S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 23 (2023), št. 2 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2023 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelja / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy), dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: shs.urednistvo@gmail.com Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor David Hazemali Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa je omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS. Co-financed by the Slovenian Research Agency. S H S tudia istorica lovenica Ka za lo / Con tents Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says MARIJAN PREMOVIĆ: The Medieval Tradition in the Ideology of the Karađorđević Dynasty .......................................................................................................293 Srednjeveška tradicija in ideologija Karađorđevićev JURIJ PEROVŠEK: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 .................................................................................................................................................313 The Karađorđevićs and Slovenian Political Parties, 1918–1941 TAMARA GRIESSER-PEČAR: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići .....................................................................................................................................361 Slovenian Catholic Church and the Karadjordjević Dynasty ANDREJ RAHTEN: Zunanjepolitični koncept kneza Pavla .............................................397 Foreign Policy Concept of Prince Paul Karađorđević DARJA KEREC: Karađorđevići in Prekmurje ...............................................................................427 Karadjordjevićs and Prekmurje MIRA MILADINOVIĆ ZALAZNIK: S srbskim patriarhom Gavrilom pri Windisch-Graetzih o Jugoslaviji pod žezlom Karađorđevićev .......................................................................................................................................459 The Serbian Patriarch Gavrilo at Windisch-Graetz Family Discusses Yugoslavia Under Karađorđević's Scepter IVAN SMILJANIĆ in PETER MIKŠA: "Bronasti lik Največjega Jugoslovena": javni spomeniki Karađorđevićem na Slovenskem ..............................................................................................489 "Bronze Figure of the Greatest Yugoslav": Public Monuments to the Karađorđević Dynasty in Slovenia BOŽO REPE: Karađorđevići in vladarska ideologija pri Slovencih ..........................529 The Karađorđevićs and the Ruler's Ideology Among Slovenes S H S tudia istorica lovenica Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 565 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ............................................... 569 S H S tudia istorica lovenica 313 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-09 Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 Jurij Perovšek Dr., znanstveni svetnik, emeritus Andraž nad Polzelo 398, SI–3313 Polzela, Slovenija e-pošta: jurij.perovsek@gmail.com Izvleček: Slovenci so novo dinastijo, ki jim je zavladala z oblikovanjem jugoslovanske kraljevine, v večinskem delu svoje politike sprejeli. Tudi v republikansko usmerjenih strankah, razen v posameznih primerih, do Karađorđevićev niso izražali posebnega nasprotovanja. Med ljudstvom je sicer tudi prihajalo do zavračanja monarhije in njenih kraljevskih predstavnikov, vendar lahko rečemo, da je med slovensko politiko in Karađorđevići vladalo sobivanje. Kralj Aleksander I. Karađorđević se je lahko oprl na za to vedno pripravljene politike ene ali druge barve, dolga leta je zelo cenil katoliškega prvaka in vodilnega slovenskega politika v Kraljevini SHS/Jugoslaviji dr. Antona Korošca. Po kraljevi smrti leta 1934 je Korošec dobro sodeloval s prvim kraljevskim namestnikom knezom Pavlom Karađorđevićem. Odnos slovenske politike do dinastije je označevalo spoštovanje. Svoj vpliv sta imela tudi zgodovinska privajenost na monarhistično vladavino in vrednostno politično razumevanje Karađorđevićev kot mejnikov s habsburško dobo. Karađorđevići so s Slovenci imeli srečno roko. Ključne besede: Kraljevina SHS/Jugoslavija, Karađorđevići, kralj Peter I., kralj Aleksander I., kralj Peter II., knez Pavle, slovenska politika, dr. Anton Korošec Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 23 (2023), št. 2, str. 313–360, 164 cit., 17 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 314 O republiki, monarhiji in Karađorđevićih na poti v jugoslovansko kraljevsko državo Pogledi slovenske politike na kraljevsko dinastijo Karađorđevićev v času med svetovnima vojnama so bili, skladno z usmeritvami posameznih političnih strank in drugih subjektov, različni po njihovih opredelitvah in vrednostni raz- gibanosti. Za obdobje med vojnama se naš preudarek odnosa slovenske politi- ke do Karađorđevićev osredinja na Kraljestvo oziroma Kraljevino Srbov, Hrva- tov in Slovencev (SHS)/Jugoslavijo,1 kjer je živel v neposrednem razmerju med narodom, državo in kraljevo dinastijo. Med slovenskimi strankami, ki so vstopile v Kraljevino SHS, so se razlike v pogledih na obliko vladavine in s tem na Karađorđeviće pokazale že v procesu jugoslovanske združitve oziroma v času obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS). Ko so na veliki narodni manifestaciji 29. oktobra 1918 v Ljubljani pretrgali državnopravne vezi z Avstrijo, med dvignjenimi napisi, ki so jih nosili zbrani manifestanti in so pozdravljali tudi združitev s Srbijo, značil- no ni bilo gesla s pozdravom dinastiji Karađorđevićev.2 Prav tako je istega dne eden od odločilnih usmerjevalcev slovenskega katoliškega gibanja, ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič, v svojem Dnevniku zatrdil, da so "naši kmetje /.../ vsi republikanci".3 Dva dni kasneje je glasilo katoliške Vseslovenske ljudske stranke (VLS) Slovenec na prvi strani z velikimi črkami zapisal "Žive- la republika!"4 Ko so 10. novembra 1918 socialni demokrati na shodu v Lju- bljani zahtevali republiko,5 je Jeglič ocenil, da bodo sedaj "pa naši bolj lahko prišli z republiko na dan".6 VLS je nato do 23. oziroma 24. novembra 1918, ko so v Osrednjem odboru zagrebškega Narodnega Vijeća SHS, vrhovnega organa oblasti v Državi SHS, odločali o njeni združitvi s kraljevinama Srbijo in Črno goro, zagovarjala republikansko stališče;7 njeni predstavniki so nato popustili večinskemu mnenju v Narodnem Vijeću, ki je o združitvi s Srbijo in Črno goro vsililo sklep o uveljavitvi monarhističnega načela. Drugače pa je VLS, ki je pri- znavala velike zasluge karađorđevićeve dinastije za srbski narod, do tedaj poja- snjevala, da 1 Do leta 1920 je bilo jugoslovansko državno ime Kraljestvo SHS, nato Kraljevina SHS, od leta 1929 pa Kraljevina Jugoslavija. 2 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika na domačih tleh med vojno 1914– 1918 (Ljubljana, 1971), str. 264–265. 3 Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja, ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar (Celje–Ljubljana, 2015), str. 765 (dalje: Jegličev dnevnik). 4 "Živela republika!", Slovenec, 31. 10. 1918, št. 251, str. 1. 5 "Veličasten shod v Mestnem domu v Ljubljani", Naprej, 11. 11. 1918, št. 258, str. 1. 6 Jegličev dnevnik, str. 767. 7 Jurij Perovšek, Slovenski prevrat 1918: položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (Ljubljana, 2018), str. 235–237, 241–242, 262, 269 (dalje: Perovšek, Slovenski prevrat 1918). 315 S H S tudia istorica lovenica nismo republikanci ad hoc in ne za to, da bi onemogočili ravno Karadjordjevi dinastiji, da zasede jugoslovanski prestol. Ker smo marveč [namreč – op. J. P.] načelno za republiko, odklanjamo seveda monarhijo, najsi bo pod Petrom [srbski kralj Petar I. Karađorđević – op. J. P.] ali Karlom [Habsburškim – op. J. P.]. Toda isto- tako pa smo dolžni izjaviti, da bomo v slučaju, da ustavodajna skupščina sklene monarhijo, sicer še dalje dvigali svoj republikanski prapor, da pa bomo vseskozi lojalno in iskreno delovali za blagor mlade države Slovencev, Hrvatov in Srbov.8 V drugi polovici novembra 1918 se je ob vprašanju monarhije, Karađorđe- vićev in republike znova ustavil tudi škof Jeglič. 22. novembra 1918 je zaradi nego- tovih mednarodnih in notranjepolitičnih razmer ocenil, da "mora priti monarhija, kateri bi bil na čelu Aleksander [Karađorđević – op. J. P.]. Sestaviti se mora skupno ministrstvo pod regentom Aleksandrom". In pripisal: "Kako hudo bo za nas, ako pridemo pod pravoslavnega kralja, potem ko smo zapustili katoliškega cesarja! Deus misereatur nostri! [Bog se nas usmili! – op. J. P.]" Štiri dni kasneje je sicer mislil, da je večina Srbov za republiko in da bodo Srbi "sami kmalu vrgli Karagjorgjeviće- vo dinastijo".9 A tako le ni bilo in skoraj točno dva meseca kasneje – po združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije (tej sta se 25. oziroma 26. novembra 1918 priklju- čili Vojvodina in Črna gora) 1. decembra 1918 v Kraljestvo SHS – je duhovnike svoje škofije "za pravo orientacijo potreben ali vsaj koristen pouk" seznanil, da ima kralj Peter I. glede umora Aleksandra Obrenovića v junijskem prevratu leta 1903 čiste roke. Regent Aleksander pa je povsem demokratičen. Vedel ni tudi, "od kod čuden predsodek zoper pravoslavnega regenta in zoper pravoslavno ljudstvo".10 Ob tem naj pripomnimo, da je glasilo VLS za podeželje Domoljub še neposredno pred jugoslovansko združitvijo pisal, da je kralj "v sedanjem času /.../ samo nepo- trebna šara, ki povzroča nepotrebne stroške, koristi ne prinaša nobene".11 Pristaši liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) "so pa za kralja Petra. Zakaj, to nas ne briga in pravico imajo biti za to ali ono."12 Zelo jasno republikansko stališče, od katerega tudi ni odstopila, je imela Jugo- slovanska socialnodemokratska stranka (JSDS). 4. novembra 1918 je strankino glasilo Naprej oklical republikanski čas – "Njegovo veličanstvo: ljudstvo seda na prestol".13 JSDS je svoje republikansko stališče izrazito poudarila v pobijanju 8 "Jugoslavija", Slovenec, 13. 11. 1918, št. 261, str. 1. 9 Jegličev dnevnik, str. 767, 768–769. 10 † Anton Bonaventura, škof, "Duhovnikom", Ljubljanski škofijski list, št. 2 (1919), str. 14. Desetletje kasneje je Jeglič o vlogi Petra I. Karađorđevića junijskem prevratu pisal drugače. 11. 1. 1929 je v svo- jem Dnevniku zapisal, da je Peter I. sodeloval pri umoru zadnjega Obrenovića in da je bil v to menda zapleten tudi Aleksander (Jegličev dnevnik, str. 1010–1011). 11 "Nauki ranjke Avstrije – Jugoslaviji", Domoljub, 28. 11. 1918, št. 48, str. 2. 12 "Politični obzornik: grda sredstva", Domoljub, 28. 11. 1918, št. 48, str. 2. 13 "Za republiko", Naprej, 4. 11. 1918, št. 252, str. 2. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 316 monarhističnega vodila Jugoslovanske demokratske stranke, ki ga je ta poudar- jala v pričakovanju skupne države s Srbijo. Med njenimi privrženci je veljal vzklik "naj živi naš kmetski kralj Peter [Karađorđević – op. J. P.], prvi kralj vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov!"14 Naprej je na to odgovarjal, da se je JDS postavila "popolnoma na stališče jugoslovanske monarhije, ki naj dobi svojega reprezentanta v osebi srbskega kralja Petra oziroma Aleksandra". Naklonjenosti Srbom in njihovemu junaškemu boju v svetovni vojni nikakor ni oporekal, toda zaradi njih agitirati za monarhistično državo je že preveč rodoljubno. Zapostavljati zaradi oseb blaginjo celega naroda, se pravi grešiti nad njim. Da bi bili Srbi tako strašno zaljubljeni v svojega kralja, je le pretirana domišljavost, in tudi ako bi bilo to res, kar pa ni, ne gre zaradi enega [srbskega – op. J. P.] dela naroda zapostaviti interese dveh delov istega naroda [Slovencev in Hrvatov – op. J. P.].15 14 "Neinformiranost", Slovenski narod, 21. 11. 1918, št. 275, str. 1. 15 "Malo odgovora", Naprej, 23. 11. 1918, št. 269, str. 2. Prva fotografija kralja Petra I. Karađorđevića v slovenskem poli- tičnem časopisju (Edinost, 16. 6. 1903, št. 133, str. 1) 317 S H S tudia istorica lovenica Monarhija16je času neprimerna državna oblika.17 Pomenila bi tudi nevar- nost, da se s tem ustvari diktatura ene, Aleksandrove, osebe. Na to je opozarjala tudi VLS. JSDS je zagovarjala socialno republiko. Končno besedo v vprašanju monarhije ali republike naj bi imela bodoča konstituanta. Če sklene monarhijo, naj bo monarhija, če sklene republiko, naj bo republika.18 16 Ob tem je treba opozoriti, da so prvo fotografijo prestolonaslednika Aleksandra na Slovenskem posneli v času njegovega bivanja v Rogaški Slatini julija 1909. Hrani jo Muzej novejše zgodovine Celje. Objavljena je v Marija Počivavšek, "Kralj Aleksander med nami: ,pozdravljen Aleksander, naš kralje- vič՚", v: Kralj Aleksander med nami, ur. Marija Počivavšek (Celje, 2009), str. 9. Glej tudi Sara Špelec, "Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!": naš najdražji gost kralj Aleksander I. Karađorđević v slovenski časopisni zapuščini (1918–1934) (Ljubljana, 2017), str. 68 (dalje: Špelec, "Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!"). 17 Prav tam. 18 Perovšek, Slovenski prevrat 1918, str. 262–263, 269. O republikanskem stališču JSDS glej tudi str. 239–240, 245. Prva upodobi- tev Aleksandra Karađorđevića v slo- venskem političnem časopisju (Narodni list, 3. 11. 1910, št. 44, str. 5)16 J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 318 Liberalci so se postavili v trdo monarhistično držo. Razpravljanje o vpraša- nju republike ali monarhije je bilo zanje sploh neumestno,19 saj je, kot je pou- daril predsednik JDS in ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar, vprašanje organizacije jugoslovanske države "mogoče rešiti zgolj le na podlagi razmer, katere vladajo danes v kraljevini srbski".20 V tem smislu je v Slovenskem narodu pisal tudi lju- bljanski magistratni ravnatelj dr. Miljutin Zarnik, ki je svaril, da se lahko Srbija odvrne od Slovencev in Hrvatov, če jim bodo vsiljevali republikansko idejo.21 To je prav tako izrekel neimenovani srbski politik, ki se je konec novembra 1918 mudil v Ljubljani. V razgovoru, objavljenim v liberalnem Slovenskem narodu, je dejal, da Srbi iz kraljevine ne bodo privolili v spremembo državne oblike in ne bodo trpeli, da drugi odločajo o njihovi dinastiji. Ne sprejemajo niti razprave o obliki vladavine. Ne želijo nič drugega kot enotno centralistično monarhijo pod današnjo dinastijo. Če se Slovenci in Hrvati ne morejo otresti zmot in blodenj republikanske mrzlice, naj hodijo svoja pota, Srbi pa bodo krenili na svoja.22 JDS in njeni vidni predstavniki so monarhistično stališče večkrat podprli,23 na že omenjeni seji Osrednjega odbora Narodnega Vijeća posebej dr. Otokar Rybař, ki je izjavil, da "moramo biti za monarhijo, ker smo nezreli za republiko".24 1. decembra 1918 je vstala karađorđevićevska jugoslovanska država. Naro- dna vlada SHS v Ljubljani (Narodna vlada) je 4. decembra v telegramu prestolo- nasledniku Aleksandru Karađorđeviću njen nastanek "z iskrenim navdušenjem" pozdravila ter kralju Petru I. in Aleksandru zaželela vso srečo.25 Aleksander se je 8. decembra 1918 vladi zahvalil v slovenščini in jo zaprosil, da Slovencem izroči Petrov in njegov kraljevski pozdrav.26 Dober teden kasneje je Narodna vlada Aleksandru čestitala še za rojstni dan (17. december). Poudarila je, naj mu, "ko praznuje slovenski narod prvikrat Vaš rojstni dan, /.../ dodeli Bog mnogo let srečnega in blagoslovljenega vladanja".27 Prestolonaslednikov rojstni dan so 19 Prav tam, str. 238, 243–245. 20 – r. (Ivan Tavčar), "Republika?", Slovenski narod, 23. 11. 1918, št. 278, str. 1. 21 Miljutin Zarnik, "Biti ali ne biti!", Slovenski narod, 25. 11.1918, št. 280, str. 1–2. 22 Perovšek, Slovenski prevrat 1918, str. 252–253. 23 Prav tam, str. 261–263 24 Dragoslav Janković in Bogdan Krizman, Građa o stvaranju jugoslovenske države: 1. I.–20. XII. 1918: tom II, (Beograd, 1963), str. 641. 25 Peter Ribnikar (ur.), Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919 (Ljubljana, 1998), str. 163 (dalje: Sejni zapisniki NV SHS in DVS). 26 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 10. 12. 1918, št. 20, str. 41. 27 Sejni zapisniki NV SHS in DVS, str. 194–195. 319 S H S tudia istorica lovenica proslavili tudi v ljubljanski stolnici in šentpeterski cerkvi,28 že pred tem, 14. in 15. decembra 1918, pa so na Slovenskem proslavili nastanek nove jugoslovan- ske države. "Vzklilo [je] novo življenje, pred svetom je vstala velika Jugoslavija pod regentom Aleksandrom".29 Ljubljanski občinski svet je njeno rojstvo obe- ležil na slavnostni seji 14. decembra. Župan Tavčar se je za nastanek Kraljestva SHS – ob opozorilu, da so bile v Srbiji tudi sile, ki bi Slovence in Hrvate ravnodu- šno prepustile kaki republiki ali drugi slovensko-hrvaški vladni obliki – zahvalil demokratičnim načelom do skrajnosti vdani dinastiji Karađorđević. Zagotovil je, da "ne bomo nikdar pozabili, da je postala dinastija Karagjorgjevičev rešitelji- ca Jugoslavije, predvsem slovenskih in hrvatskih pokrajin, v trenutku, ko nam je pretilo, da nas oropajo laške armade in da ne pridobimo zaupanja in podpore pri pravičnih etentn. [antantnih – op. J. P.] državah". Svojo hvaležnost in vda- nost smo dolžni izražati svoji "novi dinastiji, ki nam daje jamstvo za to, da se bo nas vladalo po načelih, po katerih se vlada starodavna Anglija ali pa mlada Norveška. Vsem tem čutilom dajemo izraza, ko vzkliknemo: Živela ujedinjena Jugoslovanska kraljevina, živel kralj Peter in njegov sin, naš regent Aleksander!" Na Tavčarjev predlog so prestolonasledniku Aleksandru, karađorđevićevski vladarski hiši in (srbski) vladi poslali vdanostni telegram. Pozdravni telegram so poslali tudi beograjskemu županu in prosili novo prestolnico, da sprejme Ljubljano v krog svojih najzvestejših posestrim. Obenem so sprejeli sklep, da se dotedanji trg Cesarja Josipa (danes Krekov trg) preimenuje v Trg kralja Petra I., Slovenski trg (pred Sodno palačo) pa v Trg 1. decembra.30 Ravnanje ljubljan- skega občinskega sveta je bilo v sozvočju s prevladujočo usmeritvijo slovenske družbene elite, ki je po prevratu strumno hvalila dinastijo Karađorđevićev.31 Pogledi na Karađorđeviće v prvem jugoslovanskem desetletju Vse do tedaj obstoječe slovenske stranke so se v novi državi v glavnem ravna- le po svojih uveljavljenih idejnih in političnih vodilih. V vprašanju monarhije ali republike so sprva nihali le v Vseslovenski ljudski stranki (od leta 1920 Slo- venski ljudski stranki, SLS), v kateri je monarhistično stališče zavračala vplivna 28 "Ljubljanske novice: v proslavo rojstnega dne njeg. kr. visokosti prestolonaslednika Aleksandra", Slovenec, 18. 12. 1918, št. 291, str. 3. – Na Aleksandrov rojstni dan je v Slovenskem narodu izšel tudi čla- nek dr. Janka Leskovca Srbi in mi, v katerem je avtor opisal svoja srečanja s Srbi, pozival k njihovemu spoznavanju in se naklonjeno izražal o dinastiji Karađorđević (Janko Leskovec, "Srbi in mi", Slovenski narod, 17. 12. 1918, št. 299, str. 1). 29 "Praznik ujedinjenja", Slovenec, 13. 12. 1918, št. 287, str. 1. 30 "Slavnostna seja občinskega sveta ljubljanskega", Slovenski narod: posebno izdanje, 14. 12. 1918, št. 297, str. 1. 31 Andrej Rahten, V prah strti prestol: slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi (Celje, 2023), str. 124 (dalje: Rahten, V prah strti prestol). J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 320 skupina republikansko usmerjenih krščanskih socialcev. Strankin načelnik dr. Anton Korošec, ki je trdno vztrajal pri monarhizmu, je nato s pomočjo svo- jih štajerskih strankarskih privržencev v času sprejemanja prve jugoslovanske ustave leta 1921 v stranki preokrenil republikansko miselnost in svoje somišlje- nike pridobil za lojalne privržence dinastije.32 Je pa bilo v stranki še leta 1924 čutiti republikansko usmeritev. O tem je pisal škof Jeglič, ki je 16. novembra ob tem pristavil, da se republikanska misel menda tudi po deželi bliskoma razširja. Kralj je sam kriv. Imel je v rokah odločilno moč, odločil za najgore korupcioniste in naše sovražnike. Kdo ga more braniti? Ni nemogoče, da izgubi krono in se postavnim potom vpelje republika. Seveda bi morala biti zvezna republika, obstoječa iz treh republik: iz slovenske, hrvaške in srbske. Bog se nas usmili!33 Drugi dve do tedaj obstoječi stranki, Jugoslovanska demokratska stranka in Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, pa sta podkrepili svoja stališča. Izvršilni odbor JDS je že 2. marca 1919 sprejel resolucijo s katero so se izrek- li za "monarhistično obliko države z narodno dinastijo Karagjorgjevićev na čelu", strankin pripadnik in minister za ustavodajno skupščino in izenačenje zakonov dr. Albert Kramer pa je dejavno sodeloval pri uveljavljanju interesov karađorđevićevskega dvora. Ob tem so na velikem shodu JDS 29. februarja 1920 v Ljubljani "slovesno" izrazili vdanost "Njega Veličanstvu kralju Petru in Njega Visočanstvu prestolonasledniku Aleksandru dobro vedoč, da je narodna dinas- tija čuvar avtoritete državne oblasti ter mogočen branik edinstva našega naro- da, na katerem stoji obstoj in moč naše države".34 Republikansko prepričanje 32 Andrej Rahten, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Ljubljana, 2022), str. 91–93, 106–110, 112, 561; Andrej Rahten, "Koroščev državnopravni koncept v ustanovni dobi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev", Studia Historica Slovenica 21, št. 2 (2021), str. 327–362. O republikanski usmeritvi v VLS/SLS glej tudi str. 152–153 (dalje: Rahten, Anton Korošec). Glej tudi Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921: od majniške deklaracije do vidov- danske ustave (Maribor, 1977), str. 307, 346–350 (dalje: Zečević, SLS in jugoslovansko zedinjenje). O vprašanju republikanske usmeritve v VLS glej tudi Andrej Rahten, Pozabljeni slovenski premier: politična biografija dr. Janka Brejca (1869–1934) (Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2002), str. 244–245 (dalje: Rahten, Pozabljeni slovenski premier). 33 Jegličev dnevnik, str. 908. – Pripominjam, da so v političnem programu SLS, predstavljenim konec februar- ja 1923, poudarili, da je v vprašanju državne ureditve bistveno doseči zakonodajno avtonomijo Slovenije – "s tem je za slovensko samostojno-avtonomno deželo rešeno tudi vprašanje republike. Slovenskemu ljudstvu ne gre toliko za to, kdo bo vladal v Belgradu, nam mora iti za to, kdo bo vladal na Slovenskem." (Jurij Perovšek, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929), Viri 13 (Ljubljana, 1998), str. 83; dalje: Perovšek, Programi političnih strank). Po omenje- nem pojasnilu vprašanje republike za SLS v strankarsko programskem pogledu ni več imelo politične teže. 34 Jurij Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929 (Ljubljana, 1996), str. 147, 148 (dalje: Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva); isti, Politika in moderna: idejnopolitični razvoj, delovanje in zareze v slovenski politiki od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne (Ljubljana, 2022), str. 231–233 (dalje: Perovšek, Politika in moderna). 321 S H S tudia istorica lovenica socialnih demokratov35 je v Ustavodajni skupščini slikovito poudaril Etbin Kristan. Dejal je, da so republikanci zato, "ker se ne moremo strinjati s princi- pom monarhije in če pride sam sv. Peter z neba, pooblaščen od gospoda Boga in bi hotel biti Kralj in Car v naši državi, bi mi bili proti temu".36 – Za Karađorđeviće torej v njej ni bilo prostora. V letih 1919–1920 so na Slovenskem oblikovali tri nove stranke. VLS, JDS in JSDS so se pridružile liberalni Samostojna kmetijska stranka (SKS) in Narod- no socialistična stranka (NSS), v marksističnem taboru pa so oblikovali Delavs- ko socialistično stranko za Slovenijo, ki se je združila s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov). Obe liberalni stranki sta se izrekli za monarhi- jo. NSS je sodila, da je "monarhija pod Karadjordjevići najmočnejši ujedinjujoči faktor",37 SKS pa je izhajala iz stališča, da Slovenci še niso zreli za republiko. "Med nami ni državne misli, med nami ni požrtvovalnega svobodoljubja. Samo vsled prepira zaradi predsednikove osebe, ali naj bo klerikalec ali liberalec, bi se stokrat razbila vsa slovenska republika." Sicer pa je menila, "če smatra srbski narod za potrebno, da je na čelu vlade kralj Peter, /.../ tedaj se mi zaradi repub- like ne bomo sprli s Srbi".38 Glede na prevladujoče razpoloženje med Srbi, je bilo je bilo stališče SKS nedvoumno. Jasno je bilo tudi stališče komunistov. Eden od vodilnih predstavnikov komunističnega gibanja na Slovenskem, inž. Dragotin Gustinčič, je jeseni 1920 zapisal, da si želimo "na našem ozemlju prav tako malo kralja Petra in njegovega naslednika, ter jugoslovansko kapitalistično gospodo, kakor vsakega drugega kralja in vsako drugo gospodo".39 Drugače pa je menil predsednik Pokrajinske uprave za Slovenijo Ivan Hribar, ki si je leta 1922 priza- deval, da bi Slovenija kot svoj kronski dar kralju Aleksandru kupila Windisch- Graetzov dvorec na Bledu, a mu je to onemogočila beograjska vlada. Kralj je nato dvorec kupil iz lastnih sredstev in ga poimenoval Suvobor – po planini, kjer je leta 1914 srbska vojska prebila avstrijsko fronto.40 Slovenska politika je svoj odnos do Karađorđevićev v širokem obsegu poka- zala ob prvem uradnem (nastopnem) obisku prestolonaslednika Aleksandra 35 Perovšek, Programi političnih strank, str. 97. 36 Jurij Perovšek, "Slovenska politika in vprašanje državne ureditve med zasedanjem Ustavodajne skup- ščine Kraljevine SHS (1920–1921)", Studia Historica Slovenica 2, št. 2 (2002), str. 439. 37 "Naše stališče", Nova pravda, 18. 12. 1920, št. 64, str. 1. Naj pridamo, da monarhistično stališče NSS stranki ni pomagalo, da bi njenega predstavnika Antona Peska kralj potrdil po izvolitvi za ljubljan- skega župana. Vzrok za tako odločitev je bila umazana osebna gonja konkurenčne JDS. – Jure Gašparič, "Knez Eulenburg na ljubljanskem dvoru: afera nesojenega ljubljanskega župana Antona Peska", Zgodovina za vse 8, št 1, (2001), str. 64–67; Rahten, Anton Korošec, str. 130. 38 "Republika", Kmetijski list, 6. 1. 1921, št. 1, str. 1. 39 Marjeta Adamič … [et al.], Viri za zgodovino Komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919–1921 (Ljubljana, 1980), str. 449. 40 Ivan Hribar, Moji spomini: II. del (Ljubljana, 1984), str. 453–456; Igor Grdina, Ivan Hribar: "jedini resnični radikalec slovenski" (Ljubljana, 2010), str. 107; Špelec, "Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!, str. 71, op. 113. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 322 Pozdravna naslovnica Slovenskega naroda ob njegovem nastopnem obisku Slovenije 26. do 29. junija 1920 s pesmijo Antona Funtka (Slovenski narod, 27. 6. 1920, št. 144, str. 1) 323 S H S tudia istorica lovenica v Sloveniji 26. do 29. junija 1920. Pripravili so mu veličasten sprejem. To je bil osrednji slavnostni dogodek na Slovenskem v tem letu.41 Obe vodilni stranki, SLS in JDS, sta ga pozdravili s slavnostnimi izdajami svojih glavnih glasil.42 V Slovencu ga je v pesmi Aleksander SHS-CXC avtor M. Z. imenoval "junak naš, iz suženjstva osvoboditelj!", s pesmijo pa ga je pozdravil tudi Franjo Neubauer, sicer avtor znane protisrbske hujskaške pesmi Bojni grom, ki jo je na predvečer avstroogrske bojne napovedi Kraljevini Srbiji Slovenec objavil 27. julija 1914. Slavnostni Slovenec je prinesel tudi daljši pozdravni članek Aleksandru.43 V slavnostnem Slovenskem narodu pa je Anton Funtek, nekdanji slavilec habsburške dinastije,44 Aleksandru namenil naslednje verze: "Rodovine jasne sin prejasni! / Prej nam solnca zlata luč ugasni, / prej se našim goram zid poruši, / prej se našim rekam tok posuši, / nego bi se naša vdanost strla / in ljubezen v srcu nam zamrla / do prestola in do troedine / nerazdelno ene domovine!"45 Aleksandra sta v Narodu s pesmijo pozdravili tudi Ljudmila Prunk in Marija Lamutova.46 Slavnostni Narod je obja- vil tudi različne prispevke o prestolonasledniku Aleksandru, med drugim tudi o njegovem bivanju v Rogaški Slatini leta 1909, zgodovini in rodbini Karađorđević, kralju Petru, slovenski udeležbi na prvem jugoslovanskem dijaškem shodu, prvi jugoslovanski umetniški razstavi in prvem kongresu jugoslovanskih zdravnikov in naravoslovcev septembra 1904 v Beogradu, ter zapis novega predsednika JDS dr. Vekoslava Kukovca o političnem pomenu Aleksandrovega obiska.47 Liberalna politika je v dvajseta leta vstopila s prepričanjem, da "veličanstvo jugoslovanske- ga vladarja ni vzvišenost gospodarja nad našim ljudstvom, je sijaj predstavnika najvišje volje našega naroda, je čast voditelja Jugoslavije".48 41 O obisku prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića v Sloveniji leta 1920 glej podrobneje Jurij Perovšek, "Politične razmere na Slovenskem leta 1920", Studia Historica Slovenica 21, št. 2 (2021), str. 485–493 (dalje: Perovšek, Politične razmere leta 1920). Glej tudi Metod Mikuž, Oris zgodovi- ne Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana, 1965), str. 175 (dalje: Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji); Zečević, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 318–319; Rahten, Pozabljeni slovenski pre- mier, str. 245–252. 42 O pripravah SLS in JDS na obisk prestolonaslednika Aleksandra glej tudi France Klopčič, Velika raz- mejitev: študija o nastanku komunistične stranke v Sloveniji aprila 1920 in o njeni dejavnosti od maja do septembra 1920 (Ljubljana, 1969), str. 72–73. 43 M. Z., "Aleksander SHS – CXC", "Pozdravljen, kraljevi sin naroda!", Franjo Neubauer, "Ob prihodu regenta Aleksandra", Slovenec, 26. 6. 1920, št. 143, str. 1–2; Perovšek, Politika in moderna, str. 102. 44 Rahten, V prah strti prestol, str. 69–70. 45 Anton Funtek, "Prestolonasledniku regentu Aleksandru", Slovenski narod, 27. 6. 1920, št. 144, str. 1. 46 Utva (Ljudmila Prunk), "Pozdrav Primorcev regentu Aleksandru", Slovenski narod, 27. 6. 1920, št. 144, str. 2, Marija Lamutova, "Kraljeviču Aleksandru", Slovenski narod: posebno izdanje, 27. 6. 1920, št. 145, str. 1. 47 Fran Ilešič, "Kraljeviču Aleksandru in nam vsem", Fran Govekar, "Pred šestnajstimi leti in danes", Josip Kremen, "Karagjorgjeviči", "Demokrati ob prihodu vladarja v Slovenijo", "Regent Aleksander kot Jugosloven", "Kralj Peter – rešitelj iz najtežje situacije", "Rodovnica dinastije Karagjorgjevičev", "Kraljevič Aleksander prvič na Slovenskem", Slovenski narod, 27. 6. 1920, št. 144, str. 2–3. 48 "Ljubljana, 29. junija", Jutro, 30. 6. 1921, št. 152, str. 1. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 324 Slovenec in Slovenski narod sta podrobno poročala o Aleksandrovem bivanju v Sloveniji,49 ob tem pa je socialnodemokratski Naprej meščanski stran- ki zbodel s pripombo, da med njima vlada "konkurenca v servilizmu, ki je prav tak kakršen je bil tedaj, ko so vladali pri nas še Habsburžani. In agilnejši so še liberalci, ki napadajo klerikalno vlado, da je še premalo servilna."50 Dejansko pa se je vodstvo SLS, ki je tedaj tvorila homogeno Deželno vlado za Slovenijo, še prav posebej potrudilo, da dokaže svojo zvestobo dinastiji.51 SLS je presto- lonaslednikov obisk izkoristila za svojo politično promocijo in mu, kolikor je bilo le mogoče, dala svoje strankarsko obeležje. Aleksandra si je skušala pred- vsem pridržati zase.52 Predsednik vlade dr. Janko Brejc je v napitnici Aleksandru na svečani večerji, pripravljeni v njegovo čast, dejal, da so bile slovenske sanje izpolnjene ob združenju "z brati Srbi in Hrvati pod vodstvom junaške narodne dinastije Karadjordjevičev".53 Aleksander je Slovenijo zapustil z lepimi vtisi.54 Kot kralj jo je prvič obiskal leto in pol kasneje, ko se je v Kamniških planinah od 27. do 29. decembra 1921 udeležil lova na divje koze. O tem je poročal vodilni politični tisk, ki se mu je poleti 1920 pridružilo tudi liberalno Jutro.55 SLS je svoj popoln politični triumf, povezan s Karađorđevići, dosegla leta 1923. Uspelo ji je pridobiti kralja Aleksandra, da se je udeležil V. katoliškega shoda v Ljubljani in si 26. avgusta z balkona pravosodne palače ogledal mani- 49 "Triumfalen sprejem regenta v Sloveniji", "Potovanje regenta po Sloveniji", "Zgodovinska serena- da prestolonaslednika", "Ljubljana v praznični obleki", "Razsvetljava", Slovenec, 27. 6. 1920, št. 144, str. 1–3, "Drugi dan regentovega obiska v Ljubljani", "Regent med narodom", "Spored sprejema v Mariboru", "Ljubljanske novice: regent tretji dan v Ljubljani", Slovenec, 28. 6. 1920, št. 145, str. 1–2, "Regent na Gorenjskem in Štajerskem", "Slavnostni koncert Glasbene matice", "Slavnostna vožnja na Štajersko", Slovenec, 1. 7. 1920, št. 146, str. 1–3; "Prihod in prvi dan bivanja regenta v Ljubljani", Slovenski narod: posebno izdanje, 27. 6. 1920, št. 145, str. 1–2, "Drugi dan regentovega obiska v Ljubljani", "Včerajšnja proslava", "Avdijenca", Slovenski narod, 28. 6. 1920, št. 146, str. 1–2, "Regent Aleksander na Gorenjskem in Štajerskem", Slovenski narod, 1. 7. 1920, št. 147, str. 1–3. 50 "Princ-regent pride!", Naprej, 26. 6. 1920, št. 145, str.1. 51 Rahten, Pozabljeni slovenski premier, str. 245. 52 Prim. "Po regentovem posetu", Slovenski narod, 2. 7. 1920, št. 148, str. 1. 53 "Triumfalni sprejem regenta v Sloveniji", Slovenec, 27. 6. 1920, št. 144, str. 2. 54 Perovšek, Politične razmere leta 1920, str. 489. 55 "Njegovo veličanstvo kralj Aleksander v Sloveniji, Slovenec, 28. 12. 1921, št. 294, str. 2, "Kralj Aleksander I. v Ljubljani", Slovenec, 30. 12. 1921, št. 296, str. 2; "Kralj Aleksander v Kamniški Bistrici", Slovenski narod, 30. 12. 1921, št. 292, str. 3; "Naš kralj v Ljubljani", Jutro, 30. 12. 1921, št. 305, str. 2. – Iz tega časa najdemo v Jegličevem Dnevniku podatek, da ga Pokrajinska uprava za Slovenijo (PUS, vodil jo je eden od slovenskih liberalnih prvakov v avstrijski dobi Ivan Hribar) ni povabila, da bi se lahko od kralja poslovil ob njegovem odhodu iz Slovenije. Da se njegova odsotnost ne bi napačno razumela, je predsednika jugoslovanske vlade Nikolo Pašića prosil, naj kralju sporoči, da bi bilo tako njemu kot njegovim duhovnikom drago, če bi ga lahko, in to prvič kot našega kralja, pozdravili v Ljubljani. "No, izredno smo užaljeni, što ove sreće nismo imali budući nam naša pokrajinska vlada [PUS – op. J. P.] o dolasku, o dočeku i pozdravu kralja ništa nije javila, kao što je do sada svaka vlada činila." (Jegličev dnevnik, str. 849). 325 S H S tudia istorica lovenica festacijski sprevod shoda.56 Shod je bil prava revija moči katoliškega gibanja v Sloveniji. Tedaj se je ponujal občutek, da v Sloveniji ni sile, ki bi lahko ogro- zila SLS.57 Ko je v letih 1927–1929 na Slovenskem imela vso upravnopolitično oblast,58 je njen podnačelnik in predsednik ljubljanske òblastne skupščine in òblastnega odbora dr. Marko Natlačen posebej poudaril privrženost kralju Aleksandru na otvoritvenem zasedanju òblastne skupščine 23. februarja 1927 in na njeni slavnostni seji ob deseti obletnici slovenske samoodločbe in raz- pada avstrijske oblasti 29. oktobra 1928.59 V dvajsetih letih je odnos slovenske politike do Karađorđevićev označevalo razmerje monarhizem–republikanstvo. Na monarhistični strani, ki so jo tvorili še slovenski radikali, Orjuna in krajši čas obstoječi liberalna Narodno napredna 56 Peti katoliški shod v Ljubljani 1923 (Ljubljana, 1924), str. 41–42. Kralj je na shod prispel iz Bleda, kjer je preživljal poletni oddih. Po V. katoliškem shodu je 28. 8. 1923 obiskal še industrijsko-obrtno razsta- vo v Mariboru in 1. 9. 1923 III. ljubljanski velesejem. – "Kralj na mariborski razstavi", Jutro, 29. 8. 1923, št. 201, str. 2; "Kralj Aleksander na Ljubljanskem velesejmu", Slovenec, 2. 9. 1923, št. 198, str. 3. 57 Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (Ljubljana, 1977), str. 69–70. 58 O tem glej Miroslav Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929: avtonomistična prizade- vanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma (Ljubljana, 2000), str. 75–480. 59 Perovšek, Politika in moderna, str. 109. Prestolonaslednik Aleksander Karađorđević v Celju 29. junija 1920 med nastopnim obiskom v Sloveniji (Muzej novejše zgodovine Celje, fototeka Josip Pelikan) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 326 stranka ter Šusteršičeva Narodna ljudska stranka,60 so do dinastije vzdrževali slavilen odnos. Izstopali sta katoliška in liberalna politika. Pri tem je znala katoliška stran pokazati tudi kritično stališče do jugoslovanskega vladarja. Ko so v Narodni skupščini 6. aprila 1922 obravnavali vladni predlog, naj se s posebnim zakonom zviša kraljeva civilna lista (prejemki) in deloma izplačuje v francoskih frankih, so poslanci Jugoslovanskega kluba, ki so mu pripadali pred- stavniki SLS, proti temu odločno nastopili in glasovali proti takemu predlogu. Stranka je k temu zapisala, da mora v času naraščajoče bede in naraščajočih davkov "naše ljudstvo /.../ živeti skromno in zato je potrebna tudi na dvoru skromnost".61 Sicer pa je, kot v svoji prepotrebni monografiji o Antonu Korošcu v prvi Jugoslaviji opozarja Andrej Rahten, načelnik SLS in vodilni slovenski politik v Kraljevini SHS/Jugoslaviji Anton Korošec svojo politiko gradil na lojal- nosti do Aleksandra Karađorđevića in si vse od nastanka nove države močno prizadeval, da je bil vedno nekje v bližini dvora. Vstopnica na dvor mu je ostala vedno rezervirana, saj kralj ni mogel spregledati zaslug enega od ustanovnih očetov Jugoslavije. Korošec in kralj sta si bila tudi dokaj podobna po vzkip- ljivem značaju in tudi njuni pogledi na jugoslovansko državno ureditev so bili večkrat precej kompatibilni. Seveda pa so v Koroščevem razumevanju politike obstajale tudi meje, ki jih kljub kraljevim željam ni hotel prekoračiti.62 A njegova "visoka politika" je temeljila na brezpogojni podpori dinastiji Karađorđevićev.63 Naj že sedaj poudarimo, da se vez med Korošcem in kraljem ni nikoli pretrgala. Tudi ko so se Korošec in njegovi tesni sodelavci zaradi znane Sloven- ske deklaracije v letih 1933–1934 znašli v konfinaciji. Glede tega Rahten pojas- njuje, da so bili pritiski na kralja, češ da se ne spodobi tako ravnati z enim od 60 O monarhistični usmeritvi ter privrženosti dinastiji Karađorđević pri slovenskih radikalih, Orjuni, Narodno napredni stranki in Narodni ljudski stranki glej Perovšek, Programi političnih strank, str. 53–54, 138; Ljubo D. Jurković, "Iz naroda – za narod!", Radikalski glasnik, 23. 12. 1923, št. 10, str. 1; "Dnevne vesti: k današnjemu dnevu", Narodni dnevnik, 17. 12. 1925, št. 265, str. 3; "Živela Nj. Veličanstvo Kraljica!", Orjuna, 7. 1. 1923, št. 2, str. 1, J. Stefančič, "Dva ustavna faktorja", Orjuna, 4. 10. 1924, št. 48, str. 1; Ivan Šusteršič, "Kraljevina SHS", Ljudski dnevnik, 28. 2. 1923, str. 2. 61 Sodite po delih!: vsem, ki so dobre volje!: kažipot slovenskih volivcem v boju za slovensko samostojnost (Ljubljana, 1923), str. 60–61. – Omeniti velja, da je v slovenskem katoliškem gibanju jugoslovanskega kralja zelo kritično ocenjeval dr. Jakob Mohorič, ki je bil večji del obdobja Kraljevine SHS/Jugoslavije pomemben predstavnik katoliških narodnjakov (Andrej Rahten, Gregor Antoličič (ur.), O zgodovini slo- venske krščanske demokracije: spominski zapisi dr. Jakoba Mohoriča (1888–1976) (Ljubljana, 2019), str. 59, 191, 192, 194. Prim. tudi str. 49; dalje: Mohorič, Zgodovina slovenske krščanske demokracije). 62 Rahten, Anton Korošec, str. 28, 29, 75–76, 101, 308. O odnosu med kraljem in Korošcem glej tudi Bojan Godeša, Ervin Dolenc (ur.), Izgubljeni spomin na Antona Korošca: iz zapuščine Ivana Ahčina (Ljubljana, 1999), str. 73–74, 113, 234 (dalje: Ahčinovi spomini). – Iz leta 1926 imamo tudi zanimivo Jegličevo pričevanje o razmerju med kraljem in Korošcem. "Kralj ima Korošca rad," je zapisal Jeglič v svojem Dnevniku. "Spozna njegovo spretnost in odločnost, samo zoprno mu je, ker je pop. On in nasprotne stranke mislijo, da ga Vatikan informira in da tudi on v Vatikan referira. Vse to drže za gotovo in se ne dajo prepričati, da to ni res. Tudi jim je zoprno, ker mislijo, da papeža obiskuje: pa že mnogo let ni bil v Rimu; in ravno iz teh sumničenj noče iti." (Jegličev dnevnik, str. 954). 63 Rahten, V prah strti prestol, str. 101. 327 S H S tudia istorica lovenica ustanovnih očetov Jugoslavije, verjetno precejšnji. A če bi ga pomilostil, bi s tem priznal, da je storil politično napako, kar pa ni bil pripravljen storiti. Po drugi strani pa tudi Korošec ni nameraval prositi za milost, čeprav mu je bilo tako namignjeno iz dvornih krogov. In ko je Korošec konfinacijo preživljal v Vrnački Banji, si je Aleksander zamislil načrt, ki ne bi pomenil njegovega priznanja napake, pa tudi Korošcu se ne bi bilo treba poniževati. Kadar so kralja v Beo- gradu razjezili, se je menda rad umaknil in z avtom odpeljal na Oplenac, kjer je bila grobnica rodbine Karađorđević. Aleksander je šoferju na poti tja naročil, naj se, kakor po naključju, ustavi tudi v Vrnački Banji. To je menda storil večkrat, a na Korošca ni naletel. "Še ena anekdota torej, ki priča, da je imel Korošec kljub konfinaciji v Aleksandrovih očeh poseben status." Ne nazadnje je bil verjetno edini državnik, ki si je lahko privoščil, da je nekoč kot minister pozabil na avdi- enco pri kralju, za katero je povrhu še sam zaprosil, pa ga kralj kljub temu ni odslovil. In to kljub temu, da ga je takrat po Beogradu iskala vsa žandarmerija in ga našla – kako leži v travi v smrekovem gaju na gričku pod Avalo. V monografiji o Korošcu najdemo tudi podatek o kraljevem odnosu do Korošca med njegovo nadaljnjo konfinacijo na Hvaru. Kralj je še naprej verjel v njegovo zvestobo. Ko je okrajni glavar Ljubo Tecilazić vlado opozoril, da mimo Hvara vozijo italijan- ski parniki in da bi nekega dne na enem od njih lahko pobegnil tudi Korošec, se je kralj menda od srca nasmejal: "'Bedak véliki! Poznam dobro svojega Korošca in vem, da mi nikoli ne uide v Italijo. Je preveč Jugoslovan!'"64 V pogovoru s primorskim emigrantskim politikom in svojim zaupnikom dr. Engelbertom Besednjakom65 je kralj Korošca jeseni 1933 označil celo za "zlatega človeka" in dejal, da se z nobenim jugoslovanskim politikom ni mogel tako lepo in pametno pogovarjati.66 Po drugi strani je tudi Korošec kralja ocenil za izredno bistrega.67 Po Aleksandrovi smrti je Korošec užival zaupanje glavne osebnosti v državi, kneza Pavla Karađorđevića. Pavlu, ki je imel za seboj angleško vzgo- jo, je Korošec imponiral s svojo srednjeevropsko izobrazbo in svetovljanskim vedenjem.68 64 Prav tam, str. 346, 351. O Aleksandrovem še vedno pozitivnem odnosu do Korošca v času njegove kon- finacije glej tudi str. 358. – Naj navedemo še Mohoričevo oceno, da je Korošec kot vodja deklaracijskega gibanja in priznan od vseh Slovencev "vstopil v Jugoslavijo z gloriolo, ki je obenem ožarjala slovenski narod in je v prvi dobi Aleksandrove Jugoslavije precej vplivala na stališče dvora in srbske čaršije do slovenske politike". V boju za jugoslovansko združitev so Slovenci pridobili ugledno in vplivno mesto v politiki kralja Aleksandra (Mohorič, Zgodovina slovenske krščanske demokracije, str. 68, 198). Kot piše Momčilo Zečević, so bili temelji dolgoletnega in tesnega sodelovanja SLS in predvsem njenega voditelja Korošca z Aleksandrom postavljeni že ob njegovem srečanju z vodilnimi strankinimi predstavniki in Korošca v začetku decembra 1918 (Zečević, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 191–192) . 65 Prim. Egon Pelikan, "Anton Korošec in slovenska manjšina na Primorskem med obema vojnama", Studia Historica Slovenica 21, št. 2 (2021), str. 405. 66 Rahten, Anton Korošec, 351–352. 67 Prav tam, str. 556. 68 Mohorič, Zgodovina slovenske krščanske demokracije, str. 70, 201. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 328 Na republikanski strani, ki so jo predstavljali celoten marksistični tabor in v prvi polovici dvajsetih let še Združenje slovenskih avtonomistov, Novačanova Slovenska republikanska stranka (SRS), Socialistična stranka delovnega ljudstva ter Prepeluh–Lončarjeva Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev (SRSKD),69 slavljenja Karađorđevićev, razumljivo, ni bilo. Med njihovimi pogledi na vprašanje oblike vladavine se je pojavilo tudi posmehljivo obravnavanje dinas- tije Karađorđevićev. Poimenovanje "beograjska porodica" lahko zasledimo pri SRSKD in komunistih.70 SRSKD, ki je, tako kot drugi republikanski politični sub- jekti, zagovarjala federativno državnopravno stališče, je obenem opozarjala, da bi lahko bila federativna jugoslovanska država le republika, saj bi v monarhistični federaciji tisti del, ki bi dal dinastijo, vedno stremel za večjo ali manjšo nadvlado nad drugimi deli.71 Svojevrsten odnos do Karađorđevićev je pokazal načelnik SRS Anton Novačan, ki ga je po neuspehu njegove stranke na skupščinskih volitvah marca 1923 avgusta na Bledu sprejel kralj Aleksander. Novačan se je Aleksan- dru predstavil kot politik republikanske smeri in nato izjavil, da se je pripravljen odreči vsaki politični dejavnosti razen tisti, ki bi mu jo določil kralj. V zameno naj bi dobil službo v diplomaciji. Kralj je njegovo ponudbo sprejel in zagotovil, da bo poskrbel za njegovo namestitev.72 V začetku leta 1924 so ga poslali na poslaništvo v Varšavo, kjer je ostal do leta 1925.73 Politično in diplomatsko pot je nadaljeval kot Aleksandru zvest monarhist.74 Glede Aleksandrove osebe naj opozorimo še na že omenjenega Gustinčiča, ki je med svojimi ostrimi idejnopolitičnimi stališči izrekel, da bi moral Aleksander Karađorđević viseti na "kandelabru".75 Gustinčičevih besed kralj ni slišal. Slišal pa je slovenskega liberalnega prvaka dva- jsetih let dr. Gregorja Žerjava na avdienci 11. julija 1928. Žerjav mu je tedaj na zamisel, da zaradi vztrajnih hrvaških zahtev po federativni državni preureditvi in hude krize, ki je po usodnem atentatu na hrvaške poslance v Narodni skupščini 20. junija76 zategovala jugoslovanske politične razmere, razmišlja o amputaci- 69 O republikanski usmeritvi Združenja slovenskih avtonomistov in Socialistične stranke delovnega ljudstva glej "Napake slovenske politike", "Za avtonomijo", "Dnevne vesti: kaj je namen ,Avtonomista՚?", Avtonomist, 25. 8. 1923, št. 34, str. 1–3; Jurij Perovšek, "Slovenski avtonomizem socialistične smeri v letu 1923", Prispevki za novejšo zgodovino 34, št. 2 (1994), str. 173. 70 Jurij Perovšek, "Albin Prepeluh in Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev", Nova revija 8, št. 81/82 (1989), str. 197 (dalje: Perovšek, Albin Prepeluh in SRSKD); isti, Samoodločba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941 (Ljubljana, 2012), str. 87. 71 Perovšek, Albin Prepeluh in SRSKD, str. 197. 72 Josip Vidmar, Obrazi (Ljubljana, 1980), str. 129–130. 73 Momčilo Zečević, Na zgodovinski prelomnici: Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918–1929: I. knjiga (Maribor, 1986), str. 101. 74 Rahten, V prah strti prestol, str. 65, 127. 75 Anica Lokar, Od Anice do Ane Antonove (Ljubljana, 2002), str. 49. 76 20. 6. 1928 je prišlo do zanimivega naključja v slovenskem političnem tisku. Liberalni Kmetski list je na ta dan objavil daljši članek o junijskih dogodkih v Beogradu leta 1903, ko je po krvavem prevratu srbsko kraljevsko dinastijo Obrenovićev zamenjala dinastija Karađorđević. – "Pred 25 leti", Kmetski list, 20. 6. 1928, št. 25, str. 6–7. 329 S H S tudia istorica lovenica ji nesrbskega zahodnega dela države, dejal, da je edini kralj v zgodovini, ki želi zmanjšati obseg svoje države. Zato bi bilo najbolje, če bi abdiciral. Po tem pogum- nem odgovoru je kralj Žerjava grobo vrgel iz sobe, a njegove besede so ostale v njej.77 Kot opozarja Rahten, je kralj 24. julija 1928 slišal tudi Koroščev odgovor na njegovo razmišljanje o amputaciji zahodnega dela države. "'Veličanstvo, Vi tega ne boste storil'", mu je dejal Korošec. Na kraljevo vprašanje, zakaj ne, je slov- enski prvak odgovoril: "'Ker ste prepametni.'" Rahten nadalje opozarja, da naj amputacija tudi ne bi bila Aleksandrov načrt, ampak jo je po Koroščevem mnen- ju zagovarjala "dvorna kamarila". "Kralja je zanimalo, kakšna kamarila neki, pri čemer je začel živčno prižigati cigareto za cigareto. Komaj je prižgal prvo, jo je že odvrgel na perzijsko preprogo. Korošec se je sklonil, jo pobral in dal v pepelnik. In tako se je ponovilo še petkrat. Nekaj časa sta se gledala molče: dva ustanovna očeta Jugoslavije, soočena z največjo krizo v njeni zgodovini. Nato pa je Alek- sander položil roko na duhovnikova ramena in mirno rekel: 'Pope, Ti ćeš biti moj predsednik.'" Tako je 27. julija 1928 prvič v zgodovini na čelo ministrskega sveta Kraljevine SHS prišel premier slovenskega rodu.78 Do tedaj so bili vsi predsedniki jugoslovanske vlade Srbi. Leta 1928, ko je prišlo do zgodovinske spremembe pri jugoslovanskem vladnem krmilu, je Aleksander 17. decembra praznoval štirideset let. Glav- ni slovenski politični glasili, Slovenec in Jutro, sta nanjo opozorili na prvih straneh.79 Slovenec je 1. decembra 1928 na naslovnici poudarjeno obeležil tudi desetletnico ustanovitve Kraljevine SHS z izstopajočo sliko kralja Aleksandra v sredini.80 Jutro, glasilo liberalne Samostojne demokratske stranke, ki je bila tedaj v ostri opoziciji beograjski vladi, desetletnici kraljevine ni namenilo posebne pozornosti. Opozorilo pa je na napake v dotedanjem notranjepolitičnem razvoju države.81 Več prostora je namenilo krvavim demonstracijam, ki so ob desetletnici države izbruhnile v Zagrebu.82 77 Jurij Perovšek, "Nehvaležna vloga Koroščeve vlade", v: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 1, ur. Jasna Fischer … [et al.] (Ljubljana, 2005), str. 317–318. 78 Rahten, Anton Korošec, str. 279–280. 79 "Proslava kraljevega rojstnega dne", Slovenec, 18. 12. 1928, št. 288, str. 1; "Svečana proslava kraljevega rojstnega dneva", Jutro, 18. 12. 1928, št. 295, str. 1. Slovenec in Jutro sta poročala tudi o svečani proslavi Aleksandrove štiridesetletnice 17. 12. 1928 v Ljubljani in Mariboru ("Ljubljana: kraljev rojstni dan v Ljubljani", "Maribor: kraljev rojstni dan", Slovenec, 18. 12. 1928, št. 288, str. 4; "Naši kraji in ljudje: pro- slava kraljevega rojstnega dne", Jutro, 18. 12. 1928, št. 295, str. 3). 80 "Deset let naše svobode in državne samostojnosti 1918[–]1928", Slovenec, 1. 12. 1928, št. 276, str. 1. 81 "Pred desetimi leti in danes", Jutro, 1. 12. 1928, št. 283, str. 2. 82 "Krvav 1. december v Zagrebu", Jutro: posebna izdaja, 1. 12. 1928, št. 283, str. 1, "Ponovni krvavi spo- padi na zagrebških ulicah", "Poročila zagrebških listov o dogodkih", Jutro: druga posebna izdaja, 2. 12. 1928, št. 283a, str. 1, 2. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 330 Sicer pa je v dvajsetih letih večina političnih listov najprej poročala o ponesrečenem atentatu na Aleksandra 29. junija 1921.83 Liberalni predsednik Deželne vlade za Slovenijo dr. Vilko Baltič je Aleksandrovemu kabinetnemu uradu poslal telegram, v katerem je zaprosil, "da se izvoli na najvišjem mestu predložiti naše najiskrenejše čestitke k srečno prestani nevarnosti, v katero je zločinska roka spravila življenje našega ljubljenega prestolonaslednika".84 Veselje, da se je atentat nanj izjalovil, je v telegramu Aleksandru izrazil tudi škof Jeglič. "Hvala Bogu", je zapisal, "z željo, naj Bog ohrani Vaše Visočanstvo še mnogo let, za rešitev in blagor celokupne jugoslovanske domovine."85 Slaba dva meseca kasneje pa so se ob smrti Petra I. Karađorđevića, 16. avgusta 1921, občuteno poslovili od prvega jugoslovanskega kralja. Prvak Samostojne kmeti- jske stranke Ivan Pucelj, ki je bil kot tedanji minister za kmetijstvo in vode med prisotnimi ob njegovi smrti, je zapisal, da je "v dolgem, poslednjem zdihljaju /.../ odplavala velika duša našega preprostega ali tembolj ljubljenega kralja po zasluženo plačilo".86 83 "Bombni atentat na regenta", Slovenec, 30. 6. 1921, št. 144a, str. 1, "Napad na regenta", Slovenec, 1. 7. 1921, št. 146, str. 1; "Bombni atentat na regenta", Jutro, 30. 6. 1921, št. 152, str. 1, "Po atentatu na regen- ta", Jutro, 1. 7. 1921, št. 153, str. 1; "Atentat na regenta Aleksandra", Naprej, 30. 6. 1921, št. 144, str. 2; "Jugoslavija: atentat na prestolonaslednika", Nova pravda, 2. 7. 1921, št. 25, str. 1. 84 "Voščila Slovenije ob ponesrečenem atentatu", Jutro, 1. 7. 1921, št. 153, str. 2. 85 "Dnevne novice: knezoškof Anton Bon. Jeglič", Slovenec, 1. 7. 1921, št. 146, str. 2. 86 Ivan Pucelj, "Pri kraljevi smrti", Kmetijski list, 25. 8. 1921, št. 34, str. 1. – Poročila v glasilih slovenskih političnih strank o življenju in smrti kralja Petra I. Karađorđevića, pogrebnih svečanostih in rodbi- ni Karađorđevićev glej v "Njegovo Veličanstvo Kralj Peter je danes popoldne ob šestih umrl", Jutro: posebna izdaja, 16. 8. 1921, št. 192a, str. 1, "Kralj Peter umrl", "Kralj Peter in jugoslovanstvo", "Kako je umiral kralj Peter", Jutro, 17. 8. 1921, št. 193, str. 1–2, "Ljubljana, 17. avgusta", "Ob smrti kralja Petra", Jutro, 18. 8. 1921, št. 194, str. 1, 2, "Ljubljana, 18. avgusta", "Spored pogrebnih svečanosti", Jutro, 19. 8. 1921, št. 195, str. 1; "Njegovo Veličanstvo kralj Peter I. Osvoboditelj umrl", Slovenski narod, 18. 8. 1921, št. 183, str. 1–3, "Kralj Peter I.", Slovenski narod, 19. 8. 1921, št. 184, str. 1–2; "Naš veliki kralj – mrtev", Kmetijski list, 18. 8. 1921, št. 33, str. 1, "Peter Veliki, osvoboditelj in ujedinitelj", Ivan Pucelj, "Pri kraljevi smrti", Kmetijski list, 25. 8. 1921, št. 34, str. 1; "Kralj Peter I. mrtev", "Načelstvo Narodno socijalistične stranke", Nova pravda, 20. 8. 1921, št. 32, str. 1, 2; "Kralj Peter I. umrl", "Prva vest o kraljevi smrti", "Rodbina Karagjorgjevičev", Slovenec, 17. 8. 1921, št. 185, str. 1–2, "Iz življenja kralja Petra", Slovenec, 18. 8. 1921, št. 186, str. 2, "Kralj Peter na mrtvaškem odru", "Spored pogrebnih svečanosti", Slovenec, 19. 8. 1921, št. 187, str. 1; "Kralj Peter umrl", Naprej, 17. 8. 1921, št. 184, str. 1. Ob smrti kralja Petra I. Karađorđevića je posebno žalno izdajo Škofijskega lista izdal tudi ljubljanski škofijski ordinariat ("Ob smrti kralja Petra I.", Ljubljanski škofijski list, 17. 8. 1921, št. 8, str. 1). Kot zanimivost velja omeniti, da sta socialistični Naprej, kasneje pa še glasilo narodnoavtonomistično usmerjenih nekdanjih pripadni- kov JSDS Avtonomist pisala, naj bi bil Peter v mladosti republikansko usmerjen in naj bi v pregnanstvu v Švici zahajal v socialistično družbo ter prevajal Claude-Henrija de Rouvroya Saint Simona, Pierra- Josepha Proudhona, Mihaila Aleksandroviča Bakunina in Karla Marxa. Z Bakuninom naj bi se tudi družil ("Kralj Peter umrl", Naprej, 17. 8. 1921, št. 184, str. 1; A. S., Pismo iz Belgrada, Avtonomist, 6. 5. 1922, št. 18, str. 1). Naj navedemo še, da dober mesec po Petrovi smrti škof Jeglič svojim duhovnikom ni hotel poslati okrožnice o pokojnem vladarju, ki jo je pripravil predsednik PUS Hribar, da bi jo brali na prižnicah. "Ker je kralj razkolnik, ker se slave njegove namere razbiti Avstrijo, še preden je bila pre- magana, ker je popolnoma politična, ne bom želje izpolnil", je zapisal v svojem Dnevniku 20. 9. 1921. "Pa naj jo ponatisne v brošurici in jo razširi!" Hribar je bil zaradi tega precej nejevoljen in je Jegliču očital, "da smo tudi Habsburžane na prižnici hvalili. Odgovoril [sem], da smo hvalili njihovo krščansko življenje, nikdar pa njihove politike." (Jegličev dnevnik, str. 840, 842). 331 S H S tudia istorica lovenica Hkrati so pozdravili novega jugoslovanskega vladarja Aleksandra I. Karađorđevića in predstavili njegovo dotedanjo življenjsko pot.87 Avtonomist je bil prepričan, da bo Aleksander spoštoval ljudsko voljo. "Naslednik kralja Petra I. Karagjorgjeviča je vzgojen v strogo demokratičnem in ustavnem duhu in tudi 87 "Kralj Aleksander", Jutro, 17. 8. 1921, št. 193, str. 2, "Ljubljana, 18. avgusta", Jutro, 19. 8. 1921, št. 195, str. 1; "Kralj Aleksander", Slovenec, 19. 8. 1921, št. 187, str. 1–2; "Načelstvo Narodno socijalistične stranke", Nova pravda, 20. 8. 1921, št. 32, str. 2; "Po kraljevi smrti", Avtonomist, 22. 8. 1921, št. 20, str. 1. Naslovnica Slovenca ob smrti kralja Petra I. Karađorđeviča (Slovenec, 17. 8. 1921, št. 185, str. 1) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 332 on bo v smislu intencij svojega velikega očeta in predhodnika in po določilih ustave samo viden predstavnik in izvršitelj narodove volje in zvest čuvar narod- nih pravic in interesov".88 Naslednje leto sta Slovenec in Jutro obširno poročala o Aleksandrovi poroki z romunsko princeso Marijo Hohenzollern-Sigmarin- gen 8. junija 1922 ter njenem proslavljanju v Sloveniji. K poroki jima je čestital tudi škof Jeglič.89 Slovenski narod in Jutro sta posebej poudarila še udeležbo kraljevskega para na I. jugoslovanskem vsesokolskem zletu 12. do 15. avgusta 1922 v Ljubljani.90 O tem je pisal tudi Slovenec.91 Kraljevski par se je zleta udeležil 13. in 14. avgusta – na koncu svojega dvomesečnega poletnega bivanja v Slo- veniji. V sporočilu, ki so ga prebrali na zaključni zletni telovadbi, je Aleksander sokole in sokolice pozval, naj bodo tudi v bodoče vsemu (jugoslovanskemu) narodu zgled duhovne enotnosti in razglasil, da se bo na tej in sokolski pod- lagi "razvijal nadaljnji napredek narodnih in državnih sil".92 Sporočilo je škofa Jegliča zelo užalilo. V Dnevnik je zapisal, da mora kralj vedeti, kaj podpiše. "Mi škofje smo sokolstvo obsodili, kralj ga pa stavi kot temelj nadaljnjega našega razvitka; mi moramo varovati svoje krščansko stališče in je prav lahko mogoč konflikt s kraljem."93 Slovenska politika je spremljala tudi drugo dogajanje, povezano s kraljevo rodbino. Različna strankarska glasila so poročala o rojstvu njunih sinov – presto- lonaslednika princa Petra, 6. septembra 1923, in princev Tomislava in Andreja, 19. januarja 1928 in 28. junija 1929.94 Ob rojstvu Andreja, ki se je rodil na Bledu 88 "Po kraljevi smrti", Avtonomist, 22. 8. 1921, št. 20, str. 1. 89 "Kraljeva svatba", "Ljubljanske novice: proslava kraljeve poroke", Slovenec, 9. 6. 1922, št. 130, str. 1, 3, "Dnevne novice: ljubljanski škof kraljevi dvojici", Slovenec, 11. 6. 1922, št. 132, str. 3; "Kralj Aleksander – kraljica Marija", "Proslava kraljeve poroke v Sloveniji", Jutro, 9. 6. 1922, št. 135, str. 1, 2, "Proslava kraljeve poroke na Ptuju", "Mariborsko pismo", Jutro, 11. 6. 1922, št. 137, str. 1, 2. – Kraljevski par je medene tedne preživel na Bledu (Špelec, "Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!", str. 71. Glej tudi "Kralj Aleksander in kraljica Marija v Sloveniji", Slovenec, 10. 6. 1922, št. 131, str. 1, "Kralj in kraljica na Bledu", Slovenec, 11. 6. 1922, št. 132, str. 1; "Kralj in kraljica na Bledu", Jutro, 10. 6. 1922, št. 136, str. 1, "Velike svečanosti na Bledu", Jutro, 11. 6. 1922, št. 137, str. 1). 90 "I. jugoslovenski vsesokolski zlet v Ljubljani", Slovenski narod, 15. 8. 1922, št. 184, str. 2, "Zmagoslavna manifestacija Sokolstva kralju in državni misli na Kongresnem trgu", Slovenski narod, 17. 8. 1922, št. 185, str. 2; "Prvi glavni vsesokolski zletni dan", Jutro, 14. 8. 1922, št. 191, str. 1–2, "Triumfalni zaključek vsesokolskega zlet", Jutro, 16. 8. 1922, št. 193, str. 1–2. Glej tudi "Ljubljana, 16. avgusta", Jutro, 17. 8. 1922, št. 194, str. 1. 91 "Dnevne novice: pozdrav gostom", Slovenec, 13. 8. 1922, št. 175, str. 3, "Dnevne novice: kralj Aleksander in kraljica Marija", Slovenec, 15. 8. 1922, št. 176, str. 3. 92 "Zaključna javna telovadba", Jutro, 16. 8. 1922, št. 193, str. 2. 93 Jegličev dnevnik, str. 863. O tem glej tudi str. 867. 94 "Imamo prestolonaslednika!", Slovenec, 7. 9. 1923, št. 202, str. 1, "Država prosljavlja rojstvo kraljeviča", Slovenec, 20. 1. 1928, št. 16, str. 1, "Pozdravljen!", "Po rojstvu tretjega kraljeviča", Slovenec, 2. 7. 1929, št. 146, str. 1; "Ljubljana, 6. septembra", "Jugoslavija je dobila prestolonaslednika", "Rojstvo jugoslovan- skega prestolonaslednika", Jutro, 7. 9. 1923, št. 209, str. 1, 2, "Beograd se raduje rojstva princa Andreja [Tomislava – op. J. P.]", Jutro, 20. 1. 1928, št. 17, str. 1, "Dobili smo tretjega kraljeviča", Jutro, 29. 6. 1929, št. 150, str. 3. 333 S H S tudia istorica lovenica in so mu dali slovensko ime, je Slovenec zapisal, da je slovenske zemlje sin in so po njem Slovenci predstavljeni v kraljevski hiši. Je njihova nova vez z vladars- kim domom. List je tudi posebej poudaril monarhistično stališče. "Monarhija slovenskemu narodu tudi ni samo neke vrste zgodovinska vrednota, ker je pač vedno živel pod njo," je zapisal, "ampak nekaj, kar globoko odgovarja našemu narodnemu etosu, našemu pojmovanju občestva, v katerem veže vsakega posa- meznika z vladarjem moralna vez ljubezni, spoštovanja in zvestobe, vladar pa se čuti odgovornega za blagor celote v svoji vesti".95 95 "Pozdravljen!", Slovenec, 2. 7. 1929, št. 146, str. 1. Kraljica Marija v slov- enski narodni noši (Ilustrirani Slovenec, 22. 8. 1926, št. 34, str. 1) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 334 Dinamika dinastične zvestobe med kraljevo diktaturo Dvajseta leta je politično zaključila diktatura kralja Aleksandra. Kot vemo, je kralj 6. januarja 1929 razpustil Narodno skupščino, razveljavil ustavo, prepo- vedal politične stranke in ukinil delovanje òblastnih samouprav. Razen komu- nistov so diktaturo na Slovenskem pozdravili oziroma o njej in njenih ukrepih niso podali posebnih ocen. Komunistična stranka je kasneje Aleksandrovo dik- taturo, zaradi ukrepov, ki so doleteli njene pripadnike, imenovala "krvavo" in imela do njega sovražen odnos. Komunisti so kralja Aleksandra v težnji po nje- govem političnem izbrisu imenovali Aleksander Zadnji. Drugače pa so stranke priznavale kraljevo avtoriteto in njegovo odločitev, da preseka napete razmere v državi.96 Dotedanji kraljevi predsednik vlade Anton Korošec je kralja podprl s sodelovanjem v vladi šestojanuarskega režima. Kot minister za promet in nato za gozdarstvo in rudarstvo je ohranil vez med katoliško politiko, Slovenci in kraljem. Od 28. septembra 1930 do 2. septembra 1931 jo je nato kot minister za gozdarstvo in rudarstvo ter gradbeništvo vzdrževal vidni predstavnik katoli- škega tabora inž. Dušan Sernec. V tem obdobju so zastopniki občin iz dravske, drinske in podonavske banovine 12. januarja 1930 kralju Aleksandru svečano izrazili svojo zvestobo in vdanost.97 V prvem letu diktature je med Slovenci in kraljem prišlo tudi do simbolne narodnokulturne povezanosti. 18. aprila 1929 je kralj Aleksander na prošnjo rektorja ljubljanske univerze prof. dr. Milana Vid- marja sprejel protektorat pri proslavi njene desetletnice in dovolil poimeno- vanje Univerza Kralja Aleksandra I. – Alma mater Alexandrina. S tem so rešili obstoj slovenske univerze, ki ji je grozila ukinitev posameznih fakultet.98 Kot pridaja Andrej Rahten, se v monarhiji res ni spodobilo nasprotovani ustanovi, 96 Jurij Perovšek, "Slovenci in diktatura kralja Aleksandra leta 1929", v: Slovenci in devetice 20. stoletja, ur. Tomaž Ivešić (Ljubljana, 2022), str. 71–84; France Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslo- vanskih komunistov 1919–1939: 1 (Ljubljana, 1981), str. 424; isti, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919–1939: 2 (Ljubljana, 1981), str. 76; Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, Zbrano delo: deseta knjiga: politični spisi: ocene leposlovnih del: dodatek (Ljubljana, 1983), str. 18. – Kar zadeva odnos komunistov do kralja Aleksandra, lahko opozorimo tudi na občutje enega naj- vidnejših slovenskih in jugoslovanskih komunistov Edvarda Kardelja iz časa, ko je bil leta 1930 zaprt in mučen v beograjski Glavnjači. Glede na to, kar je v njej videl in izkusil, si je želel, "da bi bil priča in soudeleženec pri mučenju kralja Aleksandra in vseh tistih, ki so okrog njega in v njegovi službi". Zase je bil prepričan, da po naravi ni krut in hudoben in za svojega očeta ter posebno mater je vedel, da sta bila nadvse nežna človeka. Grozljiva izkušnja pa je po njegovem pričevanju v njem zbudila "močne sadistične nagone in v nekaterih trenutkih sem bil v pravih delirijih sovraštva do vseh od kralja pa tja do najnižjega žandarja. Moje sovraštvo in želja po maščevanju sta bila elementarna, vendar mislim, da sta bila v skladu s pravico." (Edvard Kardelj, Zbrana dela: prva knjiga: maj–junij 1928 – december 1934 (Ljubljana, 1989), str. 387). 97 "Belgrad pozdravlja te dravske banovine", Slovenec, 12. 1. 1930, št. 9, str. 1, "Kraljev odgovor delegaci- jam", Slovenec, 14. 1. 1930, št. 10, str. 1; "Zastopniki slovenskih občin pri kralju", Ponedeljek, 13. 1. 1930, št. 2, str. 1; "Naša deputacija pri kralju", Jutro, 14. 1. 1930, št. 10, str. 2. 98 Božo Repe, "Svoboda duha: zgodovina Univerze v Ljubljani", v: Univerza v Ljubljani: 100 let: 1919– 2019: svoboda duha, ur. Božo Repe, Igor Papič, Mladen Dolar (Ljubljana, 2019), str. 95–97, 100. 335 S H S tudia istorica lovenica ki nosi monarhovo ime. Po enem od pričevanj je bil Anton Korošec tisti, ki je svetoval rektorju Vidmarju, naj kralju Aleksandru predlaga, da se univerza ob njeni desetletnici poimenuje po njem.99 Od septembra 1931 do njegove smrti leta 1934 je bila kralju v oporo lib- eralna politika.100 Pripadniki Jugoslovanske radikalne kmetske demokracije (JRKD) oziroma Jugoslovanske nacionalne stranke dr. Albert Kramer, Ivan Pucelj in dr. Fran Novak so v tem času na različnih ministrskih položajih – položaju ministra za gradbeništvo, trgovino in industrijo, socialno politiko in na položaju ministra brez listnice – sodelovali v izvajanju kraljeve politike zaostrenega jugoslovanskega unitarizma. Korošec je tedaj s federalistično Slov- ensko deklaracijo, oblikovano na prehodu let 1932–1933, izgubil kraljevo nak- lonjenost.101 Kralj je njega in najvidnejše predstavnike nekdanjega strankinega vrha napotil v že omenjeno konfinacijo. Končala se je po kraljevi smrti. Kot smo že opozorili, je Korošec, kljub konfinaciji, v njegovih očeh imel poseben status. Kralj, ki je verjel v njegovo zvestobo, je resno računal na obnovo sodelovanja z 99 Rahten, Anton Korošec, str. 314. 100 Perovšek, Politika in moderna, str. 69. 101 O Slovenski deklaraciji glej Ahčinovi spomini, str. 83–86; Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo: diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935 (Ljubljana, 2007), str. 165–172 (dalje: Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo). Krst princa Andreja Karađorđevića na Bledu 15. avgusta 1929; Andrejev krstni boter desno za duhovniki knez Pavle Karađorđević ga drži v naročju (Ilustrirani Slovenec, 8. 9. 1929, št. 36, str. 283) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 336 njim. Korošec je nanj tudi pristal. Zanj je bilo med drugim izven razprave načelo monarhije in dinastije Karađorđevićev. Kralju je bil na razpolago.102 V času ko so bili kralju v oporo liberalci, so mu svojo privrženost pose- bej izrazili ob dveh priložnostih. Prvič ob siloviti obsodbi Slovenske deklara- cije januarja 1933, ko je liberalna JRKD kralju Aleksandru in njegovemu kraljevskemu domu 10. januarja 1933 izrekla neomajno vdanost in globoko hvaležnost, "da se lahko zbiramo okoli našega narodnega kralja Aleksandra I. in njegovega vzvišenega doma, ki sta nam jamstvo za trajno narodno samo- bitnost in lastno državnost".103 Ob liberalni politični organizaciji je Aleksandru in karađorđevićevski dinastiji neomajno zvestobo in hvaležnost izrekla tudi Županska zveza, ki je bila v liberalnih rokah.104 Drugič pa je liberalna stran svojo dinastično zvestobo izkazala 3. marca 1933, ko je po zgledu vdanostne adrese z 12. januarja 1930 delegacija slovenskih občin ter nepolitičnih društev in organizacij kralju Aleksandru izročila novo vdanostno adreso.105 Adreso so oblikovali s prisilno nabranimi podpisi po vodstvih občin, društev in institucij Dravske banovine.106 Sicer pa je v prvi polovici tridesetih let slovenska politika avgusta 1931 vidno obeležila desetletnico Aleksandrove vladavine.107 Jutro je zapisalo, da "ves jugoslovenski narod visi na svojem kralju z iskreno in vdano ljubeznijo",108 Slovenec pa, da "kot Slovenci in katoliki iskreno ljubimo svojega vladarja". V njem je "genij Karagjorgjevićev posebno živ po svoji nezlomljivi vztrajnosti in po idealni ljubezni do rodu in do njegove moči".109 Na desetlet- nico Aleksandrove vladavine je spomnila tudi socialistična Delavska politika. Z mislijo na uvedbo diktature pa je pripomnila, da hoče biti ljudstvo že po svoji naravi svobodno v udejstvovanju. "Zakoni so meja, v kateri naj se svoboda giblje, da ne krši državljanskih in socialnih pravic svojih sodržavljanov. To je cilj današnjega mnenja."110 Desetletnico Aleksandrovega vladanja je obeležilo tudi gibanje Bojevnikov, zbrano ob glasilu Bojevnik.111 Predsednik Zveze bojevnikov 102 Rahten, Anton Korošec, str. 346, 358–360; Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 215–224. 103 "Resolucija banovinskega vodstva JRKD", Jutro, 11. 1. 1933, št. 9, str. 1. 104 "Slovenci ogorčeno zavračajo in ostro obsojajo politiko razdiranja", Jutro, 8. 1. 1933, št. 7, str. 1. 105 "Adresa Slovencev", "Izročitev slovenske adrese Nj. Vel. kralju Aleksandru", Jutro, 4. 3. 1933, št. 54, str. 1, "Lepa manifestacija narodne solidarnosti", Jutro, 5. 3. 1933, št. 55, str. 2. 106 Rahten, Anton Korošec, str. 348–349. 107 Obsežna prispevka ob desetletnici Aleksandrovega vladanja glej v "Deset let dela in stremljenja", Slovenec, 15. 8. 1931, št. 183a, str. 1; "Aleksander I. – deset let naš kralj", Jutro, 15. 8. 1931, št. 187, str. 1–2. O proslavi Aleksandrove vladarske desetletnice po Sloveniji glej "Inozemstvo k desetletnici Nj. V. kralja", Slovenec, 18. 8. 1931, št. 184a, str. 1; "Proslava kraljevega jubileja v Dravski banovini", Jutro, 18. 8. 1931, št. 188, str. 1–2. 108 "Aleksander I. – deset let naš kralj", Jutro, 15. 8. 1931, št. 187, str. 1. 109 "Deset let dela in stremljenja", Slovenec, 15. 8. 1931, št. 183a, str. 1. 110 "Desetletnica", Delavska politika, 19. 8. 1931, št. 66, str. 1. 111 "Deset let naš kralj", Bojevnik, 15. 8. 1931, št. 1, str. 1. 337 S H S tudia istorica lovenica general Rudolf Maister je na devetem taboru Bojevnikov, na Marijin praznik 15. avgusta 1931 na Brezjah, poudaril, da "naš prvi skupni pozdrav s tega tabora vel- jaj našemu vrhovnemu poveljniku in voditelju, našemu državnemu poglavarju. Jutri poteče deseto leto, odkar je naš kralj Aleksander zasedel svoj prestol."112 Za Bojevnike je bil Aleksander njihov véliki vodnik.113 Tri tedne po desetletnici Aleksandrovega vladanja, 6. septembra 1931, so se na rojstni dan prestolonaslednika princa Petra v Sloveniji svečano poklonili spominu prvega jugoslovanskega kralja Petra I. Osvoboditelja. Pred ljubljan- skim Magistratom so odkrili njegov konjeniški spomenik.114 To je bil prvi od dveh najvidnejših zgodovinskih spomenikov iz dobe med vojnama na Sloven- skem – jugoslovanskih kraljev Petra I. in Aleksandra I. Karađorđevića;115 Alek- sandrovega so odkrili na rojstni dan tedaj že kralja Petra II. Karađorđevića 6. septembra 1940 na Kongresnem trgu v Ljubljani.116 Tedaj so še enkrat spomnili na lik, življenje in delo kralja Aleksandra ter vzgojo in življenje njegovega sina Petra II.117 Kot je spomnil Janko Pleterski, je italijanski okupator oba spomenika že v prvih dneh po zasedbi Ljubljane barbarsko razbil. Ljubljančani so bili osu- pli in otrpli. Okupatorji so s tem "nazorno pokazali, kako ničvredna se jim zdi tudi državnost Slovencev, zgodovinsko vzidana v Kraljevino Jugoslavijo". Bar- barsko razbijanje spomenikov z macolo in podiranje s traktorji se je vsem zdelo šokantno, nekulturno, divjaško. Pač fašistično. In za nameček ni po vojni nihče pomislil na obnovo obeh spomenikov. "V globini zavesti je takšen spregled okupatorjevega barbarstva pomenil udejanjenje lastnega nagnjenja k popravl- janju domače narodne zgodovine, novim časom primerno."118 112 "Letošnji naš tabor", Bojevnik, 15. 11. 1931, št. 2, str. 1. 113 "Naše zedinjenje in naš vladar", Bojevnik, 15. 12. 1933, št. 12, str. 1. 114 Prvi spomenik kralju Petru I. so na Slovenskem odkrili 1. 8. 1926 v Kranju. – "Odkritje spomenika kralju Petru I.", Kmetski list, 4. 8. 1926, št. 31, str. 2. 115 Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo: med Metternichom in Badinterjem: študije, razgledi, preudarki iz petnajstletja po tretji odločitvi Slovencev (Ljubljana, 2008), str. 12 (dalje: Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo). 116 "Kralju Petru II. ob rojstnem dnevu", Slovenec, 6. 9. 1940, št. 204a, str. 1; "Dan kraljevskega slavja", Jutro, 6. 9. 1940, št. 208, str. 1. – O nastanku kipa Aleksandra I. Karađorđevića v Ljubljani glej "Kako je Ljubljana dobila spomenik kralja Aleksandra I", id, "Razgovor z ustvarjalcem kraljevega spomenika kiparjem Lojzetom Dolinarjem", Slovenec, 6. 9. 1940, št. 204a, str. 2–3; "Kako je nastal spomenik", "Vojni dobrovoljci in spomenik kralja Aleksandra", Jutro, 6. 9. 1940, št. 208, str. 2. Glej tudi Miha Maleš (ur.), Spomenik Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju v Ljubljani (Ljubljana, 1940). O Aleksandrovemu spomeniku glej tudi "Dogodek v naši umetnosti", Jutro, 6. 9. 1940, št. 208, str. 8. 117 "Priprava našega kralja na odgovorno vladarsko delo", Slovenec, 6. 9. 1940, št. 204a, str. 1; "Dan kralje- vskega slavja", "Življenjsko delo kralja Aleksandra", "Viteški kralj prvič med nami", "Mladi kralj stopa v leto polnoletnosti", "Viteški kralj prvič med nami", Jutro, 6. 9. 1940, št. 208, str. 1–4. Jutro je objavilo tudi pesmi v čast kralja Aleksandra (Joža Bekš, "Viteškemu kralju", Griža Koritnik, "Aleksander, na konja!", Jutro, 6. 9. 1940, št. 208, str. 4). 118 Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo, str. 12. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 338 Odkritje Petrovega spomenika, ki se ga je udeležil celotni slovenski politični, družbeni in cerkveni vrh,119 je liberalna stran imela za počastitev praznika, "enega najveličastnejših, kar jih beleži naša zgodovina".120 Na katoliški strani pa so v pesniški obliki spomnili na kralja Petra in jugoslovansko združitev. Tedaj se je slovenski rod "združil z brati in b e l i [karađorđevićevski – op. J. P.] o r e l vzpel se je v svobódi zlati mogočno v našega neba sinjino".121 119 O odkritju spomenika kralju Petru I. Karađorđeviću glej "Veličastna poklonitev kralju Osvoboditelju", Jutro: posebna izdaja, 6. 9. 1931, št. 205a, str. 1–3; "Nad sto tisoč ljudi pri odkritju spomenika kralju Petru Osvoboditelju", Jutro: ponedeljska izdaja, 7. 9. 1931, št. 36, str. 1–4; "Slovenija kralju Osvoboditelju", Slovenski list: posebna izdaja, 6. 9. 1931, št. 36, str. 1–2, "Slovenija kralju Osvoboditelju", Slovenski list, 7. 9. 1931, št. 36a, str. 1–2. 120 "Veličastna poklonitev kralju Osvoboditelju", Jutro: posebna izdaja, 6. 9. 1931, št. 205a, str. 1. 121 "Slavnemu spominu prvega jugoslovanskega kralja: rapsodija ob kraljevem dnevu", Slovenec, 6. 9. 1931, št. 201, str. 1. Slovesnost ob odkritju spomenika Kralju Petru I. Karađorđeviću pred ljubljanskim Magistratom 6. sep- tembra 1931 (Ilustrirani Slovenec, 13. 9. 1931, št. 37, str. 294) 339 S H S tudia istorica lovenica Aleksandrova smrt Potem je prišel Marseille. Atentat na kralja in njegova smrt 9. oktobra 1934, točno trideset let po maziljenju njegovega očeta, Petra I., na kronanju v sta- roslavnem srbskem samostanu Žića, sta z vso silo udarila v slovenski, jugoslo- vanski in mednarodni prostor. Kraljeva smrt je združila slovensko časopisje. Takrat se je žalovanju, nedvomno povezanim tudi z negotovimi svetovnimi razmerami, pridružil celo precej indiferenten regionalni tisk, ki Aleksandru ni nikoli ni namenjal pretirane pozornosti.122 Obe glavni politični sili, vladajoča liberalna in katoliška, sta se z veliko občutljivostjo odzvali na vladarjevo smrt. Aleksandra sta zgodovinsko povzdignili kot združitelja in graditelja Jugoslavi- je, poudarili njegovo življenjsko in vojaško pot ter državniško in diplomatsko poslanstvo.123 "Kakor uboge sirote smo, ki jim je zločinska roka ubila dobrega 122 Špelec, "Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!", str. 165. 123 Glavne poudarke v Jutru in Slovencu ob smrti kralja Aleksandra I. Karađorđevića glej v "Jugoslovenskemu narodu!", "Kralj je mrtev živel kralj!", "Nj. Vel. kralj Aleksander mrtev", "Življenje in delo kralja Aleksandra", "Žalovanje v Ljubljani", Jutro, 10. 10. 1934, št. 233, str. 1–2, "Čuvamo Jugoslavijo", "Čuvar Jadrana se mrtev vrača v naročje Jugoslavije", "Cerkev kralju", "Kralj in narod", Jutro, 11. 10. 1934, št. 234, str. 1–3, "Viteški Zedinitelj", Jutro, 12. 10. 1934, št. 235, str. 1, "Veliki v tugi", "V miru in delu čuvajmo Jugoslavijo", "Žalne svečanosti v dravski banovini", "Slovenski železničarji spominu kralja mučenika", "Poslanica Zveze bančnih in sorodnih uradnikov", "Žalna seja novome- škega občinskega odbora", "Žalna zastava za Najvišjim lovcem", Jutro, 13. 10. 1934, št. 236, str. 1–3, "Neprecenljiva žrtev", Jutro, 14. 10. 1934, št. 237, str. 1, "Poklonitev Slovencev", Jutro, 16. 10. 1934, št. 238, str. 1, "Žalna komemoracija v Šenčurju", Jutro, 17. 10. 934, št. 239, str. 3, "Žalovanje Slovencev za kraljem", Jutro, 17. 10. 1934, št. 239, str. 9, "Naš Kralj in Vodja odhaja za vedno", "Stotisoči ob krsti našega velikega kralja: Slovenci", Jutro, 18. 10. 1934, št. 240, str. 1–2, "Odšel je k slavnim prednikom", "Turobno triumfalna zadnja pot Kralja in Vodje", "Nepozaben žalni dan Ljubljane", Vladimir Ravnihar, "Kralj Aleksander I., čuvar demokracije", Jutro: izredna izdaja, 19. 10. 1934, št. 241, str. 1–7, "Veliki kralj je še mrtev zidal in gradil", Jutro, 20. 10. 1934, št. 242, str. 1, "Knez miru", Jutro, 21. 10. 1934, št. 243, str. 1, "Po štirinajstih dneh", Jutro, 23. 10. 1934, št. 24, str. 1; "+ Nj. Vel. kralj Aleksander I.", "Kralj – muče- nik", Slovenec, 10. 10. 1934, št. 230a, str. 1–2, ",Čuvajte Jugoslavijo՚", "Sožalje ljubljanskega knezoškofa", "Sočustvovanje sveta", "Sožalje Bolgarije", "Slovenja v globoki žalosti", Slovenec, 11. 10. 1934, št. 231a, str. 1–4, ",Osservatore Romano՚: dovršimo sveto delo kralja Aleksandra in Barthouja – pobrano iz njihove krvi", "Vsa Nemčija obsoja zločin", "Sožalje sv. očeta", "Anglija sočustvuje z nami", "Narodno žalovanje v ČSR", "Sožalja iz Dravske banovine", "Žalna seja kat. ženskih organizacij", "Sožalja iz vsega sveta", "Iz življenja † kralja Aleksandra I.", "Sožalje univerze kralja Aleksandra", "Sožalne brzojavke in žalne seje", "Ljubljanske vesti: žalni prizori v Ljubljani", "Žalna seja mariborskega mesta", "Žalna manifestacija v Kamniku", "Žalni seji Poštne hranilnice in inženjerske zbornice", "Gospodarstvo: sožalje slovenskega gospodarstva", Slovenec, 12. 10. 1934, št. 232, str. 1–7, "Tvorec našega edinstva", "Prebivalstvu dravske banovine", "Dr. Anton Korošec", "Žalne svečanosti v Sloveniji", "Zasluge † kralja Aleksandra za kulturo", "Slovenija ob krsti svojega kralja", "Ženeva se spominja dobrega tovariša in učenca", Slovenec, 13. 10. 1934, št. 233, str. 1–4, 6, "Ta skupnost naj ostane", Dušan Sernec, "Ob njego- vem grobu", "Kralj – lovec", "Veličastna žalna manifestacija obdravske prestolnice", Slovenec, 14. 10. 1934, št. 234a, str. 1, 4–6, "Proglas bana dr. Marušiča", "Inozemska odposlanstva pri pogrebu viteške- ga kralja-Zedinitelja v Belgradu", Slovenec, 16. 10. 1934, št. 235a, str. 2, "Odposlanstva iz Slovenije", "Spominu blagopokojnega vladarja", "Žalne svečanosti v Ljubljani", Slovenec, 17. 10. 1934, št. 236a, str. 1, 3–5, "+ Slava kralju Zedinitelju!", "Kraljevo truplo zasipa cvetje", "Inozemska zastopstva", "Zadnji pozdrav viteškemu kralju!", "Slovenci pri pogrebu", "Ljubljana na predvečer pogreba", "Vojaštvo pri žalni manifestaciji", Slovenec, 18. 10. 1934, št. 237a, str. 1–5, "+ Ustvaritelj Jugoslavije", "Pogreb, ki se ga je udeležila vsa Jugoslavija", "Bela Ljubljana – ovita v črno žalost", "Maribor na veliki žalni dan", "Celje v J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 340 očeta", je zapisalo Jutro.124 "Zločin v Marseillu je kakor z žarometom posvetil v brezdna političnega podzemlja in razkril spačeno sliko kulture in civilizaci- je izvestnega dela Evrope".125 Ob obletnici kraljeve smrti je dodalo, da je padla "glava, ki je z divinatorsko [preroško – op. J. P.] močjo znala misliti o vseh vpra- šanjih, ki so se postavljala na dnevni red našega vsakdanjega življenja in našega zgodovinskega razvoja".126 Slovenec pa je v siloviti obtožbi marsejskega zločina posebej obsodil "vsako nasilje nad življenjem, ki je samo Stvarnikovo".127 Ko je kralj Aleksander "odšel /.../ k svojim slavnim prednikom",128 je v njegovem črni žalosti", Slovenec, 19. 10. 1934, št. 238a, str. 1–7, "Slovenija na grob pokojnega kralja", Slovenec, 20. 10. 1934, št. 239, str. 4–5, "Od groba sem …", Slovenec, 21. 10. 1934, št. 240, str. 2; "Slovenci v Belgradu žalujejo", "Sveti oče o kralju Aleksandru", "Izjava dr. A. Korošca", "Mogočno zastopstvo Slovencev na žalnem sprevodu", "Govor škofa dr. Rožmana po radiu: zločin nad vladarjem – trojen greh", "Francija – Jugoslavija: glas iz večnosti", Ponedeljski Slovenec, 15. 10. 1934, št. 42, str. 2–3. – Mrtvemu kralju so v Slovencu posvetili tudi pesmi. Glej anonimni avtor, "Molitev slovenskega naroda ob grobu svojega kralja", Franjo Neubauer, "Viteškemu kralju!", Slovenec, 17. 10. 1934, št. 236, str. 3, Zdravko Ocvirk, "Jesen 1934", Slovenec, 18. 10 1934, št. 237a, str. 3. 124 "Kralj je mrtev živel kralj!", Jutro, 10. 10. 1934, št. 233, str. 2. 125 "Po štirinajstih dneh", Jutro, 23. 10. 1934, št. 244, str. 1. 126 "Ob prvi obletnici smrti Velikega kralja", Jutro, 9. 10. 1935, št. 234, str. 1. 127 "Kralj – mučenik", Slovenec, 10. 10. 1934, št. 230a, str. 2. 128 "Odšel je k slavnim prednikom", Jutro: izredna izdaja, 19. 10. 1934, št. 241, str. 1. Kraljeva družina nekaj mesecev pred kraljevim umorom; z leve proti desni: kralj Aleksander, princ Tomislav, prestolonaslednik princ Peter, princ Andrej, kraljica Marija (Slovenec, 6. 9. 1940, št. 204a, str. 3) 341 S H S tudia istorica lovenica grobu videl označujoč mejnik v zgodovini Jugoslavije. "Ta grob bo delil razvoj našega državnega življenja, ne morda tako, kakor da se je ob njem lomila črta vodnica, ampak kot svetlo znamenje mladeniške dobe naše države, pod nje- nim ustvariteljem in zediniteljem."129 V svoji prvi ponedeljski izdaji po kralje- vi smrti je pod naslovom "Glas iz večnosti" objavil tudi besedilo govora, ki ga je kralj nameraval podati na banketu v predsedniški Elizejski palači. Objavil je tudi besede ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je v govoru po radiu 129 "Od groba sem …", Slovenec, 21. 10. 1934, št. 240, str. 2. Sporočilo Jutra o smrti kralja Aleksandra I. Karađorđevića (Jutro, 10. 10. 1934, št. 233, str. 1) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 342 v nedeljo, 14. oktobra 1934, zločin nad kraljem Aleksandrom označil za trojni greh. Prvič, za greh proti peti božji zapovedi "Ne ubijaj!", drugič, za greh proti četrti božji zapovedi "Spoštuj očeta in mater!", ker ta zapoveduje tudi spošto- vanje do državnih poglavarjev, ki so od Boga postavljeni poglavarji naroda, in Kralj Aleksander I. Karađorđević (Branko Crnković in Antun Čačković, Njegovo veličanstvo kralj Aleksandar I, kao graditelj jugoslo- venskog jedinstva, kao državnik, vojnik i vojskovođa: fragmen- tarna studija (Zagreb, 1932), vezni list) 343 S H S tudia istorica lovenica tretjič, za greh, ker je nenaravno ubiti vladarja, ki je oče države.130 Obe glasili sta obenem pozdravili novega mladoletnega kralja Petra II. Karađorđevića in prvega kraljevskega namestnika kneza Pavla Karađorđevića.131 Predstavili sta njegovo življenje in opozorili na njegov ugled in veljavo v tujini ter na njegovo široko kulturno obzorje, humanitarno delovanje in pokroviteljstvo številnih kulturnih, športnih in socialnih ustanov.132 Nekdanji predsednik vlade Anton Korošec je še iz konfinacije na Hvaru kraljici Mariji in predsedniku vlade Nikoli Uzunoviću poslal sožalni telegram, njegovo politično precej bolj pomembno sporočilo pa je bilo sožalje knezu Pavlu. Korošec je hkrati pozdravil njegovo imenovanje v kraljevo namestništvo. 14. oktobra 1934 je ob prihodu ladje Dubrovnik s kraljevo krsto v Split, kamor so ga povabili iz Beograda, podal izja- vo, ki je imela močan odmev. Poudaril je, da je treba, ko cela Jugoslavija joče za umrlim kraljem, vse drugo pozabiti. Delati in živeti je treba za Jugoslavijo.133 Ko je dva dni kasneje večji del Slovenije in podnožje gora v hrvaškem Zagorju in Bosni pobelil sneg, je Jutro v tem videlo pietetno prispodobo. 16. oktobra 1934 so namreč mrtvega kralja sprejeli v Beogradu. In na ta tragični dan "se je razjokalo celó nebo in v gostih kosmičih pobelilo težko preizkušeno zemljo s kristalnimi solzami svojega globokega sočutja …".134 Na kraljevo smrt so se odzvali tudi v drugih delih slovenske politike. Delavs- ka politika je po poročilu o njegovi smrti135 zapisala, da je "zavratni umor kralja Aleksandra /.../ povsem zločinski, plod nacionalističnih elementov". – "Atentat je bil absolutno naperjen le poroti sporazumevanju doma in med narodi, torej proti miru."136 Prizadetost in žalost ob Aleksandrovi smrti – najsijajnejše zvez- de Kraljevskega Doma Karađorđevićev137 – so izrazili tudi gibanje Bojevnikov, gibanja, zbrana ob glasilih Borba, Slovenija, Pohod in Prelom ter Hođerovi 130 "Francija – Jugoslavija: glas iz večnosti: zadnji neizgovorjeni govor pokojnega kralja", "Govor škofa dr. Rožmana po radiu: zločin nad vladarjem – trojen greh", Ponedeljski Slovenec, 15. 10. 1934, št. 42, str. 3. 131 "Nj. Vel. kralj Peter II.", Jutro, 10. 10. 1934, št. 233, str. 2, "Nj. Vis. Knez Pavle", Jutro, 12. 10. 1935, št. 235, str. 2; "Nj. Vel. kralj Peter II. v domovini", Slovenec, 13. 10. 1934, št. 233, str. 1, "V pozdrav Nj. Vis. Knezu Pavlu", Slovenec, 14. 10. 1934, št. 234a, str. 1. Glej tudi "Veličasten sprejem v Sloveniji", Slovenec, 13. 10. 1934, št. 233, str. 1. 132 "Kraljevi državni namestniki do polnoletnosti kralja Petra II.", Jutro, 11. 10. 1934, št. 234, str. 3; "Kraljevski namestniki", Slovenec, 11. 10. 1934, št. 231, str. 3. 133 Rahten, Anton Korošec, str. 361. 134 "Bela žalost sredi oktobra", Jutro, 17. 10. 1934, št. 239, str. 5. 135 "Jugoslovanski kralj Aleksander I. umorjen", Delavska politika, 13. 10. 1934, št. 81, str. 1. 136 "Po zavratnem umoru kralja Aleksandra", Delavska politika, 17. 10. 1934, št. 82, str. 1–2. 137 "Med belim marmorjem Oplenca …", Edinost, 27. 10. 1934, št. 35, str. 1. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 344 Borbaši. Obenem so pozdravili novega kralja Petra II. Karađorđevića.138 Giban- je, zbrano ob Borbi, je pripisalo, da Slovence v tej gnusni tragediji lahko navdaja 138 "Naš kralj – padel", Bojevnik, 15. 10. 1934, št. 10, str. 1; Borba, 12. 10. 1934, št. 41, str. 1, "Živel kralj Peter II.!", prav tam, str. 2, "Slava vitežkemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju, Borba, 19. 10. 1934, št. 42, str. 1, "Aleksander Veliki Jugoslovanski", Borba, 26. 10. 1934, št. 43, str. 1, "Po smrti – vstajenje!", Borba, 2. 11. 1934, št. 44, str. 1; "Ob veliki tragediji", Slovenija, 19. 10. 1934, št. 42, str. 1; "Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj", Pohod, 13. 10. 1934, št. 41, str. 1; "+", "De profundis", Prelom, 11. 10. 1934, št. 39, str. 1, 2, "Čuvajmo Jugoslavijo!", Prelom, 25. 10. 1934, št. 41, str. 1; "Nj. Vel. kralj Aleksander I.", "Živel Nj. Vel. kralj Peter II.", Edinost, 13. 10. 1934, št. 33, str. 1, 2, "Med belim marmorjem Oplenca …", Edinost, 27. 10. 1934, št. 35, str. 1. Kralj Peter II. Kara- đorđević (Spo-minski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavrič, Josip Mal in France Stelè (Ljubljana, 1939), str. [9]) 345 S H S tudia istorica lovenica le eno: da med morilci "naše slovenske roke ni bilo".139 Slovenija se je obtožujoče zgražala "nad demonskimi človeškimi goni, ki jim ni nič sveto in se ne ustavijo niti pred osebo suverena in predstavnika naroda. Taka miselnost mora vesti v boj vseh proti vsem."140 Smrt kralja – mučenika je vidno obeležil tudi Akadem- ski agrarni klub Njiva.141 139 "Jugoslavija in zločinski streli", Borba, 26. 10. 1934, št. 43, str. 2. 140 "Ob veliki tragediji", Slovenija, 19. 10. 1934, št. 42, str. 1. 141 "† Naš kralj – mučenik", "Viteški kralj Aleksander I. – Zedinitelj", Gruda, oktober 1934, št. 10, str. 299, 300. Prvi kraljevski namestnik knez Pavle Karađorđević (Spominski zbornik Slovenije: ob dvaj- setletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavrič, Josip Mal in France Stelè (Ljubljana, 1939), str. [11]) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 346 Čas kraljevskega namestništva Odnos slovenske politike do Karađorđevićev se je odtlej razvijal ob liku mrtve- ga kralja. Osredinjal se je v Pavlu in kralju Petru II. Vse do svoje smrti, 14. decem- bra 1940, ga je uravnaval Anton Korošec, ki se je sredi leta 1935 vrnil v jugo- slovanski politični vrh.142 Zagotavljal je slovensko zvestobo dinastiji in hvalil Pavlovo politično modrost v zunanji politiki.143 Privrženost dinastiji, knezu Pavlu in kralju Petru II. je izrekal tudi slovenski del Jugoslovanske radikalne zajednice, v katero se je leta 1935 združila nekdanja SLS,144 Korošec pa ga je, ob podpredsedniškem mestu vladajoče vsedržavne stranke, vodil. Po njegovi smrti je strankin odnos do karađorđevićevstva nadaljeval Koroščev naslednik dr. Fran Kulovec.145 Vdanost in zvestobo dinastiji, Pavlu in kralju Petru II. so v kato- liškem taboru izrekali še katoliški akademiki in med njimi Stražarji – študenti, zbrani ob glasilu Straža v viharju, ter Mladci, katoliški dijaki, zbrani ob glasilu Mi mladi borci. Mladci so še poudarili, da je treba na kralja gledati ne le z državnega, temveč tudi z verskega stališča. Kot katoličanom so jim bili spoštovanje, poslu- šnost, ljubezen, zvestoba in molitev glavne dolžnosti do vladarja.146 Drugače pa je katoliški tabor, tako kot ob V. katoliškem shodu leta 1923, v drugi polo- vici tridesetih let znova odmevno manifestiral vzajemnost s karađorđevićevo dinastijo ob mogočnem prvem mednarodnem katoliškem mladinskem taboru 26.–29. junija 1938 v Ljubljani. Pokrovitelj tabora je bil kralj Peter II., 29. junija pa so mu prisostvovali knez namestnik Pavle, njegova soproga kneginja Olga ter celoten jugoslovanski državni in politični vrh.147 Nov pozdrav Karađorđe- vićem je veljal ob dvajsetletnici Jugoslavije 1. decembra 1938, ko je Slovenec na prvi strani objavil tudi fotografije Petra II., Aleksandra, Petra I. in nov slovenski prevod državne himne Bože pravde.148 Knezu Pavlu je priznanje in hvaležnost 142 Rahten, Anton Korošec, str. 30; Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 265. Glej tudi Ahčinovi spomini, str. 150–151. 143 Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 468, 509. Prim. tudi "Dr. Korošec slovenski mladini", Slovenec, 8. 3. 1940, št. 56, str. 1. 144 Perovšek, Politika in moderna, str. 74; "Minister dr. Krek o našem zunanje-političnem položaju", Slovenec, 9. 5. 1940, št. 104a, str. 5, "Mogočen shod naše stranke v Mariboru", Slovenec, 7. 5. 1940, št. 102a, str. 2. 145 "Novo vodstvo JRZ v Sloveniji", Slovenec, 18. 12. 1940, št. 291a, str. 8, "Smernice našega političnega vodstva", Slovenec, 4. 2. 1941, št. 28a, str. 5, "Dr. Kulovčev govor o vprašanjih naše politike", Slovenec, 18. 2. 1941, št. 40a, str. 2. 146 "Slovenski akademiki manifestirajo za kralja in državo", Slovenec, 9. 4. 1940, št. 80a, str. 3; "Slovenski akademik je spregovoril", "Izjava sprejeta na zboru slovenske akademske mladine univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani dne 8. aprila 1940", "Brzojavke", Straža v viharju, 11. 4. 1940, št. 27, str. 111, 112; "Njegovemu Veličanstvu kralju Petru II.!", Mi mladi borci, 28. 3. 1941, št. 29, str. 113, "Svojemu kralju", Mi mladi borci, 4. 4. 1941, št. 30, str. 118. 147 "Najveličastnejši tabor v slovenski zgodovini", Slovenec, 30. 6. 1938, št. 147a, str. 1–5. 148 "Dvajset let naše svobode in državne samostojnosti", Slovenec, 1. 12. 1938, št. 277a, str. 1. 347 S H S tudia istorica lovenica za njegovo politično modrost posebej izrekel ob njegovih rojstnih dnevih 28. aprila 1939 in 1940.149 Naj omenimo še celostransko poročilo o množičnem in prisrčnem sprejemu kneza Pavla in kneginje Olge 15. maja 1939 na Rakeku in v Ljubljani, ko sta se preko Slovenije vračala v Beograd z obiska v Italiji.150 Dan pred tem je predsednik Senata Kraljevine Jugoslavije Anton Korošec na taboru slovenske mladine v Celju znova izrekel zvestobo in zaupanje dinastiji Karađorđevićev.151 V drugi polovici tridesetih let je povezanost s karađorđevićevsko dinastijo seveda živela tudi pri liberalcih, poudarili pa so jo tudi v drugih delih sloven- 149 "Ob rojstnem dnevu – priznanje in hvaležnost", Slovenec, 28. 4. 1939, št. 97a, str. 1, "Rojstni dan kneza- -namestnika: 1893–1940", Slovenec, 28. 4. 1940, št. 97, str. 1. 150 "Knez-namestnik Pavle in kneginja Olga sta bila v Ljubljani nad vse prisrčno sprejeta", Slovenec, 16. 5. 1939, št. 111a, str. 1–2. 151 ",Mladi kralj, mlada država: njima zvesto ob strani idealna mladina՚", Slovenec, 16. 5. 1939, št. 111a, str. 2. Prvi kraljevski namestnik knez Pavle Karađorđević (sedi v sredini), na njegovi desni kneginja Olga, v ospredju Anton Korošec na prvem mednarodnem katoliškem mladinskem taboru v Ljubljani (Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavrič, Josip Mal in France Stelè (Ljubljana, 1939), str. 107) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 348 skega političnega prostora.152 Izjema so bili komunisti, nekateri subjekti pa se o dinastiji niso izražali. Na liberalni strani so leta 1938 pred rojstnim dnem kralja Petra II. svečano izjavili, da je Jugoslavija "nastala s krvjo Karadjordjevićev. Ob njej in na njej je rasla in brez nje je ni. To naj sliši ob rojstnem dnevu našega kralja svet, tega naj se zaveda domovina. S tem smo povedali vse, kar nam je na 152 "Beseda jugoslovenskih nacionalistov", Jutro, 22. 8. 1935, št. 193, str. 1, "Praznik naprednih fantov", Jutro: ponedeljska izdaja, 13. 9. 1937, št. 37, str. 1; "Za našim vodnikom", Glas naroda, 14. 4. 1935, št. 1, str. 1. Naslovnica Slovenca ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (Slovenec, 1. 12. 1938, št. 277a, str. 1) 349 S H S tudia istorica lovenica srcu."153 Tako kot Slovenec, je tudi Jutro ob dvajsetletnici Jugoslavije zaklicalo karađorđevićevski dinastiji in objavilo fotografije Petra I., Petra II. in Aleksan- dra I.154 Enako je tesno povezanost z dinastijo izrazilo ob rojstnih dnevih kneza Pavla 28. aprila 1939 in 1940,155 poročalo pa je tudi o že omenjenem sprejemu kneza Pavla in kneginje Olge 15. maja 1939 na Rakeku in v Ljubljani.156 Prav tako je slavnostno obeležilo odkritje spomenika Aleksandru I. v Ljubljani. Spo- menik je odkril kralj Peter II., svečanosti pa so se ob slovenskem političnem družbenem in cerkvenem vrhu udeležili še knez Pavle, kneginja Olga, njuna sinova Aleksander in Nikola, člani vojaškega in civilnega kraljevskega doma, visoki predstavniki vojske in vrh slovenskega političnega, upravnega in družbenega življenja. Spomenik so odkrili ob ogromni udeležbi ljudstva. Obe glasili sta podrobno opisali potek svečanosti.157 Jutro je pripravilo tudi pregled vseh spomenikov kralju Aleksandru v Sloveniji.158 Pred odkritjem spomenika je liberalno-radikalna Slovenska beseda opozorila, da bo 6. septembra 1940 "dopolnil naš kralj Peter II. 17. leto svojega življenja. S tem dnem bo presto- pil v zadnje leto svoje kraljevske mladoletnosti, katero ga pelje k velikemu in odgovornemu prevzemu vladarske dolžnosti."159 To sta na njegov rojstni dan poudarila tudi Slovenec in Jutro.160 Slovo od Karađorđevićev V letu, ko se je približeval "veliki dogodek kraljeve polnoletnosti",161 jo je pred dejansko 27. marca 1941 prehitel državni udar. Petra II. so razglasili za polnole- tnega in pripadla mu je kraljevsko oblast. Knez Pavle je odstopil in se umaknil 153 "Živel narod, živel kralj!", Kmetski list, 31. 8. 1938, št. 35, str. 1. 154 "Dvajset let svobodne in zedinjene Jugoslavije", Jutro, 1. 12. 1938, št. 279, str. 1. 155 "Naši kraji in ljudje: rojstni dan Nj. Vis. kneza namestnika", Jutro, 28. 4. 1939, št. 98, str. 3, "Rojstni dan Nj. Vis. Kneza namestnika", Jutro, 28. 4. 1940, št. 98, str. 1. 156 "Povratek kneza namestnika iz Italije", "Naši kraji in ljudje: povratek kneza namestnika iz Italije", Jutro, 16. 5. 1939, št. 112, str. 1, 3. 157 "Nj. Vel. kralj Peter II. je osebno odkril spomenik svojemu viteškemu očetu kralju Aleksandru I. v srcu Slovenije", "Potek nepozabnih slovesnosti", "Ob spomeniku v Zvezdi", Kralj in knez-namestnik prisrč- no pozdravljena", "Govor predsednika dr. Pipenbacherja", "Župan dr. Adlešič vzame spomenik v var- stvo", "Mogočna in iskrena prisega zvestobe", "Cvet slovenske mladine", "Slavnostni koncert", Slovenec, 7. 9. 1940, št. 205a, str. 1–4; "Mladi kralj je odkril spomenik Viteškega kralja Zedinitelja", "Svečano odkritje spomenika", "Spomenik v varstvu občine", "Polaganje vencev", "Slavnostni koncert", Jutro, 7. 9. 1940, št. 209, str. 1–3. 158 "Spomeniki Viteškega kralja v Sloveniji", Jutro, 6. 9. 1940, št. 208, str. 5–7. 159 "Živel kralj Peter II!", Slovenska beseda, 2. 9. 1940, št. 9, str. 1. 160 "Priprava našega kralja na odgovorno vladarsko delo", Slovenec, 6. 9. 1940, št. 204a, str. 1; "Dan kralje- vskega slavja", "Mladi kralj stopa v leto polnoletnosti", Jutro, 6. 9. 1940, št. 208, str. 1, 3. 161 "H govoru ministra dr. Kulovca", Jutro, 6. 2. 1941, št. 31, str. 1. Glej tudi "Smernice našega političnega vodstva", Slovenec, 4. 2. 1941, št. 28a, str. 5. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 350 v tujino. Tedaj so v Sloveniji še zadnjič preden je njen jugoslovanski del zajel vrtinec nove svetovne vojne navdušeno manifestirali za kralja in Jugoslavijo ter Petru II. izrazili vdanost in zvestobo.162 Nato sta odnos Slovencev do kralja 162 "Nj. Vel. kralj Peter II. na prestolu", "Ljubljana in vsa Slovenija manifestira za kralja in Jugoslavijo", "Slovenski katoliški akademiki kralju Petru II.", "Manifestacije akademske mladine", "Pozdrav bana dr. Natlačena v imenu vse Slovenije", "Oklic ljubljanskega župana", "Beseda naše mladine ob nastopu kralja Petra II.", "Velike manifestacije za kralja Petra v Celju", "Pozdravi mlademu kraljuj", "Vsi združe- ni okoli prestola", Slovenec, 28. 3. 1941, št. 72a, str. 1–4, "Izrazi vdanosti in zvestobe kralju Petru II.", "Maribor je navdušeno manifestiral za mladega kralja Petra II.", "Celje navdušeno pozdravilo nastop Nj. Vel. kralja Petra II.", "Brzojavke in čestitke kralju Petru II.", Slovenec, 29. 3. 1941, št. 73a, str. 2–3, "Naš narod v važnem trenutku", "Svečana seja Gasilske zajednice v Ljubljani", Slovenec, 30. 3. 1941, št. 74, str. 1, 2; "Njegovemu Veličanstvu kralju Petru II.!", Mi mladi borci, 23. 3. 1941, št. 29, str. 113, "Svojemu Kip kralja Aleksanra I. Karađorđevića na Kongresnem trgu v Ljubljani (Jutro, 6. 9. 1940, št. 208, str. 3) 351 S H S tudia istorica lovenica in Karađorđevićev krojili drugačna idejna in politična dinamika in vojna, ki je vodila k njihovi formalni ločitvi od dinastije z razglasitvijo Federativne ljudske republike Jugoslavije 29. novembra 1945. Karađorđevićevska doba se je kon- čala. kralju", Mi mladi borci, 4. 4. 1941, št. 30, str. 118; "Živel kralj Peter II.! Živela Jugoslavija!", "Brzojavki bana dr. Natlačena", "Navdušena Ljubljana", "Proglas ljubljanskega župana", "Sokolski večerni pohod skozi Ljubljani", "Kralj Peter II. – pomlad Jugoslavije", "Ljubljana je objela svojega kralja", "Veličastne manifestacije v Celju", Jutro, 28. 3. 1941, št. 74, str. 1–3, "Slovenija kralju in vladi", Jutro, 29. 3. 1941, št. 75, str. 3–4; J. P. (Josip Petejan), "Novi dobi naproti", "Ob nastopu vladanja Petra II.", "Velike manife- stacije po vsej državi", Delavska politika, 29. 3. 1941, št. 35, str. 1. – V Slovencu in Jutru so privrženost in vdanost Petru II. izrazili tudi pesmimi ("Izliv srca kralju Petru II.", Slovenec, 28. 3. 1941, št. 72a, str. 4, Franjo Neubauer, "Ti bodi sreča naša!", Slovenec, 30. 3. 1941, št. 74, str. 2; Anton Debeljak, "Kralju Petru II.", Jutro, 28. 3. 1941, str. 3). Kralj Peter II. Karađorđević 9. avgusta 1939 na vrhu Triglava (Jutro, 13. 8. 1939, št. 187, str. 3) J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 352 Slovenci so novo dinastijo, ki jim je zavladala z oblikovanjem jugoslovanske kraljevine, v večinskem delu svoje politike sprejeli. Tudi v republikansko usmer- jenih strankah, razen v posameznih primerih, do Karađorđevićev niso izražali posebnega nasprotovanja. Med ljudstvom je sicer tudi prihajalo do zavračanja monarhije in njenih kraljevskih predstavnikov – spomnimo naj na upor slov- enskih vojakov julija 1919 v Mariboru in veliko socialnodemokratsko stavko julija 1919, šenčurske dogodke maja 1932 ter druge primere izražanja nenak- lonjenosti in prezira163 – vendar lahko rečemo, da je med slovensko politiko in Karađorđevići vladalo sobivanje. "Drugo vprašanje pa je, kakšna so bila intimna razmišljanja v slovenskih meščanskih krogih, ali pa, kako je spremembo dinas- tije sprejelo konservativno misleče prebivalstvo na podeželju."164 A vladar se je lahko oprl na za to vedno pripravljene slovenske politike ene ali druge barve, pripadniki dinastije so radi prihajali na oddih v Slovenijo, obiskovali gore in bili prisrčno sprejeti. Bled in Brdo sta bila večkrat kraja pomembnih političnih odločitev – Bled je bil tudi kraj rojstva princa Andreja, kralj Aleksander je rad lovil v Krmi na Gorenjskem in v Kamniških Alpah, njegovo smrt pa so Slovenci občutili tudi kot svojo žalost. Do dinastije je obstajalo spoštovanje. Svoj vpliv sta imela tudi zgodovinska privajenost na monarhistično vladavino in vrednost- no politično razumevanje Karađorđevićev kot mejnikov s habsburško dobo. Karađorđevići so s Slovenci imeli srečno roko. 163 Matija Škerbec, Šenčurski dogodki (Kranj, 1937), str. 176–178, prim. tudi str. 180; Milan Ževart, "Vojaški upor v Mariboru julija 1919", Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 7, št. 1–2 (1967), str. 132–133; Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 133, 397. Glej tudi v tej številki objavljeno razpravo Staneta Grande, "Zamenjava dinastije v zgodovinskem spominu Slovencev". 164 Rahten, V prah strti prestol, str. 74. 353 S H S tudia istorica lovenica Jurij Perovšek THE KARAĐORĐEVIĆS AND SLOVENIAN POLITICAL PARTIES, 1918–1941 SUMMARY Prior to the formation of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (the Kingdom of SHS) on 1 December 1918, Slovenian politics was dominated by republican sentiment. The latter was characteristic especially of the Catholic All-Slovenian People's Party (VLS) and the Yugoslav Social Democratic Party. Despite the VLS giving way to a monarchist position even before the formation of the Kingdom, it had always recognised the great services of the Karađorđe- vićs to the Serbian nation. The Liberals, or the Yugoslav Democratic Party (JDS), defended a hard monarchist position and a revering attitude towards the dyna- sty. In the Kingdom of the SHS, the existing Slovene parties mainly followed their established ideological and political guidelines. The question of monar- chy or republic was at first only a matter of vacillation in the VLS (from 1920 the Slovene People's Party, SLS), but the party's chief and the leading Slovene politician in the first Yugoslav state, Dr Anton Korošec, at the time of the adop- tion of the constitution in 1921, reoriented the party towards a republican mentality and convinced his followers to be loyal supporters of the dynasty. In the period between 1919–1920, three new parties were formed in Slove- nia. The liberal Autonomous Agricultural Party and the National Socialist Party joined the existing ones, while the Marxist camp formed the Workers' Socialist Party for Slovenia, which merged with the Socialist Workers' Party of Yugosla- via (the Communists). Both liberal parties declared themselves in favour of a monarchy, while the Communists showed preference towards a republic. Slovenian politics made its attitude towards the Karađorđevićs widely known on the occasion of the first official visit of the heir to the throne, Alex- ander, to Slovenia at the end of June 1920. The ruling Catholic movement in Slovenia gave him a magnificent reception. Both leading parties, the SLS and the JDS, welcomed Alexander with festive editions of their newsletters. The social-democratic newspaper Naprej seized this opportunity to jab them with the remark that they were both involved in a "a competition in servility, which is just as it was when the Habsburgs still ruled us". The Liberal side achieved a political triumph, linked to the dynasty, in August 1922, when the royal couple took part in the First Yugoslav Rally of all branches of the Sokol society held in Ljubljana. In August 1923, it was the Catholics’ turn to triumph as they succeed- J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 354 ed in convincing King Alexander to attend the Vth Catholic Rally in Ljubljana. The adoption of the Constitution in 1921, enshrining unitarism, centralism and monarchy, resulted in the relationship between Slovenian politics and the Karađorđevićs in the 1920s embracing monarchism-republicanism characteris- tics. On the monarchist side, which included the Slovenian radicals, Orjuna and the short-lived liberal National Progressive Party and Šusteršič's National People's Party, the revering attitude towards the dynasty was maintained. Catholic and liberal policies stood out. The Republican side, represented by the entire Marxist camp and, in the first half of the 1920s, by the Association of Slovene Autonomists, Novačan's Slovene Republican Party and Prepeluh-Lončar's Slovene Republican Party of Peasants and Workers, was largely content with expressing its attitude towards the dynasty by emphasizing republican principles. All things considered, Slovenian parties closely followed the events and milestones connected with the Karađorđević dynasty. Most political newspapers reported on the failed assas- sination of Alexander on 29 June 1921. Less than two months later, the death of Peter I Karađorđević on 16 August 1921 marked a poignant farewell for the first Yugoslav king. At the same time, a new ruler, Alexander I Karađorđević, was welcomed. The Catholic newspaper Slovenec and the liberal paper Jutro (Morn- ing) reported extensively on his marriage to Princess Maria of Romania on 8 June 1922, while various party newsletters also reported on the birth of their sons – Crown Prince Peter, 6 September 1923, and princes Tomislav and Andrew, 19 January 1928 and 28 June 1929. On 1 December 1928, the front page of Slovenec highlighted the tenth anniversary of the founding of the Yugoslav state with a prominent picture of King Alexander in its centre. The 1920s saw the political end of the royal dictatorship. On 6 January 1929, the country's name was changed to the Kingdom of Yugoslavia. With the exception of the Communists, the dictatorship was welcomed by all Slovene parties, or they refrained from any particular assessment of it and its measures. The Communist Party later called Alexander's dictatorship "bloody", because of the measures that befell its members. The contemporary royal Prime Minister, Anton Korošec, supported the King by participating in the government of the sixth-of-January regime until September 1930. After that, the Catholic Party's representative in the government was engineer Dušan Sernec. From Septem- ber 1931 until his death on 9 October 1934, the King was supported by liberal politics. During this period, Korošec lost the king's trust by issuing the well- known federalist Slovenian Declaration (Slovenska deklaracija), formulated at the turn of 1932/1933. Korošec and the most prominent representatives of the former party top were sent to confinement, which ended only after the King's death. Despite the imprisonment, Korošec had a special status in the King's eyes. The King still believed in his loyalty and seriously counted on renewed cooperation with him. Korošec agreed to it. For him, among other things, the 355 S H S tudia istorica lovenica principle of the monarchy and the Karađorđević dynasty was indisputable. He was at the King's disposal. In the first half of the 1930s, Slovenian politics celebrated the tenth anni- versary of Alexander II's reign in August 1931. The following month, the mem- ory of King Peter I the Liberator was commemorated in Slovenia. A monument with him on horseback was unveiled in front of the Ljubljana Town Hall. This was the first of two of the most prominent historical monuments from the inter-war period in Slovenia, namely to the Yugoslav kings Peter I and Alek- sandar I Karađorđević. Alexander's monument was unveiled on September 1940 in Ljubljana's Kongresni Trg Square. In the initial days of the occupation of Ljubljana, the Italian occupier savagely destroyed them. The assassination of the King and his death in Marseille hit the Sloveni- an, Yugoslav and international space with full force. The two main political forces, the ruling Liberal and the Catholic parties, reacted with great sensitivity to the death of their ruler. They historically elevated Alexander to unifier and builder of Yugoslavia, and emphasized his military career and statesmanship and his introducing a dictatorship. At the same time, they welcomed the new underaged King Peter II Karađorđević and the first royal deputy, Prince Pavel Karađorđević. They pointed out his reputation and prestige abroad and his broad cultural horizon, his humanitarian work and his patronage of numerous cultural, sporting and social institutions. Other parts of Slovenian politics also reacted to the King's death. The attitude of Slovenian politics towards the Karađorđevićs later evolved around the figure of the dead king. It centred on Paul and King Peter II. Until his death on 14 December 1940, it was regulated by Anton Korošec, who returned to the Yugoslav political summit in mid-1935. He assured Slovene loyalty to the dynasty and praised Paul's political wisdom. After his death, the attitude towards the Karađorđevićs was continued by Korosec’s successor, Dr Fran Kulovec. At the same time, the Catholic camp resoundingly manifested its mutuality with the Karađorđević dynasty at the First International Catholic Youth Camp in Lju- bljana at the end of June 1938. The camp was sponsored by King Peter II and attended by Deputy Prince Pavle, his wife Princess Olga and the entire Yugoslav state and political leadership. A new greeting was given to the Karađorđevićs on the occasion of the 20th anniversary of Yugoslavia on 1 December 1938. In the second half of the 1930s, the connection with the Karađorđević dynasty was lively also among liberals, and prominent also in other parts of the Slovenian political space. An exception was the communists, while some sub- jects refrained from commenting on the dynasty. The Karađorđević dynasty was congratulated also from the liberal side at the 20th anniversary of Yugoslavia. After the military putsch of 27 March 1941, Slovenia for the last time, before the Yugoslav part of the country was engulfed in the maelstrom of the new J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 356 world war, enthusiastically demonstrated for the King and for Yugoslavia, and expressed its loyalty and allegiance to Peter II. Thereafter, Slovenes' attitude towards the King and the Karađorđevićs was shaped by different ideological and political dynamics and by the war that led to their formal separation from the dynasty in 1945. The Karađorđević era ended with the Second World War. The Slovenes accepted the new dynasty, which gained command over them with the formation of the Yugoslav kingdom, in most of their policies. There seemed to be a coexistence between Slovenian politics, Slovenians and the Karađorđevićs. Historical habituation to monarchist rule and the value- based political understanding of the Karađorđevićs as landmarks with the Habsburg era also played a role in this. The Karađorđevićs were in luck with Slovenes. 357 S H S tudia istorica lovenica VIRI IN LITERATURA Muzej novejše zgodovine Celje, fototeka Josip Pelikan Avtonomist – Ljubljana, letniki 1921–1923. Bojevnik – Ljubljana, letnik 1931, 1933, 1934. Borba – Maribor, letnik 1934. Delavska politika – Maribor, letnik 1931, 1934, 1941. Domoljub – Ljubljana, letnik 1918. Edinost – Ljubljana, letnik 1934. Edinost – Trst, letnik 1903. Gruda – Ljubljana, 1934. Ilustrirani Slovenec – Ljubljana, letnik 1926, 1929, 1931. Jutro – Ljubljana, letniki 1921–1923, 1928–1931, 1933–1935, 1937–1941. Kmetijski list – Ljubljana, letnik 1921. Kmetski list – Ljubljana, letnik 1926, 1928, 1938. Ljubljanski škofijski list – Ljubljana, letnik 1919, 1921. Ljudski dnevnik – Ljubljana, letnik 1923. Mi mladi borci – Ljubljana, letnik 1941. Naprej – Ljubljana, letnik 1918, 1920, 1921. Narodni dnevnik – Ljubljana, letnik 1925. Narodni list – Celje, letnik 1910. Nova pravda – Ljubljana, letnik 1920, 1921. Orjuna – Ljubljana, letnik 1923, 1924. Pohod – Ljubljana, letnik 1934. Ponedeljek – Ljubljana, letnik 1930. Ponedeljski Slovenec – Ljubljana, letnik 1934. Prelom – Ljubljana, letnik 1934. Radikalski glasnik – Ljubljana, letnik 1923. Slovenec – Ljubljana, letniki 1918, 1920–1923, 1928–1931, 1934, 1938–1941. Slovenija – Ljubljana, letnik 1934. Slovenska beseda – Ljubljana, letnik 1940. Slovenski list – Ljubljana, letnik 1931. Slovenski narod – Ljubljana, letniki 1918, 1920–1922. Straža v viharju – Ljubljana, letnik 1940. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani – Ljubljana, letnik1918. ……… Adamič, Marjeta … [et al.] (ur.), Viri za zgodovino Komunistične stranke na Sloven- J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 358 skem v letih 1919–1921 (Ljubljana, 1980). Crnković, Branko, Čačković, Antun, Njegovo veličanstvo kralj Aleksandar I, kao graditelj jugoslovenskog jedinstva, kao državnik, vojnik i vojskovođa: fragmentarna studija (Zagreb, 1932). Filipič, France, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919– 1939: 1 (Ljubljana, 1981). Filipič, France, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919– 1939: 2 (Ljubljana, 1981). Gašparič, Jure, "Knez Eulenburg na ljubljanskem dvoru: afera nesojenega ljubljanske- ga župana Antona Peska", Zgodovina za vse 8, št 1, (2001), str. 59–69. Gašparič, Jure, SLS pod kraljevo diktaturo: diktatura kralja Aleksandra in politika Slo- venske ljudske stranke v letih 1929–1935 (Ljubljana, 2007). Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin (ur.), Izgubljeni spomin na Antona Korošca: iz zapu- ščine Ivana Ahčina (Ljubljana, 1999). Grdina, Igor, Ivan Hribar: "jedini resnični radikalec slovenski" (Ljubljana, 2010). Hribar, Ivan, Moji spomini: II. del (Ljubljana, 1984). Janković, Dragoslav, Krizman, Bogdan (ur.), Građa o stvaranju jugoslovenske države: 1. I.–20. XII. 1918: tom II (Beograd, 1963). Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja, ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar (Celje–Ljubljana, 2015). Kardelj, Edvard, Zbrana dela: prva knjiga: maj–junij 1928 – december 1934 (Lju- bljana, 1989). Klopčič, France, Velika razmejitev: študija o nastanku komunistične stranke v Sloveniji aprila 1920 in o njeni dejavnosti od maja do septembra 1920 (Ljubljana, 1969). Kuhar, Lovro – Voranc, Prežihov, Zbrano delo: deseta knjiga: politični spisi: ocene leposlovnih del: dodatek (Ljubljana, 1983). Lokar, Anica, Od Anice do Ane Antonove (Ljubljana, 2002). Maleš, Miha (ur.), Spomenik Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju v Ljubljani (Lju- bljana, 1940). Mikuž, Metod, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana, 1965). Pelikan, Egon, "Anton Korošec in slovenska manjšina na Primorskem med obema voj- nama", Studia Historica Slovenica 21, št. 2 (2021), str. 399–433. Perovšek, Jurij, "Albin Prepeluh in Slovenska republikanska stranka kmetov in delav- cev", Nova revija 8, št. 81/82 (1989), str. 194–198. Perovšek, Jurij, Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929 (Ljubljana, 1996). Perovšek, Jurij, "Nehvaležna vloga Koroščeve vlade", v: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 1, ur. Jasna Fischer … [et al.] (Ljubljana, 2005), str. 315–318. Perovšek, Jurij, "Politične razmere na Slovenskem leta 1920", Studia Historica Slove- 359 S H S tudia istorica lovenica nica 21, št. 2 (2021), str. 473–502. Perovšek, Jurij, Politika in moderna: idejnopolitični razvoj, delovanje in zareze v slo- venski politiki od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne (Ljubljana, 2022). Perovšek, Jurij, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929), Viri 13 (Ljubljana, 1998). Perovšek, Jurij, Samoodločba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vpraša- nje 1920–1941 (Ljubljana, 2012). Perovšek, Jurij, "Slovenci in diktatura kralja Aleksandra leta 1929", v: Slovenci in deve- tice 20. stoletja, ur. Tomaž Ivešić (Ljubljana, 2022), str. 65–94. Perovšek, Jurij, "Slovenska politika in vprašanje državne ureditve med zasedanjem Ustavodajne skupščine Kraljevine SHS (1920–1921)", Studia Historica Slovenica 2, št. 2 (2002), str. 431–445. Perovšek, Jurij, "Slovenski avtonomizem socialistične smeri v letu 1923", Prispevki za novejšo zgodovino 34, št. 2 (1994), str. 163–176. Perovšek, Jurij, Slovenski prevrat 1918: položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrva- tov in Srbov (Ljubljana, 2018). Peti katoliški shod v Ljubljani 1923 (Ljubljana, 1924). Pleterski, Janko, Pravica in moč za samoodločbo: med Metternichom in Badinterjem: študije, razgledi, preudarki iz petnajstletja po tretji odločitvi Slovencev (Ljubljana, 2008). Pleterski, Janko, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika na domačih tleh med vojno 1914–1918 (Ljubljana, 1971). Počivavšek, Marija, "Kralj Aleksander med nami: ,pozdravljen Aleksander, naš kra- ljevič՚", v: Kralj Aleksander med nami, ur. Marija Počivavšek (Celje, 2009), str. 8–11. Prunk, Janko, Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (Ljubljana, 1977). Rahten, Andrej, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije (Ljubljana, 2022). Rahten, Andrej, "Koroščev državnopravni koncept v ustanovni dobi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev", Studia Historica Slovenica 21, št. 2 (2021), str. 327–362. Rahten, Andrej, Pozabljeni slovenski premier: politična biografija dr. Janka Brejca (1869–1934) (Celovec–Ljubljana–Dunaj, 2002). Rahten, Andrej, V prah strti prestol: slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi (Celje, 2023). Rahten, Andrej, Antoličič, Gregor (ur.), O zgodovini slovenske krščanske demokra- cije: spominski zapisi dr. Jakoba Mohoriča (1888–1976) (Ljubljana, 2019). Repe, Božo, "Svoboda duha: zgodovina Univerze v Ljubljani", v: Univerza v Ljubljani: 100 let: 1919–2019: svoboda duha, ur. Božo Repe, Igor Papič, Mladen Dolar (Lju- bljana, 2019), str. 11–287. Ribnikar, Peter (ur.), Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Lju- bljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. J. Perovšek: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 360 1919 (Ljubljana, 1998). Sodite po delih!: vsem, ki so dobre volje!: kažipot slovenskih volivcem v boju za slovensko samostojnost (Ljubljana, 1923). Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavrič, Josip Mal in France Stelè (Ljubljana, 1939). Stiplovšek, Miroslav, Slovenski parlamentarizem 1927–1929: avtonomistična pri- zadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma (Ljubljana, 2000). Škerbec, Matija, Šenčurski dogodki (Kranj, 1937). Špelec, Sara, "Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!": naš najdražji gost kralj Aleksander I. Karađorđević v slovenski časopisni zapuščini (1918–1934) (Ljublja- na, 2017). Vidmar, Josip, Obrazi (Ljubljana, 1980). Zečević, Momčilo, Na zgodovinski prelomnici: Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918–1929: I. knjiga (Maribor, 1986). Zečević, Momčilo, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921: od majniške deklaracije do vidovdanske ustave (Maribor, 1977). Ževart, Milan, "Vojaški upor v Mariboru julija 1919", Prispevki za zgodovino delavske- ga gibanja 7, št. 1–2 (1967), str. 129–133. DOI 10.32874/SHS.2023-09 Author: PEROVŠEK Jurij Ph.D., Research Counsellor, Emeritus Andraž nad Polzelo 398, SI–3313 Polzela, Slovenia Title: THE KARAĐORĐEVIĆS AND SLOVENIAN POLITICAL PARTIES, 1918–1941 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 23 (2023), No. 2, pp. 313–360, 164 notes, 17 pictures Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: Kingdom of SHS/Yugoslavia, Karađorđevićs, King Peter I, King Alexander I, King Peter II, Prince Pavle, Slovenian politics, Dr. Anton Korošec Abstract: With the creation of the Yugoslav kingdom Slovenians accepted the new dynasty that ruled them in most of their policies. Even in the republican-oriented parties, except in isolated cases, they expressed no particular opposition to the Karađorđevićs. While there was rejection of the monarchy and its royal rep- resentatives among the people, it can be said that there was coexistence between Slovene politics and the Karađorđevićs. King Alexander I Karađorđević was able to rely on politicians from one side or the other who were always ready to cooperate, and for many years he held in high esteem the Catholic champion and leading Slovenian politician in the Kingdom of the SHS/Yugoslavia, Dr Anton Korošec. After the King's death in 1934, Korošec worked successfully with the First Royal Deputy, Prince Pavle Karađorđević. The attitude of Slove- nian politics towards the dynasty was marked by respect. Historical accustomation to monarchist rule and the value-based political understanding of the Karađorđevićs as landmarks of the Habsburg era also played a role. The Karađorđevićs were in luck with Slovenes.