—¦¦< 35 >¦•—
                         Pravična kazen.
ilo je pred kakimi štiriuajstimi dnevi. Solnce jc sijalo. sneg se je tajal in prijetna gorkota je izvabila marsikakega dečka od peči venkaj  ua cesto. Pred Blaževčevo lrišo sc igrata in skačeta tega popoludne Blaževčev Tonček in sosedov Janezek.    Ljudje govore,  da sta ta  dva deeka največja poniglavca v vasi. Kdor ju je videl istega popoludne. rekel bi. da je resnica.
Živa sta bila kakor samo živo srebro. Najpred sta skopala pred hišo jarek, da se je odtekala voda, ki je kapala od strelie. Ob tem potočiči sta naredila mo-stove, sozidala niline in žage. in ob knnci Iiiše zagradila vodi pot, da ni mogla dalje: tu je bilo njuno jezero.
NaveMavši se tega dela, priuese Tonček lopar, s katerim devajo mati kruh v peč, ter začne odkidavati snežene kupe, ki so ležali po tleli.
Janezek pa hipoina od veselja poskoči;  nekaj  novega inu je šinilo v glavo.
,,Veš kaj, Toneek," zavpijc, ..uarediva raoža! Taeega velicega narediva!" Pri zadnjih besedah raztegnil jc svoji roki, kolikor jo mogel na široko.
Sklep storjen — mož narejen. V kratkein času je stal snežen mož pred hišo. Mesto rok sta mu vtaknila dve poleni, klobuk pa mu je dal Tonček — svojega starega, katerega so mu oče lani ob sejmu kupili.
Ali vse to dozdaj iše ni bilo nič hudega.
Na klopi pred kiso je sed(4 stari Matevzelj.
Kdo pa je ta Matevzelj?
Velik siromak je. Pred letom 1859. je bil krepak mož. Tisto leto pa so ga poklicali ua vojsko. V bitki je bil hudo ranjen in pozneje so mu v bolnici odrezali nogo. Naredili so mu drugo — leseno. Zdaj živi v našej vasi. Dokler je mogel, delal je kaj lahkega, ali zdaj ne raore več. Lasje so mu osiveli, telo se inu trese
—  in lesene iioge ne more več tako trdno postavljati, kakor nokdaj. Bog in dobri ljudje skrbe zanj, da se preživi.
Tisti popoludne jc sedel — kakor pravim — pred Blaževčevo hišo. Glava lnn je visela navzdol, leseno nogo je stegnil pred-se in molče zrl y živa deeka, ki sta skakala pred njim. Tu pa tam zateini mn oko. misli si: srečna vidva, ki imata tako urne noge, kakor srna v gozdu. Tudi jaz sem bil včasi čil in poskočen
—  ali zdaj.. . .
Misli so mu zastale; bili so to bridki spomini.
Decka se za Matevzlja ne zmenita; saj imata pred seboj dnigcga moža. Kako je lep, kako velik, kako debel; smehu ni konca ni kraja.
Ali sneženi mož je gluh in mutast; ne sliši in ne vidi.
,,Ne boš nič govoril?" zavpije Tonček. ,,čaj, iv:aj, te pa bova!"
,,Dajva ga karaenjati!" — To izrekši pobere kepo snega na tleh in jo vrže vanj. Janezek stori takisto.
Hitro pade prva roka, čez malo časa dniga; zdaj nos . . . zdaj brada . . . zdaj glava ... v kratkera ni vec sneženega moža — bil jc kanienjan.
Neporedna dečka se zdaj jameta kepati riiej seboj. Pa tudi Matevzljev ob-nošeu iu zakrpan kožuh je moral občutiti hudomušnost Blaževčevega Tončka in sosedovega Janezka.
—.¦< 36 >¦•—
Ko je priletela prva kepa, povzdignil jc Matevzelj glavo, ali izpregovoril ni ničesar.
Kmalu piileti druga . . . tretja.
Starček reče tiho: ,,Ali ne bodeta pri miru?"
Toda lepa beseda je bila bob v steno pri neporednih dečkili. — Z ža-lostjo gleda hronii starec. kako je razposajena ta niladina. Ko pa le ne jenja Tončkova nagajivost, povzdigne Matevzelj svojo grčasto palico, kakor bi ga hotel udariti.
Nagajivea se inu posmehiijeta; saj dobro vesta, da ju ne more zadeti.
,,Le smijajta so neporalneža," grozi se starček, ,,ali se ne bojita kazni božje, ker tako grdo delata s starim elovekora. Tudi jaz sem bil svoje dni vesel in sem skakal, pa ljudi sem pustil pri mim. Bog jc v nebesih in njegova roka vaju lahko zadene-------vesta!"
,,Ali se ne bojita kazui?" ponavlja starček s tresočim glasom in desnica se je še bolj krepko oprijela bergle.
,,Hr-r-r-um! Hn-um!" zagrmi nakrat pred hišo in obupajoč klic se razlega daleč tja po vrtn.   Kaj je to bilo? —
Oj groza! Snog je zdrsnil s strehe.
Tončka je podsulo; Janezek pa leži na tleli. k sreei jo skočil nekoliko v stran, da ga ni zadela vsa sila tožkega snega. ki so je vsled toplote ogrel na strehi in zdrsnil pod kap.
Blaževčevi hitro priteko pogledat. kaj se je zgodilo. K<> vidijo nesrečo, ne premišljujejo, kaj jim je storiti; z rokarai in lopatami razkopavajo sneg. V malo trenotkih dobii Tonfka izpod snega.
Ali vstati ni mogel. Zdrobilo mu je nogo. zato so ga inorali nosti v hišo. Trpel je hude bolečine.
Urno pokličejo zdravnika. Zdravnik proišfo rano. Ko ga ovv. v velikih skrboli vprašajo. ee se je Tonček hudo pokvaril, odgovori zdravuik: ..Zacelilo se bode sicer, ali hrom bode ostal vse svoje žive dni.
Tako je pri.šel Blaževčev Tonček v nesrečo. Zadela ga je pravična kazon božja. Sam je postal hr&ra, ker je dražil starega in hroinega Matevzlja.
A vi, otroci, spoštujte stare ljudi! Zapomnite si, da sc zmirom Bog lahko tako kaznuje, kakor je kaznoval tistih dvainštiridesot otrok, ki so dražili proroka Elizeja.                             .                                                                                   Hotenski