-----   28
Politične stvari.
Govor dr. L Tomana
v državnem zboru 19. januarja.
Po stenograficnem zapisniku.
Kakor vse na svetu tako tudi avstrijska ustava koraka v svojem razvitku. Ce bo avstrijska ustava naravne faktorje države, za ktere je dana, spoštovala, <Se se bo ozirala na posamesne kraljevine in dežele, in se razširjala po naravi državni, potem bo taka ustava pospeševala notranji mir, svobodo, blagostanje narodov in državno moč. Ce pa zapusti to pot, če se bo razvijala po modernih ustrojih in izgledih druzih, čisto različnih držav, potem mora biti temu svojemu cilju in koncu na kvar in škodo. Da je temu res taka, da se mora organizem države in ustave z naravo-državno strinjati, kaže nam zgodovina v mnogih izgledih na obe strani. Pa tudi že priprosta zdrava pamet, pravo spoznanje in državna modrost kažejo, da ne more drugače biti.
Da sem svoj današnji govor s temi besedami pričel, opravičuje zadostno resni državni položaj, kterega adresa sama zaznamuje.
V Avstriji si stojite dve stranki nasproti, in to ne le v državi sploh in v tem zboru, temuč tudi v mini-sterstvu, dokler je še vse glave štelo.
Geslo ene stranke je to, da moramo na vso moč in strogo držati se črke ustavine in da se mora pokopati vsaka misel za spremembo. Da bi se ta ustava na vsaki način vresničila, služijo tej stranki v pomoček strahovalne in posilne naredbe, — ona odpravlja in vni-čuje najvažneje pravice ustavne za vse tiste, ki se nete na slepo udati ustavi. A to še ne zadostuje; ta stranka je postavila si v načelo še novo sredstvo: prenaredbo volilnega reda in neposredne volitve v državni zbor.
Kako se pa to sredstvo ujema s trdim in trdnim izvrševanjem sedanje ustave, ki se s tem v svojem bit-stvu spremeni in prelomi, in s kterim se deželnim pravicam krivica godi, — tega moja pamet ne more razumeti.
Na drugi strani stoji stranka, ki hoče, da ustava resnično oživi; ona hoče večo samoupravo, ona hoče enakopravnost vseh kraljevin in dežel, in to tako, da bi v resnici živela in da bi ne bila samo zapisana na papirji in odvisna od dobre volje kakega ministra. Ta stranka išče sredstva za porazumljenje, in temelj temu porazum-ljenju bodi naj enako pravo v kraljestvih in deželah, enako pravo v državnem zboru, posebno pa morajo vsi narodi enake pravice imeti v volilnem redu«
-----    29    —
jja strani prve stranke stoji spomenica onega mi-'sterstva, ki se danes sedeče na ministerski klopi svoje "niage veseli, — adresa odborove večine, in, kakor je nodoba, tudi večina v tem zboru; — na drugi strani fe prestolni govor svitlega cesarja, spomenica ministrov, ki so ministerstvu dali slovo, manjšina v državnem zboru a večina avstrijskih narodov zunaj državnega zbora. (Oho! na levici. Dobro! na desnici.) Zdaj pa pre-iščimo ktera teb strank dela v tem smislu, da bi ustavo vmerila različnosti avstrijske države, ktera hoče Avstrijo okrepiti in jej resnično podlago dati po tej poti, da bi bila vsa kraljestva in dežele zadovoljne, da se narodom zgodi pravica in da bi si vsi narodi podali roko ter služili pravi svobodi. Preisčimo, ali je v Avstriji in sploh na svetu centralizujoče načelo res načelo za pravo blagostanje in za resnično svobodo; preisčimo, ali bi se mogla svoboda do sedaj v centralizujočem ali decentralem načelu razviti, in prašajmo v tej zadevi zgodovine.
Da odgovorimo na prvo vprašanje, morali bi, ako-ravno se je vže večkrat govorilo o tem, podlago avstrijske države premisliti. Tu se hitro pokaže vsacemu, ki ne bije resnici v obraz, da je Avstrija skupnost več kraljevin in dežel, ktere so se pod raznimi imeni z Avstrijo združile, — da je Avstrija zveza in državna družba narodnosti, h kterim spadajo najmočneji rodovi v Evropi. Različnosti kraljevin in dežel, in posebnosti narodov prikazujejo se kot naravne podlage državi, na ktere se mora odločno ozirati, če hočemo, da je ustava avstrijska.
Samostojnost kraljevin in dežel so vladarji in knezi habsburške rodbine do tega trenutka vedno spoznavali. Za to nam priča pragmatična sankcija, ki je podlaga avstrijski državi in ktero so sklenile vse kraljevine in dežele, vsake zase po svoji posebnosti z vladarjem; priča ustanovno pismo od leta 1804., v kterem cesar Franc I. razločno samostojnost kraljevin in dežel pri-poznava; priča v enakem smislu 1860. dana oktoberska diploma, ktera je začetek ustavne oblike v naši državi in tudi natančno določuje samostojnost kraljevin in dežel.
Kakor se je pa pripoznala samostojnost kraljevin in dežel, tako tudi se ne more prezreti različnost in posebnost narodov v Avstriji. Do leta 1848. bili so tako rekoč z nekim mrtvaškim prtom pregrnjeni. Pa vže pod tem prtom tlela je iskra narodnega življenja, ki nikdar ne ugasne; živelo pod njim mišljenje in pri-zadetje vseh narodov, dokler ga ni 1848. leta duh svobode predrl. Zdaj so se narodi, iz kterih zdaj kakor poprej država obstaja, pokazali kot živeči in pravi udje državni. Narodi žrtvujejo državi blago in življenje; oni so je reševali iz nevarnosti in jo lahko še rešijo, ako jim ona ne poreče: „vi nimate pri mizi, kjer se dela prostost in narodno blagostanje, ničesa druzega opraviti, nego jedi pripravljati za en narod — za nemški narod". Samostojnost kraljevin in dežel, posebnosti avstrijskih narodov tirjajo nepogojno, da se postavoda-jalna in administrativna samouprava kraljevin in dežel razširi strogo po različnih posebnostih vseh narodov, če nočemo skupnemu državnemu življenju krivice in škode delati. Kakor posamesno tel6 škode ne trpi, če se njegovi razni deli krepe, tako tudi Avstrija ne bo trpela škode, če se okrepčajo njene kraljevine in dežele in če se rodovi njeni zopet z jasnim obrazom zbero okrog avstrijskega prestola. (Dobro! na desni.)
Po takem se pa koj razvidi, da se centralizujoča ustava, ki ne pozna različnosti kraljevin in dežel in ne Vldi posebnosti narodov, ne nahaja v bistvu države naša. Razvidi se, da v Avstriji ne sme zapovedovati pod Edinim krilom eno ljudstvo vsem drugim,  če hočemo
dati državi ustavo, če hočemo porazumljenje in spravo. Sicer skličete na dan srditost v še sirih krogih in še bolj pogubljivih nasledkih. Žalibog, da se centralizacija in sicer nemčevalna centralizacija v zgodovinskem raz-vitku vleče kakor rdeč trak.
Centralizacija se je že pod Marijo Terezijo pričela. In cesar Jožef za njo nastopil je napčno pot, da je hotel iz Avstrije enolično nemško državo vstrojiti, ker je okoli nje mnogo mogočnih enoličnih sosedov videl. Cesar Jožef je pa moral skušati, koliko si je nasprotnikov na glavo nakopal in da je bil boj zoper posebnosti kraljevin in n&rodov grob marsikteri sicer dobri in prosto-misleči nameri. In tako je šlo dalje do 1848. leta, ko so narodi svojo samostojnost v duhu svobode dobili in ko so se vsi narodi v resnici kot brate objeli. V onih časih stali so najslavneji in najplemeniteji možje vseh narodov toraj tudi nemškega rodii, ki pa niso več v našem kroga, kot večina v državnem zboru z geslom: Avstriji gre ustava, ki se popolnoma prilega avtonomiji kraljevin in dežel in ravnopravnosti vseh narodov.
1848. leto je pa s svojimi pribojevanimi napredki kmalu zginilo in nastopila je zopet d6ba reakcije — rakove poti, ktero je vpeljal mož, ki se je svojim svo-bodo-in pravicoljubnim načelom odpovedal, ustavo avstrijsko pokopal ter centralistično in absolutično vlado vstrojil; Bach je bil, ki je branil svoja načela z bajoneti žandarjev in gospodstvom birokracije. Kakošen nasledek, moja gospoda, je pa bil tej absolutistični centralizaciji? Nesrečne vojske s Francijo in Italijo in zguba najlepše dežele! In zdajci vladar previdi, da tako ne gre naprej in iz lastne volje razglasi oktober-sko diplomo, v kterej jasno izreka, da mora državi v podlago biti samostojnost kraljevin in dežel in posebnost avstrijskih narodov.
Komaj je pa prava ustava po oktoberski diplomi zagledala beli dan, prišel je zopet nek prostomisleč mož, pl. S ch meri ing, ki posamesne deželne postave preobrne in cesarjevo voljo na glavo postavi. Postavo-dajalno pravico, ktero je oktoberska diploma kraljevinam in deželam deloma posredno v ožjem in širjem državnem zboru določevala, dal je Schmerling samemu državnemu zboru; deželnim zborom vrgel je le nektere drobtinice. In še več je storil Schmerling. Da bi avstrijski narodi, ki so tirjali samoupravo, posebno ne-nemski narodi, ne dobili naravnega zastopa v deželnih zborih in v državnem zboru, ustvaril je umetni volilni red na Ceskem, Moravskem, Stirskem, v Dalmaciji in na Kranjskem in v druzih deželah. Gospodje, ki so takrat v tem duhu tukaj v zbornici delali, nam danes lahko povedo, da je nepravičen volilen red oni pol, krog kterega se vse suče, da nekteri narodi nočejo priti v deželne zbore in v državni zbor, ker po sedanjem volilnem redu ne morejo zastopani biti tako, kakor drugi, ker nočejo in ne smejo svoje pravice drugim odstopiti in ker bi grešili zoper svoj lastni narod, ki bi z vstopom v državni zbor na podlagi krivičnega volilnega reda priznali ta volilni red za pravičen. Zastonj so poslanci kazali v državnem zboru in v deželnih zborih nerodnost in krivico tacega volilnega reda; zastonj so se upirali centralizaciji in ponemčevanju; zastonj so gospodje, kteri so sedaj kot zmagovalni ministri v ravno take napake zašli, kakor nam kaže njihova spomenica, oni čas ministru klicali: nazaj! pozor! sicer ne boš dalje vladal; zastonj so se zoperstavljale cele dežele in narodi temu videznemu konstitucijona-lizmu. „Saj lahko čakamo" — „bo vže šlo" — se je odgovarjalo. In kaj je bil nasledek? Bitva pri Sadovi, — udarec, kakoršnega Avstrija ni še nikdar doživela, in dvalizem,   v najbolj strogi obliki bil je novorojenec
------    30    ------
tega konstitucijonalizma, ki je y kontumacijo dal ne-magjarske narode, v silstvo pa Cehe, Poljake in druge nenemške narode.
Avstrijsko-ogerska pogodba je delo, kteremu se bo Evropa še v poznejih časih čudila. Res čudno je, da naš čas, ki ima toliko opraviti s številkami, ni spoznal one glasovite kupčije, ki se je tukaj napravila, po kterej mora ta stran 70 percentov in ona stran samo 30 percentov za skupne zadeve plačevati; in vendar imate obedve strani enako glasov, enako moč v delegaciji!
To je sad Schmerlingovega centralizma! In kaj smo se iz tega naučili? Nič! Dvalizem je obveljal; naredila se je zopet ustava, ker je bilo ravno potrebno — ustava 1867. 1. Naredila se je brez Cehov, ki jih je 6 milijonov, — naredila se je vkljub uporu Poljakov, Slovencev in Tirolcev, ki vendar tudi štejejo v avstrijskem državnem življenji, — naredila se je vkljub množim družim narodom, in sedaj se misli, da je tako narejena, da se ne more premeniti nič.
Da pa ustava od 1867. leta ne zadostuje duhu avstrijske države, da ž njo v resnici narodi niso zadovoljni, zato imamo prejasne izglede.   Pred nami leži:
deklaracija zastopnikov češkega naroda na Pem-skem in Moravskem, ki zastopajo 6 milijonov broječi narod, —
resolucija ga lis k e ga deželnega zbora, —
resolucija ustavnega odbora v kranjskem deželnem zboru izdelana, ktera se je le po prečudnem sklepu postavnemu glasovanju odtegnila, ktero pa narod in dežela za svojo resolucijo pripoznavajo, —
enaka resolucija iz Tirolov, —
pred nami so sklepi zborov vBukovini, v Trstu in druzih, ki odločno nasprotujejo tej ustavi in posebno volilni prenaredbi.
In še drugi dokaz imamo: krvav dokaz v Dalmaciji, ki odločno pričuje, da se v Avstriji centralizem nikakor ne da izvršiti, — ondi je dokaz, da se pogumno in dobro avstrijsko ljudstvo celo tako daleč prižene, da se zoper njega mora za orožje zgrabiti — (nemir, klici na levici: Se mora!) — za orožje zoper ovo zvesto prebivalstvo, ktero je vedno Avstriji v bran v turških in laških vojskah orožje sukalo. (Dobro! na desni sredini, sikanje na levi.)
Vse to so jasna dokazila, da se po tej poti ne pride naprej!
In v resnici je to dobro želeči vladar spoznal, in to nas tolaži, to je, kar nas podbuja v razmerah zunaj državnega zbora in v državnem zboru golo resnico govoriti, čeravno nahajamo povsod le upor in čujemo „oho". Vladar tedaj je spoznal, kar tudi mi za resnico spoznavamo, da v Avstriji ne gre s centralistično vlado, in da je porazumljenja treba in dogovora med kraljevinami in deželami,                                     (Kon. prih.)
37    ___
Politične stvari.
Govor dr. L Tomana
v državnem zboru 19. januarja.
Po stenografičnem zapisniku. (Konec.)
Njih Veličanstvo je to misel v prestolnem govoru, kakor nam je znano, in v ministerskem zboru 10. decembra s tem izreklo, da je vsem nazočim ministrom zaukazalo o božičnicah pozitiven predlog izdelati o tem, kako bi se storil mir; temu se ni od nobene strani v ministerstvu ugovarjalo. Pa kaj je sedanje zmagonosno ministerstvo osmi dan potem odgovorilo? — „Da se mora strogo vzdržati decemberska ustava, da se morajo zatreti nasprotne moči, polomiti opozicija, in da je treba potrpeti, in vse bo šlo". — Tako se svetuje vladarju v trenutku, ko je sam v prestolnem govoru in ministerskem zboru čisto drugačo avstrijsko mnenje izrekel, in tako se ometava njegov prestolni govor!
Imeli bomo kmalu novo ministerstvo, ktero bo po teh načelih vladalo. Neslišano in brezštevilno obsojanje časnikov na Ceskem in sploh v slovanskih deželah, ka-koršno se nikjer drugod ne nahaja v ustavnem živ-yeDJu> — izjemno stanje na Ceskem Jn v Dalmaciji, skrbno odstranjevanje amnestije na Ceskem, straho-vanje postavne opozicije, ki se bori na legalni poti v deželnih zborih in zunaj njih, vsakovrstno upljivanje vladinih organov, umetno hujskanje nad vse, ki niso prijatelji ministrom, odtegovanje vseh pravic n&rodom, ki jim gredo ali po §. 19. ali pa po društvenem in zbo-rovalnem pravu — vse to kaže svobodoumnost seda-ttjin ministrov!    Al ni ta ministerski absolutizem,   ta
*    *
ministerska svoboda, ktero hujše čutimo nego cesarsk absolutizem in ktere ne moremo prenašati, kajti ona hoče narodnosti, pravice posamesnih kraljevin in dežel parlamentarnemu ministerskemu absolutizmu podvreči, ali ni ves ta liberalni aparat že vrhunec nesvobodne vladije!? Je mar to še le mala poskušnjica? Dobro! gospoda moja, le naprej s takošno silovitostjo!
Odbor sam pravi v adresi, da bo slavni zbor program ministerski podpiral. Saj imamo še bajonete in drage jglenke, ki še niso svoje dobrodejnosti dokazale na prsih vseh Avstrijancev. (Dobro! na desni. — Sikanje *& nemir na levici in v sredini.)
Predsednik: Prosim g. govornika, naj zmemeje govori in naj nikar ne budi zborove nevolje.
Dr. Toman:   Prosim,   stavka   še   nisem  skončal
Vnadaljuje).   Mi imamo   še ječe  in  zapore,   ki  še  niso
P°lni inteligencije (veselost in smeh na levici), saj imamo
enarjev še na kupe, da si zidamo novih (smeh na levi).
rosim, gospod predsednik miru, da moram govoriti.
Predsednik: Nemir ne izhaja iz zbornice, temveč od govornika.
Dr. T o m a n : Prosim, da izgovorim.
Predsednik: Ce je govor bolj zmeren, se v zboru ne bo tako očitna nevolja cula. Na g. govorniku je tedaj ležeče, da se jej ogne. (Klici na desni: Svoboda v govorjenji!)
Dr. Toman: Naj ^slavni zbor dalje izreče, ali smem dalje govoriti? Ce ne, brž omolknem! (Govorite! klici na desni.)
Predsednik: Prosim, govorite dalje!
Dr. Toman: Nadaljeval bom svoj stavek, ker ne morem celote misel prestriči, to pa pod tem pogojem, če mi g. predsednik d& svobodni govor. Ako pa g. predsednik mi ne d& govoriti, naj le pove\ Jaz se raje besede odpovem, kakor da bi me v vsakem stavku motili.
Predsednik: Jaz nikakor ne mislim g. govorniku besede kratiti. Samo na pravi obliki besede je ležeče, v kteri se kaj pove, sicer se sme vse govoriti. Prosim, nadaljujte!
Dr. Toman: Saj še nismo vseh svoboščin, pravice zborovanja in združevanja, porotnih sodnij opoziciji odvzeli; nezadovoljni n&rodi ne smejo teh pravic imeti, kakor mi, ki smo prijatelji ministrom in liberalci; mi nismo še po vsej Avstriji vpeljali obsednega stanu in ni bilo še povsod krvavih tal, kakor v Dalmaciji. S temi besedami se morebiti, gospoda moja, tolažite vi in pravite: ,,8 trpežem in stanovitnostjo bo vže šlo; ta-košen recept gotovo ustanovi ustavo in svobode v Avstriji".
Jaz pa vam pravim, da bo tak recept svobodo in ustavo v nič dja 1". (Dobro! na desni). Slavni zbor razvida, da govorim prav v njegovem smislu, in vendar me je popred v govoru motil. Govoril sem v duhu svobode; kajti prepričan sem, da pravi nemški zastopnik ne more takemu ministerskemu programu pritrditi. Tak recept bi gotovo predstavljal čuda krepko ustavno vlado, pa pokopal bode svobodo Avstrije in nemškega n&roda ter nikdar nikoli ustvaril podlage prave ustavnosti. Tak program pa gotovo tiči v izrekih „ostati strogo pri ustavi" in „s silo jo izpeljevati". Sredstva sile, ki sem jih gori naštel, so edina, ki vam še ostanejo. In zadnje dve leti, ko je ministerstvo po svoji volji gospodovalo, se jih je že posluževalo, in nasledek kaj je? — sedanja srditost in razkačenost avstrijskih narodov.
Slišim glasove, ki pravijo: Poglejte na angleško ustavo; 300 let se je razvijala. Da! razvijala se je 300 let, a to ravno kaže, da ostala ni stanovitna. Ozrite se na angleško ustavo pred 300 leti od danes nazaj, in najdli bote v njeni zgodovini dokaze, da se vsaka ustava spreminja. Ustava mora biti živeča stvar, a ne mrtva črka; kajti potrebe narodov se spreminjajo, spreminjajo se razmere držav in po teh se mora ravnati ustava. Ali je ustava le samo zato, da je ustava? Ne! Ona mora sluznica biti potrebam državnim; naše države cilj in konec je pa obstanek Avstrije, svoboda za vse kraljevine in dežele, svoboda za vse n&rode.
Vpeljati hočete tu neposredne volitve, ki so v protiglasji z oktobersko diplomo in z deželno samoupravo, in s tem hočete posekati cveteče drevo deželne avtonomije. Ali ni tako, gospoda moja? — Gospod minister notranjih zadev naj mi odpusti, če mu povem — kajti tukaj ne pomagajo same besede, tukaj se mora na tanko razumeti, zvedeti se mora misel drug druzega ter po moči pomagati državi — da dobro vem, da so časniki prav imeli, ko so trdili, da je on izrekel: „Z deželnimi zbori  ne  morem vladati,  deželni  zbori
-----    38
morajo zginiti".    Jaz poznam moža,  kteremu je to ponavljal.
(Minister Giskra: To ni res!)
Dr. Toman: Jaz sem tisti mož, ki je iz ust gospoda ministra to čul, in jaz sem porok, da je to istina. No, gospoda moja, če mi poznamo take nakane in vidimo, da hočete gospodstvo enega naroda nad vsemi druzimi pod krilom parlamentaričnega centralizma ustanoviti, kakor unkraj Magjari zapovedujejo drugim ljudstvom ; potem nam ne preostaja drugo, nego ostati na našem dobrem avstrijskem stališču, — ustavni stranki pa ne more opozicija nikoli in nikdar roke podati, kajti vi ste se za vselej odpovedali vsakemu poraz-umljenju z nami! Z vpeljavo neposrednih volitev prelomite ustavo; deželni zakoni so del ustave! Kdor najvažnejo pravico v deželnih zborih — voliti poslance državne — napada, ta napada deželno pravo in ustavo. Nam prepoveduje naš mandat in naša pamet glasovati za popravo volilnega reda, ki skruni deželno pravo.
Morebiti spravite vkup mnogoglaven parlament, ki ne bo obsegal neprijetne a prevažne različnosti in posebnosti narodov; potem dobite velik zastop enega roda, ki pa je države manjina. Jaz ne verjamem, da bi hotel tak državen zbor prevzeti odgovornost za osodo vseh druzih narodov. Ali more tak državen zbor dolgo trpeti ali more kako vrednost imeti za svobodo in blagor države? Morejo li Nemci želeti takega državnega zbora? Državni zbor, v kterem ni večine avstrijskih narodov, ne more ni zunaj ni znotraj krepko in močno postopati; na državni zbor, ki najvažneje pravice ne-nazočim narodom šiloma jemlje, ne more vladar pri postavodajanji obzir jemati; tak državen zbor nima poroštva za nič, kar ustvarja. Naj so postave, ki se napravijo v zboru takem, kjer je samo manjina, če tudi v polnem zastopana, še tako svobodomiselne, in pripravne za blagostanje dežela in ljudstva— one nimajo poroštva za-se. Le polnoglaven parlament, polno-glaven državen zbor, kjer sede zastopniki vseh narodov in ki je vsem narodom zavetje v sredini države, tak zbor je poroštvo temu, za kar se mi borimo, ki nismo svobodnjaci po ministerski obliki, ampak za pravo svobodo, državni blagor in za obstanek druzih zakladov njenih. Je li to, da opozicija tirja večo avtonomijo in odločno ravnopravnost vsem narodom, ne-svobodno in državi nevarno? Nikdar ni centralizem, ampak le avtonomija ova prava oblika pri vladanji, kjer se lahko vsaka narodna, verska ali ktera si vže bodi posebnost razvija.
Ker govorim na opozicijski klopi kot ud manjine in zastopnik malega naroda, vem, da ne bodo moje besede pri vas veljave imele; zato vam ne imenujem ni naroda ni imena toliko stavljenega španskega govornika, temveč naravnost pravim: Vsi pravi svobodomiselni, ki se potezajo za prostost in enakost vseh ljudstev, odločno izrekajo, da se taka načela vresničujejo le v avtono-mistični in federalistični državi. Pa — ali je morda avtonomija, ali je narodna enakopravnost škodljiv ak-sijom za nemški narod? Mar Nemci ne potrebujejo ravno tako samouprave in enakosti? Ce so tedaj ti zakladi enake vrednosti za nemški narod, zakaj ne skrbe njegovi poslanci, zakaj ne skrbe ministri, ki so večidel vsi iz njegove srede, da jih pri njem vpeljejo? Al, gospoda, ti več ali manj vse kaj druzega nameravajo. Ravno pri nemških poslancih, ki vedno s pre-čudno logiko gospodstvo enega ljudstva s svobodo in pravico v Avstriji enačijo, najdemo druge nakane. „Mi ne maramo za Avstrijo, če mi Nemci več ne gospodujemo; če se nenemški narodi zadovolje, nočemo mi Nemci zadovoljni biti, in bomo zadostila iskali kje drugje."
Tako se je govorilo v deželnih zborih in tukaj med nami. Zdaj, gospoda moja! vas prašam: ali se bodo kedaj udali drugi narodi takemu zatiranju in po-nemčevanju? Ali ste mi porok, če se vname boj za svobodo, za blagor, za mir in za obstanek države, da je ne bodete s tem pahnili v stiske in nevarnosti? Potem se lahko zgodi, gospoda moja, da bo prepozno, in zgodovina bo take mojstre obsodila. Saj je pa tudi komaj verjetno, da moramo čuti za nemško nadvladanje take dokaze!
Nemško ljudstvo — glasi se dalje — je bolj izobraženo in bolj svobodomiselno, kot drugi nenemški narodi, zato mora nad njimi gospodovati. Dovolite mi, gospoda moja, da preiščem, ali sta ta izreka upravičena? Ali je upravičeno, gospoda moja, to, da eno ljudstvo drugo zatira, ktero ravno tako blago in kri daruje za obstanek državni? Hoče li prava omika ropati narodnost drugim narodom? Prava omika govori drugače, prava omika pravi: vsak naj se lika v svojem, njemu odmerjenem krogu, v svojem narodu, kakor ve in zna in kakor zahteva posebnost njegova, in vsak narod bo, gospoda moja, oliko in izobraženost le v svojem jeziku sprejel; Anglež se bo izobrazil v angleškem, Nemec v nemškem, Lah v laškem in Slovan v slovanskem, a ne v drugem jeziku. Omika mora pri-poznati, da so druge narodnosti enakopravne v državi, da se morejo tako razvijati, kakor so se Nemci razvijali, in tisti, ki se baha z nemško kulturo v škodo narodnosti, se ne pregreši samo nad seboj, ampak tudi nad kulturo nemškega naroda. Pač ne pomislijo taki možje, kako krivico delajo nenemškim narodom, trd6, da morajo nenemški narodi sužni biti nemškemu, da jih, kakor mu drago, ponemčuje, čeravno so Slovani na severu in jugu nemško kulturo rešili pred Turki in drugimi barbari? Ali ne pomislijo ti preroki, da delajo dvojno krivico. Sklicujejo se na prostoumnost Nemcev; al jaz mislim, da je to puhlo, kajti svobodoumnost se ne more združiti z namerami, da bi se jemala narodnost drugim, in da bi se dala nadvlada Nemcem v roke.
Nemško ljudstvo ne misli sploh tako, kakor mislijo nekteri kolovodji nemški in nekteri časniki nemški. Ko bi res tu sedel narod nemški, vse drugače bi slišali govoriti, kakor govore možje, ki se tukaj napenjajo za gospodstvo nemško (levica zanikuje.) Nemško ljudstvo bi govorilo: „Mi nimamo nikakoršnega vzroka, in tudi ne namerjavamo nadaljevati prepira med avstrijskimi narodi. Ker nam ti narodi nič zalega ne delajo, zato hočemo ž njimi v miru in spravi živeti. Mi hočemo, da zadobe vsi svoje pravice; saj vsi darujejo blago in življenje državi. (Veselost na levici.) Mi hočemo, da se država okrepi, in želimo, da se Avstrija ohrani". (Dobro! na desnici.) — Tako bi govoril nemški narod, ko bi bil med nami tukaj, in porazumljenje bilo bi gotovo.
Gospoda moja! zakaj se ne porazumemo? Kolovodje nočejo!^ Jaz ne mislim samo voditelje v državnem zboru. Časnikarji, posebno na Dunaji, neprenehoma hrepene po nadvladi in gospodstvu nemštva, tako da moj govor ne zadela samo slavni zbor, temuČ vse, ki so privrženci omenjenega načela. Od 1861. leta se s svojimi enakomislečimi prijatelji vedno borim zoper centralizem in nemčevanje. Od nasprotne strani se nam je poprejšnja leta — da naravnost resnico povem — vedno oporekovalo: „Saj zametujemo absolutistična sredstva Metternichova ali Bachova ter hočemo enakopravnost vresničiti. Ce se pa danes čujejo drugačna mnenja od tega, kako mora zastopnik nemškega naroda to soditi? Gotovo tako, da se ravna po sistemi Metternichovi in Bachovi in da se greši z absolutizmom in despo-tizmom.
Ali je pa tudi res, gospoda moja,   da so drugi —
-----    39-----
nem§ki — narodi brez vednosti in omike in da niso svobodomiselni? Gospoda moja! Poglejte v češko zgodovino ob času reformacije in tu vam bo povedala Klijo če hočete izvedeti resnico, da češki narod je iz-budil duh napredka, da je on vže imel dela v svojem jeziku pisana v mnogovrstnih vednostih in umetnostih oni čas, ko so se morali nemški učenjaki še z okorno latinščino vkvarjati. Zgodovina govori resnico, in nihče ie ne sme prezirati. — Kdor prebira jugoslovansko zgodovino, kdor pozna postave Dušanove, mora pritrditi, <ia so one jedro pravi svobodi — svobodi, ki je temelj pravemu narodnemu blagostanju. Verjemite mi, da je svobodoumnost globoko ukoreninjena v slovanske narode in da ona ne bo se udala tujemu nadvladanju. (Dobro! na desni sredini.) Kajti ta naravni dar, ki je svet drugim ljudstvom, prirojen je tudi narodu slovanskemu ce glede na to, da se je od 1848. leta izbudila pri njem zavest v samega sebe, prizadetev po napredku, pripo-znatev na strani druzih narodov. — Slovani se ne bodo več podvrgli ministerski ali parlamen-tarični sili, ktera jih ne spozna za enakopravne; oni nočejo biti večni robi in ne dado vtisniti si na čelo znamenje nenarodnosti. Slovani bodo osodo, ktero jim vlada avstrijska naloži, s tolažbo prenašali, dokler ne pride čas, ko bodo tudi oni enakopravni z druzimi narodi.    Absolutizmu je odbila ura!
Nahajajo  se   še  drugi  vzroki,   ki skušajo nemško nadvlado opravičevati. Pravi se, da Avstrija bi se sicer lahko poslovanila.  —  Kaj   tacega  mora  trditi le vraža in nevednost! In jaz ne urnem, kako se mora naslanjati na dokaze,   s   kterimi   se   moč   in   velikost   nemškega duha, nemškega ljudstva žali; kako se more toliko ne-spametnosti   in   tako   malo  pravicoljubnosti nenemškim narodom pripoznavati.    Jaz sem Slovan z dušo in telesom,   zavračam  pa  tako misel,   da   bi  Avstrija mogla postati slovanska.    Mar se ne dobe sredstva, po kterih se d& odvrniti, da nemško ljudstvo obdrži svoje pravo? mar se   ne more  tako  stanje postavno vrediti?    Vladi, ki je imela do  sedaj državno  krmilo   v rokah,   bila je naloga, ustvariti za občne pravice v smislu §. 19. tako postavo,  po kterej   bi zadobili drugi narodi ravnoprav-nost in po kterej bi se uničila napačna misel,   češ, da se nemškemu,   kakor   kakemu  drugemu narodu,   godi krivica.   Vlada pa tega ni storila, čeravno se jej je od več strani na srce pokladalo; ona je marveč — posebno kar se ministerstva notranjih zadev tiče — v posames-nih deželah  samo za to skrbela,   da  bi  se  Nemcem kaj neljubega ne zgodilo.    Vlada je, na pr., v kranjskem zboru prenapeto skrbela  za   nemške  interese in nemško stvar, čeravno ni imela za to ne vzroka ne pravice, za to, da je žalila deželne in vladarjeve pravice. Ali je vlada imela enako skrb za Slovence na Sta-jarskem, Koroškem in v druzih deželah?   Nikakor ne! Taka pristranost je nenemškim narodom jako sumljiva, m tem bolj zato, ker se je vže napadalo deželno pravo. Ce hočemo v Avstriji   priti do  miru,   morata  veter  in soluce enako razdeljena biti, pravica vseh kraljestev in dežel in   narodov more   povsod   ista  biti in pred vsem se pora volilni red pravično prenarediti.    To, gospoda mo.)a> je tisti pol, krog kterega se suče porazumljenje ^ehov, Moravanov in druzih dežel; sedanj i krivični volilni red se  mora  predrugačiti   tako,   da   bode vsak narod po   razmeri  svojih  prebivalcev zastopan.    Moreni ne ve  slavna  zbornica,   da je   volilni red res krilen?   Ali ne ve tega visoka vlada?    O! dobro veste vsi,   in   mi  smo  v  seji  adresinega  odbora culi ne-j?a gospoda odločno reči: ,,Dobro vemo, da je češki °hlni red nepravičen, pa nam ne pride na mar, da bi 8* spreminjali,   kajti  potem   bi   bili   Čehi v  deželnem oru v večini, ker njih so tri, Nemcev pa le dve pe-
tinki; mi vemo to, pa ne prenarejamo ničesa, da ne škodujemo nemški stvari." Prašam vas tedaj: more tako stanje, ki ima krivico za podlago, dolgo trpeti ? Ima li nravno naslombo in ima prihodnost ne le pred avstrijskimi narodi, temuč pred celo Evropo? Kako se more braniti tako stanje? Se silo? z bajoneti? Gospoda moja! To bi bil zadnji korak, in tega se vlada boje ne bo poprijela, in če se ga poprime, spoznala bo v kratkem, da država, v kterej so skupne enake vojne postave, ne dobi več mislečih in narodno-čutečih mladih mož, ki bi s krvjo delali notranji mir. Taka vojska pa ne bo imela več gorečnosti in poguma, če niso narodi, iz kterih se vojaci jemljo, zadovoljni, kedar je treba, z vnanjimi sovražniki se boriti in drago domovino rešiti! •v
Ce hočete Avstrijo, morate pripoznati potrebo, da se porazumemo na podlagi avtonomije in enakopravnosti vseh kraljevin in dežel. Mi spoznavamo Avstrijo za državo, ki ima po svojej sestavi jako težko, pa jako imenitno nalogo. Ustava njena mora biti taka, da vsi narodi mirno skup žive in da je vsem zagotovljena svoboda in njihova posebnost.
Meni je Avstrija država, ki bi morala izgled biti drugim državam v Evropi, kajti ona ima najbolj člo-večino nalogo: pobratenje v najširjem krogu človeštva. Kdor pa to pripoznava, mora za vselej slovo dati nadvladanju, pravemu absolutizmu in ministerskemu absolutizmu.
Veliko zadovoljnost zbudil je pri večini avstrijskih narodov prestolni govor, ker v njem nahajamo načela, ktera tudi jaz zastopam.
Slavna   zbornica   namerava   odgovor   na   prestolni govor, in ta odgovor je sedaj pred nami.
Nekteri stavki v adresi nameravajo nekaj tacega, kar je podobno porazumljenju, al v veliki celoti je pred nami ležeča adresa zapustila ono pot, ktero nahajamo v prestolnem govoru. Adresa ni program za spravo in porazumljenje; ona ne ve nič druzega svetovati, nego naj vlada strogo ostane na poti, ki nas je pripeljala v ta položaj, v kterem smo danes, in da šiloma izvršuje ustavo, poslanska zbornica naj jej pa zagotovi svojo pripomoč. — Adresa imenuje ono obliko, ktero bi morala po moji misli naša ustava imeti, nevarno temno poskušnjo, — jaz menim obliko avtonomije, nočem reči federalizma, kajti ta beseda je nevšečna zbornici, čeravno federalizem ni druzega nego avtonomija v malih kosih, zveza mnogih avtonomnih delov. Na ta ugovor jaz odgovarjam to: Sumljiva poskušnja je ona, ktero pripoznava program ministerstva in adresa odborova in najbrže tudi večina v tej zbornici; sumljiva poskušnja je, ako se hoče še z večo silo izpeljati to, kar se do-tle ni moglo vkoreniniti v avstrijskih narodih. To je gotovo sumljivo in nevarno, ako se bodo rabila sredstva, ktera poslanska zbornica nasvetuje in ministerstvu v podporo ponuja.
Gospoda moja! Ali boste morda s tem opozicijo ob tla djali? Ali morete misliti, da se bo opozicija precej skesano spokorila in na te klopi vsedla? Ni mogoče kaj tacega misliti! Premislite vse, kar sem povedal o krivičnosti volilnih redov; premislite, kaj morajo avstrijski narodi postati, kaj tirja narava državna, iu sprevideli boste, da bo avstrijska opozicija rastla, da bode še bolj srdita, da se mora bojevati, dokler ne za-dobi pravic, in potem bo nastala kriza, vsa drugačna, kakor je ministerska, kriza v državnem telesu, ko ne bodo ne drastični, ne pomirljivi pripomočki več mogli rešiti države. Prevdarite, kakošno odgovornost ima današnji vladni program, in kakošno odgovornost adresa tacega smisla?
Ne dvomim,   da  se bo večina slavne zbornice od-
------    40    -----
ločila za adreso in za ministerski program; saj ste vsi meso iz istega mesa, in kri iz iste krvi in duh iz istega duha! Jaz tudi ne dvomim, da ne bi krona svojemu prepričanju zvesta ostala in se nadjam, da bo vlada ministerske večine, kakor je ostala in se bode dopolnila, svoji adresi nezvesta postala, ako premisli, na kteri strani in za kterimi načeli stoji ogromna večina avstrijskega ljudstva in naloga države same.
Jaz bi lahko proroško razlagal, kako bo glasovanje za adreso izteklo, kolikošna bo večina, kolikošna man-jina; vsaj je namen državnega zbora večine jasen! Ta zbornična večina pa je po moji sodbi — in menim, da se ne motim, da se to d& statistično dokazati — v ogromni manjšini v Avstriji. Večina zastopa tu samo en narod, manjšina pa reprezentuje vse narode! Ka-košno vrednost pa imajo sklepi, kterim sicer samim na sebi parlamentarno veljavo priznavam, pred prestolom cesarjevim, ki mora pri vseh razmerah gledati v prihodnost, to si vsakdo lahko sam misli.
Gospoda moja! Ne mislite, da se borimo proti kakemu ministru, ki danes sedi na klopi ministerski, in jutri morebiti ne bo več sedel; ne mislite, da se borimo proti „črki" ustave. Mi se borujemo za ustavno avstrijsko načelo, — mi se odločno borujemo zoper centralizem, ki je grob svobodi in samoupravi, — mi se borujemo z vsemi močmi zoper nemčevanje, mi se borimo za principe, kteri bi bili lahko tudi Vaši!
Kdor hoče ohraniti državo, mora pristopiti k tem načelom, in gospodje ministri si bodo morali klicati, kakor se je klicalo Schmerlingu: „Drugo pot in spre-vidno!" To si bojo morali klicati, ako hočejo Avstrijo vladati in osrečiti. Naj bi jih genij avstrijski navdušil s tem resničnim in pravnim čustvom! Ako pa te naloge ne izvrše, potem se bojim, da se bo nad njimi spolnila proroška beseda velikega sosednjega vladarja: „Kar niso mogli storiti mogočni sovražniki, k temu so pripomogli nemški ministri. Avstrijo so pokopali!" (Dobro! dobro! v desnem središču.)