132
Hčerka, k meni!
Selko
fik Save je stala borna  koča.  Vse je govorilo, da gospodari tu revščina.
V koči je stanovala mlada vdova s svojim nedol-žnim otrokom. Z delom svojih rok si je prislužila to-liko, da je preživila sebe in svoje dete.
Pri vsej ti revščini pa je bila vesela in zadovoljna. Ko je uzrla nedolžne lepe oči svoje Anice, poskako-valo ji je srce veselja.
Mala Anica je rastla. Začela je sama hoditi, začela izgovarjati prve besede. In mati je čula prvič iz ust svojega otroka sladko besedo: mama.
Nekoc je šla na polje in pustila Anico samo doma. Ta se je igrala na Savinem obrežju. Trgala je cvetlice na sočnatih travnikib, sedela na zeleni travi, zrla temno zelene valove mogočne Save. Opazovala je gibčne ribice. Zdajpazdaj je stegnila roko, kot bi hotela prijeti katero teh ljubkih živalic. Cim bolj jih je gledala, tem bolj so ji ugajale. Hitro je segla z roko, da bi vjela eno — toda ribica je odplavala, Anica pa je pala v naročje šumeči Savi.
Mati je šla ravno proti domu, ko je zaslišala obupne klice svojega otroka. Njeno srce je slutilo veliko nesrečo ... Tekla je, kolikor so jo nesle noge. Ko je dospela do vode, zginila je bila Anica že pod vodo, Ie del njene obleke je plaval še na površini.
Obupno je zaupila mati in skočila v vodo Dobila je dete, dobila je Anico, toda mrtvo . . . Brezuspešen je. bil ves trud oživiti mlado cvetko. — Anica se je že radovala z brezštevilnimi angeli pri Bogu in ni se ho-tela vrniti na zemljo.
Malega mrlička so pokopali. Mati ga je spremila do groba; mati je vrgla prva prsti na malo krsto, mati je zapustila zadnja izmed vseh pogrebcev gomilo svoje Anice. Svojo hčerko je spremila v hladni grob — to je bila njena zadnja pot.
Zbolela je. Prehladila se je bila, ko je hotela rešiti življenje svojemu otroku. Ostala je v postelji. Hud kašelj
133
jo je dušil in prsi so jo bolele. Sosede \z bližnje vasi so jo večkrat obiskavale.
Neko noč je imela prijetne sanje. Zdelo se ji je, da se je odprlo nebo. In prikazala se je nebeška Kra-Ijica na svojem prestolu. Spremljali so jo angeli. Med njimi je bila tudi njena Anica. Tako lepe perutnice je imela, tako zalo je bila oblečena! In peli so nebeško pesem: ,,Svet, svet, svet . .." Glas Aničen je bil čist, kakor glas srebrnega zvona.
Vsa nebeška družba se je približala njeni postelji. Najbliže ji je bila Anica. In ko je videla svojo Anico h    tako blizu, zaklicala je: I            ,,Hčerka, k meni!"
|            Anica pa se je nasmejala in rekla:
,,Mamica, tukaj je boljše, dosti boljše. Pojdite vi k meni."
Iln mati se je čutila lahko, bolj lahko kot ptica v zraku. In dvignila se je in hitela za svojim otrokom. Nebeška truma je šla naprej, ona je šla za njimi.
Drugo jutro so jo dobili mrtvo. Ležala je na po-stelji s sklenjenimi  fokami.   Saj mati vse pretrpi za
134
svojega otroka, saj gre za njim na konec sveta; zakaj mu ne bi sledila tudi v nebeško kraljestvo?
Sosedje iz bližnje vasi so dali vsak eno desko in mizar je zbil krsto za nesrečno vdovo.
Ko ji je kopal stari grobar grob, pravijo, da sta mu pritekli po velem licu dve soJzi in se izgubili v njegovi sivi bradi. Spomnil se je baje svoje matere, ki bi bila tudi rada dala zanj svoje življenje, ako bi bilo treba.
Seveda, saj so vse dobre matere take!