Madjcr ÖiörrfcitblfltL
Nr. 9.
Anhalt: I. Constitutio de lege Franciscalium tertii Ordinis saecularis. —II. Gesetz in Betreff der Todeserklärung. — III. Ravnanje se spreobrnjenci. (Konec.) — IV. Zgodo-vina Sorske fare. (Dalje.) — V. Zwcihnndertjährige Jubelfeier der Befreiung Wiens von den Türken. — VI. Chronik der Diözese.
1883.
i.
Constitutio de lege Franciscalium tertii Ordinis saecularis.
Leo Episcopus, Servus Servorum Dei.
jä-öL perpetnara rei znemoriam.
Misericors Dei Filius, qui, suavi iugo et levi onere hominibus imposito, omnium vitae et saluti consuluit, Ecclesiam a se conditam non potestatis solum sed etiam misericordiae suae reliquit here-dem, ut parta per ipsum beneficia ad omnes sae-culorum aetates eodem semper caritatis tenore pro-pagarentur. Propterea quemadmodum in iis, quae Iesus Christus in omni vita vel gessit vel prae-cepit, mitis illa sapientia et invictae magnitudo benignitatis eluxit, sic pariter in singulis christi-anae reipublicae institutis mira quaedam eminet indulgentia et lenitas, ut plane vel in hac ipsa re similitudinem Dei, qui caritas est, *) gerere Ecclesia videatur. Illud est autem munus pietatis huius maternae maxime proprium, accommodare sapienter leges, quoad fieri potest, ad tempora, ad mores, et in praecipiendo exigendoque summa semper aequitate uti. Atque huiusmodi consue-tudine caritatis simul et sapientiae efficitur, ut im-toutabilitem doctrinae absolutam et sempiternam cum prudenti disciplinae varietate Ecclesia con-iungat.
Hac Nos ratione animum et mentern Nostram in gerendo Pontificatu conformantes, officii Nostri ducimus eo, quo aequum est iudicio aestimare
naturam temporum, et omnia circumspicere, ne quem difficultas deterreat ab utilium exercitatione virtutum. Et nunc quidem perpendere ad hanc normam placuit sodalitatem Franciscalium Ordinis Tertii, qui saecularis dicitur, diligenterque statuere, num leges eius modice temperari ob mutata tempora oporteret.
Praeclarum istud Francisci patris institutum vehementer pietati christianorum commendavimus per litteras Encyclicas Auspicato, quas die XVII. Septembris anno superiore dedimus. Dedimus autem hac voluntate atque hoc unice proposito, ut quanto plures possent ad sanctitatis christianae laudem invita-tione Nostra tempestive revocarentur. Origo quippe est maxima et malorum quae preinunt, et pericu-lorum quae metuuntur, neglecta christiana virtus: alteris vero mederi, atque altera deprecari non alia homines ratione possunt, quam maturando privatim et publice ad Iesum Christum reditu, qui salvare in perpetuum potest accedentes per semetipsum ad Deum2). Iamvero in curandis Iesu Christi praeceptis instituta Franciscalia tota sunt posita: neque enim quicquam spectavit aliud auctor sanc-tissimus, quam ut in iis, velut in quadam palae-stra, diligentius vita Christ,iana exerceretur. Pro-
') I. Ioan. IV, 16.
2) Hebr. VII. 25.
fecto Ordines Franciscales duo priores, magiiarum virtutuin informati disciplinis, perfectius quiddam diviniusque persequuntur; sed paucorum sunt, nempe eorum quibus Dei munere concessum est ad evangelicorum consiliorum sanctitatem singulari quadam alacritate contendere.	Verum Tertius
Ordo liatus aptus est multitudini: et quantum possit ad mores iustos, integros, religiöses, superiorum temporum monumenta et res ipsa declarat
Auctori autem et adiutori bonorum consilio-rum Deo acceptum referre debemus, quod illis cohortationibus Nostris clausae aures populi cliri-stiani non fuerunt. Imo vero plurimis ex locis perfertur excitata erga Franciscum Assisiensem pietas, auctusque passim nuinerus sodalitatem Tertii Ordinis expetentium. Quapropter velut incitamenta currentibus praebituii, illuc decrevimus cogitationem intendere, unde impediri aut retardari aliquatenus posse animorum salutaris iste cursus videbatur. Et primum quidem perspeximus, Regulam Tertii Ordinis, quam Nicolaus IV. Decessor Noster pro-bavit confirmavitque Constitutione Apostolica Supra Hontem die XVIII. Augusti MCCLXXXIX, non omnino iis, quibus nunc vivitur, temporibus atque moribus respondere. Hinc cum expleri suscepta officia sine molestia et labore nimio non possint, pleraque legum capita condonare sodalium precibus hactenus necesse fuit: quod quidem sine discipli-nae communis detrimento fieri non posse, facile intelligitur.
Deinde alia quoque in eadem sodalitate erat caussa, quae Nostras sibi curas vindicaret. Nimi-num Romani Pontifices Decessores Nostri Tertium Ordinem iam inde a natali suo summa benevolen-tia complexi, Indulgentias complures et satisamplas in expiationem admissorum sodalibus concessere. Quarum ratio effecta est annorum decursu per-plexior: atque illud in contentionem saepe veniebat, num de pontificali indulgent!a certis in caussis constaret, et quo tempore, quove genere eadem uti fas esset. Gerte desiderata non est Aposto-ica e Sedis hac in re providentia: ac nominatim
Benedictus XIV. P. M. Constitutione Ad Romanum Pontificem die XV. Martii anno MDCCLI tollendas priores dubitationes curavit: non paucas tarnen, ut fere fit, denuo attulit dies.
Quamobrem huiusmodi incommodorum cogita-1 tione adducti, ex sacro Consilio Indulgentiis sacris-que reliquiis tuendis praeposito aliquot 8. E. R. Cardinales destinavimus, qui leges Tertiariorum pri-stinas cum cura recognoscerent; item Indulgentias et privilegia omnia in commentarium relata exa-minarent: adhibitoque intelligenti iudicio, hac de re ad Nos referrent, quid retinendum quidve no-vandum pro temporum conditione censuissent. Transacto, uti imperatum erat, negotio, ii quidem Nobis auctores fuerunt, leges veteres flecti atque accommodari ad bas recentes vivendi consuetudines oportere, cum quorumdam capitum immutatione nonnulla. De indulgentiis vero, ne qui relinquatur haesitandi locus, prohibendique caussa periculi ne quid non iure fiat, arbitrati sunt, Nos ad exern-pluin Benedicti XIV. sapienter utiliterque facturos, si revocatis abrogatisque Indulgentiis omnibus, quae hactenus valuerant, alias quasdam ex integro eidem sodalitio decreverimus.
Ergo quod bonum felixque sit, Dei gloriam amplificet, et pietatis virtutumque ceterarum studia magis accendat, Nos bis Litteris auctoritate Nostra apostolica Legem Franciscalium Ordinis Tertii, qui saecularis dicitur, eo modo quo infra descripta est, novamus et sancimus. Quo tarnen facto nihil demptum de ipsa Ordinis natura putetur; quam omnino vohunus immutatam atque integram per-manere. Praeterea poenarum remissionibus, seu Indulgentiis, privilegiisque, quae infra in indice recensentur, eosdem sodales uti posse volumus et iubemus, sublatis penitus Indulgentiis privilegiisque universis, quae eidem sodalitio haec Apostolica Sedes quocumque vel tempore, vel nomine, vel forma ante haue diem concesserat.
Lex Sodalium Franciscalinm Tertii Ordinis qui saecularis dicitnr.
CAP. I. De Cooptatione, Tirocinio, Profession e.
§. I. Ne quos cooptari liceat, nisi maiores quatuordecim annorum, eosque bene moratos, re-tinentes concordiae, atque in primis sanctitate pro-fessionis catholicae probatos, spectatoque erga Ecclesiam Romanam Sedemque Apostolicam ob-sequio.
§. II. Nuptae, nisi sciente et consentiente viro, ne cooptentur, extra quam si secus videatur faciendum, auctore sacerdote conscientiae ipsarum iudice.
§. III. Adlecti in sodalitatem scapulare par-vum unaque cingulum de more gerant: ni gesse-rint, statis privilegiis iuribusque careant.
§. IV. Qui quaeve Tertium Ordinem inierint, unum ipsum annum tirocinio exigant: mox, Ordinem rite professi, servaturos sese iura Dei, obe-dientes Ecclesiae dicto futuros; si quid in iis, quae professi sunt, deliquerint, satis facturos sin-guli spondeant.
CAP. II. De disciplina vivendi.
§. I. Sodales Tertii Ordinis in omni cultu habituque, sumptuosiore elegantia posthabita, te-neant eam, quae singulos deceat, mediocritatis regulam.
§. II. Choreis ludisve scenicis procacioribus, item comissationibus perquam caute abstineant.
§. III. Pastu atque potu utantur frugaliter: neve ante vel accumbant vel assurgant de mensa, quam invocato pie grateque Deo.
§. IV. Ieiunium Mariae Virgini Immaculatae, item Francisco Patri, pridie sacra solemnia, sin-guli servanto: admodum laudabiles, si qui prae-terea vel ieiunium in sextas, vel abstinentiam car-nium in quartas quasque ferias servarint, disciplina veteri Tertiariorum.
§. V. Admissa rite expianto per menses singulos : item ad divinum epulum accedant per menses singulos.
§. VI. Tertiarios ex ordine Clericorum, quod Psalmis quotidie dant operam, nihil praeterea hoc nomine debere placet. Laici, qui nec canonicas, neu Mariales preces, vulgo Officium parvum B. M. V., persolvunt, praecationem Dominicam cum Salutatione Angelica et Gloria Patri adhibeant duodecies in dies singulos, excepto si per valetu-dinem non liceat.
§. VII. Quibus est testamenti factio, ii suo quisque tempore de re sua testentur.
§. VIII. In familiari vita studeant ceteros exemplo antecedere: pietatis artes, resque optimas provehere. Libros vel diaria, unde pernicies vir-tuti metuatur, domum suam inferri, ab iisque, qui in ipsorum potestate sint, legi ne sinant.
§. IX. Caritatem benevolam et inter se et ad alienos sedulo tueantur. Componendas, sicubi possunt, discordias curent.
§. X. Iusiuranduin ne iurent unquam, nisi necessario. Turpia dictu, scurriles iocos fando fugiant. Excutiant sese vesperi, num tale quid-quam temere fecerint: si fecerint, errorem poeni-tendo corrigant.
§. XI. Rei divinae, qui commode possunt, quotidie intersint. Ad coetus menstruos, quos Praefectus indixerit, conveniant.
§. XII. Conferant. in commune pro facultate quisque sua nonnihil, unde vel tenuiores e sodalium numero, praesertim affecta valetudine, sub-leventur, vel divini cultus dignitati consulatur.
§. XIII. Ad sodalem aegrotantem Praefecti vel adeant ipsi, vel mittant, qui caritatis officia expleat. Iidem, in morbo ancipiti, moneant sua-deant, ut quae ad expiandum animum pertinent, aegrotus tempestive cur et.
§. XIV. Ad exequias sodalis demortui sodales municipes liospitesve conveniant, simulque Mariales preces instituto Doininici Patris, id est Rosarium, ter-tiam partem ad caeleste demortui solatium adhibeant. Item sacerdotes inter rem divinam, laici, si po-
17*
terunt, sumpta Eucharistia, pacem fratri defuncto sempiternam pii volentes adprecentur.
CAP. III. De officiis, de visitatione, de-que ipsa lege.
§. I. Officia, advocatis ad conventum soda-libus, deferantur. Eadem triennalia sunto. Oblata ne qui sine caussa iusta recuset, neu oscitanter gerat.
§. II. Curator, qui Visitator audit, diligenter quaerat, satisne salvae leges. Eius rei ergo, so-dalitiorum sedes in singulos annos, eoque crebrius, si res postulaverit, pro potestate circumeat, coe-tumque habeat, Praefectis sodalibusque universis adesse iussis. Si quem Visitator ad officium mo-nendo iubendo revocarit, sive quid, salutaris poe-nae nomine, in quemquam decreverit, hic modeste accipiat, idemque luere ne abnuat.
§. III. Visitatores ex Priino Franciscalium Ordine, vel ex Ordine Tertio Kegulari legantur, quos Custodes seu Guardiani, si id rogati fuerint, designabunt. Visitatoris munere laicis viris inter-dictum esto.
§. IV. Sodales nee obedientes et noxii iterum et tertium admoneantur ofticii sui: ni pareant, excedere Ordine iubeantur.
§'. V. In bis legibus si qui forte quid deli-querint, hoc se nomine culpam suscepturos nullam sciant, exceptis iis quae iure divino Ecclesiaeve legibus alioqui praecipiuntur.
§. VI. Si quae huius capita legis quemquam servare caussa gravis et iusta probibeat, euin ex ea parte lege solvi, eademve capita commutari prudenter liceat. Cuius rei Praefectis ordinariis Franciscalium et Primi Ordinis et Tertii, item Visitatoribus supra dictis facultas potestasque sit.
Index Indulgentiarum et privilegiornm.
CAP. I. De Indulgetiis plenariis.
Tertiariis ex utroque sexu singulis, qui ad-missorum confessione ritu christiano expiati sacram Eucharistiam sumpserint, lndulgentiam plenariam
consequendi ius sit,’ diebus et caussis quae infra scriptae sunt:
I. Die aditiali:
II. Quo die singuli Ordinem primitus pro-fitentur:
III. Quo die ad concionem menstruam seu Conferentiam conveniunt, si modo templum aliquod publicumve sacrarium pietatis caussa adierint, remque cbristianarn Deo de more commendaverint:
IV. Die IV. Octobris, natali Franc!sei Patris legiferi: die XII. Augusti natali Clarae Virginis legiferae : die II. Augusti, festo Mariae Angelorum reginae ob Basilicam eius dedicatam: item quo die soleinnia anniversaria aguntur Sancti caelitis, in cuius templo sedes est sodalitii constituta, si modo ipsum templum pietatis caussa celebraverint, remque cbristianarn Deo de more commendaverint:
V. Semel per menses singulos, quo die cui-que placuerit, si modo templum aliquod publicumve sacrarium pietatis caussa adierint, et aliquandiu ad mentem Pontificis maximi obsecrando persti-terint:
VI. Quoties, potioris vitae Studio, per octo dies continuos statis animi ineditationibus operam daturi secesserint:
VII. Item morituris, si sanctum salutare nomen Iesu aut voce, aut, si loqui posse desie-rint, voluntate imploraverint. Iidem eodem iure fruautur, si nec compotes sacra Confessione atque Eucharistia, animi dolore culpas expiaverint.
VIII. Bis in anno Benedictionern summi Pontificis nomine accepturis, si ad mentem ipsius Pontificis Deo aliquandiu supplicaverint: itemque, hac ipsa supplicandi lege, accepturis quam appel-laut Absolutionem, hoc est Benedictionern, per hos dies qui infra scripti sunt: I. Natali Domini Nostri Iesu Christi: II. die solemni Paschatis Re-surrectionis: III. die solemni Pentecostes: IV. in festo Sanctissimi Cordis Iesu: V. item Immacu-latae Conceptionis B. Mariae Virginis: VI. Iosephi sponsi eius die XIX. Martii: VII. Impressionis 88. Stigmatum Francisci Patris die XVII. Sep-
tembris: VIII. Ludovici regis Galliarum, Patroni caelestis salutaris sodalium ex Tertio Ordine die XXV. Augusti: IX. Elisabeth Hungaricae die XIX. Novembris.
IX. Item semel in mense, si qui Pater. Ave et Gloria Patri quinquies pro incolumitate rei christianae, semel ad meutern Pontificis maximi recitaverint, ii iure omni ad expiandas animi labes fruantur, quo fruuntur et qui stativa in Urbe sup-plicia obeunt, et qui Portiunculam, Hierosolymi-tana loca sanctissima, aedem lacobi Apostoli Com-postellensem, religionis caussa, celebrant.
X. Quibus diebus stativae supplicationes in Missali Romano designantur, si templum sacra-riumve, in quo sedes est sodalitii constituta, adie-rint, rernque christianam Deo de more commen-daverint, in eodem templo sacrariove per eos ipsos dies amplissimo iure fruantur, quo in Urbe cives hospitesve fruuntur.
CAP. II. De Indulgentiis partialibus.
I. Tertiariis ex utroque sexu singulis, si templum sacrariumve, in quo est sedes sodalitii constituta, celebraverint, Deoque pro rei christianae incolumitate supplicaverint quo die sacra Stigmata Francisco Patri divinitus impressa sunt, item festo sanctorum Ludovici regis, Elisabeth reginae Lusi-taniae, Elisabeth Hungaricae, Margaritae Corto-nensis, itemque aliis duodecim diebus, quos sin-guli maluerint et Praefectus Ordinis probar!t, ea supplicatio septennis septiesque quadragenae satis-factionis instar sit.
II. Quoties Missae aliisve divinis ofticiis, vel sodalium conventibus publicis privatisve inter-fuerint: inopes hospitio acceperint: dissidia com-posuerint, componendave curarint: in pompam rite ductam prodierint: Sacramentum Augustum, cum circumfertur, vel comitati sint, vel, si comi-tari nequiverint, ad campani aeris signum preca-
tionem Dominicam cum Salutatione Angelica semel recitaverint: quinquies precationem et salutationem eamdem recitaverint rei christianae, vel animabus sodalium defunctorum Deo commendandis: homi-nem mortuum extulerint: devium quemquam ad officium reduxerint: Dei praeceptis ceterisque ad salutem necessariis quempiam erudierint: aut aliud quippiam ex hoc genere caritatis egerint, toties singulis eorum, liarurn rerurn singularum caussa, tercentos de poenalium dierum numero expungere liceat.
Tertiariis, si malint, omnibus et singulis indulgentiis supra dictis, sive plenariis sive partialibus, labes poenasque defunctorum expiare liceat.
CAP. III. De privilegiis.
I. Sacerdotibus ex ordine Tertiariorum ad quodlibet altare facientibus, tribus ex qualibet heb-domade diebus, perlitare fas sit, modo ne similem perlitandi facultatem in alium diem impetraverint.
II. Qui sacrum fecerit animabus sodalium defunctorum expiandis, is ubicumque veniae defuncto impetrandae perlitato.
Atque haec oinnia et siugula, uti supra de-creta sunt, ita firma, stabilia, rata in perpetuum esse volumus: non obstantibus Constitutionibus, Litteris Apostolicis, statutis, consuetudinibus, privilegiis, aliisque Nostris et Cancellariae Apostolicae regulis, et contrariis quibuscumque. Nulli ergo hominum liceat has Litteras Nostras ullo modo, ulläve ex parte violare. Si quis autem adversus eas tale quicquam ausit, indignationem omnipo-tentis Dei, et beatorum Petri et Pauli Apostolo-rum Eius se noverit incursurum.
Datum Romae apud S. Petrum, anno Incar-nationis Dominicae Millesimo octingentesimo octo-gesimo tertio, III. Kalendas Iunias, Pontificatus Nostri Anno Sexto.
II.
Gesetz vom 16. Februar 1883, betreffend das Verfahren zum Zwecke der Todeserklärung und der Beweisführung des Todes.
Das Reichsgesetzblatt, ausgegeben am 1. März 1883,
VI.	Stück, Nr. 20 enthält nachstehendes Gesetz:
Mit Zustimmung der beiden Häuser des Reichsrathes finde Ich anzuordnen, wie folgt:
§. 1. Zur Todeserklärung eines Abwesenden (Vermißten) ist der Gerichtshof erster Instanz zuständig, in dessen Sprengel der Abwesende seinen letzten Wohnsitz und in Ermanglung eines Wohnsitzes seinen letzten Aufenthalt hatte.
§. 2. Soweit in diesem Gesetze nicht etwas Anderes verfügt wird, sind in dem Verfahren über das Ansuchen um eine Todeserklärung die allgemeinen Anordnungen über das gerichtliche Verfahren in Rechtsangelegenheiten außer Streitsachen in Anwendung zu bringen.
§. 3. Alle für die richterliche Beurtheilung maßgebenden tatsächlichen Verhältnisse sind durch eine amtliche Untersuchung zu ermitteln.
In Beziehung auf die Benützung von Beweismittel» und auf die Würdigung der Beweise ist das Gericht au gesetzliche Regeln nicht gebunden.
Die Partei, welche das Ansuchen um Todeserklärung gestellt hat, und andere Personen können erforderlichen Falles auch eidlich vernommen werden.
§.'4. Wenn zu besorgen ist, daß die Feststellung von Thatsachen, welche für die Erwirkung einer Todeserklärung von Einfluß sein können, bei längerem Aufschube unmöglich gemacht oder erheblich erschwert würde, so kann diese Feststellung noch vor dem Ansuchen um Todeserklärung bei demjenigen Bezirksgerichte begehrt werden, in dessen Sprengel die zum Zwecke der Feststellung nöthigen Erhebungen vorzunehmen sind.
§. 5. Das Gesuch um eine Todeserklärung kann ein Jahr vor dem Ablaufe der in §. 24 allg. bürgt Gesetzbuches bestimmten Frist angebracht werden.
Soll aber die Todeserklärung eines Abwesenden erwirkt werden, welcher sich in einer nahen Todesgefahr befunden hat, so kann das Ansuchen um die Todeserklärung sofort nach dem Ereignisse, in welchem das Leben des Abwesenden gefährdet war, gestellt werden.
Die Entscheidung, welche eine Todeserklärung ans-spricht, kann in keinem Falle vor Ablauf der im §. 24 allg. bürgt. Gesetzb. bestimmten Frist erfolgen.
§. 6. Wird eine Todeserklärung angesucht, so hat das Gericht zur Vertretung des Abwesenden in dem Verfahren zum Zwecke der Todeserklärung einen Kurator zu bestellen.
Demselben liegt insbesondere ob, die zur Auffindung des Abwesenden geeigneten Nachforschungen zu pflegen.
8- 7. Erachtet das Gericht das Vorhandensein der gesetzlichen Erfordernisse der Todeserklärung als in ein er für die Einleitung des weiteren Verfahrens ausreichenden Weife dargethan, so hat es durch ein Edict, in welchem die wesentlichen Umstände des einzelnen Falles anzngeben sind, ansznforder», dem Gerichte oder dem Eurator Nachrichten über den Abwesenden zu geben.
Zugleich ist anzukündigen, daß die Entscheidung über das Gesuch um Todeserklärung nach Ablauf eines Jahres erfolgen werde. Diese Frist ist jedoch in dem im §. 5, Absatz 2 bezeichneten Falle bis zum Ablaufe der im §. 24, Z. 3, allg. bürgl. Gesetzb. bestimmten Frist von drei Jahren auszudehnen.
Das Edict ist an der Gerichtstafel anzuschlagen und dreimal in die für amtliche Kundmachungen bestimmte Zeitung einzuschalten. Das Gericht kann auch anordnen, daß das Edict in anderen Zeitungen veröffentlicht werde, sowie, daß wiederholte Veröffentlichungen des Edictes stattfinden.
Der Tag, an welchem die Edictalsrist endet, ist in jedem Falle in dem ©bitte anzugeben und so zu bestimmen, daß nach der dritten Einschaltung des Edictes in die amtliche Zeitung mindestens eilt Jahr verstreichen muß.
§. 8. Nach Ablauf der in dem Ediete bestimmten Frist entscheidet das Gericht auf neuerliches Ansuchen über das Begehren um Todeserklärung. Wird die Todeserklärung ausgesprochen, so ist auch der Tag des vermntheteu Todes anzugeben.
Läßt sich nach den gepflogenen Erhebungen der Tag bestimmen, von welchem anzunehmen ist, daß er der Todestag sei, beziehungsweise, daß der Abwesende denselben nicht überlebt habe, so ist dieser Tag, außerdem aber derjenige Tag als vermntheter Todestag zu bezeichnen, an welchem das Ende der Frist eingetreten ist, deren Ablauf nach §. 24 allg. bürgt Gesetzb. die Verntuthung des Todes für den vorliegenden Fall begründet.
§. 9. Wenn der Abwesende einen Ehegatten zurückgelassen hat, so kann vvn diesem beim Vorhandensein der im bürgerlichen Rechte bestimmten Erfordernisse das Begehren gestellt werden, daß mit der Todeserklärung auch der Ausspruch Verbünde» werde, daß die Ehe als aufgelöst zu betrachten sei.
Das Gericht hat in diesem Falle zugleich mit dem Curator auch einen Vertheidiger des Ehebandes zu bestellen.
In der Entscheidung, welche die Todeserklärung ausspricht, ist auch über das Begehren, daß die Ehe als aufgelöst zu betrachten sei, zu erkennen.^
Der zurückgelassene Ehegatte kann, nachdem eine Todeserklärung des Abwesenden bereits erfolgt ist, das Begehren um den Ausspruch, daß die Ehe als aufgelöst zu betrachten sei, auch nachträglich stellen. Das Gericht hat hierüber nach den Bestimmungen dieses Gesetzes vorzugehen, und sich in der Entscheidung, falls es dem Begehren stattgibt, auf den Ansspruch zu beschränken, daß die Ehe als aufgelöst zu betrachten sei.
Der Vertheidiger des Ehebandes hat in beiden Fälleu gegen eine in erster Instanz gefällte Entscheidung, welche den Ausspruch enthält, daß die Ehe als aufgelöst zu betrachten sei, den Recnrs zu ergreifen. Das gleiche gilt, wenn dieser Ausspruch entgegen der Entscheidung erster Instanz erst in der zweiten Instanz gefällt wurde.
§. 10. Wenn der Beweis des Todes eines Abwesenden nicht durch öffentliche Urkunden herzustellen ist, so kann bei dem im §. 1 bezeichnten Gerichte der Beweis des Todes geführt und der Aussprnch erwirkt werden, daß dieser Beweis als hergestellt anzusehen ist.
Auf das Verfahren finden die Bestimmungen der §§. 2, 3 und 4 Anwendung.
Findet das Gericht das Ansuchen um Beweisführung des Todes znr Einleitung des weiteren Verfahrens geeignet, so hat es ein Ebict zu erlassen, auf welches die Bestimmungen des §. 7 mit der Aenderung Anwendung finden, daß die Edietalfrist nach Ermessen des Gerichtes jedoch nicht aus kürzere Zeit als drei Monate festzusetzen ist.
Gleichzeitig mit dem Erlassen des Edictes hat das Gericht einen Curator zu bestellen (§. 6).
Die Ausnahme der Beweise kann vor dem Abläufe der Edietalfrist stattfinden.
Vor der Entscheidung hat das Gericht die Parteien über das Ergebnis der Beweisführung zu vernehmrn.
Wird der Beweis des Todes als hergestellt erkannt, so ist in der Entscheidung der Tag anzugeben, von welchem bewiesen ist, daß er der Todestag ist, beziehungsweise, daß der Abwesende ihn nicht überlebt hat; in dem letzteren Falle hat dieser Tag als Todestag zu gelten.
§. 11. Dieses Gesetz tritt mit dem Tage seiner Kundmachung in Wirksamkeit und es treten die bestehenden gesetzlichen Bestimmungen, soweit sie Gegenstände desselben abweichend regeln, außer Kraft.
Die Bestimmungen dieses Gesetzes finden auch in den bei einem Gerichte bereits anhängigen Fällen einer Todeserklärung oder einer Beweisführung des Todes Anwendung.
§. 12. Mit dein Vollzüge dieses Gesetzes ist der Justizminister beauftragt.
III.
Ravnanje s spreobrnjenci.
ii.
Spregovorimo danes o spreobrnjeneih v oSfcjem smislu ali o konvertitih, to je, o taeih, ki v kaki krseanski sekti sicer, a krivoverski, krsceni, se vracajo v naroeje edino izvelicavne katoliske cerkve.
Najprej o otroeih.
1.	Sme li katoliski duhovnik krstiti otroka kr-Sfcanskih, a ne katoliskih roditeljev ? Ako stvar vza-memo v principu, smemo reci: otroke kräöanslcih sta-ri§ev smela bi katoliska cerkev krstiti celö zoper voljo njih roditeljev, kajti podloBni so jurisdikeiji njeni. Ali,
da se odvrne mnogö zla, je dan danasnji cerkveno in drzavno prepovedano, krstiti jih zoper voljo ne-katoliSkih starisev. Ako recemo: n e katoliskih stariSev, stejemo semkaj tudi roditelje, katerih je le eden, oce ali mati, v mesanem zakonu zivec, nekatoliöan. Po Avstrijanskem zakonu dne 25. maja 1868. imajo vme-äanem zakonu sinovi biti vere oöetove in licere materine vere, ce morda roditelja sama nista drugace do-locila. Postava namrec dovoljuje, da sraeta zakonska po sklenjeni zakonski zvezi, ali tudi vLe prej po skle-njeni medsebojni pogodbi, drugaöe napraviti, ali tudi dolociti, da bodo vsi otroci vere, ocetove ali vsi mate-
rine. — Ozir n ezakonskih doloöuje zakon:	„Unehe-
liche Kinder folgen der Religion der Mutter.“
Tudi cerkev je vie enekrati obravnavala vprasanje, ali naj bi katoliSki duliovni pastir krstil otroke prote-stan§kih roditeljev ? Brez dvombe sme to storiti in in naj to stori, ako stariäi otrokovi dovolijo v to, in Ce je dete v smrtni nevarnosti. Skof Bardstownski objavil je svoji duhoväöini: „baptizentur sine difficultate“. Ta Skofovski razglas prisel je v razgovor v Rimu, in 13. septembra 1827. objavi „S. Congr. Officii“ glede te zadeve naslednji navod: „Iam quod pertinet ad Decre-tum de infantibus haereticorum incipiens: baptizentur sine difficultate, 8. Congregatio adjuncta omnia, in quibus eas regiones versari expositum fuit, et momenta allata (quae Decretorum 8. Romanae Inquisitionis jam Bardensi Episcopo per presbyterum Kenrik communi-catorum moderationem importare videbantur) mature expendit, omnibusque pensatis ab liac regula in praxi discedi non debere existimat: infantes haereticorum a parentibus oblatos non esse baptizandos, nisi proba-bilis effulgeat spes cat.holicae eorum educationis“ etc.
V	tem smislu so tudi Skofje Dunajske cerkvene provincije dne 25. februvarija 1856 naslednje ukazali: „Der katholische Pfarrer kann und soll sich herbeilassen, ein Kind nichtkatholischer Eltern (auf Verlangen derselben) zu taufen, wenn sonst zu befürchten stünde, dass es der Gnade der Wiedergeburt entbehren könnte, wofern aber die Eltern sich nicht verpflichten, den Täufling in der katholischen Religion erziehen zu lassen, so ist derselbe zwar als katholisch in das Taufbuch einzutragen, jedoch beizufügen, dass er das Kind nichtkatholischer Eltern sei, welche kein Versprechen gegeben hätten, denselben in der katholischen Religion erziehen zu lassen. Als Taufpathen sind auch in solchen Fällen nur Katholiken zuzulassen; protestantische Personen können nur als Zeugen für die That-sache der vollzogenen Taufe dabei erscheinen. Erklären die Eltern, das Kind in der katholischen Religion erziehen lassen zu wollen, so ist diese Erklärung in der Rubrik „Anmerkung“ einzutragen und durch die Unterschrift des taufenden Priesters und der Pathen mit dem Beisatze, dass ihnen die Eltern des Kindes bekannt seien, zu bestätigen“.
Tako ravnajo tudi po drugih vladikovinali.
2.	Kaj pa, ce se dorasli nekatolitfan oglasi za sprejem v katoliäko cerkev? Kar smo vLe prej ozir sprejetja in poduöevanja prislecev povedali, ono velja tudi za spreobrnjenca v oZjem smislu. Tudi konvertita treba prijazno sprejeti, pozvedati po vnanjih razmerah njegovih, v katerih zivi, in po nagibih, ki ga vlecejo k
prestopu, ter pripeljati ga do tega, da bode iz pravega namena, iz plemenitih motivov Mel sprejetja itd. Le zarad poduöevanja odraslih konvetitov je treba se po-sebej nekoliko omeniti.
Rituale Rom. na kratko veli: „Haeretici ad ca-tholicam ecclesiam venientes . . . prius errorum suo-rum gravitatem agnoscant et detestentur et in fide catholica diligenter instruantur.81) — Konvertitu treba torej najprej skrbnega poduka2), kajti temeljito pod-uöen v katoliäkih resnicah bode tudi spoznal svojo zmoto in Lalostni svoj dusni stan. — Kar se tice vpraSanja, naj li uöitelj s katehumenom obravnava ves katekizem kar zapored, ali le nekatere oddelke, je to, seveda, odvisno od verske izobraäenosti spreobrnjenöeve. Kaj pa, da bo poducevanje moralo drugaöno biti pri konvertitu teologiöno izobraLenem in drugaöno pri ölo-veku, ki je v verskih receh sploh le malo poduöen. A prevec verskega znanja naj tako zvanim omikancem duhovni pastir nikar ne pripisuje in ne zaupa, v po-svetnih vedah öasih zelo izobrafceni so premnogokrat v verskih zadevah jako nevedni. Tudi takim je treba toraj vse verske resnice kar zapored predloLiti, le da zamore pri nekaterih tvarinah krajäe opraviti. Kon-vertite iz protestangtva gre posebno dobro in temeljito poduciti v onih resnicah, katere so heretiki popacili ali celö zavrgli, n. pr. nauk o sv. pismu in ustnem izroöilu, o nezmotljivosti sv. cerkve, o podedovanem grehu, o opravicenji, o zasluLnosti dobrih del, o sv. zakramentih, o odpustkih, o vicah, o ceäcenji svetnikov itd. Glede na veco ali manjäo versko omiko spreobrnjenöevo naj se verouöitelj tudi bolj ali manj ozira na razne ugo-vore in predsodke med drugoverci razgirjene o kato-liäki veri in cerkvi, ter naj mu lepo njih nicevost pokaLe.
BrL ob zacetku poduöevanja naj on seznani po-uöenca z nezmotljivostjo sv. cerkve. Pri uku o zakra-mentu sv. krstä in njega potrebnosti ga utegne vLe tudi opozoriti, da bo morda treba pogojno sv. krst ponoviti nad njim. Zlasti zivo in prepricalno naj katehet go-vori o znamenjih prave Kristusove cerkve, in kako so lepo najti edino le pri rimsko-katoliäki cerkvi. Tu in pri drugih oddelkih katekizma naj duh. pastir opuäöa
') Eavno tako tudi na§ obrednik str. 12.
2)	Duhovnemu pastirju uöitelju ntegnejo dobro sluäiti knjige: Merz: Methode, die Protestanten von der Wahrheit der kathol. Kirche zu überzeugen; — Möhler: Symbolik; — Hurt er: Geburt und Wiedergeburt; — Bosuet: Unterscheidungslehren ; — CI am s : Das tridentinische Glaubensbekennt-niss; Gronhei d: Konvertitenunterricht, in druge.
vso nepotrebno polemiko ter naj se varuje zlasti strast-nih napadov na vero, v kateri je katehumen Livel doslej.
Govoreö o dolänostih, koje naklada katoliska cerkev svojim vernikom, utegne ucitelj opomniti kon-vertita znanih besedij Melanchtonovih do svoje matere: „Po naäi veri je Me Mveti, a po katoliski Me umreti. “
Zelo bode duh. pastir pospeseval poducevanje, ako omikanemu spreobrnjencu da primerno knjigo za berilo, da jo vzame domov.
Da katoliski maänik spreobrnjenca vLe zadostno poduöenega in pripravljenega v sveto cerkev sprejeti sme, mora si od svojega viäega pastirja preskrbeti prej oblast, odvezati ga „ab haeresi“. Vsled konsti-tucije Pija IX., izdane dne 12. oktobra 1869, ki se zacne z besedami: „Apostolicae sedis moderationi“, za-dene izobcenje: „omnes a christiana fide apostatas, et omnes ac singulos haereticos, quocunque nomine censeantur et cuiuscunque sectae existant . . .“ Kaj pa da zapade tej cerkveni kazni le tedaj, öe Livi v zavednem krivoverstvu, ce je krivoverstvo njegovo, kakorpravimo, „haeresis formalis“, in ce ve za omen-jeno cerkveno kazen. Premnogib protestantov krivoverstvo pa je le nezavedno — „haeresis materialis“, premnogim je neznana tudi kazen izobcenja, vendar cerkev za vnanjo sodbo— „pro foro externo“—ne razlocuje med zavedno in nezavedno herezijo, ter z vsemi spreobrnjenei heretiki, kakor tudi z razkolniki in odpadniki, ko se vraöujejo v sv. cerkev, ravnä kakor z ekskomunikaciji zapadlimi, jih „pro majori securitate, in foro externo“ vse odvezuje, in sicer v dvomu, so li zapadli cerkveni kazni ali ne, odveze jih „ad cau-telam“ pogojno.
A ne le „pro foro externo“ odvezuje cerkev vse spreobrnjence heretike in odpadnike od izobcenja cerkve-nega; duhovnemu pastirju, ki tacega Leli sprejeti v naroöje katoliäke cerkve, je tudi prositi pooblascenja, da ga sme odvezati „ab haeresi in foro interno“, pri spo-vedi kajti ona odveza „in foro externo“ ni zakramen-talna odveza, toraj ne odpravi greha „liaereseos“, ko-jega je storil spreobrnjenec, ako je bil zaveden heretik
—	„haereticus formalis“. „Absolutio in foro externo“ je le odveza od cerkvene kazni — „a censura“. Je pa li treba spreobrnjenca odvezati „ab haeresi“ tudi pri spovedi ali ne, to seveda, je duh. pastirju mogoöe od-loöiti le „in confessionali“, ker le tukaj je mozno spo-znati, je li dotiöni zaveden heretik ali ne. In ce bi spovedniku pri vsem vestnem preiskovanji le äe pa-meten dvom ostal, odvezal naj bi ga pogojno.
Kje pa ima duhovni pastir iskati in prositi oblasti spreobrnjenca odvezati „ab haeresi in foro externo“, in öe se pokaLe potreba, tudi „in foro interno“ ? Izobcenje, kateremu zapadejo krivoverci, odpadniki in razkolniki, je udrLano sv. oöetu „speciali modo“, toraj on, ki je le sploh pooblaScen, odvezovati od papeäevih reservatov, od tega udrzanja brez posebnega dovoljenja ne sme odvezovati; ali äkofje imajo pri nas vsled posebnih p ooblastil pravico, da smejo tudi od tega papeLevega udrLanja sami odvezovati, pa tudi druge maänike pooblastiti, odvezo deliti od omenjenega greha in od kazni z njim zdruöene. Duhovnemu pastirju je toraj v tem slucaji vselej pri svojem skofu prositi „fa-cultatem absolvendi ab haeresi“.
Samo ob sebi je umljivo, da v veliki sili, n. pr. umirajoöega, sme duhovnik brez vsacega daljnjega pooblasöenja odvezati „a quacunque censura“ in spreobrnjenca (ce je potrebno) v tem sluöaji tudi pogojno krstiti brez visega dovoljenja.
Ko je duhovni pastir oblast prejel od svojega äkofa „ab haeresi“ odvezati in v narocje sv. cerkve sprejeti spreobrnjenca, kako se ima to zgoditi? Naä obrednik dolocuje naöin sprejemanja na str. 54—64, ali narnovejsi cas je izäla neka uradna „Instructio 8. Congr. 8- Officii de Neo-Conversorum receptione“1). Glasi se:
„Proposito dubio R. P. D. Episcopi Philadel-phiensis circa professionem fidei ac absolutionem hae-reticorum dum convertuntur, feria IV. die 20. Julii 1859., Emmi D. D. decreverunt, dandam esse instructionem, prout sequitur:
In conversione haereticorum inquirendum est primo de validitate baptismi in haeresi suscepti. Institute igitur diligenti examine, si compertum fuerit, aut nullum, aut nulliter collatum fuisse, baptizandi erunt absolute. Si autem investigatione peracta, adhuc probabile du-bium de baptismi validitate supersit, tune sub condi-tione iteratur. Demum si constiterit validum fuisse, recipiendi erunt tantummodo ad abjurationein, seu professionem fidei. Triplex igitur in conciliandis haereticis distinguitur procedendi methodus :
1. Si baptismus absolute conferatur, nulla sequitur abjuratio nec absolutio, eo quod omnia abluit Sacramentum Regenerationis.
2. Si baptismus sit sub conditio ne iterandus, hoc ordine procedendum erit:
lj Natisnjena v zbirki, izdani po Herderji pod naslovom: Collectio Lacensis Conciliomm recentiorum. Tom. III. pag. 650. Od tod sprejel jo je tudi Gassner v svojo „Pastoral“.
a) Abjuratio seu fidei professio.
b) Baptismus conditionatus.
c) Confessio sacramentalis cum absolutione con-ditionata (i. e. si indiges).
3.	Quando denique validum judicatum fuerit bap-tisma, sola recipitur abjuratio seu fidei professio, quam absolutio a censuris sequitur.“
Na to pride „Modus excipiendi professionem fidei catholicae a neo-conversis“, pa odveza „ab haeresi“. Naj omenim, da ta veroizpoved je drugaöna, kakor ona po pismu Pija IV. ukazana, ki je natisnjena tudi v naäem obredniku.
Kedar je dvomno, öe si je beretik nakopal cer-kveno kazen ali ne, pridene se v odvezi k besedam: „absolvo te a vinculo excommunicationis, quam. . . besedica „forsan“.
Ako se pokaLe, da konvertit v krivoverstvu ni bil kr§6en veljavno, krstiti se ima prav tako, kakor naä obrednik veli na str. 24.
Premnogokrat ostane pameten, opravicen dvom o veljavnosti krsta, ki je bil spreobrnjencu podeljen po krivoverskem cerkvenem sMabniku. V tem slucaju ni le dovoljeno, je celo dolLnost, krst ponoviti p o -gojno. Ako toraj duhovni pastir po skrbnem popra-äevanji izve, da v kraji, kjer je bil dotiöni spreobrnje-nec kräöen, pri krivovercih glede sv. krsta ni tako, kakor bi imelo biti, da se morda glede tvarine, slovila, ali glede istodobne rabe obeh, ali glede potrebnega na-mena nahajajo bistvene napake, tedaj naj stvar sporoci äkofijstvu, ter naj vpraäa, kaj mu je storiti. Ko bi se ukazala ponovitev sv. krsta, pogojna ali brezpogojna, zgodi naj se to bolj skriväe, to je, ne pred kräöansko oböiuo, in öe bi se tudi drugo sprejemanje godilo slovesno.
Oziroma krSöevanjakonvertitov pravi sv. Alfons: .. . . „cum tot urgeant motiva dubitandi de valore ta-lium baptismatum, merito dicimus, ordinarie loquendo, illa sub conditione esse repetenda.“ — In res najdemo dandanes v Ameriki in na Angleäkem navado, vse protestanäke konvertite krstiti „sub conditione“, naj se vrafcujejo od katere sekte koli. Tako se godi tudi v Rimu, kakor piäe Perrone,1) namreö : „Hinc receptum
est, ut passim non solum in Anglia, Gallia, Germania, verum etiam Romae sub conditione eis, qui se ex di-versis sectis recipiunt ad Ecclesiam Catholicam, iterum Baptismus conferatur“. — Ali lcar precej, brez preis-kovanja se krst, öe tudi pogojno, ne sme ponoviti nad spreobrnjencem, ampak s äkofovim dovoljenjem, in 5e-le tedaj, ko se je zgodila „investigatio diligens“, pa Se vedno ostane dvom o veljavi prejänjega krsta. Tako je izrekla S. C. I. 17. decembra 1868 in 20. nov. 1878.
Tudi pri pogojno podeljenem krstu se ima izvr-äiti ves obred, kakor ga popisuje „ordo baptismi adultorum“, ne da bi se samo oblivanje ponovilo.1)
Sprejemanje se utegne zgoditi brez vsake sluves-nosti, ali pa javno in slovesno, kakor razmere to do-pu§öajo. Kedar Leli spreobrnjenec sprejet biti brez slovesnosti, naj v cerkvi (pri zaprtih durih) le vprico vsaj dveh priö pred duhovnim pastirjem odmoli zauka-zano vero (professio fidei); potem naj opravi spoved, kjer pred odvezo od grehov prejme odvezo od cerlcvene kazni „ propter haeresin“. Kedar se pa sprejem vrSi bolj slovesno, kar je prav spodbudno, tedaj konvertit naj-prej opravi spoved in prejme odvezo „a censuris et pec-catis“; potem pa v cerkvi pred pricama, koje si sam izvoli, med sv. maüso po evangeliji veroizpoved glasno odmoli in po maänikovem obhajanji vpriöo zbranih vernikov prejme sv. obhajilo. Konvertitu se ima tudi vselej naroöiti, da ob prvi priliki prejme tudi zakra-ment sv. birme.
Sprejem konvertita ima se po opravljenem sv. dejanji vpisati v matico za spreobrnjence, natanko tako, kakor je ukazano po knezoäkofijskem ordinarijatu dne 3. marcija 1883 (gl. Dioecbl. str. 46).
Kar smo rekli o priälecib iz neverstva, velja tudi ozir spreobrnjencev: duhovni pastir, ki ga je poduceval in sprejel, naj mu bode ge nadalje ljubeznjiv ucitelj, vodnik in skrben oöe, ki naj novo-pridobljeno ovöico skuäa utrditi v dobrem in jej zlasti po pogostnem pre-jemanji sv. zakramentov podajati övrste hrane in moöi zoper notranjo slabost in hudobni svet.	A. Z.
‘) De baptismo cap. V. in nota 2.
') Obäimeje o tem gl. Münst. Pastbl. 1883, str. 85.
IV.
Zgodovina Sorske fare.
(Dalje.)
3.	Podruznica sv. Mihaela arh. v Dolu.
Najblige farni cerkvi, oddaljena le dobrih 10 mi-nut, stoji cerkviea sv. Mihaela in sicer, prav kakor be-seda kaLe, v dolu, ob reki Lori. V svoji srenji ima ona vasi: Dol in Drago. Posvecevanje se obhaja pri njej v nedeljo po sv. Jakobu, patrocinij pa na dan sv. Ane. Do 1. 1685 se je patrocinij pri Dolski cerkvi ob-hajal reduo v praznik sv. Mihaela, a ker je na ta dan prevec ljudij hodilo na semenj v Loko, dobi tadanji Supnik privoljenje, da sme biti patrocinij v praznik sv. Ane. Tej svetnici v cast se je pozneje postavil v cerkvi stranski altar. Cerkev je zidana v cisto rene-sancnem slogu, morebiti ravno v letu 1781, kakor kaLe letnica na edinih cerkvenih vratih. Dolga je ona 115 w. äiroka pa v ladiji 7 m. in v svetiäci le 3 7 m. — tedaj veliko premajhna za vso mnogostevilno farno obcino, ki 86 sedaj, za porusenja tarne cerkve, semkaj zbira k sluzbi boLji. L. 1631 je niorala biti ta cerkev, ali njena prednica, se mnogo manjäa, ker je imela vsega skupaj le dvoje oken, in bila je tako zapugcena, da jej je manjkalo vsega potrebnega, se celo mize pri edinem altarcku sv. Mihaela. Zunaj cerkve na levi strani vhoda v lopi je pac stal Se drug altar, a tega so ukazali podreti 1. 1664. Pri tem altarji je maseval prej duhoven, kadar so Locani in Godeäcani prisli v procesiji z obljubno maso na dan sv. Vida, ter pridi-goval je raz zidane priMce, stojece poleg vrat, ljud-stvo je bilo pa zbrano zunaj pokopaliäöa na lepi pla-njavi.
Cerkev je bila presnazena 1. 1868, kakor pove letnica na zvoniku in druga nad slavolokom v cerkvi.
V	njej stojita dva altarja: veliki sv. Mihaela in stranski sv. Ane. Oba sta posvecena. Poslednjega je posvetil 1- 1761., ko je bil isti na novo postavljen, po dovr-Senem posvecenji altarja sv. Josefa v farni cerkvi, gkof Leopold grof pl. Petazzi. Pri altarji sv. Mihaela je bila nekdaj o prazniku pnkazanja sv. Mihaela slovesna sv. waSa za odvrnjeuje povodnji. Dalje so bile v tej cerkvi mase: v da . sv. Marka, sv. Ane, sv. Mihaela, v po-nedeljek prosujega tedna in na osmino sv. Resnjega Telesa, ali pa (po 1. 1750) v nedeljo po prazniku sv. Telesa. Obhajala se je namrec ta dan tukaj procesija z Najsvetejim in peli so se navadni stirje evangeliji.
Zvonik, ki je bil 1. 1661 ge lesen, stojeö na sredi cerkvene strebe z dvema zvonökoma, sezidan je zdaj pred cerkvenim vhodom in v njem vise tri je zvonovi. Velikega in malega je vlil Albert Samassa 1. 1877, srednji je pa od 1. 1707. Okrog cerkve je bilo nekdaj pokopaligöe, ki se pa vSe 1. 1661 ni vec rabilo. Tega leta je ukazal obiskalec cerkve posekati zelo star, ve-likansk hrast, ki je rastel sredi njive boije in grozil cerkev podreti. Srenjani, pravi stara knjiga, so La-lostni in neradi poloLili sekiro na veliöastno drevo.
Cerkev je imela razun neke higice, zidane 1. 1639, tudi njivo, imenovano „cerkovnica“. Od higice je do-bivala ona (1. 1669) stanovnine po 1 gl. 25 kr. na leto; njivo s tremi merniki posetve jej je pa obdelovala srenja, katera je pridäjala o mlacvi §e svoje stiri mer-nike pgenice za cerkvene potrebe, in poklonila Lupniku pragicka o sv. Mihaelu.
4.	Podruznica sv. Nikolaja äk. pri J6rperci„.
Poleg starodavne velike ceste, ki gre iz Medvod na Kranj, piclo uro od farne cerkve, stoji v lepi rav-nini cerkev sv. Nikolaja pri Jerperci. Ime Jerperca1) je nastalo skoraj gotovo iz nemgkega „Herberge“, ker je bila nekdaj ondi ob cesti prenoöilnica za popotnike. Takili prenocilnic ob cestah nahajamo na vecili krajih vLe v 12. stoletji, in zraven kako kapelico. Tudi za-ßetek cerkve sv. Nikolaja je gotovo star. Ona gteje v svojo sosesko vasi Zgornja Senica in Svgtje. Posve-öenje cerkve se obhaja v nedeljo pred sv. Jernejem, prav stari „semenj“ je bil pa kedaj v nedeljo po sv. Juriju. Sedanja cerkev je dolga 14 m. giroka pa 5 5 m. Zidana je bila ona v zafietku 16. veka v gotskem slogu, a prestala je potem mnogo predelav. Posvecena je bila pa ta cerkev najprej od Oglejskemu patrijarhu podMnega skofa Daniela de Rubels 13. junija 1512, potem pa zopet, ne vemo iz kakega uzroka, od Ljub-ljanskega gkofa Urbana Textorja 5. julija 1541. Po-sveöevalno pismo prvega se glasi:
Daniel de Bubeis, Dei et Aplicae. Sedis gratia Epus. Caprulanus in Patriarchatu et dioecesi Aquil. pro
*) 81181 se tudi izgovarjäva: Jeprca, Jeperica; v starih nemSkih listinah je pa razun Herberg tudi Eperg pisano.
18*
Brno, in Christo patre et Dno. Dno. Carlo sandi Marti sandae atque sedis Aquileien. PatJia. dignissimo, Visitator, et suffraganeus generalis Vniuersis et singulis Christi fidelibus has nostras litteras inspeduris solidem in Dno. sempiternam. Harum serie litteramm vniuer-sitati uestre notum facimus, quod Nos anno Nativitatis Dni. 1512 lndict. Vta. die uero Sabbato XIII men. Junii Spiritus s. gratia suffulti, juxta ritum, modum et formam s. Rom. Eccl., Consuetudinem ac nor-mam a sandis patribus trciditam, rite et solemniter Con-secrauimus et dedicauimus Ecclesiam S. Nicolai in Cam-pis, filialem Ecclesiam S. Stephani in Zeyer, Laybacensis dioec. cum vno eins Altari in honorem S. Nicolai, Leo-nardi et Osualdi. In qm reposuimus reliquias sandorum Mene, Prothi et Grisogoni. .. (Tu je v obsirnih stavkih obiskovalcem cerkve podeljenih nekaj odpustkov.) Datum In oppido Krainburge anno Indid. die et mense qvibus supra Pontificatus Ss. in Christo Patris d D. D. Leonis diuina prouidentia pape Xmi. Anno Vto. Augustinus Sanctoninus Curie Pathalis Aquileien. Can-cellarius.
Prezbiterij, ki se konca s tremi stramm osmo-kota, je ohranil Se gotsko obliko. Skazo dela le ätiri-voglato okno na epistelski strani. Za velikim altarjem je pa troje poznogotskih oken, ki so s podboji razde-ljena v dva dela. V njih se nahajajo okrogle äipice in mreLevina z dvema ribjima mehurjema (Fischblasen). Na sklepnikih v zvezdnatem svodu so roze in po-dobe, in sicer na ednem podoba sv. Nikolaja, na drugem pa Kristusova. Rebra slone na konzolah iz pozneje gotike. Na gotskem slavoloku je letnica 1808. Tega leta je bila cerkev pogorela. Ladija, razun velikih vrat, ima pa vLe öisto renesancen obraz, ker je bila, zna-biti po pogoriäöi, z obokom vred vsa prestrojena.
Trije altarji so v cerkvi in toliko jih je stalo vLe 1. 1631. Veliki, posveöen v öast sv. Nikolaju, je bil nov 1. 1841. Na epistelski strani je postavila srenja 1. 1711 na mestu, kjer je 1. 1631 bil razdrt altar sv. Nikolaja, in kjer je potem stala priMca, nov altar sv. Lucije za 90 gld. Ustanovila se je taßas tudi maäa, ki naj se opravlja pri tem altarji vsako leto na dan sv. Lucije, ter dolofiilo se je, da naj maänik dobiva za to potri libre (---- 40 cruciferos Carniolicos). Sedanji altar sv. Lucije je delo iz poznejega 6asa, kakor tudi oni sv. Marije Magdalene na evangeljski plati. Altar, ki je nekdaj bil postavljen, kakor skoro pri vseh cer-kvah, v prostorni lopi pred cerkvijo, se je podrl leta 1654.
Kor je v cerkvi lesen, tlak pa kameniten. Mal, lesen zvonik se je nekdaj dvigal vrh cerkvene strebe,
dandanes pa stoji sirok zvonik, sezidan 1. 1721, na evangeljski plati svetiäöa. Po pogoriäcu so zvonik po-pravljali 1. 1835 ter zastrojili 160 gld. V njegovem zidu se vidi poleg ogorelih tramov öudno kamenje, ob-stojeöe iz mnogobojnih zrn, itnenovano Posavske „labere“. Pod zvonikom tiöi zakristija, v njegovih linah pa visita dva zvonova, katera je vlil 1. 1806 Vincencij Samassa v Ljubljani. Na zunanji cerkveni steni je naslikan sv. Nikolaj in pod njim ta-le kronogram: DIVe NICoLae, sIs qVesVmVs nobls aVXILIans VblqVe.
Zid okrog cerkve äe zaznamova, kako veliko je bilo nekdaj pokopaliäce. Napravili so namrec novo po-kopaliäce pri Jerperci 1. 1603, ko je razsajala po Kranjskem huda kuLna bolezen in so ljudje zelo mrli. äkof TomaX Hren je je tega leta sam blagoslovil. Pri-poveduje na,m ta äkof obäirno v svojem dnevniku1), kako je na dan sv. Mateväa, ko je bil priäel pokopa-liäöe blagoslavljat, silno deL lil, tako, da je to opra-vilo moral prelo^iti na dan sv. Mibaela in le v cerkvi je 319. podelil zakrament sv. birme. Ko pa na sv. Mihaela dan zopet pride blagoslovit pokopaliäöe, ni nie bolje z vremenom: curkoma lije z nebä. Skof gre na priSnico in govori dolgo o svetosti, spostljivosti in ne-oskrunljivosti pokopaliäö, preden priene veliko ma§o. Na koncu pridige on ljudstvo opomni, naj moli, da bi se izvedrilo. In glejte! deL res poneha, äkof Hren pa pri najlepäem vremenu pokopaliäöe blagoslovi, v dnev-nik pa tudi ne pozabi pristaviti svojega „Laus Deo!“
Maäe so pri Jerperci: o patrociniji in posveöenji cerkve, na praznik sv. Marije Magd, in sv. Lucije. L. 1711 je imela cerkev tri lastne njive, katere je obde-lovala soseska, in pa jedno hiäico z vrtom. Vrt je bil kupljen vLe 1. 1599 od Ahacija Öugl-na, gradskega grofa Ljubljanskega. Ilisa cerkovnikova je dvakrat pogorela, namreö 1. 1808 s cerkvijo vred, in potem zopet septembra 1. 1854.
V	zaöetku tega stoletja, ko so se prenarejale fare, so hoteli ustanoviti pri Jerperci samostojno kuraeijo, a podrl se je ves naört pred zvräetkom.
5.	Podruiniea sv. Andreja na Gostäöem.
Med najznameniteje in najstareje podruLne cerkve na Kranjskem spada cerkvica sv. Andreja na Gosteöem. Odtod se äteje do Sore' pol ure in do Loke jedno uro hodä, cerkev sama pa stoji blizu ceste pod zelenim griöem, ob potoku Gosteäkem. Za ta potok vemo iz listin, da je nosil pred 900 leti isto ime, kakor dan-
l)	Shvanjen je ta sedaj v kapiteljskem arhivu Zagvebäkem
danes, holmu nad cerkvijo se pa pravi Gradiäce, in na njem se menda äe dobi sied starega zidovja. Vze oko-lica cerkve je tedaj znamenita in nas zatopi v davno preteklost. In cerkvica sama! Na äiroko je znana pravljica, da so prvo cerkev na Gostecem äe „adje“ z'dali, ter „ajdovsko maäo“ notriimeli. Take pravljice, ki se ohranijo med ljudmi skoz stoletja, imajo nekaj zgodovinskega zma v sebi. Nemogoee ni, da je pred kräßansko cerkvijo stal tukaj pogansk tempelj, skoraj gotovo je pa, da letnica 1015, ki stoji zapisana, kar ljudje pomnijo, nad velikim vhodom, naznanja, kedaj da je prva cerkev bila ondi postavljena. Sedanja cerkev je bila zidana v zaöetku 14. stoletja, tedaj Zs v cvetu gotike. Posvetil jo je, kakor nam listine priöajo, prvo nedeljo po Binkoätili 1. 1334 Natalis, äkof Emonski, kot generalni vikarij Oglejskega patrijarha. Na isto nedeljo obhaja ona äe danes svoje posveöenje, ter Go-stecani in Pungrcani, ki spadajo v njeno sosesko, svoj „semenj“.
Cerkev je 17-5 m. dolga in 5'5 m. äiroka. Sve-tisce, ki je za edno stopnjo vzviäeno, ima zadej tri strani osmovogelnika, v katerih je troje äe dobro ohran-jenih prvotnih gotskih oken. Razdeljena so okna s pod-boji na dva dela, ki sta zgoraj sklenjena s äilastima trilistnima lokoma (spitzige Kleeblattbögen). Nosovi so älebasto profilovani. Polje nad lokoma je okraäeno pri dveh stranskih oknih s cisto geometricnim övetero-listom (Vierpass), v srednjem oknu, ki se je menda po-zneje popravljalo, sta mesto öveterolista dva ribja me-hurja. V vseh treh oknih so äe stare okrogle äipice v svinec vdelane. Nepotrebno ätirivoglato okno na evan-geljski strani se je napravilo 1. 1654. Svetiäöe ima dve svodni poli z gotsko olepsavo. Nad prvo polo pri ladiji stoji nad svetiäöem zvonik na ätirib debelih kam-nitnih nogab, ki bi znale biti äe ostanek zvonika iz romanske dobe, kajti pri gotskih cerkvah se ni vec stavil tako trden zvonik in na tem mestu. V drugi Poli, ali pravem svetiäöi, slone rebra na konzolah in v sklepniku je podoba sv. Andreja. Prezreti ne smemo tu ob steni dveh sveönikov lepega kovaäkega dela iz renesanöne dobe. V 17. veku so äe priSigali na njih nataknjene sveöe, ki so gorele pri sv. maäi, a samo ffled povzdigovanjem. Na epistelski strani svetiäöa stoji zakristija, zidana okrog 1. 1660. Nad njenim gotskim vhodom z Seleznimi vratmi so slike apostolov: Jude, Mateja in Pavla in sv. Janeza Krstnika, ter nad ujimi poleg sv. Andreja letnica 1619; na nasprotni steni so pa: Jezus, Marija, Peter, Andrej in evangeljska slika ribjega lova. Nekdaj je bilo zmalano vse sve-tiäce, a sedaj je vecji njega del pobeljen. Nad slavo-
lokom stoji napis: „Gloria in altissimis Deo“ z letnico 1699. Leseni, ravni, kasetni strop v ladiji je bil na pravljen äe pred 1. 1631. Srednja kaseta je v podobi kriLa in po vsem stropu se vidijo razne podobe. Pri lesenem koru na epistelski strani ladije je ostalo äe jedno gotsko oknice s äilastim trilistnim lokom, kakoräne je nekdaj imela vsa ladija. Cerkvena vrata so mocna, hrastova in zelo stara. V njih sredi je izbita luknja, katero, pravijo ljudje, da je izsekal Turek, ko je hotel prodreti v cerkev in pomoriti tu zbrane kristijane, a ustavila da ga je roka boLja. Na zunanji strani cerkve se äe vidi na zidu podoba sv. Kriätofa. Zvonik so po-pravljali veckrat vLe v tem stoletji, kakor nam povedo na njem letnice: 1828, 1838, 1851 in 1863. V njem visita dva zvonova. Veliki ima napis: „Lucas Dimiz me fudit Labaci 1737; malega je pa vlil Samassa leta 1850. Okrog cerkve je zid, ki spominja na nekdanje pokopaliäce.
Cerkev ima sedaj tri altarje, katere je 1. 1631 obiskovalec naäel vse posveöene. Veliki altar s. Andreja je posvetil zgoraj omenjeni äkof Natalis 1. 1334. Na njem ste zadej zapisani dve letnici 1693 in 1870. Prva pove, kedaj da je bil sedanji nadmizni del altarja nov, in druga kedaj predelan. Na moäki strani v ladiji je altar sv. Ahacija in na Lenski sv. Katarine. Oba sta bila nova 1. 1868. Tudi pri tej podruMci je bil do leta 1654 äe jeden altar zunaj cerkve pred vhodom na evangeljski strani.
Maäne ustanove so napravile na Gostecem: Marija £erovnik (1. 1851), Helena Strekel (1. 1852) in Jera Hafner (1. 1879). Razun patrocinija in dedikacije se obhajajo pri tej cerkvi sv maäe: na dan sv. Urbana, sv. Ahacija, v petek po sv. Jerneji (obljubna), na d an sv. Egidija in sv. Katarine. Nekdaj (1717) je bila tukaj äe tudi maäa v petek po sv. Telesu in v praznik naj-denja sv. KriLa. Po konöani sv. maäi je bila po so-seski slovesna procesija z Najsvetejim, shranjenim v burzi, in peli so se ätirje evangeliji, organista iz Loke so pa najemali, da je skrbel za petje.
Gosteäka cerkev je bila svoje dni premoLna, ker so ljudje hodili k sv. Andreju na boLjo pot. L. 1631 je dobivala ona polovico dohodkov od deseterih krav, katere je redila srenja. Tudi dokaj denarja je imela ona taßas na posodi, ter vlekla obrestij po 2 kr. od goldinarja, ali po groäu od dukata. Cerkovnik je imel svojo hiäico in je pobiral pri kmetih biro, in sicer po P/a mernika soräice na leto.
Ker se je srenja s kljuöarjema vred branila leta 1654 äkofovemu vizitatorju, gen. vikarju Filipu Trpinu, odpreti cerkvene blagajnice, jo je zadela huda kazen,
namrefi Interdikt, ki je trajal od I. 1654—1660. Vrata Gostegke cerkve so bila zaprta, zvonovi so ohmolknili in daritev sv. maäe se ni nikdar opravljala, dokler ni neliala „pertinacia sacrilegorum Gostezhanorura“.
6.	Podruinica sv. Hermagore §k. in Fortunata dij. na 'Osclniku.
Hrib Osolnik se dviga 800 m. nad morjem in nosi na svojem vrhuncu cerkev sv. Hermagore in Fortunata. Sö Sore se pride gori po zIoLni poti v pol-drugi uri. Povzdignjenega se cuti clovek, ko ogleduje s te gorske osf (Spitze) pod seboj prekrasni svet in ume, zakaj da so naäi predniki tako radi stavili cerkve po vrhovih gora. Tu je razgrnjena pred teboj vsa Go-renjska ravnina, omejena z sivimi sneÄniki in belo Ljubljano in tarn na zapadu ukazuje troglavi velikan veliöastnemu polku Julijskih sinov tja notri do golili Kraäkih viäin.
Povodu, da se je zidala cerkev na tej gori, pod-laga stara legenda imeniten dogodek. Sam sv. Her-magora, katerega je bil na priporoöilo sv. Marke po-svetil apostelj sv. Peter za prvega skofa Oglejske cerkve1), pravi legenda, je bil dospel v te kraje, „ter Sei na Osolnik pri Loki, kjer se je z Bogom pogovarjal in mu je Bog kazal tek öasa, ter mu domovino v varstvo izrocil. Se sedaj se kaüejo stopinje po senoLeti tega hriba, katere ljudstvo temu aposteljnu pripisuje, in se zagrniti ne dajo“.2) Kedaj da se je prva cerkvica posta-vila na to visoöino, nam ni znano, morebiti kmalu po letu 1281, ko se je v sinodi Oglejski sklenilo, da naj se praznik sv. Hermagore in Fortunata obhaja slovesno po vsej äkotiji. Omenimo naj pri tej priliki ostankov starega zidu, ki se dobe blizu cerkve, na tako zvanem BoLni-kovem GradiSci. Soseska sv. Hermagore je majhna; k njej spadajo le tri gorske vasice 'Osolnik, Govejek in Gönte3). L. 1669 se je poleg stare dedikacije v nedeljo po sv. Mihaelu obhajala tudi nova na äesto nedeljo po Binkoätih. Poslednja se obhaja äe nase dni.
Sedanja cerkev je bila zidana za casa, ko se je najhuje sirila protestantska vera po nasi dezeli. namreö okrog 1. 1551, kakor kaLe letnica na notranji strani slavoloka pred svctiäcem, in sicer v gotskem slogu. Dolga je ona 12 m. in giroka 5’5 m. Na svodu v svetiäci in deloma pri oknih je zidava pozne gotike ge dobro oliranjena. Na sprednji strani slavoloka pa na-
*) Marian, Austr. saora, IV. 50.
2) Sv. Hermagora, sp. Volöiö str. 5.
3) Gonte, ali gonje, men da pomeni kraj, koder se 2ivina goni na paäo.
znanja stevilka 1661, da je bila cerkev tega leta pre-delana. Posvetil jo je z novim velikim altarjem vred Ljubljanski gkof Oton grof pl. Buchheim 12. julija 1661. Strop v ladiji Se ni star; raven je, kakor je bil po-prejsnji, samo, da je ta narejen iz mofnih, pobeljenih tramov, stari je bil pa iz lehnih, pobarvanih käset. Zakristija, ki je bila prizidana svetisöu po 1. 1661, stoji nizko doli na epistelski strani, in v njej je shra-njena stara, kamnita posoda za olje. Kor je lesen, in tlak iz cemeiita je bil narejen 1. 1690 ter je stal 130 gl. Med cerkvijo in zvonikom, stojeöim pred velikim vho-dom, se nahaja lopa ali veLa, odkoder so okna v cerkev.
V	lopi, postrojeni 1. 1654 je bila nekdaj zidana priL-nica, in od tod je pridigoval duhovnik po ravni pred cerkvijo zbranim romaijem, ki so prihajali, posebno iz Loäkih hribov, na Osolnik na boLjo pot. Taöas ge ni stal tukaj zvonik, temuc na cerkveni strelii, kajti ta zidani zvonik äe ni videl treh rodov. Sedanji mali zvon, ki je bil vlit 1. 1659 in posveöen od skofa Pi-cenjskega, je dobil 1. 1736 tovariga od zvonarja Luke Dimiza v Ljubljani za 116 gld. Prvi tehta okrog treh in drugi okrog osmili stotov. Skodljasta cerkvena streha je bila nova 1. 1755; okrog cerkve pa ni bilo nikdar zidu.
Trije aitarji so v cerkvi. Pri velikem altarji je posebno lepa podoba sv. Hermagore in Fortunata. Iz-delal je ta altar 1. 1701 v renesancnem slogu mojster Franc Slamnik iz Ljubljane za 290 gld. in 4 kröne. Pod menzo je deska od starega altarja, ki je bil po-svecen I. 1661, z doticno letnico. Pri stranskih dveh altarjih je na mogki plati v tronu sv. Damijan in na levi sv. Jedert. Oba altarja rta bila nova 1. 1862.
Razun obhajanja patrocinija in dedikacije posebnih gotovih mas na Osolniku ni. Cerkev tudi nima svo-jega posestva, le gtirje sosednje kmetje so jej nekdaj obsevali jedno njivico z mernikom ovsa, sicer se je pa ona popravljala iz gole miloseine.
7.	Podruznjca sv. Florijana muö. na Tehövcu.
Tehovgka cerkev sv. Florijana stoji na 685 m. visokem hribu, in da se pride do nje, se potrebuje od farne cerkve jedno uro hodä. Pod njeno srenjo spadajo vasi: Tehovec1), Studenciöe, Drnövec in Locmca. Obletnica cerkvenega posvecenja je v nedeljo pred sv. Laurencem. Tudi te cerkve zaöetek nam ni znan. Gotovo pa zidalci prve' cerkve na Tehovcu vLe nekaj stoletij pocivajo v grobu. Prvi zgodovinski dogodek od
*) V starlh pismih se nahaja pisano: Tahovz, Tochouz in Dohonez. Korenika tej besedi je dt.h, Luft, prim dfchniti itd Tedaj Tt>hovec ali Dthovec, luftiger Berg.
nje imamo iz srede sestnajstega stoletja. Cerkev je bila namrec pri neki priliki razsvecena. Prej ko ne je strela udarila va-njo in koga ubila, kakor se je bilo zgodilo pod äkofom Hrenom s cerkvijo sv. Neze na Kumu. TehovSko cerkev je tedaj zopet spravil in posvetil z dvema altarjema vred Ljubljanski skof Urban Textor
4.	julija 1548 leta. Matrikula Sorskega farnega arhiva o tem tako-le govori:
„Vigore Bullae ddto. 4. mensis Julii 1548 Eccle-siam filialem Sandi Floriani in Tohoutze reconciliavit Urbanus Textor, Episcopus Labacensis, simulque Altaria Sanctorum Servatii et Joannis Baptistae consecravit quarta die mensis Julii Anno Domini Millesimo Quingentesimo Qüadragesimo Octavo.“
Sedanja cerkev je zidana v renesancnem slogu. Povecali so svetiSce stare cerkve 1. 1654 in ladijo se slavolokom popravljali 1. 1669 ter v drugic 1. 1778. Namesto poprejSnega, ravnega, lesenega stropa je dobila eerkev I. 1788 v ladiji zidan svod in ta letnica stoji zapisana na slavoloku ter zunaj cerkve. Itedka pri-kazen je velika, zidana, pred cerkvijo stojeca lopa s trenn vhodi. Ko bi ne bila ta lopa tako pozno zidana
—	kajti 1. 1654 je bila ona äe rnajhna in v njej poleg altarja zidana priLnica — mislil bi clovek, da ima pred seboj dvor (atrium), kakor se nahaja po starih bazilikah, samo da mesto vodnjaka stoji tu v sredi zvonik na ätirih nogah. Druga znamenitost je veliki zvun, ki visi v zvoniku. On je iz Turskih casov, ter spominja na
slavno zmago, katero so Slovenci s Hrvati na dan sv. Ahacija 22. junija 1593 zadobili pod svojim poveljnikom Andrejem Turjaäkim pri Sisku nad Turki. Gotovo se je razlegalo neizmerno veselje po osvobojeni nasi do-movini, ko je kruti sovraMk Hasan pasa1) premagan bil in utonil v valovih Kulpe. Zato ima ta zvon, vlit precej po tej zmagi, na klobuku napis:	„Mentem san-
ctam spontaneam ad onorem dei et patrie liberationis“, spodaj ob robu pa v majuskulah: „Opus Joannis Albini 1594, Marco Marin, Cameraro“ (kljucar). Manji zvon ima napisano: „A fulgure et tempestate, libera nos Domine“; „Casparus Franchi me fudit Labaci 1724“. Pokopaliäca okrog cerkve ni bilo nikdar, in do I. 1654 tudi zakristija äe ni bila zidana.
Cerkev ima sedaj tri altarje, kakor jih je imela 1. 1654. Veliki je sv. Florijana, na strani jeden sv. Volbenka, drugi sv. PrimoLa. Nekdaj sta bila posve-cena stranska altarja drugima svetnikoma na cast. Skof Urban je namrec posvetil altar na evangeljski plati v öast sv. Servaciju in onega na epistelski v öast sv. Janezu Krstniku. Pri prenovitvi altarja sta priäla svetnika, ki sta bila poprej v tronu, nekoliko viSe nad tron, kakor se je to godilo skoraj povsod, kjer so spre-minjali patrone altarjem. Sedanja dva mala altarja sta bila nova 1. 1868.
*) Iz pla56a tega paäe se je naredil maäni plaSö, ki se äe rabi v Ljubljanski stolni cerkvi na god sv. Ahacija.
(Dalje prihodnjiö.)
V.
An die hochwürdige
Am 12. September d. I. feiern wir den 200jüh-rigeu Gedächtnistag jenes glorreichen Sieges, welchen das Heer des Kaisers Leopold I. und der mit ihm verbündeten christlichen Fürsten über die gewaltige Kriegsmacht des türkischen Sultans Mohamed IV. vor den Mauern Wiens errungen hat, wodurch nicht nur die bereits auf das Aeußerste bedrängte Kaiserstadt befreit, sondern auch die österreichischen Erbländer, sowie Deutschland und Polen, ja das ganze christliche Europa von der durch die türkische Barbarei drohenden Gefahr der Vernichtung christlicher Gesittung und Bildung errettet worden ist. Zur dankbaren Erinnerung für alle kommenden Geschlechter hat darum auch die Kirche die alljährliche Feier dieses Ret-tungs- und Siegestages auf den Sonntag in der Oetave des Festes Maria Geburt mit der Anordnung festgesetzt, daß dieser Sonntag zu Ehren des H. Namens Maria in der
Aiöjesangcistlichlml.
ganzen katholischen Welt begangen werde, weil jener ewig denkwürdige Sieg eben während der Oetave des Festes Maria Geburt auf die besondere Fürsprache der Himmelskönigin war erfochten worden. Geziemt es sich nun, daß wir jedes Jahr, wie uns die Kirche durch die Anordnung des Festes Maria Namen anleitet, die Erinnerung an den durch besondere göttliche Hilfe errungenen rettenden Sieg dankbaren Herzens feiern, so müssen wir um so mehr diese Gedächtnisfeier im laufenden Jahre mit innigstem Gebete zu Gott und unter Anrufung und Lobpreisung der seligsten Jungfrau begehen, da am kommenden 12. September gerade 200 Jahre feit jenem Entfcheidungskampfe verflossen fein werden.
Es wird daher für die ganze Diözese hiemit angeordnet , daß an dem kommenden 9. September, am
Feste des heiligsten Namens Maria, als an dem von der Kirche selbst für das jährliche Gedächtnis dieses Rettungssieges festgesetzten Tage, in allen Pfarr- und Curatkirchen beim Hauptgottesdieuste in der Predigt auf die Säcular-feier Bezug genommen, und die Gläubigen über die für die ganze christliche Welt, insbesondere aber für uns Oesterreicher, überaus wichtige Bedeutung dieses Rettungssieges belehrt, und zum Danke gegen Gott aufgemuntert
werden mögen, und daß in die Festmeße die Collecte pro gratiarum actione: Deus cujus misericordiae eingelegt, und nach derselben das Te Deum feierlich angestimmt werde. Zu dieser Gedächtnisfeier sind überall die f. k. Behörden geziemend einzuladen.
Ju der Domkirche zu Laibach ist jedoch das feierliche Hochamt mit Te Deum am Jahrestage der Säcular-feier, das ist am 12. September d. I. selbst abzuhalten.
Vom fürstbischöflichen Ordinariate Laibach am 1. September 1883.
J
Chrysostomus m. p.
Fürstbischof.
VI.
Chronik der Diözese.
In Folge der erfreulichen Nachricht, daß Ihre f. k. Hoheit die durchlauchtigste Frau Kronprinzessin Erzherzogin Stephanie am 2. d. M. von einer Erzherzogin glücklich entbunden worden ist, wird das in der letzten Nummer des „Diözesanblattes" für die Pfarrkirchen, wo keine k. k. Behörden ihren Sitz haben, angeordnete Te Deum am Feste Maria Geburt, d. i. am 8. d. M., abzuhalten fein.
Die Aufnahme in das fürstbischöfliche Knabenseminar Collegium Aloisianum wurde gewährt, und zwar den angehenden Schülern der III. Gymnasialelasse: Bülovec Anton ' aus Radolica, Cvetek Johann aus Bohinjska Bistrica, Jakliü Karl aus Kriika Vas bei YiSnja Gora, Gregoriö Alois aus Loäki Potok, Pecjak Gregor aus Hinje, Roänik Thomas aus Horjul, Kulavec Johann aus Mehovo, Starec Johann aus Velike Laäöe, Stroj Alois aus Kropa; und den Schülern der IV. Gymuasialclasse: Cestnik Anton aus Öemäenik, Fabiani Victor ans 2u-?emberk und Toporiä Johann aus Tr2iö.
Uebersetzt wurden folgende hochw. Herren: Josef Lukanec, expon. Kaplan in Suhörija, als Benefiziat nach Lozice; Jakob Bajec, Pfarreooperator in Mitterdorf bei Gottschee, . als expon. Kaplan nach Suhörija; Josef Rome, Benefiziat in Vaöe, als Pfarrcoop. nach St. Mi-
chael bei Rudolfswert; Michael Trcek, Pfarrcoop. in Metlika, als Benefiziat nach Vaöe; Caspar Majar, Pfarreooperator in Planina, als solcher nach SenoZece; Johann Berlic, Pfarrcoop. rmd Benefiziat in Kropa, als Psarradministrator nach Weissenf eis; Johann Belec, Pfarrcoop. in 2iri, als Pfarrcoop. und Benefiziat nach Kropa; Franz Krek, Präfect im Collegium Aloisianum, als Pfarrcoop. nach 2iri. — Als Pfarrcooperatoren wurden neu angestellt die hochwürdigen Herren Alumnus-Presbyter: Franz Hoenigmann in Örni Vrh bei Idria, Anton Jaklic iu Metlika, Andreas Kalan in Predoslje, Johann Nemanic in Cirklje; imb als Pfarrcooperatoren wurden gleichfalls neuangestellt die hochw. Herren Neopresbyter: Anton Bercö in Hl. Kreuz bei Neumarktl, Johann Bolta in Fara bei Kostei, Julius öuk in Vipava, Ignaz Fertin in Preöina, Josef Lavric iu Planina, Matthäus Pintar in Öate2 bei Gurkfeld, Jakob Porenta in Mitterdorf bei Gottschee, Johann Saselj iu St. Peter bei Rudolfswert, Josef äkofic in Begunje und Johann Vavpetiö in Rieg.
Gestorben ist der hochw. Herr Anton Furmacher, pens. Pfarrer in Lengeufeld, am 3. d. M. und wird dem Gebete des hochwürdigeu Diözesanclerus empfohlen.
Vom fürstbischöflichen Ordinariate Laibach am 4. September 1883.
Herausgeber und für die Redaction verantwortlich: Autou Koblir. — Druck der „Närodna Tiskarna“ in Laibach.