. Iz tega pristanišča so vozili
krepki in utrjeni mornarji na novo fundlansko obrežje lovir
ribe. Nazaj so prihajali z napolnjenimi ladijami. Po mestu
so se širile vsakovrstne govorice o čudežih novega sveta.
Mladi Jacques je moral slišati stotine takih govoric, ko se
je mudil v pristanišču in opazoval mornarje, kako so nakla¬
dali in razkladali blago.

Mladi Cartier se je že v mladosti odločil za na morje,
in ko je odrastel, je vedno študiral, kako bi prepljul Atlan¬
tik. Leta 1534 je odpljul proti severo-ameriškemu obrežju
in je raziskal zaliv pri ustju reke St. Lawrence, še vedno
iskajoč novega pota na Kitajsko, kot so pred njim delali vsi
drugi. Prihodnjo leto ga zopet dobimo na istem kraju.
Peljal je navzgor po ustju reke St. Lawrence, in kmalu je
dobil indijanske naselbine, toda nobenega bogastva. Tu je
ustanovil malo naselbino, katero je dal ime Montreal ali
Mount Royal. Toda Cartier ni zgubil poguma prišel je še
tretjič sem in ustanovil kolonije. In dasi je ta kolonija pro¬
padla, pa je Cartier Francozom odkril novo rodovitno polje,
in dal kralju pravico lastiti si novo odkrito deželo.

18

III. POGLAVJE.

Leta 1556 je na Španskem zasedel prestol kralj Filip II.
Tedaj se je njegovo kraljestvo raztezalo po celem svetu.
Nastal je pregovor, da pod vlado španskega kralja nikdar
ne zaide solnce. Trideset let potem, ko je Columbus odšel
na prvo pot proti Ameriki, je že bila podjarmljena Meksiko,
po Cortesu. Kakih deset let pozneje je Pizarro, tudi špan¬
ski vojak, osvojil si Peru v južni Ameriki. V obeh teh
deželah je bilo mnogo srebrnih in zlatih rudnikov, katere
so našli že domačini dolgo prej, predno so Španci prišli k
njim. Tako so se španske sanje o bogastvu konečno le
uresničile. Poleg teh omenjenih bogatih dežel sta si špan¬
ski in portugalski kralj lastila ves novi svet, ves daljni
vzhod in oceane. Leta 1580 je celo Portugalska prišla pod
špansko vlado, in je bil tako triumf Španske na vrhuncu.

Kralj Filip si je lastil edino pravico, da le on sme trgo¬
vati z novo odkritimi deželami, ali pa kogar on pooblasti.
Zlato in srebro iz Meksike in Peru je polnilo njegove bla¬
gajne do vrhunca. Vsa znamenja so kazala, da je bila
Španska najmočnejša in najbogatejša dežela na svetu.

Kljub temu pa je imel španski kralj prav resen problem
za rešiti. Prav kakor majhen, črn oblak, se je začela na
horizontu prikazovati nevarnost. In ta oblak je postajal
večji in večji. Silen nasprotnik je prihajal na površje, in
ta nasprotnik je bila Anglija. In kralj Filip je opazoval
tega nasprotnika z vedno večjim strahom. Belil si je glavo
z več vprašanji. Ali bo Anglija postala v resnici močna do¬
volj, da bo ogrožala njegovo vlado. Kakšen bo konec bojev
med Španci in Angleži? Kdo bo dobil nadvlado?

In odgovor na vprašanja španskega kralja, ki se je bal
za svojo moč, je kmalu prišel. Dve leti potem, ko je Filip
prišel na španski prestol, je postala Elizabeta angleška kra¬
ljica. Anglija je bila protestantovska dežela in smrtna so¬
vražnica katoliške Španske. Na Angleškem so se že uril
mornarji, da se spoprimejo v najkrajšem času s Španci.

Pogumen angleški mornar, po imenu Sir Martin Fro-
bisher, je leta 1576 naredil trojno potovanje proti novemu

19

svetu, še vedno iskajoč pota na Kitajsko. Neki drugi an¬
gleški mornar, Sir John Hawkins, se je javno uprl dekretu
španskega kralja, ki je ukazoval, da tujezemski mornarji ne
smejo prihajati v španske kolonije. Sir Hawkins je začel
trgovati z zapadno Indijskimi otoki. In tretji pogumni an¬
gleški kapitan, Sir Walter Raleigh, je bil pogumen dovolj,
da je pošiljal koloniste, ki so se naselili na obalah severne
Amerike. Sicer iz vsega tega ni prišlo ničesar, vendar je
dobil španski kralj precej dobro svarilo, da ne bo dolgo sam
v Ameriki.

Med pomorskimi kapitani, v službi angleške kraljice
Elizabete, ni bilo menda bolj pogumnega mornarja kot je bil
Sir Francis Drake. Vse njegovo življenje je zgodba morja.
Svoja mlada leta je preživel v pomorskih pristaniščih.
Kot nam piše zgodovina, je bil prvi ropot, ki ga je on slišal
— petje mornarjev in udarjanje tesarskih kladiv v prista¬
nišču. Veter v jadrih ga je zazibljal v spanje.

Ker se je moral sam preživeti, je kmalu dobil službo
kot ladijski pomočnik na neki ladiji, ki je plovila med An¬
glijo, Nizozemsko in Francijo. Njegov kapitan je prav rad
imel dečka, in ko je kapitan umrl, je zapustil dečku ladijo,
na kateri sta toliko časa skupno potovala.

Dočim je bil Drake še mladenič, pa je že postal lastnik
ladije in trgovec. Bil je ves zaposljen v parebrodarstvo, ko
je španski kralj leta 1564, ves jezen na Angleže, ker so mu
plenili ladije, ki so prihajale iz Amerike z zlatom, prepove¬
dal dohod angleškim ladijam v španska pristanišča. Drake
je s tem mnogo zgubil na trgovini, in v srce se mu je nase¬
lilo stalno sovraštvo proti Špancem.

Drake je z raznimi drugimi angleškimi kapitani upora¬
bil prvo priliko ,se uprl povelju španskega kralja in odpljul
v španska pristanišča na Zapadno-indijskih otokih. Tako
se je prepričal, da predrzen in pogumen mornar lahko ropa
spanska mesta v Ameriki po mili volji.

Leta 1572 je Drake z dvema malima, toda urnima ladi-
jama, zapustil pristanišče Pymouth v Angliji in odpljul proti
Caribskemu morju, katerega južni del so tedaj klicali
■“Spanish Main”. Vsi njegovi mornarji, razven enega, so

20

bili mladeniči izpod 30 let. Namenjeni so bili v špansko
mesto Nombre de Dios na Panami. Tu je bilo središče,
kjer se je shajal bogat španski plen iz Peru in Meksiko, na
potu na Špansko.

Mnogo tednov so Drake in njegovi mornarji vznemir¬
jali deželo in morje v okolici te naselbine. Skrili so se v gi-
movju in čakali na španske mule, ki so na hrbtiščih nosile
zlato in srebro iz Peru. Planili so po njih in jih oplenili.
Plenili so tudi španske ladije, ki so prihajale iz Španske ali
odhajale tja.

Tako je Drake naložil svoji dve ladiji do vrha z najbolj
dragocenim blagom. Moral se je podati na pot proti domu.
V nedeljo meseca avgusta, 1573, ko so bili ljudje v Pymouthu
po cerkvah so se oglasili topovi iz Drakeovih ladij. V silno
nevoljo pridigarjev so ljudje pobegnili iz cerkev in hiteli ven,
da zvedo, kaj se je zgodilo. Drake se je vrnil s takim ple¬
nom kot ga Angleži še nikdar niso videli. In Drake je ple¬
nil Špance, dasi je angleška kraljica živela v miru z njimi.

Ne dolgo potem je bil Drake poklican da pride na dvor
k kraljici Elizabeti. Njej je začel pripovedovati o svojih
predrznih načrtih. Hotel je odpljuti na Pacific ter zapleni¬
ti tam še več zlata in srebra. Kraljica je bila vesela, dala mu
je denarja, da se mu predrzni načrti posrečijo, vendar mu je
naročila, da o tem ne sme nikomur praviti.

Drake, ves vesel, je šel in začel zbirati skupaj brodovje.
Ko so ga ljudje vpraševali, kam gre, je odgovarjal: “V
Egipt!” Novembra meseca, 1577, je bilo vse pripravljeno,
in odpeljal se je iz pristanišča Plymouth. Vozil je nav¬
zdol po afrikanskem obrežju, polovil je šest portugalskih in
španskih trgovskih ladij na potu, vzel jim vso svilo, dišave
in zaloge. Aprila meseca, 1578, se je nahajal ob brazilskem
obrežju in pljul južno proti Magellanski morski ožini.

Drake je imel to pot strahovito vožnjo glasom zapisni¬
ka, katerega je na neki ladiji vodil eden izmed njegovih
mornarjev. Nevihta za nevihto jih je zadela. Bilo je šele
avgusta, predno so dospeli do Magellan morske ožine.

21

Tekom štirinajstih dni so bili Drake in njegovi mornar¬
ji že na Pacifiku. Tu jih je dohitela tako silovita nevihta,
da jih je morje metalo semintja in sploh niso nikamor pri¬
šli naprej. Vihar je divjal s tako furijo, da so morali imeti
jadra privezana in zložena skupaj. Bili so na milost in ne¬
milost prodani razburjenemu morju. Ogromni valovi so
preplavili vse ladijske krove.

Tri tedne je šlo tako naprej, in konečno se je ena nje¬
govih ladij potopila z vsem moštvom in blagom na krovu.
Tekom enega tedna je kapitan druge ladije obupal in so je
vrnil v Anglijo.

Tako je ostal Drake sam z eno samo ladijo, po imenu
“Golden Hind”. Na 53. dan ogromne nevihte so ga zagna¬
li viharji daleč doli proti jugu med otoke južne Amerike.
Izkrcal se je na zadnjem otoku, in tu je videl, kako se zgri¬
njata skupaj Atlantski in Pacifični ocean. Korakal je sam
proti najbolj južnemu koncu suhe zemlje, katero je objel,
kajti ta zemlja je bila tedaj najbolj južni del sveta, kar so ga
tedaj poznali. Po teh ceremonijah se je Drake obrnil proti
severu, kjer je ob pacifični obali južne Amerike začel ple¬
niti španske ladije.

Z eno samo ladijo, Golden Hint, je predrzni kapitan
jadral ob obrežju, kjer se nahaja danes Chile, in plenil kar
je dobil. Danzadnevom je prežal na mimo vozeče ladije.
Ko je dospel do Panamske ožine, je bila njegova ladija na¬
polnjena s srebrom, namesto s kamenjem, s katerim je za¬
čel pot po svetu, kabine na ladiji so bile polne zlata in dra¬
gocenosti. Ob tem času se je po španskih naselbinah že
raznesel glas o predrznih činih Drakeja. Španci so se pre¬
strašili in se začeli pripravljati. Cerkvene zvonove so sneli
in jih prelivali v topove. Pripravljali so ladije v vseh pri¬
staniščih, da vlovijo nevarnega tekmeca.

Drake je pa dobro vedel, da ga bodo v kratkem napa¬
dli, in sicer v večjem številu. Raditega je pričel iskati za
drugo pot, po katerem bi prišel na Atlantik. Plovil je višje
in višje ob obrežju, in vedno bolj mrzlo je postajalo. Vroči
pasatni vetrovi ekvatorja so se umaknili mrzlim severnim
burjam. Ko je prišel do mesta, kjer stoji danes mesto Van-

22

couver v Canadi, je odnehal z nadaljnim iskanjem. Skle¬
nil je tudi, da se zaenkrat vrne v Anglijo. Izbral si je pot
okoH rta Dobre Nade, v južni Afriki.

Blizu tam nekje, kjer stoji danes San Francisco, je
Drake pristal in dal popraviti svojo ladijo, da naredi sposo¬
bno za dolgo in nevarno vožnjo preko Pacifičnega oceana.
Dne 25. julija, 1579, se je napotil v zapadni smeri preko Pa¬
cifika. 68 dni je tako brodaril, dokler ni prišel do Carolin-
skih otokov, odkoder je obrnil proti Filipinom in konečno
proti Moluccom.

Drake je imel vsega dovolj. Obrnil se je proti nekemu
južnemu pristanišču otoka Java, kjer se je preskrbel z ži¬
vežem in zopet popravil ladijo. Plovil je okoli" rta Dobre
Nade, in v jeseni leta 1580 je mirno in brez vsakega šuma
se splazil v angleško pristanišče Plymouth.

Z najboljšim delom svojega plena se je napotil Drake
proti Londonu. Z obema rokama je dajal zlato in srebro
kraljičinim ministrom. Kraljico samo je presenetil s tako
dragocenimi kamni, kot jih še nikdar videla ni. Povedal ji
je, da se lahko dobijo še večja bogastva “v vrtu španskega
kralja.” Španski poslanik na angleškem dvoru je kar pihal
od jeze, ker niso zaprli Drakeja kot morskega razbojnika.
Kraljica se je pa smejala, in na krovu ladije predrznega po¬
veljnika je pri velikem banketu podarila “razbojniku” vite¬
ški naslov ter ga imenovala “mojsterskega tata nepoznane¬
ga sveta.”

Tako je Anglija, kot smo videli, vodila pravzaprav s
Španci vojno, dasi vojna ni bila uradno napovedana. Drake
je vedno brodaril po morjih in plenil španske ladije. Videti
je torej, da so bili Španci pod jako nespretno vlado, kajti če
bi tedaj španski kralj sprevidel ob pravem času nesrečo, ki
preti Španiji od Anglije, bi ukrenil vse kaj druzega. Toda
Španci so postali bogati in se niso več zmenili za boj in po¬
gumen nastop. Bogastvo jih je naredilo lene. Nekoč je
Drake pripeljal s svojo ladijo naravnost v špansko pristani¬
šče Cadiz, kjer je ropal in potapljal ladije kolikor se mu je
poljubilo, in prestrašeni Španci nikakor niso nastopili proti
njemu. Špancem je tedaj prizadjal teško zgubo, objednem

23

pa jih je spravil v veliko sramoto, ker jih je napadel v doma¬
čem mestu, ne da bi se branili.

Španski kralj je kar divjal ko je slišal o tem. Sedaj mu
je bilo teh ropov zadosti. Sklenil je posvetiti Angležem
enkrat za vselej ter iztrebiti njih razbojnike. Zbral je naj¬
večje in najboljše ladije, kar so jih še kdaj nosile evropske
vode. Na ta način je dobil španski kralj skupaj stoindvajset
dobrih ladij, ki so bile tudi izvrstno oborožene. Poveljeva¬
li so najboljši španski poveljniki, ki so si pridobili že mnogo
slave na morju. Skupno moštvo na teh ladijah je znašalo
30.000 mož, in najtežji topovi so bili nameščeni na ladijah.
Ta mornarica, katero so zvali “La Grande Armada”, ali “ve¬
lika armada”, je avgusta meseca 1588 zapustila španska pri¬
stanišča ter odpljula proti Angleškem kanalu, ki se razpro¬
stira med Anglijo in Francijo.

Angleži so vedeli, kaj prihaja. Drake je hotel udariti
na Špance že tedaj, ko so se pripravljali, toda ostali angleški
poveljniki ga niso hoteli poslušati v tem. Tako so se Angle¬
ži pripravljali in čakali Špance, da sami pridejo v angleške
vode, kjer so bili Angleži doma. Angleži so spravili skupaj
80 ladij, katerim so načelovali Howard, Drake in Hawkins,
najboljši angleški kapitani.

Drake in ostali častniki so veselo igrali karte, ko je pri¬
šla novica, da prihaja mogočno špansko brodovje v polnem
vojnem redu v obliki pol-meseca. Drake in drugi kapitani
so takoj odšli na svoja mesta. Več kot en teden so se vršile
manjše praske med Španci in Angleži brez vsakih večjih
posledic.

Kar naenkrat potem je pa nastala splošna bitka na mor¬
ju, ki je trajala šest ur. Španci so se junaško borili, toda
Angleži so imeli boljše topove in so znali boljše meriti. La-
d.ija za ladijo se je začela Špancem potapljati, cvet španske¬
ga brodovja je žalostno šel na dno morja, zajedno z vsemi
topovi in moštvom. Kar je ostalo ladij Špancem jih je vihar
zanesel proti severu in proti obrežju Nizozemske. Mnogo
ladij se je na tem potu še razbilo. Le par polomljenih bark
je dospelo nazaj na Špansko, da pričajo Špancem, da so do¬
živeli strašen poraz od Angležev. Usoda Španske je bila

24

tedaj zapečatena. Od prve sile na svetu je padla daleč, da¬
leč nazaj.

Drake še ni miroval. Kmalu ga zopet dobimo v novem
svetu, kjer je napadal eno špansko postojanko za drugo.
Kmalu je pa tudi njega dohitela nasilna smrt, kakor je bilo
nasilno vse njegovo življenje. Meseca januarija, 1596, ko
je vozil po Caribskemu morju, se ga je lotila silna mrzlica,
kateri je kmalu podlegel. Pokopali so ga sredi morja, med
grmenjem topov. Dve španski zaplenjeni ladiji so njegovi
mornarji na istem mestu potopili kot v počast predrznemu
morskemu razbojniku. In Drake je naredil Anglijo to, kar
je danes — prva sila na morju. Anglija je postala gospoda¬
rica vseh vod. Sedaj je prišel čas, ko so angleški izseljenci
se lahko začeli v miru voziti v novi svet, ne da bi jih napa¬
dali Španci. Drake je ustvaril severno Ameriko za Angle¬
že.

Med prijatelji Sir Francis Drake se je nahajal eden iz¬
med najbolj bistroumnih in prebrisanih mož Anglije, Sir
Walter Raleigh. Toda dočim je prihajal Drake iz priproste
družine, je pa bil Raleigh sin odlične rodbine. Poslali so ga
na univerzo v Oxfordu. Dočim je bil Raleigh še vedno
mlad, pa je že prihajal v novi svet, ne z namenom, da ropa
in pleni, ampak je imel vse druge namene. Študiral je, ka¬
ko bi se dal izkoristiti novi svet za naseljevanje Angležev.
Kot v duhu je videl pred seboj novo Anglijo onstran morja.
Leta 1584, ko je bil star šele 32 let, je dobil od kraljice Eli¬
zabete dovoljenje, da preišče novi svet. In istega leta ter
prihodnje leto je poslal več ladij v Ameriko.

Leta 1587 je poslal v Ameriko celo kolonijo izseljencev,
ki so se nastanili na Roanoke otoku. Toda ta stvar se ni
dobro končala. Od prvega do zadnjega so bili vsi pomrli.
Še danes ne vedo, kaj se je zgodilo z njimi. Ali so utonili, ali
so jih pobili Indijanci, nihče ne ve.

Toda dasi se mu je prva naselbina tako grdo izjalovila,
pa Sir Walter Raleigh ni obupal. Do konca svojega življe¬
nja je sanjal o novi Angliji preko morja. Kar je Raleigh za¬
čel, so pa seveda drugi skončali, kot se navadno vedno pri-

25

peti. Vseeno pa ima Raleigh kredit, da je prvi triumfiral
z angleško kolonijo v Ameriki.

IV. POGLAVJE.

Ko je bilo špansko brodovje poraženo v Angleškem ka¬
nalu, je bila s tem zlomljena tudi španska prekmorska moč
in sila. Angležem je bila odprta pot v Ameriko. Toda vpra¬
šanje je nastalo, kdo bo hodil v Ameriko in živel tam? Za¬
kaj naj bi Anglež zapustil svoj dom in odšel v divje, zara¬
ščene, nepoznane kraje, v negotovost, tri tisoč milj daleč,
kar je bila za tedajne čase desetkrat tolikšna daljava kot je
pa danes. Premagati sovražnika je ena stvar, toda prema¬
gano deželo kolonizirati je pa nekaj čisto druzega. Zmaga
je nudila bogastva in veselje ter uživanje na potu proti do¬
mu. Kdor je pa hotel naseljence, se je pa moral pripraviti
na težavno delo, moral je v pragozde, čistiti deviško zemljo
in nikdar ni vedel, ali pride še kdaj domov ali ne. Toda
kljub vsem tem ogromnim teškočam, pa so naseljenci vse¬
eno sledili zmagovalcem v novi svet.

Med najbolj odličnimi Angleži, ki so potovali v novi
svet je gotovo Captain John Smith. Bil je rojen v dneh
kraljice Elizabete, sin revnega farmarja. V prostih urah
mladosti se je naučil čitati in pisati. Toda to je bilo preveč
mirno za njegov bojeviti in nemirni duh. Zato je pa tudi
imel kariero, kot malokdo izmed moških njegove dobe.

Še predno je bil Smith star 20 let, se je že boril s
Španci na Nizozemskem. Rad bi videl svet, zato se je po¬
dal na pot po Sredozemskem morju. V Rimu je videl pape¬
ža. Boril se je proti Turkom, od katerih je bil ujet in pro¬
dan v sužnjost. Ravnali so tako nečloveško z njim, da bi
skoro umrl, da se mu ni nasmejala nekega dne sreča in je
pobegnil.

Kmalu potem, ko se je Smith vrnil v Anglijo, so neka¬
teri londonski trgovci osnovali posebno družbo, z namenom,
da ustanovijo novo naselbino v Virginiji. Leta 1606 je ta
kompanija dobila čarter od kralja James I. Kmalu so nabra¬
li precejšno število ljudi, katere je mikalo iti v novi svet, in

26

vsi so bili veseli, ker se jim je pridružil tudi kapitan John
Smith. Leta 1607 so ti kolonisti dospeli v Virginijo in so
ustanovili mesto Jamestown.

Smith je bil mož velike aktivnosti, in s svojo zmožnost¬
jo in neumorno delovnostjo je mnogo pomagal koloniji, ki
se je borila za obstanek. Raziskoval je sosednjo okolico,
obiskoval je Indijance in kupoval od njih razne potrebščine.
Mnogo mičnih zgodb se pripoveduje o pogumnem kapitanu
Smith. Med drugimi je najbolj znana zgodba, da je bil
Smith ujet nekoč od indijanskega glavarja Powhatana.
Kot vojnega ujetnika so ga privezali ob lesen drog in bi ga
skalpirali, ko je prihitela na lice mesta glavarjeva hčerka
Pocahontas, ki mu je rešila življenje. Pocahontas se je v
lepega Smitha zaljubila, in Smith bi moral ostati pri Indi¬
jancih kot njih glavar. Koliko je resnice na tem, se ne mo¬
re dognati, res je le, da je živela neka indijanska princezi-
nja istega imena, ki je večkrat prihajala v angleško tabori¬
šče, kjer je občevala z naseljenci, in se konečno poročila z
nekim Angležem, po imenu John Rolfe. Da bi pa rešila
življenje Smithu je najbrž izmišljotina.

Na vsak način pa je bil Smith ,z Indijanci velik prija¬
telj, in to prijateljstvo je tedaj marsikateremu Angležu re¬
šilo življenje, kajti Indijanci so bili bojeviti, krviželjni in so
naseljence neprestano nadlegovali, jim uničevali polja, po¬
žigali hiše in morili. Tisoče naseljencev je našlo smrt od
Indijancev, ki so smatrali belokožce kot usiljence, ki so pri¬
šli, da jih oropajo za njih zemljo.

Smith je bil med naseljenci močno priljubljen, kajti
naredil je mnogo za njih napredek. Gotovo je ostro zadela
vsakogar nesrečna usoda, ko se je Smith leta 1609 močno
ranil v neki eksploziji smodnika. Dobil je take rane, da je
moral odpotovati v Anglijo iskat zdravniške pomoči.

Naseljenci so prihajali, med njimi mnogo izvrstnih, po¬
gumnih voditeljev. Naselbina v Virginiji je rastla in cve¬
tela. Naseljenci so začeli saditi tobak, ki je izvrstno uspe¬
val in prinašal ljudem lepe dobičke. Da, v prvih letih, ko
še ni bi upeljan denar v koloniji, so ljudje rabili tobak kot
denar, z njim so plačevali davke, potrebščine in hrano. Le-

27

Ta 1619 so bili prvič pripeljani v novo kolonijo v Virginiji
zamorski sužnji iz Afrike. Ker so bili zamorci močni in so
morali delati zastonj, so kmalu nastale obširne plantaže,
katerih lastniki so postali kmalu bogati.

Med ožjimi prijatelji angleškega kralja James I. se je
nahajal mlad in študirani George Calvert, ki je pozneje
igral veliko ulogo v kolonijah. Daši je bil po veri katoličan,
in je bil kraj James I. protestant, pa ga je kralj imel jako
rad ter ga naredil celo plemenitaša, ko mu je podelil naslov
lord Baltimore. V tedajnih časih je bilo katoličanom na
Angleškem prepovedano s postavo moliti k Bogu po katoli¬
škem obredu. Lord Baltimore je raditega začel gledati, kje
'bi dobil deželo, kjer bi katoličani lahko nemoteno izvrševali
svoje obrede in molitve. Ozrl se je proti novemu svetu.
Obiskal je kolonijo Virginijo, in razmere ter podnebje mu
je tako ugajalo, da je naprosil kralja, naj mu podeli kos sve¬
ta v onih krajih. Kralj je dal svoje dovoljenje, čarter je bil
narejen, ko je lord Baltimore leta 1632 nenadoma umrl.

Njegov sin Cecil Calvert, drugi lord Baltimore, je na¬
daljeval delo, ki ga je začel njegov oče. Poslal je v Ameri¬
ko katoliške naseljence, ki so se naselili v krajih, kjer je
danes država Maryland. Mesto Baltimore je dobilo svoje
ime po ustanovitelju. Svoboda izvrševanja katoliških obre¬
dov je bila dovoljena vsem. Kolonija je lepo cvetela in na¬
predovala. Maryland je ostala pod kontrolo družine Balti¬
more vse do proglašenja ameriške neodvisnosti.

Iz Virginije so podjetni pionirji začeli se seliti proti ju¬
gu ob meji in so odprli tako nove dežele za naseljevanje.
Angleški kralj, Charles II je slišal o teh novih deželah, juž¬
no od Virginije. Takoj jih je podelil kot darilo osmim ple¬
menitašem, svojim zvestim prijateljem. Ti “lastniki” so
ustanovili mesta Albemarle in Charleston. Imenovali so
novo deželo “Carolina”, v počast kralja Charlesa. Tu je
prevladovalo jako milo podnebje, in mnogo ljudi se je od se¬
vera naselilo v njej. Trgovina z Anglijo je jako cvetela.
Začeli so kultivirati riž, tobak, pozneje koruzo in pšenico,
kar je v deviški zemlji izvrstno uspevalo. Stotine koloni¬
stov je postalo bogatih.

28

Toda lastniki Caroline niso imeli nič kaj dobrih časov.
Kajti naseljenci, daleč proč od domovine, so postali jako
svobodni in so mislili sami za sebe. Kmalu so se začeli upi¬
rati, zlasti kar se tiče plačevanja davkov. Iz Anglije sem
so jim pošiljali governerje, proti katerim so Carolinčani
ostro protestirali, rekoč, da se sami znajo boljše vladati. In
v resnici so naseljenci v Albemarle pregnali nekega gover-
nerja, ki je imel to nečedno navado, da je jemal naseljen¬
cem krave, prasce in sploh kar mu je ugajalo. Konečno
so se lastniki naveličali neprestanih pritožb in prepirov s
svojimi “podaniki”, pa so leta 1729 prodali Čarobno kralju
za jako malo ceno. Čarobno so potem razdelili v dve drža¬
vi, South in North Čarobna. Ostale so kraljeve province,
dokler ni Amerika zadobila neodvisnosti.

Leta 1620 je eno najbolj znamenitih let v ameriški
zgodovini. Nekega mrzlega zimskega dne v decembru
omenjenega leta se je pripetil eden najbolj pomembnih pri¬
zorov v ameriški zgodovini na obali, kjer se danes razteza
država Massachusetts. Mala barka, po imenu Mayflower,
za večne čase slavljena v ameriški zgodovini, je pristala ob
obrežju v bližini, kjer stoji danes mesto Plymouth. Na kro¬
vu se je nahajala mala družba moških in žensk, romarji iz
stare Anglije v novo Anglijo — Ameriko. Pobegnili so iz
svojih domov, ker so jih preganjali radi njih verskega pre¬
pričanja. Prišli so, da ustanovijo naselbino, kjer lahko ne¬
moteno in po svojih lastnih mislih molijo k Bogu.

Predno so šli moški na obrežje, so se zbrali na barki in
se domenili med seboj, da ustanovijo svojo lastno vlado,
kakor jim najbolj prija. Vsi so prisegli, da se bodo pokorili
skupnim pravilom. Pogodba, ki so jo podpisali, se zove
“Mayflower pogodba” — prvi pisan načrt samovlade v Ame¬
riki.

Pri Plymouth skali so ti romarji se izkrcali na suho. Z
skupnimi močmi so se podali na delo, začeli so sekati dre¬
vesa, da si postavijo skupno hišo iz hlodov. Bilo je to po¬
časno delo, in zima je bila ledeno-mrzla. In ko je pomla¬
dansko solnce posvetilo v novo kolonijo, je bilo več kot po¬
lovica romarjev mrtvih. Ostali so pa kljub silnemu po-

29

manjkanju, stradanju in bolezni vztrajali na svojem mestu.

Med njimi je bilo več mož krasnih zmožnosti in vodi¬
teljstva. Med vsemi se je pa odlikoval Miles Standish. Na-
čeljeval je mali četi, ki se je podala v divjino pragozdov, da
išče lovskega plena in živega. Zgradil je tudi fort, da se
obvaruje pred napadi Indijancev. Neki drugi vodja je bil
governer Bradford, ki je spisal čudovito lepo zgodovino
prvih dni romarske naselbine v Plymouth. V Plymouth se
je takorekoč rodila današnja ameriška republika.

K sreči so ti takozvani “Pilgrims” ali romarji imeli malo
sitnosti z Indijanci. Obiskovala sta jih dva Indijanca, Sa-
moset in Squanto, ki sta naseljence učila saditi koruzo, iz¬
delovati snežne čevlje in mokasine. Pripeljala sta s seboj
tudi druge Indijance, ki so bili silno radovedni videti razno¬
vrstne pisane stvari, katere so imeli naseljenci s seboj. Ne¬
kega dne je prišel v naselbino veliki indijanski glavar, Mas-
sasoit, ki je imel dolgo sejo z naseljenci. Vsi so sklenili, da
postanejo dobri prijatelji in živijo v miru. Ako bi bili In¬
dijanci sovražni in bojeviti, tedaj bi zlahka uničili vso sla¬
botno naselbino.

Nekaj milj bolj proti severu so Angleži kakih deset let
po ustanovitvi Plymoutha ustanovili še dve naselbini, Bos¬
ton in Salem. Tudi ti naseljenci so iskali kraj, kjer bi lah¬
ko nemoteno in po svojem prepričanju molili k Bogu. Na-
zvali so jih puritance radi njih verskega naziranja. Njih
vodja je bil governer John Winthrop.

Puritancev je bilo mnogo več kakor pa romarjev. Pri¬
šli so v Ameriko z enajst ladijami in pripeljali so s seboj ka¬
kih 1000 oseb. Imeli so tudi dobre .zaloge, zlasti žita in ži¬
vine. Njih potovanje preko morja je bilo skrajno viharno.
Le s težavo so pobegnili smrti.

Puritanci so si zbrali za svoje glavno opirališče mesto
Boston. Z največjo energijo so šli na delo, da očistijo svet
in si postavijo hiše, cerkve in šole. Governer Winthrop
sam je delal povsod s sekiro in kladvom v roki. Stalno in
značajno so puritanci prodirali vedno bolj v notranjost, in
povsod gradili mesta, kamor so prišli. Ti ljudje so ustvarili
Ameriko. Več naseljencev je prihajalo iz Anglije. Bapti-

30

sti Quakerji in druge verske sekte so se pojavile. Te nove
sekte so precej vznemirjale mir puritancev, ki so želeli, da
jih drugi pustijo v miru. Ljudje v Massaschusetts so imeli
mnogo medsebojnih prepirov, poleg tega pa so prišle stra¬
hovite krvave vojske z Indijanci, kajti poznejši naseljenci
niso bili toliko mirni in pošteni kot pa romarji in puritanci.
Bili so v resnici nemirni dnevi za naselbine.

Po zimi leta 1631 se je pojavil v Bostonu neki mlad pri¬
digar, po imenu Roger Williams. Imel je svoje lastne, ori¬
ginalne ideje. On je na primer vrjel, da cerkev in vlada ne
bi smela imeti ničesar skupnega. Tedaj je bilo vse drugače
kot je danes. Oni možje, ki so vodili cerkvene zadeve, so
vodili tudi vlado. Nihče ni mogel voliti, kdor ni bil član
cerkve. Williams je pa menil, da je to krivično in napačno,
in je tudi prav odločno povedal svoje ideje.

Radi njegovega naziranja si je nakopal mnogo sovraž¬
nikov, in preganjali so ga iz mesta v mesto. Nekaj časa je
živel v Plymouthu. Tu si je zopet naredil vroča tla, kajti
govoril je okoli, da bi morali naseljenci Indijancem zemljo
plačati. To je romarje razjezilo, in Williams je moral me¬
sto zapustiti. Kmalu je zopet zašel v težave, in leta 1636
je moral popolnoma zapustiti državo Massachusetts.

Williams je bežal v divjino proti jugo-zapadu, in tam je
ustanovil naselbino Providence. Napram Indijancem je bil
jako prijazen in jim je plačal za svet, katerega je zasedel.
Povabil je k sebi vse siromake in one, ki so bili preganjani,
da pridejo k njemu, kjer dobijo mirno življenje. In mnogo
jih je prišlo. Naredili so medsebojno pogodbo, kako se bo¬
do vladali. Pogodbo so podpisali. Pet jih je bilo jako si-
rotnih, in niti pisati niso znali. Naredili so le križe pod
pogodbo.

Ne dolgo potem se je naselila v krajih, katere je odprl
Williams, neka Anne Hutchinson, znamenita ženska iz
Massaschusetts. Tudi ona je imela tako nenavadne ideje,
da je nikjer niso marali. Povdarjala je vedno, da imajo žen¬
ske pravico se zbirati in govoriti o javnih zadevah, ravno
tako kakor možje. Za one čase je bila taka ideja precej ne-

31

navadna in nevarna. Puritanci so se kar tresli pri misli, da
bi dali ženskam pravico javne kritike. Dali so razglasiti, da
so njene seje “neredne in brez postave”, in pregnali so njo
ter več njenih prijateljev. S temi je odšla v Providence, kjer
je vladal Williams. Pozneje se je Providence združil z več
mesti ob Narrangansett zalivu, in stvorila se je država, ki
je dobila ime Rhode Island, ki je danes najmanjša država v
ameriški uniji.

Radi verskih prepirov med prvimi naseljenci v Ameri¬
ki se je razvilo mnogo novih naselbin in držav, kot smo vide¬
li. Tako se je ustanovila tudi država Connecticut. V Cam¬
bridge je živel neki protestantovski pastor, Thomas Hook-
er, katerega mišljenje in naziranje je motilo mir marsikate¬
rega državljana. Toda njega niso pregnali, pač pa je sam
sklenil iskati bolj pripravnih prostorov za sebe in svoje. S
precejšnimi naseljenci se je Hooker obrnil proti zapadu, in
se naselil v dolini ob reki Connecticut. Tu so zgradili tri
mala mesta, Hartford, Windsor in Wethersfield. Leta 1639
so državljani naredili posebno pogodbo za vlado. Ob obre¬
žju so ustanovili še druga mesta, in vse to je angleški kralj
združil v eno državo in ji dal ime Connecticut. Tako vidi¬
mo, da ste nastali državi Rhode Island in Connecticut iz pr¬
votne naselbine v Massachusetts.

Vse naselbine v Novi Angliji so si bile enake. Nase¬
ljenci se niso razpršili na široko kot so to storili naseljenci
v Virginiji. Živeli so blizu skupaj v mestih, okoli katerih so
kultivirali polja. Zime so bile dolge in mrzle. Poletja so
bila jako kratka. Polja so bila polna kamenja in hribovita.
Suženjstvo je bilo upeljano, toda ni cvetelo. Beli možje in
ženske so morali opravljati svoje lastno delo na farmah in
okoli hiše. Ker je bilo v enih krajih mnogo vodopadov ali
slapov, so iznajdljivi naseljenci moč vode kmalu izkoristili,
naredili mline in žage. V Novi Angliji je mnogo finega le¬
sa, gradili so ladije za ribjilov in za trgovanje z vsemi deli
Evrope.

Med angleškimi prijatelji kapitana John Smitha, o ka¬
terem smo govorili v enem prejšnih poglavij, se je nahajal
■dobro poznan mornar Henry Hudson. Kdo so bili stariši

32

Hudsona, in kje je bil slednji rojen, ne vemo. Prvič ga zgo¬
dovina omenja kot kapitana neke angleške kompanije, ki je
trgovala z Rusijo. Leta 1607 in 1608 se je dvakrat peljal
proti severo-vzhodu, hoteč priti do vzhodnih azijskih pri¬
stanišč preko severnih krajev. Sicer se mu to ni posrečilo,
toda izkazal se je kot pogumen in zmožen mornar.

Velika trgovska družba tedajnih časov, The Dutch
East India Company, je slišala o njem in mu je ponudila
službo. Dobil je dve ladiji in zopet je brodaril proti severo¬
vzhodu, hoteč priti v Azijo. Moštvo enega parnika se je
pa uprlo in se vrnilo domov, in Hudson je bil prisiljen opu¬
stiti svoj načrt. Vendar on ni bil mož, katerega bi enaki
dogodki oplašili.

Ako ne more priti v Azijo po enem potu, mora pač
druzega iskati. Na ladiji “Half Moon” se je peljal preko
Atlantika do obrežje Nove Scotije. Iskal je ob Atlantskem
obrežju poti .proti severo-zapadu. Dne 3. sept. 1609 je
prišel do ustja ogromne reke, ki nosi njegovo ime. Širokost
reke je naznanjala, da se mora tu nahajati pot v notranjost
dežele proti severu, katero je že toliko časa iskal.

Poln upanja je kapitan “Half Moona” pljul navzgor po
reki. Indijanci so ga z veseljem sprejemali. Prinašali so¬
mu tobak, on jim je pa dajal nože in bisere. Na ladiji so
vodili zapisnik dnevnih dogodkov, in o Indijancih se tu
piše: “Oblečeni so v jelenove kože, jako čedni so. Imajo
tudi rumen baker. Radi imajo obleko ter so jako uljudni.
Velike zaloge turščice se dobi pri njih, iz katere delajo jako
okusen kruh.”

Toda predno je Hudson prišel daleč naprej po reki, se
je Hudson sprl z Indijanci. Eden izmed njih je hotel ukra¬
sti Hudsonovo srajco in blazino, nakar je nastal tepež.

Kmalu potem je zapustil otok Manhattan, kjer stoji
danes mesto New York. Pljul je vedno naprej navzgor po
reki, dokler ni prišel 22. sept. do prostora, kjer stoji danes
mesto Albany, glavno mesto države New York. Že se je
prepričal, da reka nikakor ne vodi proti severu, da bi prišel
na Pacific. Hudson je torej obrnil nazaj.

Dne 4. oktobra je vzel slovo od obrežja, katero so do-

33

mačini, Indijanci klicali za Manna-hatta. Odpljul je proti
Nizozemski. Spotoma je pristal v nekem angleškem pri¬
stanišču, kjer je dobil povelje od angleškega kralja, da ne
sme nikakor več biti v službi pri Nizozemcih.

Prihodnje leto ga že dobimo zopet v angleški službi.
Zopet je šel na odkritje novih morskih potov. Odkril je
velikanski zaliv, ki še danes nosi njegovo ime: Hudson Bay.
Zopet je iskal poti, da bi prišel na Pacific. Njegovo moštvo
je pa začelo glasno zahtevati za povratek. Hudson se ni
dal pregovoriti. Moštvo se je spuntalo. Položili so njega,
njegovega malega sina in nekaj bolnikov v mal čoln in ga
spustili na široko morje. Tu so vsi skupaj žalostno poginili.
Ekspedicija, ki je odšla iz Anglije, da ga najde, ni dobila
nobenega sledu o njem ali o čolnu. To je žalosten konec
velikega moža.

Daši se Henry Hudson ni vrnil na Nizozemsko po svo¬
jih zadnjih odkritjih v severni Ameriki, pa so Nizozemci si
lastili vse dežele, katere je Hudson odkril. Komaj so mi¬
nula tri leta so Nizozemci že .zgradili štiri močne forte na
Manhattan otoku, kjer je danes mesto New York. Začeli so
tudi z jako dobičkanosno trgovino s kožuhovinami, potem
ko so si pridobili Indijance za sebe. Njih mornarji so pre¬
iskali Long Island in zaliv, ki ga obdaja ter obkrožili so Cape
Cod.

Leta 1623 je dobila nizozemska družba Dutch West
India Company pravico trgovati in ustanovljati naselbine v
dolini “Severne reke” kot so tedaj nazivali Hudson reko.
L-tega leta je prišlo tudi precej stalnih naseljencev na Man¬
hattan. Postavili so fort na Manhattan otoku, enega na
obrežju Long Island, blizu Brooklyna in enega nekoliko
višje, pri Port Orange, na mestu kjer se nahaja danes glav¬
no mesto države New York — Albany.

Leta 1626 je prišel iz Nizozemskega novi governer,
Peter Minuit. Ta je obiskal Indijance, ki so stanovali na
Manhattan otoku ter naredil z njimi pogodbo, glasom kate¬
re so prodali Indijanci Nizozemcem ves Manhattan otok za
60 nizozemskih goldinarjev, kar je po današnji ameriški
veljavi nekako 60 dolarjev. Kdo bi tedaj mislil, da 250 let

34

pozneje bo isti otok vreden več denarja, kot se ga nahaja na
celem svetu! Na spodnjem delu otoka so Nizozemci po¬
stavili nov fort. Mesto, ki se je zgradilo okoli tega forta so
nazivali New Amsterdam, in pokrajina, kjer so se naselili
Nizozemci, se je zvala New Netherland.

Nekaj časa pozneje je West India Company podelila
ogromna posestva na zapadnem in vzhodnem bregu reke
Hudson takozvanim “patronom”, ali bogatim možem, ki so
se zavezali, da kolonizirajo dotična posestva. Vsak tak pa-
tron je bil gospodar posestva in je imel številno najemni- *
kov. Začeli so prihajati sem korenjaški nizozemski farmar¬
ji in trgovci v vedno večjem številu. Kolonija je cvetela.

V poletju leta 1647 je prišel v New Netherland zadnji
izmed nizozemskih governerjev — Peter Stuyvesant. Bil
je to “hraber, prepirljiv, utrjen, trmast, levjesrčen, usnjeno-
kožast, toda dobrosrčen star mož”, kakor ga opisuje kro¬
nist. Imel je samo eno nogo, drugo je zgubil v vojni. Ko je
stopil na suho, je imel govor, rekoč: “Vladal vam bom ka¬
kor oče svojim otrokom, v korist West India Company
in teh meščanov in te dežele”. In dokazal je, da zna biti kaj
strog oče. Ko so nekateri meščani grozili, da se bodo prito¬
žili preko njegove glave na vlado v Holandiji, je izjavil:
“Ako se kdo drzne apelirati na glavno vlado, tedaj ga bom
kmalu prikrajšal za en čevelj.” Mislil je, da ga bo djal ob
glavo.

Angleži so že takoj v začetku protestirali napram Ni¬
zozemcem, ki so se polastili okrajev Hudson reke. Angleži
so si vse dotične kraje sami lastili. Leta 1664 je angleški
kralj Charles hladnokrvno podelil svojemu bratu, vojvodi
York vse one dežele, ki so bile pod nizozemsko vlado. In
pozno v poletju istega leta je zagledal nizozemski governer
Stuyvesant, kako prihaja v newyorško pristanišče celo bro-
dovje angleških vojnih ladij. Angleški poveljnik je pozval
Stuyvesanta, da se poda. Toda Stuyvesant se je kar penil
od jeze, raztrgal je pismo in zapovedal, da se njegovo voja¬
štvo pripravi na boj. To je bilo naravnost blazno, kot se je
izjavil eden izmed nizozemskih poveljnikov: “Kaj morejo
naši slabi topovi proti bombardiranju 60 velikih angleških

35

topov? Krivično je prelivati kri brez upa na zmago.” Last¬
ni ljudje so prisilili Stuyvesanta, da se je podal. Vzkliknil
je: “Raje bi videl, da me nesete k pogrebu!” Bela zastava
je zaplapolala nad nizozemskim fortom. New Netherland
je prišla pod angleško gospodstvo, in pod tem je ostala do
ameriške revolucije.

Peter Stuyvesant, nizozemski governer mesta New York,
se je penil od jeze, raztrgal pismo angleškega
poveljnika, ki ga je pozval, naj se preda
s celim mestom Angležem 1. 1664.

Pod angleškim gospodarstvom je mesto “New Amster¬
dam” dobilo novo ime in sicer “New York”. Kot znano, je
angleški kralj Charles podelil dotične kraje svojemu bratu,
vojvodi York, in po njem je New York dobil svoje današnje
ime. Fort Orange je dobil ime Albany ki je tudi ostalo še
danes. Vse drugo je pa ostalo kot so upeljali Nizozemci.

36

Imena vasi in imena cest so ostala nizozemska še do današ¬
njih dni. Še danes se dobi mnogo starodavnih nizozemskih
farmarskih hiš z velikimi kuhinjami in pečmi, kar vse spo¬
minja na dneve Stuyvesanta. Nizozemski farmarji so mir¬
no nadaljevali svoje delo na poljih in v trgovini, kljub dej¬
stvu da so angleški naseljenci začeli prihajati v vedno več¬
jem številu. Nizozemci so se priučili angleškemu jeziku,
postali so odkriti prijatelji Angležev in so jih podpirali v
vsaki njih borbi z angleškim kraljem.

Ko je vojvoda York postal angleški kralj James II, je
kolonija New York bila povišana v kraljevo provinco. To
se je zgodilo leta 1685. Kmalu so naseljenci dobili tudi ne¬
kako zbornico, v kateri so izvoljeni možje skrbeli za doma¬
čo vlado. Iz Anglije so prihajali misijonarji, da ustanovijo
angleško cerkev v provincah. Leta 1754 je bil ustanovljen
kraljevi kolegij, kjer se je vzgajala mladina v smislu angle¬
ške cerkve, da se ne bi “pokvarila” z nauki puritancev v
Novi Angliji.

Vojvoda York je imel dva prijatelja, Carteret in Ber-
keley. Leta 1664 je vojvoda podaril tema dvema vso deže¬
lo, ki se nahaja med rekama Hudson in Delaware. To pro¬
vinco so nazvali New Jersey, ker je bil Carteret nekoč go-
verner Jersey otoka, v Angleškem kanalu, kjer je bil dom
njegove družine.

Leta 1665 je Carteret poslal v Ameriko tropo naseljen¬
cev, ki so ustanovili mesto Elizabethtown, imenovano po
njegovi soprogi. Prihodnjega leta so nekateri puritanci iz
države Connecticut zgradili mesto ob reki Passaic. Naj-
prvo so nazvali to mesto Milford, pozneje pa Newark.
Pozneje so sem prihajali zlasti kvekerji iz Anglije in škot¬
ski Irci. Leta 1702 je kolonija New Jersey postala kraljeva
provinca, priklopljena New Yorku. 36 let pozneje pa je
bila ločena od svoje sosede preko reke Hudson, in je dobila
svojega lastnega kraljevega governerja.

s{« t'fi

Leta 1660 se je vpisal na univerzi v Oxfordu, v Angliji,
visok, črnolas mladenič po imenu William Penn. Njegov
oče je bil mož velikega bogastva in odličnega dostojanstva

37

— admiral v angleški mornarici in član parlamenta. Z vso
strastjo se je mladi Penn lotil študiranja. Bil je izboren
dijak in uspešen atlet. Prav tako dobro je znal brodariti
kot je znal grško, latinsko, francosko, nemško in nizozem¬
sko govoriti.

Vse je kazalo, da se nahaja Penn na sijajni poti do sla¬
ve in visokih časti, ko se je naenkrat odpovedal veri svojega
očeta in se pridružil sekti, ki je bila znana pod imenom
“Quakers” ali “prijatelji”. Tem verskim pristašem niso
ugajale ceremonije angleške uradne cerkve. Smatrali so,
da najbolj glavno pri veri je živeti priprosto krščansko živ¬
ljenje. Njih ime “prijatelji” znači v glavnem njih namen.
Kvekerji so bili odločni nasprotniki vsake vojske in prega¬
njanja. Vrjeli so, da se mora sovražnika premagati le s
plemenitostjo in dobro voljo.

Ko je Penn sprejel to vero je prišel v navskrižje z uni-
yerzo in svojim očetom. Skoro gotovo je, da so ga pregnali
iz šole. Konečno so ga vrgli v ječo, kjer se je nahajal več
mesecev med navadnimi zločinci.

Sčasoma je začel Penn misliti na Ameriko, kamor se je
obrnilo že mnogo kvekerjev, da najdejo tam odpomoč proti
preganjanju. Zgodilo se je, da je umrl njegov oče, in Penn
je imel tirjati kot dedič več tisoč funtov šterlingov od kra¬
lja. Po daljših razgovorih s kraljevimi zastopniki je kone¬
čno Penn stavil ponudbo, da vzame namesto denarja nekaj
sveta v Ameriki. Kralj se je podal in je podelil William
Pennu čarter do obširne zemlje, imenovane Pennsylvania
ali “Pennov gozd”, v počast admirala Penna, njegovega
očeta. William Penn je postal lastnik te obširne dežele.

Pozno v poletju leta 1682 se je Penn odpeljal v novo
deželo. Ob bregovih reke Delaware se je že naselilo stoti¬
ne kvekerjev. Ko je brodaril ob obrežju precej časa in
pozneje v notranjosti, se je konečno naselil na prostoru,
kjer se stekate reki Delaware in Schuykill. Tu je Penn
ustanovil mesto Philadelphia, katero ime pomeni “mesto
bratske ljubezni”. Koncem leta 1683 je bilo v mestu že več
kot 350 hiš, nekatere delane celo iz opeke. Penn sam si je
zgradil zidano hišo in sicer tako dobro, da še danes stoji.

Kmalu potem ko je William Penn prišel v Ameriko, je 'naredil pogodbo z
Indijanci in jim plačal za vso zemljo, katero jim je vzel. Tu vidite Penna,
ki trguje z Indijanci. Slika je delo ameriškega artista Benjamin West.

39

Penn sam je bil jako liberalnega mišljenja in je podelil
svobodo bogačastja vsem, ki so vrjeli v Boga. Vsem nase¬
ljencem na svojem svetu je podelil volivno pravico s tem,
da so smeli izbirati svoje poslance v zbornico. Povabil je
siromake in zatirane iz vse Evrope, da pridejo v njegovo de¬
želo in se tam naselijo. Kmalu se je raznesel ta klic vse¬
povsod. Iz Nizozemske, Francije, iz Nemčije kot iz Angli¬
je so prihajali naseljenci v trumah.

Tisoče teh naseljencev je bilo presirotnih, da bi sami
plačali drago vožnjo v Ameriko. Da se temu odpomore je
William Penn predlagal, da se taki siromaki zavežejo, da
bodo delali gotovo število let po svojem prihodu v Ameriko,
zastonj za one, ki so jim posodili denar za vožnjo. Oni, ki
so to storili, so bili znani pod imenom “bond servants” ali
“služabniki pod varščino”. To niso bili sužnji, kajti na
koncu termina so lahko šli kamor so hoteli in si ustanovili
lastni dom. Okoli dve tretini onih, ki so se naselili v Penn-
s ylvaniji v osemnajstem stoletju so bili taki služabniki..
Tudi v drugih kolonijah naletimo na enake hlapce ali slu¬
žabnike.

Ko je Penn dobil Pennsylvanijo za lastnino, je bila ko¬
lonija odrezana od morja po državi New Jersey na vzhodu
in po Delaware na jugu. V državi Delaware so se najprvo
naselili Švedi. Zanimivo je, da je bil vodja teh Švedov Peter
Minuit, prvi governer nizozemske kolonije v New Yorku, ki
je bil pa, kot je sam trdil, po krivici odpuščen iz svojega
urada.

Minuit je nato stopil v službo k Švedom, in leta 1638
je pripeljal prve švedske koloniste na zapadno obalo reke
Delaware. Od Indijancev je nakupil zemlje v bližini kjer
se nahajajo danes mesta Newcastle in Wilmington. Zgra¬
dil je tudi fort, katerega je imenoval Fort Christina, v po-
cast švedske kraljice.

Več let je ta mala kolonija živela v miru, trgovala z
Indijanci in obdelovala zemljo. Vsega skupaj je bilo tam
okoli kakih 500 duš v letu 1655. V poletju tega leta je pa
nizozemski governer iz New Yorka, Peter Stuyvesant, pri¬
drvel po Delaware reki nad mirne Švede in jih pozval, da se

40

podajo. Seveda so se morali podati presili. Razobesili so
nizozemsko zastavo. Toda ne dolgo, kajti že nekaj let po¬
tem so Angleži pregnali Nizozemce. Leta 1703 je Dela-

ware postala država sama za sebe.

* * *

Nekaj dni pred Božičem leta 1696 je bil rojen v Lon¬
donu otrok, kateremu je bilo usojeno igrati odlično ulogo
v zgodovini ameriškega razvoja. Bil je to James Ogle-
thorpe. Kot fant je služil pri armadi. Ko je dorastel v mo¬
ža je postal ustanovnik kolonije Georgia.

Zgodba njegovega vojaškega življenja nam riše hkrati
njegov pogum in njegov fino razvit razum. Ko se je naha¬
jal še v Evropi je neki predrzen princ zagnal nekaj vina v
obraz Oglethorpa. Mladi vojak se je nahajal v skrajno ne¬
ljubem položaju. Ako bi pozval princa na dvoboj, tedaj bi
mu očitali, da išče prepir. Ako se ne bi zmenil za izzivanje,
tedaj bi ga klicali strahopetneža. Raditega se je Ogle¬
thorpe nasmejal in rekel: “Prav dobra šala je to, toda mi
na Angleškem znamo to veliko bolje!” In prijel je za čašo
vina ter jo zagnal princu v obraz. Neki stari general, ki je
sedel blizu, je rekel: “Prav ima, princ, vi ste začeli!”

Daši vojak skozi in skozi, pa je imel Oglethorpe meh¬
ko srce, in žalilo ga je, kjerkoli je videl siromaštvo in mize-
rijo. Zlasti ni mogel prenašati, da so ljudi preganjali radi
verskega prepričanja, in da so jih zapirali, ker niso mogli
plačati dolga. V Angliji je bila tedaj postava, da je moral
v ječo vsakdo, ki ni mogel plačati dolga. V slabih časih so
bile raditega vse ječe prenapolnjene oseb, katerih edini zlo¬
čin je bil, da so bili siromaki.

Oglethorpe je raditega sklenil ustanoviti kolonijo za
revne in nesrečne ljudi. Leta 1732 je dobil od kralja
George II čarter, da sme kolonizirati svet južno od Savan-
nah River. Pripeljal je s seboj vojake in dolžnike. V po-
čast kralja so imenovali novo kolonijo Georgia. Novi na¬
seljenci so prihajali, in kolonija je cvetela. Leta 1752 je
bila proglašena za kraljevo provinco.

41

V. POGLAVJE.

Angleške kolonije v severni Ameriki so se v sredini
sedemnajstega stoletja večinoma razširjale le ob morju.
Daleč noter v notranjost dežele niso še prodrli. Toda sever¬
no in zapadno od angleških kolonij so se razprostirale
ogromne pokrajine z najbolj rodovitno zemljo. To je bil
svet, ki se nazivlje Mississippska dolina in svet okoli veli¬
kih jezer Erie, Huron, Ontario, Michigan in Superior.
Francozi so imeli v Canadi dosti sveta pod svojo kontrolo.
In iz Canade ven so gledali proti jugu na te rodovitne kraje.
Čimdalje bolj so silili v notranjost dežele. Francozi kot An¬
gleži so bili energični in podjetni. Nastala je huda tekma
med obemi. Vsak narod je hotel dobiti čimveč obsežnega
sveta in napredovati.

Tako je nastal silen problem za angleške in francoske
državnike. Problem se je glasil: “Kako naj zasedemo in
Jrdno držimo zapadne ameriške kraje?” Kdor je hotel re¬
šiti ta problem, je moral imeti dovolj junaških raziskoval¬
cev, lovcev, vojakov in predvsem — naseljencev. Na vsak
način je moralo priti do velike bitke, ki naj odloči, kdo bo
gospodar severne Amerike: Francozi ali Angleži. In do

krvavih bojev je v resnici prišlo.

Leta 1643 je bil v Franciji razglašen za kralja petletni
dečko. Nadel si je ime Ludvik XIV. Zgodovina ga pozna
pod imenom “Veliki monarh”. Dvainsedemdeset let je ta
mož vladal Franciji, in tekom njegovega vladanja so se nje¬
gove armade borile po vsej Evropi ter žele slavo za franco¬
sko orožje, vladarja in deželo. Slava njegovih generalov je
šla po vsej Evropi.

Ludvik XIV pa ni bil častihlepen samo v Evropi, pač pa
je priganjal svoje ministre, da se ozro tudi v novi svet, v
Canado, kjer naj se ustvari Nova Francija. Že prej so fran¬
coski raziskovalci kot slavni Champlain raziskovali okolico
in svet v področju ogromne reke St. Lawrence River, in so
leta 1608 ustanovili utrjeno postojanko Quebec. Leto prej
predno je Ludvik XIV prišel na prestol, so Francozi zgra-

42

dili drugi fort v Montrealu. Obe mesti še danes stojite in
napredujete.

Toda to so bile le mali začetki. Narediti se je moralo
mnogo več, ako hoče postati Francija mogočna sila v Ame¬
riki. Potrebovali so novih in pogumno-predrznih pionirjev,
ki naj nesejo zastavo Ludvika XIV proti zapadu in jugu od
francoskih postojank ob reki sv. Lovrenca.

V onem letu, ko je bil Ludvik XIV kronan za franco¬
skega kralja, je bil rojen v Rouenu, v starem mestu severo-
zapadno od Pariza, deček, kateremu je bilo namenjeno, da
ponese francosko zastavo v neizmerne pokrajine v Missis-
sippi dolino. Ime temu otroku je bilo Robert Chevalier,
Sieur de la Salle. Njegov oče je bil bogat trgovec, ki je po¬
daril sinu izvrstno vzgojo. Nekaj časa je mladenič hotel
postati duhoven katoliške cerkve. Toda ko mu je oče umrl,
je podedoval nekaj premoženja, in s tem se je odpravil v
Canado. Bil je tedaj 23 let star, ponosen, slavohlepen in
energičen. Nič ga niso zanimale igre in zabave, pač pa je
vedno hotel nekaj izvanrednega začeti.

Kakor hitro je La Salle prišel v Montreal, je začel štu¬
dirati indijanske jezike. In ni se nehal prej učiti, dokler jih
ni znal sedem ali osem. Od Indijancev je slišal, da se naha¬
ja proti jugu ogromna reka, Ohio River, ki izvira v deželi,
kjer bivajo Seneca-Iroquois Indijanci. O tej reki so govo¬
rili Indijanci, da se steka na jugu in na zapadu v morje.
La Salle je postal ves navdušen za to reko! Mislil je, to mo¬
ra biti reka, po kateri se lahko pride v Pacifični ocean!
Ako je to resnica, tedaj se bo lahko prišlo po tej reki na
Kitajsko in v Indijo, Francija bo postala neizmerno bogata
s trgovino na Daljnem Vzhodu.

In La Salle ni bil mož, ki bi držal roke križem. Takoj
se je podal k governerju v Quebec, kjer je dobil pravico
raziskovati nove dežele na svoje lastne stroške. Prodal je
mnogo svojega sveta in kupil indijanskih čolnov — kanu.
Z malo družbo je odveslal iz Montreala v poletju leta 1669.
Toda malo je znanega o tem potovanju. Zdi se, da je prišel
do jezera Erie, potem pa je potoval peš, dokler ni prišel do
enega izmed pritokov reke Ohio. In po tej reki je veslal

43

naprej najbrž do slapov reke Ohio na mestu, kjer stoji da¬
nes Louisville, Kentucky. Mogoče je prišel celo do Missis-
sippija. Njegovo moštvo pa, utrujeno in prestrašeno radi
Indijancev, ga je zapustilo, in tako je bil pripuščen sam
sebi, da si najde pot domov skozi obširne pragozde.

Prihodnjega leta se je La Salle napravil na novo ekspe¬
dicijo proti zapadu. Potoval je ob bregovih Ontario jezera,
nosil je svoje kanus okoli Niagarskih slapov, nakar je od-
pljul proti jezeru Erie. Sledeč bregovom Erie jezera, je
obrnil proti severu, dokler ni dospel do Detroit reke. Tu je
zopet šel naprej severno skozi Huron jezero, potem pa juž¬
no ob bregovih Michigan jezera. Od tu je prišel do reke
Illinois, nakar je dolgo časa brodaril navzdol po tej reki.
Zatrjuje se celo, da je prišel do Mississippi reke in veslal v
čolnu po njej, kar pa ni dokazano. Čast odkritja gorenjega
dela reke Mississippi, leta 1673, zadeve dva druga Franco¬
za, Father Marquette, katoliškega misijonarja in Joliet-a,
pravega gozdovnika ondašnjih dni.

La Salle je videl na teh potovanjih bogato in rodovitno
dolino reke Ohio in rodovitne prerije Illinoisa. V primer¬
javi s Canado so bile te dežele pravi paradiž. Že od prej¬
šnjih obiskov je bil La Sallu znan tok reke Ohio, in sklepal
je, da potom reke Mississippi, se izteka južno v Meksikan-
ski zaliv. Naredil je torej načrt, da pridobi to reko za svo¬
jega kralja napram napredujočim Angležem, ki so se tudi
bližali Ohio reki iz vzhoda sem. Francija je že bila v po¬
sesti reke St. Lawrence in velikih jezer. Ako Francozi
zgradijo fort ob ustju reke Mississippi ter ostavijo več po¬
stojank v notranjosti ob reki, tedaj pridejo v posest silno
rodovitnega sveta za večne čase. Tako je mislil La Salle.

In ko mu je enkrat ta misel šinila v glavo, tedaj ni po¬
znal več počitka. Hitel je v Francijo, da dobi od kralja
odobrenje svojih načrtov. Leta 1678 je dobil od kralja Lud¬
vika XIV dovoljenje, “da deluje na odkritju zapadnih delov
Nove Francije.” Dobil je tudi pravico graditi forte ali trd¬
njave na vseh prostorih, kjer se mu zdi umestno. Nato si
je La Salle začel sposojevati denar, kjerkoli ga je mogel do¬
biti. Deloma je plačeval štirideset procentov na posojeni

44

clenar. Tako je zbral okoli sebe družbo mož ter z njimi od¬
potoval v Canado.

Zgodaj avgusta meseca, leta 1679, je La Salle s svojimi
možmi začel raziskovati po Erie jezeru. Veslali so po je¬
zeru, dokler niso prišli do južnega dela Michigan jezera.
Tu so zapustili jezersko površino in se obrnili po Illinois
reki. Po mnogih potovanjih, tekom katerih je zopet vrnil
s nazaj v Montreal, je La Salle konečno prišel na mogočno
vodovje reke Mississippi, leta 1682.

Ko so se La Salle in tovariši enkrat znašli na Mississip-
piju, je bilo potovanje lahko v primeri z onim, kar so pretr¬
peli skozi zadnja tri leta. Dan za dnevom so brodarili po
mogočnem Mississippiju.

Mnogokrat so naleteli na prijazne Indijance. Blizu
Arkansasa so imeli prav dobre čase z nekim indijanskim ro¬
dom, ki je imel isto ime. “Cela vas,” piše eden izmed pot¬
nikov pozneje, “je prišla k bregu, da nas pozdravi, samo
ženske so se nas bale in so zbežale.” Ostali so pri teh Indi¬
jancih več dni, kjer so kadili in se gostili kot med najboljši¬
mi prijatelji. S seboj so imeli misijonarja, ki je začel Indi¬
jance spreobračati, in La Salle je povzročil, da so Indijanci
položili prisego zvestobe fracoskemu kralju Ludviku XIV.
Še bolj naprej je prišel La Salle v stik z Natchez Indijanci.
Tudi v njih deželi je La Salle proglasil francosko gospod-
stvo.

Še nekaj dni, in nahajal se je ob ustju veličastne reke
Mississippi in je zrl na mirno vodovje Meksikanskega zali¬
va. Ogromno delo je bilo dovršeno. Prodrl je skozi silno
divjino med Canado in med Zalivom. Zbral je svoje moštvo
okoli sebe in postavil je ogromen steber, na katerem je bilo
zapisano v francoskih besedah: Louis Veliki, kralj Franci¬
je in Navarre, vlada: 9. aprila, 1662. Duhovni so peli slo¬
vesne himne, vojaki so pa oddajali častne salve iz svojih
mušketirk.

Potem pa, ko je vse utihnilo, je La Salle se približal
prostoru blizu velikega stebra, in z glasnim klicem se je po¬
lastil dežele, “v imenu najvišjega, mogočnega, nepremag¬
ljivega in zmagovitega princa, Louisa (Ludvika) Velikega!”

45

V počast francoskega kralja je krstil novo deželo “Louisia¬
na”. Njegove besede so bile sprejete z ogromnim navduše¬
njem in klici: “Dolgo naj živi kralj!”

Francoski kralj je na podlagi odkritja La Salla se pola¬
stil vse ogromne Mississippske doline, od Allegheny gorovja
do Rocky Mountains, od Rio Grande River pa do velikih
jezer na severu. Bil je to v resnici slaven dan za neumor¬
nega raziskovalca.

LaSalle pa je bil pameten dovolj, da visoko doneče be¬
sede same nikakor ne morejo obdržati obširnega sveta pod
kraljevim gospodstvom. Vrnil se je torej v Francijo, da pri¬
pelje sem novo ekspedicijo. Zopet se mu je posrečilo dobiti
denar in moštvo. Julija meseca, 1684, je odpljul s štirimi
ladijami in oddelkom vojaštva proti ustju Mississippi reke,
da postavi tam fort in ustanovi naselbino. In ko je broda¬
rji ob obrežju Meksikanskega zaliva, je pa zgrešil svoj cilj
in zaneslo ga je ob obrežje Texasa. Tu so se mu pa njego¬
vi ljudje uprli, in eden izmed njih, skrit v visoki travi, ga je
ustrelil. Tako je poginil La Salle leta 1687. Kot je pisal
eden njegovih prijateljev, je bil La Salle “največji mož svo¬
je dobe.”

Nalogo, katero je La Salle tako pogumno začel, so na¬
daljevali stoteri nožje, ki so prišli za njim. Vse doli po
dolini Mississippi in Ohio so Francozi gradili forte, da obdr-
že ogromno pokrajino. Od New Orleansa pa do Quebeca
so trdnjave razobešale francosko zastavo. Konečno, leta
1753, so v Venango zgradili fort ob malem pritoku reke
Ohio. Tako so prišli Francozi v stik z Angleži.. To je bilo
izzivanje. Angleški governer države Virginia, je poslal
mladega George Washington k Francozom, da jih posvari,
naj ne kršijo angleških pravic.

Bolj pripravnega madeniča governer ni mogel poslati
kot Washingtona. Dalj časa se je nahajal v obmejnih po¬
krajinah kot inženir. Poznal je obširne pragozde in divji¬
no, m Ohio dežela ga je zelo zanimala. Že od zgodnje mla¬
dosti je bil vedno jako aktiven v božji naravi, utrjen za vsa¬
ko nalogo, ki je zahtevala poguma in vztrajnosti.

Washington je bil sin premožnega farmarja iz Virgi-

George Washington, prvi predsednik
ameriške republike, “oče
svoje domovine.”

47

nije, toda nikdar ni poznal mehkužnega življenja. Njegov
oče je umrl leta 1743, ko je bil George šele 11 let star, in
svojo boljšo vzgojo je dobil od svojih starejših bratov. Po
enem izmed bratov je podedoval fino posestvo v Mt. Vernon.

O prvotni vzgoji George Washingtona nam ni dosti
znanega. Nekaj časa je najbrž hodil v šolo v Wakefieldu.
Znano nam je tudi, da ko se je nahajal pri svoji materi, je
bil učenec neke šole v Fredericksburgu, katero je vodil neki
duhoven. Toda zdi se, da so bili njegovi šolski dnevi jako
kratki. Bil je pa marljiv in vzgleden učenec.

Pripoveduje se, da je bil jako dober v računstvu, toda
v izgovarjavi in v slovnici mu je trda predla. Učil se je pa,
ko je že odrastel s tem, da je čital knjige najboljših pisate¬
ljev.

Ko se je razvil v moža, je bil Washington šest čevljev
in dva palca visok. Bil je močne postave, mišičaste rasti.
Nekdo, ki ga je dobro poznal, je napisal o njem: “Njegova
podoba je moška in ponosna, njegove oči so modre in jako
živahne, njegovi lasje temno rjavi, njegov obraz je precej
podolgast in zaznamovan z osepnicami, lice mu je precej
zarjavelo od solnca. V splošnem je jako premišljen, miren.
Vse okoli njega kaže na njegov ponos in dostojanstvo.”

Ko je bil George Washington star 16 let je bil za-
posljen pri nekem angleškem plemenitašu, lord Fairfax.
Plemenitaš ga je najel, da premeri njegovo posestvo v za-
padni Virginiji. Tako zaposljen je prišel na mejo ameriških
kolonij, in tu se je prvič seznanil s surovim življenjem v
pragozdih. Toda kot mladeniča ga je veselilo delo v nara¬
vi. Lord Fairfax mu je pozneje preskrbel službo javnega
inženirja. Tri leta je Washington izvrševal dolžnosti tega
urada v največji kredit. Menda ni bilo v celi Virginiji ni¬
kogar, ki bi bil bolj zmožen ponesti poslanico virginskega
governerja Francozom v zapadne divjine.

Z nekaterimi tovariši se je podal Washington na pot,
da posvari Francoze, naj nikar ne vpadajo v angleške po¬
krajine. Pot ga je-nanesla proti krajem, kjer se nahaja da¬
nes država Ohio. Potovali so skozi gosto grmovje, pragoz-
de, po močvirjih in po rekah, dokler niso prišli do francoske

48

trdnjave Venango. Tu so naleteli na francoskega poveljni¬
ka. Izročili so mu pismo virginskega governerja in dobili
so tudi prijazen odgovor. Na potu proti Virginiji, ko se je
\Vashington vračal, je imel enega samega tovariša. S spla¬
va, na katerem se je peljal po reki, je nekoč padel v globoko
reko, in ponoči mu je obleka zmrznila na telesu. Kasneje
sta bila oba ujeta od Indijancev, ki so ju že hoteli umoriti.
Zverine v gozdovih so ju preganjale, toda kot pogumna in
predrzna moža, sta konečno srečno dospela v Williamsburg,
ki je bilo glavno mesto Virginije.

Leta 1754 so zopet poslali pogumnega Washingtona z-
večjim oddelkom čet v zapadno Pennsylvanijo, kjer so Fran¬
cozi, kljub opominom Amerikancev čimdalje bolj silili v no¬
tranjost. Da, Francozi so pridrli do prostora, kjer se Alleg-
heny in Monongahela reki združite in tvorite Ohio River.
Tu so predrzni Francozi postavili precejšno trdnjavo, kateri
so dali ime Fort Duquesne. Iz te trdnjave se je pozneje
razvilo dobro znano ameriško mesto Pittsburgh.

Čete George Washingtona so se kmalu spoprijele s
Francozi. To so bili eni prvih bojev med Francozi
in Amerikanci, oziroma Angleži, ki so odločili po¬
zneje za večne čase, da Angleži gospodarijo severni Ameri¬
ki. Washington je s svojimi boji povzročil padec francoske
oblasti v Ameriki, biudo je pritiskal Washington na Fran¬
coze, tako da so se morali umakniti, toda Francozi so imeli v
ozadju močno zaslombo, zbrali so skupaj nove čete ter na¬
padli Washingtona ponovno pri Fort Necessity. Preštevil¬
nim francoskim četam se Washington ni mogel ustavljati in
je bil prisiljen podati se. Toda Francozi so spoštovali nje¬
govo plemenitost in junaštvo ter so mu dovolili, da se je vr¬
nil domov. V tem so Francozi naredili kapitalno napako.
Da bi oni tedaj vjeli Washingtona in ga poslali v kak zapor
v Franciji ali kje drugje, Bog zna, kako bi se danes pisala
ameriška zgodovina.

Toda že prihodnjega leta se je pričela prava borba med
Francozi in Angleži. Leta 1755 je prispel iz Anglije general
Braddock, ki je pripeljal s seboj dva regimenta izbranega
vojaštva. Tedajni Amerikanci so se zbrali v mestu Alex-

49

andria, kjer se je vojaštvo izkrcalo. Bilo je v resnici sijajno
moštvo. V Alexandriji so paradirali, in sam Washington je
prišel ter opazoval vojaški pomp in sijaj. General Brad-
dock je kmalu zvedel za Washingtona in njegove zmožnosti.
Podelil mu je mesto častnika v svojem štabu.

Toda general Braddock sam je bil jako omejene pame¬
ti, objednem pa aristokratski, ošaben in ponosen. Ko je ko¬
rakal z vojaštvom proti Francozom, v divje pragozde, je za-

Mount Vernon, kjer je bil George Washington
rojen, v državi Virginia.

povedal, da korakajo v polni bojni vrsti in z razvitimi zasta¬
vami. Washington mu je skušal dopovedati, kako se v Ame¬
riki borijo pionirji, namreč za skalami in drevesi, lokavo in
premišljeno. Toda ponosni general se ni zmenil za pametne
nasvete in je zapovedal, da armada koraka naprej. Franco¬
zi so se medtem zvezali z Indijanci, katerih so mnogo prido¬
bili na svojo stran. Ko je armada generala Braddocka pre¬
koračila reko Monongahela, tedaj so Francozi in Indijanci
začeli izza skal in grmovja streljati na nje. Indijanci so dvi¬
gali silni krik, metali puščice med prestrašene angleške vo-

50

jake, ki svojih nasprotnikov niti videti niso mogli, ker so bi¬
li vsi v gozdu skriti.

In kot je Washington pričakoval, tako se je zgodilo.
Angleške čete so bile osupnjene. Bili so sicer korenjaški in
pogumni možje, toda boja z Indijanci v pragozdih niso še
nikdar doživeli. In bežali so Angleži kot pregnani jeleni.
Par virginskih prostovoljcev, ki so bili vajeni bojev z Indi¬
janci, jih ni moglo zadržati. Washington se je vrgel v sre¬
do bojnega meteža, skušal je pripraviti topništvo za napad,
toda angleški topničarji niso hoteli streljati. Dirjal je sem
in tja, skušal vliti možem novega poguma, vse zaman. Dva
konja so ustrelili pod \Vashingtonom. Štiri kroglje so pre¬
luknjale njegovo vojaško suknjo. V silnem metežu je bil
general Braddock sam smrtno ranjen, in umirajočega so od¬
nesli iz bojišča. Iz silnega klanja je prišel Washington edi¬
ni kot pravi junak. Vsakdo je tedaj spoznal, da je Wash-
ington pravi vojak, hladen, premišljen in skrajno pogumen.
Videl je redno angleško armado, kako je bežala pred divji¬
mi Indijanci. Nikdar ni mogel pozabiti dotičnega dneva v
juliju leta 1755. Pa tudi njegovi rojaki ga niso pozabili.

Dve leti po tem silnem porazu Angležev od strani Fran¬
cozov v Ameriki, je prišel v Angliji na krmilo države moj-
sterski diplomat. To je bil William Pitt, eden največjih dr¬
žavnikov, kar jih pozna svetovna zgodovina. Rojen je bil v
novembru leta 1708, vzgojen na slavni Oxford univerzi v
Angliji. Še kot mlad mož je bil že izvoljen v parlament.

Leta 1755 je postal prvi kraljevi minister. Kot tak je s
svojim bistrim umom kmalu sprevidel, da se nahaja angle¬
ški imperij v nevarnosti. Zato se je podal zelo živahno na
delo, da zbere večjo armado ter dobi denar za potrebno voj¬
skovanje. Zvita glava si je znal povsod pomagati. Ravno
tedaj so bili Prusi zapleteni v vojno s Francozi v Evropi.
Pitt je Prusom pomagal z denarjem kolikor je mogel. Ve¬
del je, da čimveč imajo Francozi opraviti s Prusi v Evropi,
toliko manj pozornosti morejo obračati na Ameriko. Pitt
je pripovedoval Angležem, da bo pridobil Ameriko za An¬
glijo v Nemčiji. To sicer ni bila polna resnica, kajti Pitt je

51

pošiljal v Ameriko tudi brodovja in armade, da se borijo za
Anglijo.

Francozi so postajali v zapadni Pennsylvaniji in drug¬
je na mejah jako predrzni. Pitt je sprevidel, da je treba
poslati v Ameriko izurjenega generala, ki bo znal stvar pri¬
jeti na pravem koncu. In dobil ga je v osebi James Wolfe,
ki je bil tedaj šele 32 let star. Oče Wolfe-a je bil vojak, in
fant je že v zgodnji mladosti slišal o vojskah in orožju.
Kot 16 letni fant se je že boril v mnogih bitkah v Evropi.
Kot 23 letni mladenič je poveljeval že cel regiment. “Moja
največja želja,” je pisal svoji materi, “je, da bi nevarnosti
neprestano zrl v oči.”

In to je bil mož torej, katerega je slavni Pitt izbral, da
prežene Francoze iz Amerike in zasigura angleško gospod-
stvo nad Ameriko. Ko se je razširila novica, da je Wolfe
izbran za vrhovnega poveljnika, se je nekdo pritožil kralju,
da je mladi general “nor”. In kralj je odvrnil: “Blaženje,
kaj? No, potem upam, da bo ogrizel nekaj naših “pamet¬
nih generalov!” Po zimi leta 1759 je Wolfe odpljul iz An¬
glije z armado in mornarico. Namenjen je bil proti St.
Lawrence reki.

Septembra meseca dobimo generala Wolfe ob reki St.
Lawrence, blizu Quebeca. Mnogo bojev se je vršilo tu, to¬
da brez pravega uspeha. Raditega je Wolfe sklenil neke
temne noči pripeljati svoje moštvo blizu Quebeca in tam na¬
pasti Francoze. Ko je Wolfe veslal po reki z ovitimi vesli,
je čital najljubšo mu pesem “Elegija spisana na vaškem
pokopališču.” V tej pesmi se nahaja ena vrsta, ki se je
skazala kot jako preroška za mladega generala:

“Pot do slave vodi samo do pokopališča.”

Mirno in brezslišno so Wolfovi vojaki plezali do pla¬
njave, kjer se razteza mesto Quebec. In kako debelo je gle¬
dal zgodaj zjutraj francoski general Montcalm, ko je zazrl
angleške čete pripravljene za napad. In Wolfe je takoj
udaril s svojimi. Strel mu je ranil zapestje. In druga kro-
glja ga je podrla na tla. Tretja kroglja mu je skoro odnesla
življenje, baš v trenutku, ko se je začel dvigati bojni klic

52

Angležev, da Francozje bežijo. Wolfe je oddal svoja zad¬
nja povelja. “Sedaj,” je rekel, “hvala bodi Bogu, umrl
bom v miru.” Nekoliko pozneje je bil tudi francoski po¬
veljnik Montcalm smrtno ranjen. V par urah se je močna
trdnjava Quebec podala Angležem.

Toda vseh bojev še ni bilo konec. Eno leto še potem so
se Francozi in Angleži borili. Amerikanci so se na mejah
hrabro borili. Francoska garnizija v Montrealu se je poda¬
la leta 1760. Tako je prišla vsa ogromna Canada in ves te¬
ritorij zapadno do reke Mississippi v angleško oblast, raz-
ven New Orleansa. Louisiana zajedno z New Orleansom
je prišla glasom mirovne pogodbe v oblast Špancev.

Po vseh ameriških kolonijah je zavladalo ogromno ve¬
selje. “Bog nam je dal ta dan, da prepevamo. Padla je No¬
va Francija — največja nasprotnica Nove Anglije!” je pri¬
digal neki puritanski pastor, ko je dospela novica v mesto.
Zopet drugi je prerokoval, da sedaj ko je Amerika pod an¬
gleškim gospodstvom, da bo v Ameriki tekom 150 let nad
60 milijonov prebivalcev.

To prerokovanje se je spolnilo. Več kot 60 milijonov
prebivalcev se je nahajalo v Ameriki leta 1910. Spolnile se
pa niso besede nekega pastorja, ki je dejal: “Bojmo se Bo¬
ga, častimo kralja in bodimo mirni podaniki lahke in vesele
vlade.” Skazalo se je, da naseljenci niso bili mirni in sre¬
čni podaniki vesele in lahke vlade. Komaj par let pozneje
so se naseljenci že spoprijeli z najemniki angleškega kralja,
in boj za neodvisnost Zjed. Držav se je pričel.

VI. POGLAVJE.

Leta 1763 je bila končana vojna med Anglijo in Fran¬
cijo. Sklenjena je bila posebna mirovna pogodba.

Toda vojna s Francijo je veljala Anglijo ogromne svote
denarja, in angleški narodni dolg je zrastel čez noč. Angle¬
ški državniki so bili torej mnenja, da bi morali ameriški na¬
seljenci pomagati nositi skupne stroške. Angležem se je
zdelo to popolnoma pravično. Poleg tega pa, ako Ameri¬
kanci prispevajo svoj delež, bodo Angleži doma plačevali

53

toliko manjše davke. Poleg tega so bili angleški državniki
mnenja, da bi morala biti ameriška trgovina in industrija pod
nadzorstvom Angležev tako, da bi to nadzorstvo prinašalo
največ koristi in dobička angleških trgovcem in industrial¬
cem. Tedajni angleški kralj, George III. je bil jako prevze¬
ten in trdovraten mož, ki je vselej jako energično povdarjal

Angleški kralj George III., ki je s svojo lahkomiselnostjo
in okrutnostjo povzročil, da se je Amerika
odcepila od Anglije.

svoje dozdevne pravice in je hotel imeti v vsakem slučaju
svojo lastno voljo. Odobril je vsak načrt, katerega so dopri¬
nesli v angleškem parlamentu glede obdavčenja Amerikan-
cev in kontrole ameriške trgovine.

Toda Amerikanci niso bili hlapčevski narod, ki bi si
pustil vse dopasti od svoje gosposke. Amerikanci so bili
trdni, zanesli so se sami na sebe, in njih volja je bila neod-

54

visna, ljubili so svobodo. Ko je imela Anglija vojno s Fran¬
cijo, so Amerikanci pomagali z denarjem in moštvom. Ra-
ditega pa niso bili nič kaj pri volji, da bi sedaj plačevali še
izvanredne davke za Anglijo, ki se je nahajala tritisoč milj
proč. Zato so izjavili, da bodo plačali samo take davke, o
katerih bodo sami glasovali.

Bili so pa tudi jako podjetni in skrajno marljivi. Zgra¬
dili so ladje, urne in močne, ki so se lahko primerjale z naj¬
boljšimi na vodah. Imeli so dovolj železa in drugih narav¬
nih bogastev. Hoteli so izdelovati svoje lastne predmete.
Nizozemci in Francozi so prav radi trgovali z njimi. Tu je
pa posegla vmes angleška vlada, ki se je zbala za dobičke
angleških trgovcev. Prav nič rada ni gledala, da Francozi
in Nizozemci trgujejo z Amerikanci. Anglija je upeljala
razne določbe, ki so omejevale trgovino z drugimi državami.
Tudi ni Anglija nič rada gledala, da se je toliko predmetov
izdelovalo v Ameriki. Toda Amerikanci so bili pripravljeni
braniti svoje pravice proti vsakemu tujemu vmešavanju.

Tako je nastal skrajno nevaren položaj med Angleži in
Amerikanci. Angleži so gledali na svoj dobiček, Amerikan¬
ci pa na svojo svobodo in neodvisnost. Angleški kralj in
njegovi svetovalci niso odnehali za las od svojih tirjatev.
In ravno tako zvesto so se Amerikanci držali svojih pravic.
Vsakdo je bil prepričan, da tako ne more dolgo mirno osta¬
ti. Pomniti je pa treba, da je imela angleška vlada mnogo
zvestih in udanih ji ljudi v ameriških kolonijah. Toda tudi
med Amerikanci so se začeli oglašati pogumni voditelji, ki
so vedno glasneje povdarjali ameriške principe, to je neod¬
visnost in svobodo. Dva slavna moža pozna ameriška zgo¬
dovina iz te dobe: Samuel Adams iz Massachusettsa in
Patrick Henry iz Virginije. Zgodovina teh dveh mož je
prvo poglavje k ogromni ameriški borbi za svobodo in ne¬
odvisnost.

Leta 1765 je že začelo grmeti. Prava nevihta se je zbi¬
rala. V Boston je dospela iz Anglije novica, da je angleška
vlada naložila kolkovni davek (Stamp tax) na vsa pisma,
knjige in dokumente, ki se rabijo v Ameriki. Denar, ki bi

55

-se dobil za te kolke, bi šel v podporo in vzdrževanje angle¬
ških vojakov in častnikov v ameriških kolonijah.

To je povzročilo skrajno nevoljo med vsemi Amerikan-
ci v kolonijah. V Bostonu se je prvi oglasil zagovornik
ameriških pravic, Samuel Adams. Nihče ni bolje razumel
svojih sodržavljanov kot Adams.

Ta slavni Amerikanec je bil rojen v Bostonu leta 1722.
Pozneje je obiskoval Harvard univerzo. Potem pa si je
služil življenje s tem, da je pomagal v trgovini. Pozneje je
postal drug svojega očeta v pivovarni. Ko je umrl oče, je
podedoval po njem pivovarno, vendar ni imel nobenega us¬
peha z njo.

Adams sam je bil v Bostonu devet let pobiralec davkov,
toda tako je bil milosten in prizanesljiv z ljudmi, da nihče
ni hotel točno plačati davkov. V političnih krogih je imel
prvo besedo kot tudi pri vseh mestnih zadevah. Redno se
je vdeleževal mestnih sej ter je bil večkrat izvoljen načelni¬
kom. Za bostonsko časopisje je pisal politične članke.
Vlada, njena moč, pravice in delokrog, vse to mu je bilo po¬
drobno znano. Bil je pravi vodja ljudstva, ne velik govor¬
nik, ampak odkrit, iskren prijatelj naroda.

Ko je Adams slišal o novi angleški postavi za kolke, je
začel zbujati zavest prebivalcev mesta Boston, da bi začeli
protestirati. Rekel je: “Ta davek je samo začetek. Kma¬
lu pridejo še drugi, večji davki, in molčati bomo morali, ako
se sedaj takoj ne oglasimo.” V Bostonu se je Adams tako
priljubil, da so ga izvolili za poslanca postavodajne zborni¬
ce kolonije Massachusetts. V zbornici je nemudoma povzro¬
čil, da je slednja sprejela resolucijo, v kateri se je pozivalo
vse kolonije, da pošljejo posebne poslance v New York, kjer
naj se vrši skupni protest vseh kolonij. Več naselbin se je
odzvalo temu klicu. Zbrani kongres v New Yorku je sesta¬
vil poseben protest proti kolkovni postavi, objednem je pa
izdal jako važno izjavo o pravicah angleških kolonij v Ame¬
riki.

Taka burja protesta se je dvignila vsepovsod po Ame¬
riki radi kolkovne postave, da je bila konečno angleška
vlada prisiljena preklicati dotično postavo. Toda pamet ni

56

srečala angleških državnikov. Ni minulo dolgo, že so na¬
ložili Amerikancem druge davke. To pot je bilo odrejeno,
da morajo Amerikanci plačevati davek na steklo, svinec, pa¬
pir, čaj in nekaj drugih takih komoditet. Teh stvari niso
izdelovali v Ameriki, pač pa so jih uvažali z ladijami iz dru¬
gih krajev sveta, zlasti pa iz Anglije. Davki so se morali
plačati, predno se je blago izložilo iz ladije, in če Amerikan¬
ci niso plačali davka, niso ničesar dobili. Nekaj časa pozne¬
je je angleška vlada podelila posebni privilegij trgovski dru¬
žbi British East India Company, ki je lahko prodajala čaj
radi vladne naklonjenosti tako poceni, da trgovci v Bostonu
niso mogli prodajati svojega čaja. Silno nezadovoljstvo se
je pojavilo med Bostončani, in sklenili so mačevati se.

Take in enake odredbe so priganjale Samuel Adamsa
še k večjemu odporu in delovanju za neodvisnost. Leta
1768 je podal Adams znamenito “okrožnico” za državno po-
stavodajo v Massachusetts. V tej okrožnici se prvič v zgo¬
dovini povdarjajo in omenjajo “ameriške pravice” in sicer
sledeče: 1. Nihče drugi nima pravice nakladati Amerikan¬
cem davke, kakor njih lastna državna postavodaja, v kate¬
ro sami Amerikanci volijo svoje može. 2. Angleški parla¬
ment nima pravice “deliti ameriško zemljo brez privoljenja
ameriških prebivalcev”. Nemogoče je za koloniste pošiljati
svoje zastopnike v London, ki je tritisoč milj oddaljen. 3.
Raditega imajo Amerikanci pravico, da si sami nakladajo
davke po svoji previdnosti. 4. Kraljevi častniki v koloni¬
jah bi morali biti plačani od davkov, za katere ljudje sami
volijo.

Tedajni Amerikanci nikakor niso bili nezvesti Angliji.
Nasprotno, napram kraljevi vladi so bili polni spoštovanja
in udani. “S spoštovanjem” so predložili svoje prošnje
kralju in prosili za odpomoč. In ker so se potegnili za svo¬
je pravice, je kraljevi governer v Bostonu spodil državne
poslance domov in jim prepovedal nadalje zborovati.

Leta 1770 je začelo v Bostonu nekaj kraljevih vojakov
se prepirati z ljudmi na ulicah, in vojaki so streljali na mno¬
žico. Tri so ubili in več ranili. Kot blisk hitro je zbral
Samuel Adams svoje prijateje v Faneuil Hall, da protestira

57

proti navzočnosti kraljevih vojakov v mestu. V imenu na¬
roda je šel Adams naravnost do kraljevega governerja, kjer
mu je jako odločno povedal, da kraljevi vojaki morajo takoj
iz mesta. Governer je sprva se protivil. Potem pa je do¬
volil, da odide en regiment iz mesta. “Oba regimenta mo¬
rata proč!” je kričal Adams. Nevarno je bilo tedaj govoriti
na ta način kraljevemu zastopniku. Toda Adams je prodrl
s svojimi zahtevami ravno iz vzroka, ker je bil vztrajen in
možat.

V Bostonu je bilo tedaj središče vsega odpora na-
pram angleški navladi, toda Adams s tem ni bil zadovoljen,
pač pa je .začel bodriti in delovati tudi v ostalih kolonijah.
Hotel je amerikanski narod organizirati na skupni pritisk
na angleško vlado. Pisal je stotine pisem raznim upljivnim
kolonistom in jim priporočal, da ustanovijo mestne odbore,
ki naj se potegujejo za amerikanske pravice. Vsak tak od¬
bor si je izbral tajnika, ki je zopet pisal prijateljem v sosed¬
nje mesto, in tako se je novica o organizaciji ameriških pra¬
vic širila od mesta do mesta. Še danes hranijo po raznih
muzejih nekaj teh originalnih poročil in pisem. Eno tako
pismo je podpisano od neokretne roke nekega ribiča, dru¬
go zopet od nekega kovača, ki je za trenutek pustil svoje
delo, da sporoči Adamsu kako in kaj je položaj v njegovem
mestu. Neki Amerikanec, ki je bil pa navdušen za angle¬
škega kralja, je videl v teh odborih pričetek nezgode za an¬
gleškega kralja. “Videl sem seme,” je pisal, “ko je bilo
vsejano. Bilo je gorčično zrno. Pazil sem na to zrno, in
zrastlo je v visoko drevo.” Samuel Adams je vsadil to gor¬
čično zrno, ga je škropil, negoval in gojil, da je postalo mo¬
čna rastlina. Pripomniti je treba, da so bili prvotni borci
za  ameriško svobodo večinoma samo priprosti ljudje.

Zgodilo se je leta 1773, da je ladija družbe East India
Company pripeljala v bostonsko pristanišče zalogo čaja.
Vse mesto je bilo po koncu, in sklicali so skupno sejo v
Old South cerkvi. Govorniki so na shodu povdarjali, da
morajo lastniki ladije odpeljati čaj iz Bostona, da se pripe¬
ljani čaj sploh ne sme izkrcati. Toda kraljevi governer se
je ustavljal temu in zapovedal, da čaj mora iz ladije v me-

58

sto. Samuel Adams je tedaj junaško spregovoril na zboro¬
vanju, rekoč: vsi govori nam nič ne pomagajo. Z jezikom
ne bomo rešili svobode. Treba je udariti. — To je bilo jasno
povedano. Par minut pozneje se je začelo razlegati indijan¬
sko vpitje po ulicah. Četa bostonskih prebivalcev se je ob¬
lekla za Mohawk Indijance. Drli so proti pristanišču, kjer
je stala ladija z angleškim čajem. Napadli so ladijo in po¬
metali vso zalogo čaja v morje.

Mapa ameriških kolohij leta 1774. na
predvečer ameriške revolucije.

To je bilo hudo izzivanje angleške vlade, ki je odgovo¬
rila s tem, da je zaprla pristanišče v Bostonu in je prepove¬
dala vse nadaljna zborovanja narodu.

Leta 1765, ko je angleška vlada določila, da morajo
Amerikanci plačevati kolke za svoje tiskovine in časopise,
je Samuel Adams sklical predstavnike naroda k hudemu
protestu, ki je bil uspešen. In zopet je bil poklican isti
Adams, da znova zbere narod na odpor. Država Massachu¬
setts je prednjačila vsem drugim s tem, da je izdala oklic na

59

kolonije, naj se zberejo po svojih poslancih k skupnemu
kongresu. Tako se je zgodilo, da se je zbral leta 1774 prvi
kontinentalni kongres v Philadelphiji. Izmed delegatov,
ki so zastopali državo Massachusetts sta bila izbrana
Samuel Adams ter njegov strijčnik John Adams. Samuel
Adams je bil tako reven, da ni imel poštene obleke, da bi
odpotoval na kongres. Njegovi sosedje so videli v kakšni
zadregi se nahaja. Kupili so mu torej popolnoma novo ob¬
leko, in niso pozabili srebrnih zaponk za čevlje in palico z
zlatim nakitom. Skoro vsi Amerikanci so že slišali o njem,
kako se poteguje za ljudske pravice. Ljudje so ga čakali v
vsakem mestu, klicali so mu slavo in ga gostili pri javnih
banketih.

Dočim se je Samuel Adams mudil v Philadelphiji, se je
tam seznanil š tedajnimi prvimi možmi Amerike. Med osta¬
limi se je nahajal v Philadelphiji tudi zastopnik kolonije
Virginia — Patrick Henry, ravno tako slaven danes v Ame¬
riki kot je Samuel Adams sam. Henry je bil enak Adamsu
v tem, da sta bila oba revna. Patrick Henry je bil rojen leta
1736 v Virginiji v družini, ki je imela 9 otrok. Zgodnjo
mladost je preživel na farmi nedaleč od Richmonda. Hodil
je v šolo do desetega leta, in se je tako naučil čitanja, pisa¬
nja in računstva. Ostali del svoje vzgoje je pa dobil od oče¬
ta. Ko je bil star 15 let, je že znal latinsko, nekaj grškega
in jako mnogo zgodovine. Zgodovina je največja učitelji¬
ca življenja, in kdor se zanima za zgodovino, je izobražen
in spoštovan. Tako je bil tudi Patrick Henry. Naučil se je
igrati tudi na violino in flavto. Igral je, hodil na lov, čital
in v splošnem je bil vzgleden sin svojega očeta.

Ko je bil Henry star 15 let sta on in njegov brat začela
z  malo trgovino. Toda uspeha nista imela. Tvrdka “Hen-
ry Brothers” je propadla. Splošno se je govorilo, da sta
propadla, ker sta bila preveč dobra in sta dajala preveč na
kredit. Pozneje se je Patrick oženil s hčerko soseda, ki mu
je prinesla v zakon nekaj sužnjev in par sto akrov zemlji¬
šča. Pa tudi kot farmar Patrick ni bil nič kaj uspešen.
Postal je nevoljen. V trgovini je propadel, farma mu ni

60

nesla. Obesil je torej vse skupaj na klin, začel je študirati
in se posvetil odvetništvu.

Kot odvetnik je kmalu postal slaven. Nekoč je zago¬
varjal davkoplačevalce na sodniji proti kralju. Henry je tr¬
dil na sodniji, da kralj nima pravice razveljaviti postavo,
katero je naredila kolonija Virginia. Ako kralj to naredi,
tedaj je postal tiran, in kot tak zgubi vsako pravico, da bi
ga narod moral ubogati. To je bil drzovit govor, ki je lah¬
ko prinesel vislice! Mnogo oseb je bilo navzočih na sodniji,
ki so bile prepričane, da je Henry veleizdajalec, ker govori
na tak način o kralju!

Toda Henry je govoril s tako spretnostjo in zagovarjal
davkoplačevalce, da so dobili tožbo. Ljudje so bili kar iz
sebe od samega veselja. Ker druzega niso znali narediti, so
dvignili Henrya na rame in ga slovesno nosili po mestu.
Kajti dobljena tožba je pomenila sledeče: “Kolonija Vir¬
ginia se bo sama vladala, bo delala svoje postave, nakladala
si sama davke. Nikakor ne bo dovolila kralju, ki je triti-
soč milj oddaljen, da bi jim diktiral.”

Ravno istega leta, 1765, ko je izšla razvpita kolkovna
postava, je Patrick Henry bil izvoljen v državno zbornico
Virginije. Kmalu je postal vodja drznih farmarjev na za-
padni meji. Njemu so nasprotovali takozvani “aristokra¬
ti”, kakor so nazivali kraljeve privržence ob morski obali.
V državni zbornici je podal več ostrih resolucij napram
kolkovni postavi. In sledila je ena največjih političnih de¬
bat v ameriški zgodovini. Henry je naredil ognjevit govor
v zbornici. Ko je napadal kolkovno postavo in angleškega
kralja George III, so začeli kraljevi prijatelji kričati: “Vele¬
izdajalec! Veleizdajalec!” Toda s pomočjo farmarskih po¬
slancev iz notranjosti Virginije je prodrl s predlogom, da se
sprejme resolucija proti kralju. Patrick Henry je postal
sedaj vodilni duh ameriške revolucije!

Ko so postali odnošaji med Anglijo in ameriškimi ko¬
lonijami leta 1774 zopet napeti, je Virginia seveda izvolila
Henrya za delegata na kontinentalni kongres v Philadel-
phiji. Dočim se je mudil v Philadelphiji, je postal prepri¬
čan, da mora na vsak način priti do preloma z Anglijo. Ko

61

se je vrnil domov, so sklicali zborovanje, da doženejo, kaj
naj Virginia začne. Henry je nemudoma predlagal, da se
ljudje oborožijo in branijo ameriške pravice. Toda to je bil
jako nevaren korak, in možje so mu zelo nasprotovali. Sva¬
rili so ga, naj se nikar ne prenagli. Nasvetovali so, da se
začne mirno pogajati z angleško vlado, in gotovo bo odne¬
hala. In tedaj se je Patrick Henry dvignil do svoje polne
visočine ter je imel govor, kakor ga Amerika še nikdar ni
slišala, in govor, kateri nikdar ne zgine iz ameriškega spo¬
mina.

Henry je dejal: “Eno samo luč vodnico imam, in to je
luč skušnje. Ako sodim prihodnjost po preteklosti, sem
prepričan, da kraljevim ministrom nikdar ne smemo zaupa¬
ti. Ameriški državljani so prosili kralja, toda so bili zavr¬
ženi, zasmehovani. Prišel je čas akcije.

Ognjevito je Henry nadaljeval svoj govor, dočim so
ostali državni poslanci napeto, nervozno, sklonjeni naprej
poslušali in požirali vsako besedo. In proti koncu je dejal:
“Ako želimo biti svobodni....  se moramo boriti ....  Apel
na orožje in na Gospoda vojnih trum, to je vse, kar nam še
preostaja ....  Nazaj ne moremo, ker bi šli v suženjstvo.
Naše verige so skovane! Ali jih ne slišite kako rožljajo po
planjavah Bostona! Vojska je neizogibna — in: pride naj!
Ponavljam, državljani, naj pride! ....  Prihodnja burja, ki
udari iz severa proti nam, bo prinesla odmev orožja! že so
naši bratje na bojnem polju! Zakaj stojite tu brez dela in
navdušenja! Kaj pravzaprav hočejo gospodje? Kaj bi radi
imeli? Ali je življenje tako dragoceno, ali je mir tako sla¬
dak, da ga naj kupimo za ceno suženjskih verig? Bog Vse¬
mogočni tega ne dovoli! Jaz ne vem, kaj bodo drugi naredi¬
li, toda kar se tiče mene, dajte mi svobodo ali dajte mi smrt!”
Govornik je končal. Kocka je bila vržena. Virginia se je
pripravila na oboroženo vstajo proti kralju!

Leta 1775 se je zbral v Philadelphiji drugi kontinental¬
ni kongres. Tja je prišel Patrick Henry in z njim slavni
Amerikanec, Thomas Jefferson. -Ta je bil, ki je prvi pred¬
lagal, da se Zjedinjene kolonije izrečejo za neodvisnost,
leta 1776.

62

Ko je kolonija Virginia postala država, je bil Patrick
Henry izvoljen prvim governerjem. Bil je štirikrat zapore¬
doma izvoljen governerjem. Udeležil se je vseh bojev za
svobodo, ki so sledili, in doživel je čas, ko so postale ameri¬
ške kolonije svobodne in neodvisne. Leta 1799 je umrl.
Njegov grob je jako priprost. Velika skalnata plošča ga
pokriva, in na plošči je napis: “Njegovo ime je njegov naj¬
boljši grobni napis.”

Leta 1775 je začelo po Ameriki vreti. Angleški kralj
George III. je mislil, da bo prav zlahka ukrotil ameriške pun¬
tarje. Ni se zavedal dalekosežnih posledic, ki jih je imela
njegova politika. Pa tudi v Angliji sami niso bili vsi ljudje
za oster nastop proti Amerikancem. Dobili so se možje v
Angliji, ki so protestirali proti nasilju kraljeve vlade napram
Amerikancem. Sam veliki državnik, ministerski predsednik
William Pitt, ki je poslal generala Wolfe v Ameriko, da pri¬
dobi Canado za Angleže, je nasprotoval kolkovni postavi.
Ravno tak mož je bil izvrstni govornik, Edmund Burke,
rojen in vzgojen na Irskem.

Burke je imel navado, da je zrl na dogodke v življenju
z neodvisnega stališča. V angleški parlament je bil izvoljen
istega leta, ko je bila narejena kolkovna postava, 1765.
Star je bil tedaj šele 36 let. Njegov prvi govor v zbornici
se je tikal kolkovne postave. Z gorečimi besedami je prosil,
naj zbornica prekliče postavo, ki je naredila toliko nevolje v
Ameriki. V Londonu se je Burke seznanil s slavnim Ame¬
rikancem, Benjamin Franklin, ki je bil tedaj dolgo vrsto let
zastopnik kolonije Pennsylvania, od leta 1757 do 1775.
Burke sam je pa bil zastopnik kolonije New Nork v Londo¬
nu. Bil je spreten opazovalec javnih razmer in dogodkov. Bil
je najbolje informiran izmed vseh Angležev, kaj se godi v
Ameriki.

Ko sta kralj George in angleški parlament nameravala
naložiti zopet nove davke Amerikancem, se je oglasil v par¬
lamentu k besedi Burke in je držal svoj slavni govor o “ame¬
riškem vprašanju.” To se je zgodilo leta 1774. Prosil in
rotil je zbornico, naj prekliče vse davke v Ameriki. Pove¬
dal je, da mnogo bolje bo za Anglijo, ako zgubi ta davčni de-

63

nar, kot pa če vzame denar na način, ki je zopern vsem pra¬
vim Angležem — namreč, nakladati davke, ne da bi se lju¬
dem, ki plačujejo davke, dala pravica odločevati o tem.
Prosil je parlament naj se spomni starih časov, prvih dni
ameriških kolonistov, ko Anglija ni pobirala od njih nobe¬
nih davkov. “In dokler ne pridete zopet do tega sistema,
da pustite Amerikance v miru z davki,” je rekel Burke, “to¬
liko časa Anglija ne bo imela miru pred Amerikanci.”

Prihodnjega leta, 1775, je imel Burke še bolj znamenit
govor v parlamentu, kateremu je priporočal, naj upelje bolj
prijateljske odnošaje s kolonijami. Citiral je dejstva in šte¬
vilke naselniškega življenja v Ameriki. Poznalo se je iz
tega govora, da docela pozna ameriške razmere. Navedel je
šest važnih vzrokov, zakaj so prijateljske razmere z Ameri¬
kanci boljše kot sovražne. 1. Kolonisti so potomci Angle¬
žev, ki so vedno ljubili svobodo. 2. Ondi imajo svoje lokal¬
ne zbornice, kjer .zborujejo poslanci izvoljeni od naroda; to¬
rej je njim samim najbolj znano, kaj potrebujejo. 3. V se¬
vernih kolonijah prevladuje močan duh verske svobode, in
nasprotstvo napram kralju ter anglikanskim škofom je veli¬
ko. 4. Lastniki plantaž na jugu so ponosni in neodvisni, in
nikakor ne trpijo, da se Anglija vtika v njih razmere. 5.
Vzgoja v Ameriki je obširna, Amerikanci imajo svoje vodi¬
telje in odvetnike, ki se znajo potegniti za narod. 6 Kolo¬
nije so oddaljene od Anglije, in angleška vlada bo imela
ogromne preglavice, ako jih bo hotela ukrotiti. In konečno
je pristavil: “Strašen duh svobode se je razširil po Ame¬
riki.”

Po mnenju Edmunda Burke so bile tri stvari, katere
lahko angleška vlada ukrene napram Amerikancem. An¬
glija je lahko skušala zlepa pregovoriti Amerikance, da se
odpovedo svobodi. Toda kdor je poznal Amerikance, je ve¬
del, da je to nemogoče. Anglija je nadalje lahko preganjala
Amerikance kot zločince, toda to bi bilo skrajno nespamet¬
no, je dejal Burke. Tretji in pravi način spoprijazniti se z
Amerikanci, je pa bila takojšna odprava vseh zasovraženih
postav, spremeniti Amerikance iz sovražnikov v prijatelje,
potom miru in sprave.

64

Vsa prizadevanja Burke-ja so pa padla na nerodovitna
tla. Vsak njegov govor je bil zaman. Parlament ga ni ho¬
tel poslušati. Kralj in njegovi svetovalci so se mu smejali.
Toda že v par letih so spoznali v svojo največjo žalost, da je
imel slavni Burke prav. Toda tedaj je bilo prepozno za ke¬
sanje.

VII. POGLAVJE.

“Prihodnja burja, ki udari iz severa proti nam na jug,
bo prinesla s seboj odmev orožja.” Tako je govoril navdu¬
šeni patriot Patrick Henry pred zbornico države Virginije
spomladi leta 1775. In nikdar ni noben prerok spregovoril
bolj preroških besed.

Angleži sami so čutili bližajočo se nevihto ter so se za¬
čeli pripravljati. Aprila meseca so poslali večje število voja¬
štva iz Bostona proti Concordu, da zaplenijo smodnik in
zaloge živeža, kar so Amerikanci imeli spravljeno za vojno.
Tedaj je slavni Amerikanec, Paul Revere, .zajahal konja in
jahal vso noč, da je ob potih svaril farmarje, da prihajajo
Angleži. Pri Lexingtonu in Concordu so se angleške in
ameriške čete prvič sprijele. Vsa Amerika se je tedaj vzbu¬
dila. Angleži so se morali umakniti proti Bostonu, in ame¬
riške čete so jih ostro preganjale. “Odmev orožja”, se je
v resnici zaslišal po vsej Ameriki.

Trinajst angleških kolonij v Ameriki se je nahajalo v
pravem vojnem položaju s svojo materno deželo — Anglijo.
Amerikanci so hoteli imeti svobodo in neodvisnost, Anglija
se je temu upirala. Orožje je moralo odločiti. Amerikanci
so bili junaški in neustrašeni, toda imeli niso discipline, vo¬
jaške izvežbanosti, orožja. Čakala jih je ogromna naloga.
Treba je bilo ustvariti preko noči armade, jih uriti in voditi
na krvave vojne poljane. Anglija je bila tedaj mogočna de¬
žela, z milijoni vojakov in najfinejšim orožjem. Amerikan-
cev pa je bilo vsega skupaj tri milijone, in skoro brez vsake
priprave. Zopet na morju so morali dobiti vojne ladije, da
ustavljajo izkrcanje angleških vojakov. Potrebovali so iz¬
urjenih kapitanov in mornarjev. Treba je bilo dobiti de-

65

nar, narediti vojne in druge postave, treba je bilo ustanovi¬
ti vlado. Amerikanci so bili doslej vladani iz Londona, iz
Anglije, in hipoma so se znašli sami, brez vlade, brez denar¬
ja, brez postav, brez vojakov, obdani od mogočnega sovra¬
žnika. Treba je bilo izurjenih, previdnih, patriotičnih mož
voditeljev. Potrebno je bilo, da stopijo ameriške kolonije v
zvezo s tujezemstvom, da dobijo tam naklonjenost in kredit.
V to so bili potrebni fini, razumni, spretni poslanci in diplo¬
mati.

Ali je bilo mogoče dobiti zmožne voditelje v tem tako
nevarnem času za mladi narod? Da, Amerikanci so jih
dobili. Ljubezen do neodvisnosti in nove domovine jih je
vodila, da so vztrajali. Oglasili so se iz vseh krajev kolonij
voditelji, vojaki, državniki. Mnogo njih je že bilo pozna¬
nih, drugi so se pojavili v času najnujnejše potrebe.

Spomladi leta 1775 se je zopet sešel kontinentalni kon¬
gres, da zjedini vse ameriške naselbine k borbi za ameriške
pravice. Med delegati na tem kongresu se je nahajal tudi
junak nekdajnih bojev s Francozi v Pennsylvaniji, George
Washington. Bil je v modri uniformi polkovnika Virgini¬
je. Tu je zvedel, da navzoči delegatje v Philadelphiji so
trdno odločeni odpovedati se Angliji. Vsi so bili pripravlje¬
ni boriti se do zadnjega dihljaja za ameriške pravice.

Bilo je junija meseca, 1775, ko je pri zborovanju kon¬
gresa vstal John Adams in izjavil, da je prišel čas, da si
Amerikanci zberejo vrhovnega poveljnika svoje armade.
Med vsemi, ki pridejo v poštev, je samo eden, ki je zmožen
sprejeti to dostojanstvo, oziroma nepopisno teško breme.
Temu možu zaupa ves ameriški narod radi njegovega sijajne¬
ga značaja, umnega vojevanja in izvanredne nadarjenosti.
Ta mož, je rekel John Adams, je George Washington. Ko
je Washington slišal, da imenujejo njegovo ime, je vstal in
zapustil dvorano. Toda že prihodnji dan je bil izvoljen za
vrhovnega poveljnika ameriške armade. In 21. julija, 1775,
je že odpotoval v Cambridge, Massachusetts, da prevzame
skrajno težavno nalogo.

Toda kakšna je bila ta armada! Prihajali so skupaj iz
vseh vetrov, vsak v svoji obleki, brez pravega orožja, svo-

66

bodoljubni možje, nikdar vajeni pokorščine, brez vsake
discipline.

Ko se je Washington nahajal na potu, je srečal kurirja,
ki je prinašal novice iz Bostona. Dne 17. junija so Angleži
vzeli Bunker Hill, toda so imeli pri tem silne zgube. “Ali
so se naši hrabro držali?” je Washington skoro boječe vpra¬
šal. “Imenitno!” je odgovoril kurir. Ko je Washington to
slišal, je vzkliknil: “Potem je pa svoboda naše dežele v
varnih rokah!”

2. julija je pozdravilo prihod vzvišenega poveljnika
gromenje topov v Cambridge. Prihodnji dan, ob navzoč¬
nosti ogromne množice, je Washington pod neko jelšo v
Cambridge potegnil svoj meč.in prevzel poveljstvo armade.
Nekdo, ki ga je tedaj videl, je dejal: “Njegova ekselenca
je sedel na konju in okoli njega je bilo več vojaških dosto¬
janstvenikov. Prav nič težavno ni bilo razlikovati ga od
vseh drugih. Je visok in velikega stasa. Njegov osebni
nastop je v resnici plemenit in veličasten.”

Novi vrhovni poveljnik je šel na delo z odločno voljo.
V kratkem času se mu je posrečilo pregnati angleške čete
iz Bostona, in mesto je bilo leta 1776 že popolnoma očišče¬
no angleških vojakov. Nato se je podal proti New Yorku,
da izzove Angleže na boj. Toda tu je zadel na ogromne te¬
žave. Njegove čete so bile neizvežbane, zbrane skupaj iz
vseh vetrov, malokdo je kaj razumel o vojaštvu. Mnogo
Washingtonovih vojakov je neprestano zapuščalo armado
in se vračalo domov. Kljub junaški brambi so ga Angleži
prepodili iz Long Islanda, nakar je bežal severno proti
White Plains, preko reke Hudson. Preganjali so ga tja do
New Jersey.

Dne 2. decembra, 1776, ga dobimo pri mestu Prince-
ton, New Jersey, in Angleži so mu bili tesno za petami.
Sami sreči se je imel zahvaliti, da je njegova utrujena in
lačna armada srečno prišla preko reke Delaware. Angle¬
ški general je bil mnenja, da je Washington spehan, in nje¬
gova armada nesposobna za nadaljno vojskovanje. Vrnil
se je torej z angleško armado v New York. V bližini je

67

pustil le močne postojanke vojakov, ki naj stražijo “konti-
nentalce”, kakor so tedaj nazivali ameriške vojake.

V tej temni uri obupa je pa Washington vlil novega po¬
guma svoji armadi z jako drznim udarcem pri Trentonu.
Bilo je na božično noč leta 1776, ko se je pomikal Washing-
ton s svojo armado preko zamrzle reke Delaware. Takoj
drugega jutra je pa padel po angleškem poveljniku pri
Trentonu, ki je imel s seboj močno četo hesijskih vojakov.
Hesijci so bili nemški vojaki, katere je najel angleški kralj
George III., da si podjarmi Amerikance.

NVashington s svojo armado v Valley Forge
pozimi 1. 1777—1778.

Ko je Washington zapovedal splošen napad, je eden iz¬
med njegovih generalov mu poslal sporočilo, češ, da ne more
k napadu, ker ima mokre topove. “Povejte generalu,” je
odgovoril Washington, “naj rabi bajonete, kajti mesto mora
pasti v našo oblast.” Mesto je padlo, in Amerikanci so do¬
bili veliko število ujetnikov. In Washington ni počival, pač
pa je udaril naprej na Princeton, ki se je po hudem boju
tudi moralo podati. 'Ameriška stvar je bila za trenutek re¬
šena od neposrednega pogina.

Toda delo Washingtona se je šele začelo. Pred njim

68

je čakala ogromna naloga, silno trplenje. Angleži so udrli
proti Philadelphiji, in z vso svojo strategijo Washington ni
mogel preprečiti, da Angleži ne bi vzeli mesta. Južno od
Philadelphije, pri Brandywine potoku, je bil občutno pora¬
žen od Angležev. In potem je pa prišla strašna zima 1777-
78, ko se je nahajal v svojo armado v Valley Forge, kjer je
on in njegovi sestradani vojaki skoro zmrznili v snegu in
ledu. Boj je sledil boju, toda ničesar odločilnega, nič goto¬
vega ni bilo.

Poleg tega se je dobil v armadi Washingtona izdaja¬
lec, po imenu Benedict Arnold. Slednji se je dogovarjal z
angleškimi vohuni, da izroči Angležem West Point trdnja¬
vo. Angleški vohun, major Andre, je pa bil medtem od
Amerikancev vjet, in vsa stvar je prišla na dan. “Komu naj
še zaupamo?” se je čulo med vojaki v armadi. George
Washington je znal za vse zlo, srce ga je bolelo, toda ostal
je hladnokrvn, in čakal boljših dni.

Pa so se pripetile še druge nezgode Washingtonovi ar¬
madi. Nekaj Pennsylvančanov v njegovi vojski se je spun-
talo, in Washington je imel dela dovolj, da jih je vsaj delo¬
ma ukrotil. Njegovi generali so bili ljubosumni eden na
drugega, in neprestano so se prepirali radi časti. Kongres
je odlašal in odlašal z moštvom, denarjem in proviantom.
Vse ogromno delo je počivalo na ramah Washingtona.

Toda ravno ob istem času pa se je začela Washingtonu
sreča nekoliko prijazneje smehljati. Pripetilo se je več do¬
godkov, ki so kazali na konečni triumf Amerike. Leta 1777
je angleški general Burgoyne skušal odrezati Novo Anglijo
od ostalih kolonij s tem, da je korakal z armado iz Canade
proti New Yorku, potom Lake Champlain, Lake George in
Hudson reke. Toda Amerikanci so mu postavili armado na
pot, ki ga je pri Saratoga tako hudo porazila, da je bil prisi¬
ljen podati se z vsemi svojimi četami.

Prihodnjega leta pa so se Francozi pridružili Ameri-
kancem. Začeli so pošiljati vojake in potrebščine. Na ju¬
gu sta ameriška generala Morgan in Greene zmagala v dveh
bitkah, pri Cowpens in Guilford leta 1781. Prisilila sta an¬
gleškega generala Cornwallis, da je opustil svoj načrt pre-

69

magati Carolino. Tudi iz tujezemstva je prišla dragocena
pomoč. Iz Francije je dospel izkušeni poveljnik Lafayette,
iz Nemčije je prišel baron Steuben, in dva mlada Poljaka,
Kosciusko ter Pulaski. Tako je tudi Evropa poslala svoje
borce za neodvisnost in svobodo Zjedinjenih Držav.

Leta 1781 je dospel v Ameriko francoski admiral De-
Grasse, ki je pripeljal več vojnih ladij ter moštva Amerikan-
cem na pomoč.

Angleški vrhovni poveljnik Cornwallis, ki je bil v Ča¬
robni premagan, je po hudih zgubah hitel proti severu, in
se ustavil v Yorktown, Virginia. Tu so ga zagozdili na eni
strani Washington, na drugi strani pa Francozi potom svo¬
je mornarice. Prisiljen je bil podati se. To je bil zadnji
udarec kralju George III. Vsi njegovi upi so šli po vodi.
Kolonije so bile zgubljene za kralja za vselej.

Leta 1775 je kongres v Philadelphiji dobil sporočilo,
da ste zapustili Anglijo dve ladiji, do vrha naloženi s provi-
antom. Amerikanci so takoj računali, da če pride blago
angleški armadi v roke, da je to za nje udarec, ako pa mo¬
rejo oni blago zapleniti, je to za nje velika pridobitev. Kon¬
gres je raditega dal povelje, da se mora zapleniti vsaka ladi-
ja, ki prinaša vojno blago sem. Dva meseca pozneje je na¬
ročil kongres gradnjo petih vojnih ladij. Tako se je začela
ameriška mornarica.

Zgodaj v mesecu januariju, leta 1776, je stopil kapitan
Esek Hopkins na krov svoje zastavne ladije, Alfred, ki je
bila ena izmed osmih ameriških ladij, zbranih v Philadel¬
phiji. Ko je stopil na krov, je neki mladi poročnik razvil
rmeno svilnato zastavo, na kateri je bila naslikana smreka
in kača klopotača, z besedilom: “Nikar ne stopite na me¬
ne!” To je bila prva uradna zastava ameriške vojne mor¬
narice.

Omenjeni mladi poročnik je bil John Paul Jones, Škot
po rodu, ki je bil tedaj 28 let star. Kakor hitro je postal
star dovolj, je šel k mornarici ter tako začel svoje življenje
na vodi. Ko je bil star dvanajst let, je bil že močan in utrjen
kot je večina dečkov šele z dvanajstim letom. Neprestano
je nadlegoval svojega očeta, da ga pusti vpisati se k morna-

70

rici. S sedemnajstim letom je bil že podčastnik na neki tr¬
govski ladiji. Mnogo skušenj si je pridobil na morju. Leta
1773 se je naselil v Virginiji. In tu je bil priča viharnih do¬
godkov, ki so se tedaj začeli odigravati v ameriškem politi¬
čnem življenju. Slišal je patriotične govore Patrick Henrya
in Thomas Jeffersona. Sklenil je z vsem srcem in dušo
pridružiti se ameriškim revolucijonarjem.

Jones je konečno se vpisal v ameriško vojno mornarico
kot prvi poročnik. Že prihodnje leto ga dobimo kot povelj¬
nika nove fregate Ranger. S to ladijo je križaril po Irskem
morju in je tu vjel angleško vojno ladijo Drake. Moralen
uspeh te zaplembe je bil jako velik, kajti Amerikanec je po¬
kazal Angležem, da niso tako varni ob svojem obrežju kot
mislijo. Poleg tega so pa tudi poskočile cene za zavaroval¬
nino angleških ladij, kar je bilo usodepolno za angleško tr¬
govsko kot vojno mornarico.

Leta 1778, koso se Francozi pridružili Amerikancem, je
postal Jones poveljnik francoske vojne ladije Bonhomme
Richard. In na tej ladiji se je Jones zaplel v boj z močno
angleško vojno ladijo “Serapis”. Začel se je obupen boj,
katerega konec je bil, da se je morala Serapis podati Ame-
iikancem, toda tudi “Bonhomme” je bila tako razbita, da
se je kmalu potem potopila. V svoj zapisnik je Jones za¬
pisal sledeče: “Nikogar druzega ni bilo konečno na “Bon¬
homme Richard” kot naši mrtveci. Njim sem izročil našo
ladijo kot za mrtvaško rakev, in v njej so dobili sijajen
grob. In ko se je ladija nagibala v morje, je njena zastava
še vedno ponosno plapolala v zraku kot bi vedela, da je nih¬
če ni mogel premagati. ... Po končani vojni je Jones stopil
v francosko službo, in pozneje v rusko. Umrl je v Parizu
leta 1792.

Nič manjše zasluge za ameriško vojno mornarico ima
reki Irec, z imenom John Barry. Kot petnajstletni
deček je prišel v Philadelphijo leta 1760. Kot Jones je tudi
Barry zgodaj začel na morju. Ko je zbruhnila revolucija,
je bil kapitan neke trgovske ladije. Ta njegova ladija,
Black Prince, je bila spremenjena v ameriško vojno ladijo,

71

in se je imenovala Alfred, admiralska ladija, na kateri je
služil tudi Paul Jones.

Leta 1776 je postal kapitan Barry poveljnik vojne ladi-
je Lexington. Že v par tednih je pokazal, da ima bojevit
duh, kajti zaplenil je angleško pomožno vojno ladijo “Ed-
ward”. Leta 1778 je postal Barry poveljnik vojne ladije
Raleigh. Spustil se je v boj z dvema angleškima fregatama,
toda je bil premagan. Daši je zgubil svojo ladijo, pa se mu
je posrečilo z moštvom pobegniti. Po tej nezgodi je Barry
poskusil svojo srečo v armadi. Dobil je poveljstvo ladije
Alliance. Začel je boj z dvema angleškima topničarkama

Pogled na del mesta New York v letu 1740.

in vjel je obe. Njemu je prisodila usoda, da je poveljeval
zadnji bitki na morju z Angleži. Po končani revoluciji se je
stalno naselil v Philadelphiji, kjer je umrl 1803. Hvaležni
državljani v tem mestu so mu postavili spomenik.

Dočim so se junaški ameriški vojaki borili na bojnem
polju in izkušeni mornarji na morju, se je pa dobilo tekom
revolucije tudi mnogo zmožnih mož, ki so vodili civilne
posle mlade republike. Bilo jih je mnogo poštenih in zmo¬
žnih voditeljev. Med njimi je treba omeniti Christopher
Gadsden, goreč patriot iz South Caroline. Robert Morris,

72

finančnik iz Pennsylvanije, ki je bil neprestano na delu, da
je spravil skupaj denar za orožje in za hrano ameriški ar¬
madi. Roger Sherman, vztrajni .zagovornik neodvisnosti iz
Connecticuta. General Philip Schuyler, iz New Yorka, ki
je načeljeval vojakom iz severa.

Toda med vsemi patrioti revolucijonarne ameriške dobe
stoji visoko ime Thomas Jeffersona iz Virginije. On je bil
avtor ameriške “Izjave Neodvisnosti”, najdragocenejše ame¬
riške listine, v kateri se ameriški narod izjavlja, da hoče
biti svoboden in neodvisen. Jefferson je imel fino vzgojo
in je bil torej jako zmožen postati voditelj svojega naroda.

Njegov oče je bil neznaten farmar v obmejnih krajih v
hribovju Blue Ridge. Toda njegova mati je prihajala iz
“najboljših družin” Virginije. Thomas je bil rojen leta
1743. Njegov oče je imel s farmarstvom precej uspeha.
Mnogo sužnjev je delalo za njega, kot je bila tedaj navada.
Daši oče sam ni bil izobražen, pa je želel, da dobi njegov sin
vso potrebno izobrazbo, kot se je mogla tedaj dobiti v naj¬
boljših virginskih šolah. Rad je zbiral družino okoli sebe
in ji čital odlomke angleških klasikov, kot Shakespeare in
Addison.

Ko je bil mladi Thomas Jefferson star 17 let, je pričel
pohajati William and Mary College v Williamsburgu, ki je
poleg vseučilišča Harvard najstarejši višji učni zavod v
Ameriki. Po končanih študijah se je posvetil odvetništvu,
toda ni prakticiral. Njegov oče je umrl, in vse breme gos¬
podarstva je padlo na sinove rame.

Ko je bil Jefferson še vedno na univerzi, je slišal sloviti
govor Patrick Henrya glede kolkovne postave. Bil je ves
vzradoščen in izjavil je, da se strinja z govornikom v vseh
točkah. Kakih deset let pozneje, ko so nastali v Bostonu
znani nemiri, je bil Jefferson že star dovolj, da se je vdele-
ževal javnih zadev. Leta 1774 je spisal neki pamflet, v ka¬
terem povdarja “Pravice angleške Amerike”, in sicer jako
odločno in živahno. Ta pamflet mu je pridobil voditelj¬
stvo med državljani v Virginiji.

Prihodnje leto je postal član Virginske konvencije, pri
kateri je Patrick Henry pozival svoje državljane, da izvo-

73

lijo med smrtjo ali svobodo. Jeffersonova načela so bila
dobro poznana. Virginci so imeli veliko zaupanje v njego¬
vo zmožnost. Poslali so ga kot delegata na kongres v Phi-
ladelphijo. Prišel je baš ob času, da je videl George Wash-
ingtona, kako je odhajal kot vrhovni poveljnik ameriške ar¬
made na bojno polje.

Jefferson ni bil niti dober govornik niti ni rad debati¬
ral z rojaki. Toda znal je pisati z močjo in silo. In to je bil
tudi vzrok, da je postal član odbora, imenovanega od kon¬
gresa, ki naj naredi načrt za “Izjavo Neodvisnosti”. Načrti
za ta slavni dokument so bili skoro večinoma delo Jeffer¬
sona. Ostali člani odbora so podali nekaj nasvetov, in to
je bilo vse.- Ko so prebrali Jeffersonov načrt kongresu, je
nastala ostra debata, in uvrstili so nekaj sprememb. Kljub
temu pa je jezik in misel Izjave Neodvisnosti Jeffersonovo
delo. V tej Izjavi Neodvisnosti je napisal Jefferson nekaj
jako priprostih, toda slavnih principov:

“Vsi možje so ustvarjeni z enakimi pravicami.”

“Njih Stvarnik jih je obdaril z gotovimi pravicami, med
katerimi so življenje, svoboda in iskanje sreče.”

“Vlade dobivajo svojo pravično oblast le z dovoljenjem
onih, ki so vladani.”

Jefferson v tej Izjavi našteva zla, katera so morali na¬
seljenci prenašati od strani angleške vlade. Radi teh nepo-
stavnosti, pravi Jefferson,-so Amerikanci upravičeni otresti
se jarma podložništva angleškega kralja, in zavzeti enako
mesto med samostojnimi narodi sveta.

Bilo je dne 4. julija, 1776, ko je kongres sprejel to Izja¬
vo Neodvisnosti. To je dokument, s katerim se proglaša
trinajst prvotnih kolonij v Ameriki svobodnim in neodvis¬
nim. John Hancock iz države Massachusetts, predsednik
kongresa, se je podpisal z nenavadno debelimi in velikimi
črkami, rekoč, “da bo George III lahko brez očal čital pod¬
pis.” Potem se je pa dokument razglasil po vsem svetu.

Ko so Amerikanci enkrat proglasili svojo neodvisnost,
ste bili potrebni dve stvari za Amerikance, kar se tiče tuje-
zemstva. Prijateljske države so morale pripoznati neod¬
visnost Amerikancev, ako so hoteli nadaljevati s svojo ne-

74

odvisno državo. Druga pa, enako važna zadeva, je bila po¬
moč — denar, mogoče zveza s kako tujo državo. Potrebo¬
vali so tudi vojaštva. Zlasti pa so se tedaj Amerikanci po¬
tegovali, da bi si naklonili dobro voljo Francije. Raditega
je kongres v jeseni leta 1776 izbral enega najbolj odličnih
mož Amerike, Benjamin Franklin, da je šel kot ameriški
poslanik v Pariz.

Benjamin Franklin je čudovit mož v ameriški zgodovi¬
ni. Koliko bogatih skušenj je on imel v svojem življenju!
Rojen je bil leta 1706, in ko je bil star deset let, je že po¬
magal svojemu očetu v njegovi delavnici, kjer je izdeloval
sveče in milo. Kmalu potem je postal tiskarski pomočnik
pri svojem bratu, ki je pa bil jako nagle jeze in je nepresta¬
no udrihal po svojem mlajšem bratcu. Raditega je Benja¬
min, še predno je postal sedemnajst let star, pobegnil iz svo¬
jega doma v Bostonu in je kmalu potem dobil delo kot tiskar
v Philadelphiji.

V šolo Benjamin Franklin ni dolgo hodil, toda postal
je samouk, in tako dokazal, da vsakdo, ki ima trdno voljo in
zdrav razum, lahko premaga najtežje ovire. Najprvo je
Franklin želel, da bi znal pisati čisto in priprosto angleščino.
Študiral je najboljše angleške knjige. Prepisoval je stran
za stranjo, potem je pa zopet vse skupaj spisal iz spomina.
Kmalu je postal mojster v jeziku.

Ko je bil star šestindvajset led, se je začel učiti tujih je¬
zikov. Učil se je in učil, dokler si ni pridobil znanja fran¬
coščine, španščine in italijanščine. Pozneje je začel resno
študirati latinsko. Dobil je en izvod sv. pisma nove zaveze,
ki je bilo tiskano v latinskem jeziku. To je čital toliko časa
in se učil, da je znal dobro latinščino.

Konečno je Franklin ustanovil svojo lastno tiskarno, in
začel izdajati nekak koledar ali almanak, kateremu je dal
naslov “Richard Saunders”. Ta pamflet je Franklin izdajal
skozi 25 let. Po vsej Ameriki je bil znan kot “Poor Rich¬
ardi Almanac.” V njem je dajal pojasnila o vremenu in o
letnih dobah, poleg tega pa ste dobili v njem mnogo smeš-
nic in pametnih izrekov, med katerimi dobite izreke, ki so
še danes jako znani po Ameriki, pa tudi po ostalem svetu:

75

“Bog pomaga onim, ki si sami pomagajo.” Vsako leto je
prodal Franklin kakih 10.000 teh koledarjev.

Poleg omenjenega almanaka je Franklin izdajal tudi
časopis. Javne knjižnice so bile v onih časih nepoznane, in
knjige so bile jako dragocene. Franklinu pa je bilo znano,
kako važno je za narod, ako čita dobre knjige. Ustanovil
je nekako okrožno knjižnico, iz katere so si celo revni lah¬
ko sposodili knjige za jako male svote. Pomagal je usta¬
noviti Academy of Pennsylvania, ki je odtedaj spremenila
svoje ime v University of Pennsylvanija. On je tudi prvi
odkril dejstvo, da strela in elektrika je ena in ista stvar.
Mnogo je pomagal pri mestni vladi v Philadelphiji. On je
začel delovati, da so tlakali ceste, da so začeli snažiti po
javnih ulicah, on je ustanovil redno požarno brambo in pre¬
skrbel za zadostno policijsko stražo v mestu.

Leta 1757 so poslali Benjamin Franklina v London kot
zastopnika kolonije Pennsylvania. V Londonu je ostal
Franklin pet let. Leta 1762 se je vrnil v Ameriko, leta 1765
so ga pa zopet poslali v Anglijo, kjer je deset let zastopal
ameriški narod in se potegoval za njega pravice. Tekom
tega bivanja v Londonu se je seznanil z večino slavnih An¬
gležev, med njimi tudi z Edmund Burke-jem.

Ko se je vršil boj glede kolkovne postave, so poklicali
Franklina pred angleški parlament, da tam razloži angle¬
škim postavodajalcem, kako Amerikanci čutijo o tem dav¬
ku. Vprašali so ga, ako bi se ameriški naseljenci spoprija-
znili s postavo, če bi se njene najslabše točke odpravile. Na
to je Franklin priprosto odgovoril: “Ne, nikdar se ne bodo
spoprijaznili s kolkovno postavo.”

Spomladi leta 1775 se je Franklin povrnil v Ameriko, in
so ga v Pennsylvaniji izvolili za delegata na kontinentalni
kongres, ki je tedaj zboroval v Philadelphiji. V tem kon¬
gresu je opravljal Franklin važno delo. S seboj je prinesel
načrt, da se vse tedajne ameriške kolonije — trinajst po šte¬
vilu — združijo za skupno korist. Vedeti je treba namreč,
da so bile tedaj kolonije vsaka sama za sebe, in med njimi
ni bilo nobene političpe ali gospodarske zveze. V New
Yorku so bili čisto sami za sebe, Virginčani so vlekli za sebe,

76

Pennsylvančani so zopet imeli čisto druge zahteve. Treba
je bilo močnih, upljivnih mož, da so prepričali tedajne ame¬
riške koloniste, kako ogromne koristi je za nje, ako se vse
naselbine združijo v eno politično celoto za skupni nastop.
Franklin je bil tudi v odboru za načrt izdelave Izjave Neod¬
visnosti. Ko je podpisal ta slavni dokument, je izjavil: “Mi
moramo vsi skupaj držati, ali pa bomo vsak posamezno vi¬
seli.”

Ker je imel Franklin izvanredno nadarjenost in skuš¬
nje, so ga poslali na važen sestanek s francoskim kraljem,
da sklene tajno pogodbo za pomoč Amerikancem.
Benjamin Franklin je prosil francoskega kralja, da se javno
pridruži Amerikancem v boju za neodvisnost. Toda to bi
bilo skrajno nevarno za francoskega kralja. Francija je
bila temeljito poražena od Angležev v Ameriki komaj deset
let nazaj, in nikakor ni kazalo Franciji javno se pridružiti
ameriškim “upornikom”.

Minulo je mnogo mesecev, toda Franklin ni mogel ni¬
kamor priti naprej s svojimi pogajanji. Potem je pa pomoč
prišla nepričakovano. Bilo je neko noč v decembru, leta
1777, ko je zapeljala na dvorišče stanovanja, kjer je Frank¬
lin stanoval, kočija. Iz kočije skoči mlad Amerikanec, ves
žareč od razburjenja. Prinašal je dobre in vesele novice iz
Amerike. Angleški general Burgoyne, in vsa njegova ar¬
mada je bila prisiljena podati se Amerikancem pri Saratogi.
Kot se čitatelj spominja, je bil Burgoyne poslan iz Canade
proti jugu, da bi razbil ameriške kolonije na dva dela, s tem,
da bi se zagozdil v New Yorku. Toda načrt mu je spodletel,
in vjet je bil z vso armado od Amerikancev.

Franklin je bil ves iz sebe radi te nepričakovano vese¬
le novice. Kmalu se je vest o tem razširila po celem Parizu.
Zvonovi so zvonili po cerkvah, in prižigali so umetalne og¬
nje. Neki francoski minister, ko je zaslišal vest o tem do¬
godku, je s tako naglico odpeljal proti kraljevi palači, da se
mu je spotoma prevrnila kočija, in si je siromak pri tem zlo¬
mil roko. In Franklin je dobil pomoč, katero je iskal. S
Francijo je sklenil zvezo,, in tako se je Francija javno posta¬
vila na stran Amerikancev proti Angležem.

77

Franklin je še nadalje ostal v Parizu, kjer si je sposo-
jeval denar in nakupoval potrebščine za ameriško armado.
Franklinu je bilo skrajno neljubo to neprestano “beračenje
in izposojevanje”, toda vztrajal je pri tem, ker je ljubil svo¬
jo domovino. Deloval je toliko časa, dokler vojska ni bila
dobljena.

Zadnje delo Franklina v Evropi je bilo pomagati pri
sklepanju miru med Amerikanci in Angleži. Mirovna po¬
gajanja so se začela leta 1783. Bil je tako previden in pre¬
brisan, da je pri mirovnih pogajanjih dobil za svojo domovi¬
no vse dežele južno od velikih jezer, zapadno do reke Mis-
sissippi, razven Floride in New Orleansa. Konečno je bil
mir pravomočno podpisan leta 1785. V poletju tega leta je
Franklin zapustil Francijo, spremljan od solz prijateljev in
živijo-klicev francoskega naroda. Dne 12. sept. se je zopet
pripeljal v svojo priljubljeno Philadelphijo.

Toda njegovo delo še ni bilo končano. Ko je bil star
že 81 let ,so ga prebivalci države Pennsylvania zvolili, da
gre kot delegat na narodno konvencijo vseh držav v Phila-
delphiji. Tu je pomagal spraviti skupaj ustavo Zjedinje-
nih Držav. Živel je še tako dolgo, da je videl generala
Washingtona, ko je bil zaprisežen kot prvi predsednik Zjed.
Držav. Spomladi leta 1790 je Franklin umrl v Philadel-
phiji, kjer je začel kot mlad in siromašen dečko, in kjer se
je po lastni pridnosti in vztrajnosti povzpel do slave in boga¬
stva.

❖ ❖ ❖

Kadar se govori o junakih ameriške revolucije, tedaj se
mora brez dvoma priznati, da je bil Washington oni, ki je
naredil uspeh iz revolucije. Washington je bil absolutno
nesebičen. Niti centa denarja ni hotel vzeti za vsa leta, ko
je služboval kot vrhovni poveljnik ameriške armade. S tem
je postavil sijajen vzgled vsem ostalim. Washington je bil
jako pogumen. On ni imel navade, da bi stal zadaj za fron¬
to kadar so topovi grmeli, pač pa se je nahajal vedno pri svo¬
jem moštvu na fronti. Bil je tudi plemenit. Ko so se drugi
prepirali za slavo in čast, jih je vselej resno opozoril, rekoč,
naj raje skrbijo za čast domovine kot za svojo lastno slavo.

78

Bil je tudi jako delaven. On ni samo delal načrtov za voj¬
no in se boril. Pisaril je stotine pisem po celi deželi in rotil
ljudi, naj napnejo vse sile za zmago ameriških pravic. Ne¬
prestano je nadlegoval kongres, da preskrbi vojake in po¬
trebščine. Kadar so njegovi možje naredili kaj zlega, je bil
oster z njimi, toda prvi je bil, ki je pozabil storjeno zlo. Rad
je odpustil. Iz vseh teh vzrokov je bil pri vojakih jako pri¬
ljubljen.

Žalosten dan je bil dan 4. decembra, 1783, ko se je
Washington poslovil od svojih častnikov, po končani vojni.
Slovo se je vršilo v Fraunces gostilni v New Yorku. Solze
so mu prišle v oči, in govorica mu je zastala, ko je napil nav¬
zočim. Ko je prišla ura ločitve, je dejal: “Ne morem priti
do vsakega izmed vas in se posloviti, pač pa bom vesel, ako
pridete k meni in se poslovite.” Ko je stresel roko z vsemi,
so tiho korakali do Whitehall Ferry, kjer jim je dal zadnji
pozdrav. Na potu proti jugu se je ustavil v Annapolisu,
kjer je zboroval tedaj kongres. V kratkih in priprostih be¬
sedah se je odpovedal pred kongresom časti vrhovnega po¬
veljnika. Odšel je potem v Mt. Vernon, kjer je nadaljeval
kot privatni državljan svoje mirno življenje.

VIII. POGLAVJE.

Vojna med Angleži in Amerikanci je trajala polnih
osem let, od leta 1775 do 1783. Sicer se niso neprestano
vojskovali, toda posamezne praske so se vršile skoro dne¬
vno. Vseh teh osem let je bil George Washington vrhovni
poveljnik ameriške armade, brez vsake plače. Ni čuda, da
je ob koncu vojne leta 1783 Washington z veseljem vtaknil
meč v nožnico ter se podal na svoje posestvo Mt. Vernon,
da se odpočije od osemletnega vojnega napora. Toda Wash-
ington ni bil vesel in zadovoljen. Amerika je postala svo¬
bodna in neodvisna. Leta 1781 so posamezne države nare¬
dile nekako skupno zvezo, toda ostri in neprestani prepiri
so vladali med državami. Ti prepiri so bili tako ostri, da je
mnogokrat ena država grozila drugi z vojno, in ponekod
je prišlo do dejanskih spopadov. Washingtona je začelo

79

skrbeti, kaj bo z ameriškimi kolonijami, ako se bratje ne
pobotajo med seboj.

Vsak čas je pretilo, da se Amerikanci medsebojno na¬
padejo in tako zgubijo vse sadove teško priborjene svobo¬
de. Severne države so bile bolj trgovske, industrialne,
južne države pa bolj poljedelske. Nasprotje med njimi je
bilo torej že iz gospodarskega stališča obilno. V poštev so
pa prišle še obširne zapadne dežele, radi katerih so se posa-
dezne države ostro pričakale med seboj.

Nadalje je nastalo tudi vprašanje, kako bo Amerika
povrnila dolg, ki je nastal tekom revolucijske vojne? Ako
so Amerikanci ne-edini med seboj, se ne bodo nikdar izne¬
bili teh obveznosti. Da vidi čitatelj, kakšno tekmovanje,
zavist in sovraštvo je vladalo med posameznimi državami,
naj navedemo en vzgled: Država New York je naložila
davek na vsako blago, ki se je n. pr. izdelovalo državi Con¬
necticut. To se pravi, da v New Yorku niso priznavali, da
je Connecticut sploh na ameriških tleh. Morali so plačati
davke kot tujezemski trgovci, ki so prihajali iz Evrope.
Raditega je Amerikancem pretila tudi gospodarska kriza od
strani Angležev v Evropi. Angleži so bili edini in so na
pameten način poceni prodajali svoje blago, izdelano v An¬
gliji, Amerikancem, dočim je bilo ameriško blago dražje
radi medsebojnega nesporazuma. Skratka, kaj je pravza¬
prav vezalo Amerikance k skupnosti, razven svoboda? To
je bil življenski problem, ki je mučil Washingtona. O tem
problemu je pisaril Washington pisma svojim prijateljem.
Prigovarjal je Amerikancem, da skupaj držijo, da bo njih
zveza postala močnejša. Kajti po končani vojni Amerikan¬
ci pravzaprav niso imeli nobene vlade. Kralja so se otresli,
sami so pa ostali brez voditelja, brez gospodarja. Nobene
vlade, postav in skupnosti niso imeli. V vsaki državi se je
rabil drugačen denar.

Enako kot Washington je mislilo tedaj tudi mnogo dru¬
gih prosvitljenih Amerikancev. Med onimi, ki so imeli ve¬
liko skrb za bodoči obstoj svobodne Amerike, je treba v pr¬
vi vrsti omeniti Alexandra Hamilton. Hamilton je bil te¬
kom revolucijske vojne častnik v armadi Washingtona.

80

Poznan je bil kot spreten, junaški in skrajno razumen vo¬
jak. Študiral je na kraljevem kolegiju, in ko je zadonel boj¬
ni klic za svobodo, je pustil vse skupaj in se pridružil upor¬
nikom, star šele 19 let. Najprvo je bil častnik pri topništvu,
pozneje pa pobočnik vrhovnega poveljnika. Hamilton sam
ni bil rojen v Ameriki, pač pa v zapadni Indiji, toda Ameri¬
ki je tako zvesto služil kot njeni najboljši sinovi.

Alexander Hamilton, ki je sestavil obris
ustave Zjedinjenih Držav in prvi
tajnik zakladnice (finančni
minister) pod predsedništ-
vom Washingtona.

Ta mladi Amerikanec se je izkazal kot eden prvih vodi¬
teljev svojega naroda. Bil je med prvimi, ki so zagovarjali
močnejšo zvezo med posameznimi državami. Že zgodaj je
prišel do dveh glavnih zaključkov. Prvič, Zjedinjene Dr¬
žave morajo dobiti popolnoma novo ustavo. Drugič, sklica¬
ti se mora narodna konvencija zastopnikov iz vseh držav, da
naredijo načrte za novo ustavo.

Bila je prava sreča za Hamiltonove načrte, da so se leta
1786 sešli delegatje iz več ameriških držav v Annapolis, da

81

se dogovorijo o važnih zadevah glede trgovine in obrti v po¬
sameznih državah. James Madison, iz Virginije, si je naj¬
bolj prizadeval, da je prišlo do te konvencije.

Hamilton je prišel na zborovanje v Annapolis kot de¬
legat iz države New York. Kmalu je prišel do spoznanja,
da ta konferenca ne more narediti kaj uspešnega, kajti nav¬
zočih je bilo premalo delegatov. Kljub temu se mu je pa
posrečilo, da je pregovoril delegate, da so sklenili resolucijo,
pozivajoč kongres, da skliče narodno konvencijo. Kon¬
gres se je vdal tej prošnji. Države so zbrale svoje delegate.
Spomladi v letu 1787 so se zbrali delegatje v Philadelphiji,
z namenom, da “revidirajo stare zvezne točke”. Najslav¬
nejši tedaj živeči Amerikanci so bili med delegati. Imeli so
srečo. Izvolili so George Washingtona za predsednika
konvencije, moža, kateremu je bilo edinstvo svojega naro¬
da najbolj pri srcu.

Alexander Hamilton pa ni mnogo dal na ljudsko vlado,
niti ni vrjel, da bi se držala vlada, izvoljena povsem od na¬
roda. Hamilton je bil mnenja, da se na ljudi ni dosti zane¬
sti, ker prehitro spreminjajo svoje mišljenje. Raditega je
predlagal na ustavodajni konvenciji, da se izvoli predsed¬
nik, ki naj predseduje do smrti, razven ako se ga mora od¬
straniti radi slabe uprave ali nepravilnega obnašanja. Na¬
dalje je predlagal, da se ustanovi kongres kot postavodajna
zbornica, ki naj ima dve hiši. Zbornica senatorjev in zbor¬
nica poslancev. Senatorji naj bi bili izvoljeni do svoje
smrti. Poslanci naj bi bili izvoljeni za tri leta. Kongres
bi imel po njegovem veliko moč v vseh narodnih zadevah.
Ideje Hamiltona so bile tako “visoke”, da so ga od več
strani obtožili, da je v svojem srcu monarhist in bi rad zo¬
pet videl in dobil kraljevo vlado.

Mnogo načrtov je bilo predloženih konvenciji. Dele¬
gatje skoro sleherne države so imeli različne ideje, kako
naj se Amerika vlada. Pripomniti je treba, da so bili to ve¬
činoma priprosti ljudje, ki so bili sicer plemeniti po srcu,
toda nepoučeni v državljanskih stvareh. Več kot enkrat je
grozilo, da se bo konvencija razbila, ne da bi sploh kaj ukre¬
nili. Hamilton je postal tako vznevoljen, da je odpotoval

82

domov. Benjamin Franklin je pa svetoval, naj se v molitvi
obrnejo k Bogu za pomoč.

Na ustavodajni konvenciji pa je bila vendar večina pre¬
mišljenih mož, ki so sklenili, da se mora započeto delo na
vsak način zvršiti. Prosili in rotili so vročeglavce, naj ven¬
dar nekoliko odnehajo in se podajo. In doslednosti teh
mož in njih vztrajnosti se je konečno po preteku šestih me¬
secev posrečilo, da so prišli do nekakega skupnega sporazu¬
ma. Delegatje so zgotovili popolnoma novo ustavo za zje-
dinjene kolonije. V tej novi ustavi so bili načrti predlogov
skoro vse delegacije. Ko je bila nova ustava sprejeta od
narodne konvencije je slednja pozvala vse države, da se v
vsaki državi posebej izvolijo delegatje, ki naj to novo zvezi-
no ustavo odobrijo ali zavržejo. Ako jo odobrijo, bo seve¬
da potem veljavna za vse države. Ta ustava, sprejeta 17.
sept. 1787, je temeljni kamen, na katerem počiva vsa vlada
današnjih Zjedinjenih Držav. Nekaj točk je bilo od tedaj
pridejanih, toda v bistvu je ameriška ustava še vedno ona iz
leta 1787.

Ustava, ki je bila na ta način pripravljena v Philadel-
phiji leta 1787, je v glavnem določevala:

1. Kongres, ki naj dela postave. Kongres naj ima dve
hiši: senat, kamor naj se izvolita dva člana iz vsake države,
in zbornico poslancev. V zbornico voli vsaka država toli¬
ko poslancev, kot odgovarja to številu prebivalstva dotične
države. Prvotno je bilo ukrenjeno, da se izvoli izmed vsakih
30.000 volivcev en poslanec.

2. Izvoli se naj predsednik, ki bo skrbel, da se postave,
narejene od kongresa, spolnujejo. Ta vrhovni narodni urad¬
nik naj se izvoli za dobo štirih let.

3. Ustanovi se najvišja sodnija in njej podrejene sod¬
nije. Vse sodnike teh sodnij imenuje predsednik z dovo¬
ljenjem senata, in ti sodniki ostanejo toliko časa v svojih
uradih, dokler se postavno obnašajo.

Mnogo dela in težav je povzročilo spraviti v lep red vse
ustavne točke. Ta ustava je predstavljala najboljše ideje
najboljših ameriških mož. In ko je bila enkrat narejena,
pa so nastale nove težave, kako bodo pripravili posamezne

83

države k temu, da sprejmejo novo ustavo. Zopet je prišel
na površje patriotični George Washington. Pisaril je pisma
noč in dan prijateljem v posameznih državah, roteč jih, naj
se zavzamejo za novo ustavo. Hamilton pa je goreče delo¬
val v New Yorku, kjer se je pojavilo mnogo nasprotstva na-
pram novi ustavi. Vodil je vse debate v newyorški državni
konvenciji, in doživel je veselje, da je njegova stranka zma¬
gala. V Virginiji se je potegoval za novo ustavo James Ma-
dison. Tekom enega leta skrajno napornega dela se je za¬
govornikom nove ustave posrečilo pridobiti na svojo stran
enajst držav. Nova vlada je začela poslovati leta 1789.
Vsega skupaj je bilo trinajst držav. Enajst jih je sprejelo
novo ustavo. Le države North Caroline in Rhode Island
so se še ustavljale.

Kakor hitro je bila ustava sprejeta, je nastalo vprašanje
kdo bo prvi predsednik Zjedinjenih Držav. Vprašanje se
je seveda stavilo, toda nobenega dvoma ni bilo glede odgo¬
vora. Ime Washington je bilo na jeziku vseh. Od vseh
strani so gledali na njega kot na “rešitelja domovine”.

Hamilton je pisal Washingtonu več pisem, v katerih
je povdarjal, da dežela še vedno potrebuje Washingtona
kot voditelja. Washington sam bi najraje v miru živel na
svojem lepem domu ob reki Potomac. Vendar klic po vsej
deželi po Washingtonu je bil tako silen, da se mož ni mogel
ustavljati. Spomladi leta 1789 se je napotil proti severu.

Povsod v mestih, kamor je prihajal je dobil slavoloke,
ljudje so bili oblečeni v najbolj praznične obleke, da ga pro¬
slavljajo in pozdravljajo. Ves ameriški narod je bil kot ena
duša z Washingtonom. Kjer je hodil so nedolžne deklice
potresale cvetlice na pot. Otroci so stali ob cestah in se pe¬
hali, da ulovijo en sam pogled velikega moža, ki se je naha¬
jal na potu k novemu delu za svojo domovino. Ko je dospel
v New York se je vse mesto udeležilo njegovega sprejema.
Zvonili so z vsemi zvonovi po cerkvah, streljali so z vsemi
topovi. Dne 30. aprila, 1789, oblečen v priprosto rjavo oble¬
ko, je prisegel kot prvi predsednik Zjedinjenih Držav.
“Dolgo naj živi George Washington!” se je razlegal klic,
ko je po prisegi poljubil sveto pismo. Unija ameriških dr-


Oblečen v priprosto rjavo obleko prisega George Washington kot prvi
predsednik Zjedinjenih Držav dne 30. aprila, 1789.

85

žav je bila rešena. Kmalu po njegovi zaprisegi je tudi dr¬
žava Rhode Island in North Carolina sprejela ustavo. Ta
slavni dokument je še danes zvezda vodnica ameriške vlade.

Nihče v New Yorku ni bil isti dan bolj vesel in zadovo¬
ljen kot bivši Washingtonov pobočnik in tovariš v orožju,
Aleksander Hamilton. Daši j.e bil tedaj star šele 32 let, pa
je bil izbran za prvega zakladnika Zjed. Držav in je kmalu
začel delati načrte za novo vlado. Kot prvi oskrbnik ame¬
riškega vladnega denarja, je kmalu priobčil v javnosti štiri
principe, katerih se je nameraval držati:

1. Zjedinjene Države morajo plačati vse dolgove, stor¬
jene tekom revolucijske vojne.

2. Da se ustanovi zvezina banka, s podružnicami v več¬
jih mestih, tako da ljudje lahko nemoteno opravljajo svoje
trgovske posle.

3. Da se naloži davek, nazvan “tarif” ali colnina na vse
blago, ki prihaja v Zjedinjene Države iz tujih dežel. Na ta
način se varuje ameriške izdelovalce blaga pred tekmova¬
njem tujezemskih trgovcev.

4. Amerika mora imeti svojo armado in svojo mornari¬
co.

Predsednik Washington je odobril vse načrte Aleksan¬
dra Hamiltona. Nekaj teh načrtov pa nikakor ni bilo po
volji Thomas Jeffersonu, ki je bil tudi član predsednikovega
kabineta, in sicer kot državni tajnik. Jefferson in Hamil¬
ton sta bila popolnoma nasprotnih idej. Hamilton je trdil,
da mora imeti Amerika močno narodno vlado. Želel je, da
postane Amerika industrijska država. Nasproti temu se je
pa Jefferson bal močne centralne vlade. Zaupal je več na
samovlado posameznih držav. Tudi industrija mu ni bila
po volji. Želel je, da ostane ameriški narod bolj poljedelski.
Hamilton ni mnogo zaupal ljudem, dočim je Jefferson
vedno povdarjal svoje največje zaupanje v narod.

Tako ni skoro minulo dneva, da se ne bi oba državnika
prepirala glede načina, kako naj Amerika napreduje. Za¬
man je skušal Washington med njima posredovati. Kone-
čno je bil prisiljen odpustiti Jeffersona iz urada. Kmalu
potem pa se je tudi Hamilton odpovedal svojemu uradu.

86

Jefferson si je kmalu pridobil večje število prijateljev, ki so
se strinjali z njegovimi nauki. Ustanovili so politično
stranko, ki je pozneje postala znana kot republikanska. Pa
tudi Hamilton je postal vodja posebne politične stranke, ki
se je nazivala federalistična ali zvezina stranka. Kakor sta
bila Jefferson in Hamilton nasprotna po mišljenju, tako se
je tudi ostala Amerika razdelila v dva dela glede narodne
politike.

Ko je Washington skončal prvi termin svojega pred-
sedništva, ga je narod zopet izvolil, in ponudili so mu celo
tretjič predsedniški urad, katerega je pa odklonil, rekoč, da
niti najboljši ameriški državljan ni vreden, da bi bil trikrat
zaporedoma prvi uradnik dežele. Sicer je bil pa Washing-
ton že utrujen od svojega odgovornega urada. Neprestani
prepiri voditeljev so mu vzeli vse veselje. Njegova duša je
bila potrta. Nikakor ni hotel slišati kaj, da bi ga tretjič iz¬
volili. Poslovil se je v krasnem govoru od svojih rojakov, ko
je potekla druga doba njegovega predsedništva. Umaknil
se je v zatišje na svojem domu v Mt. Vernon. Dve leti po¬
zneje, leta 1799 je Washington umrl. Nikdar še Amerika
tako splošno ni žalovala za kterim svojim državljanom,
jug in sever sta se združila, da izkažeta velikemu možu zad¬
nje časti. Federalisti kot republikanci so odložili svoje pre¬
pire, da počastijo spomin velikega voditelja ameriškega na¬
roda.

Drugi predsednik Zjedinjenih Držav je postal John
Adams iz Massachusetts. Adams- je zvesto služil svoji do¬
movini, v Evropi, kamor so ga pošiljali z važnimi poročili,
pa tudi doma. Bil je istega naziranja kot Hamilton, da ne
bi imeli “preveč ljudske vlade”. Radi tega svojega naziranja
ni bil nič kaj priljubljen. Še več, odobril je dvoje postav,
katere je sprejel kongres, in kateri postavi ste bili ljudem
v splošnem jako spodtikljivi. Ena izmed teh je bila tako-
zvana “tujska postava”, (Alien Act) ki daje predsedniku
pravico, da prežene iz Amerike vsakega tujca, ki se ne ob¬
naša spodobno. Druga postava je bila “vstajniška postava”
(Sedition Act) ki je dajala vladi pravico zapreti vsakogar,
kdor kritizira vlado.

87

Ob času, ko so bile te postave sprejete, je v Franciji
ravno divjala revolucija. Francoskega kralja so djali ob
glavo, doba velikanskih nemirov in prelivanja krvi je prišla
nad Francijo. Bilo je tedaj mnogo Amerikancev, ki so sim¬
patizirali s francoskimi revolucijonarji. Ti Amerikanci so
spadali k Jeffersonovi stranki, in so kot taki seveda naspro¬
tovali predsedniku Adamsu. Njih nasprotovanje je zelo
prestrašilo Adamsa in federaliste sploh, kajti slednji so
javno govorili okoli, kot da pripravljajo punt v Zjed. Djža-
vah.

Javno in brez strahu je Jefferson izjavil, da je prijatelj
Francije. Z vsemi silami je nasprotoval postavi, ki je daja¬
la vladi pravico, da zapira ljudi, ki kritizirajo vlado. Napra¬
vil je več resolucij, katere je predložil vladi s protestom in
zahtevo, da se obe omenjeni postavi odpravite. Te resolu¬
cije je sprejela tudi državna postavodaja v Kentuckyu. V
tej resoluciji se je državna postavodaja v Kentucky izjavila,
da omenjene postave so brez veljave, ker nasprotujejo usta¬
vi Zjedinjenih Držav, in da prebivalci države Kentucky
omenjene postave ne bodo spolnovali. To je takozvana
“doktrina nulifikacije”, o kateri bomo tekom prihodnjih
petdeset let zgodovine še slišali. Nulifikacija je, ako ljudje ali
pa javni uradniki javno delujejo, da preprečijo spolnovanje
kake postave.

Thomas Jefferson je tudi javno obtožil predsednika
Adamsa in Hamiltona, da se oba ne zmenita za republiko,
pač pa delujeta za monarhijo. Oba je javno ožigosal kot so¬
vražnika svobode v Ameriki. Pozival je svoje rojake, da se
potrudijo, in oba preženejo iz urada. Kot je videti so se
ljudje strinjali z nazori Thomas Jeffersona, kajti leta 1800
je bil izvoljen za tretjega predsednika Zjedinjenih Držav.

John Adams je tedaj mislil, da Jefferson ni pošteno po¬
stopal z njim, in oba moža sta ostala dolgo časa ostra na¬
sprotnika. Na koncu svojega življenja pa sta pozabila na
svoje prepire, sta si odpustila eden drugemu ter si pošiljala
prijateljska pisma. Čudno naključje je naneslo, da sta oba

88

umrla na isti dan, namreč dne 4. julija, 1826. V svojih zad¬
njih urah se je bivši predsednik John Adams spominjal svo¬
jega starega prijatelja iz Virginije in je jako lepo govoril o
njem.

IX. POGLAVJE.

Ko je dne 4. marca, 1801, Thomas Jefferson prisegel
kot predsednik Zjedinjenih Držav, je velika večina ameri¬
škega naroda stanovala približno od ene do petdeset milj
od Atlantskega bregovja. Za to črto obmorskih mest in
vasi pa so živeli nekoliko bolj v notranjosti žilavi pionirski
ljudje, ki so prekoračili silne hribe in gore, prodrli v divjine
pragozdov, si izbrali svoje farme, zgradili si mala mesta
ter odprli promet navzdol po Mississippi reki. Ob času, ko
je Jefferson nastopil vlado, ste se že nahajali dve državi za
gorovjem, ki je delilo atlantsko obalo od notranjosti. To ste
bili Kentucky in Tennessee. Tudi Ohio se je tako hitro
polnila z ljudmi, da je vse zgledalo, da bo kmalu pripuščena
v zvezo kot država. Ves svet, na katerem se je nahajajo
današnje države Ohio, Indiana, Illinois, Michigan in skoro
ves Wisconsin, se je tedaj nazival “Northwest Territory”.
Za ta teritorij je kongres leta 1787 preskrbel posebno posta¬
vo in vlado. Ljudje so kar drli v te kraje, kakor bi bila ob¬
ljubljena dežela.

Oni, ki so živeli na mejah so že zrli v krasno bodočnost
na zapadu. Mislili so tedaj, da so tri stvari potrebne za na¬
predek teh pokrajin: 1. Prosta in stalna raba Mississippi

reke za plovitbo. 2. Izkoriščanje naravnih zakladov. 3.
Redna vlada pod ameriškim sistemom.

Ljudje, ki so stanovali v obmejnih krajih ali v severo-
zapadnem teritoriju, so imeli mnogo težav, da so pregovo¬
rili prebivalce vzhodnih držav, kako velike važnosti je za-
pad. Treba se je bilo polastiti New Orleansa in potem pa
bregov zapadnega dela Mississippi reke.

Na ta način je nastal jako važen problem za ameriški
narod. Ali naj narod kot tak se zadovolji z malim kosom
dežele, ki leži ob Atlantskem oceanu? Ali pa naj se ameri-

89

ški narod širi in napreduje, tako da postane najbolj mogočen
narod sveta?

Bivši predsednik Washington se je dobro zavedal, ka¬
ko silne važnosti za Ameriko je zapad. Tudi Thomas Jef¬
ferson je na enak način govoril in pisal o zapadu. Jeffer¬
son je bolj vrjel v farme kot pa v industrije in mesta. Po¬
znal je dobro ameriško mejo proti zapadu in jo je ljubil.
Poznal je divje lovce in raziskovalce ter jim zaupal. Dežela
proti zapadu, napram Pacifiku ga je silno zanimala, in na¬
učiti se je hotel kolikor se je mogel o njej. Da, on je že
sanjal, da bo Amerika enkrat segala prav tja do Pacifika.
Njegov državni tajnik, James Madison, je pisal, da so Mis-
sisippi, Hudson, Delaware in Potomac ter vse plovne reke
skupaj zlite v eno. Jefferson je vedel, kaj pomeni ta izjava.
Pogled v bodočnost mu je oči obračal vedno bolj proti za¬
padu. Mala pomorska dežela mora sčasoma zrasti v mogo¬
čno državo. To je bilo prepričanje Jeffersona.

Na vse mogoče načine je kazal predsednik Jefferson
sjvoje zanimanje za zapad. Jefferson sam je bil učen mož.
Čital je vse, kar je mogel dobiti o zapadu, kakšne živali se
Tam nahajajo, kakšne rastline rastejo, in kakšno rudninsko
bogastvo se dobi iz zemlje. Ko je slišal, da so blizu Ohio
reke izkopali kosti že davno zginulih živalij, je hotel imeti
nekaj teh kosti za svojo zbirko. Slišal je tudi o neki reki,
ki teče proti zapadu in se izliva v Pacifik. Bil je silno ra¬
doveden, koliko je resnice na tej govorici.

Ljudje, ki so se začeli naseljevati proti zapadu, so zah¬
tevali prost dohod k morju in sicer proti jugu. To je bil
Meksikanski zaliv. Prebivalstvo v Ohio in po Mississippi
dolini je neprestano naraščalo. Pionirji in kmetovalci so
prihajali iz vseh krajev.

Zapadno od reke Mississippi se je razprostirala ogrom¬
na pokrajina, katero so tedaj nazivali “Louisiana Territory”.
Ta ogromna dežela je bila v posesti Špancev. Ko je bila leta
1763 Francija premagana od Angležev v Ameriki, je morala
Francija to pokrajino prepustiti Špancem. Tako je bila
Španija tudi v posesti New Orleansa, kjer se Mississippi ste¬
ka v morje. Vsa koruza, slanina in drugi pridelki zapadnih

90

dežel so morali biti pošiljani skozi ptuja pristanišča za raz¬
pošiljanje po morju. Španski uradniki so skušali na vse na¬
čine ovirati ameriško trgovino v New Orleansu, in leta 1802
so celo prepovedali ameriškim trgovcem posluževati se New
Orleansa ali pa trgovati v mestu.

Ob skoro istem času pa je prišla novica, da je tedajni
francoski vladar Napoleon naredil skrivno pogodbo s špan¬
skim kraljem, v kateri ga je prisilil, da je Louisiana teritorij
izročil nazaj Franciji. To se je zgodilo leta 1800. Jeffer¬
sona je začelo jako skrbeti. Španske se prav nič ni bal.
Rekel je, da Španija absolutno nič ne šteje. Toda s Francijo
je bilo vse drugače. Napoleon je bil zmagovit vojskovodja,
od katerega se je lahko pričakovalo, da ustanovi nov impe¬
rij v Ameriki. Jefferson niti misliti ni mogel, da bi to do¬
pustil. “New Orleans mora biti naš,” je trdil Jefferson,
kajti tri osmine pridelkov naših krajev se mora posluževati
New Orleansa kot iztočišča trgovine.”

Jeffersonu nikakor hi kazalo, da zgubi kaj časa pri tem.
Raditega je poslal v Pariz posebnega poslanca, James Mon¬
roe, da pomaga ameriškemu poslaniku v Parizu, Robert
Livingstone, da kupi New Orleans od Francije. In Living¬
stone je dobro vedel, kako silno prisrcu je New Orleans
Jeffersonu. Zato je hladnokrvno predlagal Franciji, da je
Amerika pripravljena kupiti Louisiana teritorij. Toda na¬
letel je na odpor, smejali so se mu in ga odgnali. Toda kljub
začetnemu porazu je še vedno naprej poskušal, da pridobi
Louisiano.

Toda Napoleon ni imel večne sreče na bojnem polju.
Med Francijo in med Anglijo je prišlo do vojne. Anglija je
imela že tedaj veliko mornarico. In Napoleon ni imel boj¬
nih ladij, da bi se spoprijel z Anglijo tudi na morju. Radi¬
tega tudi upati ni mogel, da bi obdržal Louisiano. Bal se je,
da se je polastijo Angleži, ki so imeli dovolj močno morna¬
rico, da jo držijo. Raditega je zviti Napoleon sklenil pro¬
dati Louisiano Amerikancem, raje kot da bi jo zasedli An¬
gleži. Tako dobi vsaj nekaj denarja za zemljo. Nepričako¬
vano se torej Napoleon nekega dne oglasi pri ameriških za¬
stopnikih v Parizu, Monroe in Livingstone ter jima ponudi

91

Louisiano za svoto petnajst milijonov dolarjev. To je bila
za tiste čase velika svota, dasi je Louisiana pokrajina danes
vredna tisoče milijonov dolarjev. Monroe in Livingstone
sta bila kar osupnjena, ko sta slišala, kaj zahteva Napoleon.
Iz Washingtona nista imela nobenega dovoljenja, da smeta
■kupiti toliko zemlje. Toda Napoleon je izjavil, da ne smeta
odlašati. Kupiti takoj ali pa pustiti, je rekel Napoleon.
Niti časa jima ni pustil, da bi pisala domov po povelja.
Tako sta torej kupila Louisiano in podpisala tozadevno po¬
godbo 30. aprila, 1803.

Ko je prišla novica o tej pogodbi v Ameriko, je bil
vsakdo do skrajnosti začuden. Predsednik Jefferson, dasi
je bil skrajno vesel te novice, je pa dvomil, če bo senat to
pogodbo potrdil. Mnogo državljanov kratke pameti in
brez pogleda v bodočnost je napadalo jako strastno to po¬
godbo. Govorili so, da Amerika ne potrebuje divjih pokra¬
jin, da je cena previsoka, in da bo kmalu zapad postal večji
kot je vzhod. Toda vsa taka očitanja so se kmalu morala
umakniti pametni politiki in pogledu v bodočnost. Senat je
potrdil pogodbo, in Zjedinjene Države so se povečale za
polovico. Zvezdnata zastava se je zanesla tja do Rocky
Mountains gorovja. Naseljenci so začeli prihajati iz vseh
krajev sveta. Tako se je odločilo vprašanje, ali naj ostane
Amerika mala državica ali pa velesila prve vrste.

Zadaj za Louisiana teritorijem pa se je raztezala druga
ogromna pokrajina naravnost doli proti Pacifiku. Kdo je
bil gospodar te zemlje? Lastila si jo je Španija, rekoč, da je
del Californije, katero je Španska že dolgo časa posedovala.
Pa tudi Anglija si je lastila pravico do tega obširnega sveta,
kajti angleški kapitan Drake je pljul ob obrežju te zemlje
tekom svojega potovanja okoli sveta. Angleška kapitana
Cook in Vancouver sta preiskala vse vodovje od Californije
do Alaske. Zajedno so si pa lastile to zemljo tudi Zjedinje-
ne Države, ker je ameriški kapitan Gray iz Bostona leta
1792 pripljul do Pacifičnega obrežja in odkril veliko reko,
kateri je dal ime Columbia.

92

Najbrž je bila to ona reka, ki je tekla “proti zapadu”, in
o kateri je slišal predsednik Jefferson. Že od leta 1782
naprej je Jefferson neprestano se trudil, da bi dobil koga,
ki bi preiskal ta obširni svet. Toda zaman je bil njegov
trud. Začel se je pritoževati, da Amerikanci nimajo potreb¬
nega navdušenja in podjetnosti, da bi se vzdramili in spra¬
vili skupaj dovolj sredstev, da opremijo ekspedicijo, ki bi
šla odkrivati nove kraje. Šele ko je Jefferson postal pred¬
sednik je lahko drugače ukrenil. Januarija meseca, 1803 ,
še predno je bila Louisiana kupljena, je vprašal kongres,
naj mu dovoli malenkostno svoto $ 2500 , da se plačajo stro¬
ški za ekspedicijo, ki naj preišče pokrajine ob reki Missouri
ter vso zemljo prav tja do “zapadnega oceana”. Kongres
mu je dovolil to prošnjo, in z največjim navdušenjem je Jef¬
ferson organiziral svojo ekspedicijo.

Kot poveljnika te ekspedicije je imenoval Jefferson
svojega mladinskega prijatelja, kapitana Meriwether Lewis,
dečka iz Virginije, ki je bil rojen in vzgojen v okolici Mon-
ticello, kjer je bila domačija Jeffersona v Virginiji. Lewis
je bil tedaj devetindvajset let star in kapitan v armadi. Bil
je privatni tajnik predsednika Jeffersona ter je vedel za vse
njegove nade in načrte. Poznal je Indijance in obširne
pragozde. Bil je jako izkušen lovec in gozdovnik. Jeffer¬
son je pisal o njem: “Ima skrajno korajžo, se nikdar ne
poda; njegov značaj je trden in vztrajen, in kadar si enkrat
nekaj vzame za cilj, ga nobena stvar, razven nemogočnost,
ne more spraviti od cilja. Za one, ki so bili izročeni njemu
v varstvo je bil skrben kot lastni oče, toda vztrajal je pri
redu in disciplini . . . pošten, liberalen, jasnega razuma,
nikdar ni napačno poročal, nikdar lagal. Kadar nam je on
poslal kaj poročil, smo se na ista lahko zanesli kakor da bi
sami videli.” Tak je bil mož, ki je bil izbran, da vodi ekspe¬
dicijo na Pacifik.

Drugi v vodstvu te ekspedicije je bil William Clark.
Slednji je bil nekaj let starejši kot Lewis in tudi kapitan v
armadi. Svoje dni se je mnogo boril na zapadu z Indijanci,
ter je bil neutruden lovec in gozdovnik. Njemu so bili de¬
loma poznani kraji onkraj Mississippija, kajti bil je tam

Ena stran iz rokopisa William Clarka, ki je odkril severozapadne
kraje Zjed. Držav, i'n kjer opisuje čudovite živali, katere
je dobil na svojem potovahju.

94

več kot enkrat. Bil je to pogumen in nesebičen mož, izvr¬
sten družabnik Lewisa, ki je bil po naravi tih in energičen.

Predsednik Jefferson je sam gledal na to, da se je eks¬
pedicija ugodno in zanesljivo opremila. Pridelili so ji ne¬
kaj rednih vojakov armade, dva francoska gozdovnika ter
nekega zamorca, ki je bil sluga kapitana Clarka. Tej sku¬
pini so pozneje pridelili še par mož, ki so poznali pot do Mis-
sourija. Tri velike čolne so jim opremili. Eden izmed teh
čolnov je bil 55 čevljev dolg, opremljen z jadri in veseli.
Celo majhen top se je nahajal na njem. Poleg teh treh
večjih čolnov je ekspedicija dobila še dva manjša čolna, z
jadri in vesli. Nabrali so precejšno množino hrane, obleke
in orožja. Pozabili niso niti na Indijance. Vzeli so s seboj
zalogo rdečih hlač, ki so bile pri Indijancih jako priljublje¬
ne, razne svetinje, zastave, barve, bisere, koravde, zrcala in
enaka lepotičja.

Predsednik Jefferson se je sam osebno zanimal za us¬
peh ekspedicije. Skrbel je, da sta dobila oba voditelja,
Lewis in Clark popolna navodila glede njih dolžnosti in
polnomoči. Naročil jima je, naj preiskujeta nove pokraji¬
ne, naj izdelujeta mape novih pokrajin in zapišeta v svoje
zapisnike vse važne stvari, kakor n. pr. kakšne živali se na¬
hajajo v onih krajih, kakšno je rastlinje ter rudnine. Na¬
ročeno je bilo obema, da preiščeta šege, običaje, govorico
in industrijo med Indijanci. Poročati so morali koliko
ugodnosti nudi zapad za trgovino tako, da se odpre ameri¬
škim državljanom nov vir napredka in premoženja. Pred¬
vsem so pa morali pronajti izvir reke Missouri, najti nova
pota do Pacifika. Skratka, njih naloga je bila najti najbolj
direktno pot preko ameriškega kontinenta.

Bilo je maja meseca, 1804, ko sta Lewis in Clark spu¬
stila svoje čolne po reki Missouri. Mnogo državljanov v
St. Louis jih je spremljalo do vode in se od njiju iskreno
poslovilo. V par dnevih so že pustili za seboj zadnjo nasel¬
bino belokožcev, La Charrette. Tam so videli ameriškega
pionirja, Daniel Boone, ki je bil tedaj že sedemdeset let star,
pa še vedno močan, delaven in držeč se ravno pokoncu.

95

Blizu tam, kjer se izteka Platte River v Missouri, so
imeli ti pionirji indijanski “powwow” ali posvetovanje z In¬
dijanci. V spomin na to so imenovali dotični prostor Coun-
cil Bluffs. Koncem oktobra istega leta so dospeli do nasel¬
bin Mandan Indijancev, ki so tedaj stanovali v mejah, kjer
se nahaja danes država North Dakota. Mrzli večeri so sva¬
rili pionirje pred prihajajočo zimo. Zgradili so torej nekak
fort, kjer so prezimili. Toda brez dela niso ostali. Pisali
so zapisnike svojih dogodkov, delali mape, poročila ter gra¬
dili nove čolne.

Zgodaj aprila meseca, leta 1805, so že bili zopet na potu.
V par tednih so dospeli v YelIowstone pokrajino, kjer so vi¬
deli “ogromne črede bivolov, jelenov, antelop in medvedov”.
Bili so vsi začudeni nad tem, kako so bile te živali domače,
tako da so se jim lahko približali, ne da bi jih vznemirili.

Zgodaj avgusta meseca leta 1805 je kapitan Lewis
opazil, da se bliža izviru reke Missouri — ki se je zmanjša¬
la do ponižnega potoka. Stoječ z eno nogo na vsakem bre¬
gu, so se možje zahvalili Bogu, da jim je dal priliko “preko¬
račiti” reko Missouri. Dne 12. avgusta so prišli možje do
skritega izvira omenjene reke, dogodek, ki ga ni doživel
pred njimi še noben civiliziran človek. Potolažili so si svo¬
jo žejo v ledeni vodi, vsedli so se k izviru in rekli, “da so po¬
plačani za vse težave in trplenje na potu.” Bili so visoko v
gorovju, tam kjer se vodovje loči, in teče nekaj rek v Paci¬
fik, nekaj pa v Atlantik.

Potovanje navzgor po reki Missouri je bilo primeroma
lahko. Toda sedaj so morali začeti stopati navzdol proti
Pacifiku skozi globoke gorske soteske, polne deročih hudo¬
urnikov. Divji snežni zameti so jim povzročili silno trplje¬
nja. Celo divjačina se je poskrila v strašnem vremenu, tako
da jim je zmanjkalo hrane in so morali gladovati. Šele me¬
seca oktobra, leta 1805, so prišli do kraja, kjer se reka Lewis
steka v Columbia River. Odtu naprej je bila pot po vodi
veliko lažja.

Dne 7. novembra istega leta so pa prvič začuli šumlja-
nje valov Pacifičnega- oceana. Prihodnji dan je kapitan
Clark zapisal sledeče v svoj zapisnik: “Velikanska radost

96

v taborišču! Pred nami se razprostira ocean, ta veliki Pa-
cifični ocean, katerega smo tako dolgo in željno pričakovali
pogledati. Šumenje ogromnih valov, ki se razbijajo ob
skalah se dobro sliši do nas.”

Ob ustju reke Columbia River so si zgradili malo trd¬
njavo, katero so nazvali Fort Clatsop. Ime so dobili od In¬
dijancev v bližini. Tu so preživeli dolgo in naporno zimo.
Možje so ribarili in lovili po šumah, kar se je pač moglo do¬
biti. Častniki ekspedicije so pa izdelovali mape ogromnih
pokrajin, katere so preiskovali ter pisali zapisnike o svojem
potovanju.

Marca meseca, 1806, so sklenili, da se obrnejo proti do¬
mu. Predno so odšli, so sestavili natančni zapisnik cele
ekspedicije. Zapisali so imena vsega moštva ter priložili
mapo onih krajev, skozi katere so nameravali potovati na¬
zaj proti vzhodu. Vse to so dali Indijancem z naročilom, da
slednji zapisnik in mapo izročijo prvemu belemu človeku,
ki se pojavi v onih krajih.

Potovanje nazaj proti vzhodu ni bilo tako težavno kot
pot proti zahodu. Za en čas se je ekspedicija ločila v dve
skupini, eno je vodil Lewis, drugo pa Clark. Več kot en
mesec je vsaka skupina potovala sama za sebe, preiskovala
kraje in zapisovala vse važne dogodke.

Avgusta meseca, 1806, ste se obe skupini zopet združili,
in vsa partija se je sedaj hitro vračala proti domu, navzdol
po reki. Prvi dan so naredili 86 milj. Dne 23. septembra
so zapisali v svoj zapisnik: “Dospeli smo na Mississippi in
smo se peljali do St. Louisa, kamor smo dospeli ob dvanaj¬
stih, in ko smo oddali pozdravni strel, smo se izkrcali ter
smo bili skrajno navdušeno in gostoljubno sprejeti.” Njih
ogromna in težavna naloga raziskati severo-zapadni del
Amerike je bila končana.

Istega dne je kapitan Lewis poslal na predsednika Jef¬
fersona pismo. Jefferson je seveda s skrajno radovednost¬
jo pričakoval poročila. Zgodaj v letu 1807 sta prišla oba
kapitana v Washington, kjer sta se predstavila predsedniku.
Kongres sam je bil tako vzradoščen radi njih dela, da je po¬
delil obema kapitanoma in vsemu moštvu, ki se je vdeležilo

97

ekspedicije, obširna zemljišča. Lewis je bil imenovan go-
vernerjem obširnega Louisiana teritorija. Toda dolgo ni
mogel uživati tega svojega dostojanstva. Ko je potoval po
državi Tennessee je umrl leta 1809 v neki obcestni krčmi
nasilne smrti. Nihče ne ve, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Pokopali so ga v Lewis county, Tennessee, in država je
zgradila krasen spomenik, ki kaže na počivališče zaslužne¬
ga moža. Njegov tovariš, kapitan Clark, je dobil visoko
vladno mesto, in je živel do leta 1838.

Tekom vsega dolgega potovanja sta oba kapitana skrb¬
no zapisala vse, karkoli sta zanimivega in važnega videla
ali pa slišala. Ti zapiski so pravcati dnevnik, ki se bere z
največjim zanimanjem. Priložena je velika mapa, na ka¬
teri je natančno začrtan pot, po kateri sta oba raziskovalca
hodila. Koliko bi dali zgodovinarji dandanes, ako bi se
ohranil kak zapisnik iz potovanja Drake-ja, ki je prvi pljul
okoli sveta, ali pa zapisnik o potovanjih slavnega La Salle!

Zapisnik Lewisa in Clarka so pozneje priobčili v jav¬
nosti, toda v zmanjšani obliki. Ta knjiga je izšla leta 1814.
Toda šele leta 1905 je izšel natančen in popolen zapisnik
obeh raziskovalcev. Stara izdaja pa je bila tiskana in po¬
natisnjena še večkrat. Po vsej deželi so čitali te knjige z
največjim zanimanjem. Otroci kot starejši ljudje so se kar
trgali za nje.

Pet let potem, ko je Clark umrl, se je napotila prva ka¬
ravana iz vzhoda proti zapadu. Dospeli so v Oregon po¬
krajino, kjer so položili prve temelje novi ameriški državi.
Po stopinjah Lewisa in Clarka so začeli hoditi nabiralci
kož, divjačine, lovci, pionirji, iskalci zlata, domačini, rudarji
in drugi. Vsi ti so zgradili ogromne zapadne države z ne¬
popisnim bogastvom, ki se nahaja v njih.


98

X. POGLAVJE.

Čitatelj je gotovo pazno sledil, kako se je Amerika raz¬
vijala po končani vojni za svobodo. V prvotnih trinajst ko¬
lonijah je ob zaključku vojne z Anglijo stanovalo komaj
tri milijone prebivalcev. Kmalu za tem se je mlada repu¬
blika začela širiti proti zapadu. Ohio, Illinois, Indiana,
Wisconsin so prišle na površje kot čez noč. Od Francozov
so kupili Louisiana teritorij, in predrzna in pogumna Lewis
in Clark sta prodrla skozi tisoče ovir daleč tja do Pacifika.
To se je godilo v Ameriki, ko je bila vsa Evropa zapletena
v dolgo in krvavo vojsko z Napoleonom. Ta vojska se je
vršila v glavnem med Francijo in Anglijo in se je začela
1793. Z jako malimi presledki se je vršila vojna skozi 22
let. Vsa Evropa, od Pariza do Carigrada, od Lizbone do
Carigrada je bila zapletena v njo.

In dasi so bile Zjedinjene Države tako daleč od bojne¬
ga polja, pa so se kljub temu tudi v Ameriki kmalu začutile
njene posledice. Anglija je razglasila, da je vsa evropska
obala blokirana, Francija je pa odgovorila s tem, da je obale
blokirala proti Angliji. Ameriške ladije, na potu v Anglijo,
so bile torej na ta način lahko zajete od Francozov, dočim so
bile zopet ameriške ladije, ki so pljule od evropskega prista¬
nišča do druzega pristanišča, lahko zaplenjene od Angležev.
Poleg tega so si Angleži lastili celo pravico, da smejo pre¬
iskovati vsako ameriško ladijo, in da smejo z ameriških ladij
vzeti vsakega mornarja, ki je bil v Angliji rojen.

Med Francijo in Anglijo je bilo kaj malo za izbrati, kar
se tiče ameriških interesov. Obe deželi ste prežali na ame-
iiško trgovino in produkte. Tako se je pojavil za Ameriko
skrajno neprijeten problem. Kaj naj store Zjedinjene Dr¬
žave? Ali naj se borijo proti Angliji? Ali naj naznanijo
vojno Franciji? Ali obema mogoče? Prositi obe deželi,
naj bodo vendar pošteni napram Ameriki? V takem polo¬
žaju je bilo treba razsodne pameti, da ni dežela pljusnila v
nesrečo.

Tedajni predsednik Jefferson je bil mož miru. “Mir

99

je naša najdražja stvar!” je vzkliknil Jefferson. Ker je vr-
jel v mir, je dovolil, da se ameriška vojna mornarica ni mno¬
žila, pač pa je štela pod njegovim predsedništvom manj la¬
dij kot prej. Sicer bi se pa z angleško mornarico itak ne bi
mogla kosati. Dokler je bil Jefferson predsednik je bil
vsak boj izključen, razven če bi se mogoče Amerika zdru¬
žila z Anglijo proti Franciji. Toda Jefferson je prav ljubil
Francoze, in je bila vojna napoved Franciji skoro izključe¬
na. Sicer pa ogromna večina ameriškega naroda ni nič kaj
želela zveze z Anglijo, katere so se komaj pred 20. leti
otresli. Zlasti pa se Amerikanci ne bi borili proti Franco¬
zom, ki so jim toliko pomagali tekom vojne za neodvisnost.
Jefferson se je nahajal v silni zagati.

Konečno je Jefferson pronajdel nekaj, kar je mislil, da
nudi rešitev problema. Prosil je kongres, da naredi posta¬
vo, ki naj prepoveduje ameriškim ladijam trgovati v evrop¬
skih pristaniščih. Toda tedaj je nastal silen vrišč v Ameri¬
ki. Trgovci in lastniki ladij v državah Nove Anglije so mi¬
slili, da je to zdravilo hujše kot pa bolezen sama. Po Jef-
fersonovem načrtu bi večina ameriških ladij morala ležati
brez dela v ameriških pristaniščih, in tako bi bila ameriška
trgovina praktično uničena. Toda kongres se je podal Jef¬
fersonu in je naredil dotično embargo postavo leta 1807.

In kar so kritiki pričakovali, se je zgodilo. Ameriška
pomorska trgovina je bila kot z enim mahom uničena. Vsa
Nova Anglija je bila razkačena. Jeffersona so napadali radi
njegove “slabosti” in “boječnosti”. Toda veliko laglje je
bilo napadati Jeffersona kot pa najti drug način, da se Ame¬
rika izkoplje iz neprijetnega položaja. Tako je bil Jeffer¬
son sit teh napadov, in je bil konečno jako vesel, ko je po¬
tekla druga doba njegova predsedništva, 4. marca, 1809.
Poln veselja v svojem srcu, je hitro odpotoval v Monticello,
kjer je živel še 17 let med svojimi priljubljenimi knjigami
in prijatelji.

Naslednik Jeffersona je bil James Madison, četrti pred¬
sednik Zjedinjenih Držav. Bil je ravno tako miroljuben
kot Jefferson. Razlikoval se je pa od Washingtona in Ha¬
miltona ter od ostalih voditeljev revolucije v tem, da se sam

100

nikdar ni udeležil prave bitke. Toda kljub vsemu temu pa
je bil Madison pravi patriot. Kot je bil star 25 let, je postal
navdušen za revolucijo. Izvoljen je bil za delegata virginske
konvencije. Pomagal je narediti ustavo za svojo rodno dr¬
žavo in nekaj časa je služil tudi kot član kontinentalnega
kongresa.

Bil je tudi član narodne konvencije, ki se je zbrala, da
naredi načrt za ustavo Zjedinjenih Držav. Pri tem je Ma¬
dison imel jako važno nalogo. Da, zaslužil si je celo na¬
slov “oče ameriške ustave”. Da je država Virginia sprejela
to ustavo, je bila v glavnem njegova zasluga.

Ko je bil Washington predsednik je bil Madison prvič
izvoljen v kongres. Ko je postal Jefferson predsednik Zje¬
dinjenih Držav, je bil Madison državni tajnik. V skoro
vseh važnih zadevah se je Madison strinjal z Jeffersonom.
Predvsem je bil Madison učenjak, najraje je študiral. Knji¬
ge so mu bile mnogo ljubše kot pa prepiri s politikarji ali pa
vojne zmešnjave. Raditega se ni nič čuditi, če je hotel na
\sak način ohraniti mir z Evropo. Prva leta svojega pred-
sedništva je skoro neprestano obravnaval z Anglijo in Fran¬
cijo za mir, raje kot pa bi se pripravljal na vojno.

In Madisonu bi se gotovo posrečilo, da bi ohranil mir,
da se ni pojavila v kongresu takozvana “vojna stranka”.
Zlasti dva člana te stranke sta silovito napadala Anglijo.
Radi stalnih napadov na Anglijo in priganjanja na vojno, sta
dobila ime “bojevita čuka!” To sta John C. Calhoun iz
South Caroline in Henry Clay iz Kentuckya. Madison je
bil prepričan, da sta obadva neumna. Ostro se je pritože¬
val radi obeh, rekoč da silita v vojno, ne da bi bila Ameri¬
ka pripravljena. Toda Madison je bil prisiljen podati se na¬
padom obeh. Dne 18. junija, 1812, je kongres napovedal
vojno Angliji, in predsednik je podpisal vojno napoved-.
Brez pravega orožja in moštva bodisi na suhem ali na mor¬
ju, so se nahajale Zjedinjene Države ponovno v vojni proti
eni prvih sil na svetu.

Kmalu se je vsa Amerika prepričala, kaj pomeni nazna¬
niti vojno, ne da bi se človek na vojno pripravil. Amerikan.
ci so hoteli napasti Canado, toda se jim ni posrečilo. Mese-

101

ca avgusta, 1814, so Angleži napadli glavno mesto Zjedinje¬
nih Držav, Washington. Tu so požgali mnogo javnih po¬
slopij. Washington je leta 1800 postalo glavno mesto Ame¬
rike. Predsednik Madison je moral bežati v eno smer, nje¬
gova soproga pa je bežala v drugo smer. V predpasniku je
nesla s seboj vso srebrnino, katero je mogla v naglici spra¬
viti skupaj. Angleži so kmalu dospeli do predsednikovega
stanovanja ter so pojedli kosilo, ki je bilo pripravljeno za
predsednika.

Par mesecev po tem ponižanju je bil sklenjen mir z
Anglijo. Tekom treh let vojne z Anglijo so Amerikanci le
v nekaj slučajih zmagali. Na Erie jezeru je poveljnik
Perry premagal Angleže v slavni bitki pri Put-in-Bay, in
tudi na morju so ameriški poveljniki večkrat sijajno pre¬
gnali Angleže. Zgodovinski dan za Ameriko je bil, ko so
Angleži zaman skušali naskočiti mesto Baltimore. Mesto
je bilo zavarovano s Fort McHenry, katerega je angleška
mornarica bombardirala v pričakovanju, da potem zasedejo
mesto. Bombardiranje je trajalo pozno v noč. Angleži so
imeli vjetega ameriškega vjetnika, Francis Scott Key. Vso
noč je ujetnik Key gledal na ameriško zastavo na vrhu
forta, če je še tam, ali če je zginila, kar bi bilo znamenje, da
se je fort podal. In ko je tako opazoval ameriško zastavo,
je zložil krasno pesem, ki je danes ameriška narodna himna,
dobro poznana “Star Spangled Banner”.

Eno znamenito bitko so dobili Amerikanci kot v tolaž¬
bo tekom te vojne z Angleži. General Andrew Jackson je
Angleže pri New Orleansu popolnoma potolkel. Ta stra¬
hovita bitka se je vršila že po sklenjenem miru, toda še pred-
no je general Jackson dobil sporočilo, da je vojne konec.

Nikdar niso bili Amerikanci tako Siti vojne kot v mese¬
cu januariju, 1815, ko so zvonovi v stolpih in topovi v fortih
naznanjali konec sovražnosti. Vse politične stranke so po¬
zabile na vse svoje prepire. Ljudje so od veselja po cestah
vriskali in se javno objemali in pojubovali. Vojna sama ni
prinesla Amerikancem., nobene vidne koristi, toda velika
bitka je bila končana, in Anglija ni imela nobenega vzroka
več, da bi se mešala v ameriško trgovino.

102

Madison je bil ravno tako vesel, ko se je približal konec
njegovega predsedniškega termina kot je bil vesel njegov
prednik Jefferson. Umaknil se je v zatišje svojega doma v
Virginiji, kjer je živel mirno do 85. leta.

Zadnja leta njegovega življenja so zagrenili dogodki v
državi South Carolini. Ljudje v tej državi so jako ostro
kritizirali postave, katere je naredil kongres glede tarifa ali
colnine. Sklicali so skupaj posebno konvencijo, na kateri
so sklenili, da tarifnih postav se ne bo spolnovalo v South
Carolini. Konvencija je trdila, da je država kot taka neod¬
visen narod, in da lahko sama dela pogoje, pod katerimi
ostane v uniji z drugimi državami. Tako početje, kot smo
že prej enkrat omenili v slučaju države Kentucky, se je ime¬
novalo “nulificiranje” zvezine postave.

Madison je takoj sprevidel, da nulificiranje lahko pri¬
vede do tega, da država stopi iz unije ostalih držav. In zad¬
nja važna državna listina, ki jo je napisal, je bil protest
proti takemu izstopu. “Ustava in postave Zjedinjenih Dr¬
žav”, je pisal, “so najvišje določbe naše dežele in nadkrilju-
jejo vse ustave in postave vsake posamezne dežele.” Svaril
je svoje rojake, da ako bodo nulificirali zvezine postave, da
se ameriška unija lahko razdruži. Dolgo in vztrajno je de¬
loval, da utrdi unijo med posameznimi državami, in do svo¬
je smrti leta 1836 se je “oče ameriške ustave” zvesto trudil
za edinost ameriškega naroda.

Ko so Zjedinjene Države leta 1812 napovedale vojno
Angliji, je bilo v Ameriki mnogo državljanov, ki so naspro¬
tovali tej vojni, in sicer bolj iz osebne dobičkaželjnosti kot
radi patriotizma. Amerika je napovedala vojno Angliji, ker
je slednja plenila ameriške trgovske ladije na potu v Evro¬
po. Raditega je ameriška vlada, kot smo že omenili, prepo¬
vedala ameriškim ladijam voziti v Evropo. To prepoved so
seveda v ameriških pomorskih krogih jako hudo občutili.
Zlasti neki Harrison Gray Otis je na javnih zborovanjih
hudo protestiral in pozival vlado naj prekliče embargo.
Otis in njegovi privrženci, federalisti, so bili mnenja, da je
embargo bolj škodljiv, kot pa znani dekret angleške vlade
leta 1775, ko je dala zapreti Boston pristanišče. Dotični

103

ukrep angleške vlade je razburil ameriško prebivalstvo ta¬
ko, da se je začela vojna za svobodo. Sedaj so pa Ameri-
kanci v mnogih državah govorili, da se odcepijo od unije,
ako se odredba, ki prepoveduje ameriškim ladijam trgovati
z Evropo, ne prekliče.

Otis je bil vodja tega gibanja. Preklinjal je vojno z
Anglijo in izjavil, da Ameriki ne bo prinesla druzega kot
ponižanje, nevarnost in nesrečo. Pod upljivom Otisa je dr¬
žavna postavodaja države Massachusetts sklicala konvenci¬
jo v Hartford, Connecticut, da se odgovore o premenitvi
zvezine ustave. Državi Connecticut in Rhode Island ste
istočasno odposlali delegate tja.

Dne 15. decembra, 1814, se je konvencija sešla kot do¬
govorjeno. Iz Washingtona so delegate obdolžili veleizda¬
je, češ, da skušajo razbiti ameriško unijo. Madison in Jef¬
ferson sta se bala najhujšega. Kmalu se je pa izkazalo, da
njiju sumnje niso bile opravičene.

Konvencija je pač kritizirala predsednika Madisona,
ker je zapletel deželo v “pogubonosno vojno”. Napadali so
ga radi načina, kako je rekrutiral armado. Trdili so tudi,
da je predsednik žrtvoval interese Nove Anglije za svojo
vojno politiko. In to je bilo vse. Nobene “veleizdaje”, no¬
bene druge grožnje. In ravno tedaj je bila tudi vojna za¬
ključena, in stranke so se pomirile. Toda Madison pa ni
pozabil svojih nasprotnikov. On in njegovi republikanci
so obtožili Otisa ter njegovo stranko, federaliste, da so so¬
vražniki Amerike. Toda ta obdolžitev ni bila resnična.
Resnica je le toliko, da tekom vojne z Angleži federalisti ni¬
so tako podpirali vlado, kot bi bila njih državljanska dol¬
žnost.

Pri prihodnjih predsedniških volitvah se je pa pokaza¬
lo, da Otis in njegova stranka ter njih politika nikakor niso
priljubljeni pri narodu. Leta 1816 so se vršile predsedniške
volitve in izvoljen je bil kot peti predsednik Zjedinjenih
Držav James Monroe, odločen pristaš Madisona, velik na¬
sprotnik federalistov. Federalisti so bili tako tepeni pri teh
volitvah, da so za vselej zginili s pozorišča kot politična
stranka.

104

Dne 4. marca, 1817, je bil zaprisežen nov predsednik
Zjedinjenih Držav — James Monroe. Slednji je bil tedaj
že 60 let star. Rojen ni bil daleč od mesta, kjer je zagledal
luč sveta George Washington. Pripadal je onim ameriškim
rodovom, ki so ustanovili ameriško svobodo. Njegov oče je
bil premožen farmar, in ko je bil Monroe še mlad, je na do¬
mu pri obedu in pri večerji večkrat slišal bridke pritožbe
svojih starišev napram angleški vladi. Ko je zbruhnila voj¬
na z Angleži leta 1775, je študiral mladi James na kolegiju.
Nemudoma se je pridružil revolucijonarni armadi in se ju¬
naško boril.

Leta 1776 je prišel Monroe k armadi generala Wash-
mgtona pri New Yorku. Udeležil se je bitke pri White
Plains. Pri Trentonu, kjer so Amerikanci polovili hesijske
vojake, je bil ranjen. Pa že drugo leto ga dobimo v aktivni
službi na fronti. Udeležil se je hudih bitk pri Brandywine,
Germantown in Monmouth. Proti koncu vojne pa ga dobi¬
mo kot prostovoljca pri virginski milici.

Pozneje je bi izvoljen Monroe v virginsko državno po-
stavodajo, in pozneje je postal governer Virginije. Prvotno
se ni strinjal z novo ameriško ustavo, ko so jo pa enkrat dr¬
žave sprejele in odobrile, jo je tudi on priznal in zvesto spol-
noval. Pozneje je bil izvoljen za zvezinega senatorja, bil je
poslanec po važnih poslih v Franciji, vojni tajnik in državni
tajnik. Slednjič ga je narod izvolil v najvišji urad dežele.
Mnogo je potoval, zlasti po Evropi, kamor so ga pošiljali po
važnih opravkih, in tako je precej dobro spoznal evropsko
politiko. Bil je torej jako usposobljen za odgovorni urad
predsednika.

Kmalu potem ko je Monroe postal predsednik, so Zje_
dinjene države kupile Florido od Špancev. Ko je prišel v
predsedniški urad je dobil mnogo nemirov in težav na južni
meji Zjed. Držav. Tedaj je vzhodna in zapadna Florida spa¬
dala k Španski. In španske naselbine so bile majhne ter
daleč naokoli raztresene. V Floridi so se naselili morski
razbojniki, ubegli roparji in sužnji iz Zjedinjenih Držav.
Iz Floride ven so potem neprestano napadali ameriške dr¬
žavljane ob meji. Januarija meseca 1818 je predsednik

105

Monroe poslal generala Jackson proti floridski meji, da na¬
redi mir. General Jackson je pa mislil, da je to namigljaj,
da se polasti Foride. Komaj je prišel na mejo, že je progla¬
sil Florido za last Zjedinjenih Držav. Njegov nastop bi

General Andrew Jackson,
sedmi predsednik Z. D.

kmalu povzročil, da bi prišlo do vojne med Špansko in Zje-
dinjenimi Državami. Le umetnemu prizadevanju diploma¬
tov se je posrečilo, da so potolažili španskega kralja, in da
so ga pregovorili, da proda Florido Ameriki. Dne 22. fe-
bruarija, 1819 , so naredili pogodbo v Washingtonu, v kateri
proda Španska Florido•Amerikancem.

Toda komaj je bila zadeva s Florido poravnana, pa so se
že pojavile nove teškoče. Malo prej, predno so prevzele

106

Zjedinjene Države Florido, so se razne španske naselbine
v južni Ameriki uprle Španski ter so proglasile svojo neod¬
visnost kot svobodne države. Ravno tako kot angleški
kralj George III je tudi španski kralj skušal obdržati bogate
province. Naprosil je ostale evropske kralje, da mu poma¬
gajo. S tem pa je nastal skrajno težaven problem za ameri¬
ško vlado. Ali naj vlada Zjedinjenih Držav mirno zraven
stoji in gleda, kako se evropski kralji borijo za posest ameri¬
ških republik — takozvane “latinske Amerike?” Ako vla¬
da Zjedinjenih Držav dovoli, da se evropske monarhije vti¬
kajo v ameriške razmere, tedaj se bodo omenjene monarhi¬
je nekega dne ravno tako začele vtikavati v razmere Zjed.
Držav. Tega pa ameriški narod ne bi nikdar dopustil.

Predsednik Monroe je bil jako vznemirjen. V takem
položaju je poln zaupanja pisal svojemu staremu prijatelju,
Thomas Jeffersonu v Monticello, za njegov nasvet in po¬
moč. In kmalu je dobil predsednik Monroe jako točen od¬
govor: “Naša prva in najbolj važna naloga mora biti, da se
nikakor ne vmešavamo v evropske homatije,” je pisal Jef¬
ferson. In pristavil je, da če se mi ne vmešavamo v evrop¬
ske homatije, bi se tudi Evropa ne bi smela v naše vmešava¬
ti.

In kmalu potem ko je Monroe sprejel od Jeffersona do-
tični odgovor, je predsednik poslal dne 2. decembra, 1823,
kongresu posebno poslanico, ki je vsebovala njegovo nazi-
ranje ali nauk glede političnih razmer med Evropo in Ame¬
riko. To naziranje imenujemo “Monroe doctrine.” Ta
doktrina je zvezda vodnica za vse čase vsem ameriškim dr¬
žavnikom glede ameriških odnošajev napram Evropi. Ta
doktrina pravi, da je vsak poskus evropskih kraljev upeljati
njih vlado ali sistem vlade v ameriški zemlji, nevaren za naš
mir in za našo varnost. Monroe je pristavil, da če bodo ev¬
ropski kralji skušali zatirati ali kontrolirati nove južne
ameriške republike, da bodo Zjedinjene Države smatrale
vsak tak poskus kot sovražno dejanje napram naši republi¬
ki.

Drugi del omenjene poslanice predsednika Monroe se
podrobneje peča s tedajnim ruskim carjem. Ta car si je

107

lastil velik kos severne Amerike, od Alaske pa tja doli do
Pacifičnega obrežja. Predsednik Monroe je pisal ruskemu
carju, da se njegovih zahtev nikakor ne prizna v Ameriki.
Da, Monroe je povedal še več: Izjavil je, da odslej naprej ne
sme nobena evropska država več ustanavljati novih kolonij
v Ameriki.

Te izjave predsednika so bile jako krepko svarilo Evro¬
pi. Zjedinjene Države nikakor niso dovolile, da bi se vlada
španskega kralja zopet uveljavila v južni Ameriki. Nada¬
lje se ni dovolilo nobeni evropski vladi ustanavljati nove ko¬
lonije na ameriškem ozemlju, najsibo na severu ali pa na ju¬
gu. Monroe doktrina je pridobila tako upoštevanje v Evro¬
pi, da odtedaj nobena evropska vlada ni več silila v Ameri¬
ko.

XI. POGLAVJE.

Leta 1825 je predsednik Monroe odložil svoj urad in
novi — šesti — predsednik Zjedinjenih Držav, John Quin-
cy Adams, je nastopil predsedništvo. Prvotno so imele Zje¬
dinjene Države trinajst držav, in ko je Adams prevzel pred¬
sedništvo, se je pa že pridružilo enajst novih držav. Razven
države Vermont in Maine, so bile vse nove države proti za-
padu, in sicer: Kentucky, Tennessee, Ohio, Louisiana, In¬
diana, Mississippi, Illinois, Alabama in Missouri. Zapadne
države so se skoro izključno pečale s poljedelstvom. Mali
farmarji in sadjerejci so tu poskušali svojo srečo. In prebi¬
valci v vzhodnih državah so se jako bali stalnega in vedno
večjega napredka prebivalcev zapadnih držav.

Vse dotedaj je vzhod vedno kontroliral vse javne zade¬
ve Zjed. Držav. Vsi predsedniki so prišli dosedaj iz vzhod¬
nih držav. Štirje izmed njih, namreč Washington, Jeffer¬
son, Madison in Monroe, so bili rojeni v Virginiji, dva pa,
John Adams in John Quincy Adams sta pa bila rojena v
Massachusetts. Ljudje, bivajoči ob Atlantiku so se privadi¬
li vladati ostale države." “Kaj bo iz nas!” so se vprašali bolj
boječi prebivalci vzhoda, “ako dobijo pionirji, neizučeni
farmarji, divji lovci, gozdovniki, traperji in pretepači z In-

108

dijanci večino glasov? Kaj je njim poznano, kaj pomeni tr¬
govina, mesta, tujezemske zadeve, banke in vlada sploh?”

Ljudje, ki so tako mislili, so bili v resnici v skrbeh za
usodo ameriškega naroda. In prav kmalu so znašli, kaj ima¬
jo pričakovati. Kajti s pomočjo volivcev v zapadnih drža¬
vah je bil leta 1828 izvoljen za predsednika Andrew Jackson,
sedmi predsednik Zjed. Državah, rojen “na zapadu”.

Ta novodošlec v ameriški politiki je bil pravi kmečki
sin. Njegov oče in mati sta se preselila v Ameriko iz Irske.
Tam, kjer mejijo obe državi Carolini, sta se naselila. Njiju
sin Andrevv je bil tu rojen leta 1767. Ko so angleške čete
tekom revolucijske vojne zasedle one kraje, je bil mladi An-
drew ujet in odpeljan od Angležev. In ko je bila končana
vojna, sta bila njegov oče in mati mrtva, in tudi njegovim
bratom ni prizanesla smrt. Tako je ostal Andrew sam na
svetu. Koliko vzgoje je imel, ne vemo. Znano je le, da se
je najprvo učil sedlarstva, pozneje je pa poskusil z odvetni¬
štvom. Kot se čuje o njem glas, je bil “vesel, brezskrben,
rad se je pomikal po zabavah, ljubil je konje, dirke in boje
ter počenjal vsakovrstne več ali manj zlobne šale.

Leta 1788, leto predno je bil George Washington inav-
gurlran za predsednika, je bil Jackson imenovan državnim
pravnikom v Tennessee, ki je tedaj tvorila del North Čaro¬
bne. V onih dneh je bila Tennessee divja, nerazvita deže¬
la. Jaskson se je hitro seznanil s priprosto politiko. Bil je
član konvencije, ki je naredila ustavo v Tennessee leta 1796.
In v istem letu je bila Tennessee sprejeta v unijo ostalih dr¬
žav. Pozneje so ga izvolili v poslansko zbornico Zjedinje-
nih Držav, kjer se pa ni nič kaj odlikoval. Kongres je tedaj
zboroval v Philadelphiji. Nekdo, ki ga je videl v tem me¬
stu, ga opisuje sledeče: “je to visok, suhljat mož, ki nič kaj
čisto in čedno ne zgleda, nosi dolge kodre las po vsem obra¬
zu. Oblači se jako čudno, njegovo obnašanje in nastop je
pa tak kot navadnega rovtarja.” Ko je prvič skušal govoriti
v kongresu, se je tako razjezil, da je postal ves penast in ni
mogel naprej.

Ko se je vrnil v Tennessee je poskusil Jackson s polje¬
delstvom in trgovino. Ko je leta 1812 zbruhnila vojna z

109

Anglijo, je bil 45 let star, in vse je kazalo, da še nikdar ni
kaj posebnega storil na svetu. Toda omenjena vojna mu je
prinesla priložnost. Dobil je poveljstvo nad posebnim od¬
delkom vojakov, katere so poslali nad uporne Creek Indi¬
jance. Tu je takoj pokazal, da se zna boriti.

Leta 1814 je bil postal major-general v ameriški arma¬
di ter je bil prideljen poveljstvu na jugo-zapadu. Januarija
meseca prihodnjega leta je slavno zmagal Angleže pri New
Orleansu. Ta sijajna zmaga ga je kmalu dvignila v očeh
vseh Amerikancev. Vojna z Angleži je prinesla Amerikan-
cem mnogo sramote in ponižanja. Zmaga Jacksona je pa
oprala vse te madeže. Nizkotni in neizobraženi, toda spo¬
sobni in pogumni gozdovnik in rovtar je hipoma postal na¬
roden junak.

In Jackson še ni skončal svojega dela. Pridobil si je
nove vojaške slave v Floridi, katero je zaplenil za Zjedinje-
ne Države leta 1818. Na ta način je postal Jackson skoro
oboževan, zlasti po zapadu.

Tako se je torej zgodilo, da so Jacksona zvolili v senat,
in njegovi prijatelji so že začeli delovati, da ga izvolijo pred¬
sednikom. Leta 1822 ga je državna postavodaja v Tennes¬
see imenovala kandidatom. Leta 1824 je dobil več glasov
kot vsak drug kandidat. Toda ljudsko glasovanje ne izbe¬
re predsednika direktno. V resnici volijo ljudje za tako-
zvane “predsedniške elektorje”, in ti elektorji potem izbe¬
rejo predsednika in podpredsednika. In ravno pri volitvah
1824 se je pripetilo, da nihče izmed kandidatov ni dobil ve¬
čine, (to je, več kot polovico vseh glasov) elektorjev. Ka¬
dar se pa to zgodi, pa zapoveduje ustava, da v takem sluča¬
ju izbere zbornica poslancev predsednika. In poslanska
zbornica ni izbrala Andrew Jacksona, pač pa je oddala svo¬
je glasove za John Quincy Adamsa.

Jackson in njegovi prijatelji so kar divjali od jeze.
Daši je dobil Jackson veliko večino ljudskih glasov, pa ni
mogel dobiti večine elektoralnih glasov, in to ga je jezilo.
Kričal je okoli, da so ga ogoljufali za predsedniški urad. On
in njegovi prijatelji so se takoj začeli pripravljati za prihod¬
njo predsedniško kampanjo.

110

Toda po vseh Zjedinjenih Državah, zlasti pa še na vz¬
hodu, se je dobilo mnogo oseb, ki so se bale, da bo Jackson
razbil Zjedinjene Države, ako je izvoljen predsednikom.
Sam Jefferson je pisal o Jacksonu: “Jako me skrbi, ko pre¬
mišljujem, da zna postati general Jackson predsednik. On
je eden najbolj nesposobnih mož, kar jih imamo, za pred¬
sedniški urad ....  Njegove strasti so grozne ....  Je jako
nevaren mož.” Njegovi nasprotniki so ga slikali v javnosti
kot divjega, surovega, zločinskega moža. Med narodom so
se delili plakati, kjer je bila naslikana mrtvaška rakev in
pod njo cela vrsta Jacksonovih “zločinov”. Da, bilo je mno¬
go tisoč ljudi, ki so mislili, da se bo svet takoj podrl, ako je
Jackson izvoljen predsednikom.

In dolgo pričakovane predsedniške volitve leta 1828,
katerih se je vsakdo tako bal, so vendar-le prišle. Junak iz
bitke pri New Orleansu je bil izvoljen predsednikom z veli¬
ko večino. Jacksonov nasprotnik, Adams, ni dobil niti ene¬
ga elektoralnega glasu zapadno od Allegheny gorovja. Kako
silno je bila razpaljena tedaj politična strast na zapadu, nam
zadostuje ako povemo, da so državljani v državi Tennessee
dva moža, ki sta nameravala voliti za Adamsa, povaljali v
smolo in ptičje perje. Jug in zapad sta držala skupaj, vzhod
in sever pa zopet skupaj. Očitno je bila dežela glede politike
razdeljena v dva tabora.

Nikdar še ni videlo mesto Washington takih prizorov
kot na dan 4. marca, 1829, ko je bil Jackson inavguriran kot
'osmi predsednik Zjedinjenih Držav. Farmarji in delavci
so bili prepričani, da imajo v Jacksonu svojega zagovornika
in prijatelja. Daniel Webster je pisal tiste dni: “Osebe so
prišle 500 milj daleč v Washington,” (in tedaj še ni bilo že¬
leznic), “da vidijo Jacksona, in vsi skupaj so prepričani,
da je sedaj dežela rešena strašne nadlege in nevarnosti.”
Možje starejšega rodu, gospodje z napudranimi lasmi, svile¬
nimi nogavicami in srebrnimi zaponkami, takozvani “aristo-
kratje” so bili mahoma potisnjeni v stran. “Zdelo se je,”
piše neka priča, “kot da bi pol ameriškega naroda naenkrat
dospel v Washington. Čudne obraze opazuješ po vseh jav-

111

nih prostorih, in na vsakem obrazu čitaš nekako kljuboval¬
nost.”

Kakor hitro je bil Jackson upeljan v urad predsednika,
že se je dvignil splošen krik proti tedajnim vladnim urad¬
nikom in uslužbencem. Oni, ki so Jacksona podpirali v
predsedniškem boju, so zahtevali z največjo odločnostjo, da
Jackson prežene iz uradov vse stare uslužbence in jih na¬
domesti s svojimi prijatelji, ki so ga podpirali. To je bila na
vsak način nova ideja v Washingtonu. Pred Jacksonom so
vsi novo izvoljeni predsedniki pustili vse stare nižje in višje
uradnike v njih uradih.

Toda Jackson ni imel prav nobenega spoštovanja do ta¬
ke navade. Jackson je ljubil svoje prijatelje, sovražil svo¬
je nasprotnike. Mislil je, da ni nič več kot pošteno, če pre¬
skrbi s službami one, ki so se zanj borili. Toda prav pošte¬
no to ni bilo. Večina vladnih uslužbencev so bili uradniki,
izkušeni in osiveli v svojih uradih. Največ jih je bilo v ura¬
du že dolga leta ter so bili zelo izvežbani v svojem poslu.
Vse to pa Jacksona ni nič brigalo. Rekel je, da vsak se lah¬
ko nauči uradnih dolžnosti v par tednih.

Kakor hitro se je to razglasilo, je padel roj njegovih
prijateljev v Washington. Oblegali so predsednikov urad kot
lačne kobilice. Oblegali so ga v njegovem stanovanju, na ce¬
sti, v dvoranah, kjerkoli se je pokazal. In tako se je zgodilo,
da je Jackson tekom prvega leta svojega predsedništva od¬
slovil več kot 2000 starih uradnikov. Odkar je bil Washing-
ton prvič zvoljen predsednikom pa vse do časa, ko je bil
izvoljen Jackson, so odslovili iz uradov samo 74 uslužben¬
cev. In večino teh radi nezmožnosti ali nepravilnosti v ura¬
du. Sedaj pa so metali iz uradov stare in izkušene uradni¬
ke — brez vsakega vzroka — samo da so naredili prostor
pristašem Jacksona. Politikarji so kričali: “Zmagovalcu
spada plen!” In odtedaj je še vedno navada v Zjedinjenih
Državah, da kadarkoli je izvoljen kak eksekutivni uradnik,
da odslovi pristaše druge stranke, ki se nahajajo v uradih,
in jih nadomesti s svojimi. Temu se pravi takozvani “The
Spoils System”. (Sistem plena.)

112

Predno je Jackson zaključil svoj prvi termin kot pred¬
sednik, je prišel v neprijetno rabuko z državo South Caro-
lino. Kongres je naredil postavo, glasom katere se je upe-
ijala carina. Ta carina se je pobirala od vsega blaga, ki je
prihajalo iz tujih držav v Ameriko. S tem so hoteli zavaro¬
vati ameriške tovarne in njih izdelke. V tujih državah so
ceneje izdelovali razne predmete, in če bi te predmete uva¬
žali v Ameriko brez carine, bi se lahko zgodilo, da bi Ame-
rikanci vse blago kupovali v tujih deželah, domače tovarne
bi pa bile brez dela. Toda država South Carolina ni nič kaj
prijazno gledala to carinsko postavo. Prebivalstvo države
je enostavno odreklo spolnovati dotično postavo — nulifi-
kacija, kakor smo že enkrat pisali. S tem so se pa postavili
po robu predsedniku, ki je imel gledati, da se postave spol-
nujejo, ter vsej ameriški vladi.

Prebivalstvo South Caroline, ki je prvotno bilo za Jack¬
sona, se je v njem zmotilo. Jackson je bil trdno odločen
gledati, da vse države enako spolnujejo zvezine postave.
Ko se je vršil v Washingtonu neki banket, je predsednik
Jackson napil sledečo zdravico: “Naša zvezina unija: ona
se mora ohraniti!” S tem je mislil, da vse države morajo
trdno držati skupaj, in da zvezine postave se morajo v vseh
državah enako spolnovati. Ko je slišal, da se v South Čaro¬
bni puntajo proti carini, je poslal dve vojni ladiji v
Charleston ter naročil vojaštvu, da je pripravljeno za akci¬
jo. In konečno je izdal zelo ostro proklamacijo. Povedal
je ljudem v South Čarobni, da je narodna vlada najvišja
oblast, in da nobena država nima pravice nulificirati kako
postavo.

Ta proklamacija je globoko zadela Carolinčane. Tudi
kongres je začel posredovati. Konečno je v splošnem pre¬
piru se naredil nekak kompromis. Kongres je začel zniže¬
vati nekatere carine, proti katerim se je najbolj protestiralo.
Ob istem času pa se je vlada pripravljala, da prisili spolno-
vanje vsake postave. Tako nobena stran ni dobila zmage.
Jacksonov klic: “Naša zvezina unija: ona se mora ohrani¬
ti!” je začel odmevati po vsej deželi. Jacksonovi prijatelji

113

so ga širili po vsej deželi. In kmalu je prišel čas, ko je sto-
tisoče Amerikancev umiralo za to geslo na bojnem polju.

Proti koncu predsedništva Madisona je kongres usta¬
novil drugo zvezino banko. Ta banka je imela velike moči.
Mogla je ustanavljati podružnice v vseh krajih dežele.
Lahko je izdajala note, ki so bile enakovredne denarju. In
ogromne svote, ki jih je dobila vlada za davke, so bile nalo¬
žene v tej banki. Uradniki in zastopniki te banke so bili
trgovci velikega upljiva v svojih mestih.

Predsednik Jackson je pa smrtno sovražil te zvezine
banke. Izjavil se je, da preti narodu nevarnost, ker se zbira
ves denar na enem mestu. Obtožil je bančne uradnike, da
se nepošteno vdeležujejo volitev, in obdolžil jih je, da na¬
sprotujejo “ljudski volji”. Zatrjeval je, da skušajo rabiti
bančni denar v svoje lastne sebične namene. Raditega je
Jackson zatrjeval, da se čarter banke nikakor ne sme obno¬
viti, ko leta 1836 preteče.

In ravno tega so se vodilni trgovski možje na vzhodu
najbolj bali. Banka jim je bila namreč zelo koristna. Nje¬
ne note so bile “zdrave”, to je, pripoznane so bile kot pravi
denar po celi deželi. Nobene nevarnosti ni bilo, da bi taka
banka propadla ali da bi osleparila vložnike.

Toda leta 1832 je bil Jackson ponovno izvoljen predsed¬
nikom. Jackson je smatral to ponovno izvolitev kot dejstvo,
da mu narod zaupa in odobruje vse, kar on naredi. Radi¬
tega je sklenil, da ne bo počakal leta 1836, ko čarter zvezine
banke poteče. Nemudoma je dal eksekutivno povelje, da se
mora potegniti ves vladni denar iz zvezine banke in vseh
njenih podružnic. Jacksonova stranka je smatrala ta odlok
kot triumf zmage nad denarnimi mogotci.

Tedaj se je nahajal v senatu Zjedinjenih Držav stari
nasprotnik Jacksona, Henry Clay. Clay je v senatu javno
izjavil, da je Jackson dal potegniti denar iz bank brez av¬
toritete, in je nazval Jacksona kot “goljufa”. Clay je vložil
dve resoluciji v senatu. Prva je obtožila Jacksona, da na¬
sprotuje obstoječim, postavam in ustavi. Druga resolucija
pa izjavlja, da vzroki, katere je podal Jackson za odstranitev

114

denarja, niso bili niti zadostni niti zadovoljivi. Obe reso¬
luciji je senat sprejel leta 1834.

Tedaj pa predsednikova jeza ni poznala nobene meje.
Njegovi prijatelji, ki so se nazivali s ponosom “Jacksonovi
demokrati”, so se zbrali okoli njega v njegovo obrambo,
dokler niso dobili večine v senatu. Eden izmed voditeljev
Jacksonovih prijateljev, Thomas H. Benton iz Missourija
je predlagal, da se črta iz zapisnika senata omenjene resolu¬
cije. Meseca januarija, 1837, je bil ta predlog sprejet. In z
velikanskimi ceremonijami so prinesli senatni zapisnik v
zborovalno dvorano, in so potegnili debelo črto preko pro¬
stora, kjer je bilo zapisano, da se Jackson cenzurira. Pre¬
ko cele strani so pa zapisali: “Izčiščeno na povelje senata!”

To je bil velik osebni triumf za Jacksona. Na celi črti
je porazil in ponižal svoje nasprotnike. Uničil je zvezino
banko. Povzročil je, da je moral senat “pojesti svoje lastne
predloge”. In to še ni bilo vse. On je celo povzročil, da je
postal prihodnji predsednik mož, katerega je sam imenoval.

Med najboljšimi svojimi prijatelji je Jackson štel neke¬
ga slovitega politikarja iz države New York, Martin Van
Buren. Ko je prišel čas, da se Jackson poslovi od predsed-
ništva, je povedal svojim prijateljem, da želi, da bi se zjedi-
nili glede njegovega naslednika. Mnogo njegovih prista¬
šev se nikakor ni strinjalo s to idejo, toda navajeni so bili,
da so poslušali in spolnili vse njegove želje.

Takoj so se podali na delo, da izposljujejo nominacijo
Martina Van Buren na demokratični konvenciji leta 1836.
S krepkim in brezobzirnim vodstvom se jim je to posrečilo.
Na konvenciji, ki je izbirala predsedniškega kandidata so
bili sami Jacksonovi pristaši, ki nikomur drugemu niti do
besede niso pustili.

Ko so prišle volitve v jeseni 1836 je bilo volivcem pove¬
dano, da je Martin Van Buren prijatelj Jacksona. To je bilo
dovolj. Izvoljen je bil Van Buren z dobro večino.

Dne 4. marca, 1837, je bil Jackson priča, ko je Van Bu¬
ren prisegel kot predsednik Zjedinjenih Držav, osmi pred¬
sednik republike. In tri dni pozneje se je Jackson začel v
triumfu vračati proti svojemu domu. V Nashville, Tenu.

115

so ljudje skoro ponoreli od veselja, ko so zagledali svojega
"starega junaka”. Naselil se je blizu Nashvilla, v hiši na-
zvani “Hermitage”, ki je postala nekaka romarska pot za
vse njegove prijatelje. Politikarji so iskali tukaj nasveta in
pomoči. Še vedno se je vdeleževal javnih zadev, priporočal
je kandidate, pisaril pisma in pomagal ter zapovedoval.

Martin Van Buren,
osmi predsednik Z. D.

Noben predsednik prej, razven Washingtona, ni bil
tako priljubljen in popularen in ni žel takšnih triumfov kot
Jackson, in gotovo je, da noben predsednik pred njim ni
imel toliko moči v uradu. Vse, kar je hotel, mu je šlo po
sreči, vse je prispevalo k njegovi slavi. Premagal je vse
svoje nasprotnike ter tako pomnožil svojo slavo. Iz revšči¬
ne in mizerije se je povzpel do najvišjega urada dežele. Ra-
ditega je v svojih zadnjih dnevih z veseljem lahko odpustil
vsem svojim nasprotnikom ter umrl v miru. V poletju leta
J843 je umrl, obkrožen od zvestih in udanih prijateljev.

116

XII. POGLAVJE.

Thomas Jefferson je kot predsednik želel, da postanejo
Zjedinjene Države poljedelska dežela. Prepričan je bil, da
življenje svobodnega kmeta, ki lastuje lastno zemljo je naj¬
bolj primerno za državljana republike. Jefferson je želel,
da ostanejo tovarne in delavci v Evropi. Toda njegov veliki
nasprotnik, Alexander Hamilton je mislil vse drugače. Ha¬
milton je računal, da k napredku naroda so potrebne indu¬
strije, ki izdelujejo potrebne predmete za državljane za na¬
predek v miru in za moč in obrambo ob času vojne. In ko je
čas potekal naprej, se je izkazalo, da je imel Hamilton bolj
prav kot pa Jefferson. Amerika se je nagnila k industriji,
dasi je še vedno ostala velika poljedelska država.

Toda mnogo stvari je bilo potrebnih, predno se je de¬
žela mogla razviti v industrijsko državo. Predvsem je bil po¬
treben kapital, ali skupina zbranega denarja, da se industri¬
je začnejo. Kdor hoče zgraditi tovarno, mora najprvo ku¬
piti svet, postaviti potrebna poslopja, nabaviti stroje, usluž-
biti potrebne inženirje, in ko je vse to gotovo, dobiti delav¬
ce. Za vse to je pa potrebno obilo denarja. Potrebni so
spretni poslovoditelji, izučeni delavci. Predvsem je pa tre¬
ba mnogo surovega materiala vsake vrste.

In to še ni vse. Treba je bilo iznajti nove, hitrejše me¬
tode načina, kako izdelovati blago, treba je bilo iznajti ka¬
ko najhitreje izgotovljeno blago dovažati na trg, da se pro¬
da. To je bil velikanski problem, ki se je nudil industrij¬
skim voditeljem v rešitev.

Začeli so torej iskati iznajditelje, bistroumne, misleče
osebe, da pomagajo rešiti problem, ki se je nudil trgovcem
in industrijcem. Bistroumne osebe v vseh krajih Zjedi-
njenih Držav so slišale ta klic. Začeli so izdelovati nove,
čudovite stroje, ki naj pomagajo delavskim rokam. Neka¬
teri so nove stroje iznašli sami, zopet drugi so si izposodili
ideje od drugih oseb. Stotine iznajditeljev se je naenkrat
dobilo. In med njimi jih je treba omeniti pet ali šest, ki so

117

s svojimi iznajdbami povzročili popolen preobrat v indu¬
striji.

Eden najbolj originalnih Amerikancev in iznajditeljev
je bil mož, ki je iznašel mlin za bombaž, oziroma stroj za iz¬
vlečenje vlaknic iz bombaža. Ta mož je bil Eli Whitney.
Ideja je bila sicer že dolgo v zraku, toda Whitney je bil prvi,
ki jo je praktično izkoristil.

Bombaž so prej pripravljali za prejo na jako neroden
in zamuden način. Vsako seme so morali posebej z roko iz¬
vleči iz vlakna. Celo najbolj izurjen delavec ni mogel pri¬
praviti več kot dober funt na dan. Radi te težavne in za¬
mudne metode čiščenja bombaža so slednjega bolj malo pri¬
delali, ker se jim ni splačalo nasaditi obširna polja z bomba¬
žem.

Nekega dne, ko je bil George Washington predsednik
Zjedinjenih Držav, se je zbrala na neki plantaži v bližini
Savannah, Georgia, večja skupina oseb. Pomenkovali so se
med seboj, kako silno počasi gre naprej vzemanje semena
iz bombaža. Eden izmed njih je pripomnil, da je sramota,
da nihče izmed sicer iznajdljivih Amerikancev ne more
pronajti načina, kako bi šlo delo hitreje naprej. V tej sku¬
pini se je nahajala tudi udova generala Nathaneal Greene,
ki se je po revolucijski vojni naselila na jugu. Ta Mrs.
Greene je bila vsa prevzeta od ideje ter se je začela o tem
dogovarjati z nekim mladim možem iz Massachusetts, ki je
tedaj bival v njeni hiši kot učitelj ali varuh in vzgojitelj nje¬
nih otrok.

Temu mlademu možu je bilo ime Eli Whitney. Njegov
oče je bil precej premožen farmar v Massachusetts, ki se je
poleg poljedelstva pečal tudi z izdelovanjem vsakovrstnega
koristnega orodja. Tekom dolgih zimskih dni se je njegov
sinko mudil v očetovi delavnici ter se je naučil narediti mar¬
sikatero koristno stvar od očeta. Bil je star kakih 10 let,
ko je zbruhnila revolucija v Ameriki. Prišla je velika zah¬
teva za žeblje. Mladi sinko sam se je z vso gorečnostjo lo¬
til dela.

Tako bi najbrž nadaljeval kot mehanik in bi konečno
menda postal izučen kovač, da ni čutil v sebi, da potrebuje

118

boljše vzgoje. Njegov oče mu je nekaj pomagal, in Eli sam
je nekaj zaslužil s tem, da je izdeloval različna dela. Tako
si je pomagal pri študijah na Yale univerzi.

Leta 1792 je Whitney zgotovil svoje študije na Yale
univerzi. Sklenil je tedaj, da bo poučeval. Slišal je, da je
v Savannah, Georgia, odprta neka služba, in napotil se je
proti jugu. Tekom dolgega potovanja se je na ladiji sezna¬
nil z omenjeno Mrs. Greene, ki je bila jako zadovoljna s
fantom radi njegove prijaznosti in lepega obnašanja.

Mrs. Greene je mladega Whitneya vzela k sebi kot vz¬
gojitelja otrok. In tu ga dobimo, ko je bila nasvetovana
idea o stroju, ki naj bi čistil bombaž. Hitro kot blisk se mu
je porodila ideja v glavni. Naredil je lesen valjar in ga opre¬
mil z zobmi. Pridjal je trde krtačice, da bi čistile bombaž
z valjarja. In ni trajalo dolgo, pa je imel stroj gotov. Na¬
ložil je v stroj bombaž, zaobrnil je roč, in v njegovo največ¬
je veselje je prišel bombaž na drugi strani brez vsakega se¬
mena ven. To napravo so imenovali “gin”, kar je okrajšava
besede “engine” — stroj. Toda predno je mogel Whitney
dobiti patent na svojo iznajdbo, je nekdo vlomil v njegovo
delavnico ter mu ukradel vse načrte. Tako je postala ta na¬
prava javna lastnina. V nekaj letih so že dobili te naprave
po vseh južnih državah, kjer je rastel bombaž. Stroje so
gnali ali s konjskimi silami, pozneje pa s paro. Čimdalje več
bombaža so začeli saditi, plantaže na jugu so se začele širiti,
več delavcev je dobilo delo, poljedelstvo je napredovalo.

Daši je Whitney zgubil svoj “cotton gin”, pa ni obupal,
ampak lotil se je novih stvari, da jih iznajde. Vrnil se je
na sever in se je posvetil izboljšanju strelnega orožja. V tem
je bil jako uspešen ter je zgradil veliko tovarno v Whitney-
ville, blizu New Haven, Connecticut. Ko je leta 1825, umrl je
bil najbolj premožen tovarnar v Zjedinjenih Državah.

Stroj Whitneya za čiščenje bombaža je v resnici naredil
celo revolucijo v industriji. V Angliji so že prej iznašli
stroj za prejo bombaža. Toda sedaj, ko so imeli stroj za či¬
ščenje, se je lahko z enim strojem na dan Sčistilo tisoč fun¬
tov bombaža, dočim je prej en delavec na dan k večjem Sči¬
stil 20 funtov. Surovi bombaž je raditega se začel povsod

119

zahtevati. Farmarji na jugu so šli na delo in posejali tiso¬
če akrov z bombažem. Potrebovali so več zemlje. Začeli
so padati obširni pragozdi, zemlja se je čistila, nastale so
nove plantaže in farme. Vedno več sužnjev se je importi-
ralo. Tako se je suženjstvo začelo v Ameriki, kar je dalo
pozneje povod krvavim vojskam.

Nova naprava za čiščenje bombaža je bila seveda naj¬
bolj važna za sadilce v južnih državah, ki so sadili bombaž.
Pravi poljedelci pa, ki so se pečali z žitom, so pa v kratkem
dobili drugo iznajdbo — žetni stroj. V starih časih so želi
žito s srpom, to je majhen, zaokrožen nož. Farmar je pri¬
jel za nekaj stebelc žita in odrezal to s srpom. Seveda je šlo
to jako počasi naprej. Amerikanci so bili vedno vajeni hi¬
trosti. Za srpom so pa upeljali koso in “zibel”. Kosa je
dolg nož na ročaju. Nad ostrino kose sta pa dva dolga lese¬
na prsta, par palcev vsak ksebi. Ko je žanjec obračal koso
po polju, so padala stebla proti omenjenim prstom, ki so jih
pokladali v ravni vrsti na tla. To je bilo potrebno iz vzro¬
ka, da se žitna stebla lahko hitro pobirajo in vežejo v sno¬
pe, z žitom ali z glavo na eni strani, kjer se lahko potem
tolčejo, da se loči zrna od plevel. In moral je biti dober ko¬
sec, da je nakosil dva akra žita na dan.

Danes še nihče ne ve, kdo je bil pravzaprav prvi, ki je
iznašel stroj, katerega so vlekli konji, in ki je rezal žito.
Gotovo je le toliko, da je Obed Hussey, neki kovač iz Mary-
landa, prvi imel v resnici dober žetni stroj leta 1833.

Ob istem času pa je neki poljedelec in strojnik v Penn-
sylvaniji, Cyrus McCormick, deloval na enakem žetnem
stroju. Njegov oče je bil tudi farmar, jako iznajdljiv, ki je
imel mnogo orodja. Iznašel je že mnogo koristnih farmar-
skih priprav.

Leta 1831, ko je bil sin Cyrus 22 let star, je vzel v roke
neki stroj, na katerem je oče že delal, toda ni mogel nika¬
mor. Toda po preteku treh let je Cyrus zgradil stroj, ki je
perfektno rezal žito. Takoj je vzel patent. Posvetil je ves
svoj čas izdelovanju-enakih strojev, katere je produciral v
svoji kovačnici.

120

V nekaj letih se je McCormick preselil v Cincinnati,
pozneje je pa zgradil tovarno v Chicagi, ki je kmalu postala
največja na svetu. Od leta do leta so stroj zboljševali. Ko
je McCormick leta 1882 umrl, so njegovi stroji že delovali
po vseh štirih delih sveta.

Elias Howe, iznajditelj
stroja za šivanje.

Dočim je bil McCormick zaposljen pri svojih žetnih
strojih, je pa daleč na vzhodu neki drugi iznajditelj, Elias
Howe, patentiral šivalni stroj. Prav kakor Whitney in Mc¬
Cormick, je bil tudi Howe vzgojen v sredi orodja in raznih
strojev. Njegov oče je bil farmar in mlinar v Spencer, Mas¬
sachusetts.

Mladi Howe je bil rojen 1819. Začel je pomagati pri
delu svojemu očetu, kakor hitro je mogel kladivo prijeti v
loke. V starosti 16 let, potem ko je par zim pohajal v ljud-

121

sko šolo, je bil sprejet v neko tovarno v mestu Lowell kot
mehanik. Tu se je seznanil z jako kompliciranimi stroji za
prejo bombaža. Iz Lowella se je podal v Boston, kjer je
eksperimentiral s šivalnimi stroji, katerega se je gonilo z
roko ali s kako drugo silo.

Toda redko kdo je prestal toliko gorja in trpljenja, rev¬
ščine in neprestanega dela kot baš mladi Howe, ko se je
trudil, da iznajde nekaj, kar bi koristilo vsemu svetu. Noč
in dan, kadarkoli je dobil minuto časa, je tolkel s kladivom,
žagal in pilil v skromni sobici pod streho, in spravljal skupaj
različne dele nameravanega stroja. Leta 1845  se mu je po¬
srečilo spraviti skupaj nekak neokreten stroj, ki naj bi ši¬
val. Prihodnje leto je dobil patent nanj. Toda praktični
ljudje v Bostonu so se posmehovali Howu in njegovemu
stroju. Howe je raditega odpotoval v Anglijo, misleč, da
dobi tam laglje pomoč in podporo. Toda v Angliji mu ni
šlo nič boljše. Ves obupan se je vrnil zopet v Ameriko,
brez vsakega denarja in sredstev.

Nihče mu ni hotel pomagati. Začelo se mu je goditi še
slabše. Hoteli so mu izmakniti patent, katerega je dobil na
svoj stroj. Ker ni imel denarja, je bil zopet prisiljen iti v
tovarno, da se preživi.

Šele leta 1854  so priznali njegove pravice kot iznajdi¬
telj šivalnega stroja. Takoj potem je bil zbran skupaj ka¬
pital, da se zgradi tovarna, kjer bi se enaki stroji izdelovali.
In uspeh ni izostal. Od vseh krajev so prihajala naročila za
šivalne stroje. Saj jih niti hitro dovolj niso mogli izdelova¬
ti za vse, ki so jih naročili. Ubogi iznajditelj, ki je toliko
let stradal v siromašni podstrešni sobici, je naenkrat postal
bogat mož. Ko se je začela državljanska vojna leta 1861 ,
ie Howe, kot goreč ameriški patriot, vstopil v armado kot
navaden vojak, dasi vreden milijone. In ko vojaštvo njego¬
vega regimenta ni dobilo denarja za plačo, jih je Howe pla¬
čal iz lastnega žepa. Umrl je leta 1867  kot spoštovan in
premožen mož.

Tako vidite kako je Amerika napredovala v nekaj letih
s pomočjo omenjenih iznajdb. “Cotton gin” skupaj s pre-
dilnim strojem je povzročil, da je vzcvetela ogromna tekstil-

122

na industrija v Ameriki. Šivalni stroj je naredil cel preo¬
brat pri šivanju doma iti je ustvaril objednem silno industri¬
jo z oblekami. Prej je vse doma izdelovalo obleke, a ko je
prišel šivalni stroj, so nastale velike tovarne, kjer so se iz¬
delovala oblačila za narod. Žetni stroj je pa spremenil
ogromne ameriške prerije v žitnice za industrijska mesta.
Vrata Amerike so bila odprta, da pride sem milijone nase¬
ljencev iz vsega sveta in se posluži prilik, ki jih nudi Ame¬
rika.

Dočim se je vršila v Ameriki revolucijonarna vojna, je
pa neki mladi mož, James Watt po imenu, začel v Angliji
drugo revolucijo, in sicer na industrijskem polju. Začel je
izdelovati parne stroje v mestu Birmingham, Anglija. V
par letih so ti velikanski stroji že grmeli v tovarnah po sko-
ro vseh mestih Anglije. Tu se je začela prava revolucija za
delavce in delo. Prej se je izdelovalo vse na roke, počasi in
neokretno, naenkrat pa pride stroj, ki nadomesti deset,
dvajset do petdeset delavcev.

Razumni možje so kmalu znali uporabiti silo in moč
parnega stroja. Na tri načine so začeli uporabljati to silo.
Prvi način je bil, da uporabijo parni stroj, da goni kolesa v
tovarnah. Drugi način pa je bil, da goni para loparje na la-
dijah. In tretji način pa, da premika para kolesa pri vozo¬
vih. Prvi način je bil seveda najlažji. Dolgo časa prej so
uporabljali vodno silo, da je gonila kolesa strojev. Sedaj
pa niso potrebovali druzega, kot da so zvezali parni stroj k
kolesu, katerega je prej gonila voda, in stroji bodo tekli.

Drugi način pa, da goni parni stroj loparje ali vesla la¬
dij je bil pa že bolj težaven. Dolgo časa so se trudili možje
pri tem delu. Med njimi je bil zlasti John Fitch, ki je nare¬
dil parnik, ki bi moral brodariti po vodi. Poskusil je tak
parnik na nekem ribniku v New Yorku. Tudi na reki Dela-
ware je že leta 1787 spustil enak parnik. Toda pomagati mu
ni hotel nihče, poleg tega je pa imel toliko sitnosti, da je
postal obupan in si je sam vzel življenje.

Da je pa postal parnik pravi uspeh ta čast pripade
Robertu Fulton. Bil je rojen v Lancaster county, v Penn-
sylvaniji, ravno tedaj ko je Watt začel izdelovati svoje par-

123

ne stroje. Bil je še otrok, ko mu je umrl oče, a materi se je
vseeno posrečilo, da je preskrbela sinu nekaj navadne vzgo¬
je. Ko je bil star 17 let, je moral skrbeti sam za svoje živ¬
ljenje, pa tudi mater je moral podpirati. Šel je torej v Phi-
ladelphijo, kjer si je zaslužil nekaj denarja s slikanjem ma¬
lih portretov, katere so tedaj ljudje jako naročali, ker foto¬
grafija še ni bila v rabi. V nekaj letih je že lahko kupil

Parn : k “Clermont”, prvi uspešni
parnik na svetu.

malo farmo za svojo mater, sam je pa odšel v London, da hi
študiral.

Poleg tega, da je Fulton jako rad slikal, pa se je tudi
zanimal za vsakovrstne stroje. Ko se je nahajal v Angliji
se je seznanil z vojvodo Bridgewater, ki je bil tedaj slaven
angleški inženir in gradbenik kanalov. Postal je tudi pri¬
jatelj z Earl of Stanhope, ki je bil baš tedaj na delu, da izko¬
risti paro za brodarstvo. Obiskal je nekoč tovarno, kjer

124

je James Watt izdeloval parne stroje v Birminghamu. Ta¬
koj se je začel zanimati za parne stroje. Nova doba se je
tedaj odpirala inženirstvu. Sklenil je, da opusti slikanje in
postane mehanik.

Začel je torej študirati brodarstvo in stroje. Iznašel je
več novih stvari. Podal se je v Francijo, da dobi pomoč.
Skušal je zainteresirati samega Napoleona za svoje ideje.
Iskal je pomoči tudi pri Nizozemcih in pri Angležih.

Konečno je pa dobil pomoč, ko se je Fulton seznanil z
Robert Livingstonom, ki je bil tedaj ameriški poslanik v
Parizu, in o katerem smo že v prejšnih poglavjih govorili.
Livingston je bil jako premožen mož in je imel velik upljiv.
Livingston je pravzaprav preskrbel za Ameriko, da se je
kupil Louisiana teritorij. Bil je vedno pripravljen poslu¬
šati nove ideje. Tako se je zanimal tudi za Fultona in kone¬
čno mu je obljubil pomoč, ako naredi poskušnje v Ameriki.

Že leta 1798 je dobil Livingston od državne postavodaje
v New Yorku pravico, da sme voziti s parniki po Hudson
reki. To nam spričuje, da je bil Livingstone že tedaj zain¬
teresiran v paroplovbo. Obljubil je torej Fultonu, da spu¬
sti po reki dvajset ton težak čoln, ki bi moral narediti štiri
milje na uro.

Toda Fultonu se prvič ni posrečilo, da bi parnik nagnal
na štiri milje na uro. Leta 1806 pa je pripeljal iz Anglije
nov parni stroj, ki je bil narejen v tovarni Wattsa v Bir¬
minghamu. Že prihodnje leto je spustil v vodo parnik
“Clermont”, ki je naredil pet milj na uro ter dovršil slavno
vožnjo med New Yorkom in Albany.

Kmalu potem je Fulton začel graditi večje in hitrejše
parnike. Ni trajalo dolgo, že so vozili parniki po rekah
Mississippi in Ohio. Tekom vojne leta 1812 je zgradil pla¬
vajoče baterije za obrežno brambo, in celo vojno ladijo, ka¬
tero je gonila para. Ko je Fulton leta 1815 umrl, je prav¬
kar izdeloval načrte, kako bi zgradil prvi submarin.

Skoro večina ameriških tedajnih industrijalcev je pri¬
šla iz jako sirotnih družin, in mladeniči so se morali boriti
z revščino in zaničevanjem, predno so se z lastnim razumom
in pridnostjo dvignili do slave in premoženja. Bilo je pa

125

med iznajditelji in industrijalci nekaj bogatih, in eden teh je
bil DeWitt Clinton, ameriški graditelj kanalov. Bil je iz
bogate družine, ki je imela sredstev dovolj, da mu je preskr¬
bela fino vzgojo. Posečal je akademijo v Kingston, New
York, in je spopolnil svoje študije na Columbia College leta
1786, ko je bil star šele sedemnajst let.

Clinton se je že zgodaj začel zanimati za politiko. Bil
je izvoljen tudi županom mesta New York, bil je državni
senator, član državne postavodaje ter konečno governer
države New York. Poročil se je z Mario Franklin, ki mu je
v zakon zopet prinesla večje premoženje.

Clinton se je jako zanimal poleg politike za poljedel¬
stvo, pa tudi v industrijah je bil zelo zainteresiran. Kot tak
je kmalu sprevidel, da eden največjih problemov, katere
mora rešiti Amerika je prevažanje, bodisi potnikov, bodisi
blaga. Zlasti pa je bila hitra vožnja potrebna med vzho¬
dom in zahodom. Vprašanje je bilo: “Kako nam je mogoče
dobiti hitro pšenico iz Ohio in Indiane v državo New York,
in kako naj hitro v omenjene države pošiljamo blago, ki ga
tamojšni prebivalci potrebujejo?” To vprašanje je Clinto¬
na najbolj zanimalo. In tedaj je dobil idejo, da bi se zgra¬
dil velik kanal od Erie jezera do Hudson reke. Ljudje v
Ameriki so že sto let govorili o tem, toda nihče ni ideje iz¬
peljal. Clinton je pa sklenil, da uresniči to idejo.

Clinton je povzročil, da je newyorška državna posta-
vodaja dovolila denar za podjetje. Dne 4. julija, 1817, je
lastnoročno zasadil prvo lopato za novi kanal. Osem let so
delali na tem kanalu. Bilo je mnogo težavnejše delo kot
kopati Panamski prekop, toda skončali so ga vseeno. Lju¬
dje so se smejali Clintonu in prestati je moral mnogo norči¬
je in zasramovanja. Clinton se pa ni zmenil za te norčije,
pač pa je dočakal, da se je kot zadnji smejal vsem onim, ki
so se njemu smejali. Leta 1825 je bil kanal gotov, in začela
se je zmagoslavna vožnja od Erie jezera pa vse tja do New
Yorka.

Takoj so začeli graditi potniške kot tudi tovorne ladije
za promet po kanalu." Na vsak način je bilo to potovanje
jako počasno. Čolni so pljuli po 3 do 4 milje po vodi, vendar

126

so ljudje raje potovali po vodi, kot da bi jahali na konjih
skozi močvirja ter divje pragozde. Potovanje po vodi je
bilo bolj ugodno. Na vsakem potniškem čolnu so imeli
obednico ter spalne kabine za potnike. Kadar je bilo vre¬
me solnčno in jasno, so potniki navadno sedeli na strehi
takih čolnov. Če je pa deževalo, so se mudili v kabinah.

Kmalu se je pojavilo celo brodovje teh čolnov in bark,
ki so prevažali potnike in blago iz vzhoda na zahod in obrat¬
no. Ob vodi, kjer je vodil kanal, so nastala cvetoča mesta.

Železniški vlak iz leta 1831,
na Baltimore & Ohio železnici.

Trgovci v New Yorku so komaj sproti zakladali z blagom
prebivalce ob Erie kanalu. Nasprotno so pa trgovci v Phi¬
ladelphii začeli zgubovati odjemalce, kajti iz Philadelphije
so pošiljali blago na konjih ali vozovih, kar je bilo zamudno,
drago in negotovo. Pennsylvančani so morali torej začeti
misliti na kak drug način, da trgujejo z zapadnimi država¬
mi.

Clinton je umrl leta 1828 . Njegove sanje so se uresni¬
čile. Odprl je pot neizmerni ameriški trgovini od vzhoda do
zahoda. In ravno isto leto, ko je Clinton umrl, se je izpe¬
ljala v Ameriki prva važna železniška proga — začela se je

127

takozvana Baltimore & Ohio železnica, ki še dandanes
obratuje v Ameriki. Polagoma so splošno začeli rabiti paro
kot gonilno moč za vozove. Čast, uporabiti paro na ta prak¬
tičen način, pripada v prvi vrsti Angležem. Kljub temu pa
so bili francoski in ameriški inženirji jako zaposljeni na tem
problemu že mnogo let prej, predno je angleški ženij,
George Stephenson, zgradil svojo lokomotivo, katero so kli¬
cali: “Puffing Billy”. Toda ameriški inženirji so vso stvar
čudovito zboljšali, zlasti pa lokomotive, ki so postale mno¬
go bolj praktične od angleških. Poleg tega so pa ameriški
inženirji ustvarjali čudeže, ko so gradili železniške proge
preko gora in pragozdov, skozi močvirja in divjine. Marsi¬
kaj romantičnega se je pripetilo v onih dneh, ko so ameri¬
ški inženirji merili ameriške planjave in doline ter priprav¬
ljali pot “železnemu konju”. Zgodbe o tem se berejo kot
pravljice iz devete dežele.

Še en drug bistroumen ameriški iznajditelj zasluži, da
se ga tu omeni, in ta je Samuel Morse, rojen v Massachu¬
setts, leta 1791. Njemu je bilo odločeno, da zbliža vse
kraje sveta. Njegov oče je bil protestantovski pastor.
Mnogo je dal na vzgojo za svoje fante. Samuel je moral
hoditi v šolo, pozneje je pa pohajal Yale univerzo. Sčasoma
je postal umetniški slikar, in odpotoval je v Evropo v svrho
nadaljnih študij.

Predno se je vrnil v Ameriko, je slišal o čudežnih delih,
katere povzroča elektrika, zlasti na Francoskem in na Laš¬
kem. Baš tedaj so izumili baterije, ki so proizvajale elek-
triciteto potom raznih kemikalij. Ljudje so že dognali, ka¬
ko je mogoče pošiljati elektriko iz baTerij naprej potom ba¬
krenih žic. Ta električni tok so lahko začeli ali pa ustav¬
ljali, kakor so hoteli. Ko se je Morse nahajal na potu proti
domu, je dobil naenkrat idejo, kako bi sestavil abecedo po¬
sebnih signalov, katere bi potem pošiljal po žici, napolnjeni
z elektriko, iz enega kraja v drugega.

Takoj ko je Morse dospel v Ameriko, se je lotil dela, da
svojo idejo uresniči. Toda zopet se je moral boriti z revšči¬
no. Ni imel sredstev, da bi svojo idejo izpeljal. K sreči pa
je dobil nekega prijatelja, Alfred Vail po imenu, ki mu je

128

posodil nekaj denarja, in je bil poleg tega tudi dober meha¬
nik. Oba sta šla z združenimi močmi na delo. Leta 1837
sta že sestavila nekak precej'neokreten stroj, ki je pa poši¬
ljal brzojavke tri milje daleč. Nemudoma sta vzela patent
na ta stroj.

Samuel F. B. Morse,
iznajditelj brzojava.

Toda s tem, da je Morse dobil patent pa njegovega tr-
plenja in preskušenj še ni bilo konec. Potrebovalo se je
velike svote denarja, da se napelje brzojavna zveza od mesta
do mesta. Bakrene žice, kot so jih rabili one dni, so bile
jako mehke in so se rade lomile. Poleg tega je pa vsak huj¬
ši veter podiral brzojavne droge, ker niso še imeli skušenj
kako jih postavljati. Lovci, ki so hodili na lov, so z največ¬
jim veseljem streljali na steklene insulatorje, skozi katere
so bile napeljane žice. Gradnja brzojavne zveze v onih dne¬
vih je bila v resnici težavna zadeva.

129

Kljub temu, da mu je vse nagajalo, pa Morse ni obupal.
Začel je poučevati v šoli, da si je naredil življenje. Ves pro¬
sti čas pa je uporabljal v to, da je spopolnjeval svoj inštru¬
ment, katerega je kazal ljudem, da bi jih zainteresiral v fi¬
nančnem oziru. Konečno se je obrnil na kongres, katerega
je naprosil, naj mu dovoli denar, da zveže Washington z
Baltimore potom brzojava. V kapitolu je postavil svoj in¬
štrument in je dokazal kongresmanom, da lahko pošilja spo¬
ročila potom žice. Dan za dnevom je potrpežljivo razlagal
svojo iznajdbo vsakomur, kdor ga je hotel poslušati, toda
slišati je moral mnogo žaljivk od strani ljudi, ki so mislili,
da se mu meša v glavi. Skoro je že obupal, kajti začetkom
marca, 1843, bi kongres nehal zborovati, ne da bi mu kaj do¬
volil podpore. Morse ni imel niti denarja, da bi za hrano
in stanovanje plačal. Že je skoro obupal, toda v zadnjem
trenutku se je kongres premislil ter dovolil Morse-ju $30.
000 podpore. Nemudoma je zgradil brzojavno zvezo z me¬
stom Baltimore, in ko je bila zveza odprta, se je izkazala
kot velikanski uspeh.

Daši ga je sedaj zadela čast in slava, pa je Morse nada¬
ljeval svoje delo. Kot bogat mož se nikdar ni sramoval de¬
la. Do svoje smrti, v letu 1872, se je pečal z izboljšanjem
brzojava. Doživel je, da so bila tedaj vsa velika mesta
Amerike zvezana z njegovo iznajdbo — z brzojavom, poleg
tega so ga pa že začeli rabiti tudi po vsej Evropi.

Amerika je postajala ogromen industrijski narod. Sto¬
tero novih strojev je izdelovalo novo blago z bliskovito na¬
glico, železnice so vozile po vseh državah. Brzojavke so
švigale od vzhoda na zahod, pa tudi preko morja. Spolnila
se je ideja Hamiltona, ki je prerokoval, da postane Ameri¬
ka industrijska dežela.

130

XIII. POGLAVJE.

Med ožjimi prijatelji predsednika Andrew Jacksona se
je nahajal mož, ki je bil po značaju in obnašanju Jacksonu
jako podoben. Ta mož je bil Sam Houston, ki je prihajal
iz iste države kot Jackson. Houstonu je bilo odločeno pri¬
dobiti jugozapadne dežele Ameriki na skoro enak način kot
je pridobil Jackson Florido. Houston je bil sin pionirja.
Njegova udovela mati se je preselila z osmimi otroci iz njih
stare domačije v Virginiji v državo Tennessee, kjer so si
osnovali nov dom ob reki Tennessee. Preko te reke je bi¬
val indijanski rod, Cherokee po imenu. Mali dečko Sam je
postal z Indijanci velik prijatelj. Poznal jih je prav dobro,
pa tudi Indijanci so ga imeli kot za svojega. Še kot deček
je pobegnil od doma in se naselil med Indijanci. Ko so ga
bratje konečno našli in ga prosili naj se vrne domov, da bo
delal v trgovini, je odgovoril: “Raje merim sledove jelenov
v divjini kot pa doma blago na vatle.” In res se ni več vrnil
domov v trgovino, dasi se mu je posrečilo, da se je za silo
naučil čitati in pisati.

Ko je leta 1812 zbruhnila vojna, se je takoj zapisal med
vojake, dasi je bil star šele 18 let. Kmalu ga dobimo boriti
se z Indijanci v državi Alabami pod poveljstvom Jacksona.
Njegov pogum in junaštvo sta zbudila zanimanje pri genera¬
lu. Kmalu sta postala oba tesna prijatelja. Ko je bil sklen¬
jen mir, je bil Houston najprvo imenovan za vladnega za¬
stopnika med svojimi starimi prijatelji, Cherokee Indijan¬
ci.. Medtem se je tudi nekaj izšolal, dokler ni postal odvet¬
nik ter začel prakticirati v mestu Lebanon, Tennessee.
Kmalu je zadobil slavo in ime. Izvoljen je bil v kongres,
pozneje je pa postal governer v Tennessee.

Toda kar nagloma je nekega dne pustil vse skupaj,
dom, ženo in prijatelje ter se je preselil v obližje Arkansas
reke, k svojim prijateljem, Cherokee Indijancem. Izvolili
so ga za svojega glavarja, in kot tak je vedno zagovarjal
njih pravice v Washingtonu.

131

Ob onem času, ko je dospel Houston do Arkansas reke,
je bila vsa ogromna dežela med Louisiana teritorijem pa vse
do Pacifik oceana, razven Oregon pokrajine, last Meksike.
Meksikanci so si priborili šele par let prej svojo neodvisnost
od Špancev.

V tej ogromni pokrajini tedaj ni bilo skoro nobenega
prebivalstva. Le tupasem, med San Antonio, Texas, pa do
San Diego California je bilo par starih španskih misijonskih
postaj. To so bile edine postojanke krščanstva in civilizaci¬
je. Nekaj teh misijonskih postaj je bilo ustanovljenih še
predno so prvi naseljenci dospeli v Ameriko leta 1620.

Okoli teh misijonskih postaj je bilo naseljenih nekaj
belih ljudi, komaj par tisoč vseh skupaj. Na silnih planja¬
vah in ravninah pa so živeli divji Indijanci, zlasti Coman-
ches in Hopis.

Vse tja do vzhodnih mej tega ogromnega meksikanske-
ga teritorija so prišli ameriški naseljenci, ki so si iskali no¬
vih domov za svoje družine. Naseljenci iz Louisiane s celi¬
mi armadami sužnjev so očistili obširne gozdove vse tja do
Sabine reke. Preko te reke se je pa nahajala pokrajina
Texas, tedaj jako redko naseljena. Vabila je ameriške na¬
seljence k sebi. In ti naseljenci se niso mogli ustavljati.
Silili so vedno naprej, za novim bogastvi in novo zemljo..

Po vseh teh ogromnih pokrajinah, ki so tvorile obširno
cesarstvo same za sebe, je plapolala meksikanska zastava.
Rodovitna zemlja je vabila naseljence. Nihče je ni obdelo¬
val. Na vzhodni meji te pokrajine pa se je nahajal narod,
poln podjetnosti, marljivosti, željen naseliti se kjerkoli, po¬
kriti ogromne pokrajine s hišami in farmami, ter neprestano
na lovu za novim naravnim bogastvom v globokih dolinah
ter skalnatih gorskih klečeh. Vprašanje je nastalo: Ali
naj Amerikanci čakajo, da Meksikanci naselijo te obširne in
bogate pokrajine ter jih civilizirajo, ali naj pa Amerikanci
storijo prve korake ter sami začnejo s kolonizacijskim de¬
lom?

Med Amerikanci,. ki so dobro znali, kako silne vredno¬
sti je rodovitna dežela v Texasu, se je nahajal neki brezob¬
zirni Yankee iz države Connecticut, po imenu Moses Austin.

Zjed. Države so imele 24 posameznih držav,
ko je John Quincy Adams postal predsednik.

133

Neprestano je potoval po deželi, iskal novih dogodkov. Ne¬
koč je slišal v državi Missouri, kako rodovitna in obširna de¬
žela se nahaja na jugozapadu, po imenu Texas. Dobil je
idejo, da bi ustanovil tam novo naselbino. Podal se je na
pot in prišel tja doli do Mexico City, glavno mesto Meksike.
Bil je prebrisan in lokav, in s spretnimi manevri se mu je
posrečilo, da je dobil od meksikanske vlade ogromne kose
zemlje v centralnem delu Texasa.

Toda Moses Austin je umrl, predno je mogel začeti z
novimi naselbinami na svojem svetu, toda njegov sin Ste-
phen Austin je začel tam, kjer je njegov oče nehal. Leta
1821 je sin ustanovil naselbino baš na onem mestu, kjer jo
je nameraval njegov oče. Mesto je dobilo ime po ustanovi¬
telju — Austin. Kakor hitro je bil storjen ta začetek so
Amerikanci začeli od vseh strani naseljevati se v Texas.
Nekateri izmed njih so bili poljedelci, ki so iskali novih do¬
mačij in sveta. Drugi so bili zopet lastniki sužnjev, ki so
hoteli ustanoviti ogromne plantaže. Zopet drugi so pa bili
navadni klativitezi, iskajoč zabave in dogodkov. Malo se je
sanjalo meksikanski vladi, kaj jo še čaka. Ako bi vedela,
ne bi z odprtimi rokami sprejemala podjetnih Amerikancev.

Predno je poteklo deset let, so že nastale homatije in
spori. Meksikanska vlada je po vsej svoji zemlji odpravila
suženjstvo. To je bil velik udarec lastnikom ogromnih
plantaž v Texasu. Leta 1830 je meksikanska vlada izdala
povelje, da se Amerikanci ne smejo več naseljevati v Texasu,
in kdor bi prišel, bo pognan nazaj. Meksikanska vlada je
odredila te korake, ne da bi prej vprašala kakih 20.000 Ame¬
rikancev, ki so bili tedaj že v Texasu naseljeni. Seveda so
se Amerikanci uprli tem poveljem, in že so začeli govoriti,
da “tujih povelj” ne bodo poslušali. Amerikanci, naseljeni
v Texasu, so bili mnenja, da je to ameriški svet in lastnina,
dočim je bila meksikanska vlada prava lastnica ogromnega
sveta.

Ravno ob onem času se je pojavil v Texasu Sam
Houston, o katerem smo že pisali, da je najraje živel med
Indijanci. Predsednik Jackson ga je poslal tja, da porav¬
na nekatere spore med Indijanci. Texas se mu je tako pri-

134

ljubila, da je sklenil stalno se tam naseliti. Ko je prišel v
Texas, je imel že slavno ime. “Dve stvari ste v Texasu, ki
imate privlačno silo — cirkus in Sam Houston”. To je bil
tedaj stalni pregovor v Texasu.

Nekateri so se mu posmehovali, ga imenovali čudaka
in divjaka, kajti oblačil se je pol indijansko in je sploh imel
več pristnih indijanskih navad. Toda nihče pa ni dvomil o
tem, da je imel Sam Houston nenavadno privlačno moč.
Daši je imel le malo vzgoje, pa se je sam učil v poznejših
letih, je mnogo čital in je znal tudi dobro pisati. Bil je hra¬
ber vojak ter zvest tovariš svojim prijateljem. Oseba, ki ga
je dobro poznala, piše o njem sledeče: “odkrit, plemenit in
pogumen, vedno pripravljen trpeti vse, kar se je od njega
zahtevalo.” Ker je bil na glasu kot izboren vojak in vodja,
so ga Amerikanci v Texasu izvolili, da organizira za njih
armado.

Leta 1836 so ameriški naseljenci v Texasu, zajedno z
nekaterimi Meksikanci, proglasili neodvisnost Texasa. Te-
dajni meksikanski predsednik, Santa Ana, je bil ves iz sebe
od jeze, ko je slišal o tem. Nemudoma je zbral veliko arma¬
do ter se ji postavil na čelo, da gre nad “upornike”. V me¬
stu San Antonio se je nahajal star misijon, z imenom Alamo.
Tu se je nahajala ameriška posadka. Santa Ana je pridrvel
nad malo ameriško posadko ter jo popolnoma uničil. Vse
je kazalo, da se bo vnel oster boj med Meksikanci in Ameri¬
kanci, naseljenimi v Texasu.

Vendar triumf Sante Ane ni trajal dolgo. Dne 21. apri¬
la, 1836, je bil popolnoma poražen po generalu Houstonu
pri San Jacinto. Amerikanci so meksikanskega predsedni¬
ka celo vjeli. Texanci so se skrajno hrabro borili. Njih iz¬
java neodvisnosti se je uresničila. In sedaj se je pojavilo
pred njimi vprašanje: Kaj naj storijo s svojo državo sedaj,
ko so bili “svobodni” in proč od Meksike?

Texanci so pričakovali, da se priklopijo kot posebna
država ameriški uniji. Med tem so pa sami spravili skupaj
nekako ustavo in izvolili Houstona za predsednika. Ta svoj
urad je Houston obdržal, razven s presledkom malega časa,
vse do leta 1845, ko je bila Texas sprejeta kot država v ame-

135

riško unijo. Houston je tedaj prenehal biti predsednik, in
se je kmalu pojavil v Washingtonu kot senator nove države.
In nosil je dokaj čudno obleko, tako da je vse za njim drve¬
lo. Oblečen je bil kot bojevnik, v indijanskem kroju. Nosil
je telovnik iz tigrove kože in odet je bil z meksikanskim
blenketom. Kdorkoli je prišel v kapitol, vsakdo je hotel vi¬
deti tega slavnega, toda nenavadnega moža. Jako je sovra¬
žil dolge dogovore. Kadarkoli je kak senator govoril in go¬
voril, je vselej mrmral in godrnjal kot pravi Indijanec. S
seboj je neprestano nosil dolg nož ter kos lesa. Tudi ko je
prihajal v senat, je imel les in nož s seboj ter je rezal na le¬
su, dočim so senatorji govorili. V svojih poznejših letih je
Houston postal governer države Texas. Zahteval je jako
odločno, da ostane Texas v ameriški uniji.

Na vsak način je umevno, da je bila meksikanska vlada
silno ogorčena, ker si je Texas priborila neodvisnost. Pred-
no so Zjedinjene Države prevzele Texas kot za svojo drža¬
vo, je meksikanska vlada poslala svarilo, da če ameriška
vlada v resnici to stori, da pomeni to vojno med Meksiko in
Zjedinjenimi Državami. Toda navzlic temu je ameriška
vlada priklopila Texas. Takoj potem so se meksikanske
čete začele zbirati na meji ob reki Rio Grande. Nemudoma
je nastal prepir glede meje med Meksiko in Texas. In kar
nenadoma je nastala vojna med Zjedininimi Državami in
Meksiko.

Vojna je trajala dve leti. Amerikanci so bili povsod
zmagoviti. Ameriški general Zachary Taylor je premagal
Meksikance pri Palo Alto, Resaca de la Palma in Buena
Vista. Drugi ameriški general pa, Winfield Scott je prodrl
globoko doli v Meksiko ter je po kratkem naskoku zasedel
celo glavno mesto Meksike. Leta 1848 je bila vojna konča¬
na in mirovna pogodba sklenjena.

Na ta način so si Zjedinjene Države pridobile ogromni
svet. Država Texas je bila prepuščena Zjedinjenim Drža¬
vam, poleg tega pa ves teritorij, ki obsega danes države
Arizona in New Mexico. Pomisliti je treba, da samo drža¬
va Texas je večja kot'je pa bila Avstro-Ogrska pred vojno.
In Texas je rodovitna, bogata dežela, ki ima še vedno zlato

136

bodočnost. Pa ne samo to. Glasom sklenjene pogodbe so
dobile Zjedinjene Države tudi Californijo, Nevada, Utah in
del Colorade. Divje in zapuščene so bile razmere stotine in
stotine let v teh krajih, dočim so jih lastovali Meksikanci.
Amerikanska podjetnost in marljivost je pa spremenila te
divje kraje v rodoviten in plodonosen svet, ki je silno po¬
množil bogastvo Zjedinjenih Držav.

>Jc ij« ❖

Nekega dne v letu 1846, ravno tedaj, ko so bile Zjedi¬
njene Države zapletene v vojno z Meksikanci, je ameriška
vlada poslala nekega mladega poročnika z jako važno po¬
slanico v Californijo. Imel je navodila, da najde v gorenji
dolini reke Sacramento oddelek Amerikancev, katerim je
načeljeval slavni raziskovalec, John Charles Fremont.
Mladi poročnik je imel objednem nalogo povedati Fremon-
tu, da pričakuje vlada v Washingtonu od njega, da varuje
ameriške interese na Pacifiku.

Fremont je bil eden najslavnejših ameriških razisko¬
valcev nove zemlje. Bil je tiste dni še mlad mož, toda znan
že po vseh zapadnih divjinah. Rojen je bil v južnih drža¬
vah, in sicer v mestu Savannah, kjer je dobil svojo vzgojo
v Charleston kolegiju. Že v zgodnji mladosti mu je bilo
najbolj priljubljeno računstvo. Stopil je v vladno službo,
kjer je pomagal inženirjem. Deloval je v državi Missouri,
kjer ga je mahoma začel zanimati divji zapad.

Leta 1841 je zadel raziskovalec Fremont srečo s tem, da
se je bogato oženil. Poročil je hčer senatorja Benton iz
Missourija. S tem si je pridobil nekaj denarja, in kar je bilo
še več vredno, pridobil si je upljivnega prijatelja, ki mu je
lahko šel na roke pri raziskovanju zapada. In senator Ben¬
ton je bil v senatni zbornici jako upljivna oseba, poleg tega
se je pa sam zanimal za razvoj zapada. Neprestano mu je
bilo na mislih, kako bi koloniziral dežele onkraj Mississippi
reke. Z največjim veseljem je torej dovolil poroko svoje
hčerke s Fremontom, in pri vladi je začel takoj posredovati,
da se Fremont poda na zapad in razišče ondotne divje kraje.

Komaj je minulo eno leto, že je dobil Fremont povelje
iz Washingtona, da se pripravi na ekspedicijo ter razišče po-

137

krajine, ki se nahajajo med reko Missouri ter med Rocky
Mountains gorovjem, in nadalje med reko Kansas in Platte.
To je bila njegova prva večja ekspedicija. Prodrla je to
pot tja do zapadnega Wyominga, kjer je zasadil ameriško
zastavo na visoki gori, ki še dandanes nosi njegovo ime. Ko
se je vrnil domov je imel seveda mnogo zanimivih dogodkov,
o katerih je lahko govoril.

Fremont je naenkrat postal slaven radi svojih najno¬
vejših odkritij. Že prihodnjega leta so ga zopet poslali na
zapad in mu naročili, naj poišče nekako centralno pot proti
Pacifiku. Mesece in mesece je on s svojimi tovariši taval
po divjem zapadu, kjer prej še nikdar ni bilo belih ljudi.
Prodrli so skozi Colorado. Taborišče so si postavili tam
nekje blizu, kjer stoji danes mesto Denver. Obiskali so pa
tudi Oregon pokrajino in Vancouver. Potem so pa preko¬
račili gorovje Sierra Nevada, in naenkrat so se znašli v do¬
lini reke Sacramento v Californiji.

Seveda je bilo njih trplenje v gorovju strahovito. Mo¬
rali so si delati pot skozi sneg, ki je bil na mnogih krajih
petnajst do dvajset čevljev visok. Divji gorski blizzardi so
jim neprestano grozili s smrtjo. Mnogokrat jim je zmanj¬
kalo potrebne hrane. S seboj so imeli 67 konj, izmed kate¬
rih jih je poginilo 34, nekaj so jih pa povžili za hrano. Mno¬
go dni je kazal toplomer celih petintrideset stopinj mraza
pod ničlo! Bili so izstradani in v največjem pomanjkanju,
ko so dospeli v Sacramento dolino. Ko se je Fremont vrnil
konečno iz Californije v svoje domače mesto Independence,
Missouri, je prejahal na konju vsega skupaj nekaj več kot
6000 milj!

Toda Fremont še ni bil zadovoljen. Hotel je Californi-
io še natančnejše spoznati, in odločil se je za tretjo pot pro¬
ti Californiji brez posebnih težav. Ko se je nahajal na
meksikanskem teritoriju, se je obrnil do poveljujočega čast¬
nika, če bi smel “v interesu znanosti” raziskovati v okolici.
Rekel je, da njegov namen je poiskati najkrajšo pot preko
Amerike do Californije, oziroma do Pacifičnega oceana. Z
vso prijaznostjo so mu dali dovoljenje, ki mu je pa bilo
kmalo odvzeto. Dospele so novice, da se nahajajo Zjedi-

138

njene Države v sporu z Meksiko. In Fremont se je polago¬
ma pomikal proti Oregonu leta 1846, ko ga je dohitel ome¬
njeni poročnik ter mu sporočil povelje ameriške vlade, da
čuva ameriške interese od obali Tihega morja.

Da se pa Californija absolutno zagotovi Zjedinjenim
Državam, je vlada poslala še kapitana Sloat in Stockton z
nekaterimi vojnimi ladijami ter generala Kearney z večjim
oddelkom vojaštva v Californijo. Videti je bilo, da je vlada
v Washingtonu na vsak način trdno odločena obdržati Cali¬
fornijo za vsako ceno.

Kot smo že prej omenili je bila tedaj California del mek-
sikanske republike. Po vsej Californiji je tedaj prebivalo
kakih 5000 ali 6000 oseb, daleč naokoli raztresenih. Na
mnogih važnih mestih so se nahajale španske misijonske
postaje, in okoli teh so nastale drobne indijanske ali meksi-
kanske naselbine. V nekaterih delih države pa so se naha¬
jala ogromna posestva, katera so lastovali Španci, in ki so
imeli silne črede goveje živine. Ob obrežju so pa pljule
ameriške trgovske ladije, večina njih iz Bostona. Prevaža¬
le so grocerijo in železnino, a v zameno so dobili kože, ko¬
žuhovino in vosek.

Med bogatimi posestniki v Californiji se je nahajal tudi
neki bivši švicarski vojak, kapitan John A. Sutter. Leta
1841 je dobil od meksikanske vlade velikanski kos zemlje v
dolini reke Sacramento. Tu si je zgradil malo trdnjavo ter
se pečal s poljedelstvom in živinorejo. Poleg poljedelstva
je tudi mnogo tržil z Indijanci, ki so mu donašali kožuhovi¬
no. Med njegovimi delavci je bilo mnogo Amerikancev, ki
so prišli na zapad, za burnimi dogodki. Skratka; na vseh
važnih prometnih mestih ste tedaj že dobili nekaj Ameri¬
kancev. Zlasti v severnem delu Californije je bilo leta 1846
že več stotin Amerikancev.

Ko so Amerikanci, ki so bili naseljeni v okolici, kjer je
imel Sutter svoj fort, slišali, da se Amerika pripravlja na
vojno z Meksiko, so kar nakratko vzeli vso stvar v svoje ro¬
ke. Dne 14. junija, 1846, so se zbrali v Sonorna, severno od
San Francisco in so proglasili svojo neodvisnost. Razobe¬
sili so zastavo z eno zvezdo in s sliko medveda. Kapitan

139

Sutter, ki tedaj še ni znal pravilno angleško, je ves vesel pi¬
sal nekemu prijatelju: “What for progress California will
make now!”

Sloat, Stockton in Fremont so se združili ter so poma¬
gali ostalim Amerikancem otresti se meksikanskega gos-
podstva. Dve leti pozneje so na zemljišču, ki ga je lastoval
Sutter, odkrili zlato, in tedaj se je začel silen naval naselje¬
vanja proti Californiji.

Fremont je bil tako vesel in zadovoljen s Californijo, da
se je tam udomačil. Pomagal je narediti novo ustavo za Ca¬
lifornijo. Jako vesel je bil, ko so ljudje odločili, da v Cali¬
forniji ne sme biti sužnjev. Leta 1850 je bila Californija pri-
puščena v unijo kot svobodna država. In Fremont je bil iz¬
voljen prvim senatorjem Californije, da zastopa državo v
\Vashingtonu. Fremont je doživel pozneje še več časti.
Njegovi republikanski prijatelji so ga leta 1856 imenovali
predsedniškim kandidatom, toda je bil poražen. Pozneje je
pa deloval kot governer države Californije. Umrl je v New
Torku leta 1890.

Tako vidimo, da se je sčasoma Amerika razširila od At¬
lantika do Pacifika. Naravne meje so zginile. Sedaj, ko
so bile meje določene, se je začel šele pravi in ogromni na¬
predek v Zjed. Državah.

XIV. POGLAVJE.

Še ena ogromna pokrajina je preostajala, na katero so
Amerikanci zrli z največjo radovednostjo in željo, da jo
pritegnejo k sebi. To je bil velikanski Oregon teritorij, več¬
ji kot države New York, Pennsylvania in vse države Nove
Anglije. Za to ogromno pokrajino pa so se potegovali tudi
Angleži, ki so trdili, da so njih raziskovalci bili prvi tam ter
takorekoč “odkrili” dotični svet. In Angleži so tudi znali
ceniti vrednost tega teritorija. Posamezni angleški kupci
kožuhovine so zahajali v Oregon in delali izvrstne posle s
kožuhovino, katero so kupovali od Indijancev. Amerikan¬
ci pa, kot “sosedje” Oregona, niso nič kaj lepo gledali An¬
gležev. Amerikanci so bili mnenja, da Oregon že po svojih

140

naravnih mejah pripada Zjedinjenim Državam. Vendar
se večina Amerikancev dolgo časa ni zavedala o velikem po¬
menu Oregona. Celo kongres ni ukrenil ničesar, da pridobi
to krasno deželo za Ameriko. Govorili so, da se za “tiste
severne ledene gore” ni vredno pehati. Kakor so gotovi
Amerikanci pred nekaj leti godrnjali, ko je vlada kupila
Louisiana teritorij za 15 milijonov dolarjev, ravno tako je
bilo sedaj mnogo nasprotovanja, da bi Amerika šla na sever
in zasedla kraje, ki so brez pomena. Celo ameriško vlado
samo so morali gotovi naprednjaki prepričati, da je Oregon
pokrajina v resnici vredna, da se jo priklopi Zjedinjenim
Državam.

Toda kako začeti? Oregon si je lastila tudi Anglija.
Treba je bilo torej biti previdnim. Najprvo so začeli poha¬
jati amerikanski mešetarji in kupci s kožuhovino v Oregon.
Tu pa tam se je eden ali drugi stalno naselil. Misijonarji so
hodili med Indijance, in konečno se je dobilo stotine polje¬
delcev in gozdovnikov, ki se niso ustrašili dolgega in mu¬
čnega potovanja na severni zapad.

Eden izmed Amerikancev, ki so se zavedali, kako silne¬
ga pomena je Oregon za Ameriko je bil bogati newyorški
trgovec John Jacob Astor. Ta mož je natančno študiral
opis Oregona, kakor sta ga podala javnosti raziskovalca
Lewis In Clark. Uvidel je, da bi naredil ogromne dobičke
s kožuhovino. Že dve leti potem, ko sta se Lewis in Clark
vrnila iz zapada, je organiziral posebno družbo, kateri je
dal ime American Fur Company. Seveda, prav lahko ni
šlo. Dežela je bila še divja, potov nobenih, ljudi pogumne¬
ga srca pa se tudi ni moglo povsod dobiti. Astor je najprvo
ustanovil močno postojanko ob ustju reke Columbia. Leta
1810 je poslal posebno ladijo vse okoli južne Amerike na
Pacifik in proti severo-zapadu. Prihodnje leto je ta ladija
srečno dospela do postojanke ob ustju reke Columbia. Po
mnogih burnih dogodkih so možje zgradili tam malo trdnja¬
vo in jo imenovali Astoria. Prvi ljudje, ki so prišli tja so
bili skrajno zadovoljni s podnebjem, zemljo in rastlinstvom.
Pisali so svojcem sledeče: “Mislili smo, da se nahajamo v
pravem paradižu.”

141

Leta 1812 je zbruhnila vojna med Anglijo in Ameriko.
Angleži so poslali vojno ladijo proti Astoriji, in mesto se je
moralo podati. Toda že leta 1816 so Angleži vrnili Ameriki,
kar so ji tekom vojne vzeli.

In ravno ob istem času je nastal sporazum med Anglijo
in med Zjedinjenimi Državami glede celotne Oregon pokra¬
jine. Pobotali so se tako, da je bilo za deset let dovoljeno
naseljevati se svobodno vsem državljanom Amerike in An¬
glije. Seveda je bil to le začasen dogovor, kajti pri tem ni¬
kakor ni moglo ostati. V dogovoru namreč ni bilo nič ome¬
njenega, kdo je pravzaprav lastnik Oregon pokrajine. De¬
set let pozneje so naredili enako pogodbo, podaljšano za
nadaljnih deset let. Tudi sedaj se ni določila usoda Ore¬
gona. Toda konečno so Amerikanci sami vzeli ta problem v
roke. V nekaj letih se je naselilo v Oregonu tisoče ameri¬
ških državljanov. Dobil si jih povsod. Angleški naseljenci
so sicer tudi prihajali, toda v malem številu. Na ta način
je dežela postala enostavno ameriška, brez vojne, brez pre¬
pirov in škode.

Med prvimi naseljenci v Oregonu so bili ameriški misi-
onarji. Okoli leta 1831 so Indijanci, ki so bili naseljeni ob
reki Columbia, poslali štiri svoje glavarje tja doli do St.
Louisa, v državi Missouri, da poizvedo, kakšna vera je kri-
stijanska. Izmed teh štirih glavarjev se je vrnil samo eden
živ, da je pripovedoval o čudovitih stvareh, ki jih je videl na
vzhodu. Zanimanje Indijancev za krščanstvo je našlo velik
odmev po vsem vzhodu. Metodisti so kmalu potem poslali
svojega misijonarja Rev. Jason Lee, ki je dospel v Vancou¬
ver v jeseni leta 1834, da začne z misijonskim delom med
Indijanci. Lee je ustanovil prvo ameriško naselbino v Ore¬
gonu v Willamette dolini. Kmalu so prišli drugi misijonarji.
Eden med njimi je bil dr. Marcus Whitman, jako resen in
pobožen mož, ki je mnogo pripomogel, da se je Oregon te¬
ritorij razvil in napredoval. Iz Canade so pa prihajali kato¬
liški misijonarji. Tekom deset let je bila prej divja pokra¬
jina že preprežena z misijonskimi postajami in naselbina¬
mi. Nekateri pionirji so prihajali v Oregon po ladijah na
ta način, da so pljuli iz New Yorka okoli cele Amerike na

142

zahod, zopet drugi so pa nastopili dolgo in nevarno pot pre¬
ko kontinenta. Bili so hudi dnevi to, toda ameriška vztraj¬
nost je premagala vse.

Kmalu je Oregon pokrajina postala znana na daleč
okoli kot pravi paradiž za naseljence. Tisoče Amerikancev
je prišlo do spoznanja, da jih čaka tam ugodna bodočnost,
ako se naselijo v Oregonu. Leta 1839 se je zbralo kakih 50
mož s svojimi ženami, ki so bili namenjeni v Oregon. Na¬
selili so se na prostoru, kjer se danes nahaja mesto Salem.
Tri leta pozneje se je podala druga skupina, kakih 100 mož,
pod vodstvom misijonarja, na zapad. Potem se je pa kar
nagloma prijela “oregonska mrzlica” tisoče drugih Ameri¬
kancev. Prihajali so iz Ohio, Kentuckya, Indiane, Illinoisa,
lowe in Missourija. Zbirali so se v Independence, Missouri.
Bilo jih je več sto, ki so si izbrali dr. Marcus Whitmana za
svojega voditelja.

Dne 22. maja, 1843, so bili ti potniki pripravljeni za od¬
hod. Zbrani so bili v Elm Grove, blizu Independence. Od~
hod teh romarjev na zapad opisuje eden izmed udeležencev
sledeče: “Mesto Elm Grove leži na široki, nekoliko valoviti
preriji. Mesec je razlival svoje srebrne žarke na bele rjuhe,
s katerimi je bilo pokritih naših 60 vozov, polnih nestrpnih
romarjev. Tisoč glav goveje živine se je paslo na preriji.
Petdeset taboriščnih ognjev je čarobno razsvetljevalo oko¬
lico, in iz posameznih šotorov je prihajal sladki glas violine.
Vsi smo napeto pričakovali odhoda.”

Ti naseljenci so tekom svojega dolgega in težavnega
potovanja sproti vsak dan zapisovali, kako se jim je godilo
na potu. Pomisliti je treba, da tedaj ni bilo vlakov, ne po¬
tov in cest. Ljudje, ki so se odločili za dolgo pot proti zapa-
du, so se morali boriti z neizmernimi težavami. Divje zve¬
ri v gozdovih, divji in sovražni Indijanci, kače, neprodirne
tmine pragozdov, ali pa velikanske prerije z visoko travo,
vse to je oviralo pot. Toda pogum in vztrajnost so imeli ti
Amerikanci. Postavili so si cilj, in da ga dosežejo, so tve¬
gali vsak dan svoje življenje. To so pravi pionirji, ki so od¬
pirali nov svet civilizaciji, napredku in ki so povzročili, da
je Amerika danes prva dežela-na svetu. Primerno je na tem

Na potu proti Oregonu.

144

mestu, da napišemo nekaj izvlečkov iz zapisnika teh romar¬
jev, ki so skrajno zanimivi, ker nam kaže mučne in vesele
dogodke v pravi luči. Čitamo v zapisniku:

“Ob štirih zjutraj začnejo nočni stražniki streljati, da
zbudijo naše taborišče. V par minutah so že vsi naseljenci
izven svojih šotorov in vozov. Kmalu začnejo plapolati og¬
nji po vsem taborišču. Treba je kuhati zajtrek. Šestdeset
mož zbere skupaj živino v eno čredo, da je pripravljena za
odhod. Nekaj krav se je tekom noči oddaljilo za več kot dve
milji. Treba jih je iskati, toda že v eni uri so vse skupaj in
pripravljene. Ob sedmi uri zjutraj se je že vsakdo nasitil.
Prva četa nastopi za pohod. Ko odkoraka, se formirajo
druge čete, in v dolgi, nepregledni vrsti se vije trop nase¬
ljencev naprej, naprej, vedno naprej. Vsaka četa ima po¬
veljnika in vodnika ter pomagače. Vsi so izurjeni pionirji.

“Ura je odbila sedem,” nadaljuje naš poročevalec, “hi¬
tro beganje semintja, biči zapojejo, glasna povelja done
povsod. Vsakdo je na svojem mestu, vsak voznik ima svoj
voz. Na fronti se oglasi glas trobente. Vodja ekspedicije
zajaha, ravno tako njegovi pomočniki. Za njimi poženejo
vozniki teško obložene vozove, s hrano, šotori, otroci in že¬
nami. Kot zadnji jahajo bradati možaki, da nam krijejo
hrbte.

Vodja pozna pot, in on odloči hitrost vozov in konj ter
volov. Ako je pot lepa, se pomikamo precej hitro naprej.
Točno kot ob uri pridemo do prihodnjega pašnika in tabo¬
rišča. Ura je bila ravno dvanajst opoldne. In‘tedaj imamo
oddih, toda le za kratek čas. Živino držimo skupaj, da se
ne oddalji. Takoj po jedi se zbere skupina voditeljev, da se
posvetujejo. Neki mladenič se je skregal z voznikom..
Lastnik voza trdi, da je mladič obljubil, da bo ves čas na po¬
tovanju delal, a lastnik voza mu bo dal vožnjo, hrano in pre¬
nočišče. Mladič pa neče o tem nič videti. Možje posveto-
valci zaslišijo obe stranki in oddajo svoje mnenje. Točno
ob 1. uri se karavana pomakne naprej. Voli le počasi vle¬
čejo naprej. Vozovi škripljejo in zdihujejo. Več voznikov
je zaspanih. Na svojih sedežih zadremljejo, dočim voli
mirno vlečejo voz naprej. Zopet drugi prepevajo. Otroci

145

se pa igrajo v notranjosti voza, ali pa tekajo poleg vozov.
Prav zlahka dohajajo voznike.

“Tam daleč na zapadnem nebu se sklanja solnce proti
zatonu. Kmalu bo zginilo. Naš vodja je odjahal naprej in
je kmalu našel primeren prostor za taborišče. Vodja nare¬
di velik krog na zemlji ter vodi vozove in ljudi okoli tega
kroga. Tako skrbno je vodja odmeril krog, da ko pride
zadnji voz v krog, se ravno dotika prvega. Vozove nato
potisnejo tesno enega k drugemu in sklenejo z verigami.
Ne mine deset minut, pa je živina že izprežena in zunaj na
paši. Ognji se pokažejo vsepovsod. Možje postavljajo šo¬
tore, dočim ženske pripravljajo večerjo. Po večerji nekate¬
ri pojejo, drugi igrajo na razne inštrumente. Ob osmi uri
pa se oglasi povelje: “K počitku!”

In to potovanje se nadaljuje skozi osemindevetdeset
dni. Šele tedaj so pionirji prišli v vzhodni del Oregona,
kjer se neha pot. Pred seboj imajo pa še eno tretino pota,
visoko med gorami. Toda brez vsakega obotavljanja pošlje¬
jo naprej gradilce potov, in oni jim počasi sledijo. Dr. Whit-
man, ki so mu poznani ondotni kraji, je v veliko pomoč na¬
seljencem. Ko dospejo do Columbia reke, zasedejo čolne
in se vozijo naprej. Koncem novembra dospejo do Willa-
mette doline. Tu je konec njih potovanja. V resnici je to
potovanje vredno, da se zabilježi v ameriški zgodovini. Ti
ljudje so ustvarjali današnjo Ameriko.

Še predno je prišla omenjena karavana v Oregon, so se
tam naseljeni Amerikanci zbrali skupaj, da ustanovijo vla¬
do. Dne 5 . julija, 1843  so izdali razglas. “Mi, prebivalci
Oregon teritorija, se zavežemo, da sprejmemo sledeče po¬
stave in določbe za našo skupno korist, za varnost in mir
med nami in za naš napredek. To naj bo v veljavi toliko ča¬
sa, dokler nas ne sprejmejo Zjedinjene Države za svoje.”

Oregon je kmalu postala tako poznana dežela, zlasti pa
priljubljena, da so se Amerikanci v vedno večjem številu
naseljevali tam. Karavana je sledila karavani na dolgi poti
proti zapadu. Očividno je postalo, da se nekaj mora ukre¬
niti, da se določi konečna meja med Zjedinjenimi Državami
in med angleško severno Ameriko. Predsedniška kampa-

146

nja v letu 1844 je napotila demokratsko stranko, da si je iz¬
brala za svoje geslo pridobitev vse Oregon dežele visoko
gori do Pacifičnega obrežja do paralelke 54. Trdili so, da
je to čisto ameriško ozemlje in pripravljeni so bili boriti se
za ta svet. Njih bojni klic je bil: “Fiftyfour or fight!” To
je, do paralelke 54 mora oregonski svet pripasti Zjedinje-
nim Državam, ali pa nastane vojna. Predsednik Polk je v
svojem inavguracijskem govoru izjavil, da naša zahteva “do
celega Oregona je čista in jasna.” Anglija si je pa tedaj
lastila vse obrežje do reke Columbia.

In že se je na obeh straneh začelo govoriti o vojni.
Kmalu je pa angleška vlada ponudila spravo. Predlagala je,
da postane 49. paralelka meja med Anglijo in med Zjedi-
njenimi Državami. S tem bi Angleži prišli v posest vsega
Vancouver otoka. Predsednik Polk ni vedel, kaj bi ukre¬
nil., Prvotno je zahteval vso Oregon pokrajino. In sedaj
so mu ponujali samo en del, ali pa mora napovedati vojno.
Raditega je prepustil vse vprašanje senatu Zjedinjenih Dr¬
žav in ga prosil za nasvet. Senat je pa bil za sporazum, in
leta 1846 je bila podpisana pogodba z Anglijo na omenjeni
podlagi.

Takoj ko se je prepir radi meje polegel je kongres raz-
klical Oregon kot teritorij, in predsednik je imenoval go-
vernerja za ta okraj. Dne 3. marca, 1849 so v Oregon City
razklicali teritorialno vlado. Deset let pozneje je Oregon
postal država.

Dočim so v Oregon prihajali ljudje iz vseh krajev, in
se naseljevali južno od Columbia reke, so pa drugi pogum¬
ni pionirji raziskovali svet tudi proti severu. Daleč proč
proti severu, ob Puget Sound, dobimo že leta 1848 drobno
naselbino gozdovnikov in tesarjev. To je bil začetek ogro¬
mne lesne industrije severo-zapada. Ko so prihodnje leto
v Californiji odkrili zlato, je bilo poslanih več ladij tja po
deske in les. Kmalu potem so odkrili tudi premog. V do¬
linah, proč od morskega obrežja, so se začeli naseljevati po¬
ljedelci. In kakor hitro je bilo nekaj tisoč naseljencev na
tem svetu, so zahtevali svojo teritorialno vlado, katero je
kongres leta 1853 dovolil, in imenoval novi teritorij Wash-

147

ington. Tako je bila Oregon pokrajina rešena. Kupčeval-
ci s kožuhovino, misijonarji in pionirji so zgotovili svoje
delo. Severožapad je postal za večne čase ameriški.

XV. POGLAVJE.

Nekega dne leta 1619, so prvi naseljenci v neznatni ko¬
loniji Jamestown, v Virginiji zagledali neko čudno ladijo v
njih pristanišču. Imela je nizozemsko zastavo, in v resnici
je bila to dokaj skrivnostna ladija. Na krovu je imela vse
polno zamorcev, katere so Nizozemci pokupili ali polovili v
Afriki. Zamorce so izkrcali iz ladije ter jih prodali na lici-
tanti, kajti tedajni naseljenci so v resnici potrebovali delav¬
nih rok za svoje obširne plantaže. To je bil majhen začetek
ogromnega prometa s človeškim življenjem v angleških ko¬
lonijah.

V onih časih nikakor niso zrli na suženjstvo kot na zlo.
Odkar se je pojavila civilizacija na svetu, je obstojalo su¬
ženjstvo pot potrebna stvar. Mnogo tisoč let pred Kristom
so že sužnji gradili piramide ali pa obdelovali obsežna po¬
lja. Leta 1619 sicer suženjstvo ni bilo vpeljano v Angliji,
toda Angležem je bilo postavno dovoljeno kupčevati s suž¬
nji. Dvaindvajset let pozneje so ljudje v državi Massachu¬
setts izrecno izjavili, da je suženjstvo Indijancev in zamor¬
cev postavno, in da je suženjska kupčija dovoljena. Stoti¬
ne ladij se je dobilo v Novi Angliji, ki so začele s to kupčijo
ter pomagale dovažati zamorce v angleške kolonije.

Suženjstvo je zlasti cvetelo v južnih državah, dasi je
bilo postavno dovoljeno tudi v severnih državah, v nekate¬
rih državah še dolgo potem ko je bila proglašena izjava ne¬
odvisnosti. Suženjstvo v severnih državah ni moglo napre¬
dovati iz enostavnega vzroka, ker sever ni bil ugoden za
večje poljedelstvo v mrzlih krajih. In sužnje so večinoma
rabili na velikih, obsežnih plantažah. V južnih državah je
prevladovalo suho in gorko podnebje, kakoršnjega so bili
zamorci vajeni že v Afriki. Raditega se je suženjstvo na
jugu jako močno vkoreninilo, in kmalu se je razširilo od
Jamestowna pa do reke Rio Grande. V severnih državah pa

148

je bilo suženjstvo polagoma odpravljeno kot brezpotrebno.

Ni čuda torej, da je bas suženjstvo razdelilo Zjedinjene
Države v dva dela, v dva tabora, med severom in med jugom.
V severnih državah so se bavili s tovarništvom, industrijo,
rokodelstvom. Naseljenci iz Evrope so prihajali ter so do¬
bivali delo v tovarnah, v rudnikih in po malih farmah. Južne
države so pa ostale popolnoma poljedelske, kajti zamorci
niso bili tako sposobni za tovarniško delo kot beli naseljen¬
ci iz Evrope. Zamorce v južnih državah so učili le polje¬
delstva in hišnega dela. Tako so na jugu pridelovali bom¬
baž, tobak, riž, konoplja, sladkor in enako. Čitatelj mora
jako paziti na to razliko, kajti iz te razlike se je polagoma
razvila silna mržnja med jugom in med severom, in je ko-
nečno pripeljala do odcepitve južnih držav in do krvave voj¬
ne med ameriškimi brati.

Južne države so zahtevale zlasti dvoje stvari: Prva
zahteva je bila pravica, da se suženjstvo vpelje tudi v nove
teritorije. Druga zahteva je pa bila pravica, da smejo pre¬
bivalci južnih držav svobodno kupčevati z evropskimi deže¬
lami, ne da bi jih ovirala kaka colnina. Severne države so
pa seveda zahtevale visoko colnino za evropsko blago, da
tako zavarujejo svoje tovarniške izdelke. Severne države
so se tudi borile za to, da se suženjstvo iz novih teritorijev
izključi. Nekateri poslanci iz severnih držav so celo pred¬
lagali, da se suženjstvo popolnoma odpravi in da se oprosti¬
jo vsi sužnji po vseh Zjedinjenih Državah.

To je bilo mučno in silno težavno vprašanje. Razmere
so bile tako napete, da je vojna grozila vsak trenutek zbruh-
niti. Najboljši Amerikanci so posvetili svoje moči rešitvi
tega problema. Vse je iskalo odgovora, vsakdo je hotel mir¬
nim potom poravnati spor med brati.

Pojavili so se vneti, prepričani zagovorniki suženjstva,
toda pojavili so se tudi odločni in viharni zagovorniki od¬
prave suženjstva. Jako mogočen zagovornik suženjstva in
južnih držav je bil John C. Calhoun. Življenje tega velike¬
ga voditelja svojega naroda se je pričelo v zapadnem delu
South Čarobne, blizu meje države Georgia. Njegovi pred¬
niki so prišli iz Irskega in so se naselili v obmejnih krajih.

149

Njegov oče je bil tekom revolucijske vojne navdušen patri¬
ot, in od njega se je navzel mladi Calhoun goboke udanosti
napram Ameriki.

Mladi fant je bil vzgojen v jako udobni domačiji. Nje¬
gov oče sicer ni bil bogat posestnik plantaž, pač pa premo¬
žen poljedelec, ki je lastoval tudi nekaj sužnjev. Do svoje¬
ga 18. leta je bival John na farmi. Mnogokrat je delal z
drugimi možmi na poljih. Neki pastor ga je pripravil za
vstop na univerzo. Vpisal se je v Yale kolegij, odkoder je
graduiral leta 1804. Pozneje je prakticiral odvetništvo v
državi Connecticut.

Ko se je vrnil v South Carolino, se je poročil s precej
bogatim dekletom, in mu torej ni bilo treba skrbeti za živ¬
ljenje. Leta 1811 je začel svojo dolgo politično kariero kot
član zbornice poslancev. Preživel je skoro vseh nadaljnih
štirideset let v Washingtonu. Bil je vodja vojne stranke, ki
je prisilila tedajnega predsednika Madisona, da je napove¬
dal vojno Angliji. Pod predsednikom Monroe je bil vojni
tajnik, pozneje je postal podpredsednik Zjedinjenih Držav,
naposled je bil zvoljen v zvezini senat, in pod predsednikom
Tylerjem je služboval kot državni tajnik. Svoja zadnja le¬
ta je posvetil zagovorništvu južnih držav in suženjstvu kot
senator iz svoje rojstne države.

Več kot dvajset svojih zadnjih let je posvetil Calhoun
suženjskemu problemu. Tekom teh dolgih let je prišel do
sledečih zaključkov:

1. Suženjstvo je pozitivno dobra stvar. Mnogo mož,
celo iz južnih držav, je govorilo, da je suženjstvo zlo. Si¬
cer so držali suženjstvo kot neizogibno sredstvo, vendar jim
je bilo žal, ker je sploh obstojalo. Calhoun je pa bil ravno
nasprotnega mnenja. On ni bil razpoložen, da bi zagovar¬
jal zlo iz sploh kakšnega vzroka. Po njegovem mnenju je
bilo to nemogoče. Južne države so bile torej prisiljene
prevzeti obdolžitev, da je suženjstvo — greh. To se jim je
očitalo od strani nasprotnikov suženjstva. Južne države so
morali torej proti suženjstvu ugovarjati kot proti grehu.

Calhoun je imel '6. februarija, 1837, v senatu velik go¬
vor, v katerem je jako natančno povedal svoje mnenje. Re-

150

kel je: Sužnju se veliko bolje godi v Ameriki kot če bi ži¬
vel kot divjak v Afriki, kjer je žrtev zverin in divjih lovcev.
V vsaki civilizirani družbi ....  živi en del družbe ....  od
dela in rokodelstva druge skupine družbe.” Calhoun je ce¬
lo trdil, da je ameriškemu sužnju mnogo boljše kot večini
evropskih delavcev, kajti delati sužnjem ni potrebno jako
hudo, in gospodar konečno skrbi za njegova stara leta. “Le
primerjajte položaj zamorskega sužnja v Ameriki s prebi¬
valci sirotišnic in ubožnic v najbolj civiliziranih deželah Ev¬
rope,” je zaklical Calhoun, “ali ni res, da ameriški lastniki
sužnjev skrbijo jako nežno za ostarele sužnje, in primerjaj¬
te potem silno revščino in pomanjkanje, v katerem živi ev¬
ropski revež na svoja stara leta!”

In ker je vse to resnica, tako je trdil Calhoun, tedaj su¬
ženjstvo nikakor ni zlo, pač pa pQzitivna dobrota.. Calhoun
je bil prepričan, da bi se južne države morale držati tega ge¬
sla.

2. Suženjstvo bi se moralo razširiti. Ker je bil Calhoun
prepričan, da je suženjstvo pozitivno dobra stvar, je seveda
se prizadeval, da se razširi. Raditega je zagovarjal, da se
Texas priklopi Zjed. Državam, da se suženjstvo tudi tam
vpelje. Vojna z Meksiko leta 1845 je prinesla Zjedinjenim
Državam nove dežele. Calhoun je tedaj hitro zahteval, da
se suženjstvo tudi' tam razširi. Podal je štiri poglavitne
principe, na katere je opiral svojo trditev:

a) Teritoriji so skupna lastnina vseh držav.

b) Državljani vseh držav imajo enake pravice, da pre¬
mestijo svojo lastnino v katerikoli teritorij. In v lastnino
so všteti tudi sužnji.

c) Kongres Zjedinjenih Držav ne more preprečiti dr¬
žavljanom, da ne bi vzeli svoje lastnine, vštevši sužnjev, v
nove teritorije.

d) Kongres lahko sprejme državo v unijo, toda ne mo¬
re pa zabraniti državi, da ne bi šla v unijo iz vzroka, ker do¬
voljuje suženjstvo.

3. Calhoun se je jako trudil, da bi bilo razmerje med
severnimi in južnimi državami enako, namreč da bi bilo ra¬
vno toliko držav, kjer je dovoljeno suženjstvo kot držav, v

151

katerih je suženjstvo prepovedano. Zakaj? Postave glede
suženjstva dela kongres. V severnih državah je lahko de¬
setkrat več prebivalcev kot v južnih, in imajo torej severne
države tudi več zastopnikov v kongresu. Toda vsaka drža¬
va ima samo dva senatorja, ne oziraje se na število prebival¬
stva, in ker mora biti vsaka postava odobrena od zbornice
poslancev in od senata, in če ostane število suženjskih držav
enako številu svobodnih, kongres ne more odpraviti suženj¬
stva, ker ne more dobiti večine proti suženjstvu v kongresu.
Na ta način severne države ne bi mogle delati postav, ki ne
bi ugajale južnim, kajti vsaka sprejeta postava mora imeti
večino glasov obeh zbornic v kongresu. In le če obstoji to
ravnotežje, tedaj se bo ohranila unija ameriških držav.

4. Vsaka država ima pravico izločiti se iz zveze ostalih
držav. Dne 4. marca, 1850, je Calhoun se nahajal zadnjič v
senatu. Bil je tedaj že blizu svoje smrti. Ker je bil presla¬
boten, da bi govoril, je njegov govor čital senatorjem eden
njegovih prijateljev. V senatni zbornici je bilo tiho kot v
grobu. Umirajoči mož je pa sedel na svojem sedežu molče,
toda skrajno resen. Bil je bled kot smrt. Še enkrat je sli¬
šal senat njegove že prej dobro poznane ideje o uniji ameri¬
ških držav: 1. Posamezne države so neodvisne. 2. Ker so
posamezne države neodvisne, se morajo same vladati, to je,
ni jim treba poslušati nobenih drugih postav razven onih, ki
jih same naredijo. Ako želijo se lahko uprejo vsaki zvezini
postavi. 3. Vsaki državi je na prosto dano vsak čas se izlo¬
čiti iz unije ostalih držav.

Njegovo sklepanje je bilo popolnoma jasno: Ako se
težavni problem glede suženjstva ne more poravnati, tedaj
južnim državam ne bo preostajalo druzega kot odpraviti su¬
ženjstvo ali pa se izločiti iz unije ostalih držav. Ker pa ju¬
žne države nikakor nečejo odpraviti suženjstva, tedaj jim
seveda ne preostaja druzega kot zapustiti unijo.

Ko je bil ta znameniti govor končan, sta dva prijatelja
odpeljala bolnega senatorja iz dvorane. In na zadnji dan
meseca marca je brzojav naznanjal vsem Amerikancem, da
je veliki zagovornik suženjstva zaprl svoje oči za večno.

V istem času se je pa dobil velik nasprotnik Calhouna,

152

ki je pobijal njegove ideje o suženjstvu. Ta nasprotnik je
bil mlad tiskarski pomočnik brez vsakega premoženja, po
imenu William Lloyd Gamsom Vzgoje v višjih šolah ni
mogel dobiti, in že s štirinajstim letom je bil prisiljen, da si
zasluži sam svoj kruh. Postal je tiskarski pomočnik. Še
kot fant se je začel zanimati za suženjski problem. Ko je
bil star 26 let si je nabavil tiskarski stroj, dobil je nekaj črk
ter začel izdajati časopis, kateremu je dal ime “Liberator”.
S tem časopisom je začel oster boj zoper vse zagovornike
suženjstva. S tem časopisom je pretresel vso ameriško jav¬
nost. Tudi njegove ideje kot Calhounove so bile jasne, po¬
zitivne in vsakdo jih je lahko razumel.

Garrison je zastopal načelo, da je suženjstvo pozitivno
zlo, smrtni greh. Zahteval je v svojem časopisu, da se mo¬
rajo vsi sužnji naenkrat oprostiti. Ostro je kritiziral usta¬
vo Zjedinjenih Držav, ker je dovoljevala suženjstvo. Trdil
je, da je suženjstvo “pogodba s smrtjo”. V najostrejših be¬
sedah je napadal suženjstvo, lastnike sužnjev in branitelje
suženjstva. Slišati ni hotel predlogov za spravo. Njemu
je bilo suženjstvo smrten greh in zločin, in kdor je trpel su¬
ženjstvo, mu je bil največji zločinec. “Nikomur ne odpu¬
stim, nikogar ne opravičim, niti za las ne odneham — in sli¬
šali me bodo po vsej deželi.” Napadal in pobijal je izjave
drugih mož, ki so priporočali milejši način boja proti su¬
ženjstvu. “Brez vsakega prizanašanja napram vsem zago¬
vornikom suženjstva!” To je bilo njegovo geslo.

Garrison je bil seveda popolnoma prepričan, da ima v
vseh ozirih prav. Brigal se ni prav nič, kdo mu zameri in
kakšne so posledice. Hotel je zbuditi narod, in vseeno mu
je bilo kdo bo trpel radi tega. In ni dolgo čakal, da je žel,
kar je sejal. Leta 1835 je ciruhal v Bostonu, med njimi naj¬
bolj upljivni državljani, udrla v njegov urad in so skoro vse
razbili. Okoli Garrisona so vrgli vrv in ga vlekli proti ječi.
In ječa ga je najbrž rešila, da ga niso na mestu ubili.

Vendar polagoma so se pa le začele širiti njegove ideje.
Začela se je agitacija proti suženjstvu, vedno bolj silno,
vedno bolj izrazito. Tisoče in tisoče ljudi je postalo prepri¬
čanih, da je suženjstvo zločin. Leta 1852 je pisateljica Har-

153

riet Beecher Stowe spisala svojo dobro poznano povest
“Strijc Tomova koča”, kjer je bilo natančno opisano, kako
živijo zamorci v suženjstvu. Knjiga se je v severnih drža¬
vah zelo razširila, in je največ pripomogla, da so ljudje za¬
čeli delovati za odpravo suženjstva. Leta 1859 je Ameri-
kanec John Brown s četo najetih ljudi udrl v Virginijo,
kjer je odpeljal gospodarjem več sužnjev in jih oprostil, to¬
da so ga kmalu potem vjeli in obesili.

Kot se navadno zgodi v vseh slučajih, kjer se nudijo
ostri in težavni problemi, tako se je zgodilo tudi v problemu
suženjstva. Glas sprave in posredovanja je prišel to pot iz
države Kentucky. Kentucky se nahaja v sredini med se¬
vernimi in južnimi državami. V Kentuc.ky so imeli sicer
sužnje, toda ne v oni meri kot na plantažah v južnih drža¬
vah. Kentucky je imela male farme, kjer so bivali njih
lastniki. Le par večjih posestev se je nahajalo tam, kjer so
imeli več sto sužnjev. Država torej ni bila v pravem pome¬
nu suženjska država. V njej se je nahajalo mnogo držav¬
ljanov, katerim je bilo suženjstvo priskuteno, in seveda, tu¬
di vse polno državljanov, ki so smatrali suženjstvo za nekaj
potrebnega.

Pametni in vodilni možje države Kentucky so sovraži¬
li abolicioniste kakor so sovražili skrajne zagovornike su¬
ženjstva. Abolicioniste so imenovali one ljudi, ki so zahte¬
vali, da se morajo sužnji takoj povsod oprostiti.. Zdelo se
jim je, da bi morala vsaka stranka nekaj odnehati ter bi tako
prišlo do poravnave, in dežela bi lahko v miru živela.

Henry Clay je bilo ime možu, ki je udaril srednjo pot
glede suženjstva. Leta 1797 je začel prakticirati odvetni¬
štvo v Kentuckyu. Prišel je iz Virginije, kjer je preživel
svoja mladinska in prva moška leta. Njegov oče je bil pri-
prost in ubožen protestantovski pastor, in mu je umrl, ko je
bil Henry šele štiri leta star. Njegova mati je ostala udova
s sedmerimi otroci, z malim premoženjem. Seveda mu ni
mogla preskrbeti boljše vzgoje.

Vsako leto je Calhoun za par mesecev preživel v bližnji
podeželski šoli. Bila'je to koča, zgrajena z neobtesanih
drevesnih stebel in tla iz ilovice. In kadar se Henry ni pe-

154

čal s šolskimi knjigami, je pa bos opravljal farmarska dela
ali pa nosil koruzo v mlin.

Ko je bil star 14 let, je bil za trgovskega pomočnika v
neki mali prodajalni v mestu Richmond. Bil je jako mar¬
ljiv. Kar mu je časa preostajalo, se je pečal s knjigami. So¬
sedje so kmalu spoznali kako delaven in marljiv je mladi
dečko. Dobil je priliko, da je začel študirati postave v ura¬
du nekega odličnega odvetnika. Ko je bil star 21 let, je že
imel državno dovoljenje, da sme prakticirati odvetništvo.
S tem dovoljenjem v svojem žepu je odpotoval v hribe Ken-
tuckya.

Slava Claya je prišla z naglimi koraki. Bil je zgovoren
odvetnik, ki je znal vzbuditi skrajno pozornost pri vseh svo¬
jih poslušalcih. Pri porotnih obravnavah je imel vedno
največji uspeh. Kmalu si je kupil lepo posestvo v bližini
•Lexingtona, kjer si je ustanovil svojo domačijo.

Clay pa ni samo zastopal bogatine, ki so mu lahko do¬
bro plačevali za njegovo delo. Imel je jako plemenito in
usmiljeno srce. Pomagal je udovam in sirotam. Pomagal
je sužnjem, ki so tožili za svojo prostost, in zagovarjal je po¬
begle sužnje, katere so gospodarji zahtevali nazaj. Kmalu
je tudi Clay začel sovražiti suženjstvo, in je skušal polago¬
ma ljudi v svoji državi pregovoriti, da se suženjstvo odpra¬
vi. Prepričan je bil, da se suženjstvo ne more zagovarjati
iz nobenih moralnih razlogov. Vedno je upal, da bo suženj¬
stvo kmalu odpravljeno na prav miren način.

Proti koncu leta 1806 dobimo Claya v zbornici senata,
da bi bil zaprisežen kot novo izvoljeni senator iz države
Kentucky. Ni bil tedaj še 30 let star, kot zahteva ustava
Zjedinjenih Držav od senatorjev. Odtedaj pa vse do svoje
smrti je skoro neprestano deloval v NVashingtonu. Ako ni
bil senator ali pa poslanec, je pa imel kako visoko uradno
mesto pri vladi.

Clay se je nahajal v zbornici poslancev, ko je nastal
prepir med Ameriko in Anglijo. Bil je takoj za vojno proti
“staremu sovražniku ameriške svobode” — Angliji. Zahte¬
val je, da Zjedinjene Države zasedejo Canado. Prerokoval
je, da bodo Amerikanci diktirali mir v Halifaxu. Daši se

155

njegova prerokovanja niso izpolnila, pa je Clay bil načelnik
v vojni, ki je zbruhnila leta 1812 z Angleži.

Dne 16. marca, 1818, so prosili prebivalci teritorija
Missouri kongres, da jih sprejme v zvezo kot novo državo.
Ko se je kongres začel pečati s to prošnjo prihodnjega leta,
je neki zastopnik iz države New York predlagal, da predno
se dovoli teritoriju Missouri, da je sprejet v zvezo držav, da
se mora suženjstvo v teritoriju polagoma odpraviti. S tem
je bilo povedano, da Missouri ne more biti sprejet v unijo,
ako ne odpravi suženjstva.

In sedaj je nastala silna debata v kongresu radi suženj¬
stva. Južne države so z veliko skrbjo sledile narastku se¬
vernih držav v prebivalstvu in bogatstvu. In sedaj severne
države kar naenkrat predlagajo, da se izključijo nove drža¬
ve iz zveze. Voditelji južnih držav so mislili, da je njih vla¬
de konec, in da bo sever prevzel vlado. Ako prisilijo Mis¬
souri, da opusti suženjstvo, predno je pripuščena v zvezo,
tedaj bodo naredili enako z drugimi teritoriji. In kmalu bo
več držav, kjer suženjstvo ne bo dovoljeno kot je držav s
sužnji. Slučaj pripustitve Missourija v zvezo je povzročil
voditeljem južnih držav velike skrbi.

Nasprotniki suženjstva so pa v tem slučaju videli kras¬
no priliko, da se začne polagoma delati za odpravo suženj¬
stva. Mislili so, da se suženjstvo lahko omeji na one drža¬
ve, kjer se je sprva začelo. Nove države pa bi bile brez
sužnjev. Tako bi v kratkem času večina dežele bila brez
sužnjev. Suženjstvo bi tako polagoma popolnoma zginilo
celo iz onih držav, kjer je bilo najbolj ukoreninjeno. Tako
upanje so imeli možje, ki so hoteli preprečiti dopustitev
Missourija v zvezo kot suženjsko državo.

In debata v kongresu je bila silna. Na obeh straneh
so se slišali grdi, hujskalni in psovalni govori. Sivolasi nek-
dajni predsednik Jefferson, je iz svojega doma v Monticello
svaril svoje rojake, da se nahaja mlada republika v smrtni
nevarnosti. V senatu so imele južne kot severne države
enako število glasov, in nobena država ni mogla biti pripu¬
ščena v unijo, ako tega senat ni potrdil. V zbornici poslan¬
cev pa so imele severne države več poslancev, in nobena su-

156

ženjska država ni mogla biti pripuščena v unijo brez odobri¬
tve zbornice poslancev. Senat ni hotel sprejeti v zvezo Mis-
sourija brez suženjstva, zbornica pa ni hotela sprejeti Mis-
sourija s suženjstvom. Tako so prišli do točke, kjer niso
mogli naprej, dočim je debata še vedno divjala. Že so govo¬
rili razni možje, da razbijejo Zjedinjene Države. Toda
ravno v trenutku, ko se je zdelo, da se bo vse podrlo, so
prišli do sporazuma. Pobotali so se, da se sprejme Missouri
kot suženjska država. V istem času so pa sprejeli državo
Maine kot svobodno državo. Tako vidimo, da so zopet ime¬
li enako število suženjskih in svobodnih držav. Sporazu¬
meli so se tudi, da mora biti ves Louisiana teritorij, severno
od gotove točke, svoboden teritorij.

“Ta Missourski sporazum” kot so ga klicali, prvotno ni
bil narejen od Henry Clay-a. Sicer so ga klicali “oče mis-
sourskega sporazuma”, vendar ne zasluži kredita zanj.
Kljub temu se je pa močno trudil, da bi pridobil kongres, da
ga sprejme. Imel je izvrstne govore v kongresu. Obisko¬
val je člane kongresa v njih hišah, jih prosil in rotil, da
sprejmejo sporazum. Časopisje ga je hvalilo in slavilo kot
velikega “mirovnega posredovalca”.

Kot smo že prej enkrat omenili je leta 1832 država
South Carolina protestirala proti colninskim postavam,
katere je kongres sprejel. Državljani v South Čarobni so
se zbrali k posebni konvenciji, na kateri so izjavili, da je po¬
stava o colnini brezpomembna in da je ni treba spolnovati.
Tako vidimo, da se je ena država uprla vladi Zjedinjenih
Držav, in predsednik Jackson je bil pripravljen rabiti arma¬
do, da prisili državljane k pokorščini. Ta hud boj med zve-
zino vlado in posameznimi državljani je izval grenko so¬
vraštvo v deželi.

Tu je ponovno se pokazal na pozorišču Henry Clay kot
pomirjevalec. Clay nikakor ni mogel se strinjati s predsed¬
nikom Jacksonom in se ga je celo bal. Clay se je bal, da bi
imel človek kot je Jackson, strasten kakor je bil, toliko vo¬
jaške moči in veljave. Clay je bil mnenja, da če Jackson
načeljuje vojaškim četam unije in prisili spolnovanje po¬
stav v South Čarobni, tedaj se lahko zgodi nekaj strašnega.

157

Raditega je Clay nasvetoval nov sporazum leta 1833.
izjavil je, naj se cene za importirano blago, kakor so določe¬
ne v colninski postavi, polagoma znižajo, in sicer skozi deset
let vsako leto nekaj. Clay je bil mnenja, da na ta način dr¬
žava South Carolina ne bi nasprotovala več colninski posta¬
vi. Objednem se je pa Clay dal prepričati, da sme zvezina
vlada rabiti vojaštvo, kadar državljani ene ali druge države
ne spolnujejo postav. Posledica je bila, da je kongres spre¬
jel postavo, ki je znižala colnino na one importirane pred¬
mete, katere so v South Carolini najbolj rabili, predsednik
je pa obdržal oblast, da sme poslati vojaštvo v državo, kjer
ne izpolnujejo zvezinih postav. Obe stranki ste torej trdili,
da ste zmagali.

Tako vidimo, da je Clay zaporedoma skušal ohraniti
zvezo med posameznimi državami in delovati za sporazum
in za mir. Resnica je, da če Clay tedaj ne bi posredoval, da
bi že okoli leta 1833 nastala civilna vojna med Amerikanci,
ki se je trideset let pozneje vseeno vršila.

Tekom sedemnajst let je bil Clay vodja takozvane
“Whig” politične stranke, ali narodne republikanske stran¬
ke. Njegovi pristaši so na vsak način želeli, da bi postal
Clay predsednik. Vselej, kadar se je vršila predsedniška
konvencija stranke, je bilo njegovo ime predlagano za pred¬
sedniškega kandidata. Clay je kandidiral leta 1832, toda je
bil poražen pri volitvah. Leta 1840 je bil Henry Clay zopet
kandidat, toda stranka ga ni hotela imenovati, pač pa je bil
mesto njega imenovan za predsedniškega kandidata general
William Henry Harrison, ki je bil tudi izvoljen. Leta 1844
je republikanska narodna stranka zopet postavila Clay-a za
predsedniškega kandidata, toda pri volitvah je bil ponovno
poražen. Mož je tedaj sprevidel, da ga dežela nikakor neče
izvoliji predsednikom. Dobil je od svojih državljanov vsa¬
ko čast in vsak urad, za katerega se je potegoval, toda pred-
sedništvo mu ni bilo namenjeno. In Clay je postal medtem
prestar, da bi mogel ponovno misliti na predsedniški urad.

Proti koncu svojega življenja je Clay doživel velike in
usodepolne dogodke. Leta 1845 se je Texas pridružila
Zjedinjenim Državam. Nastala je vojna med Zjedinjenimi

158

Državami in med Meksiko. Amerika je dobila nove pokra¬
jine. Garrison, o katerem smo pisali že v prejšnjih poglav¬
jih, je začel agitirati po celi deželi proti “zločinu suženj¬
stva”. Južne države so postajale od dneva do dneva bolj
vznemirjene. Zagovarjale so suženjstvo in zahtevale ena¬
ke pravice v teritorijih. Vodja južnih držav, Calhoun, je
vedno bolj očitno začel govoriti o prelomu in puntu. William
Seward, senator iz države New York je naravnost govoril
po shodih, da mora priti do vojne med južnimi in severnimi
državami bratske republike.

Leta 1850 je nastala kriza na političnem obnebju. Pro¬
ti koncu leta 1849 je prišel Henry Clay v Washington, da
poslednjič zasede svoj sedež v kongresu kot senator. Mož
je bil že 72 let star. Njegova želja, da postane predsednik,
je ostala neizpolnjena, in radi starosti tudi ni mogel več pri¬
čakovati predsedniškega urada. Raditega se je prizadeval,
da bi vsaj ohranil mir med narodom. Prinesel je v senat
več načrtov glede sprave med severnimi in južnimi država¬
mi, Ti načrti so bili zelo preprosti in so morali ugajati obe¬
ma strankama, južnim in severnim državam. Da ni šla te¬
daj strast sovraštva že predaleč, bi Clay pomiril deželo, ven¬
dar je bilo že prepozno. Clay je v senatu predlagal sledeče
sprave in poravnave:

L. Californija je ravno tedaj prosila, da bi bila sprejeta
v unijo. Clay je predlagal, da se pripusti v unijo kot svo¬
bodna država, brez sužnjev. S tem so bili zadovoljni za¬
stopniki severnih držav.

2. V Utah in v New Mexico naj se ustanovi teritorijal-
na vlada, toda glede suženjstva naj se ničesar ne omeni. Na
ta način so lastniki zemljišč v omenjenih teritorijih lahko
imeli sužnje, in to je zopet prijalo južnim državam.

3. Kupčevanje s sužnji bi se moralo prepovedati v Wash-
ingtonu, v glavnem mestu Zjed. Držav. Suženjstvo samo
je pa dovoljeno.

4. Narediti se mora postava glede pobeglih sužnjev.
Zvezina vlada bi morala pomagati loviti in aretirati pobegle
sužnje, ki so pobegnili svojim mojstrom in dospeli v svobo-

159

dne severne države. To je bilo zopet ugodno za lastnike
sužnjev.

Dne 5. februarija, 1850, je Clay začel debato v kongre¬
su glede svojih pomirjevalnih predlogov. Imel je silovit go¬
vor. “Dajte mi roko, ker sem onemogel,.” je rekel napram
nekemu prijatelju, ko je plezal po stopnjicah kapitola nav¬
zgor omenjenega jutra. “Jako sem slab in utrujen danes.”
Večkrat se je moral ustaviti, da je prišel k sapi. Ko je dos¬
pel v senatsko dvorano, so bili hodniki in galerije vse polne
občinstva. Ljudje so prišli od blizu in daleč, da slišijo sla¬
botnega starca z mladeniškim govorom, kako bo skušal na¬
rediti sporazum in mir med svojimi državljani.

Ko je Clay vstal, da začne govoriti, je nastala grobna
tišina v senatni dvorani. Njegova visoka postava je bila
sklonjena, roke so se mu tresle od starosti, toda njegova po¬
stava je bila še vedno častita. Vsakdo je bil prepričan, da
stari senator ne pričakuje ničesar več od tega sveta. Toda
predno zapusti priljubljena ameriško zemljo je hotel še en¬
krat poskusiti vse, da naredi mir, da reši deželo — pred
bratsko vojno.

Začel je mirno, nežno govoriti, dasi mu je glas že poje¬
mal, a vendar so zvenele njegove besede tako veličastno in
prijazno, da so bili senatorji očarani. Polagoma mu je glas
narastel, in kmalu se je povzpel do višine, kot bi hudournik
prigromel iz gorskih kotlin. Senator je čutil, da prihaja
smrt po njega — zato je zbral vse svoje moči, da reši svoje
rojake notranjih prepirov ter reši deželo strašne vojne.

V pretresljivih besedah je govoril navzočim o grozotah
vojne med lastnimi brati. Pamet, bratje, pamet, je govoril
Clay, mir in zopet mir! bratje se morajo sporazumeti med
seboj. Kdo more biti tako krut, da bi dvignil nož nad last¬
nega brata? In ta star, onemogel Amerikanec je govoril
dva dni in prosil in rotil za sporazum. Prosil in rotil je svo¬
je kolege, senatorje, da dobro premislijo, predno kaj sklene¬
jo, rotil jih je v imenu vsega kar jim je najdražje, rotil jih
je v imenu svobode, v imenu njih prednikov, za voljo njih
nedolžnih otrok, radi njih hvaležnosti do Boga, ker stanu¬
jejo v Ameriki, pozival jih je na dolžnosti, ki jih imajo na-

160

pram človeštvu. In konečno je stegnil roke proti nebu in
prosil Boga, naj nikdar ne dovoli, da se unija ameriških dr¬
žav razbije, naj mu Bog ne da dočakati, da bi se bratje pobi¬
jali med seboj!

In njegova prošnja, da ne bi doživel strašnega časa
bratomorne vojne, je bila v resnici uslišana. Dve leti po¬
zneje so ga ljubeči prijatelji ponesli v Lexigtonu mrtvega k
večnemu počitku. Mož miru in sprave med ameriškim na¬
rodom je za večno zatisnil oči. Stari ljudje so jokali. Mla¬
di ljudje pa, katerim ni bilo za njegova resna svarila, so na¬
daljevali svojo pot.

* * *

V vseh severnih državah pa se je tiste dni dobil en sam
mož, ki je bil kos v debatah voditeljem iz južnih držav. Ta
mož je bil Daniel Webster, sin krepkega farmarja iz države
New Hampshire.

Nekega vročega dneva v poletju sta oče in sin delala
na travniku in nakladala seno, ko je oče razodel sinu svoj
načrt, da ga namerava poslati v višje šole. Prihodnjo spo¬
mlad že dobimo sina v Exeter akademiji. Njegovi šolski to¬
variši so se mu posmehovali radi njegove slabe, rašave oble¬
ke in njegovih hrapavih rok, toda mladenič se ni zmenil za
to, pač pa se je lotil učenja z odločno voljo/ Ni minulo dol¬
go časa, je že posekal vse tovariše v šoli. Leta 1797 ga dobi¬
mo kot prvoletnika v Dartmouth kolegiju, kjer je kmalu
postal slaven, ker je znal izvrstno debatirati in se je udele¬
ževal vseh športnih prireditev.

Nekaj časa potem, ko je zapustil kolegij je poučeval v
šoli. Potem je pa začel prakticirati odvetništvo v New
Hampshire. In kmalu se je dognalo, da je Webster rojen
za narodnega voditelja. Ko je leta 1812 zbruhnila vojna z
Anglijo, je Webster napisal silen argument proti tej vojni.
To mu je pridobilo naklonjenost državljanov v njegovi dr¬
žavi, kjer je bilo prebivalstvo proti vojni, in izvolili so ga v
kongres. Ko je leta 1813 zavzel svoj sedež v kongresu je
naredil vse v svoji moči, da bi nagajal predsedniku Madi-
sonu. Govoril je proti postavam v korist vojne in v korist

161

vojaških naborov. Vladi je svetoval naj vodi samo defen¬
zivno vojno na morju proti angleški mornarici.

Dve leti potem, ko je bila vojna z Anglijo gotova, je
preselil svoj odvetniški urad v Boston, in ostal je državljan
države Massachusetts do svoje smrti. Leta 1822 je bil Web-
ster zopet izvoljen v kongres, in od tega časa naprej je bil
skoro neprestano v zvezini službi, bodisi kot zastopnik, se¬
nator ali pa državni tajnik.

Daniel Webster se je nahajal v senatu Zjedinjenih Dr¬
žav, ko je senator iz južne Caroline, Robert Hayne, imel si¬
len govor proti zvezini vladi, rekoč, da vsaka posamezna dr¬
žava lahko odreče pokorščino zvezinim postavam. In dne
26. januarija, 1831, je senator Webster odgovoril na izvan-
redno zanimiv način senatorju Hayne. Senator Webster
je ob tej priliki jasno in točno razložil štiri principe, v kate¬
rih je trdil, da so Zjedinjene Države večna unija, in da so
postave Zjedinjenih Držav najvišje postave vsake posame¬
zne države.

1. Vsaka poedina država v Zjedinjenih Državah ni dr¬
žava sama za sebe, pač pa je del skupne domovine, združe¬
ne pod eno skupno vlado, ki ima iste interese kot vsaka dru¬
ga država v uniji.

2. Ustavo Zjedinjenih Držav niso naredile posamezne
države, pač pa zastopniki vsega ameriškega naroda. Torej
je ameriška vlada — vlada skupnega ameriškega naroda, ne
pa vlada posameznih držav.

3. Nobena država ne sme odreči pokorščine postavam,
katere je naredil kongres, ne da bi še nadalje mogla ostati
članica unije. Ktera država odreče pokorščino zvezinim
postavam, začne revolucijo proti uniji.

4. Vsaka država ali oseba, ki misli, da kongres nima pra¬
vice delati postave za vse Zjedinjene Države, naj se obrne
na najvišjo sodnijo Zjedinjenih Držav za pojasnilo, name¬
sto da bi odrekla pokorščino. Ta sodnija ima pravico kone-
čno odločiti vse prepire med posameznimi državami in med
zvezino vlado. Ako najvišja sodnija odloči, da kaka posta¬
va, narejena od kongresa, ni v soglasju z ustavo, tedaj pro-

162

glasi najvišja sodnija tako postavo za ničvredno in brez po¬
mena.

Webster je imel ognjevit govor, katerega je končal z
gorečo prošnjo, da bi v teh zadnjih kritičnih urah se zbrali
vsi Amerikanci okoli svoje zastave, ki naj vihra v popolni
gloriji proti nebu in naznanja, da ostane za večne čase prin¬
cip ameriške republike nespremenjen — svoboda in unija,
sedaj in za večne čase, ena in nerazdeljiva.

Ta govor je utemeljil slavo Websterja za vse čase.
Nikdar prej še ni slišala dežela tako ognjevitega zagovora
za združenje držav ameriške unije. Tisoče in tisoče iztisov
tega govora se je razdelilo po deželi, in ta pamflet se je či-
tal v vsaki vasici od New Hampshire pa do Mississippske
doline. Prav gotovo se lahko trdi, da je bil Webster naj¬
večji govornik, kar jih je Amerika kdaj imela. In lahko se
tudi trdi, da je bil Webster med največjimi govorniki vseh
narodov vseh časov. Njegov spretni govor o ameriški uniji
je prepričal stotisoče v severnih državah, da je unija ameri¬
škega naroda prva in poglavitna stvar, posamezne države
pa šele po tem pridejo na vrsto. Novo življenje se je vzbu¬
dilo v Amerikancih. Ljudje, ki so še leta 1812 govorili, da
odstopijo od unije, so se sedaj zaceli sramovati svojega na¬
stopa. Websterja so vsi smatrali za narodnega junaka.

Tako je za nekaj časa bila ameriška unija ohranjena.
Toda že dvajset let pozneje so se zopet začele širiti govorice
o neslogi. In zopet je prišel Webster v senatsko zbornico
kongresa ter je imel 7. marca, 1850, krasen govor na narod,
da se zjedini. Prosil je svoje poslušalce, da smatrajo unijo
za prvo potrebno stvar ameriškega naroda. Rotil jih je, da
pozabijo vse malenkosti, in se z vsem srcem in dušo zavza¬
mejo za zvezino ustavo, ki je temelj obstanka ameriškega
naroda.

In sreča je bila za njega, da ni živel in dočakal dne, ko
se je spopadel ameriški narod v strašni civilni vojni. V je¬
seni leta 1852 je Webster umrl na svojem domu v Marsh-
field, Massachusetts.

V svojih zadnjih dneh je Webster zgubil mnogo svoje
popularnosti. Ljudje v Massachusetts so zopet vedno bolj

163

začeli siliti, da se suženjstvo popolnoma odpravi. Kot smo
pisali prej, ni Webster bil proti suženjstvu, da, hotel je sled¬
nje le omejiti, ker je vedel, da če se takoj odpravi, nastane
strašna vojna. On je bil proti odpravi suženjstva. Prepri¬
čan je bil, da bi se južne države takoj odcepile, ako se su¬
ženjstvo mahoma odpravi. Toda Webster je pripadal rodu,
ki je hitro zginjal iz Amerike. Novi voditelji so se začeli
pojavljati. Izmed njih je bil eden, Abraham Lincoln, tedaj
v cvetju svoje mladosti. Lincoln je začel boj za ameriško
unijo tam, kjer ga je Webster pustil. In Lincolnu je bilo
usojeno ta boj na sicer krvav, toda slaven in uspešen način
končati, enkrat za vselej.

XVI. POGLAVJE.

Par let po smrti Henry Claya že nihče ni hotel več sli¬
šati o njegovi “spravi in sporazumu”. Dva nenavadna do¬
godka sta dokazala, da “zveza src” nikakor nima korenin
med ameriškim narodom.

Dne 30. maja, 1854, je predsednik Pierce podpisal tako-
zvano Kansas-Nebraska postavo, glasom katere ste bili ome¬
njeni državi pripuščeni v unijo in ki je dovoljevala obema
državama, da same za sebe odločite, če želite imeti sužnje
ali hočejo suženjstvo odpraviti. Obe državi se nahajate se¬
verno od črte, ki tvori južno mejo Mississippija. Na ta na¬
čin je Kansas-Nebraska postava v resnici uničila “Missour-
ski sporazum”, ki je določal, da severno od-omenjene črte
ne sme biti nobene suženjske države.

Ako so torej ljudje v Kansasu in v Nebraski lahko od¬
ločili sami za sebe, če hočejo suženjstvo ali ne, lahko stori¬
jo isto ljudje v vsaki drugi državi. Na ta način je postal ves
Louisiana teritorij odprt suženjstvu. To je bil silen udarec
vsem onim, ki so dotlej mislili, da je “Missourski sporazum”
za vselej prenehal debato o suženjskem vprašanju.

In tri leta pozneje se je pripetil še bolj kritičen dogo¬
dek. Najvišja sodnija Zjedinjenih Držav je odločila tedaj
splošno pozornost vzbujajoč slučaj “Dred Scott”. Ta Dred

164

Scott je bil suženj, ki je tožil na sodniji za svobodo, na pod¬
lagi dejstva, ker ga je njegov gospodar peljal v teritorij,
kjer je bilo suženjstvo prepovedano na podlagi Missourske-
ga sporazuma. Najvišja sodnija je odločila, da kongres ni¬
ma pravice, glasom zvezine ustave, odpraviti suženjstvo v
teritorijih. To je pomenilo, da se suženjstvo lahko razširja
po vsem ogromnem teritoriju celega zapada.

Ta dogodek je bil kot mrzla ploha sovražnikom suženj¬
stva v severnih državah. Ako sedaj ne bodo protestirali,
tedaj je bilo očitno, da je vse njih delo proti suženjstvu uni¬
čeno. In še več, ako je suženjstvo enkrat dobilo trdno pod¬
lago v teritorijih, tedaj se lahko začne raztezati v države,
kjer je bilo suženjstvo prepovedano. Na vsak način je bila
tu velika nesreča, mimo katere nasprotniki suženjstva ni¬
kakor niso mogli naprej, ne da bi se ustavili in začeli misliti.

Oglasilo se je mnogo državljanov i.z severnih držav, ki
so skušali rešiti ta težavni problem. Glavni med njimi je
bil mož nenavadne moči iz Illinoisa — Abraham Lincoln.
Usoda je odločila, da je postal on predsednik Zjed. Držav v
trenutku, ko se je moralo rešiti to pereče vprašanje enkrat
za vselej.

Zgodnjo mladost je Lincoln preživel prav tako kot tiso¬
če drugih mladih dečkov na zapadnih obmejnih krajih.
Njegov rojstni dom je bila surovo stesana koča v Washing-
ton county, v Kentucky. Rojen je bil 12. februarija, 1809,
ravno par dni prej, predno je Thomas Jefferson dokončal
svojo predsedniško kariero in se je umaknil v zatišje svoje¬
ga doma v Virginiji.

Lincoln sam je ohranil zgodovini kratke podatke o nje¬
govih prednikih. “Moji stariši,” piše Lincoln, “so bili roje¬
ni v Virginiji od jako priprostih ljudi . . . Moja mati je pri¬
hajala iz družine z imenom Hanks . . . Oče mojega očeta,
Abraham Lincoln, se je preselil iz Rockingham county,
Virginija, v Kentucky okoli leta 1781 ali 1782 . . . Njegovi
predniki, ki so bili kvekerji, so se naselili v Virginiji iz Penn-
sylvaniji.”

Zgodnje življenje dečka Lincolna je zgodba ubogega
fanta, ki mora trdo delati na farmi svojega sirotnega očeta.

165

Oče Abrahama je bil takorekoč večni popotnik ob obmejnih
krajih Amerike. Leta 1816  je stari Abraham preselil svojo
družino iz Ohio v Indiano. Tu si je zgradil iz hlodov stesa¬
no kočo, ki je bila na eni strani odprta solncu in dežju. V
tej skromni, skrajno siromaški bajti je umrla Lincolnova
mati dve leti pozneje. Oče in sin sta stesala mrtvaško ra-
kev iz par neotesanih tesk ter pokopala žensko v bližnjem
gozdu. Šele nekaj tednov pozneje sta dobila duhovna, ki je
blagoslovil grob in opravil ob njem mrtvaške molitve.

Prihodnje leto je dobil mladi Abraham, ki je bil tedaj
komaj deset let star, mačeho, ker se je oče drugič oženil.
Ta druga žena je očeta neprestano naganjala, dokler ni v si¬
romašni bajti postavil pod, vrata in okna ter zaprl četrto
stran bajte s steno. K največji sreči za mladega Lincolna
pa je bila ta druga mati njegova prijazna, varčna in skrajno
delavna. Seveda je pa moral mladi Abraham sam teško in
trdo delati. Imel je jako neprijazno življenje. Vsak dan je
delal na farmi svojega očeta vse, kar mu je prišlo pod roke.
In če je imel količkaj časa, pa ga je oče “posodil” sosednjim
farmarjem, da je tudi njim pomagal obdelovati polja. In tak
človek, ki je bil vajen teškega dela, ki je rad delal, je postal
eden najslavnejših mož svetovne zgodovine, ker so mu sta-
riši že iz mladih let prigovarjali, da le delo, trdo delo naredi
človeka!

Ko je bilo Abrahamu 16  let, se je njegovega očeta zopet
oprijela želja, da potuje naprej. Naložil je torej svojo po¬
svetno imovino na voz in odpotoval z družino proti zapadu
v državo Illinois. Štirinajst dni so se vozili in so konečno
dospeli do Sangamon reke, kjer se je stari Lincoln zopet na¬
selil. Tu si je zgradil novo kočo, in s pomočjo svojega ve¬
likega in močnega sina je začel čistiti zemljo ter sekati ko¬
le, da zagradi svoje posestvo. Tedaj ni bilo treba nič vpra¬
ševati, čegava je zemlja. Kdor je prišel v ta ali oni kraj, je
enostavno vzel, kar je dobil.

Kot nam Lincoln sam sporoča, ni hodil v šolo več kot
kakih šest mesecev. Kakor Benjamin Franklin, je bil tudi
Lincoln samouk. Angleško slovnico je začel študirati šele,

166

ko je bil tri-indvajset let star. Z računstvom se je začel
ukvarjati šele potem, ko je bil izvoljen v kongres.

Še v svojih deških letih si je nabavil nekaj knjig, med
njimi “Življenje Washingtona”, potem je dobil “Zgodovino
Zjedinjenih Držav”, katero je Lincoln najraje prebiral, po¬
tem si je nabavil besednjak, sveto pismo, “Robinzon”, Ezo-
pove “Pripovedke”, ter nekaj govorov Henry Clay-a. Prav
rad in pogosto je prebiral sveto pismo. Iz te knjige se je
naučil čiste, priproste, toda trde angleščine, ki ga je odliko¬
vala v vseh njegovih govorih. Čital ni dosti knjig, toda kar
jih je imel, jih je znal skoro na pamet.

V poletju, spomladi ali jeseni Lincoln kot fant seveda
ni imel dosti časa za čitanje. Zato je pa zimski čas bolj pri¬
dno vporabil. Sedel je dolge večere in noči pred prasketa¬
jočim ognjem v koči ter čital in čital, dokler ni znal vsega
na pamet. Sam nam pripoveduje v svojem življenjepisu,
kakšna sredstva je uporabljal, da bi si zboljšal svojo vzgojo.
Kadarkoli je koga slišal spregovoriti besedo ali misel, kate¬
re ni razumel, tedaj ni počival dan in noč, dokler ni pronaj-
del kaj dotično pomeni. “Zasledoval sem in se trudil,” piše
Lincoln, “dokler nisem bil zmožen dotične stvari tako pri-
prosto povedati, da bi me moral vsakdo razumeti. To je bila
nekakšna moja strast, ki se me je vedno držala.”

Ko je bil Lincoln kandidat za predsednika, se je sam iz¬
javil glede svoje vzgoje: “Abraham . . . obžaluje svoje po¬
manjkanje vzgoje, in stori vse mogoče, da prežene to po¬
manjkanje.” Kako priprosto in resnično zvenijo te besede.

S tem, da je čital v resnici dobre knjige in da je nepre¬
stano premišljeval o tem, kar je čital, se je Lincoln naučil
govoriti o političnih stvareh. Govoril je tako, da ga je mo¬
ral vsakdo razumeti, ker je govoril priprosto. On ni grmel
nad ljudmi kot naprimer Daniel Webster ali Henry Clay,
pač pa je naredil silen vtis na svoje poslušalce s tem, da jim
je govoril naravnost, prijazno in prepričevalno. In ker so ga
ljudje razumeli, kaj hoče, so mu začeli zaupati.

Ko je Abraham spolnil enaindvajset let, tedaj je postal
polnoleten in bil prost, da lahko gre, kamor hoče po svetu.
In v tem oziru ni bil nič drugačen kot drugi farmarski otro-

167

ci po Ameriki v onih časih. Igral se je z njimi, pripovedovali
so si pravljice, hodil je k sosedom v vas in sploh bil fant kot
vsi drugi.

Ko je postal polnoleten, se je pripetil važen dogodek v
njegovem življenju. Prišel je na veliko barko na reki Mis-
sissippi, ki je bila naložena s prasci, svinjetino in koruzo.
In pripoveduje se, da je Lincoln na tej vožnji prvikrat videl
sužnje pri delu. Videl jih je na polju, na ladijah, videl jih
je, kako so jih prodajali na javni dražbi kot živino. Pogled
na te nesrečne ljudi ga je mučil vsa poznejša leta. Nekemu
svojemu prijatelju je omenil: “Ako kdaj dobim v življenju
priliko, da udarim na to stvar (odpravo sužnjev), tedaj bom
udaril močno.”

V poletju leta 1831 je postal Lincoln nekak trgovec v
vasi New Salem, ki je tedaj štela komaj 15 hišic. Kot trgo¬
vec je kmalu postal znan povsod naokoli kot poštenjak, ki si
je vedno prizadeval dati svojim odjemalcem polno mero in
ni računal visokih cen. Nekega dne mu je dala neka žen¬
ska par centov preveč za neko malenkost. Ko je Lincoln
zvečer štel denar, je najdel napako, in takoj se napotil po¬
noči več milj daleč, da najde ono žensko ter ji vrne denar.
Toda že čez par mesecev je propadel v trgovini, in mladi
Lincoln je postal brez dela.

Ravno ob onem času pa je prišel klic za prostovoljce, da
bi se zapisali v armado v boju proti nekim Indijancem, ki so
tedaj ropali in požigali ob meji države Illinois. Lincoln se
je dal takoj zapisati med prostovoljce. In tako je bil pri¬
ljubljen v svoji okolici, da so ga njegovi tovariši takoj izvo¬
lili za stotnika kompanije. V bojih se je obnašal pošteno in
junaško, in bil je častno odpuščen iz službe. Usoda je na¬
nesla, da je njegove odslovilne listine podpisal Robert An¬
derson, ki je poznejše čase, ko je Lincoln napovedal vojno,
zapovedoval v važni trdnjavi Fort Sumter.

Ko se je Lincoln vrnil “iz vojne”, je začel resno premi¬
šljevati kaj naj začne. Zopet je postal trgovski pomočnik v
neki mali trgovini, in ko je videl, da tu ne bo prišel naprej, se
je odločil, da začne študirati odvetništvo. Seveda ni imel
nobene vzgoje prej, da bi se lahko učil višjih naukov.

168

Kmalu potem, ko se je Lincoln vrnil iz vojne proti In¬
dijancem, je postal kandidat za državno zbornico. In leta
1834 je bil izvoljen. Ko se je nahajal v državni zbornici, bilo
je v letu 1837, je bil .on eden izmed dveh, ki so sklenili nare¬
diti protest proti suženjstvu — kar je bilo za tiste čase jako
predrzno dejanje. Leta 1846 je bil Lincoln izvoljen za kon.
gresmana. Toda njegovo službovanje kot postavodajalec v
kongresu, je bilo kratko, in v nobenem slučaju ni naredil
kaj znamenitega. Lincoln ni odobraval vojne z Meksiko, in
iz tega vzroka je zgubil mnogo prijateljev v svojem distrik-
4u. To je tudi povzročilo, da ni bil ponovno izvoljen v kon¬
gres. Več let potem je mirno in brez vsakega šuma prakti¬
ciral odvetništvo v Springfieldu, Illinois.

Leta 1859 je postalo vprašanje suženjstva v Ameriki
skrajno pereče. Vsa dežela je bila pokoncu. Kongres je
leta 1854 odpravil takozvani “Missourski sporazum”, in je
na ta način odprl vse teritorije suženjstvu. Najvišja sod¬
nija Zjedinjenih Držav je leta 1857 izdala takozvano “Dred
Scott odločbo”, ki je določevala, da kongres ne more nare¬
diti postave, ki bi odpravila suženjstvo v Zjed. Državah.
Lincoln je nasprotoval suženjstvu v teritorijih, to je v takih
krajih, ki so spadali k Zjedinjenim Državam, pa še niso po¬
stali samostojne države. Republikanska stranka se je tedaj
poganjala za odpravo suženjstva, demokratična stranka je
pa bila za ohranitev suženjstva. Lincoln je istega leta skle¬
nil, da postane kandidat republikanske stranke za senator¬
ja. Demokratje so pa postavili za kandidata odličnega svo¬
jega pristaša, Stephen A. Douglasa.

Tekom volivne borbe za senatorsko mesto se je Lin¬
coln podal v nebroj debat s svojim nasprotnikom Douglas¬
om. V teh debatah sta Lincoln in Douglas rešetavala su¬
ženjska vprašanja od vseh stranij. Douglas, demokratični
kandidat, je zastopal stališče, da se mora ljudem v teritori¬
jih prepustiti na glasovanje, ali hočejo imeti suženjstvo ali
ne. Lincoln je pa odgovoril, da glasom ameriške ustave ima
kongres pravico delati postave v teritorijih in kongres bi
moral prepovedati suženjstvo v teritorijih. Po teh debatah
je postal Lincoln poznan po celi deželi, dasi je bil pri voli-

169

Tvah za senatorja poražen. Zgodaj leta 1860 pa se je Lin¬
coln napotil proti vzhodu, in je bil povsod jako prisrčno
sprejet.

Nihče ni dvomil kaj Lincoln misli o suženjstvu. On ni
hotel niti debatirati več, če je suženjstvo pravično ali krivi¬
čno. Trdno je bil prepričan, da je suženjstvo krivično. Ne¬
koč, ko je govoril o tem problemu, je na kratko označil svoje
naziranje o suženjstvu sledeče: “To je za nas pravi pro¬
blem (suženjstvo) ....  To je večni boj med tema dvema
principoma — pravično ali krivično — tako je po celem
svetu. To sta dva principa, ki zreta ljudem naravnost v oči,
odkar se ljudje nahajajo na tem svetu, in dokler bo svet stal

se bo vršil boj med pravičnim in krivičnim.To je isti

duh, ki pravi: “Vi delajte in postite se in služite kruh, in
jaz ga bom jedel.” Brez ozira v kakšnem položaju pride,
naj bo iz kraljevih ust ....  ali od zadnjega sužnja, to je
vedno isti tiranski princip.” Leta 1860 je imel v New Yorku,
v Cooper Union svoj slavnoznani govor, v katerem je sku¬
šal ljudi prepričati, in jih je prepričal, da je suženjstvo kri¬
vična stvar.

In dasi je bil Lincoln prepričan, da je suženjstvo krivi¬
čna stvar, pa ni imel namena vtikati se v suženjske zadeve
južnih držav, kjer je bilo suženjstvo postavno vpeljano. Tu
je bilo suženjstvo pripoznano tudi od ameriške ustave.
Vsaka država je imela pravico za sebe odločiti, ali naj trpi
suženjstvo ali ne. Država Illinois, n. pr. pod zvezino usta¬
vo, ni mogla diktirati državi Missouri kaj naj naredi s su¬
ženjstvom. “Povedal sem že več kot stokrat,” se je izjavil
Lincoln leta 1858, “in nobenega vzroka nimam, da bi bese¬
do jemal nazaj, da ljudje v svobodnih državah nimajo nobe¬
ne pravice vmešati se v suženjske države in tam zahtevati
odpravo suženjstva.”

In ker je bil prepričan, da je suženjstvo krivično, si je
Lincoln prizadeval, da se ne bi razneslo v teritorije. Kon¬
gres je imel glasom ustave pravico vladati teritorijem, in
Lincoln je silil in silil, da kongres prepove suženjstvo v’te¬
ritorijih. Lincoln je bil prepričan, da je oče Zjedinjenih
Držav, George Washington, in slavni Jefferson, da sta oba

170

trdila enako. Oba sta bila prepričana, da je suženjstvo kri¬
vična stvar. Že leta 1787 je kongres prepovedal s posebno
postavo upeljavo suženjstva v severozapadnem teritoriju.
In Lincoln je predlagal, da se suženjstvo prepove tudi v za-
padnem teritoriju, v deželah, ki so se nahajale onstran Mis-
sissippi reke. Lincoln je bil prepričan, da kakor hitro bo
suženjstvo obdano od svobodnih držav, da bo samo po sebi
izumrlo. Nikakor se pa Lincoln ni strinjal z onimi ljudmi,
ki so zahtevali, da se mora suženjstvo takoj in kompletno
odpraviti.

Leta 1860 je prišel čas, da se izvoli novega predsednika.
Vsak državljan v Ameriki je tedaj znal, da je prišla kriza,
in da bo treba nekaj važnega odločiti. Vsaka politična
stranka je kot po navadi sklicala predsedniško konvencijo
in je izvolila kandidata za predsednika. Meseca aprila, 1860,
so imeli demokratje svojo konvencijo v mestu Charleston,
South Čarobna. Kot znano je bila demokratična stranka
ona, ki je zagovarjala suženjstvo. Toda kakor hitro so se
zbrali delegatje, da izberejo predsedniškega kandidata, se je
takoj pokazalo, da so razcepljeni med seboj. Več kot en te¬
den so se medsebojno napadali, in konečno so sklenili, da
preselijo konvencijo v Baltimore, država Maryland. Toda
medtem je že več delegatov iz južnih držav odpotovalo pro¬
ti domu.

Posledica je bila, da je imela demokratična stranka isto
leto dve konvenciji ter je nominirala dva kandidata. Eden
izmed teh je bil mož iz severnih držav, s komur je Lincoln
svoje dni debatirali o suženjstvu, Stephen A. Douglas. Nje¬
ga so smatrali kot zmernega moža. On ni silil v to, da bi se
vpeljalo suženjstvo v teritorijih, pač pa je zastopal stališče,
da ljudje v teritorijih sami odločijo, ako želijo suženjstvo
ali ne. Mnogi so ga obtožili, da je nož, ki reže na dva kon¬
ca. On bi rad odprl teritorije suženjstvu. S tem se je ho¬
tel dobrikati južnim državam. Hotel je pa tudi dati terito¬
rijem priliko, da odpravijo suženjstvo sami, ako tako želijo.
In s tem bi se zopet prikupil severnim državam.

Demokratje, ki so se sprli s pristaši Douglasa, so šli in
izvolili novega kandidata, po imenu John C. Breckinridge,

171

ki je bil doma iz države Kentucky. Ta skupina demokra¬
tov ni hotela ničesar slišati o kakem sporazumu s severnimi
državami. Oni so zahtevali, da lastniki sužnjev imajo pol¬
no pravico vzeti svoje sužnje s seboj v teritorije, kadar se
selijo. In trdili so tudi, da kongres nima nobene pravice
prepovedati suženjstvo v teritorijih, to je v krajih, kjer še
niso proglašene države. In to je bilo tedaj jako predrzno
stališče. Brez dvoma je bilo torej, da bo predsedniški boj
hud in neizprosen.

Po vsej Ameriki je začelo vreti. Možje vsakovrstnih
prepričanj glede suženjstva so se javno prepirali med seboj.
Nekateri zmernejši možje so šli tedaj in se zbrali na kon¬
venciji v Baltimore, kjer so ustanovili novo stranko. Izbra¬
li so si ime “Constitutional Union”. Izjavili so se v prid
ustave in medsebojne zveze držav. Za svoj princip so ime¬
li, da je rešitev unije prva in poglavitna stvar. Obsojali so
ekstremiste v južnih državah in proti-suženjske agitatorje
na severu. Za predsedniškega kandidata so imenovali
Johna Bell iz države Tennessee.

Tako je imela Amerika istega leta že tri kandidate za
predsednika. Maja meseca leta 1860  se je pa začela v Chi-
cagi predsedniška konvencija republikanske stranke, in od
vseh strani so se vsipali delegatje v Chicago. Demokratje
so bili razcepljeni med seboj, in republikanska stranka je
imela trdno upanje, da bo lahko zmagala pri volitvah. Tre¬
ba je bilo le izbrati pravega kandidata. In pri tretjem gla¬
sovanju je izvolitev padla na Abraham Lincolna.

Pri volitvah novembra meseca je narod zvedel, da je
Lincoln izvoljen predsednikom. Zmagal je v vsaki severni
državi razven v New Jersey. V južnih državah pa ni dobil
niti enega glasu. Februarija meseca, leta 1861 , se je Lincoln
poslovil od svojih prijateljev v Springfieldu, Illinois, in se
podal na pot proti vzhodu, da prevzame teško breme pred¬
sedniškega urada v onih burnih časih.

172

XVII. POGLAVJE.

Zgodaj v mesecu novembru, leta 1860, se je torej raz¬
nesla brzojavna vest širom Zjedinjenih Držav, ki je nazna¬
njala, da je bil Lincoln zvoljen. To je bil direkten poziv
južnim državam, da morajo nekaj definitivnega ukreniti
glede suženjstva. Lincoln sicer ni bil za to, da bi se suženj¬
stvo naenkrat in povsod odpravilo. Zahteval je le, da se su¬
ženjstvo v teritorijih ne sme upeljavati. Lincoln je bil miš¬
ljenja, da je suženjstvo nekaj krivičnega. In če je suženj¬
stvo krivično, tedaj morajo biti tudi voditelji južnih držav
na krivem potu.

Potrebno je, da čitatelji natančno razumejo stališče
Lincolna. Splošno mnenje prevladuje, da je Lincoln osvo¬
bodil črne sužnje v Ameriki, da se je on najbolj potegoval
za odpravo suženjstva. Toda to ni točna resnica. Lincoln
je storil več kot da je odpravil suženjstvo, in ravno v tem
pogledu je Lincoln bil eden največjih mož Zjedinjenih Dr¬
žav. Lincoln je ohranil unijo ameriških držav, preprečil je,
da se Zjedinjene Države niso razdružile, povzročil je, da je
Amerika ostala skupna, edinstvena, in je s tem direktno
povzročil današnjo veličino, bogastvo in upljiv Zjedinjenih
Držav po celem svetu.

Abraham Lincoln je seveda smatral suženjstvo za veli¬
ko krivico, toda ni smatral te krivice dovolj velike, da bi ra¬
di nje začel vojno. Ko je pa uvidel, da se južne države raje
odcepijo od Zjedinjenih Držav, kot da bi pustile suženjstvo,
oziroma dovolile, da se suženjstvo ne sme upeljavati v teri¬
torijih, tedaj je pozval narod na vojno, da ohrani ameriško
unijo, to je, zvezo vseh ameriških držav. Lincoln je bil pri
volji čakati in čakati, dokler suženjstvo samo od sebe ne bi
izumrlo ali bilo polagoma odpravljeno, ker je vedel, da vsa¬
ka stvar, ki je pregloboko ukoreninjena, se ne da z eno sa¬
mo postavo odpraviti. Enak položaj imamo danes v Zjedi¬
njenih Državah, ko je bila upeljana prohibicija. Slednja je
na en mah odpravila vsako opojno pijačo, toda vsakdo ve,
da prohibicijska postava ni bila pravična in ne pametna, ker

173

se stvar, ki je od pamtiveka upeljana med narodi, ne more
7 enim udarcem izkoreniniti. Enako je bilo s suženjstvom,
ki je vselej veljalo kot nekako “postavno zlo”. Lincoln je
bil velik v tem, ker je ohranil edinost in skupnost ameriških
držav, in posledica tega njegovega koraka je bila, da se je
odpravilo suženjstvo.

Ko je Lincoln nastopil predsedništvo, je zastopal idejo,
da se suženjstvo v južnih državah obdrži, ker ni drugega
pota iz tega problema, toda nasprotoval je, da bi se suženj¬
stvo upeljavalo v teritorije, to je, v one kraje, ki še niso bili
proglašeni državam. Vsak teritorij pa postane prej ali slej
država. In če v teritorijih ni dovoljeno suženjstvo, tedaj je
gotovo, da bo kmalu več prostih držav kot suženjskih, in na
ta način bi severne države kmalu začele gospodariti južnim
državam. Severne države dobijo potem kmalu več senator¬
jev in poslancev v kongres kot jih imajo južne države. Se¬
verne države izvolijo predsednika, in pravice južnih držav
bi bile na ta način prikrajšane pri volitvah. Izvolitev •
Lincolna predsednikom je pomenila, da bo ves razsežni za-
pad zaprt suženjstvu. Jasno je bilo torej, da se suženjstvo
ne more več širiti, da južne države ne morejo napredovati
in tekmovati s severnimi državami.

In kaj naj južne države sedaj storijo, ko je Lincoln iz¬
voljen? To je bilo silno vprašanje. Ali naj ostanejo južne
države še nadalje v uniji in riskirajo, da jih bodo severne
in zapadne države ob vsaki priliki nadglasovale, pri vpraša¬
nju colnine, v suženjskem vprašanju ali o državnih pravi¬
cah? Ali so južne države imele mogoče pričakovati kak
kompromis z Lincolnom? Ali pa naj se izločijo iz unije
Zjedinjenih Držav in ustvarijo svojo lastno zvezo in repu¬
bliko?

To so bili resni problemi, ki so zahtevali ogromne po¬
misleke, predno pride do odločitve. In voditelji južnih dr¬
žav so bili spočetka sami razdeljeni po mišljenju glede tega
vprašanja. Države prav doli na jugu — South Carolina,
Mississippi, Florida, Georgia, Alabama, Louisiana in Texas’
te države so bile za takojšno odcepitev od unije. In res so
se odcepile še predno je bil Lincoln inavguriran. Ostale

174

južne države, ki leže bolj v notranjosti — Arkansas, Mis-
souri, Kentucky, Tennessee, North Carolina, Virginia, Ma-
ryland in Delaware, vse suženjske države, so pa bile za kom¬
promis. Skušale so se pobotati z Lincolnom, toda zaman.
Lincoln je bil trd kot skala v svojem prepričanju, da v teri¬
torijih ne sme biti suženjstva. In ko je zbruhnila vojna, so
se države Arkansas, Tennessee, North Carolina in Virginia
izločile iz unije, Maryland, Delaware, Kentuc.ky in Missouri
so pa ostale v uniji.

Dne 17. februarija, 1861, so bile ceste v Montgomery,
Ala. napolnjene razburjenih oseb. V mestu je bil zbran
kongres delegatov iz onih držav, ki so se odcepile od ame¬
riške unije. Ta kongres je ustvaril novo unijo ali ligo, in to
novo državo so zvali “Zavezne države ameriške”. (Confe-
derate States of America.) Izbrali so si svojega lastnega
predsednika, moža, ki je igral veliko ul o go v gibanju za od¬
cepitev od unije, Jefferson Davis, rojen v Kentucky. Ta
Davis je isti dan prišel v mesto da položi prisego svojega
urada. Množice so dospele od blizu in daleč, da ga vidijo.
Ko se je pokazal zbranemu narodu, je slednji divje vriskal
od veselja. Neki stari prijatelj John C. Calhouna ga je po¬
zdravil v imenu naroda južnih držav, rekoč: “Ura in mož
sta ob pravem času na pravem mestu.”

Tako vidimo torej, da so se razdelile Zjedinjene Drža¬
ve. V Washingtonu so imeli predsednika Lincolna, v Mont-
gomery pa predsednika Davisa. Položaj je postal skrajno
napet. Lincoln je sprevidel, da je vsa bodočnost in veličina
Zjedinjenih Držav uničena, ako se južnih držav zlepa ali
zgrda ne prisili, da pristopijo nazaj v unijo.

Zanimivo je slišati nekaj iz življenja moža, kateremu
je bilo namenjeno postati vodja južnih držav. Davis je bil sin
južnega planterja, posestnika bombaževih polj. Ko je bil
Abraham Lincoln rojen leta 1809, je ležalo v nekem drugem
delu države Kentucky dete komaj par mesecev staro. To
dete je bil Jefferson Davis, rojen 3. junija, 1808. Njegov
oče je bil iskren občudovalec Thomas Jeffersona, ki je bil
tedaj predsednik Zjedinjenih Držav. In to je bil tudi vzrok,
da so otroku dali ime Jefferson.

175

Toda ogromna je bila razlika med domačijo, kjer je bil
rojen Lincoln in med domačijo Jeffersona. Abraham je imel
za svoj rojstni prostor kočo, delano iz hlodov, tla iz ilovice,
njegovi stariši so bili siromašni pionirji. Jefferson Davis pa
je bil rojen v udobnem domu. Sužnji so mu stregli vsepov¬
sod. Njegovi stariši so bili premožni ter so mu lahko pre¬
skrbeli izvrstno vzgojo

Poslopje v Montgomerry, Ala., v katerem je bila proglašena
zavezniška vlada južnih držav v civilni
vojni leta 1861 .

Oče Abraham Lincolna se je preselil iz države Kentuc,-
ky v svobodno državo Indiano in potem zopet v svobodno
državo Illinois. Preživel je torej svojo mladost med ljudmi,
ki niso poznali sužnjev. Oče Jefferson Davisa se je pa selil
daleč na jug, najprvo v Louisiano, potem pa v Mississippi.
Postal je premožen, dasiravno ni bil pretirano bogat. V svo¬
ji mladosti je videl Davis vse okoli sebe same sužnje, kako
so delali na poljih. Nihče izmed njegovih prijateljev ni mi-

176

slil, da je suženjstvo kaj napačnega, ali da bi celo kritiziral
lastnike sužnjev. Vsi so bili iskreno prepričani, da je su¬
ženjstvo nekaj pozitivno dobrega, in da se sužnjem veliko
bolje godi v sužnjosti, kot če bi jih spustili in bi morali skr¬
beti sami za sebe.

Potem ko se je Jefferson Davis mudil nekaj časa v do-
- mači šoli, so ga poslali na odlično akademijo v državi Ken-
tucky. Na svojem potu v državi Kentucky, se je oglasil na
domu Andrew Jacksona, ki se je nedolgo tega vrnil domov
od slavne zmage pri New Orleansu. Ta njegov obisk mu je
pridobil veliko skušnje za poznejše življenje.

Ko je dokončal svoje akademske študije, je vstopil mla¬
di Davis v Transylvania univerzo v Lexingtonu, kjer je gra-
duiral v letu 1824. V tem letu sta se pripetila dva važna do¬
godka. Najprvo mu je umrl oče, ki mu je zapustil precej¬
šno premoženje, tako, da je postal mladi Jefferson neodvi¬
sen. Zapisal se je v vojaško akademijo v West Pointu in
hotel postati častnik.

Tu se je spoznal s tremi možmi, katerim je bilo name¬
njeno, leta pozneje, da so združeni z njim v strašni civilni
vojni. To so bili dijaki, ki so z njim zajedno obiskovali vo¬
jaško šolo: Robert E. Lee, Albert Sidney Johnston, Joseph
E. Johnston.

Ko je Davis končal svoje vojaške študije v West Pointu,
je postal Davis častnik v armadi Zjedinjenih Držav. Bil je
nastanjen v severo-zapadnem distriktu, ki je tedaj obsegal
severni Illinois, Michigan, Wisconsin in Minnesoto — bili
so pravi divji kraji tam. Indijanci so si lastili to zemljo kot
svojo domačijo, in divji lovci so prihajali tja iz vseh krajev
za dragoceno kožuhovino. Leta pozneje je Davis služboval
v Meksikanski vojni, ter je dobil odlikovanje in pohvalo
za svoj pogum in zmožnosti.

Malo potem, ko se je Davis vrnil iz Meksikanske vojne,
se je Davis seznanil s političnim življenjem ter je bil izvo¬
ljen kot senator države Mississippi. Že prej je bil nekaj ča¬
sa kot poslanec v kongresu. Ne smemo misliti, da je bil
Davis samo vojaško izobražen. Že v zgodnjih svojih letih je
posvetil mnogo svojega časa zgodovini Amerike. Zlasti se

177

je pečal mnogo s spisi ameriških državnikov, ki so živeli ob
času George Washingtona. S posebno pazljivostjo je čital
dela Jeffersona. Študiral je pa tudi angleške pisatelje •—
pesnika Byrona, Burnsa, Shakespeare in esaiste kot Addison
Steele in Swift. Tako je združil znanje ameriške zgodovi¬
ne z znanjem angleške literature. Pisati in govoriti je znal
jasno in upljivajoče.

Kot velik občudovalec Thomas Jeffersona je bil tudi
Davis prepričan, da lahko vsaka država odreče spolnovanje
kake zvezine ustave. Davis je bil prepričan, da je to zdra¬
vo naziranje. Velik mož je učil to doktrino, in tudi njegov
oče je bil prepričan o njej. Leta 1832 se je nahajal pri vo¬
jakih, ko je slišal, da je država South Carolina odrekla spol¬
novanje neke zvezine postave. Izjavil je, da raje izstopi iz
armade kot da bi bil poslan v boj proti državi, ki je odrekla
spolnovanje postave.

Od leta 1847 pa do izvolitve Lincolna predsednikom, je
Jefferson Davis se mudil skoro ves čas v Washingtonu kot
senator ah pa kot član predsedniškega kabineta. Bili so to
viharni dnevi. Bil je v Washingtonu, ko se je vršila zgodo¬
vinska debata glede suženjstva leta 1850. Pri vseh važnih
vprašanjih je vedno zagovarjal stališče južnih držav. Ostro
je nasprotoval colninski postavi. On je bil mnenja, da ima¬
jo prebivalci južnih držav iste pravice s prebivalci v sever¬
nih državah, kar se tiče teritorijev. Raditega, je trdil Da¬
vis, imajo prebivalci južnih držav, pravico vzeti svoje suž¬
nje s seboj v teritorije.

Kar se tiče suženjstva samega je imel Davis isto nazi¬
ranje kot Calhoun, in tega naziranja se je držalo večina up-
ljivnih voditeljev na jugu. Suženjstvo je dobra stvar, po¬
zitivno dobra stvar. To teorijo so učili celo po univerzah v
južnih državah. Prepričan je bil, da govori resnico, ko je
izjavil: “Afriška sužnjost, taka kot vlada v Zjedinjenih
Državah je moralen, družaben in političen blagoslov.”

Davis je tudi vrjel, da se sme posamezna država odce¬
piti od Zjedinjenih Držav, ako ni zadovoljna z unijo. On je
bil mnenja, da je vsaka država neodvisna sama za sebe, da je
ustava le nekak dogovor med posameznimi državami, in da

178

se država pravično in postavno lahko izloči iz unije kadar
hoče. V tem svojem naziranju je bil ravno tako odkritosr¬
čen kot je bil Lincoln v svojem, ki je bil ravno nasprotnega
mišljenja. Vendar Davis pri vsem tem ni želel, da bi se raz¬
bila ameriška unija. Davis ni bil skrajno fanatičen kot ne¬
kateri južni voditelji. Bližajoče se civilne vojne ni pozdrav¬
ljal kot so to delali njegovi prijatelji. Nasprotno, prizade¬
val sije na vse načine, da se izogne konfliktu.

Šele decembra meseca, leta 1860 je konečno sprevidel,
da ne more biti drugače, in je podpisal izjavo z ostalimi se¬
natorji iz južnih držav, v kateri se govori, da je prišel čas,
da se južne države odcepijo od unije in ustanovijo zvezo
južnih držav.

Pa celo tedaj Davis ni popolnoma obupal. Senator
Crittenden iz Kentuckya, je hotel rešiti unijo kot nekoč
Henry Clay, na podlagi sporazuma. Predlagal je, da posta¬
ne 36. vzporednik meja med južnimi in severnimi državami,
kar se tiče suženjstva. Jefferson Davis je bil pri volji spre¬
jeti ta sporazum, toda ko so ga predložili predsedniku Lin¬
colnu, je dejal: “Nobenega kompromisa o vprašanju glede
razširjenja suženjstva. V tem morate stati trdno kot je¬
klo.”

Jefferson Davis je sedaj čutil, da je prišel konec, in na¬
stopiti mora nova doba. Januarija meseca, 1861, je vstal v
senatu, da se zadnjič poslovi od svojih prijateljev. Že od
krize leta 1850 ni bilo tako silnega razburjenja v kongresu.
Država Mississippi se je ločila iz unije pred dvema dnevoma.
In Davis je bil zvest svoji državi. Raditega je moral tudi
on, četudi z bridkim srcem, slediti svoji državi in se ločiti od
unije. Ko je v zbornici senata vstal, da govori, je padla mr¬
tvaška tišina po dvorani. Davis je govoril brez vsake gren¬
kobe, preprosto, jasno in — žalostno. Solze so se pojavile
v očeh mož, ki so mu nasprotovali. Prepričani so bili, da
govori iskreno in misli iskreno. Možje iz severnih držav so
bili prepričani, da ima Davis napačno mnenje, toda»vsakdo
je bil tudi prepričan, da govori Jefferson Davis tako resni¬
co o kakoršnji je absolutno prepričan.

Mesec pozneje je bil Davis izvoljen predsednikom no-

179

ve zveze južnih držav. V svojem prvem govoru kot pred¬
sednik, je vrgel odgovornost za vojno na severne države,
ako pride vojna v resnici. Južne države so skušale zapustiti
unijo v miru in postavnim potom, je govoril Davis, in nika¬
kor ne bodo začele vojne, dokler severne države ne začnejo
ali udarijo prve. “Čast in pravica, svoboda in enakost,” je
govoril Davis, “stoji na tehtnici, in južne države so priprav¬
ljene braniti to pred invazijo severnih držav.”

Ko so se še druge države izločile iz unije, tedaj so za-
vezne države preselile glavno mesto v Richmond, Virginija.
Dne 29. maja, 1861, ob silnem pokanju topov, je prišel
Davis v mesto. Zavezniške zastave so bile vsepovsod, in sil¬
na množica veselega naroda je spremljala Davisa. Mesto
Richmond je imelo priliko sprejeti “prvega in edinega pred¬
sednika” v svojem ozidju. Eno najlepših hiš v mestu so
priredili za predsednikov urad. Tu je bil Jefferson Davis,
skozi štiri dolga, toda mukepolna leta predsednik “zavezni¬
ških držav”. To so bila leta polna trplenja, toda objednem
častna. V Washingtonu je predsedoval Lincoln, rojen v dr¬
žavi Kentucky, v Richmondu pa Davis, tudi rojen v Ken-
tucky. Ko je Davis postal predsednik južnih držav, je bil v
cvetju svojega moštva. Njegova visoka postava ga je pov¬
sod odlikovala pred drugimi. Bil je lep mož, poln značaja
in možatosti. Naredil je globok vpljiv na vsakogar. Kot
močan mož, trdne volje, si je seveda pridobil mnogo nasprot¬
nikov, toda znal si je tudi pridobiti ljubezen prebivalcev v
južnih državah.

XVIII. POGLAVJE.

Krasen dan je bil 4. marca, 1861. Na dan 4. marca,
vsaka štiri leta prisegajo novi predsedniki Zjedinjenih Dr¬
žav. In 4. marca, 1861, je prisegel Abraham Lincoln, da bo
spolnoval ustavo Zjedinjenih Držav. Ljudje v Washing-
tonu so vreli skupaj. Prišlo je pa tudi tisoče ljudi iz drugih
krajev. Lincoln, Lincoln, to ime je odmevalo po vseh kro¬
gih. Kadar predsednik zapriseže, tedaj ima navadno govor.

180

v katerem pove, kaj so njegove ideje in načrti za prihodnja
štiri leta. In leta 1861 je bilo na jeziku vseh Amerikancev
vprašanje, kakšno stališče bo Lincoln zavzel napram onim
južnim državam, ki so se ločile od unije. “Ali naj se severne
države mirno podajo in gledajo brezbrižno, kako se ločijo
od njih bratje v južnih državah?

Prišla je dvanajsta ura, 4. marca, 1861, ko je Lincoln
zapustil hotel, kjer je začasno stanoval in se odpeljal po
Pennsylvania Avenue proti kapitolu. Vse je bilo razburje¬
no. General Scott, veteran iz meksikanske vojne, je tedaj
poveljeval zvezinim vojaškim četam v Washingtonu. Bal se
je, da pride do nemirov, ko bo Lincoln zaprisegel, zato je
razpostavil vojaške čete okoli kapitola in okolice.

In ko je Lincoln zaprisegel na ustavo Zjedinjenih Dr¬
žav, tedaj se je obrnil proti množici. Njegova visoka, suh¬
ljata postava, nagubančen obraz, ostre poteze, ki so živo pri¬
čale, kako je ta sin preprostega ameriškega naroda delal v
mladosti, vse to je naredilo globok upljiv na zbrani narod.
In ta narod je kar pobiral besede, ki so počasi, toda vsako¬
mur razumljivo prihajale iz njegovih ust. Je dejal Lincoln:

“Unija naših držav je večna. Nobena država se ne
more ločiti iz naše unije ....  Nobenega postavnega pota
ni, da bi država iz lastne volje se odtegnila pravicam in dol¬
žnostim skupne unije . . . Ustava Zjedinjenih Držav odlo¬
čno zahteva od mene, in dokler bom jaz predsednik bom gle¬
dal, da se vse zvezine postave spolnujejo ....  Mi ne potre¬
bujemo nobenega prelivanja krvi, nobenega nasilja, in tudi
imeli ga ne bomo, razven če ga nam usilijo. Moč, ki mi je
bila dana od naroda, bom uporabil v to, da držim in obdržim,
kar je bilo zvezano in zjedinjeno po ljudski volji in po usta¬
vi.”

V teh besedah je Lincoln jasno odgovoril, kaj namerava.
On je hotel preprečiti, da bi južne države odpadle od skup¬
ne zveze. Hotel je ohraniti unijo vseh držav. Grozil ni ni¬
komur. Ni se bahal, niti napadal tega ali onega. Mirno je
povedal, da južne države nimajo pravice odcepiti se od uni¬
je. Gledal je v bodočnost in znal je tedaj, da če se bo ameri¬
ški narod začel enkrat cepiti, da bo kmalu Amerika imela

181

namesto ene republike vse polno malih, slabotnih državic,
ki bodo v neprestanem prepiru med seboj, v večnih vojskah,
prav kakor se to dogaja danes v južni Ameriki.

Nadalje je Lincoln govoril, da on nikakor ne namerava
odpraviti suženjstva, zagotavljal je lastnikom sužnjev, da
bo branil njjh pravice, kjerkoli so postavno zagotovljene,
d oda, da bi lastniki sužnjev, ki so bili objednem voditelji
naroda v južnih državah, zahtevali, da se suženjstvo pre¬
nese tudi v države, kjer tedaj ne obstoji, tega Lincoln ni
dopustil. Lincoln je vrgel vso odgovornost za začetek vsa¬
ke vojne na voditelje južnih držav. Povedal jim je: “V va¬
ših rokah, moji nezadovoljni bratje, in ne v mojih, leži silna
odgovornost meščanske vojne!” Povedal je jako odločno,
da bodo morali državljani južnih držav prvi nabasati puške,
ako hočejo vojno. “Vi, bratje iz južnih držav,” je rekel
Lincoln, “niste nikdar prisegli, da boste razdirali unijo.
Prisegli pa ste, da jo boste branili. In tudi jaz sem prisegel.
Ako hočete vojno, boste krivoprisežniki. Jaz ne bom. Iz¬
bran sem bil od naroda, da branim našo ameriško zvezo.
Bratje, jaz nisem vaš sovražnik, pač pa prijatelj. Nikar,
nikar ne dopustite, da se spoprimemo!”

Tako je minul en mesec po slavnih besedah Lincolna,
ko je bil ustoličen kot predsednik Zjedinjenih Držav. In
ves ta čas pa so imele južne države svojega predsednika,
Jefferson Davis. Ves narod je zrl na oba moža, kdo bo za¬
čel. Mogoče, ali pa zelo lahko bi se dala vojna preprečiti.
Mogoče ne bi nikdar prišlo do vojne, da ni bilo nekaj vro¬
čeglavcev, ki so se prenaglili, in mahoma je dežela zaplam-
tela v vojni vihri.

Na nekem otoku, prav tik pristaniškega mesta
Charleston, v državi South Carolina, se je nahajala ameri¬
ška trdnjava, kjer so se nahajali redni vojaki ameriške ar¬
made pod poveljstvom majorja Anderson. Ta trdnjava je
mogla dobivati živež, streljivo in vse druge potrebščine sa¬
mo po morju. Seveda, prebivalci mesta Charleston, ki so
čutili z južnimi državami in predsednikom Davisom, so zrli
na vojake v fortu in na njih poveljnika Andersona kot na
sovražnika.

182

Iz mesta samega Anderson in njegova posadka niso
mogli dobivati živeža, ker jim prebivalstvo ni bilo naklonje¬
no. Edini način, da pride živež do vojakov, je bil potom
morja. Zavezniška južna vlada je pa izjavila, da če pride
ladija iz severnega pristanišča v Charleston, da to pomeni
vojno.

Fort, kjer se je nahajala posadka, se je imenoval Fort
Sumter. Lincoln je izjavil, da bo držal in ohranil vso po¬
sest, ki spada k Zjedinjenim Državam. In Fort Sumter je
bil last Zjedinjenih Držav. Dne 8. aprila, 1861, se je Lin¬
coln odločil, dasi s teškim srcem, da mora iti na delo, da re¬
ši posadko v Fort Sumter. Naznanil je generalu Beaure-
gardu, ki je poveljeval četam južnih držav v Charlestonu,
da bo poslal poveljniku v fortu živeža, toda nobenega stre-
ljiva ali topov. Beauregard pa se je par dni pozneje oglasil
pri poveljniku forta, Andersonu, in ga pozval, da se poda. Ži¬
vež še ni dospel, kljub temu se pa Anderson ni podal, dasi
je on in njegova posadka že močno občutila lakoto. In
predno je dne 12. aprila, 1861, posvetilo solnce na zemljo,
so zavezniške južne čete začele bombardirati Fort Sumter.
Dva dni je bitka trajala, in posadka je bila prisiljena podati
se.

Novica o bombardiranju forta je kot blisk prešinila
prebivalce severnih držav. Prišel je dan velike odločitve.
Položaj se je moral razčistiti. Dokler se ni zvršil napad, so
bila mnenja lahko različna. Ko je pa padel prvi strel, tedaj
se je moral vsakdo odločiti le za eno: Ali si za unijo, ali si
proti? Grozil je razpad Zjedinjenih Držav. Tisoči in tiso¬
či v severnih državah, ki se prej niso strinjali z idejami Lin¬
colna, so sedaj hiteli njemu na pomoč. Njegov stari na¬
sprotnik, Stephen A. Douglas, se je oglasil pri njem in mu
obljubil vso svojo pomoč do zadnje kaplje krvi. V vsakem
severnem mestu, trgu in vasici so se zbirali ljudje in prise¬
gali zvestobo uniji Zjedinjenih Držav.

V južnih državah so pa bili ljudje ravno tako resno od¬
ločeni, da poženejo stvar do konca, naj velja kar hoče. Do
odločitve mora priti. Vojska se je že začela. Nazaj iti je

183

bilo nemogoče. Po mestih so bobnali vojaki in zbirali pro¬
stovoljce.

Dne 15. aprila, 1861, je Lincoln izdal prvi poklic pod
orožje. Prosil je ameriški narod, da se oglasi 75.000 pro¬
stovoljcev. Njih naloga naj bi bila pomagati vladi spolno-
vati postave in se zopet polastiti fortov in mest, katere so
zasedli uporniki iz južnih držav. Njih služba bi trajala sa¬
mo za tri mesece. Prebivalstvo v severnih državah je z ve¬
seljem poslušalo ta klic, in tisoče in tisoče mož in fantov se
je oglasilo na predsednikov poziv.

In ni trajalo dolgo, ko ste si stali nasprotni armadi v
polni bojni opremi od Virginije do Missurija. Meseca juli¬
ja, 1861, se je vršila prva resna bitka v tej civilni vojni, in si¬
cer pri Buli Run, v državi Virginia, kakih trideset milj od
glavnega mesta Washington. V tej bitki so bile čete sever¬
nih držav popolnoma poražene. Mnogo izmed njih je v sil¬
nem strahu pobegnilo iz bojišča. Nekateri se niso prej
ustavili, dokler niso dospeli v Washington. S tem porazom
so dobile severne države silen nauk za bodočnost. Vsako
upanje na hiter konec vojne, je sedaj zginilo. Ljudje so se
prepričali pravkar, pred kako silno krvavo in dolgotrajno
vojno se nahajajo.

Tega se je tudi Lincoln v polni meri zavedel. Zato je
napel vse sile, da dobi več moštva, denarja, zlasti pa orožja
in živeža za svoje moštvo. Ko se je prepričal, da ne more
dobiti dovolj moštva za armado, je bil prisiljen razpisati
splošno vojaško dolžnost. Naredil je vse, da se primerno
pripravi in da reši unijo držav. Rešitev unije je bila podla¬
ga vseh njegovih govorov in dejanj. Glede suženjskega
vprašanja in glede vseh drugih vprašanj so imeli možje raz¬
lična mnenja. Toda, ko se je zaklical klic: “rešite unijo!”
tedaj so pa bili vsi enega mišljenja.

Dne 19. aprila, 1861, se je Lincoln odločil za drug va¬
žen korak. Izdal je povelje, s katerim naj se zapro vsa pri¬
stanišča v južnih državah trgovini z drugimi kraji. To je
pomenilo, da nobena tujezemska ladija ni smela v južna pri¬
stanišča. To je bil silen udarec južnim državam. Kajti ve¬
deti je treba, da južne države so poljedelske, industrija tam

184

ni cvetela. Južne države so bile mnenja, da bodo dobivale
puške in streljivo ter topove iz drugih držav, zlasti pa iz
Anglije, in vsa ta naročila in potrebščine bi plačevale z
bombažem.

Blokada, katero je razglasil Lincoln, je bila namenje¬
na, da ustavi ves promet med južnimi državami in med
ostalim svetom. Sprva te blokade niso mogli strogo spolno-
vati, kajti Lincoln ni imel takoj dovolj ladij na razpolago,
da bi na morju preprečil dohod tujezemskih parnikov. To¬
da nove vojne ladije so se hitro izdelovale, blokada je posta¬
jala dnevno bolj uspešna. Le redkokdaj se je posrečilo la-
dijam južnih držav, ki so bile naložene z bombažem, da so
pobegnile blokadi. Glavni produkt južnih držav, bombaž,
se ni mogel prodajati, in južne države niso mogle kupovati
vojnih potrebščin.

Zavezniki južnih držav so pa enkrat na prav sijajen
način poskusili, da razbijejo blokado, ki jih je obdajala.
Imeli so fino vojno ladijo, vso obdano z železnimi oklopi.
Imenovala se je “Merrimac”. Ta železna ladija je uspešno
razbijala lesene ladije, katere so pošiljale severne države na
jug, da vrše blokado. Toda severne države so imele v naj¬
krajšem času tudi svojo železno ladijo — “Monitor”. Te
dve oklopnici ste se spopadli na morju in preskusili svojo
moč, toda nobena ni bila uničena v bitki, vendar je “Merri¬
mac” kmalu potem zginila z morja. Njeni lastniki so jo raz¬
bili, ker so rabili železo. In blokada južnih pristanišč se je
z največjim uspehom nadaljevala.

Vojna med brati se je vlekla skozi mesece in mesece,
leta in leta. ' V ameriških analih je poznana kot “civilna
vojna”. V tej vojni se je v tisočih slučajih pripetilo, da je
sin streljal proti očetu, ali oče proti sinu, brat proti bratu.
In medtem pa so same severne države imele mnogo sitno¬
sti. Lincoln je moral tekom vojne prestati mnogo napadov
in kritike. So bili gotovi ljudje v severnih državah, ki so
na vsak način zahtevali, da se mora suženjstvo popolnoma
prepovedati. Je pa bilo tudi silno mnogo število ljudi, ki
niso imeli ničesar proti suženjstvu, dokler je slednje omeje¬
no samo na južne države. Tako je predsednik Lincoln

185

sam prišel med dva ognja. Države Delaware, Maryland,
West Virginia, Kentucky in Missouri so bile suženjske dr¬
žave, pa so kljub temu ostale v uniji. Ako bi Lincoln od¬
pravil suženjstvo popolnoma, tedaj bi se absolutno zameril
omenjenim državam, ki bi se odcepile, in severne države ne
bi imele potem nobenega upanja, da se uresniči pravi namen
Lincolna: ohraniti unijo držav.

Tako so Lincolna na eni strani napadali abolicionisti,
to je oni, ki so hoteli imeti suženjstvo takoj odpravljeno, na
drugi strani je pa prestajal napade od strani mož, ki so bili
za suženjstvo. Potrpežljivo in z veliko ljubeznijo do naro¬
da je Lincoln argumentiral z obema strankama. Prvim je
odgovoril v poletju leta 1862, ko je rekel: “Ako bi jaz mogel
ohraniti unijo države, ne da bi oprostil enega samega suž¬
nja, tedaj bi to storil. In če bi mogel ohraniti unijo držav s
tem, da bi oprostil vse sužnje, bi tudi to storil. In če bi mo¬
gel rešiti unijo s tem, da oprostim nekaj sužnjev in druge
prepustim usodi, bi tudi to storil. Karkoli jaz mislim in de¬
lam glede suženjstva zamorcev, delam to, ker sem prepri¬
čan, da pomagam ohraniti unijo.” Tu je v kratkih besedah
povedano jasno prepričanje Lincolna.

Toda v ravno istem času, ko je Lincoln rabil gori ome¬
njene besede, pa je ležal na njegovi pisalni mizi prvoten
načrt proklamacije za odpravo suženjstva. Razumeti je tre¬
ba Lincolna. On je v prvi vrsti deloval, da ohrani unijo, da
ostanejo vse države v medsebojni zvezi. Lincoln bi daro¬
val vse, tudi na sužnje bi pozabil, samo da bi mogel rešiti
unijo. Vendar so mu bili tudi sužnji pri srcu. Lincoln je
le čakal ugodnega trenutka, da pride na dan s proklamacijo
za odpravo suženjstva. Več kot eno leto severne države
niso imele nobenega uspeha na bojnem polju. Jug je bil
močan, soliden in zmagovalen. Lincolnove čete so bile
povsod tepene. Kdor bi oprostil sužnje v takih okoliščinah,
bi se videlo, da je obupan. Kako more priti svoboda, če so
pa bile južne države vsepovsod zmagovalne? In Lincoln
je molil za zmago.

In videti je bilo, da je Lincolnova molitev bila uslišana.
Kajti septembra meseca, 1862, je severna armada pri An-

186

tietam, Maryland, tako uspešno porazila poveljnika južnih
armad, generala Robert E. Lee, da se je moral umakniti v
Virginijo, da zopet zbere svojo armado.

Kakor hitro je dobil Lincoln to novico, je nemudoma
sklical svoj kabinet. Tej mali skupini svojih svetovalcev je
Lincoln počasi in slovesno prečital oni znameniti dokument
— svečano svarilo, da pride v kratkem izjava emancipacije,

Jefferson Davis, prvi in edini predsednik uporniških južnih
držav tekom civilne vojne.

to je, razglas o proglašenju svobode vseh sužnjev, ako se
uporniške države ne vrnejo hitro v unijo. To je bila direkt¬
na notica upornikom, da bodo njih sužnji oproščeni 1. janu-
arija, 1863, ako ne odložijo orožja in se vrnejo v unijo. To¬
da v tej proklamaciji Lincoln ni ničesar omenil glede suž¬
njev v obmejnih državah, ki se niso ločile od unije.

Dne 22. septembra, 1862, je Lincoln objavil dotični do¬
kument vsej javnosti. Toda južne države, ki so bile še ve¬
dno prepričane, da bodo konečno zmagale, so sprejele doti-

187

čno objavo z zasmehom in roganjem. Oni pa, ki so bili za
odpravo suženjstva, so se veselili.

In tako je dospel dan 1. januarija, 1863 . Južne države
so bile še vedno v orožju napram severnim državam. Pri¬
šel je čas, da se svečano svarilo izpolne. V Beli hiši, kjer
stanuje predsednik, se je vršil velik sprejem. Proti koncu
dneva, je predsednik vzel v svojo “tresočo roko”, kot pripo¬
veduje kronika, pero in podpisal izjavo emancipacije.

Toda ta proklamacija ni odpravila suženjstva, pač pa
je samo oprostila sužnje, ki so se nahajali v državah pod
kontrolo odcepljenih južnih držav. Bilo je nekako vojno
povelje, katerega je predsednik izdal kot vrhovni poveljnik
ameriške armade. Veliko delo popolne oprostitve sužnjev,
ni bilo še dovršeno, toda je bilo še vedno jako blizu Lincoln¬
ovega srca. Edini način, da se zamore uničiti suženjstvo
enkrat za vselej in popolnoma, je bil ta, da se spremeni usta¬
va Zjedinjenih Držav. Kmalu je začel Lincoln priporočati
kongresu, da začne s spremembo ustave. Ako se hoče spre¬
meniti ameriška ustava, je potrebna dvetretinska večina
privolitve obeh zbornic kongresa. In Lincoln je moral de¬
lovati z vsem naporom, da se mu je posrečilo dobiti potre¬
bno število glasov. Šele leta 1865  je sprememba v kongresu
dobila zahtevano večino in je bila odposlana na posamezne
države za ratifikacijo ali odobritev. “Sedaj,” je rekel Lin¬
coln v svojem priprostem govoru, “je veliko delo končano.”
Meseca decembra, 1865  ste tri četrtine držav odobrile 13 .
spremembo k ustavi Zjed. Držav.

Tekom dolgotrajne vojne je moral Lincoln dosti pre¬
stati od onih ljudi v severnih državah, katerih simpatije so
bile na strani južnih držav. Bilo jih je precej, ki so upali
in želeli, da zmagajo južne države. Zopet so drugi mislili,
da je vojna nepotrebna in brezpametna. Bilo jih je tudi, ki
so nasprotovali načinu, kako Lincoln vodi vojno. Seveda je
bilo mnogo teh kritikarjev aretiranih in poslanih v ječe, kar
je napotilo njih prijatelje, da so napadali predsednika.

Eden izmed najhujših kritikov Lincolna je bil neki
Clement L. Vallandigham iz države Ohio. Ker je bil jako
odkrite besede, si je pridobil več pristašev. Spomladi leta

188

1863 ga je dal Lincolnov general, ki je poveljeval v državi
Ohio, aretirati, in je bil pred vojnim sodiščem obsojen v za¬
por. Vallandigham je protestiral in izjavljal, da je zvest
vladi, da je bil nepošteno aretiran in da ni imel pravične
sodbe. Sam Lincoln je dvomil, če je bil Vallandigham pra¬
vilno aretiran, vendar je podpiral svojega generala, ki ga je
dal aretirati. Konečno ga je dal Lincoln pregnati iz sever¬
nih držav v južne države.

Ko so Lincolna radi takih del kritizirali, je odgovoril:
“Ali naj dam ustreliti navadnega vojaka, ki je dezertiral od
armade, dočim ne smem agitatorju, ki ga je nahujskal k te¬
mu niti lasa na glavi skriviti?” Potrebno je bilo v mnogih
slučajih, da je uporabil vso strogost napram onim, ki so za¬
govarjali južne države in s tem povzročali, da se je vojna
zavlekla. V mnogih slučajih je bil Lincoln seveda preveč
strog, toda je tudi hitro odpustil. Decembra meseca leta
1863 je celo ponudil javno pomiloščenje vsem, ki bi prisegli,
da bodo podpirali ustavo in unijo. Lincoln ni imel mržnje
do nikogar nikdar ni iskal maščevanja.

Lincolnov najboljši pomočnik tekom vojne je bil gene¬
ral Ulysses S. Grant. Dne 3. marca, 1863, ga je Lincoln
imenoval za vrhovnega poveljnika vseh armad severnih dr¬
žav. Ljudje ki so ga tedaj poznali, so se čudili, da zaupa
Lincoln toliko moči temu možu. Grant je bil namreč jako
priprost, vsakdanji in na sebi ni imel ničesar, kar bi kazalo
vojaka. Resnica pa je, da je bil Grant ravno tako preprost
kot je bil Lincoln sam.

Grant je bil rojen v Point Pleasant, Clermont county,
Ohio, 27. aprila, 1822. Njegov oče je bil izučen usnjar, in
je imel toliko denarja, da je sinu lahko preskrbel boljšo vz¬
gojo. Od svojega 5. leta do 17. je mladi Grant preživel zime
večinoma v šolah, se učil branja, računanja, pisanja kot vsi
drugi dečki. Grant sam piše o sebi: “Učenost mi ni šla nič
kaj rada v glavo, in menda se nisem niti toliko naučil kot je
veljalo moje stariše, da so me šolali.”

Kljub temu pa je imel Grant tako dobrega očeta, da si
je prizadeval na vse načine, da dobi njegov sin najboljšo vz¬
gojo. Oče sam ni bil v šolah in je to bridko občutil, zato je

189

pa želel, da sin nekaj več zna kot on. Leta 1839 se je očetu
posrečilo preskrbeti sinu mesto v vojaški akademiji v West
Pointu. Toda Ulysses Grant ni maral za vojaški stan. No¬
bene vrste boj ga ni zanimal. Šel je pač v vojaško akademi¬
jo, ker ga je silil oče, in učil se je ravno toliko, da ga niso
poslali iz šole. Nobena vojaška stvar ga'ni zanimala, pač
pa je vedno hrepenel, da bi postal učitelj.

Toda konečno mu je pa le bilo odločeno, da ravno z vo¬
jaštvom doseže slavo. Ko je leta 1845 zbruhnila meksikan-
ska vojna, je bil poročnik v armadi. Grant je bil prepričan,
da Zjedinjene Države niso imele prav, ko so napovedale
vojno Meksiki, vendar je storil svojo dolžnost kot zvest sin
svoje domovine. Pozneje je večkrat pravil, da ko je prvič
slišal grom topov, da je želel, da nikdar ne bi postal vojak.
Kljub temu pa se je v vojni skazal kot hraber vojak, ki se ni
ogibal nevarnosti, in so ga celo povišali v službi radi izvan-
redne hrabrosti in neustrašenosti.

Ko je bila vojna z Meksiko gotova, je preživel Grant
mnogo nesrečnih let. Nekaj časa je bil nastavljen kot čast¬
nik v Californiji. Kmalu potem je pa zapustil armado, po¬
skusil je poljedelstvom, z lesno trgovino, bil je navaden
voznik in vsakovrstna druga dela je sprejemal od časa do
časa. In videti je bilo, da nikjer nima uspeha. Neki prija¬
telj, ki ga je videl v St. Louisu leta 1860, ga je komaj spo¬
znal, tako zanikerno je bil oblečen in ves obupan. Leta
1861, ko so zadoneli prvi topovski streli v vojni z južnimi
državami, je bil trgovski pomočnik v Galena, Illinois. Kot
bivši vojak je moral seveda k armadi.

In teško je bilo Grantu zopet uživeti se v armado. Ko¬
nečno, dne 15. junija, 1861, je bil imenovan za polkovnika
nekega illinoiškega regimenta. In predno se je leto nagnilo
k koncu so ga že imenovali za poveljnika cele divizije, ki je
bila nastanjena pri Cairo, 111., tam, kjer se stekate reki Ohio
in Mississippi.

Kmalu se je znajdel Grant v največjem vojaškem giba¬
nju. Armada, ki je bila nastanjena v Cairo je dobila nalogo
razbiti armade južnih'držav vse tja doli do New Orleansa,
dočim je vzhodna armada pritiskala proti Richmondu, glav-

190

nemu mestu južnih držav. V teh teških bojih se je skazal
Grant kot neustrašen, zvest in odločen poveljnik. Zajel je
od južnih držav trdnjavo Donelson, vodil bitko za bitko v
državi Tennessee, in je večinoma vedno zmagal. Dne 4.
julija, 1863, je dobil v svojo oblast važno trdnjavo južnih
držav, Vicksburg, potem ko jo je dolgo oblegal. Sledila je
zmaga pri Chattanooga. Mesto New Orleans je pa že dobil
admiral Farragut. Tako je Grant s svojo armado sijajno
pomagal Lincolnu.

Lincoln je pazil na dogodke na zapadu, in je kmalu
prišel do spoznanja, da je Grant oni mož, ki naj naredi na
vzhodu, kar se je delalo na zapadu, to je, da izvojuje zmago.
Severnim četam je zapovedovalo mnogo vrhovnih genera¬
lov, toda eden za drugim je moral iti, ker nihče ni imel pra¬
ve sposobnosti za vojaške operacije. Kljub temu, da je bil
poveljnik južnih čet, general Robert E. Lee poražen pri
Antietam in pri Gettysburgu, pa je bilo glavno mesto južnih
držav, Richmond, še vedno nedotaknjeno in armada južnih
držav še vedno močna.

General Grant je visoko cenil svojega nasprotnika na
bojnem polju, generala Lee. Prepričan je bil, da more zma¬
gati le, če se neprestano z vso silo zaganja v južno armado,
in če ima dovolj vojakov ter streljiva na razpolago. Tako
se je vršil boj več kot eno leto potem, ko je bil Grant imeno¬
van vrhovnim poveljnikom, in vsakdo je postal prepričan,
da južne države morajo biti premagane. Padlo je glavno
mesto Richmond. Konfederacijska vlada južnih držav je
pobegnila, njih armada se je stopila kot sneg v solncu. Dne
7. aprila, 1865, je pozval Grant svojega nasprotnika, gene¬
rala Lee, da se poda.

V jutru dne 9. aprila, 1865, je dvignil general Lee belo
zastavo in dal s tem znamenje, da se poda. Uvidel je, da ga
drže na vseh straneh, da bo uničeno vse njegovo moštvo, če
še nadalje odlaša. Popoldne istega dne sta se sešla Grant in
Lee v neki hiši v Apomattox, da se dogovorita glede mirov¬
nih pogojev. Čitatelj mora pomniti, da sta Lee in Grant
skupaj se nahajala v vojaški častniški šoli, da sta bila svoje
dni najboljša prijatelja, in sedaj sta si stala nasproti kot

191

zmagovalec, in premaganec. Čudna čustva morajo obvlado¬
vati človeka v takih trenutkih.

Grant ni pričakoval, da bo vojne tako hitro konec ter ni
bil oblečen kot se spodobi. Na sebi je imel navadno vojaško
obleko, kateri se je dobro poznalo, da je bila v vojni. Le dva
našiva na ramenih sta kazala, da je vrhovni poveljnik. V
tej priprosti obleki se je silno razlikoval od svojega nasprot¬
nika. General Lee je prišel v novi in polni generalski uni¬
formi. Bil je lep mož, polnih šest čevljev visok ter brezhi¬
ben v svojem obnašanju.

General Grant je sam napisal nekaj priprostih besed o
tem sestanku: “Kako se je počutil general Lee, ne morem
povedati. Ker je bil to mož velikega dostojanstva, in se na
njegovem licu ni mogla brati nobena strast, ne morem reči,
ali je bil v svoji notranjosti zadovoljen, ker je prišel konec
tako hitro, ali je pa bil žalosten, pa je bil preveč mož, da bi
kazal žalost. Kar se tiče mene, vam lahko povem, da sem
bil pobit in žalosten. Kako bi se mogel veseliti, ko je padel
tako galanten nasprotnik, ki se je boril tako vztrajno, pošte¬
no in. ki je toliko trpel . . . General Lee mi je izjavil, da se
me še dobro spominja iz stare armade, in tudi jaz sem mu po¬
vedal, da ga še dobro poznam od prej ....  Najin razgovor
je bil tako prijeten, da sem skoro pozabil zakaj se sestanek
vrši. Ko sva se tako razgovarjala več časa, me je general
Lee opomnil na vzrok sestanka.”

Kratko sta se pomenila o pogojih predaje. V nekaj mi¬
nutah je bilo že podpisano premirje. Oba pogumna in po¬
štena generala sta si resno podala roke in se ločila — Lee je
šel v privatno življenje v pokoj. Grant pa je bil pozneje
dvakrat izvoljen predsednikom Zjedinjenih Držav.

S* * *

Visoki in krasni vojak v sivi uniformi, ki se je sestal z
generalom Grantom na dan premirja, je bil v resnici krasen
zastopnik južnih držav. Prihajal je iz stare in spoštovane
rodbine v Virginiji. Njegov oče, Harry Lee, je bil junaški
častnik v armadi George Washingtona tekom revolucije.
Kot eden največjih prijateljev George Washingtona, je
Henry Lee-u pripadla častna dolžnost, da je imel nagrobni

192

govor ob priliki smrti Washingtona. On je bil, ki je sprego¬
voril nepozabljive besede o ranjkem Washingtonu: “prvi v
vojni, prvi v miru, prvi v srcih svojih sodržavljanov!”

Robert Edward Lee, je bil rojen leta 1807. V svoji mla¬
dosti je bil skoro edini družabnik svoje invalidne matere.
Ob njeni strani se je naučil lepega obnašanja in plemenito¬
sti, ki ga je vedno odlikovala. “Dolžnost” je bilo njegovo
geslo. Ni maral za tobak, niti za pijačo, posvetil se je štu-
diranju z vso gorečnostjo.

Ko je bil star dvaindvajset let je že zvršil vojaško aka¬
demijo v West Pointu. Bil je drugi v razredu, nikdar ni
dobil graje od učiteljev. Bil je visok, čist, prijazen mlade¬
nič, katerega je vse rado imelo. Dve leti pozneje se je poro¬
čil z unukinjo Marthe Washington, soproge prvega pred¬
sednika Zjed. Držav. Podedovala je veliko posestvo v Ar-
lington, ki je tako prišlo v družinsko lastnino Lee-a.

Mnogo let je Robert E. Lee služil zvesto in pošteno v
inženirskem oddelku vojaške uprave. Meksikanska vojna
mu je dala priliko preskusiti njegovo junaštvo na bojnem
polju. V vojni je dobil časti in rane. Njegov višji povelj¬
nik, general Scott, ga je pred celo armado pohvalil.

Po končani meksikanski vojni je Lee nadalje služil v
ameriški armadi. Toda z globoko žalostjo v srcu je opazoval,
kako se Amerika vedno bolj približuje meščanski vojni.
Bil je sam lastnik sužnjev, toda je z njimi skrajno lepo po¬
stopal. Vedno je ostro zanikal, da so vsi lastniki sužnjev
kruti in hudobni. Upal je, da pride dan, ko se suženjstvo
polagoma odpravi, toda kot zvest Virginec je čakal, da dr¬
žava sama to določi. Nihče ni bolj obžaloval kot on sam,
da je prišlo do kriz$ in ločitve med unijo.

Ob času, ko je zbruhnila civilna vojna, leta 1861, se je
nahajalo stotine častnikov v ameriški armadi, ki so bili ro¬
jeni v južnih državah. Ti častniki so čutili, da so v prvi
vesti obvezani za zvestobo svoji državi, kjer so bili rojeni,
ne pa Zjedinjenim Državam. Ko se je spomlad leta 1861
država Virginia odcepila od unije, je sledil Lee klicu svoje
rojstne države. Skoro sto let prej je njegov stari oče sledil
klicu Virginije, ko je izjavila svojo neodvisnost Zjedinje-

193

nih Držav. Ko je Robert E. Lee slišal, da se je Virginia od¬
cepila od unije se je takoj odpovedal častniški službi v ar¬
madi Zjedinjenih Držav. Storil je to z bolestnim srcem.
“Razven v obrambo moje rojstne države ne želim nikdar
več potegniti meča iz nožnice,” se je izjavil ob oni priliki.

Kmalu ga je Virginia poklicala k svoji obrambi s tem,
da mu je ponudila poveljstvo svojih čet. V priprostih bese¬
dah je izjavil, da prevzame zaupanje, in da bo zvest svoji
rodni državi. Predsednik južnih držav, Jefferson Davis,
ki je svoje dni tudi obiskoval vojaško šolo v West Pointu,
kjer se je Lee izučil za častnika, je imel trdno zaupanje v
zmožnosti generala Lee. Skozi vsa dolga leta civilne vojne,
je predsednik Jefferson Davis se zanašal le na nasvete in
podporo.svojega najboljšega prijatelja, generala Lee.

General Lee, vrhovhi poveljnik armad južnih
zavezniških držav v civilni vojni.

194

Civilna vojna, ki se je vršila med Amerikanci od leta
1861 do leta 1865, je bila najbolj krvava vojna v ameriški
zgodovini. Severne države, proti katerim je general Lee
vodil boj, so bile bogate in so imele večje število prebival¬
stva kot južne države. Kljub temu je zmožni general Lee
dobival zmage v prvih letih vojne. Toda le njegovi zmožno¬
sti je pripisati, da je dobival te zmage, kajti napram sebi je
imel mogočne severne armade, ki so bile sprva sicer nerodne
m slabo opremljene, toda so postajale dnevno bolj izurjene
in bojevite. Slavni vojaški poveljniki vseh narodov so štu¬
dirali vojne operacije generala Lee, in se vsi strinjajo v tem,
da je imel izvanredne vojaške zmožnosti.

Leta 1863 je bil general Lee odločilno poražen pri Get-
tysburgu v državi Pennsylvania. Dokler se je držal doma¬
če zemlje, Virginije, mu nihče ni mogel do živega. Kakor
hitro pa je hotel prodirati proti severu in napasti sovražni¬
kovo ozemlje, so ga vrgli nazaj. Pri Gettysburgu bi Lee
sicer zmagal, toda poražen je bil le, ker so ga napadle mno¬
go številnejše vojaške čete severnih držav.

Takoj po porazu pri Gettysburgu je general Lee upora¬
bil vso svojo moč, da se brani in odbija. Pred omenjeno
bitko je napadal, sedaj se je branil. Severne čete so čim¬
dalje bolj prodirale v Virginijo, toda plačati so morale z dra¬
goceno krvjo vsako ped zemlje v Virginiji. Toda prodirale
so nevzdržno naprej. Armada južnih držav je začela pro¬
padati. Zapadna stran dežele jim je bila zaprta. Moštva in
potrebščin so dobivali vsak dan manj. Lee je poskušal vsa
sredstva, da bi se obdržal na površju. Toda vse je bilo za¬
man. Bil je junaški do zadnjega trenutka, in se je podal le,

ker je videl, da mu druzega ne preostaja.

# >\< %

Ko so severne čete se polagoma bližale zmagi, je pred¬
sednik Lincoln že premišljeval, kako bi zopet zbližal odcep¬
ljene države, potem ko je zmaga dobljena. Vsakdo ve, ka¬
ko se počuti sovražnik, ko je enkrat poražen. Tudi Lincoln
je dobro vedel za to. Vedel je, da bo sovraštvo prevladeva-
3o v južnih državah, in da bo največja težava zopet pridobi¬
ti poražene države za unijo. Lincoln v svojem srcu ni čutil

195

ne sovraštva, niti maščevanja. Povedal je javno, da v nje¬
govem srcu ni prostora za sovraštvo, toda ljubezen ima za
vsakogar. Skušal je takoj po končani vojni zaceliti rane, ki
so mučile narod ter da preskrbi v bodočnosti stalen in bla¬
goslovljen mir. In zopet je imel Lincoln silno trplenja in
napadov pri svojem delu. Upljivni možje seveda so kričali
po maščevanju. Južne države, ki so se odcepile od unije,
morajo biti eksemplarično kaznovane, so kričali. Voditelje
južnih držav, katere je vojaštvo severnih držav polovilo, se
mora umoriti, kaznovati na najstrožji način. Toda Lincoln
ni poslušal teh maščevalcev. Zopet drugi so zahtevali, da
se postopa z južnimi državami kot s “premaganimi dežela¬
mi.” In tudi teh Lincoln ni poslušal. Njegova ideja je bila
čimprej pridobiti južne države nazaj v unijo kot enakopra¬
vne. In posrečilo bi se mu to delo, da ga ni prehitela usoda,
ki ga je ustavila v njegovem plemenitem delu v trenutku,
ko je hotel praznovati dan bratskega sporazuma.

Dne 9. aprila, 1865, se je general Lee podal generalu
Grantu. Vojna je bila končana. In prihodnji dan se je že
razširila novica po vsej Ameriki. Lincoln sam je bil ves
srečen. Od napornega dela si je iskal razvedrila. Dne 15.
aprila, je sklenil, da gre v gledališče. Malo po 10. uri istega
večera so ljudje opazili, da je vstopil neki tujec v ložo, kjer
je sedel predsednik. Trenutek pozneje se je oglasil strel v
dvorani. Lincoln je padel s sedeža. Morilec, John Wilkes
Booth po imenu, je mahoma zginil.

Prijatelji Lincolna so priskočili takoj na pomoč pred¬
sedniku. Nežno so ga nesli iz gledališča preko' ceste v neko
privatno stanovanje, kjer je v jutranjih urah drugega dne
mirno za večno zaspal. “Ladija ameriške unije,” piše veli¬
ki pesnik Whitman, “je srečno dospela v pristan miru, zvo¬
novi so glasno doneli svojo pesem, toda veliki kapitan te
ladije je bil mrtev na krovu v tej srečni uri.” Pesnik imenu¬
je Lincolna “kapitana velike unije”, in to je Lincoln bil v
polni meri. “Srečno uro” pa misli oni dan, ko se je sklenil
mir med južnimi in severnimi državami. In v tej srečni uri
je moral pasti veliki kapitan, ki je ljubil svoje sovražnike in
prijatelje enako. Veliki, iskreni, plemeniti Lincoln je umrl.

196

In umrl je ob nepravem času. Vojna je pustila med ameri¬
škim narodom veliko sovraštva in silnih ran. Lincoln bi jih
znal celiti. Amerika bi bila danes bolj srečna in velika, če
bi Lincoln tedaj bil vsaj štiri leta še predsednik. Njegovo
delo so podedovali ljudje, ki niso imeli tako ljubečega srca
za narod kot ga je imel Lincoln, ljudje, ki so smatrali brate
v južnih državah za sovražnike ter premagance.

XIX. POGLAVJE.

Tekom civilne vojne, ki je trajala od 1861 pa do 1865,
so bile tovarne v severnih državah silno zaposljene z naro¬
čili za armado. Obratovalo se je noč in dan. Nad štiri mi¬
lijone vojakov je bilo v vojnih vrstah na strani severnih in
južnih držav. En milijon mož in fantov je bilo tekom vojne
ubitih, dva milijona ranjenih. Še danes plačujejo Zjedinje¬
ne Države pokojnino udovam, hčeram in sinom v vojni
padlih vojakov. Ta pokojnina znaša mnogo sto milijonov
dolarjev na leto.

Tekom vojne so se pojavile nove tovarne kot gobe po
dežju po vsej severni Ameriki. Nove železnice so gradili
vsepovsod, mesta so napredovala, prebivalstvo se je množi¬
lo, trgovina se je razširila. Prišla je doba ogromne indu¬
strije za Zjedinjene Države.

Stotine novih iznajditeljev se je dobilo, ki so se ukvar¬
jali z novimi stroji in pripomočki. Nikdar prej ni ameriški
narod razvil toliko energije in talenta kot v onem času.

V onih dneh se je pojavila elektrika za praktično upo¬
rabo. Treba je bilo odstraniti petrolejeve leščerbe in sve¬
če, in upeljati moderno luč.

Potniki Grand Trunk železnice, med Detroitom in med
Port Huron v državi Michigan so bili nekega dne jako za¬
čudeni, ko so videli na mali postaji v Mount Clemens dečka,
ki je silno jokal. Teške solze so padale po obrazu navzdol,
in ušesa je imel vsa rdeča, ker ga je nekdo pravkar dobro
oklofutal. Vse okoli njega pa so ležali kosi tiskarskega

197

stroja, steklene posode, cevi in steklenice ter razne kemi¬
kalije.

Ime tega dečka je bilo Thomas Edison. Bil je raznaša-
lec časopisov pri železnici. Ob prostem času se je pečal s
tiskarstvom in kemikalijami. Tiskal je celo neke vrste ča¬
sopis. Stroj je imel spravljen v starem železniškem vozu,
ki ga niso več rabili. Omenjenega dne je dotični voz zadel
v vlak in se razbil in konečno pričel tudi goreti. Sprevod¬
nik železnice je bil ves jezen radi tega. Najprvo je pogasil
ogenj, potem pa Edisona pošteno oklofutal in sicer tako,
da je od onega časa vedno bil precej gluh do današnjega
dne. Poleg tega je pa vso Edisonovo opravo pometal iz že¬
lezniškega voza.

In ta sirotni dečko je leta pozneje rešil dva najbolj
važna življenska problema moderne dobe, postal je velikan,
katerega občuduje ves svet. On je bil prvi, ki je praktično
izrabil električno silo za razsvetljavo. Poleg tega je pa tudi
izrabil električno silo za cestno železnico in vlake. Edison
je storil več za moderno človeštvo kot vsak drugi.

In Edison ni študiral na slavnih zavodih ter si pridobil
znanja iz knjig. V resnici je bil prav malo vzgojen. Nje¬
gova mati je bila sicer učiteljica v mestu Milan, Ohio, kjer
je bil Edison rojen. Pozneje se je njegova družina prese¬
lila v Port Huron, Michigan, kjer je hodil tri mesece v šolo.

Edison je rad čital. Knjige so mu bile najljubša dru¬
žba. Začel se je zanimati za kemijo. V kleti svojega sta¬
novanja si je postavil laboratorij in je delal vsakovrstne pre-
skušnje. Ko je bil star enajst let, je postal “trgovec”, kajti
začel je prodajati časopise na železnicah.

Ko se je nekega dne igral okoli železniške postaje v
Mount Clemens, Mich. je rešil življenje mlademu sinu po-
stajenačelnika, in bi pri tem skoro sam bil ubit. Hvaležni
oče je obljubil mlademu Edisonu, da ga bo učil brzojavlje-
nja, kar je Edison z največjim veseljem sprejel. Na ta na¬
čin je Edison pustil kemijo in se pričel baviti z elektriko.
Potoval je mnogo po deželi kot brzojavni uslužbenec. Nik¬
dar pa ni skušal drugih posnemati. On je hotel imeti vedno
nekaj novega.

198

Leta 1868 je vzel prvi patent na svojo iznajdbo, in mno¬
go let potem se je trudil, da izpopolne in zboljša brzojavni
sistem. Ko je nekoč naredil novo iznajdbo, jo je ponesel
nekemu bogatemu trgovcu in ga prosil, da jo kupi. Edison
je bil mnenja, da bi moral dobiti najmanj $3000 za to iznajd¬
bo, toda bal se je, vprašati za tako visoko svoto. Ko ga je
trgovec, vprašal, koliko hoče imeti, je Edison odgovoril:

well, koliko mi pa ponudite?” In trgovec je hitro odgovo¬
ril: “Dam vam $40.000, ali je dovolj?” Ko je Edison po¬
zneje o tem pripovedoval, je pravil, da bi tedaj skoro v ome¬
dlevico padel. Bal se je, da bi trgovec slišal, kako močno
mu srce bije. Komaj slišno je spregovoril, da misli, da je
$40.000 dovolj. Edison je dobil denar izplačan v gotovini.
Ker mu ni bilo ničesar znanega o bankah, je nesel denar v
Newark, New Jersey, kjer je vso noč pri denarju presedel.
Prihodnjega jutra so mu povedali, kako se denar spravi na
banko, kar je tudi storil.

“Napredek svetlobe”. Od lojeve sveče, petrolejeve svetilke in plinovega
plamena pa do moderne žarnice. Lepa slika, kako je
svet napredoval tekom stoletij.

Ko je Edison brzojav že precej spopolnil, je posvetil
svojo pozornost drugim stvarem. Začel se je resno baviti s
fonografom. Že drugi možje so se pečali s fonografom ter
so iznajdli mnogo važnih delov. Edison je pa leta 1878 sam
sestavil svoj lastni fonograf.

Prvo veliko delo Edisona pa je bila — električna žarni¬
ca. Benjamin Franklin se je naučil, da blisk, ki šviga po ne-

199

bu, je električni žar. Zopet drugi možje, ki so se naučili
izkoristiti elektriko za stroje, so premišljevali, kako bi
elektriko spremenili v luč. Imeli so sicer že nekake “oblo-
čnice”, ki so dajale svetlobo na ta način, da je električni tok
“skakal” od enega kosa oglja do drugega. Toda te obločni-
ce niso bile primerne ,za hišno uporabo. Začel je delovati
na ideji, da podeli električni žarnici stalno svetlobo s tem,
da upelje električno silo skozi fin filament, obdan s ste¬
klom. Mnogo mesecev se je Edison trudil na tem. Kone-
čno, 21. oktobra, 1879, je spremenil kos navadnega sukanca
v oglje, zavil ta zgoreli material v podobo podkve in vtaknil
to v stekleno posodo, iz katere je izsesal zrak ter zapečati.
Spustil je potem mal tok elektrike v to stekleno posodo, in
v njegovo največje veselje je dala jasno svetlobo. Štiride¬
set ur je to gorelo. Zmaga je bila dobljena.

Prvotno so imeli sveče za razsvetljavo, in sveče je pre¬
gnal petrolej. Za petrolejem so začeli rabiti plinove svetil¬
ke. Sedaj pa je prišla električna žarnica. Noč se spremeni
v dan. Le pomislite, kako je svet napredoval, od sveče do
električne žarnice, in potem se prepričate, kako silno uslu¬
go je Edison storil človeštvu.

Žarnica je bila iznajdena. Prihodnji problem za Edi¬
sona je bil upeljati jo v tovarne, trgovine in domove. S tem
je bilo združenih mnogo težav, kajti treba je bilo napeljati
žice po celi deželi. Dne 4. sept. 1882 ob 3. popoldne so že
imeli v New Yorku prvo električno centralo. V stroje so
spustili paro, ki je gnala diname, in ki so zopet izdelovali
električni tok za prvih 400 električnih žarnic.

To je bil nov triumf za iznajditelja. Delal je sam sko-
ro noč in dan, preziral je stroške in trud. Sam je šel v jar¬
ke, kjer so napeljevali cevi in žice. Pripetilo se je mnogo
neljubih dogodkov, ki bi zastrašili vsakogar druzega, toda
Edison ni nikdar obupal. Pripetilo se je pa tudi smešnih
zgodbic, ki so bili kot žarek solnca na oblačni dan. Neki
cunjar je peljal s starim, izmozganim konjem preko prosto¬
ra, kjer je elektrika uhajala. Kakor hitro se je mršavi konj
dotaknil tal, kjer je uhajala elektrika, je skočil z vsemi štiri¬
mi v zrak in se splašil ter dirjal naprej kot žrebe. Neki

200

šaljivec je temu primerno nasvetoval, da se pokupi stare
konje, se jih “elektrizira”, potem pa porabi za konjske dir¬
ke!

Edison je tudi izboljšal mnogo iznajdb drugih ljudi.
On je vselej vsaki stvari dal praktično uporabo. Tako je bi¬
lo tudi z električno silo, ki naj se uporablja pri vozovih. Pr¬
vi poskus rabiti elektriko pri vozovih, se je zvršil leta 1834
v Brandon, država Vermont. V tem letu je neki kovač v
Brandonu naredil cirkularno električno železnico ter jo raz¬
stavil v Springfield, Mass. Ta mali model je operiral prav
dobro tja do leta 1900 , ko se je zgubil pri prevozu na ladiji,
ki se je potopila.

Leta 1851  so preizkusili veliko električno lokomotivo
na progi Washington in Baltimore železnice. Dosegla je
19  milj hitrost na uro. Dotedaj so se iznajditelji zanašali
na baterije, katere so v posebnem vozu vozili s seboj. Leta
1880  pa je Edison izdelal prvo zanesljivo električno lokomo¬
tivo, katero je vsa javnost z največjim veseljem pozdravila.
Tako je bila odprta pot dobi električne železnice.

Kar je pri Edisonu najbolj zanimivega je njegova po¬
trpežljivost. Edison nikdar ni čakal, da ga obišče sreča..
Neprestano je gledal za kakim praktičnim problemom, ka¬
terega je že kak drug iznajditelj prinesel na površje. Študi¬
ral je vzroke, zakaj se problem ni dal praktično izrabiti. Ko
je našel vzrok, je takoj iznajdel potrebne stvari, ki naj pro¬
blem zboljšajo. Ustanovil je ogromen laboratorij, kjer je
imel v službi izurjene mehanike, ki so neprestano na delu na
izboljšanju predmetov, ki naj bodo praktične vrednosti za
človeštvo.

Edison je delal neutrudno z lastnimi rokami in pamet¬
jo. Vselej je imel v svoji službi može, ki so bili izurjeni me¬
haniki, in ki so posvetili svoje življenje novim iznajdbam.
Edison ni bil nikdar zadovoljen, da je bila kaka stvar “do¬
volj dobra”. On je vedno iskal nekaj boljšega.

Na primer, rabili so močno snov za filament električne
žarnice, to je, ona nit, ki jo vidite v žarnici. Edison je po- .
slal enega svojih mož tja doli za Japonsko, da poišče neke
posebne vrste bambus v to svrho. Našli so ga in skrbno

201

preiskali. Toda Edison ni bil zadovoljen. Poslal je druze-
ga moža v Brazilijo, da dožene podrobnosti o neki izvanred-
ni palmi, o kateri je Edison mislil, da je boljša kot bambus.
Ta mož se je podal v divjine Amazon reke, in po dolgih me¬
secih je prinesel dotično palmo. Zopet so preiskali, in Edi¬
son se je prepričal, da ni nič boljša kot bambus.

Nato je pa Edison poslal dva svoja uslužbenca v Peru,
Ecuador in Colombia. Eden izmed teh raziskovalcev se je
nahajal 15 mesecev v divjini, zapustili so ga izdajalski vodi¬
telji, dvakrat je bil napaden od mrzlice, mnogokrat v nevar¬
nosti za življenje od strani Indijancev ali divjih zverin,
strupenih kač, mučili so ga strupeni komarji in muhe, 119
dni je bil brez vsake mesne hrane, 98 dni sploh ni vzel oble¬
ke s sebe. Drzni raziskovalec, silno bolehen, se je konečno
vrnil v Zjedinjene Države, ko je .zvesto spolnil svoje poslan¬
stvo.

Pa Edison še ni bil zadovoljen. Poslal je nekega uči¬
telja iz New Jerseya na Daljni Vzhod, da preišče ondotne
žungle. Minulo je leto predno se je vrnil. Na železniški
postaji ga je pri povratku čakal Edison. “Ali ste dobili?”
je bilo njegovo priprosto vprašanje. In učitelj je v resnici
dobil. Po dolgem, skrajno nevarnem in dragocenem iska¬
nju po vsem svetu je konečno Edison dobil tvarino, ki je bi¬
la najbolj primerna za izdelovanje filamenta v električnih
žarnicah.

In ko beremo o Edisonu, moramo pomisliti, da je ob
istem času živelo stotine drugih mož, ki so bili tudi iznajdi¬
telji in prispevali s svojim razumom k razvoju človeštva. V
onih časih se je iznašel strojepis, zrakoplov, stroji na plin,
avtomobili, in mnogo drugih koristnih predmetov.

Delo teh mož kot je bil Edison in njegovi tovariši je
odgovorno, da je ameriška industrija tako silno napredo¬
vala. Ljudje z denarjem so dali na razpolago premoženje,
da so se gradile tovarne, v katerih so se izdelovali predmeti.
“Ameriška iznajdljivost” je povzročila, da je postala Ameri¬
ka prva industrijska država sveta.

202

XX. POGLAVJE.

Dočim so bili iznajditelji zaposljeni z novimi iznajdba¬
mi, pa so se ameriški državniki pečali s političnim proble¬
mom. Demokratična stranka je pri volitvah leta 1860 do¬
živela velik poraz, ko je bil izvoljen Lincoln. Vendar je bilo
v Zjedinjenih Državah še vedno milijone demokratov, ki so
zvesto držali s stranko. Demokratična stranka je bila ži¬
vahna in delavna mnogo prej, predno je prišlo suženjsko
vprašanje na vrsto, in je bila delovna še, ko je bilo suženj¬
stvo odpravljeno. Demokrati so silno želeli, da bi izvolili
svojega moža za predsednika, ki bi vodil vlado po njih ide¬
jah.

Toda po končani civilni vojni so imeli demokrati jako
težavno stališče. Južne države so bile vedno demokratične,
toda kongres je odredil, da vsi oni možje, ki so se odlikovali
tekom civilne vojne na strani južnih držav, so zgubili pra¬
vico volitve in niso smeli kandidirati v kongres. Resnica je,
da je vladalo po končani vojni v južnih državah par belih
mož iz severa ter črnci, katerim so dali pravico voliti in iz¬
voljen biti. Šele leta 1870, torej pet let po končani vojni,
so prebivalci južnih držav dobili nazaj vse svoje pravice, in
šele leta 1877 so zadnji vojaki severne armade odšli iz juž¬
nih držav.

Lahko si torej predstavljate, kako silno težavno je bilo
za demokrate zopet priti do političnega upljiva in moči.
Posrečilo se jim je že leta 1874 izvoliti večino poslancev v
poslanski zbornici, toda predsedništva niso mogli dobiti.
Za Lincolnom je postal predsednik Andrew Johnson, in ge¬
neral Ulysses Grant, vrhovni poveljnik severnih armad v
civilni vojni je potem služboval osem let kot predsednik, za
njim Rutherford B. Hayes je uradoval štiri leta, nakar je
bil izvoljen James A. Garfield, ki pa ni ostal dolgo predsed¬
nik, kajti kmalu potem je padel pod morilčevo roko. Umo¬
ril ga je neki moški, ki ni dobil službe pri zvezini vladi.
Garfieldu je sledil Chester A. Arthur, ki je bil tedaj pod-

203

predsednik, in ki je bil seveda tudi republikanec. Toda de-
raokratje še niso zgubili nade. Njih problem je bil v tem
dobiti kandidata, ki zna prinesti zmago stranki.

Demokratje so se leta 1884 odločili, da izberejo za kan¬
didata demokrata iz severnih držav, ki je bil čudovito uspe¬
šen pri dobivanju glasov v republikanskih okrajih. Izvo¬
ljen je bil za župana v Buffalo, in se je pozneje povspel do
governerskega urada države New York. Ime mu je bilo
Grover Cleveland. Bil je sin podeželskega pastorja v drža¬
vi New Jersey, jako resnega vzglednega moža, toda precej
siromašen. Njegov sin je moral zategadelj sam gledati, kako
pride naprej, ko je enkrat skončal ljudsko šolo.

Prvo priliko prislužiti si nekaj denarja je dobil mladi
Grover v svoji domači vasi, ko je začel pomagati v trgovini.
Toda s tem delom ni bil kaj zadovoljen, in zdi se, da je hodil
od dela do dela, dokler ni postal osemnajst let star. Leta
1855 je začel študirati odvetništvo v Buffalo in je začel ka¬
riero, ki ga je konečno pripeljala v Belo hišo.

Njegova ženialnost ter priprosto življenje so mu prido¬
bili veliko popularnost v Buffalo. Leta 1863 je bil imeno¬
van za mestnega uradnika. Sedem let pozneje, ko je bil
star komaj 33 let, je bil izvoljen za šerifa v Erie county. V
obeh uradih si je pridobil dobro ime. Možje so govorili, da
je pošten in pravičen.

Leta 1881 je bil izvoljen za župana v Buffalo. To me¬
sto je sicer vselej republikansko, in demokratje so doživeli
pravo zmago, ko so Clevelanda izvolili za župana. Glede
javnih problemov in vprašanj je imel Cleveland jako trdno
stališče. Svoje dolžnosti je spolnoval jako vestno. Rekel
ie, da je dolžan davkoplačevalcem, da smatra mestno upra¬
vo kot trgovsko podjetje, kjer se je treba potruditi do skraj¬
nosti, da se dobi uspeh.

Kmalu je postal župan Cleveland poznan po vsej drža¬
vi New York, in tudi izven njenih mej. Leta 1882 so ga de¬
mokratje nominirali za governerskega kandidata. Pri pri¬
hodnjih volitvah je zmagal z veliko večino. Mnogo republi¬
kancev je zapustilo svojo stranko ter volilo demokratično.

Kot governer je vestno in natančno vršil svoje dolžno-

204

sti z vso poštenostjo. Napadal je one, ki so hoteli trošiti
ljudski denar, pa naj so bili demokratje ali člani drugih poli¬
tičnih strank. Prepovedal je postave, o katerih je mislil, da
so izven reda in potratne. Strogo se je poganjal za zadeve,
o katerih je bil prepričan, da so pravične. Tako je postal
znan po celi deželi.

Jako velik boj je imel Cleveland kot governer glede
neke postave, ki naj bi prepovedala izdelovanje cigar v te-
nement hišah, to so hiše, kjer stanuje mnogo družin tesno
skupaj nagnjetenih. V gosto naseljenih hišah velikih mest
so ljudje imeli navado, da so izdelovali smodke v svojih so¬
bah. Tobak so dobili v skladiščih in so ga prinašali domov.
Posebna komisija, ki je preiskala to zadevo, je pronašla, da
stanuje v eni ali dveh sobah, pet do šest ljudi, in da jim te
sobe poleg stanovanja in spalnice služijo tudi za delavnice.
In to je bilo slabo v vseh ozirih. Slabo za zdravje, za vzgo¬
jo otrok, obenem so pa izdelovalci smodk po poklicu trpeli
na plačah, ker je bilo toliko konkurence.

Da se izdelovanje smodk na privatnih domovih prepre¬
či, je unija izdelovalcev cigar predlagala tozadevno postavo
državni postavodaji. Tedaj se je nahajal v newyorški posta-
vodaji neki mlad mož, po imenu Theodore Roosevelt, ki se
je jako zanimal za to postavo. Hudo si je prizadeval, da
preskrbi dovolj glasov, da bo postava odobrena. Potem je
pa šel osebno k governerju, da ga prosi, da postavo gotovo
podpiše. Cleveland sprva ni vedel, kaj bi naredil, toda ko
je zaslišal obe stranki, je rad podpisal, in postava je bila
pravomočna.

Ko so se bližale predsedniške volitve leta 1884 , so bile
obrnjene oči vseh demokratov na newyorškega governerja.
Tu je bil mož, ki se je povspel iz množice na odlično mesto
po svojih lastnih zmožnostih. Bil je še vedno priprost člo¬
vek, prijazen in vedno pripravljen pomagati. Bil je izvoljen
governerjem velike države s silno večino. Svoji državi je
zvesto in verno služil.

Ob onem času so si južne države že precej pomagale po
prestani vojni. Porušene plantaže so bile v večini že zno¬
va obdelane, bombaž se je zopet prideloval v večji meri.

205

Poslanci iz južnih držav so se zopet nahajali v kongresu.
Belokožci v južnih državah so se zopet nahajali na odličnih
mestih, katera so prej zavzemali. Mesta kot Atlanta, so
cvetela kot središča trgovine in industrije. Velike tovarne
so se pričele odpirati v raznih mestih.

Z močnimi južnimi državami in s kandidatom Cleve¬
landom, ki je bil priljubljen v severnih državah, se je demo¬
kratom posrečilo izvoliti Clevelanda kot predsednika, leta
1884, prvič od leta 1856. Republikanci so tedaj imeli jako
dobro poznanega moža, James G. Blaine kot predsedniške¬
ga kandidata. Blaine je bil silen voditelj svoje stranke, to¬
da imel je pa tudi mnogo kritikov. Mnogo izmed teh je vo¬
lilo proti njemu. Tako je bil Grover Cleveland izvoljen
predsednikom, a z malo večino.

Cleveland je bil tako popularen pri svoji stranki, da je
bil zopet nominiran kandidatom leta 1888. Toda republi¬
kanci so bili to pot zmagoviti in so izvolili predsednikom
svojega kandidata Benjamin Harrison. Kljub temu pa je
bil Cleveland leta 1892 ponovno izvoljen za drugi termin.

Tekom obeh terminov, ko je bil Cleveland predsednik
Zjedinjenih Držav, se je moral silovito boriti s takozvanim
“spoils sistemom”. Ta sistem smo opisali že na drugem
mestu v tej pripovedi. (Glej stran 111.) Povedali smo že
tudi, da je bil predsednik Garfield umorjen od nekega fa¬
natika, ki je zahteval od njega javni urad, pa ga ni mogel
dobiti. Pristaši ene stranke so splošno vrjeli, da kadar je
njih pristaš izvoljen v javni urad, da mora podeliti službo
vsem onim, ki so zanj delovali. Tega pa predsednik Cleve¬
land nikakor ni vrjel. Zato je tudi kongres že leta 1883 na¬
redil postavo, ki je deloma odpravila “spoils sistem”. Po¬
stava se je glasila, da morejo dobiti gotove urade samo oni,
ki uspešno prestanejo zahtevano skušnjo. Postava je na¬
dalje diktirala, da se gotovih uradnikov ne more pregnati
iz urada samo iz vzroka, ker ne spadajo k isti stranki kot je
stranka na krmilu vlade. To je začetek reforme za javno
uradništvo v Ameriki.

Ko je bil predsednik Cleveland prvič nastopil urad, so
ga prijatelji kar oblegali, da bi jim preskrbel dobre službe.

206

Pomniti je treba, da demokratska stranka ni bila na vladi
od leta 1860, in demokrat je so sedaj hoteli pregnati iz ura¬
dov vse republikance, da dobijo “nagrado” za izvolitev
Clevelanda. Predsednik Cleveland je skušal vse mogoče,
da odvrne ta napad svojih prijateljev, toda pritisk je bil ta¬
ko silen, da je imel le malo uspeha. Posrečilo se mu je to¬
liko, da je dvignil protest, ker so se neprestano menjavali
uradniki. Javno je izjavil, da javni uradnik ni nič druzega

kot oseba, ki uživa javno zaupanje.

* * *

Meseca januarija, leta 1893, je na Havajskem otočju
zbruhnila revolucija, in havajska kraljica je zgubila prestol.
Mnogo Amerikancev je bilo tedaj tam naseljenih, ki so se
udeležili revolucije. Ti Amerikanci so se kar brez vsakih
ceremonij polastili otočja Havajskega, razvili ameriško za¬
stavo, in Havajsko otočje je prišlo pod ameriško vlado.

Ko je bil Cleveland drugič izvoljen predsednikom, se¬
nat Zjedinjenih Držav še ni potrdil pogodbe, glasom kate¬
re se Havajsko otočje pridruži Zjedinjenim Državam. Zato
je predsednik Cleveland poslal na otočje svojega zastopni¬
ka, da pronajde, kaj se je tam pravzaprav zgodilo. Pred¬
sedniški zastopnik je nato poročal, da se Amerikanci vtika¬
jo v zadeve Havajčanov. Raditega je Cleveland odklonil
priporočiti priključenje Havajskega otočja Zjedinjenim Dr¬
žavam. Šele leta 1898, ko je bil predsednik McKinley, je
Havajsko otočje postalo del Zjedinjenih Držav.

Leta 1895 je nastal med Anglijo in južno ameriško re¬
publiko Venezuelo prepir radi zapadne meje angleške Gui-
ane. Venezuela je trdila, da namerava Anglija odvzeti ji del
njene zemlje. Anglija je pa odgovorila, da ne zahteva dru¬
zega kot svoje. Predsednik Cleveland je pa takoj izjavil, da
Anglija krši Monroe doktrino. Predsednik Monroe je nam¬
reč svoječasno naznanil celemu svetu, da Zjedinjene Drža¬
ve ne morejo dopustiti, da bi kaka evropska država si pri¬
svojila novih krajev v Ameriki.

Predsednik Cleveland je poslal kongresu kratko posla¬
nico, v kateri je jasno očrtal ves položaj. Izjavil je, da je
dolžnost Zjedinjenih Držav upreti se vsakemu angleškemu

207

poskusu pridobiti novo ozemlje v Ameriki. Mnogo Ameri-
kancev je tedaj mislilo, da namerava Cleveland napovedati
vojno Angliji. In skoro gotovo bi prišlo do vojne, da se ni
Anglija podala, in se je vsa stvar mirnim potom poravnala.
Anglija se je zavezala zajedno v Venezuelo, da prepustijo
zadevo posebnim razsodnikom. Sodniki so zaslišali obe
stranki in so odločili tako, da so dali Angliji skoro vse, kar
je zahtevala. Ta način poravnave sporov imenujemo “ar-
bitracijo”.

Ko je leta 1897 potekel Clevelandov termin kot pred¬
sednik, se je umaknil v privatno življenje v Princeton,
New Jersey, kjer je preživel ostali del svojega življenja.
Aktivno se ni več udeleževal politike, toda pisal je mnogo
o javnih vprašanjih.

XXI. POGLAVJE.

Bilo je neke noči leta 1898 v pristanišču mesta Hava¬
na, na otoku Cuba. Luči od brega sem so odsevale po vodi.
Stara trdnjava pri vhodu v pristanišče je grozeče zrla proti
nebu. Vse je bilo mirno, tajinstveno.

Naenkrat pa se je začula v tej tihoti strahovita razstrel-
ba, kateri je takoj sledila druga. Velika vojna ladija v pri¬
stanišču je bila naenkrat v plamenu, in gost dim se je valil
proti nebu. Starodavno mesto Havana se je pretreslo, kot
bi je potres obiskal. Uničena je bila ameriška vojna ladija
Maine, in 260  ameriških mornarjev je ležalo mrtvih na mor¬
skem dnu. To se je zgodilo 15. februarija, 1898.

Ta silna eksplozija v havanskem pristanišču je prine¬
sla za seboj velike posledice. Odkar je Columbus odkril
Ameriko, je bil otok Cuba španska lastnina. Leta 1895 so
se Cubanci uprli španskemu gospodstvu. Divjala je me¬
ščanska vojna, in na obeh straneh je prišlo do velikih okrut¬
nosti. Silne zgodbe so prihajale v Zjedinjene Države, in
Amerikancem seveda ni moglo biti vseeno, kaj se godi tako-
rekoč pred njih pragom. Pa tudi z ameriškimi državljani se
je na Cubi krivično postopalo, in njih premoženje plenilo.

208

Kaj naj store Zjedinjene Države? Ali naj mirno stoje
zraven in gledajo krvavi boj med Cubanci, ki so se borili za
svobodo, in med Španci, ki so hoteli braniti svojo posest?
Bilo je mnogo ljudi v Ameriki, ki so trdili, da kar se godi iz¬
ven Zjedinjenih Držav slednje nič ne briga. So pa zopet
bili drugi, ki so odločno zahtevali, da se Cubance osvobodi
španskega jarma. Ta vprašanja so silno zanimala Ameri-
kance, vendar jih je bilo le malo, ki bi zahtevali vojno. Pred¬
sednik Cleveland se je že sam ponudil za posredovalca med
Cubo in Španijo. Bil je prepričan, da morajo Cubanci do¬
biti svojo lastno vlado. Namignil je tudi, da pride čas, ko
bodo morale Zjedinjene Države posredovati. Ko je pa šel
Cleveland 4. marca, 1897 iz predsedniškega urada, pa zamo¬
tano vprašanje še vedno ni bilo rešeno.

Za Clevelandom je postal predsednik William McKin-
ley, ki se je začel pečati s cubanskim vprašanjem takoj pri
svojem nastopu. McKinIey je bil mož velikih skušenj. Ci¬
vilne vojne se je udeležil kot častnik, bil je član poslanske
zbornice, poleg tega je pa bil tudi governer države Ohio.
Rojen je bil v Niles, Ohio, leta 1843, kot sedmi sin v druži¬
ni devetih otrok.

McKinley je v svoji mladosti dobil dobro vzgojo, kate¬
ro je pa moral prekiniti, ko je starišem pošel denar. Pou¬
čeval je šolo doma in objednem je pomagal na pošti, ko je
Lincoln leta 1861 poklical moške pod orožje, da ohranijo
unijo. Mladi McKinley se je odzval brez odlašanja. Bil je
slaboten mladič še, star osemnajst let, ko je zadel vojaško
puško na rame, in je služil vsa štiri leta vojne pod ameriško
zastavo. Odlikoval se je tako, da je v starosti 21 let postal
major. Leta 1865, po končani vojni, se je zopet podal v ci¬
vilno življenje.

Prvotno je nameraval McKinley postati metodistovski
duhoven, konečno se je pa premislil in začel študirati odvet¬
ništvo. Pri vojakih se je naučil reda, dobil je pokončno po¬
stavo, bil je lepo razvit, in tako je kmalu obrnil pozornost
na sebe. Leta 1870 se je poročil s hčerjo prvega bankirja v
Canton, Ohio. Kmalu potem pa je bila soproga zadeta od
mrtvouda, in McKinley ji je ves čas ljubeznivo stregel, kar

209

je upljivalo nanj toliko, da je sam postal plemenit in jako
prijazen. “Bil je najbolj prijazen mož, kar smo jih pozna¬
li,” so pisali njegovi prijatelji o njem.

McKinley se je zgodaj začel zanimati za javne zadeve
v državi Ohio. Glasom državne ustave v Ohio so imeli
samo beli ljudje pravico voliti. McKinley je pa bil prepri¬
čan, da se s tem godi zamorcem krivica. Mnogokrat je go¬
voril o tem problemu. In nikdar se ni bal govoriti, četudi je
vedel, da ima pred seboj ljudi, ki se ne strinjajo z njim. Le¬
ta 1876 je bilo nekaj štrajkujočih premogarjev aretiranih in
obdolženih, da so požgali javno lastnino. Noben odvetnik
jih ni hotel zagovarjati. Toda McKinley se ni bal ničesar.
Bil je prepričan, da ima vsakdo pravico biti zagovarjan, in
da so pred postavo vsi enaki. Takoj se je ponudil premo-
garjem za odvetnika, in tekom obravnave se je dognalo, da je
bila večina njih nedolžna. Vzeti pa ni hotel nobene plače
od premogarjev.

Kmalu potem je bil izvoljen za kongresmana, in je slu¬
žil od leta 1877 do 1891. Tu si je pridobil veliko ime kot za¬
govornik visokega tarifa. Bil je avtor colninske postave iz
leta 1890, ki je bila splošno poznana kot McKinley postava.
Bil je prepričan, da mora ameriška vlada podpirati ameriške
industrije napram cenenim evropskim izdelkom s tem, da
naloži visoko colnino na vsako importirano blago. Radi te¬
ga njegovega nastopa so začeli republikanci misliti, da ga
imenujejo za predsedniškega kandidata.

Tekom svojega političnega življenja v Ohio, se -je Mc-
Kinley seznanil z industrijalcem in trgovcem iz Clevelanda,
Marcus A. Hanna. Iskreno in odkrito prijateljstvo je na¬
stalo med obema. Ko se je leta 1896 bližala predsedniška
kampanja, je Hanna sklenil poskusiti vse, da postane Mc-
Kinley predsednik. Pisal je pisma, potoval je po deželi in
razposlal tisoče cirkularjev, v katerih je povdarjal velike
zmožnosti McKinleya za predsednika. In v resnici so repu¬
blikanci leta 1896 nominirali McKinleya za predsedniškega
kandidata. Demokratje so pa imenovali svojim kandidatom
William Jennings Bryana iz Nebraske. Začel se je hud in
oster predsedniški boj, najhujši, kar jih je dežela videla od

210

leta 1860. Ko so bile volitve gotove, se je pronašlo, da je bil
izvoljen McKinley s precejšno večino.

Kakor hitro je McKinley postal predsednik, je moral
računati s položajem na Cubi. Republikanska stranka je
tedaj zavzela posebno stališče napram cubanskemu proble¬
mu. Republikanci so izjavljali, da je Španska zgubila kon¬
trolo nad Cubo. Rekli so, da je dolžnost Zjedinjenih Držav
uporabiti svoj upljiv in podeliti Cubancem mir in garanti¬
rati njih neodvisnost.

Eno celo leto je McKinley glede tega dopisoval s špan¬
sko vlado. Kar naenkrat je pa nastala razstrelba ameriške
vojne ladije Maine. Sledila sta dva meseca nadaljnih poga¬
janj. Konečno je pa tudi McKinleyu zmanjkalo potrpežlji¬
vosti. Poslal je kongresu poslanico, v kateri je razložil, ka¬
ko daleč je šel v prizanašanju. Pozval je kongres indirekt¬
no, da naredi temu konec.

Dne 19. aprila, 1898, je kongres sprejel resolucijo, s ka¬
tero je naznanil vojno Španski. V tej resoluciji se govori,
da je Cuba svobodna dežela in se nalaga predsedniku Zje¬
dinjenih Držav dolžnost, da uporabi vojaško silo Zjedinje¬
nih Držav, da se Cuba osvobodi. To je seveda pomenilo
vojno. Vendar vojna ni dolgo trajala. Slabotna Španska se
ni mogla zoperstavljati silnim Zjedinjenim Državam. Na
otoku Cubi je bilo vse v redu, kajti španskih vojakov je bilo
tam le par tisoč, in še ti niso imeli primernih sredstev za boj.
Pri tem so pa tudi Amerikanci imeli srečo, kajti Amerika
nikakor ni bila pripravljena za vojno. In teško je povedati
v javni zgodovini, da je več ameriških tvrdk sleparilo ame¬
riško armado s slabimi in pokvarjenimi zalogami živeža.
Vojaška taborišča so bila skrajno slaba. Tisoče vojakov je
umrlo radi mrzlice. Ta vojna med Španci in Amerikanci je
ameriško vlado naučila mnogo bridke in trpke skušnje.

Glavni boji so se vršili na morju. Ameriška vojna la-
dija “Oregon” se je nahajala ob izbruhu vojne v nekem pri¬
stanišču države Washington. Odpljula je od ondod, doli
proti južni Ameriki, iz Pacifika na Atlantik, in je dospela
pravočasno, da se je udeležila bojev v cubanskih vodah

211

proti Špancem. Ameriški narod je tedaj z največjim zani¬
manjem sledil tej vojni ladiji.

Poveljnik ameriškega vojnega brodovja v kitajskih vo¬
dah je bil tedaj admiral Dewey, ki je nagloma dobil povelje,
da plove nemudoma proti Filipinskemu otočju, katero so si
Španci lastili že zadnjih 300 let.. Zgodaj zjutraj dne 30.
aprila, 1898, se je admiral Dewey že pojavil v Manilla pri¬
stanišču. Vse ameriške vojne ladije so bile v izvrstnem po¬
ložaju. V Manilli so se nahajale španske vojne ladije, ki so
branile dohod ameriški mornarici. Ameriški mornarji so pa
znali izvrstno streljati. Par ur je vzelo, in vsa španska voj¬
na mornarica je bila strahovito poražena. Admiral Dewey
je poslal urno križarko v pristanišče Hong Kong, da od
tam brzojavi v Zjedinjene države, da so Amerikanci zmaga¬
li. Dne 6. maja, 1898, je dospela brzojavka v Zjedinjene
Države, in amerikanski narod je bil silno navdušen, ko je
zvedel o zmagi na morju. Malo so vedeli tedaj Amerikanci,
kje se nahaja Filipinsko otočje. “Kje so Filipini?” se je
vpraševalo večino Amerikancev.

Zmagi v Manilla zalivu je kmalu sledila druga zmaga v
cubanskem pristanišču Santiago. Španska mornarica, ki je
hotela pobegniti iz pristanišča, je bila prestrežena od ame¬
riških vojnih ladij in popolnoma poražena. Vsakdo je vedel
tedaj, da mora biti takoj vojne konec.

Junija meseca, leta 1898, so bile Zjedinjene Države že
povsod zmagovite. Koliko spremembe je nastalo v par sto
letih, odkar je Columbus s španskimi ladijami prvič prišel
v Ameriko in si osvojil vse tedaj poznane kraje za španske¬
ga kralja! Nekdaj mogočna Španska je popolnoma propa¬
dla in zgubila vse svoje province. Cuba je postala svobod¬
na, dočim so si Zjedinjene Države prilastile Porto Rico in
Filipinske otoke.

Takoj po končani vojni s Španijo je nastalo vprašanje:
“Kaj naj naredimo s pokrajinami, ki smo jih dobili od Špan¬
cev tekom vojne?” Mnogo Amerikancev je bilo, ki so sveto¬
vali, da ameriška vlada proglasi Filipine in Porto Rico za
ameriško lastnino. Zopet drugi Amerikanci so pa nasproto¬
vali tej ideji, rekoč, da ni pravilno za Ameriko, da bi dobivala

212

nove dežele, kjer stanujejo ljudje druzega plemena kot v
Ameriki. Konečno se je pa zgodilo, da je Filipinsko otočje
in Porto Rico postalo ameriški teritorij. Na ta način je na¬
stala Amerika svetovna sila.

Tekom burnih dni špansko-ameriške vojne, ko so bili
republikanci na krmilu, je postal vodja demokratične stran¬
ke William Jennings Bryan. Rojen je bil v Illinoisu, sin od¬
ličnega odvetnika in političnega voditelja v Marion county.
Njegov oče je bil prepričan, da je podeželski zrak mnogo
boljši za mlade fante kot pa življenje v mestu. Vzgojil je
torej sina na neki farmi blizu Salerna. Fant se je učil doma
od svoje matere, dokler ni spolnil deset let. Nato so ga po¬
slali v ljudsko šolo, in kmalu potem v neko sosedno akade¬
mijo. Ko je zvršil osnovne študije, se je vpisal na Illinois
kolegij, izbral si je odvetništvo za svoj poklic. Odlikoval se
je zlasti v govorništvu. Leta 1887, ko je bil star 27 let, je
odprl odvetniško pisarno v mestu Lincoln, Nebraska.

Kot mnogo drugih mladih odvetnikov, se je Bryan za¬
čel zanimati za politiko. Demokratje njegovega distrikta
so ga leta 1890 imenovali za kandidata v kongres, in je bil
tudi izvoljen. Dva termina je služil v kongresu, kjer se je
odlikoval z dobrimi govori o tarifu, dohodninskem davku
in drugih problemih. Prepričal se je, da se v prometu ne
nahaja dovolj denarja, zato je priporočal, da se kuje več sre¬
brnih dolarjev.

Ko je imela 1896 demokratična stranka v Chicagi svo¬
jo konvencijo, da imenuje predsedniškega kandidata, je
Bryan postal poznan kar naenkrat kot slaven govornik.
Konvencijo si je pridobil z enim samim govorom. Stari
možje so govorili, da niso slišali še nikdar koga druzega ta¬
ko govoriti kot zna Bryan. Vse je bilo razburjeno, in kar
naenkrat je bil Bryan izvoljen predsedniškim kandidatom.
Vodil je hudo predsedniško kampanjo. Hodil je po celi de¬
želi, govoril na križpotih po deželi, po farmah in po mestih,
in dasi je bil poražen, pa je Bryan le ostal vodja v svoji
stranki. Leta 1900 so ga demokratje zopet imenovali kan¬
didatom, toda ga je McKinley zopet porazil. Leta 1908 je

213

naredil tretji poskus, da doseže predsedništvo, in zopet je
zgubil.

Kljub temu je pa Bryan ostal velika sila v demokrati¬
čni stranki. Imel je politične nasprotnike, kdor je pa bil
njegov prijatelj, mu je ostal udan in zvest. Leta 1913 se je
vrnil v politično življenje, ko ga je predsednik Wilson ime¬
noval državnim tajnikom. Leta 1915 pa se je sprl s predsed¬
nikom Wilsonom radi Wilsonovega prepira z Nemci, in od¬
povedal se je državnemu tajništvu. Umaknil se je v privat¬
no življenje, ne da bi opustil zanimanje za javne zadeve.
Ko se je šlo za upeljavo prohibicije v Zjedinjenih Državah,
je on se silno trudil, da se prohibicija zapiše v ameriško
ustavo. Stranka ga je vedno poslušala. Umrl je leta 1925,
po znanem procesu v državi Tennessee, kjer je napadal
evolucijo.

* * *

Po končani špansko-ameriški vojni so dobile Zjedinje-
ne Države veliko Filipinsko otočje kot nekako kolonijo.
Ameriška vlada dotedaj še ni imela kolonij, torej tudi po¬
trebnih skušenj, kako se kolonije upravljajo. V tem oziru
je vladalo silno različno mnenje med McKinleyem in
Bryanom. Vsa zadeva je postala še bolj zamešana, ker so
se Filipinci uprli, ko so začeli Amerikanci vladati na otočju.
Filipinci so zahtevali za sebe samostojnost. Bryan je bil
mnenja, naj Zjedinjene Države puste Filipince, da se sami
vladajo, predsednik McKinley je pa bil za napredno ameri¬
ško vlado nad otoki.

McKinleyev načrt je bil sledeč: Najprvo je bilo treba
potlačiti revolto. Ko je to zgotovljeno, naj se odstrani vo¬
jaška vlada iz Filipinov, in ustanovi naj se civilna vlada.
Domačinom bi se polagoma dajalo dovoljenje, da sodelujejo
pri vladi. Predvsem pa je treba domačinom vzgojo. Usta¬
novilo se je stotine in stotine novih šol, o katerih prej Špan¬
ci niso imeli pojma.

Kljub temu pa se je “Filipinsko vprašanje” pojavljalo
pri vsakih predsedniških volitvah. Demokratje so še vedno
trdili, da morajo Filipinci dobiti svobodo. Leta 1916 pa je
kongres naredil korak bližje za svobodo Filipincev. Dovo-

214

lil jim je, da sami izberejo člane obeh zbornic filipinske po-
stavodaje. Objednem je bila v kongresu sprejeta resoluci¬
ja, v kateri se trdi, da so “Amerikanci vedno pripravljeni
umakniti se iz Filipinov, kakor hitro morejo Filipinci imeti
stalno in trdno vlado.”

'T' 'k 'k

Augusta meseca, leta 1900 , je bilo prebivalstvo mesta
Peking, glavnega mesta Kitajske, iznenadeno, ko so se na¬
enkrat začele vsipati tujezemske vojaške čete v mesto.
Ruski, japonski, angleški, francoski, nemški in ameriški vo¬
jaki so zasedli mesto. Kaj je bil vzrok tega napada? Zakaj
se je zbralo toliko različnih državnih armad v glavnem me¬
stu Kitajske?

Nekaj tednov prej so številni Kitajci, znani pod ime¬
nom “bokserji” napadli tujezemce v Pekingu. “Bokserji”
so se smatrali za patriotične državljane nebeškega cesar¬
stva, in njih namen je bil pregnati vse tujce iz Kitajske.
Nemškega poslanca v Pekingu so hladnokrvno umorili.
Pregnali so vse tujezemske poslanike iz njih bivališč v po¬
slopja, ki so bila last angleškega poslanika, kjer so jih oble¬
gali in jim grozili s smrtjo. In da pridejo tem poslanikom,
zastopnikom tujih vlad na pomoč, so se pričele zbirati tuje¬
zemske čete v glavnem mestu Kitajske.

Kitajci so narod za sebe, ki se drži svojih starodavnih
običajev, in ne pričakuje in ne želi ničesar novega od dru¬
gih. Kitajci žele biti sami za sebe. Njih kultura in civili¬
zacija je starejša kot kultura sploh katerega druzega naro¬
da. Kitajci so vedno z nekakim preziranjem gledali na tuj¬
ce, ki so prihajali k njim po kupčiji. In kupčevanje s Kitaj¬
ci je bilo skrajno težavno. Ameriškim mornarjem je bilo
šele leta 1844  dovoljeno prihajati v kitajska pristanišča s
svojimi ladijami.

Seveda, Kitajci so imeli pač dobre vzroke, da so se bali
tujcev. Od leta do leta so opazovali, kako se Angleži, Fran¬
cozi, Nemci, Japonci in Rusi šopirijo na njih zemlji ter si
prilaščajo kos za kosom njih dežele. Silne pokrajine so bi¬
le odtrgane od kitajskega cesarstva in spremenjene v evrop-

215

ske kolonije. Bali so se, da pride na ta način kmalu vsa
Kitajska pod vlado tujcev.

Toda Kitajci so si izbrali napačno pot, da se otresejo
tujezemcev. Boksarska vstaja je bila vdušena, in tujezem-
ske vlade so iztirjale silne odškodnine od Kitajcev za umore
svojih podanikov in za poškodovano lastnino. V istem ča¬
su pa se je nudila Zjedinjenim Državam sijajna prilika, da
so pomagale Kitajcem. Ameriški zunanji minister ali dr¬
žavni tajnik je bil tedaj John IJay, pod predsedništvom Mc-
Kinleya.

John Hay je jako znamenita osebnost v ameriški zgo¬
dovini. Bil je pravi, lojalni Amerikanec. Že kot mlad mož
je pomagal predsedniku, in se mu je s svojo uljudnostjo, pa
tudi s svojim znanjem močno prikupil. Ko je umrl predsed¬
nik Lincoln, se je lotil dela, da je spisal življenjepis tega
slavnega moža, katerega je ljubil in spoštoval. Pozneje je
bil imenovan ameriškim poslanikom na Dunaju, na Špan¬
skem in v Angliji.

John Hay torej ni bil več novic, ko ga je predsednik
McKinley imenoval državnim tajnikom leta 1898. Kakor
hitro so zbruhnili nemiri na Kitajskem, je kot ameriški dr¬
žavni tajnik poslal vsem velesilam noto, v kateri se izjavlja
za takozvano “politiko odprtih vrat” napram Kitajski. V
tej noti izjavlja, da se mora Kitajski pustiti vsa njena last¬
nina in njen svet. To je pomenilo, da nobena evropska ve¬
lesila ali država ni upravičena odtrgati kak kos od Kitajske
dežele in ga proglasiti za svojo kolonijo. Vse dežele mora¬
jo uživati iste in enake pravice v občevanju s Kitajsko.. Ta
ideja je samim Kitajcem jako ugajala, in konečno so jo spre-
iele vse ostale dežele.

216

XXII. POGLAVJE.

Zjedinjene Države so ogromna dežela. Mnogo nad
sto milijonov ljudi živi v njih. Skoro vse narodnosti celega
sveta so zastopane v Ameriki. Raztreseni so od Atlantika
do Pacifika, preko tri tisoč milj na široko in dolgo, preko
planjav, gora, dolin in puščav. Ti ljudje izvršujejo stotine
raznih poklicev. Cele pokrajine so velikanski niz tovaren,
zopet drugje pa obširne, obdelane farme. Zopet drugje so
obsežni rudniki. Zbližati in združiti ves ta narod je bil eden
prvih ameriških problemov devetnajstega stoletja. K temu
so pomagale šole, cerkve, železnice, časopisje, brzojav in te¬
lefon.

Ameriški pisatelji so v prijaznem, toda jako odločnem
tonu povdarjali skupnost ameriškega naroda. Skupni jezik
Amerikancev je postal angleški jezik, ki si je pa prisvojil
gotove čisto “yankee” izraze, ameriške izraze. Eden izmed
najboljših ameriških pisateljev je gotovo Mark Twain, iskren
Amerikanec, poln občudovanja do svoje dežele, objednem.
pa nedosežen humorist, ki je znal na šaljiv način vam opi¬
sati Ameriko tako, da ste jo morali ljubiti.

Pravo ime tega znamenitega ameriškega pisatelja, ka¬
terega dela so danes že prestavljena v vse jezike sveta, je
Samuel L. Clemens. Pisateljsko njegovo ime je pa Mark
Twain, in s tem imenom je poznan po celem kulturnem sve¬
tu. Njegovo življenje je bilo idealno ameriško življenje, ki
je zgodba priprostega, sirotnega dečka, ki se je dvignil do
svetovne slave s svojim umom. Njegova vzgoja je bila či¬
sto ameriška. In v šoli jo je dobil le malo. Največ izobraz¬
be si je pridobil v “šoli skušnje”, ko se je moral potikati
okoli, da si je služil kruh. Šele ko je že močno odrastel, se
je podal po svetu na potovanje in se priučil tujih jezikov.
Prepotoval je vso Ameriko, pa tudi tujezemske dežele.

Mark Twain v svojih spisih večinoma slikal življenje
ameriških fantov in deklet, mož in žen. On se ni učil iz
drugih knjig, da je orisal značaje. Opazoval je svojo okoli-

217

co, gledal je kaj delajo ljudje okoli njega, in opisal je točno,
zabavno in iskreno. Njegov jezik je govorica priprostega
naroda — čist, priprost in močan. Njegove knjige berejo
ljudje vseh stanov, delavci kot bankirji, uradniki kot duho¬
vni, in vsakdo ima svojo zabavo z njimi.

Oče Mark Twaina je bil odvetnik in trgovec obenem,
z malim premoženjem. Preselil se je iz Tennessee v Mis-
souri, pozneje pa je zopet šel v Florido, kjer je bil Samuel
rojen leta 1835. Iz Floride pa je oče z družino zopet šel v
Missouri, kjer se je naselil v mestu Hannibal. Kdor želi
vedeti kakšno mladost je mladi Samuel preživel, ta naj čita
njegovo knjigo “Tom Sawyer”. V njej je natančno opisano
življenje mladega ameriškega dečka. Malo je bil fant v šo¬
li, zato je pa tem pridnejše ribaril, lovil, se igral in potepal.

Brezskrbno življenje mladega Mark Twaina je pa kma¬
lu nehalo, kajti oče je umrl, in fant je moral skrbeti za dru¬
žino. Ko je bil fant star dvanajst let, je prišel k nekemu
tiskarju za pomočnika, pri katerem je delal za “hrano in ob¬
leko”, toda je dobival več hrane kot obleke, kot je pozneje
sam pripovedoval. Pozneje je pa s pomočjo svojih dveh
bratov Samuel sam odprl malo tiskarno in tiskal mal časo¬
pis v mestu Hannibal. V starosti 16 let je že pisal kratke,
šaljive povesti o življenju v svojem domačem mestu.

Kmalu se je pa fant naveličal življenja doma, in v staro¬
sti 17 let je začel potovati po deželi. Šel je v New York, in
v poletju leta 1853 je delal v neki tiskarni. Pozneje je po¬
skusil tiskarstvo v Philadelphiji, potoval v Washington, in
kmalu potem se prikaže v Keokuk, lowa, kjer je imel nje¬
gov potujoči brat Orion malo tiskarno. Toda le za par me¬
secev, ker kmalu potem ga dobimo v Cincinnatiju, kjer je
delal preko zime v tiskarni. Spomladi leta 1857 pa ga je
gnalo proti jugu. Podal se je v New Orleans, kjer je čakal,
da pride ladija, ki ga popelje v južno Ameriko.

Ta vožnja je bila odločilna v njegovem življenju. Reki
Ohio in Mississippi ste tedaj kar mrgoleli parnikov. Med
mesti St. Louis, Cincinnati, Louisville in New Orleans, so
parniki neprestano vozili. Tu se je prevažalo žito, slanina,
bombaž, kar se je vozilo proti New Orleansu, kjer se je zo-

218

pet nakladalo na preko-oceanske parnike in vozilo po vsem
svetu.

Pisana množica ljudi se je vozila na teh parnikih. An¬
gleži, Irci, Nemci, vse je bilo pomešano. Igralci, roparji,
borci, vagabondi vseh vrst, vse je potovalo in si iskalo no¬
vih prilik v življenju. Parniki so vozili tudi cele črede su¬
žnjev, katere so kupovali v Kentucky ali Tennessee ter jih
prodajali na jug. Po vodah so dirkali parnik s parnikom, da
celo roparji so imeli svoje posebne ladije, s katerimi so na¬
padali druge. Mnogokrat je eksplodiral parni hotel na par¬
niku, in pobilo je bilo vse, kar se je nahajalo živega na la-
diji.

Na vožnji navzdol proti jugu, po Mississippi reki je do¬
živel mladi Clemens vse polno burnih dogodkov, ki so mu
jako prijali. Že kot mal deček je v svojem domačem mestu
Hannibal s spoštovanjem zrl na pilote velikih parnikov.
Nič ni bilo bolj veličastno zanj, kot stati pri kolesu, ki obra¬
ča ladijo na vodi. In sedaj je bil star enaindvajset let ter
svoj lastni mojster. Staro poželjenje postati kapitan parni¬
ka, se mu je vzbudilo z vso silo. Ko je parnik pljul po raz¬
burkani vodi, se je splazil mladi Clemens proti hišici na par¬
niku, kjer je stal pilot. Prizadeval si je na vse načine, da
se s pilotom sprijazni. Prosil je častnike, da ga učijo, kako
se vodi ladija, in so mu konečno tudi uslišali željo v največ¬
je njegovo veselje.

Tako je preživel Mark Twain dve leti na vodi. Ko je
vodil eno tako ladijo, je doživel svojo največjo nesrečo.
Njegov mlajši brat, katerega je z vso gorečnostjo ljubil, je bil
pri neki eksploziji parnega kotla ubit. 48 ur se je Samuel
nahajal ob njegovem ležišču, toda brez pomoči, kajti fant je
kmalu potem umrl. Ta žalost nad -smrtjo njegovega brata
odmeva pozneje v mnogih njegovih spisih. V knjigi “Life
on the Mississippi” pripoveduje Mark Twain o svojih do¬
godkih teh dveh let.

Ko se je začela civilna vojna leta 1861, je bil njegov
potujoči brat Orion imenovan tajnikom teritorija Nevada.
Kot tak je pregovoril Samuela, da pride z njim na zapad.
Tako se je zgodilo, da je iz mladega pilota na reki Mississip-

219

pi postal rudar v daljni zapadni deželi. Življenje v rudar¬
skem taborišču je bilo ravno tako polno burnih dogodkov
tiste dni kot življenje na Mississippiju. Ljudje so tedaj po¬
tovali po vsej deželi. Vse je iskalo za zlatom in srebrom.
Nekateri so silno obogateli, zopet drugi so vse zgubili, kar
so si prej prihranili. Pili so čez mero, in še bolj so se pa te¬
pli in streljali.

Tudi Samuel Clemens ali Mark Twain je zgubil ves
svoj denar v Nevadi. Kot siromak je moral prevzeti mesto
pisca pri časopisu v mestu Virginia City, Nevada. Pri tem
poslu si je prvič nadel ime Mark Twain. Kmalu so vzbudi¬
li njegovi članki splošno pozornost na Pacifiku. Njegovo
novo ime je bilo poznano skoro v vsaki hiši, in njegovo
pravo ime se je popolnoma pozabilo. Vsakdo je govoril o
njem kot o Mark Twainu.

Iz Virginia City je Samuel odpotoval v San Francisco,
kjer je tudi deloval pri časopisu. Tu je spisal zgodbo, kate¬
ri se je vsa Amerika smejala. Bila je to zgodba o “skakajo¬
či žabi”. Dva moška sta se prepirala, katera izmed dveh
žab more dalj skočiti. Zmagalec, ki je bil prefrigan človek,
je zmagal raditega, ker je dal v žabo smodnika, ki je žabo
daleč naprej zagnal. To zgodbo je Mark Twain z vso umet¬
nostjo opisal. Bila je prvič priobčena v New Yorku leta
1865, in pozneje ponatisnjena po vseh drugih mestih. Kot
pripoveduje neki njegov prijatelj, se je tej zgodbi najmanj
milijon družin smejalo.

Januarija meseca, 1867, je prišel pisatelj Mark Twain
v New York, da tam poskusi svojo srečo. Najprvo je na¬
znanil, da bo imel predavanje v Cooper Union, kjer je bila
priljubljena ljudska dvorana. Toda skoro bi ga dobila ne¬
sreča. Samo par vstopnic je bilo prodanih. Tedaj se je pa
zmislil njegov ravnatelj zvijačo. Razposlal je več prostih
vstopnic učiteljicam v mestu, in dvorana je bila polna. Mark
Twain je pa govoril tako, da so se stene tresle od smeha
navzočih ljudi. Nekateri ljudje so zboleli, ker so se preveč
smejali. Po predavanju je vsakdo govoril o silnem humor¬
ju Mark Twaina. Njegov uspeh kot humoristi je bil nare¬
jen.

220

Kmalu potem se je podal v Evropo, in je seveda tudi
spisal, kar je videl in slišal. Njegovo knjigo “Innocents
abroad” je čitalo milijone Amerikancev in se smejalo šalji¬
vemu pisatelju. Pozneje se je prijel časnikarskega posla v
Buffalo, N. Y., in konečno se je stalno naselil v Hartford,
Conn. leta 1874.

Mark Twaina so častili od vseh strani. Najvišje glave
sveta so bile vesele, če so mogli občevati z njim. Strogi in
resni general Grant se skoro nikdar ni smejal. Ko pa je
bil v Chicagi leta 1879 pri nekem banketu, katerega se je
udeležil tudi Mark Twain, se je moral držati okrog pasa, da
ni počil smeha, ko je Mark Twain pripovedoval svoje šaljiv-
ke. Mark Twain je pisal o tem svoji ženi sledeče: “Ali veš,
general Grant je sedel za mizo tekom štirinajst dolgih go¬
vorov. Sedel j*e kot kip, toda jaz sem ga premaknil. Popol¬
noma sem ga spravil ob sapo. Povedal mi je, da se je sme¬
jal, dokler mu niso solze prišle v oko, in da ga je vsaka kost
v njegovem telesu bolela. . . .”

Ameriška vseučilišča so mu podajala naslove častnega
doktorja. Celo slavna univerza Oxford v Angliji ga je po¬
častila z istim naslovom. Ko je zvedel to novico, se je izja¬
vil: “Ne vem, zakaj mi pošiljajo take naslove. Kdaj sem
jaz študiral za doktorja!” Ko je prišel v Oxford, Anglija,
so ga dijaki in profesorji sprejeli z največjimi častmi. No¬
ben princ ni bil nikdar tako sijajno sprejet.

Leta 1910 je Mark Twain mirno umrl. Ves svet, ki se
je tekom življenja z njim smejal, se je sedaj jokal. Nekdaj-
ni častnikarski in tiskarniški fant je postal slaven po celem
svetu.

221

XXIII. POGLAVJE.

Ustava Zjedinjenih Držav daje kongresu moč, da dela
postave, katere mora narod spolnovati. In predsednikova
dolžnost je gledati, da se postave spolnujejo. Poleg tega
pravi tudi ustava, da mora predsednik od časa do časa daja¬
ti kongresu potrebne nasvete kaj dežela potrebuje. Očitno
je torej, da so ustvaritelji ustave hoteli in želeli, da je pred¬
sednik nekak vodja in svetovalec kongresa in naroda. Od
Washingtona naprej, pa vse do danes, so predsedniki kon¬
gresu neprestano svetovali v gotovih stvareh, o katerih so
bili prepričani, da jih dežela potrebuje.

Toda kako daleč sme predsednik iti kot vodja ameriških
zadev, o tem si državniki nikdar niso bili edini. Mnogi
predsedniki sami niso vedeli kako in kaj. Toda skozi osem
let je bil v Beli hiši v Washington predsednik, mož, ki je
dobro vedel, kaj mu je storiti. Ta mož je bil — Theodore
Roosevelt. Ko je govoril o predsedniškem delu, se je izja¬
vil: “Moje prepričanje je, da ni samo predsednikova pravi¬
ca, pač pa tudi dolžnost, da naredi vse, kar zahtevajo koristi
naroda, razven če je to direktno prepovedano po ustavi ali
po postavah.”

Ko je Theodore Roosevelt postal leta 1901 predsednik,
si je pridobil že mnogo skušenj v javnih zadevah. Roose¬
veltova družina je stara ameriška družina, ki se je prvotno
naselila v New Amsterdam, ali današnjem New Yorku še v
17. stoletju. Po svojem očetu je nizozemskega pokoljenja,
toda v krvi je imel tudi angleški in nemški značaj. Njegova
mati je pa bila, kot je sam pripovedoval, “sladka, plemenita,
krasna žena iz južnih držav, rojena v Georgiji.”

Theodore Roosevelt je bil rojen v New Yorku, leta
1858. Bil je to bolehen in delikaten otrok. Večinoma so ga
doma vzgojevali. Ko je bil star 10 let, se je prvič podal v
Evropo. Štiri leta pozneje je potoval v Egipt, sveto deželo,
Grško. Več časa se je mudil v Evropi in študiral. Leta
1876-se je zapisal v Harvard univerzo, odkoder je graduiral

222

1880. Študiral je odvetništvo, toda ni prakticiral, ker mu je
oče zapustil dovolj premoženja. Lahko se je torej posvetil
političnemu življenju.

Roosevelt je postal aktiven v republikanski stranki leta

1881, ko je bil izvoljen v newyorško državno postavodajo.
Bil je trikrat zaporedoma izvoljen in si pridobil kot posla¬
nec dobro ime. V Albany, glavnem mestu države New
York, je dobil v governerju Grover Clevelandu, dobrega pri¬
jatelja, kot smo že prej omenili.

Ker pa zdravje njegovo ni bilo tako, da bi mu dovolje¬
valo bivati neprestano v znotranjosti, se je podal v Dakoto,
da si zbere novih moči in zboljša zdravje. Tu je vodil dvoje
farm. Življenje v naravi je bilo jako zanimivo. Divje zve¬
rine je bilo tedaj obilo v gozdovih, prerijski požarji so se
mesečno ponavljali, podivjana domača živina je dala mnogo
opraviti. Iz mladega bolehnega moža je vzrastel močan ko¬
renjak, in ljubezen do proste narave se mu je za vselej vtis¬
nila v srce.

Spomladi leta 1889 je bil Roosevelt imenovan od pred¬
sednika Harrisona za civilnega komisarja Zjedinjenih Dr¬
žav. Kot tak je vedno gledal, da so le sposobne osebe pri¬
šle v javne urade, ne pa podkupljenci ali protežiranci. šest
let pozneje je bil imenovan za policijskega načelnika v New
Torku. Kot tak je imel navado ob polnoči obiskovati ne¬
pričakovano policijske stražnice, da se prepriča kaj policisti
delajo. Naredil je dosti hrupa. Seznanil se je pa objednem
z življenjem priprostih ljudi, katerih prej še ni dobro poznal.

Leta 1897 pa je bil imenovan pomožnim mornariškim
tajnikom v Washingtonu. Mnogo si je prizadeval zlasti, da
zboljša topništvo na vojnih ladijah. In imel je uspeh, kajti
že prihodnje leto je zbruhnila špansko-ameriška vojna, v ka¬
teri so se ameriški topničarji izkazali kot izborni strelci.
Roosevelt sam tedaj je odložil svoj urad in nabral en regi¬
ment prostovoljcev, katere so nazvali “Rough Riders”. Od¬
likovali so se v vseh bitkah. Ko se je Roosevelt vrnil od vo¬
jakov, je bil izvoljen governerjem države New York.

V poletju leta 1900 se je zbrala republikanska narodna
konvencija, da izvoli kandidate za predsednika in podpred-

223

sednika. McKinley je bil tako priljubljen pri svoji stranki,
da ni imel nobenega nasprotovanja, pa tudi Roosevelta so
imeli radi, in takoj je bil imenovan podpredsedniškim kan¬
didatom. Rooseveltu pa ni bilo dosti mar za kandidaturo.
Izjavil je, da je rajše governer države New York kot pod¬
predsednik Zjed. Držav.

William McKinley, predsednik Zjedinjdnih Držav, ki je bil
po nekem anarhistu umorjen.

McKinley in Roosevelt sta bila izvoljena. Toda Mc-
Kinley je bil le par mesecev predsednik po drugi izvolitvi,
ko ga je neki anarhist v Buffalo ustrelil. Septembra mese¬
ca, 1901 , je podpredsednik Roosevelt položil prisego kot
predsednik Zjedinjenih Držav. Odslužil je McKinleyev
termin in leta 1904  je bil potfovno izvoljen predsednikom.

Kot predsednik si je zlasti prizadeval, da ohrani priro-

224

dno bogastvo, to je, gozdove, rudnine, slape, itd. Zlasti si je
prizadeval Roosevelt, da se spremenijo velike puščave na
zapadu v rodovitno deželo. Pripravil je kongres do tega,
da je dovolil denar za ogromne jezove, kjer so zajezili vodo,
in jo ob času potrebe spuščali v suhe, nerodovitne kraje.
Na ta način se je pridobilo v kratkem nad milijon akrov
zemlje za obdelovanje.

Zanimal se je tudi za javne gozdove. Pripravil je vla¬
do, da je nehala prodajati obširne gozdove, in da se les iz
gozdov na pameten način rabi. Spremenil je obširne gozdo¬
ve v narodno last, ki se ni smela prodati. Lastnike ogrom¬
nih čred živine je prisilil, da so plačali za pravico, da smejo
pasti živino v javnih gozdovih. Mnogo je tudi storil za
zmanjšanje ognjev v javni gozdovih.

Leta 1902 je nastal velik premogarski štrajk. Tisoče
premogarjev je nehalo z delom, in ko se je približala zima,
so bili v nevarnosti gladu in pomanjkanja. Predsednik
Roosevelt je izjavil, da je premogarski štrajk javna zadeva,
in je pripravil zastopnike delavcev in delodajalcev, da so se
začeli pogajati v Beli hiši. Roosevelt je začel resno študi¬
rati premogarski problem. ^

Vprašal se je, zakaj se premogarji združujejo in tvorijo
unije? Odgovarjal si je na sledeč način: “Pred par deset¬
letji si je ameriški delavec lahko prihranil nekaj denarja,
nakar je odšel na zapad, kjer je dobil prosto zemljo za sebe.
Sedaj pa ni več sveta, ki bi se lahko zastonj dobil. Leta na¬
zaj je mož, ki je začel delati z lopato in krampom, lahko
sam prišel do svojega premogovnika. Tudi ta vir je sedaj
odpravljen, da si delavec pomaga naprej. Tako si premo¬
garji niso mogli zboljšati svojega položaja, da bi napredovali,
prenehali z delom v jamah in kaj druzega začeli. Gledati so
torej morali, da si pomagajo na ta način, da se združijo in
skušajo zboljšati delavske prilike in dobiti več denarja za
svoje življenje. In kadar njih zahteve niso bile izpolnjene,
so nastali štrajki.

Velikim premogarskim kompanijam je vseeno, če od¬
slovijo tega ali onega delavca. Toda na drugi strani pa pre-
mogar, če je bil še tako izurjen, ni mogel živeti brez kom-

225

panije, je dejal Roosevelt. Premogar potrebuje dela, nje¬
gova žena in otroci trpijo pomanjkanje, ako mož ne dela . ..
Premogarji torej, posamezni, brez organizacije, ne morejo
doseči ničesar. Le če se združijo v unije, bodo imeli uspeh.

Tako se vidi, da Roosevelt ni bil proti unijam, pač pa
jih je zagovarjal in dognal potrebo njih eksistence. Jako
nasproten pa je bil onim delavskim voditeljem, ki so ob ča¬
su štrajka priporočali nasilje. Rekel je pa, da morajo dobiti
enako pravico vsi razredi brez razlike, bogat ali siromak.
Strogo je obsojal tudi one, ki so hoteli hujskati kapital pro¬
ti delu ali narobe. Zastopal je mnenje, da ima vsak pravico
skrbeti za svoje interese, toda le na postaven način. Glav¬
ni njegovi izrazi v poslanicah kongresu in v javnih govorih
so bili: “square deal” in “fair play”. Skušal je pač vsem
poštenim in postavnim potom ustreči. Njegove simpatije
so bile, kot se je večkrat izjavil z onimi, “ki nimajo druzega
kot svojo plačo za življenje, in ki se borijo, da bi pošteno
živeli.”

Pod vlado Roosevelta se je začelo resno misliti in tudi
delati, da se preseka morsko ožino med Pacifikom in Atlan¬
tikom pri Panami. Ladija, ki je hotela iz New Yorka v San
Francisco, je morala pljuti vse tja doli ob Atlantiku na
skrajni konec južne Amerike, okoli rta Horn in nazaj se¬
verno po Pacifiku. To je bilo zamudno in združeno z veli¬
kimi stroški.

Že mnogo desetletij predno je postal Roosevelt pred¬
sednik, so razne vlade, v Ameriki kot v Evropi skušale
zgraditi preko Isthmus morske ožine, prekop, ki bi spajal
Atlantsko morje s Pacifikom. Neka francoska kompanija
je skušala zgraditi prekop, pa je zgubila milijone in mnogo
človeških žrtev je bilo zraven. Zjedinjene Države niso nič
kaj lepo gledale, da so se evropske države vtikale v prekop
v Panami. Raditega so skušale Zjedinjene Države, da do¬
bijo svoje pravice na Panami.

Roosevelt je bil precej energičen predsednik, in je leta
1903 začel jako živahno delovati v tem oziru. Svet, kjer so
Amerikanci hoteli zgraditi prekop, je spadal deloma pod

226

vlado republike Colombia. Raditega je morala ameriška
vlada dobiti dovoljenje, da sme zgraditi prekop preko ozem¬
lja Colombie. Naredila se je nekaka pogodba, katere pa
Colombia ni hotela odobriti. Kmalu potem je v Panami
zbruhnila revolucija, katere posledica je bila ustanovitev
male republike. Roosevelt je takoj priznal neodvisnost te
nove republike in naredil z njo pogodbo. V tej pogodbi se
prizna Zjedinjenim Državam pravica, da smejo preko Pana¬
me zgraditi prekop, in poleg tega, da ameriška vlada lahko
z vojaštvom zasede oni svet, preko katerega se bo gradil
prekop. Vse to je naredil Roosevelt na lastno roko. V se¬
natu so se potem dolgo prepirali, predno so odobrili Roose¬
veltov načrt.

In sedaj se je lahko pričelo z delom, ki je pa bilo jako
nevarno. Podnebje je bilo jako vroče, in vreme jako ne¬
zdravo. Mrzlica je vladala vsepovsod. Toda kamor pride
Amerikanec, tam se mora njegovi volji vse umakniti. V Pa¬
namo so poslali eminentnega zdravnika, dr. Gorgas, ki je
začel študirati vzroke mnogoštevilnih bolezni na Istmu, in
kmalu so se umaknile, ker ameriški doktor jih je z znanjem
in medicinsko vedo zatrl. Panama je postala zdrava dežela.

Treba je bilo dobiti sedaj celo armado delavcev ter od-
kazati vsakemu svoje delo. Predsednik Roosevelt je v ta
namen izbral polkovnika G. W. Goethals, ki je bil jako spre¬
ten inženir. Goethals je pričel z delom leta 1907, in sedem
let pozneje je bil prekop izročen svetovnemu prometu. To
je bilo največje podjetje, ki se je pričelo in uspešno končalo
po predsedniku Rooseveltu.

Drugo večje podjetje, ki ga je izvršil Roosevelt na svo¬
jo lastno iniciativo, ne da bi vprašal koga za nasvet ali dovo¬
ljenje, je bilo poslanstvo ameriške mornarice po svetovnih
morjih. Mnogi strokovnjaki so trdili, da ta načrt ni prak¬
tičen. Toda Roosevelt se ni oziral na nje. Popolnoma je
dal opremiti šestnajst najboljših ameriških vojnih ladij ter
jih poslal po svetu. Ladije so pljule iz New Yorka navzdol
proti Magellan morski ožini in potem severno proti San
Francisco. Od tu so odpljule proti Filipinom, obiskale ja-

227

ponska in kitajska pristanišča, Novo Zelandijo, Avstralijo,
in so potem odpljule proti domu skozi Suez prekop.

Vse ladije so skončale vožnjo brez najmanjše nezgode.
Premog in hrana je vselej točno prišla za ladije, brez vsake
zamude, in izmed 12.000 mornarjev na ladijah, jih niti pet
ni pobegnilo. Vožnja se je izkazala kot izvrstna preskušnja
sposobnosti ameriške mornarice. Brezžični brzojav se je
tedaj preskušal ob vsakovrstnem vremenu. Dne 22. febr.
1909 je Roosevelt pozdravil vračujoče se moštvo ameriške
vojne mornarice sledeče: “Ponosni smo na vse ladije in na
vse moštvo tega brodovja, in pozdravljamo vas ob povratku
v deželo, katere dobro ime ste ponesli po svetu, in nam pri¬
borili spoštovanje.”

Med svojimi kabinetnimi uradniki je imel Roosevelt
dobrega prijatelja, z imenom William Howard Taft. Taft
je bil že dolgo časa v,zvezini službi. Svoje dni je bil zvezini
sodnik v Ohio, pozneje governer Filipinskih otokov, in ko-
nečno vojni tajnik. Že precej časa prej, predno je potekel
Rooseveltov termin kot predsednik, je dal Roosevelt razu¬
meti, da želi, da bi Taft postal za njim predsednik. Neka¬
teri so pa Rooseveltu svetovali, naj kandidira še enkrat za
predsednika sam, o čemur pa Roosevelt ni hotel slišati. Pač
pa je Tafta povsod priporočal, in Taft je bil leta 1909 v res¬
nici izvoljen.

Dne 4. marca, 1909, je Theodore Roosevelt zapustil
Washington kot navaden državljan. Iskal je odpočitka po
mučnem delu. Podal se je na lov v Afriko, in pozneje je
obiskal mnogo evropskih držav. In ko se je vrnil v Ameri¬
ko, je našel Roosevelt velik spor v republikanski stranki.
Mnogo republikancev se ni strinjalo s politiko predsednika
Tafta, Republikanci so bili na krmilu deset let, in dežela se
je začela polagoma obračati proti demokratom. Leta 1910
so bili demokratje izvoljeni z večino v poslansko zbornico
kongresa.

Mnogo republikancev je tedaj dolžilo predsednika
Tafta, češ, da je on vzrok, da-so demokratje dobili večino v
poslanski zbornici. Javno so grozili Taftu, da ga ne bodo

228

več imenovali kandidatom stranke leta 1912. In ti republi¬
kanci so se zopet začeli obračati k Rooseveltu kot voditelju.
Roosevelt sprva ni hotel ničesar slišati. Na vsak način se je
obotavljal, da bi se zameril ali sprl s svojim prijateljem
Taftom, katerega je takorekoč Roosevelt spravil na pred¬
sedniško mesto. Konečno se je pa le podal neprestanim
prošnjam svojih prijateljev, rekoč, da bo sprejel nominacijo
republikanske konvencije za predsednika. Na ta način se
je vnela silna bitka med Taftom, ki je imel svoje privržence,
katere so nazivale konservativce, in med Rooseveltom, ki
je imel za seboj progresivno ali napredno krilo republikan¬
ske stranke.

Ko se je 1912 zbrala republikanska konvencija v Chica-
gi, je nastal spor glede pripustljivosti na konvencijo neka¬
terih delegatov. Iz več držav so prišli dvojne vrste delega¬
ti: eni so bili za Tafta, drugi za Roosevelta. V tem sporu je
Roosevelt pogorel. Njegovi prijatelji so na to zapustili
konvencijo. Na konvenciji so ostali torej samo Taftovi
prijatelji, in Taft je bil imenovan predsedniškim kandida¬
tom.

Rooseveltovi delegatje so pa trdili, da jim je bila kon¬
vencija “ukradena”. Zbrali so se k skupnemu posvetovanju
ter se dogovorili za ustanovitev nove politične stranke.
Dne 5. avgusta, 1912, se je pričela nova konvencija, in usta¬
novljena je bila narodna progresivna stranka. Od onega
časa, ko je bil leta 1860 Lincoln nominiran na konvenciji v
Chicagi, ni bilo toliko razburjenja in navdušenja pri zboro¬
vanju narodne stranke. Deset tisoč ljudi se je zbralo v dvo¬
rani.

Roosevelt je bil navzoč, in ko je vstal, da spregovori
navzočim, je začelo tako gromovito ploskanje in hura klici,
da se ljudje eno celo uro niso mogli pomiriti. Roosevelt je
potem govoril s skrajno zgovornostjo o delavskem proble¬
mu, o boljših razmerah za delavce v industrijah in premo¬
govnikih, za krajše ure za ženske, o starostni zavarovalnini
in enakih stvareh, ki so bile iste dni na površju.

Demokratična stranka pa je isto leto imenovala pred-

229

sedniškim kandidatom Woodrow Wilsona iz države New
Jersey. Tako vidimo, da smo imeli leta 1912 kar tri pred¬
sedniške kandidate, republikanskega, progresivnega in de¬
mokratičnega. Videti je bilo že naprej, da niti Roosevelt
niti Taft ne more zmagati. In res so bili demokratje zma-

Woodrow Wilson, veliki ameriški predsednik, ki se je
potegoval za pravice malih narodov.

goviti, ko so izvolili Wilsona. Roosevelt je pa pri teh voli¬
tvah dobil več glasov kot Taft. Vendar so progresivci leta
1912 prvič in zadnjič nastopili kot republikanska stranka.
Pri ponovni predsedniški kampanji leta 1916 sta si Roose¬
velt in Taft podala roke in skupno delovala. Toda poraže¬
na sta bila oba. Taft je bif.pozneje imenovan predsednikom
najvišje sodnije v Zjed. Državah, dočim se je Roosevelt po¬
polnoma umaknil v privatno življenje. Ko je pa zbruhnila

230

vojna, je Roosevelt prijel za pero in nastopal silovito proti
Nemcem. Prepričan je bil, da je Nemčija kriva. Priporo¬
čal je Amerikancem, da se pripravljajo za vojno. Videl je,
da konečno bo tudi Amerika potegnjena v vojni vrtinec.
Ko je bila konečno naznanjena vojna, se je ponudil tedajne-
mu predsedniku Wilsonu, da sam zbere par divizij vojaštva
in gre na fronto. Toda Wilson je odklonil to ponudbo. Za¬
to je pa Roosevelt poslal svojega sina Quentina v vojno, ki
je umrl junaške smrti na bojnem polju, zadet od topovske
kroglje.

Kmalu po sklenjenem miru je Roosevelt umrl, leta
1919. Z njim je umrl velik mož, katerega se Amerika s
častjo spominja.

XXV. POGLAVJE.

Dne 4. avgusta, 1914, je cesarska nemška armada plani¬
la nad Belgijo. To je bil udarec, na katerega so se nemški
vojaški voditelji dolgo pripravljali. Hoteli so prizadjati
smrten udarec Franciji. Strašna mednarodna vojna se je
pričela. Anglija, Francija, Rusija in Srbija so bile kmalu v
smrtnem spopadu z Avstrijo in Nemčijo. Strašna vojna se
je prvotno zdela, da je dovolj daleč proč od Amerike, in da
slednje ne bo potegnila v svoj vrtinec.

Vendar je prišlo drugače. Anglija je napram Nemčiji
začela izvrševati blokado napram vsemu blagu, namenjene¬
mu v Nemčijo. Objednem je pa Anglija ustavila tudi vse
nemške ladije, ki so trgovale z drugimi deželami. Nemška
vlada je protestirala. Objednem je pa izjavila, da bo bloki¬
rala Anglijo, kjer bodo patrolirali nemški submarini. Te
blokade so grozile, da uničijo tudi ameriško trgovino. Ame¬
riška vlada je ponovno stala pred istim problemom, ki se je
pojavil pred sto leti, ko je bil predsednik Jefferson.

Ves svet se je začudil, ko je nemška vlada dne 18. fe-
bruarija, 1915, naznanila, da bodo nemški submarini uničili
vsako ladijo, katero dobijo v angleških vodah. To je bila
seveda očitna kršitev vseh vojnih pravil. Trgovske ladije

231

se ne morejo smatrati kot vojne ladije. Ako sovražnik v
vojni zapleni trgovsko ladijo, zahteva mednarodna postava,
da se moštvu in potnikom take ladije ne sme ničesar zgodi¬
ti. Ladija sme biti samo zaplenjena. Nemci so pa naznani¬
li, da bodo pognali vse skupaj na dno morja. S tem so pa
prišli v nevarnost tudi ameriški parniki, kajti submarinom
je jako težko razločevati, kateri narodnosti pripada ta ali
ona ladija. Tako je nastal silno kritičen problem. Treba je
bilo potrpežljivosti, razumnosti in trdnosti. Teško breme je
padlo na rame ameriškega predsednika, ki je objednem tudi
zastopnik naroda v zadevah z drugimi narodi.

Woodrow Wilson je bil tedaj predsednik, ki je vodil
Zjedinjene Države v onih teških časih. Wilson je bil sin
škotsko-irske družine. Njegov stari oče in stara mati sta
prišla v Ameriko za časa predsednika Jeffersona. Nekaj
časa sta ostala v Pennsylvaniji, potem sta pa odpotovala
proti zapadu. Ustavila sta se v Steubenville, Ohio, kjer je
stari oče odprl tiskarno. Eden njegovih sinov, Joseph, se
je najprvo naučil tiskarske obrti, potem pa se je učil še na¬
prej, in ko je dokončal vseučiliške študije, se je posvetil du-
hovskemu stanu. Dočim se je nahajal ta Joseph Wilson leta
1856 v Staunton, Virginia, se mu je rodil sin, ki je dobil ime
Thomas Wilson, pozneje \Voodrow Wilson imenovan.

Zgodnjo mladost je Wilson preživel na jugu. Tekom ci¬
vilne vojne je živel v Augusta, Georgia, nakar se je posve¬
til vzgoji. Leta 1879 je zvršil Princeton univerzo z veliki-
mu častmi. Kot študent je mnogo čital, in kmalu se je ska-
zal kot mojster angleškega jezika. Kot dijak je dobil zlato
kolajno za govorništvo. Ko je zvršil študije, je začel prak¬
ticirati odvetništvo v Atlanti, toda malo je bilo odjemalcev.
Wilson je nato sklenil, da postane učitelj, in odšel je na
John Hopkins univerzo. Medtem je pa že postal znan kot
govornik in pisatelj. Leta 1890 je postal profesor na Prince¬
ton univerzi, in dvanajst let kasneje je postal predsednik
univerze. Poleg pisateljevanja je tudi mnogokrat govoril o
vladnih problemih, ter je postal med ljudmi jako priljubljen.

232

Mnogo prijateljev je že zgodaj začelo misliti o njegovem
političnem vodstvu.

V nekem govoru, ki ga je imel pred clevelandsko trgov¬
sko zbornico leta 1907 se je izjavil: “Javno življenje ne
vsebuje samo izvrševanja javnega urada. Pač pa je treba
tudi tvoriti javno mnenje, delovati za napredek.” Demo¬
kratska stranka v državi New Jersey se je vedno bolj začela
zanimati zanj. Leta 1910 so ga imenovali governerskim
kandidatom, in je bil tudi izvoljen z veliko večino.

Tako je prišel Wilson v politiko. Bil je vodja z veliko
privlačno silo. Potoval je po deželi in govoril. Povsod si je
pridobil občudovalce. Leta 1912 so mu njegovi prijatelji
pridobili predsedniško nominacijo demokratične stranke.
Ker so bili istega leta republikanci razdvojeni med seboj, je
bila Wilsonova zmaga prav lahko dobljena.

Kot predsednik je imel navado, da je osebno prišel pred
kongres in povedal poslancem kaj želi. Pod njegovim pred-
sedništvom je bilo sprejetih nekaj skrajno koristnih postav,
zlasti glede colnine in takozvana federalna rezervna bančna
postava.

Ko se je leta 1914 začela v Evropi strašna vojna, je
predsednik Wilson najprvo opominjal svoje sodržavljane,
naj bodo nevtralni, in naj se ne zavzemajo za nobeno stran¬
ko. Bil je gluh za vse one, ki so mu svetovali, naj Amerika
dvigne orožje proti Nemcem. Leta 1916 je bil ponovno zvo-
ljen. Tekom druge predsedniške kampanje so njegovi pri¬
staši zlasti povdarjali dejstvo, da je bilo Wilsonu mogoče
ohraniti Ameriko izven evropskega konflikta.

Toda Wilson ni Nemcem nikdar priznaval pravice, da
bi smeli potapljati s submarini mirne trgovske ladije ter ta¬
ko ogrožati življenje mornarjev in potnikov. Februarija
meseca, 1915, je jasno povedal kajzerju, da s takim dejanjem
krši ameriške pravice. Pristavil je tudi, da bo držal nem¬
ško vlado odgovorno za vsako tako krivico.

Toda slovesna svarila Wilsonova so ostala brez uspeha.
Dne 7. maja, 1915, so Nemci povzročili strašno dejanje. Te¬
ga dne so Nemci torpedirali velikanski parnik Lusitania.

233

Ladija je bila torpedirana brez vsakega svarila, na mirni
vodi blizu Irskega obrežja. Potopila se je v par minutah, in
z njo je šlo na dno morja 1500 nedolžnih mož, žen in otrok.
Med njimi je bilo 114 ameriških državljanov. Ko je prišla
novica o tem strašnem dogodku v Ameriko, je vsa dežela z
grozo čitala poročilo o tem strašnem dogodku. Vsakdo se
je strinjal s tem, da je to ogabno delo.

Predsednik Wilson je hitro bil na delu. Pozval je nem¬
ško vlado, da se opraviči in da obljubi, da v bodoče ne bo
več kaj enakega povzročila. Pristavil je svarilo, da bodo
Zjedinjene Države gledale z besedo in dejanjem, da se spo¬
štujejo pravice ameriških državljanov. Med Berlinom in
Washingtonom so švigale note, dokler ni prišlo konečno do
pobotanja. Kajzer je konečno obljubil, da njegovi subma-
rini ne bodo več potapljali trgovskih ladij, ne da bi preskr¬
beli za varnost potnikov in mornarjev.

Toda to obljubo so Nemci kmalu prelomili. Že zgodaj
druzega leta so nemški submarini začeli potapljati ladije brez
vsakega svarila, kjerkoli so jih dobili. Predsednik Wilson
je slovesno protestiral. Konečno je pa pognal nemškega
poslanika v Washingtonu domov. Wilson ni mogel več pre¬
našati nemške arogantnosti. Sklical je torej kongres ter
mu priporočil, da se Amerika oboroži v obrambo ameriških
pravic.

Kongres se je takoj sestal v Washingtonu. Dne 6.
aprila, 1917, je proglasil Nemčiji vojno, Avstriji pa decem¬
bra istega leta. Vojna v Evropi je medtem trajala že dve
leti. Kljub temu pa ste bili Nemčija in Avstrija še vedno
močni. Ogromna naloga je torej čakala Zjedinjene Države.

Mirno Ameriko je bilo treba pripraviti za vojno. S pro¬
stovoljci to ne bi šlo. Raditega so upeljali splošno vojaško
službo. Najprvo so bili poklicani na vojaško preiskavo vsi
moški v letih 21 do 31, pozneje so pa pozvali k preiskavi vse
moške med 18. in 45. letom. To ogromno armado je bilo
treba opremiti, preskrbeti z živežem, obleko in orožjem.
Amerika vsega tega ni imela. Toda kakor čez noč so zrast-
li iz zemlje ogromni vojaški tabori po vseh Zjedinjenih Dr-

234

žavah, delavci so se lojalno odzvali klicu vlade, vse tovarne
so delale noč in dan. Ženske so zasedle mesta mož in mla¬
deničev v mnogih tovarnah. Farmarji so pridelali več kot
kdaj prej. Ves narod se je zavzel za vojno.

Vlada je potrebovala tisoče milijone dolarjev, da je pla¬
čala za vse to. Velike davke so naložili. Liberty bonde in
\ojno-hranilne znamke so začeli prodajati. “Najvišja pre-
skušnja za ameriški narod je prišla,” je govoril predsednik
Wilson, “vsi moramo skupno delati in služiti.” Wilson je
tudi v mnogih govorih jasno označil, zakaj se Zjedinjene
Države udeleže vojne. Razložil je narodu, kako so Nemci
izzvali vojno s stoterim krivicami napram ameriškim držav¬
ljanom. Povedal je, kako so Nemci preplavili ameriško de¬
želo z ogleduhi, kako so nemški agenti metali bombe v mu-
nicijske tovarne. “Kakor smo si želeli mir,” je rekel Wil-
son, “pa ga niso hoteli dati, in izbrati nismo mogli druzega
kot vojno.”

Zjedinjene Države niso zasledovale nobenih sebičnih
namenov v vojni. “Mi ne bomo nikomur kaj jemali, mi ne
iščemo novih dežel in odškodnine,” tako je govoril Wilson.

Dne 8. januarija, 1918, je proglasil Woodrow \Vilson
svoje znamenite “točke”, takozvanih 14 točk, v katerih je
izrazil vojne cilje Zjedinjenih Držav. Glavne točke so:
Narodi ne smejo delati tajnih pogodb med seboj. Vožnja
po morju mora biti svobodna v miru in vojni. Armade vseh
držav se morajo znižati na najmanjši minimum. Belgija, v
katero so Nemci nasilno udrli, mora biti oproščena napadal¬
cev. Ravno tako se morajo Nemci umakniti iz zasedenih
krajev Rusije. Nemčija mora vrniti Alzacijo in Lorensko,
kateri deželi so Nemci Franciji vzeli leta 1870. Poljska,
nekdaj razkosana med Rusijo, Avstrijo in Nemčijo, se mora
zopet zjediniti in postati svobodna dežela. Noben narod se
ne more prisiliti, da bi živel pod vlado, pod katero ne želi ži¬
veti. To je takozvana “pravica samo-odločevanja”. Tiran¬
ske vlade se morajo pregnati in nadomestiti z demokratični¬
mi vladami.

235

Konečno je Wilson hotel ustvariti nekako Zvezo, ki naj
bi v bodoče preprečila vojno. Ta Zveza je bila v resnici
priklicana v življenje, in se imenuje “Liga Narodov”. Liga
ima svojega predsednika, svetovalce in zbornico. Člani
Lige Narodov se izberejo iz raznih narodov. To Ligo Na¬
rodov je mirovna konferenca tudi sprejela. Pravila Lige
Narodov so del mirovne pogodbe. Toda senat Zjedinjenih
Držav ni hotel odobriti mirovne pogodbe, pač pa jo je zavr¬
gel, in z njo vred seveda tudi Ligo Narodov.

Pomoč, ki so jo dale Zjedinjene Države zaveznikom v
vojni proti Nemcem in Avstrijcem, je bila silne vrednosti.
Tisoče milijonov dolarjev se je posodilo zaveznikom, Ame¬
rika jih je zakladala z živežem, obleko in streljivom. Ame¬
riška mornarica je prepodila nemške submarine z morja, ta¬
ko da se je ogromna ameriška armada lahko brez skrbi pre¬
važala preko morja v Francijo. Maja meseca, 1917, so se iz¬
krcali prvi ameriški vojaki na francoskih tleh. Dospel je
general Pershing kot predstraža silne ameriške armade.
Oktobra meseca istega leta so bili poslani prvi ameriški vo¬
jaki v strelne jarke. Od tega časa pa do 11. novembra, 1918,
ko je bilo podpisano premirje, so ameriški vojaki naredili
svojo polno dolžnost. Ko je bilo podpisano premirje, se je
nahajalo 1.338.169 ameriških vojakov v Franciji. Ameri-
kanci so se udeležili najhujših bojev. Nad 200.000 ameri¬
ških vojakov je bilo ubitih ali teško ranjenih.

November mesec, 1918, je bil znamenit v ameriški zgo¬
dovini. Nemška armada je bila pognana nazaj na vsej črti,
in nemška vlada je bila prisiljena prositi za mir. Nemški
kajzer, ki je bil glavni krivec vojne, je moral pobegniti na
Nizozemsko. V Nemčiji je nastala republika.

Ko je bila vojna končana, je bila naša armada zopet
varno prepeljana nazaj v Ameriko, kjer jo je hvaležni na¬
rod sprejel z vsemi častmi. Predsednik Wilson pa se je po¬
dal v Evropo, da zajedno z drugimi silami pomaga pri mi-
tovni pogodbi. Prvič se je zgodilo, da je šel predsednik
tekom svojega uradovanja-iz dežele. Ko se je vrnil, je pri¬
nesel s seboj mirovno pogodbo. Senat jo je zavrgel, in

236

idealnega moža je to silno bolelo. Ameriški narod tudi ni
hotel ničesar slišati o Ligi Narodov, katero je leta 1920 za¬
vrgel na ta način, da je propadel demokratski predsedniški
kandidat Cox, ki je Ligo zagovarjal, in bil izvoljen z veliko
večino republikanec Harding, nasprotnik Lige Narodov.
Harding je tekom svojega urada umrl, in sledil mu je pod¬
predsednik Calvin Coolidge, ki je bil leta 1924 tudi izvoljen
od naroda.






f

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA