Blaž Mesec
PRIMER KVAZI SISTEMSKE
SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE
TEORIJE SOCIALNEGA DELA
Knjiga Allena Pincusa in Anne Minaban, tedaj
profesorjev socialnega dela na Univerzi Wiscon-
sin v ZDA, je izšla leta 1973. Kako sploh lahko
utemeljimo predstavljanje 30 let stare teorije so-
cialnega dela, ki je ne bi našli v sodobnih zbirkah
teorij socialnega dela?' Prvi razlog je, da ta teorija
pri nas še ni bila predstavljena, kot tudi mnoge
druge ne, in je torej naše socialne delavke, razen
morda v odlomkih, ne poznajo. (Knjiga je med
drugim navedena v Mesec 1986, Raposa Tajnšek
1997, Milosevic Arnold, Poštrak 2003, Žnidarec
Demšar 2003.) Drugi razlog pa je dejstvo, da je
ta teorija zanimiv poskus preseči tradicionalno
deHtev metodike socialnega dela na delo s posa-
meznikom, delo s skupino in skupnostno delo.
Med teorijami, ki jih nameravamo predstaviti, zav-
zema po svoji zgradbi posebno mesto in nakazuje
novo možnost oblikovanja teorij, kar bi lahko bil
tretji razlog za njeno predstavitev. Četrti razlog
so aktualne razprave o naravi teorije socialnega
dela. V teh razpravah se je pokazalo, da preprosto
ne poznamo ne zgodovine ne teorij socialnega
dela. Teorija Pincusa in Minahanove je ena tistih,
ki so v svojem času vnesle svež veter v preozko
pojmovanje socialnega dela kot kvazi-terapevtske-
ga svetovalnega dela s posameznikom. Naj torej
s tem prikazom vsaj nekaj prispevamo k bolj sis-
tematičnemu poznavanju teorij socialnega dela.
Zgodnja sedemdeseta leta v ZDA so bila še
močno pod vplivom študentske revolucije 1968,
upora proti sistemu in institucijam in gibanja
Afroameričanov proti diskriminaciji. V luči teh
gibanj za »prevrednotenje vrednot« in upora proti
uveljavljenim družbenim oblikam (»establišmen-
tu«) je treba razumeti tudi poskus Pincusa in Mi-
nahanove.
Tabor akademske sociologije je bil razdeljen
na strukturaliste, ki so poudarjali obstoj razred-
nega konflikta in se v praksi zavzemali za razredni
boj, in funkcionaHste, ki so poudarjali sovisnost
družbenih razredov in slojev v prizadevanju za
gladko delovanje družbe v boju za preživetje in/
ali blagostanje in si v praksi prizadevali za nena-
silno odpravo motenj (funkcionalizacijo) v dru-
žbenih odnosih. V taboru, ki je iskal srednjo pot,
je bila posebej priljubljena Buckleyeva aplikacija
splošne teorije sistemov na anaHzo družbe, ker
je v funkcionalistični nazor vključila obravnavanje
družbene dinamike, konflikta in razvoja.
S sociološkega vidika je za teorijo Pincusa in
Minahanove značilno protislovje. Po eni strani
veje iz njune knjige duh revolucionarnih in pro-
testniških gibanj (že izhodiščna zastavitev teorije
kot kritike tradicionalne trojne delitve socialnega
dela je znamenje tega duha), saj poudarjata egali-
tarnost proti hierarhiji, demokratsko vodenje pro-
ti avtokratskemu, se zavzemata za participacijo
uporabnikov, za zagovorništvo, za iskanje upo-
rabnikov in približevanje služb uporabnikom s
terenskim delom {reaching out) itn. in se s tem
pridružujeta protestu proti »sistemu« in zavze-
mata za preoblikovanje tradicionalnih metod. Po
drugi strani pa neprestano uporabljata abstraktni
pojem »sistem« kot konstruktivno oznako in s tem
prevzemata funkcionalistično terminologijo.
Namesto konkretnih izrazov, kot so »skupina«,
»skupnost«, »par«, »organizacija«, »služba« ipd.,
neprestano uporabljata besedo »sistem«. Očitno
je, da je bil pojem sistema moden, tako pri tistih,
ki so nastopali proti »sistemu« in »establišmentu«,
kot pri onih, ki so v pojmu sistema, povezanosti,
v sistemski teoriji, videli plodno teoretsko in razi-
skovalno orodje.
Ob tem opozarjamo, da postane pojem »sis-
tem« nesmiseln, če je zgolj abstrakcija, to je, če z
njim kot bolj abstraktnim pojmom nadomestimo
konkretnejše pojme, kot so skupina, ustanova in
drugi že omenjeni. Pri tem se izgubi bistvo tega
139
BLAZ MESEC
pojma, ki je povezanost in sovisnost. Z besedo
»sistem« naj ne bi označevali realnih enot kar
počez, tudi če jih ne mislimo obravnavati kot
celote med seboj povezanih in sovisnih delov, če
ni prav obravnavanje teh sovisnosti in medse-
bojnih vplivov v jedru našega zanimanja. Prav to
napako delata Pincus in Minaban. Čeprav nepre-
stano govorita o sistemih, je v njunem delu malo
pravega sistemskega mišljenja. Nekaj podobnega
počnejo tudi mnogi pri nas - »sistem« pač zveni
bolj »strokovno«, kot če rečemo »ustanova« ali
»zavod«.^
Za teorijo, ki jo nameravam povzeti, je torej
značilen izrazit žargon, ki pa je samo to - poseb-
no strokovnjaško besedičenje, ki vsebinsko (v
glavnem) ni utemeljeno in bi brez njega pisca prav
tako povsem ustrezno povedala vse, kar sta se
namenila povedati. Prikaz bi bil precej neprebav-
ljiv, če bi dosledno ohranjal terminologijo, kot jo
uporabljata avtorja teorije. Zato sem pustil termin
»sistem« pri ključnih pojmih, povsod drugod pa
sem ga, kolikor mogoče, nadomestil z vsakdanji-
mi, konkretnimi pojmi: skupina, služba, organi-
zacija ipd.'
Knjiga ima dva dela, tretji je dodatek. V prvem
z naslovom »Okvir za prakso socialnega dela« so
obravnavane funkcije socialnega dela, vrednote,
na katerih temelji, predstavljeno je pojmovanje o
štirih osnovnih »sistemih« pri socialnem delu, o
osnovnih odnosih pri strokovnem delu ter o pro-
cesnih in storilnostnih vidikih socialnega dela. V
drugem, obširnejšem delu so opisane veščine pra-
ktičnega socialnega dela: presojanje problemov,
zbiranje podatkov, vzpostavljanje stikov, poga-
janje za delovni dogovor, oblikovanje akcijskih
sistemov, njihovo koordiniranje in vzdrževanje,
veščine vplivanja in zaključevanja obravnave
oziroma »spreminjanja«. Dodani so primeri, ki
naj bi ilustrirali povezanost treh ravni socialnega
dela.
i.
pojmovni okvir praktičnega
socialnega dela
Pincus in Minaban (v nadaljevanju P&M) izhajata
iz prepričanja, da obstaja skupno jedro pojmov,
veščin, nalog in dejavnosti, ki so bistvene za
socialno delo v vseh okvirih in na vseh ravneh.
Zadala sta si nalogo, povezati te elemente v mo-
del, ki bi predstavljal bistveno enotnost in kohe-
zivnost stroke in bi bil tudi osnova za profesio-
nalno identiteto (str. xi)*. Ugotavljata, da imajo
tradicionalna področja socialnega dela v osnovi
veliko skupnega; poiskala naj bi torej splošna
načela socialnega dela in izdelala model prakse,
ki bi ustrezal vsem trem tradicionalnim ravnem
socialnega dela: delu s posameznikom, skupino
in skupnostjo. Njuna teorija je torej poskus pre-
seganja tradicionalne razcepljenosti oziroma nad-
gradnja konkretnejših oblik z bolj abstraktnim
modelom. Ta poskus je tem bolj upravičen, ker v
praksi posamezni socialni delavec^ pogosto dela
na vseh treh ravneh hkrati. »Vedeh smo, da so-
cialni delavci, ki naj bi delali s posameznikom,
delajo s skupinami, skupinski delavci delajo s po-
samezniki, skupnostni pa s posamezniki in sku-
pinami« (str. xii). To pomeni, da namen njunega
dela ni samo abstrahirati obča načela in metode,
ki naj bi veljali na vseh treh ravneh, ampak izdelati
metodiko, ki naj bi omogočala socialnemu delav-
cu delo na vseh treh ravneh hkrati in tekoče pre-
hajanje med njimi in usklajevanje dela na različnih
ravneh. S tem sta odprla pomemben problem:
Ali je upravičeno razlikovanje in delovno ločeva-
nje teh treh ravni? Ali je mogoče njihovo pove-
zovanje - kako in pod kakšnimi pogoji?^
Kakšen naj bi torej bil »model« socialnega de-
la, kalup, uporaben za delo na vseh treh ravneh?
»Kriteriji modela« so (po P&M, str. xii-xiii):
1. Model naj ne bi opisoval praktičnega social-
nega dela z dihotomnimi pojmi, kot so oseba-
okolje, klinična praksa-socialna akcija, mikro-
sistem-makrosistem. »Prepričana sva, da je moč
te stroke v tem, da prepoznava te elemente in
dela s povezavami med njimi« (str. xii). - To je
pogumna in programska trditev, s katere pome-
nom se lahko strinjamo, čeprav ni prav jasno iz-
ražena. Socialno delo je vsekakor mogoče opi-
sovati z dihotomnimi pojmi in v tem ni nič slabega,
ni pa smiselno ločevati dela na posameznih rav-
neh, ampak se delo na razUčnih ravneh povezuje
pri reševanju določenega problema - to bi bil
smisel prvega pogoja.
2. Model naj bi upošteval dejstvo, da socialni
delavec, ko izvršuje svoje naloge, vzpostavlja
odnose z več različnimi ljudmi, ne samo z osebo,
ki je formalno njegov klient. Zato mora obvladati
veščine za delo s temi ljudmi, ne samo s klientom.
- Zelo sprejemljiva misel o hkratnem delu z vsemi
udeleženimi v problemu, ki jo razumemo kot
reakcijo na izključno delo s posameznim klientom
z namenom, spremeniti njegovo dojemanje situa-
140
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE TEORIJE ...
cije in zmožnost njenega obvladovanja, ne da bi
hkrati poskušali neposredno spremeniti klientovo
okolje oziroma celoten sistem odnosov, v katerega
je vključen.
3. Socialni delavec ne dela samo s posamez-
nikom aH samo s skupino aH skupnostjo, ampak
največkrat s sistemi različnih velikosti, s posamez-
nikom, z družino, s skupinami v skupnosti. Model
naj torej ne bi ločeval teh ravni. - Vprašanje je,
kaj to pravzaprav pomeni. AH gre za dosledno
generalistično staHšče proti specializaciji za po-
samezno raven dela, za staHšče, da speciaHzacija
za posamezno raven dela ni smiselna, speciali-
zacija, razumljena kot težišče dela, pretežno delo
na eni od treh ravni. Dosledno mišljeno bi to po-
menilo, da socialna delavka, ki dela z zlorabljeno
žensko individualno, dela enako zavzeto (ločeno
ali povezano) tudi z njeno družino kot skupino
(sistemom) ali pa s skupino samopomoči, in hkrati
enako zavzeto poskuša pridobiti podporo v skup-
nosti za ustanovitev azila (varne hiše) za trpinčene
ženske ter v ta namen obiskuje vplivne ljudi. Koli-
ko »primerov« bi lahko obdelala na ta način? Bolj
ohlapno pa to pomeni, da socialna delavka ob
tem, ko se k njej zateče zlorabljena ženska in se
socialna delavka posveča delu z njo, vzpostavlja
stike tudi z drugimi ravnmi (v skupino samo-
pomoči aH v azil povpraša, aH bi žensko sprejeH,
ali pa sporoči direktorici, da bi bilo res treba usta-
noviti azil). Pri nas smo bili vse do zdaj naklonjeni
generalističnemu pojmovanju socialnega dela.
Naše socialne delavke so si pridobile znanje o
vseh treh metodah in jih v praksi tudi pogosto
kombinirajo, ob tem ko se zavedajo tako njihove
različnosti kakor tudi skupnih načel, na katerih
temeljijo. Vendar pa naj taka usmeritev ne bi
preprečevala možnosti za specializacijo za bolj
kHnično-svetovalno delo s posameznikom in za
skupinsko delo, še posebno pa za skupnostno,
organizacijsko in menedžersko delo, ki zahteva
celega človeka in ga je težko povezovati z delom
na drugih dveh ravneh.'
4. »... model naj ne bi temeljil na nobeni sub-
stantivni [vsebinski] teoretski usmeritvi, kot so
teorija učenja, ego-psihologija, teorija komunika-
cij ali reševanja konfliktov, naj pa bi selektivno
vključeval spoznanja teh teoretskih usmeritev pri
delu v specifičnih situacijah. Vendar pa je treba
model za prakso socialnega dela jasno razlikovati
od uporabljenih vsebinskih teoretskih usmeritev.
V mnogih modelih prakse sta obe ti [teoretski
osnovi] tako prepleteni, da se zdi, kot da teoretske
usmeritve diktirajo namen praktičnega dela social-
nega delavca. Temu problemu se lahko izognemo,
če kot prvenstveno vodilo pri analizi in obravna-
vanju socialnih situacij uporabimo socialnodelav-
ski referenčni okvir, ki izhaja iz jasne predstave
o funkciji in namenu te stroke« (str. xH). Pri orga-
nizaciji elementov modela se P&M opirata na
splošno teorijo sistemov (ki pa ni vsebinska teorija
in jo je mogoče uporabiti na vseh vrstah sistemov)
(str. xiH). - P&M torej nasprotujeta enostranski
navezanosti socialnega dela na eno samo teoret-
sko usmeritev (pretežno psihološko-psihotera-
pevtskega vira), ampak se zavzemata za teoretski
eklekticizem. To misel sta 30 let pozneje v svojem
uredniškem pregledu teorij kliničnega socialnega
dela obdelala Lehmann in Coady (2001), v bistvu
pa tudi Payne (1997). Poleg tega se P&M zavze-
mata za jasno razlikovanje »modela praktičnega
socialnega dela« od »substantivnih teorij«, to je,
od psiholoških in psihoterapevtskih teorij, kar je
za tisti čas zelo napredno staHšče, ki predpostavlja
vpogled, da je teorija socialnega dela vsebinsko
nekaj drugega kot psihoterapevtska teorija. Ta
uvid je prispevek k avtonomnosti socialnodelav-
ske teorije.*
5. Model naj bi bil uporaben za analizo social-
nega dela v zelo različnih situacijah na povsem
konkretni ravni in naj ne bi bil preveč abstrakten.
- Tudi s to mislijo se lahko strinjamo. Razumemo
jo kot zavzemanje za to, da bi bila teorija social-
nega dela čim bHžje praktičnemu delu, naj bi bila
teorija ravnanja (Oppi, Tomaschek 1986; Čačino-
vič Vogrinčič 1991) ne pa po vsej siH teorija »sub-
stanc« ali »pojavov« (teorija deviantnosti, priza-
detosti, interakcije, komunikacije), in naj ne bi
pojmovala socialnega dela kot »sociaHzacije«
(Roessner 1975), »dejavnega humanizma« (Ne-
deljkovič 1987) in podobnih abstrakcij.
Vseh pet kriterijev »modela praktičnega social-
nega dela« ali teorije socialnega dela bi tudi danes
v osnovi lahko zadržaH, le da bi jih morah natan-
čneje opredeHti in obdelati.
Socialno delo je po pojmovanju P&M proces
smotrnega (dobesedno: ciljno usmerjenega) načrt-
nega spreminjanja. Po njima njun model ni nekak-
šen super-model, ki bi kombiniral delo s posamez-
nikom, skupino in skupnostjo. Je reformulacija
teoretskih osnov socialnega dela, ki naj bi social-
nemu delu zagotovila jasno mesto med drugimi
strokami in naj bi bila primerna tako za specialista
kot za generaHsta - splošnega socialnega delavca.
P&M menita, da sta razvila model »srednjega
141
BLAZ MESEC
dometa« ali »srednje ravni«, ki je dovolj specifi-
čen, da je uporaben za študenta in praktika, in
dovolj abstrakten, da ga je mogoče uporabiti v
različnih okoljih in pri razHčnih problemih.
P&M sta se torej izrecno in načrtno - z ekspli-
kacijo kriterijev, ki jim mora ustrezati - lotila
graditve modela ali teorije praktičnega socialnega
dela, tako kot se odvija ali naj bi se odvijalo.
Gradnja tega »modela« naj bi potekala na osnovi
analize (tega ne izrečeta, vendar tako ravnata)
praktičnega dela, kot se odvija v različnih okoljih
in na različnih ravneh, in ne s prevzemanjem ali
»aplikacijo« pojmov te ali one sociološke ali psi-
hološke (psihoterapevtske) teorije na - kot se zdi,
da nekateri mislijo - nekoliko manj zahtevno po-
dročje od »prave« terapije.
. NARAVA PRAKTIČNEGA
SOCIALNEGA DELA
Predmet socialnega dela so po P&M interakcije
med ljudmi in sistemi v družbenem okolju.'^ Ljudje
so odvisni od pomoči sistemov'", kadar potrebu-
jejo materialne, čustvene ali duhovne vire in
storitve ter priložnosti, da bi uresničili svoje aspi-
racije, in kadar se morajo spopadati z življenj-
skimi nalogami. Pojem življenjske naloge je opisa-
la Harriet Bartlett (1979: 96, po P&M, 1973: 4):
Pojem naloge, kot se uporablja v socialnem
delu, je način, kako opisati zahteve, pred ka-
tere so postavljeni ljudje v različnih življenjskih
situacijah. To so zahteve, povezane z vsakda-
njim življenjem, kot so odraščanje v družini,
učenje v šoli, vstopanje v svet dela, sklenitev
zakonske zveze in ustvarjanje družine, pa tudi
z običajnimi travmatskimi situacijami v življe-
nju, kot so izguba bližnjih, ločitve, bolezen ali
denarne težave. Ob teh nalogah morajo pri-
zadeti ljudje zavzeti stališče in ukrepati. To so
običajni problemi, s katerimi se srečuje veliko
ljudi (ali celo vsi ljudje). Njihovi odgovori so
lahko različni, toda večina ljudi se mora tako
ah drugače spopasti s temi težavami.
Obstajajo tri vrste sistemov virov: neformalni
ali naravni, formalni ali članski in družbeni (socie-
talni). Neformalni ali naravni viri so družina,
prijatelji, sosedje, sodelavci in drugi. Pomoč iz
takih neformalnih odnosov vključuje čustveno
oporo, svetovanje in informiranje in stvarne sto-
ritve, kot so varovanje otroka ali denarno posojilo.
Formalni viri so članske organizacije ali društva
(danes bi jim rekli organizacije civilne družbe),
ki zastopajo interese svojih članov. Vire dajejo
neposredno svojim članom ali pa jim pomagajo
pri pogajanjih z drugimi družbenimi sistemi. Pri
tem lahko izborijo koristi ne samo za svoje člane,
ampak tudi za druge. Poleg tega so formalni viri
nevladne organizacije, ki pa praviloma niso »član-
ske«, ampak delajo v korist drugih, ne svojih čla-
nov (danes npr. Amnesty International aH organi-
zacija, ki se bori proti uporabi pehotnih min).
Societalni viri (s tem mislita P&M javne službe)
so npr. zdravstvene službe, socialne službe, usta-
nove na področju vzgoje in izobraževanja, uradi
za zaposlovanje idr.
V odnosu med ljudmi, ki potrebujejo določene
vire (materialne, informacijske, emocionalne), in
sistemi virov prihaja do motenj, ki povzročajo
slabo oskrbo ljudi z viri (str. 5-8):
1. Sistem pomoči ne obstaja aH ne daje ustre-
zne pomoči tistim ljudem, ki jo potrebujejo.
2. Ljudje ne poznajo vira pomoči ali oklevajo
iskati pomoč pri določenem viru; viri so prostor-
sko, psihološko, kulturno nedostopni ali težko
dostopni.
3. Viri sami lahko ustvarjajo nove probleme,
kot je na primer odvisnost, ali pa poslabšajo pro-
bleme.
4. Sistemi pomoči so lahko med seboj v kon-
fliktu, ali pa so konfliktne njihove usmeritve.
5. Sistem lahko ne deluje dobro zaradi no-
tranjih konfliktov aH neorganiziranosti.
6. Človek sam ne zna poiskati pomoči pri
sistemih.
Skratka, po nazoru P&M prihaja v odnosu
med ljudmi in sistemi pomoči do disfunkcionalnih
pojavov. Naloga socialnega dela je, da te pojave
odpravlja in skrbi za čimbolj nemoten pretok
pomoči med ljudmi, ki jo potrebujejo, in sistemi,
ki jo zagotavljajo."
NAMEN IN FUNKCIJE
SOCIALNEGA DELA
Predmet socialnega dela so po P&M interakcije
med ljudmi in njihovim družbenim okoljem, ki vpli-
vajo na sposobnost ljudi za opravljanje njihovih
življenjskih nalog, olajšujejo stisko in realizirajo
njihove aspiracije in vrednote. Namen socialnega
dela ie torej izboljšati reševanje socialnih pro-
142
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE TEORIJE ...
blemov in sposobnost ljudi za spopadanje z njimi,
povezovati ljudi s sistemi, ki jim ponujajo vire,
storitve in priložnosti, promovirati učinkovito in
humano delovanje teh sistemov in prispevati k
razvoju in izboljšanju socialne poHtike. Pri social-
nem delu se ne osredotočimo na stiske in težave
ljudi s samimi seboj, niti ne na notranje probleme
sistemov virov, ampak na interakcijo med posa-
mezniki in sistemi in med sistemi virov samimi.
Razlikujeta sedem glavnih funkcij socialnega
dela:
1. Pomaga ljudem izboljšati in bolj učinkovito
uporabljati njihove sposobnosti za reševanje težav
in obvladovanje življenjskih nalog, da bi uresničili
svoje vrednote in aspiracije (želje, načrte). Poma-
ga jim olajšati stisko v težavnih položajih. - Kot
primer navajata mladega moškega, ki je prišel iz
psihiatrične bolnišnice. Naloga socialnega dela ni
nadaljnja zdravstvena oskrba ali terapija tega člo-
veka, ampak pomoč pri njegovi ponovni vključitvi
v okolje, da bo, tak kot je, lahko čim normalneje
živel in uresničeval svoje načrte. Za socialno
delavko, ki dela z družino z mentalno prizadetim
otrokom, ni problem mentalna prizadetost otro-
ka, ampak pomoč družini, ki se mora s tem soočiti
in sprijazniti in obvladati vrsto praktičnih nalog
pri skrbi za otroka.
2. Vzpostavlja povezave med ljudmi in sistemi
virov. - Vzpostavlja stike, olajšuje interakcije, jih
preoblikuje in vzpostavlja nove odnose med ljud-
mi in sistemi virov. P&M sicer neinterakcionis-
tično zatrdita, da socialni problemi niso lastnost
ljudi, ampak družbene situacije, v kateri so se
ljudje znašli, in tako samo preneseta težišče na
drugi pol, ne pa na interakcijo obeh polov. A se
popravita. Vprašanje ni, kdo ima problem, ampak
na kakšen način elementi situacije (vključno z last-
nostmi ljudi) inter-agirajo, da frustrirajo ljudi, ki
poskušajo obvladati svoje življenjske naloge. So-
cialna delavka, ki pomaga v zvezi s šolskimi te-
žavami otrok iz revne družine, pomaga članom
družine izboljšati medsebojne odnose, vpliva na
šolo, naj spremeni odnos do revnih otrok, pomaga
družini pri komuniciranju s šolo, pomaga družini
in drugim ustanovam v skupnosti, da izboljšajo
medsebojne odnose. Če bi socialna delavka spre-
gledala, da je treba urediti odnose s šolo in bi se
osredotočila na odnose v družini, bi imela družina
še naprej težave. Če bi se usmerila le na odnose s
šolo, bi odnosi v družini oteževaH odnose s šolo.
3. Olajšuje interakcije, preoblikuje in vzpo-
stavlja nove odnose med ljudmi znotraj sistemov
virov. - Po nazoru P&M je ena od funkcij social-
nega dela tudi urejanje odnosov znotraj organi-
zacij in služb, »sistemov virov«, da bi ti sistemi
bolje delovali. Tudi družina je »sistem virov« in
naloga socialne delavke je pomagati družinskim
članom pri opravljanju njihovih vlog in pri spremi-
njanju odnosov med njimi. Socialni delavec poma-
ga spremeniti napačne predstave članov sistema,
zmanjšati napetosti in sovražnosti med njimi,
odpraviti motnje v komuniciranju, podpira in za-
govarja šibkejše, predlaga spremembe v delovanju
organizacije, informira in uči veščine, vpelje no-
vega člana, pomaga skupini aH organizaciji pri
samodiagnosticiranju in zagotavljanju povratnih
informacij.
4. Prispeva k razvoju in preoblikovanju social-
ne politike. - P&M navajata maksimo C. Wrighta
MiHsa, da se v individualnih težavah kažejo druž-
beni problemi in da je naloga sociologa, da prepo-
zna družbene probleme v individualnih težavah
in opozori na te probleme. Tudi naloga socialnega
dela je, da opozori na to zvezo in uporabi vednost
o konkretnih primerih individualnih težav, da bi
opozorilo na javne družbene probleme. Socialni
delavci, ki obravnavajo probleme posameznikov
in družin, se zavedajo širših družbenih vzrokov
te problematike, zato je njihova naloga opozarjati
na širše družbene dimenzije problemov in prispe-
vati k oblikovanju in spreminjanju socialne poli-
tike. Taki problemi so na primer revščina, brezpo-
selnost, neustrezen sistem zdravstvenega zavaro-
vanja, neustrezna stanovanjska politika. Ob tem,
ko se zavzemajo za spremembo politike, pa se
morajo socialni delavci zavedati, da zahteva
delovanje v politiki posebne veščine in podporo
in da strokovnega delovanja ne gre enačiti s po-
litičnim delovanjem. Ne glede na to pa socialni
delavci lahko pripravijo informacije o stanju dolo-
čene socialne problematike in tako opozorijo na
probleme, kot člani državljanskih skupin lahko
zavzamejo stališča do javnih vprašanj, lahko
ustanovijo skupine za pritisk, lahko posredujejo
informacije, sodelujejo pri parlamentarnih zasliša-
njih, vzpostavijo oseben stik s politiki in jih infor-
mirajo, vzpostavijo nove programe in preverjajo
socialnopolitične odločitve, zakonodajo in po-
Htiko uprave. - V poudarjanju socialnopolitične
funkcije socialnega dela se kaže vpliv protestnih
gibanj s konca šestdesetih let in kritika psiholo-
gističnega pojmovanja socialnih problemov in
naloge socialnega dela.
5. Razdeljuje materialne vire. - Socialni dela-
143
BLAZ MESEC
vec ugotavlja potrebo po pomoči, presoja primer-
nost virov pomoči in preverja upravičenost do
pomoči. Vzpostavlja nove neformalne vire pomo-
či (npr. pridobi soseda za pomoč), pomaga najti
ustrezne vire pomoči (npr. rejniško družino), us-
posablja ljudi, ki pomagajo (npr. rejnike), vpeljuje
uporabnike in jih uči, kako uporabljati vire po-
moči, spremlja in nadzoruje smotrno uporabo po-
moči. P&M sicer zelo široko pojmujeta »material-
ne vire« (če prav premisHmo, to res niso samo
denarne pomoči, ampak je tudi rejniška družina
tak vir), vendar je prav, da obravnavata to funkcijo
socialnega dela. V nekaterih pregledih teorij so-
cialnega dela, predvsem tistih, ki zoženo obrav-
navajo socialno delo kot »klinično« socialno delo
(npr. Lehmann, Coady 2001 ), je namreč prisotna
težnja, da bi to funkcijo socialnega dela podcenili
ali kar spregledali. Zanje je bistveno dogajanje v
odnosu med klientom in socialnim delavcem in
spremembe v kHentovem ravnanju, do katerih
pripeljejo svetovalni pogovori, administracija ma-
terialnih pomoči pa kot da ne sodi k zadevam, ki
bi jih bilo treba metodično obravnavati.
6. Rabi kot dejavnik socialne kontrole. - So-
cialni delavci izvajajo nadzor nad osebami, ki jim
je kot prestopnikom sodišče izreklo kakšen vzgoj-
ni ukrep (npr. strožji nadzor), nadzorno funkcijo
pa imajo tudi v primerih, ko je ta sestavni del
pomoči, npr. postpenalne pomoči, pomoči po
odpustu iz duševne bolnišnice - čeprav dolžnost
nadzora aH pooblastilo za nadzor nista izrecno
določena. Socialna delavka opravlja nadzorno
funkcijo tudi v primeru, ko je njena naloga zaščititi
stranko pred odklonskim ali prestopniškim vede-
njem druge osebe, npr. ko z omogočanjem umika
v azil (varno hišo) prepreči nadaljnje izvajanje
nasilja nad žrtvijo. Socialne službe so pozorne
na znamenja nasilja in zlorab, ki so jim izpostav-
ljeni njihovi klienti, in v takih primerih ustrezno
ukrepajo, zlasti tako, da zavarujejo klienta ali
klientko. Socialna služba nadzoruje izvajanje
pomoči neformalnih in formalnih pomočnikov:
rejnikov, skrbnikov, oskrbovalk in drugih, pa tudi
ustanov, za katere odgovarja: bivalnih enot, dnev-
nih centrov ipd. - P&M obravnavata nadzorno
funkcijo socialnega dela kot povsem normalno
in pomembno sestavino socialnega dela, ki se
prepleta s pomočjo.
Njuni razpravi lahko dodamo zgled: Če ženski,
ki je bila izpostavljena nasilju partnerja, omogo-
čimo umik v varno hišo - ji torej pomagamo -, s
tem hkrati damo vedeti partnerju, da je prekoračil
meje dovoljenega in mu preprečujemo, da bi s
svojim početjem nadaljeval - ga torej nadzoru-
jemo. Ženska pa se mora v varni hiši podrediti
pravilom, ki tam veljajo - je torej tudi nadzoro-
vana. Razprave o socialnem delu kot zgolj pomoči
ali zgolj kontroli so tako odveč.
Avtorja dopuščata tudi drugačne sezname
funkcij in navajata klasifikacijo po vlogah, ki jih
opravlja socialni delavec: zagovornik, vzgojitelj,
facilitator, organizator. Po njunem taka klasifika-
cija ni ustrezna, ker ne loči funkcije od metode.
Pravita, da se pri izvajanju vsaj prvih petih funkcij
socialni delavec pojavlja v vseh omenjenih vlogah.
Čeprav se zdijo vsem, ki imajo izkušnje s so-
cialnim delom, te funkcije skoraj samoumevne,
ni povsod sprejeto, da bi morala teorija socialnega
dela vključevati vse te funkcije in vsebovati meto-
dična načela za vse te situacije.Danes imamo
na voljo nekaj pregledov teorij socialnega dela,
ki zožujejo pojem socialnega dela na svetovanje
ali celo neke vrste terapijo, in kot teorije social-
nega dela prikazujejo nekoliko (aH sploh nič)
adaptirane psihoterapevtske teorije (npr. Payne
1998; Turner 1996; Lehmann, Coady 2001). Pin-
cusu in Minahanovi torej štejemo v dobro, da sta
razprostrla širok razpon funkcij socialnega dela
in poskušala oblikovati teorijo, ki bi upoštevala
vse te funkcije
Opredelitev socialnega dela kot načrtnega
spreminjanja {planned change effort, str. 33) je
problematična, saj bi lahko vsebovala preveč togo
predstavo o nadrejeni vlogi socialnega delavca kot
načrtovalca in izvajalca spreminjanja kHenta kot
objekta, obravnavanca ali obdelovanca. P&M pra-
vita, da sta se za tako opredelitev odločila premi-
šljeno. Socialno delo je načrtno v pomenu smotr-
nega in premišljenega ravnanja v skladu z vnaprej
zamišljeno shemo in metodo za dosego določe-
nega namena aH cilja. Beseda »spreminjanje« pa
pomeni, da gre pri socialnem delu za premik, za
razliko ali spremembo situacije ali razmer od ene
časovne točke do druge. »Po našem je socialno
delo zavestno, namerno in smotrno prizadevanje
za načrtno spreminjanje« (str. 33). Izid socialnega
dela je vsekakor sprememba. Tudi ne moremo
zanikati, da gre pri socialnem delu za smotrno in
premišljeno delo, delo s predvidevanjem in na-
črtovanjem.
To kar pogrešamo v tej definiciji, je zagotovilo,
da gre za vzajemno načrtovanje korakov k rešitvi
zagate (načrtovanje, ki ga izvaja socialni delavec
z udeleženimi v problemu), in da poudarjanje
144
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE TEORIJE ...
spreminjanja »v prvem planu« metodično ni do-
bra pot, saj se ljudje branijo spreminjanja, in je
etično nesprejemljivo, ker odreka človeku subjek-
tivnost, pravico do samo-določanja in odgovor-
nost za lastno življenje. Pot do sprememb vodi
(če vodi) prek sprejemanja človeka, kakršen je,
prek dopuščanja biti in prek odpovedi predruga-
čenju, toda z razprtjem možnosti in dopustitvijo
svobode, to je, možnosti spremembe, ob aktivnem
razpiranju mogočih klientovih odločitev, ob iskre-
nem prevzemanju tveganja (klientove svobode),
da do sprememb morda ne bo prišlo oziroma ne
v tisti smeri, kot bi si želeli. Tega P&M nista do-
mislila. Tako ostaja v njuni opredelitvi socialnega
dela kot načrtnega spreminjanja duh socialnega
inženirstva. To je razumljivo, če upoštevamo, da
sta se pri svojem delu močno opirala na organi-
zacijsko literaturo, v dobri meri na avtorje s po-
dročja human relations - pojem spreminjanja
organizacij je bil v tem okviru tedaj priljubljen.''*
Danes vemo, da si z vnaprejšnjo odločitvijo za
načrtno spreminjanje drugega ali drugih (brez
odločitve drugega za spremembo) naložimo pre-
težko breme in da je to pot, ki zanesljivo vodi v
neuspeh oziroma - kar je isto - k navideznim
rešitvam.
P&M naštevata v nadaljevanju vrednote social-
nega dela, kot so individualizem (»posameznik
je v središču skrbi«, enkratnost posameznika),
soodvisnost in soodgovornost ljudi, socialna od-
govornost, sodelovanje pri urejanju družbenih
zadev in odgovornost družbe za posameznika.
Poudarita predvsem tole: družba je dolžna zago-
toviti ljudem dostop do virov, sredstev, storitev
in priložnosti, ki jih potrebujejo za opravljanje
različnih življenjskih nalog, olajševanje stiske in
uresničenje njihovih aspiracij in vrednot. Pri zago-
tavljanju tega je treba spoštovati dostojanstvo in
individualnost posameznika (str. 35). Spregleda-
ta, daje njuno »načrtno spreminjanje«, razumlje-
no kot od zunaj vodeno, brez bistvenega soodlo-
čanja klienta, v nasprotju z vrednoto dostojanstva
in individualnosti posameznika.
ŠTIRJE OSNOVNI SISTEMI
SOCIALNEGA DELA
Sistem spreminjevalca (change agent, sistem po-
močnika, sistem socialnega delavca). Dosledno v
skladu s svojim pojmovanjem socialnega dela kot
načrtnega spreminjanja pojmujeta socialnega de-
lavca kot načrtnega spreminjevalca oziroma na
kratko spreminjevalca'^: »... spreminjevalec je
pomagajoči [helper], ki je zaposlen prav z name-
nom, da bi ustvaril načrtne spremembe« (str. 54).
Spreminjevalci so po njunem različni pomagajoči
razUčnih strok, ki delajo z različno velikimi siste-
mi (mišljeno je: s posameznikom, skupino, organi-
zacijo, skupnostjo). Mirno bi ta sistem imenovah
sistem pomagajočega aH sistem socialnega delav-
ca. Sestavljajo ga namreč socialni delavec in orga-
nizacija, v kateri je zaposlen. Naloga spreminje-
valca je povzročiti spremembe, lahko v svojem
lastnem sistemu (spreminjevalnem sistemu) ali v
zunanjem sistemu. Poudarek je na vplivu službe,
njene usmeritve, vrednot, poHtike na ravnanje
socialnega delavca. - Tu torej (vsaj zaenkrat) ni
govora o tem, da bi pojmovali socialnega delavca
in klienta kot odnosni sistem. P&M ostajata pri
misH, da je na strani tistih, ki naj bi pomagali (po
svoji poklicni dolžnosti ali na drugi osnovi), lahko
ne samo ena oseba, ampak več ljudi, in da lahko
sestavljajo med seboj povezane skupine ali orga-
nizacije. Do tedaj prevladujočo predstavo, da gre
pri socialnem delu za odnos med dvema osebama,
socialnim delavcem in klientom, dopolnita z ugo-
tovitvijo, da je na strani socialnega delavca prav-
zaprav cel sistem (socialna služba in drugi poma-
gajoči) in da je socialni delavec odvisen od tega
sistema (»'plačani' socialni delavec je pri svojem
spreminjevalnem delu pod vplivom sistema, v
katerem je zaposlen in od katerega je plačan«,
str. 55). Druga njuna misel je, da je vpliv spremi-
njevalnega sistema na spreminjevalca drugačen,
če je spreminjevalec sam del sistema, ki ga spre-
minja (socialna delavka, ki vpeljuje spremembe
v 'svojem' domu za stare), kot če ni del sistema,
ki ga spreminja (socialna delavka, ki dela z dru-
žino). Z vsake od teh pozicij deluje na osnovi dru-
gačnih pooblastil; vsaka pozicija ima svoje pred-
nosti in pomanjkljivosti za proces spreminjanja.
V primeru, ko je socialni delavec sam del sistema,
ki ga spreminja, poudarjata njegovo materialno
odvisnost (zaposlitev) kot dejavnik, ki vpliva na
ta proces.
Sistem klienta. To so ljudje, ki prosijo za po-
moč socialnega delavca in jim to pomoč odobrijo.
P&M navajata tri pogoje, da bi imeH sistem za
klientski. Klienti so ljudje, ki naj bi jim storitve
socialnega delavca v končni posledice koristile,
ki prosijo za pomoč in pridobijo ali naročijo
storitve socialnega delavca, ki sklenejo delovni
dogovor s socialnim delavcem v vlogi spreminje-
145
BLAZ MESEC
valca, in tako odobrijo (sankcionirajo) poseg so-
cialnega delavca (str. 56). Dogovor navaja namen
ali cilj dela in metode dela s celotnim klientskim
sistemom ali njegovim delom. Nekaj primerov
klientskih sistemov: Če je problem zmanjšanje
učenčeve odsotnosti iz šole, je šola klientski si-
stem. Če je problem najti mladostniku priložnost-
no zaposlitev, je klient mladostnik. Če je naloga
dobiti sponzorja za ureditev igrišča, je klient so-
seska ali krajevna skupnost. Če socialni delavec
posega v družino, kjer je spolno nasilje nad otro-
kom, deluje po pooblastilu družbe (države), ki je
torej klient (!). Socialni delavec lahko z napredo-
vanjem dela poveča klientski sistem, vključuje po
potrebi nove in nove člane, vendar tako, da izpol-
njujejo omenjene tri pogoje, lahko pa zmanjša
začetni klientski sistem. Poleg splošnega poobla-
stila, ki ga ima socialni delavec za delo z ljudmi,
pooblastila, ki izvira iz njegovega strokovnega na-
ziva in službene aH poklicne vloge, dobi posebno
pooblastilo od samega kHentskega sistema, ko ta
prostovoljno sklene delovni dogovor z njim in se
tako spremeni iz potencialnega klienta v dejanske-
ga. P&M poudarjata etični in metodični pomen
klientovega sodelovanja pri sklepanju dogovora
in opozarjata, da je prva faza dela namenjena
sklepanju takega dogovora s potencialnim klien-
tom kot pogoja za sodelovalni odnos: »... bodo
ljudje bolj uspešno sledili spreminjanju in se, če
bo treba, spremenili tudi sami, če so odobriH
spreminjanje in so bili vključeni v določanje ciljev
spreminjanja in metod« (str. 58). - KHent je torej
naročnik, pogodbeni partner, plačnik (če gre za
zasebno prakso).
Ciljni sistem {target system - »sistem-tarča«'^)
je sistem, ki ga je treba spremeniti ali na katerega
je treba vplivati, da bi dosegli cilje spreminjanja.
Naloga socialnega delavca je, da postavi cilje spre-
minjanja v sodelovanju s klientskim sistemom in
da nato določi konkretne ljudi - ciljni sistem (tar-
če) -, ki jih bo treba spremeniti, če naj bi te cilje
dosegli. Avtorja ugotavljata, da lahko socialni de-
lavec dela na dva načina, s kHentskim sistemom
aH v imenu kHentskega sistema, in navajata pri-
mer. Skupina občanov prosi skupnostnega delav-
ca, naj jim pomaga izboljšati stanovanjske pogoje.
Ciljni sistemi (tarče) so lastniki stanovanj, stano-
vanjski inšpektorji, sanitarna inšpekcija in drugi.
To pomeni: klientski sistem ni vedno sistem, ki
ga je treba spremeniti, ampak je lahko zgolj naroč-
nik posega, socialni delavec pa nastopa kot zago-
vornik kHentskega sistema v odnosu do ciljnega
sistema. Če ciljni sistem ni isti kot klientski sistem,
je lahko v skladu ali nasprotju s cilji kHentskega
sistema. Strategija socialne delavke bo odvisna
od tega, aH ima ciljni sistem iste cilje kot klientski
sistem, oziroma, aH vidi klientove cilje, kot da so
v interesu ciljnega sistema, aH so zanj prezahtevni,
aH so konfliktni z njegovimi. Pri tem ne smemo
domnevati, da se bo ciljni sistem vedno upiral
spremembi: lahko bo takoj pristal, lahko bo ravno-
dušen, lahko se bo upiral. Ni torej nujno, da bi
šlo za konflikten odnos. - Uvedba pojma »ciljni
sistem« poleg kHentskega sistema se zdi v začetku
nepotrebno zapletanje. Vendar je res, da se social-
ni delavci pojavljajo v vlogah, kjer je to razliko-
vanje smotrno. Taka je prav vloga zagovornika
klienta v odnosu do drugih, npr. do institucij, kjer
ne gre za to, da bi se moral spremeniti medsebojni
odnos med klientom in institucijo, to je, ravnanje
obeh, ampak kjer je treba vztrajati pri spremembi
ravnanja ene same strani v odnosu, npr. institu-
cije. Primer odnosa med lastniki in najemniki
stanovanj, ki ga navajata P&M, lahko uporabimo
za ilustracijo, če razvijemo njegove implikacije.
Če najemniki (kot klienti) izpolnjujejo svoje ob-
veznosti, lastniki pa ne skrbijo za redno vzdrže-
vanje stanovanj, je upravičeno pritisniti nanje, da
izpolnijo svoje zakonske obveznosti (ciljni sistem).
Če pa lastniki ne skrbijo za vzdrževanje stanovanj,
ker najemniki ne plačujejo najemnine aH ker z
neustreznim ravnanjem povzročajo škodo in
znižujejo vrednost stanovanj, ti pa to počnejo,
ker so stanovanja nevzdrževana, gre za začarani
krog, to je, za obojestranski odnosni problem. V
takem primeru razglašanje enega od obeh siste-
mov za ciljnega, drugega pa zgolj za kHentskega
(naročnika) ni ustrezno in ne more peljati h kon-
struktivni rešitvi. V takem primeru se socialni de-
lavec sicer lahko iz ideoloških razlogov postavi
nekritično na stran klientov, ker je prepričan, da
so zatirani delavski razred, ki ga izkoriščajo kapi-
talisti. Taka pristranska strategija vodi do stopnje-
vanja konflikta in do nadaljnjega propadanja
stanovanjskega fonda. Stanovanjski lastniki lahko
(kot klienti) najamejo drugega socialnega delavca,
ki bo prav tako nekritično do lastnikov, ki ne iz-
polnjujejo svojih obveznosti po zakonu, poskušal
»poboljšati in pozdraviti« najemnike (ciljni sis-
tem), da ne bodo pijani razgrajali in se pretepali
ter uničevali stanovanjske imovine in ugleda na-
selja. Tudi ta strategija ne more biti plodna, ker
spregleduje, da podpira nekoga, ki ravna neza-
konito.
146
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERIENE TEORIJE ...
P&M uvidevata, da gre pri razlikovanju med
klientskim in ciljnim sistemom za razlikovanje
funkcij, vlog. To pomeni, da so iste konkretne
strukture (skupine, organizacije) lahko nosilci
razHčnih vlog hkrati, ali, kot ne prav ustrezno
pravita, da se sistemi prekrivajo.
Klientski in ciljni sistem se pogosto delno
prekrivata. Na primer, potem ko je žena (klientski
sistem) alkoholičnega moža (ciljni sistem) prišla
k socialnemu delavcu po pomoč za moža, bo
socialni delavec odkril, da tudi ženino vedenje
prispeva k moževim težavam s pitjem. Poleg tega,
da bo delal z možem, bo poskušal vplivati tudi
na ženo, da bo spremenila svoje vedenje, kar po-
meni, da bo žena postala ciljni sistem.
Pravzaprav je pri socialnem delu običajna
situacija, da se klientski sistem in ciljni sistem
prekrivata, oziroma, da se, če socialni delavec
zavzame vlogo posrednika (mediatorja, »inter-
pozicijo« po Lüssiju) med dvema strankama, vlogi
izmenjujeta - zdaj je sistem A kUentski in B ciljni,
v naslednjem trenutku pa A ciljni in B klientski.
Prav to hitro menjavanje žariščnega mesta pro-
blematizira razlikovanje teh sistemov oziroma
funkcij in napeljuje na manj togo razlikovanje
socialnega delavca v interpoziciji in udeležencev
v problemu, ki med obravnavo zavzemajo različ-
ne vloge. Vzporednica tej predstavi je pravzaprav
četrti sistem - akcijski sistem.
Akcijski sistem. Sestavljajo ga socialni delavec
in ljudje, s katerimi sodeluje pri doseganju ciljev
in vplivanju na ciljni sistem. Uvedba pojma akcij-
ski sistem nas preseneti, saj smo menih, da je
spreminjevalni sistem tisti, ki z odobritvijo klienta
dela na spreminjanju ciljnega sistema. P&M spre-
minjevalnega in akcijskega sistema ne razmejita
prav jasno, vendar se zdi, da je razlika tale. Spre-
minjevalni sistem sestavljata socialni delavec in
organizacija, ki ga zaposluje; ta organizacija mor-
da ne sodeluje neposredno pri delu socialnega
delavca. Daje le legitimnost njegovemu delu in
splošno pooblastilo. Akcijski sistem pa sestavljajo
socialni delavec in sodelavci v okviru danega
primera ali celo le v določeni fazi dela: v začetni
fazi sklepanja delovnega dogovora s klientom, pri
opredelitvi problema, postavljanju ciljev in pri
vplivanju na glavne ciljne sisteme. V okviru dolo-
čene problemske situacije lahko socialni delavec
dela s pomočjo različnih akcijskih sistemov. P&M
navajata naslednji primer dela v začetni fazi, ko
je bilo treba potencialne kliente pridobiti, da bi
postali dejanski.
Socialno delavko v domu za stare je direktor
doma prosil, naj vpliva na osebje, da bo spre-
menilo svoj odnos in vedenje do stanovalcev. V
tistem trenutku bi lahko socialna delavka imela
direktorja za klienta (ker jo je prosil za pomoč
oziroma naročil in odobril delo), ostalo osebje
pa za ciljni sistem. Vendar misli, da bo bolj uspeš-
na, če bi jo osebje prosilo za pomoč in jo odobrilo,
to je, če bi bilo osebje klient. Skupaj z direktorjem
poskušata prikazati osebju položaj tako, da bi bilo
pripravljeno sprejeti pomoč socialne delavke pri
spreminjanju svojih ravnanj in skleniti delovni do-
govor. Socialna delavka in direktor sestavljata ak-
cijski sistem, ki poskuša vplivati na potencialnega
klienta (osebje), da bi odobril spreminjanje same-
ga sebe (kot ciljnega sistema). Ko socialni delavec
zbira podatke o starejših ljudeh, da bi organiziral
pomoč na domu, lahko v svoj akcijski sistem prite-
gne prostovoljce kot anketarje. Socialni delavec
pomaga skupini priseljencev (klientski sistem), da
se naselijo v skupnosti. Akcijski sistem sestavljajo
različni segmenti skupnosti: šola, podjetniki, poli-
cija, sindikati. Socialni delavec lahko oblikuje ak-
cijski sistem na novo (pridobi anketarje), lahko
pa da kakšni obstoječi skupini funkcijo akcijskega
sistema (iz stanovalcev doma za stare oblikuje
akcijsko skupino za spremembo hišnega reda).
Akcijski sistem pa lahko sestavljajo tudi socialni
delavci različnih služb, ki sodelujejo pri reševanju
primera, čeprav morda niso v neposrednem stiku.
Seveda se ne moremo znebiti pomisleka, da
vse to razlikovanje vendarle ni tako zelo pomem-
bno. Vrnimo se k primeru žene, ki pride k socialni
delavki, da bi ji pomagala v zvezi z moževim pi-
tjem. Spreminjevalka (se pravi, socialna delavka,
ki se zaveda svoje naloge in pooblastil in omejitev,
ki jih ji nalaga služba!) opredeH ženo kot klientko,
ker prijavi zadevo in sklene z njo delovni dogovor
(ali ga res lahko brez moža?), moža opredeli kot
ciljni sistem (ali pa morda hkrati tudi kot poten-
cialnega klienta, ki ga je treba pridobiti za pravega
klienta?), potem pa ugotovi, da tudi žena prispeva
k moževemu alkoholizmu in je torej tudi ona ciljni
sistem, mož pa medtem tudi postane kUent, ki
pristane na urejanje in se vključi vanj (kjer je spet
ciljni sistem!), potem ko sta spreminjevalka in ak-
cijski sistem (podjetje, bolnišnica, KZA) uredila,
kar je treba. Čemu vsi ti učeni nazivi, vsa ta maška-
rada? Kakšno razliko vnesejo v primerjavi z de-
lom, ki bi potekalo brez poznavanja »sistemov«?
Iz razprave Pincusa in Minahanove razbere-
mo, da so ti »sistemi«, kot že rečeno, zgolj vloge
147
BLAZ MESEC
ali funkcije, ki jih lahko med reševanjem zadeve
prevzame katera koli struktura. Isti udeleženci v
problemu so zdaj klienti, zdaj ciljni ali akcijski
sistem. Štirje elementi se kot v kalejdoskopu
vedno znova prerazporejajo in ustvarjajo nove
in nove konfiguracije. Kakšna je torej korist od
te klasifikacije? Vprašanje je upravičeno, saj se
zdi, da sta P&M vzpostavila neko razHkovanje,
da bi nato spet vse pomešala. P&M navajata več
koristi, ki jih lahko povzamemo v nekaj točk: ( 1 )
Navaja nas, da si v vsakem trenutku dela zastavi-
mo vprašanje, kako so v tem trenutku porazdelje-
ne vloge in aU so vse zasedene (aU smo opraviH
vse potrebno): Kako služba, v kateri socialni de-
lavec dela, v tistem trenutku določa aH omejuje
njegovo ravnanje? Kdo prosi za pomoč in odobri
poseg - komu od udeleženih je socialni delavec
odgovoren? Na koga je usmerjena pozornost, da
bi se spremenil? Kdo pomaga socialnemu delav-
cu? (2) Prispeva k bolj prilagodljivemu delu, pri
katerem premikamo pozornost in težišče obrav-
nave z enega na drugega udeleženca, namesto
da bi vztrajali pri togi opredelitvi ciljnega sistema.
Klient ni vedno tudi ciljni sistem. (3) Ta klasifika-
cija naj bi po P&M jasno pokazala, da je razliko-
vanje in ločevanje treh tradicionalnih ravni ali vrst
socialnega dela neustrezno, saj pri vsakem proble-
mu posegamo na vse tri ravni - tudi ko delamo s
posameznikom, so posredno ali neposredno v igri
socialna služba, posameznikova družina, podje-
tje, občina, skratka skupine, zlasti pa organizacije.
(4) Razprava o teh vlogah opozori na vlogo social-
nega okolja pri nastanku problema, ne le osebnih
dejavnikov svetovanca, opozori na obstoj in rabo
nesodelovalnih, namerno pristranskih pristopov
socialnega dela, zagovorništva in nasprotovanja
(konflikta), saj dopušča, da klientski in ciljni si-
stem ne sovpadata. (5) Razlikovanje več vlog je
opozorilo, da je socialno delo, tudi če se navidez
odvija le med dvema osebama kot odnos med
socialnim delavcem in klientom, umeščeno v širše
družbeno okolje, ki na ta odnos vpliva in v njem
sodeluje.
Zdi se torej, da ima razlikovanje več »siste-
mov« predvsem teoretični pomen kot širjenje
zavesti o kompleksnosti polja, ki je vključeno v
vsak postopek socialnega dela; manjša pa je njego-
va korist kot delovnega pripomočka, kot metode
ali tehnike - čeprav je hotelo biti prav to.
Premik težišča obravnave od dela s posamez-
nikom na delo »s sistemi«, poudarjanje vloge
socialnega okolja, močnih organizacij in boja proti
njim - strankarskih strategij socialnega dela - so
tipični za paradigmo socialnega dela, ki se je
razvila neposredno na podlagi protestnih gibanj
s konca šestdesetih let.
VRSTE ODNOSOV
Vpliv nazora, da je lahko (naj bi bilo?) socialno
delo »strankarsko« v pomenu pristranskosti ali
zagovorništva (»postaviti se na eno stran proti
drugi«), se kaže tudi v klasifikaciji vrste odnosov,
ki se pojavljajo v socialnem delu. Poleg sodeloval-
nega odnosa, ki je bilo do tedaj norma socialnega
dela, se pojavljata še pogajanje in nasprotovanje.
Sodelovanje ¡e po sodbi P&M običajen odnos
v socialnemu delu. Pri tem odnosu socialni dela-
vec in kHent skleneta delovni dogovor ali pakt,
kar pomeni, da se sporazumeta o ciljih dela in
metodah za dosego teh ciljev. Sodelovalne odnose
spodbujajo tudi vrednote socialnega dela, ki
poudarjajo samodeterminacijo in demokratično
odločanje. Ljudje bodo bolj pripravljeni izvrševati
naloge, če so sami pristaH na spreminjanje, sode-
lovali pri postavljanju ciljev in razvili zaupanje
do socialnega delavca. Za sodelovalni odnos je
pomembno vzdušje sprejemanja, ustvarjanje
zaupanja, pristnosti in poštenosti med socialnim
delavcem in klientom. Socialni delavec se bo
odločil za sodelovalni odnos, kadar bo k temu
nagnjen tudi sistem, s katerim dela.
Pogajanje se pojavi tudi v okviru sodelovalnega
odnosa. Pri prvem stiku s klientom se na primer
socialni delavec in klient pogajata - drug drugega
preskušata in poskušata ugotoviti, kakšne name-
ne ima drugi, kakšnim zahtevam bo treba ustreči
in kaj naj bi bil izid dela. Če se izkaže, da pogoji
za sodelovalni odnos obstajajo, lahko v nadalje-
vanju utrjujemo ta odnos. Če pa cilji sogovornikov
niso identični, če se klientu zdi, da cilji socialnega
delavca niso popolnoma skladni z njegovimi in
da so zahteve prehude, ali če socialni delavec vidi,
da se klient upira, se odnos pogajanja nadaljuje.
Pogajanje pomeni, da lahko vsaka stran nekaj do-
bi in nekaj izgubi. Pogajanje je minimalna oblika
sodelovanja - v skrajni posledici sodelovanja do
ugotovitve, da ne moremo sodelovati, ali pa da
lahko zares sodelujemo. Lahko bi rekli: uspešna
pogajanja vodijo do sodelovanja, neuspešna v kon-
flikt. In narobe: iz konfliktnega odnosa pridemo
prek pogajanj do sodelovanja.
Socialni delavec pride v pogajalsko situacijo.
148
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
kadar se njegovi cilji in cilji naročnika (klientski
sistem) razlikujejo od ciljev ciljnega sistema, kadar
ciljni sistem sodi, da cilji spreminjanja niso v nje-
govem interesu, kadar ciljni sistem ni pripravljen
na večje spremembe in kadar zunanji pogoji silijo
stranke k pogajanjem.
P&M razlikujeta situacije, kjer je socialni dela-
vec posrednik pri pogajanju med drugimi stranmi,
od situacij, v katerih je socialni delavec sam ena
stran ah predstavnik ene strani v pogajanjih. V
prvem primeru je socialni delavec nevtralen in
to njegovo pozicijo drugi sprejemajo in zaupajo
v njegovo posredništvo. V drugem primeru pa ni
nevtralen in lahko po mnenju P&M uporabi raz-
hčna sredstva pritiska in zvijače.
Zasluga P&M je, da obravnavata pogajanje kot
enega od odnosov v socialnem delu, vendar se
njuna obravnava tega odnosa začne pri omenjanju
pogajanja na ravni medosebne interakcije kot psi-
hološkega merjenja moči sogovornikov in uskla-
jevanja pričakovanj in ne na ravni metodičnega
pristopa, in konča pri ugotovitvi, da sta pač dve
mogoči situaciji, v katerih se v odnosu do tega
pristopa znajde socialni delavec. Drugo, nenev-
tralno pozicijo socialnega delavca samoumevno
sprejemata kot mogoči pristop v socialnem delu.''
Bistvenih vprašanj v zvezi s pogajanjem kot pri-
stopom in vlogo socialnega delavca kot zagovor-
nika se ne lotita'*.
Tretja vrsta odnosa v socialnem delu je kon-
fliktni odnos. Če pride do polarizacije, stopnje-
vanja razlik med dvema stranema glede ciljev in
zahtev in če pogajanje ne uspe, sledi konflikt, za
katerega so značilni tekmovanje, protestiranje, ki
se lahko stopnjuje v uničevanje. P&M pravita, da
socialni delavec naleti na situacije, v katerih bi
moral uporabiti konfliktno strategijo. Kot primer
navajata odnos socialnega delavca s starši, ki zlo-
rabljata otroka (klient je družba s svojimi agenci-
jami, v imenu katere aH katerih nastopa socialni
delavec), ali odnos socialnega delavca, ki zastopa
stanovalce, do lastnikov stanovanj. Socialni dela-
vec v teh odnosih ne deluje v skladu z običajnimi
vrednotami (sodelovalnega) socialnega dela, kot
so odkritost, zaupanje v odnosu do ciljnega siste-
ma. Pri poskusih vplivanja na ciljni sistem lahko
uporablja taktike, kot so protest, demonstracije,
odkrita konfrontacija, grožnje, tožba. V okviru
splošne kritike sistema ob koncu šestdesetih in v
začetku sedemdesetih let so tudi etabHrano so-
cialno delo obtoževali, da zanemarja konfliktno
strategijo in da bi se moralo postavljati na stran
revnih in prikrajšanih, se zavzemati za družbene
spremembe in deprivilegiranim izboriti boljše
življenjske pogoje in družbeni položaj. P&M
pravita, da ni veliko socialnih delavcev, ki bi pri-
staH na uporabo nasilja, in da tega ne dopušča
etika socialnega dela. Po drugi strani pa se socialni
delavec tudi ne bi smel pustiti »kooptirati« v
sistem, ki odreka klientom, kar jim po zakonu
pripada.
P&M ugotavljata, da se lahko v vsakem od-
nosu pojavljajo vsi trije pristopi, da so pravzaprav
vsi trije umeščeni na isti kontinuum od konflikta
prek pogajanja do sodelovanja in nazaj. Socialni
delavec, ki je v dilemi med sodelovanjem in upo-
rabo pritiska, lahko to dilemo reši na tri načine:
tako da menjava obe strategiji, tako da prepusti
drugim (npr. advokatom), da uporabijo pritisk,
ali tako, da izbere tako konfliktno taktiko, ki
najmanj kvarno vpliva na sodelovanje.'^
Pincusu in Minahanovi lahko očitamo, da ena-
čita konfliktni odnos in uporabo prisile, protesta
aH celo nasilja. Konflikt interesov je v socialnem
delu vsakdanji pojav - rešujemo ga s pogajanji,
zato je pogajanje (po Lüssiju) v jedru socialnega
dela. Uporaba prisile je tudi eno od mogočih rav-
nanj, ki pa ni tako pogosto (intervencija). Metode
političnega pritiska in nasilja, kot so demonstra-
cije, protesti, neposredna akcija (zasedbe) ipd.
so lahko legitimna ali nelegitimna sredstva izra-
žanja volje državljanov, niso pa metode socialnega
dela. Resnici na ljubo: P&M jih ne obravnavata
kot take.
PROCES V SOCIALNEM DELU
V sklepnem poglavju splošnega dela obravnavata
P&M proces v socialnem delu kot »sistematično
vrsto dejanj, usmerjenih k določenemu smotru«.
Smoter pa določajo končni cilji ali izidi vseh
sistemov (klientskega, akcijskega, ciljnega in spre-
minjevalnega). Poleg končnih ciljev sestavljajo
proces socialnega dela metodični cilji. P&M pred-
stavita te kot zaporedje delovnih faz: od konsta-
tacije potrebe po spremembi, vzpostavitve stika
in odnosa, razjasnitve klientove težave, raziskave
možnih poti aH ciljev, dela v smeri teh ciljev do
stabiliziranja sprememb, evalvacije in končanja
odnosa. Ali na kratko: kontakt, kontrakt in konec.
149
BLAŽ MESEC
ii.
šole, postavajo okoli. To je problem za lastnike
trgovin, ker se bojijo, da bo prisotnost teh fantov
odganjala kupce. Je problem za starše, ker kaže
na njihov neuspeh kot staršev. Policija je zaskrblje-
na, ker se lahko pojavi prestopniško vedenje. Je
problem za socialno delavko, ker fantje zaprav-
ljajo svoje potenciale in so slab zgled za druge v
kraju. Fantje lahko vidijo svoj položaj kot proble-
matičen, ker jim je dolgčas in ker nimajo zaposlitve.
Socialna delavka začne razjasnjevati situacijo
tako, da ugotovi, kdo so udeleženci v problemu,
na koga problematična situacija vpliva. Nato
ugotovi, zakaj posamezni udeleženci ocenjujejo
situacijo kot problematično. Lahko jo vidijo kot
kršitev družbenih norm, kot pomanjkanje, izpo-
stavljenost obremenitvam, kot ogroženost ipd.
Razlogov je lahko več, različni udeleženci nava-
jajo razUčne razloge. Posebno tisti udeleženci, ki
so bili napoteni proti svoji volji, vidijo položaj
drugače kot tisti, ki so prišli sami od sebe. Ob
tem je treba poudariti, da problem ni lastnost
posameznikov, temveč značilnost interakcije med
ljudmi.
Pri opredelitvi problema navadno izhajamo iz
tako imenovanega predstavljenega problema, to
je problema, ki ga navaja klient kot razlog, zaradi
katerega je prišel. Lahko pa je to problem, kot ga
predstavi tisti, ki je koga napotil. Socialna delavka
sedaj razišče tako predstavljeni problem - naravo
socialne situacije, kako jo doživljajo razHčni
udeleženci in kako jo ocenjujejo, pred kakšne
naloge jih postavlja, kako obvladujejo naloge,
katera sredstva jim manjkajo. Upošteva nujnost.
»Čeprav je socialni delavec odgovoren v prvi vrsti
za obravnavanje klientovih težav, je njegova po-
klicna dolžnost, da opozori tudi na s tem pove-
zane javne probleme, če se jih zaveda« (str. 107).
Primer: star človek, ki bi potreboval pomoč na
domu, ki je ni mogoče dobiti, ker ta služba ni
organizirana. "
Po opredelitvi problema socialna delavka pre-
sodi, kaj so naslednji koraki. Morda strokovna
pomoč ni potrebna, morda njena služba nima
primernih sredstev in napoti klienta drugam.
Lahko pa nadaljuje obravnavo.
2. Analiza dinamike socialne situacije. Socialna
delavka ne išče kakšnega posameznega vzroka
težav, da bi ga odpravila, temveč poskuša razu-
meti, kako različni elementi situacije součinkujejo
pri vzpostavljanju danih problematičnih socialnih
razmer. Ugotoviti poskuša, kateri so relevantni
socialni sistemi, v katerih temelji problematična
150
veščine socialnega dela
PRESOJANJE PROBLEMOV
Tako smo prevedli »assessment«, izraz, ki ga P&M
rabita očitno namesto izraza »diagnoza« in se
tako pridružujeta tistim, ki vsaj verbalno zavra-
čajo medicinski in/ali diagnostični model obrav-
navanja socialnih problemov. Socialna delavka
ves čas presoja situacije in se odloča glede tega,
kaj je treba storiti in kako, tako da je presojanje
problema njeno stalno opravilo. Poleg tega pa je
to tudi posebno opravilo ob začetku dela na pri-
meru. Tedaj je socialna delavka pred vprašanjem,
kako presoditi, kaj je v danem primeru problem,
kako oblikovati končne in metodične cilje in
načrtovati strokovno delo.
V okviru presoje problema poskuša socialna
delavka razumeti situacijo in jo individualizirati,
razumeti jo v njeni posebnosti. K temu si ne pri-
zadeva z namenom, da bi situacijo ali udeležene
v njej klasificirala in jih diagnosticirala, ampak
da bi se lahko odločila glede tega, kaj naj stori in
kako usmeri svoje delo v prihodnosti. Presoditi
mora, za katerega od več mogočih pristopov naj
se odloči. Ob tem je treba vedeti, da mora socialna
delavka pogosto ukrepati hitro in na podlagi nepo-
polnih podatkov. To pomeni, da mora delovati
na podlagi predpostavk in hipotez. Pri tem je ne-
varnost, da se preveč oklene svojih prvih domnev,
ne da bi jih pozneje preverila. Zato je dobro imeti
več hipotez, »več želez v ognju«, in jih neprestano
preverjati z novimi dejstvi. Presoja problema ni
enkratno dejanje, ampak proces spreminjanja
prvotne opredelitve v skladu z novimi spoznanji,
do katerih pridemo med delom.
Kaj je v dani situaciji problem in katere so
njegove sestavine, presodimo v več korakih: (1)
identifikacija in formulacija problema, (2) analiza
dinamike socialne situacije, (3) oblikovanje ciljev
in ciljnih skupin, (4) določitev nalog in strategij,
(5) stabiliziranje spremembe.
1. Identifikacija in formulacija problema. V
splošnem je problem družbena situacija (družbe-
ne razmere), ki jo je nekdo ocenil kot nezaželeno.
To pomeni, da nobena družbena situacija ni sama
po sebi problem, če je nihče tako ne opredeli.
Problem sestavljajo določene socialne razmere
ali situacija, ljudje, ki te razmere ocenjujejo kot
problematične, in razlogi ali merila za tako oceno.
Primer: nezaposleni mladostniki, ki niso končali
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE TEORIJE ...
situacija, tako neformalni kot tudi formalni. To
pomaga nakazati meje situacije in nakaže, kdo
so potencialni člani klientskega, ciljnega in akcij-
skega sistema. Socialna delavka se poskuša oza-
vestiti dejavnikov, ki preprečujejo ljudem, da bi
učinkovito obvladali situacijo, in ki otežujejo
delovanje sistemov virov. Skratka, razumeti po-
skuša, kako problemska situacija nastaja in se
vzdržuje, kje so ovire za zadovoljevanje potreb
udeleženih.
3. Postavljanje ciljev. Naslednji korak je postav-
ljanje ciljev obravnave. Najprej moramo upošte-
vati, da je ciljev navadno več in jih lahko razdelimo
na kratkoročne in dolgoročne, na nadrejene in
podrejene. Bolj obsežne cilje je treba razčleniti
na sestavine, na bolj specifične cilje ali na etapne
cilje. Pripravljeni moramo biti na to, da bomo med
samim delom dodajali nove cilje, nekatere opu-
stih, spet druge spremenili. Drugič, oceniti mora-
mo dosegljivost ciljev oziroma izvedljivost nalog.
Cilji naj bi bili realistični, dosegljivi, kajti nerea-
listični cilji, ki jih ni mogoče doseči, peljejo v fru-
stracije, apatijo in beg od dela. Ko postavljamo
cilje, naj bi ocenili, ali so na voljo viri in sredstva
za njihovo uresničevanje, kakor tudi, na kakšne
ovire, odpore in težave utegnemo naleteti. Pod
viri in sredstvi razumemo čas, denar, materialna
sredstva, zveze s pomembnimi ljudmi, posebno
znanje, motivacijo, zanimanje, socialne veščine.
Ko razmišljamo o ciljih, se moramo tudi zavedati,
da so najpomembnejši vir za doseganje ciljev ob-
ravnave udeleženci sami, če se seveda usmerimo
na njihove lastne moči (perspektiva moči), ne pa
na pomanjkljivosti in defekte. Vsaka obravnava
zahteva tudi spreminjanje stališč in ravnanja ude-
leženih. Če jih ne vključimo v obravnavo aktivno,
bomo naleteh na odpor, saj ne bodo dojeli, da so
spremembe v njihovem interesu. Tretjič, določiti
moramo prioritete. Olajšanje neposredne stiske
in zadovoljitev osnovnih potreb po hrani, stano-
vanju in zdravstveni oskrbi je pri delu s klienti
vedno prioriteta.« (str. 112). Od tod naprej paje
težje določati prioritete. Vsekakor naj bi khent
pri tem sodeloval.
4. Določitev nalog in strategij. Izdelati je treba
načrt intervencije, to je, predvideti, kdo bo naredil
kaj, kdaj in v kakšnem zaporedju, in oceniti po-
trebni čas, napor in sredstva. Pri tem nam poma-
ga, če vemo, da je mogoče različne funkcije social-
ne delavke uvrstiti v te kategorije: izobraževanje
in usposabljanje, facilitacija in zagovorništvo. Kot
izobraževalka ima socialna delavka vloge učite-
ljice, izvedenke in svetovalke, ki omogoča, da
klienti dobijo informacije, znanje in veščine, tako
da v okviru svetovalnega odnosa informira, sve-
tuje, poučuje, izvaja igranje vlog, rabi za vzor in
demonstrira ravnanje. Kot facilitatorka olajšuje
izvajanje nalog, podpira klienta, posreduje med
klienti oziroma med klienti in službami in priskrbi
sredstva. Njene naloge so vzpostavljanje in posre-
dovanje povezav v sistemih in med sistemi, kre-
pitev povezanosti sistemov, pomoč pri prevlado-
vanju apatije in dezorganizacije, pomoč pri mobi-
Hzaciji notranjih virov in zagotovitev zunanjih
virov, pomoč pri ustvarjanju novih sistemov, iz-
vabljanje informacij in mnenj, olajševanje izra-
žanja čustev, interpretacija vedenja, razprava o
alternativnih potekih dejanj, razjasnjevanje situa-
cij, opogumljanje ipd. Kot zagovornica zastopa
in zagovarja klienta v odnosu do družbenih siste-
mov, pomaga posamezniku ali sistemu pridobiti
sredstva ali storitve, ki jih potrebuje, aH vplivati
na politiko sistema. Poleg opozarjanja, dokumen-
tiranja potreb in pogajanja uporablja tudi druge
metode, kot so demonstracije ali protest.
5. Stabiliziranje spremembe. Na koncu je treba
predvideti, kakšni novi problemi bi se lahko po-
javili in kaj je treba narediti, da se bodo spremem-
be obdržale. Najbolj zanesljivo je, če delamo tako,
da razvijemo sposobnost ljudi samih za obvlado-
vanje težav in reševanje problemov.
Vse to je dobro zelo konkretno zapisati. To
nas prisiH, da smo eksplicitni, da sami pri sebi
razjasnimo, kaj vemo in česa ne, kaj so naše
domneve. Zapis presoje o problemu nam pomaga
pri pogajanjih in dogovorih, olajšuje komuni-
kacijo in pomaga oceniti napredek obravnave. Je
merilo uspeha.
ZBIRANJE PODATKOV
Po Pincusu in Minahanovi mora socialni delavec
obvladati veščino zbiranja podatkov, ker v celot-
nem procesu spreminjanja potrebuje podatke o
različnih osebah in sistemih. Zato mora poznati
celo paleto tehnik za zbiranje podatkov. Pisca
predpostavljata, da gre za zbiranje podatkov v
okviru obravnave (»procesa spreminjanja«), tj.,
v okviru dela s posameznikom, skupino ali skup-
nostjo za neposredno uporabo v obravnavi. V
nadaljevanju podajata precej površen pregled
različnih tehnik znotraj treh glavnih načinov
zbiranja podatkov: spraševanja, opazovanja in
151
BLAŽ MESEC
uporabe obstoječega pisnega gradiva. Pri tem
omenjata, da ima npr. pogovor (intervju) pri delu
z družino dvojno funkcijo: pomaga delavki, da si
ustvari sliko o dogajanju v družini, hkrati pa na-
pelje družinske člane, da prisluhnejo drug dru-
gemu. Ne odobravata neindividuaUzirane upo-
rabe vprašalnikov in raznih popisnic ob prvem
stiku s službo kot dela rutinskega postopka, ne
glede na klientovo sposobnost razumevanja in
stopnjo pismenosti. Poudarjata, da lahko upo-
rabimo različne vprašalnike, da spodbudimo po-
govor v skupini, kakor tudi v situacijah, ko želimo
dobiti neodvisna mnenja. Omenjata uporabo so-
ciometrije, vprašalnikov za evalvacijo ipd. Tudi
ustne ali pisne projektivne tehnike, kakršna je npr.
test dopolnjevanja stavkov, lahko uporabimo, da
beseda lažje steče, poleg tega pa nam dajo po-
datke o klientih. Tudi opazovanje, ki je lahko bolj
ali manj sistematično, imata za neločljiv del vsake
obravnave. Se najmanj vsiljivo je, če uporabimo
že obstoječe pisno gradivo služb, kot so dosjeji,
zapisniki sestankov, poročila idr. Opozarjata, da
naj bi delavka vedno presodila, kako lahko upo-
raba različnih tehnik za zbiranje podatkov vpliva
na kHenta oziroma na odnos med njo in klienti,
in uporabila tehnike za zbiranje podatkov tudi
kot pripomoček za aktiviranje članov, struktu-
riranje razmišljanja, spodbujanja odgovornega
izvrševanja vlog, ustvarjalnega gledanja na po-
ložaj, skratka v funkciji ciljev obravnave. Ker se
bralec o podrobnostih omenjenih in drugih tehnik
pouči v literaturi o raziskovanju, se tu ne bomo
spuščali vanje.
)v      VZPOSTAVLJANJE STIKOV        -ц
Stik je prvo, začetno srečanje socialne delavke in
potencialnega aH dejanskega klienta, akcijskega
aH ciljnega sistema. Do njega pride na več nači-
nov: lahko sam poišče socialno delavko, lahko ga
napoti tretja stran, pogosto pa socialna delavka
vzpostavi stik na svojo pobudo. Vzpostavljanje
stikov je metodični problem, saj nas postavlja pred
vprašanja, kot so: čemu vzpostaviti stik, kdaj dati
pobudo za stik in kdaj ne, kako vzpostaviti stik
ipd.
Čemu vzpostaviti stik? Interakcionistični pri-
stop k socialnemu delu poudarja, da je treba k
obravnavi pritegniti mnoge sisteme, povezane s
socialnim problemom. Čeprav pomoč socialne
delavke išče en sam sistem (mati z otrokom, ki
ima probleme s šolo), bo morala socialna delavka
na svojo pobudo vzpostaviti stike z drugim siste-
mom (šolo). Kadar išče pomoč del sistema (za-
konski partner, član organizacije), mora socialna
delavka vzpostaviti stik z drugimi člani sistema.
Medtem ko se v stroki večina strinja, da je treba
vzpostaviti stike s potencialnimi akcijskimi in cilj-
nimi sistemi (tj., s tistimi, ki naj bi prispevali k
rešitvi težav klienta), je sporno, ali je smotrno
tudi »iskati kliente«, vzpostavljati stike s potencial-
nimi klientskimi sistemi {reaching out).
Nekatere službe sprejemajo samo kliente, ki
sami prosijo za pomoč, in svojih klientov ne iščejo
aktivno. V splošnem navajajo tele razloge za tako
ravnanje. ( 1 ) Pravijo, da mora biti klient motiviran
za sodelovanje, saj ni mogoče pomagati nekomu,
ki ni motiviran za spreminjanje, ki ne doživlja kri-
ze. Pri tem se opirajo na psihodinamsko teorijo,
po kateri naj bi socialna delavka s pogovori poma-
gala klientu priti do uvida v njegove probleme.
To je mogoče delati z verbalno sposobnimi klienti
srednjega razreda, ki so motivirani za tak intro-
spektivni postopek. Na ravni skupnostnega dela
pa naj bi skupini ali skupnosti najbolje pomagaH
takrat, ko ključni ljudje v teh organizacijah sami
prepoznajo, da imajo problem, in so pripravljeni
na spremembe. (2) Drugi razlog za zavračanje
aktivnega iskanja klientov je finančne narave.
Financerji morda ne želijo, da bi se klientela pove-
čevala in da bi šlo za socialo še več sredstev. (3)
Služba, ki mora dokazovati svojo uspešnost, je
zainteresirana za lahke primere. To pa so tisti, ki
sami iščejo pomoč in so motivirani za spremem-
be. Iskanje resnično težko ogroženih, ki sami ne
iščejo pomoči, bi bilo zamudno in zato drago,
delo z njimi pa manj uspešno. (4) Aktivno iskanje
klientov je po mnenju nekaterih vsiljivo vmešava-
nje v življenje ljudi in zanikanje njihove pravice
do samoodločanja. Človek ima pravico, da pač
pride samo po denarno pomoč in jo dobi (če izpol-
njuje pogoje); ni treba, da bi ga spraševali še druge
stvari, mu vsiljevali nasvete ali odkrivali njegove
potlačene komplekse.
So pa tudi razlogi za aktivno iskanje klientov.
(1) Nekateri zagovarjajo aktivno iskanje ljudi, ki
potrebujejo pomoč, posebno revnih iz nižjih raz-
redov, ker menijo, da so njihove težave pogojene
objektivno in ne subjektivno. Menijo, da morajo
priti v stik s temi ljudmi, da bi s spreminjanjem
družbenih sistemov spremenili razmere, v katerih
živijo. Ljudem naj bi pomagali priti do družbene
moči za spreminjanje institucij. Ker ni pričakovati,
152
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERJENE TEORIJE ...
da bodo ljudje iz nižjih razredov sami iskah po-
moč, razen v nujnih primerih, jih je treba poiskati
in organizirati (v sindikate, skupine za človekove
pravice, skupine samopomoči, svete stanovalcev
ipd.), da bi se skupno borih za boljše življenjske
razmere. (2) Ljudje so lahko v stiski, pa ne vedo,
da obstajajo poti iz nje. Ne vedo, da obstajajo
ustrezne službe in oblike pomoči, ali pa niso zmo-
žni prositi za pomoč. Če poiščemo potencialne
kliente, ki so apatični in nezmožni poskrbeti zase,
s tem povečamo njihovo samodeterminacijo, saj
jim omogočimo, da se začnejo zavzemati za boljšo
kakovost svojega življenja. (3) Ljudje lahko za-
vračajo obstoječe storitve, ker niso ustrezne. Če
pa bi jim ponudili primernejše oblike pomoči, bi
jo sprejeli. Zato si velja prizadevati in pridobiti
potencialne khente za sprejem pomoči. (4) Prav
tako je iskanje klientov nujno, kadar je treba zava-
rovati skupnost pred odklonskim vedenjem. Pre-
ventivna predavanja po šolah so primer aktivnega
vzpostavljanje stika s potencialnimi klienti na
pobudo socialne delavke. Ulično delo z mladimi
je drug tak primer. Torej: iskanje klientov je upra-
vičeno, kadar gre za krepitev moči depriviranih,
za obveščanje o dostopnih virih, za krepitev samo-
determinacije pri pasivnih in depresivnih in kadar
je treba zavarovati skupnost pred nasiljem in dru-
gimi negativnimi pojavi s preventivnim delom s
potencialnimi klienti.
V nadaljevanju razprave o vzpostavljanju sti-
kov obravnavata P&M vprašanje motivacije za
spreminjanje in odpor pred spreminjanjem. Priča-
kovati moramo, da bo klient v začetku ambivalen-
ten do vključitve v spreminjanje: po eni strani je
za obravnavo motiviran, po drugi strani čuti od-
por. Socialna delavka naj poskuša predvideti, kak-
šne koristi si klient obeta od obravnave in kakšnih
negativnih učinkov se boji (costs-benefits). Na os-
novi te ocene naj izdela strategijo, kako bo spod-
budila pozitivno klientovo motivacijo in zmanjšala
njegov odpor.
P&M navajata naslednje dejavnike, ki poveču-
jejo odpor do spreminjanja: (1) ljudje neradi pri-
znajo nemoč, (2) bojijo se, da bodo izgubili polo-
žaj ali sredstva, s katerimi razpolagajo (npr. zapo-
sleni ob spremembah v podjetju), (3) prepričani
so, da sprememba ni mogoča, (4) niso pripravljeni
žrtvovati svojega časa, (5) lahko obstajajo praktič-
ne ovire za sodelovanje. Skupni imenovalec vseh
teh ovir je občutje negotovosti. Motivacijske sile
pa so te: (1) pripravljenost sprejeti pomoč, (2)
želja po položaju ah povečanju moči (ali sredstev).
(3) prepričanje, da je sprememba mogoča, (4)
upanje na olajšanje stiske, (5) strah pred izgubo
privilegijev, pooblastil, podpore ali naklonjenosti,
(6) nesebičnost in skrb za druge.
S katerim delom sistema naj socialna delavka
najprej vzpostavi stik? P&M sledita nasvetu iz
organizacijske literature, da s tistim delom, ki ima
vzvode v rokah, z osrednjim, pomembnim, ki ima
zveze in vpliv. V organizacijah je lahko to vodja
vodilne stranke oziroma izvoljeni predstavnik
organizacije. Pri delu z družino je v nekaterih
kulturah primerneje najprej stopiti v stik z mater-
jo, v nekaterih pa z očetom. Tudi pri delu z mla-
dostniki je treba presoditi, na koga se bomo naj-
prej obrnili, da si zagotovimo njihovo sodelovanje.
Druga možnost je strategija vstopa na več ravneh,
k več podskupinam ali k več vplivnim osebam.
Ta strategija je primerna takrat, kadar v skupnosti
oziroma sistemu ni dominantne skupine in ko je
treba zagotoviti sodelovanje vseh.
Stik lahko vzpostavimo neposredno, da pač
»potrkamo na vrata«. P&M pravita, da je to pri-
merno, če se sistem čuti močnega, če meni, da je
znamenje moči, da sprejme zunanjo svetovalko,
in če ima dobre izkušnje s socialnimi delavkami
ali drugimi zunanjimi svetovalci. V nasprotnem
primeru je boljše, če vzpostavimo stik posredno,
prek vplivnega človeka v sistemu ali zunaj njega,
človeka, ki mu zaupajo in ki nam lahko zgladi
pot. Tako lahko na primer vzpostavimo stik s
skupino mladostnikov prek lastnika lokala, kjer
se zbirajo, če ima z njimi dobre odnose in mu
zaupajo. Tretja možnost je, da se pridružimo
drugim strokovnjakom v okviru timske obravnave
klienta in si tako v njegovih očeh pridobimo legi-
timnost. Do ciljnega sistema lahko pridemo tudi
s pomočjo ljudi, ki so sami člani ciljne populacije
(odvisniki, bivši zaporniki, bivši klienti, člani etni-
čne skupine ipd.) - tako imenovani »domorodski
delavci«. Pri druge vrste pristopu pa poskušamo
v skupnosti ustvariti pogoje, da potencialni klienti
sami pridejo v stik s strokovnim osebjem. Primeri
tega pristopa so dnevni centri za različne vrste
klientov, npr. »drop-in centri« za odvisnike, varne
sobe ipd. V teh centrih je neformalno vzdušje v
skladu z življenjskim slogom klientov. Stik s klienti
je seveda močno olajšan, če socialna delavka dela
v instituciji, kjer se nahajajo potencialni klienti,
tj., v šoli, na zavodu za zaposlovanje, v bolnici,
zaporu. Pri legitimiranju akcije in vzpostavljanju
stika s širšimi skupinami in populacijami lahko
pozitivno vlogo odigrajo mediji.
153;
BLAZ MESEC
Pomembna je ugotovitev, da je pri klientih,
kjer pričakujemo odpor do spreminjanja, potreben
oseben stik socialne delavke ali kakšne vplivne
osebe. Če je ciljni sistem motiviran za spreminja-
nje, tak neposreden stik morda ni potreben. V
primerih, ko ni mogoče identificirati posameznih
članov ciljne populacije, pa velja ustvariti tako
vzdušje v skupnosti, da bodo ti sami upali poiskati
pomoč.
POGAJANJE IN SKLEPANJE >
DELOVNEGA DOGOVORA l
Da bi socialna delavka obvladala to veščino, mora
poznati vrste dogovorov, strategije in tehnike
pogajanj in tehnike premagovanja odpora.
Potem ko je socialna delavka vzpostavila stik
z drugim sistemom, si začne prizadevati, da
sklene z njim dogovor o spreminjanju oziroma
obravnavi (kontrakt). Vsaka stran pristopi k
sodelovanju z različnimi pričakovanji, zato se je
treba sporazumeti o ciljih in pravilih skupnega
dela. Tak sporazum je delovni dogovor, ki je lahko
bolj aH manj formalen. Do dogovora pridemo s
pogajanji, kar pa ne pomeni, da izhajamo iz
nesoglasja (kot pri pogajanjih v politiki), ampak
da je vsaka stran pripravljena prisluhniti pogle-
dom in doživljanju druge strani in se dogovoriti
za skupno sprejemljive pogoje dela. Dogovor s
klientskim sistemom je primarni dogovor, dogo-
vori z drugim sistemi pa so sekundarni dogovori.
Dogovor je mogoče med potekom obravnave spo-
razumno spremeniti. Vseboval naj bi (1) dogovor
o ciljih obeh strani, (2) o nalogah obeh strani, in
(3) o postopkih v okviru procesa spreminjanja.
Dogovor s sistemom spreminjevalca je dogovor
med socialno delavko in njenim delodajalcem, tj.,
službo (centrom, bolnico, šolo). Ta dogovor poleg
splošnih in posebnih pogojev, pod katerimi se
sklepa delovno razmerje, določa pristope, metode
in tehnike, ki jih lahko socialna delavka uporabi,
in s tem pristope, ki jih ne sme uporabiti, ker niso
v skladu s politiko službe. P&M tudi sodita, da
ima socialna delavka (posreden) dogovor s širšo
skupnostjo (družbo), tj., upoštevati mora zako-
nodajo na različnih ravneh.
Bistvena sestavina dogovora s klientskim siste-
mom so cilji, ki naj bi jih skupno dosegli, iz njih
pa izhajajo delovni postopki. Cilj je lahko zmanj-
šanje konfliktov v družini glede vedenja otrok,
temu sledi dogovor o nalogah posameznih dru-
žinskih članov, da bi dosegli ta cilj. Druge sesta-
vine dogovora so kraj, čas, pogostost, razporedi-
tev in trajanje srečanj s socialno delavko, raz-
poreditev skupinskih in individualnih pogovorov,
plačilo ali druge materialne obremenitve in stroški
ipd.
Pogosto akcijski sistem sovpada s klientskim
sistemom (tako kot v gornjem primeru družine)
in takrat zadostuje en dogovor. Kadar pa akcijski
sistem ne sovpada s kHentskim sistemom, je treba
skleniti poseben dogovor z akcijskim sistemom.
P&M navajata primer, ko vodstvo skupnostnega
centra naroči skupnostni delavki, naj oblikuje ak-
cijski sistem izvedencev in predstavnikov skupno-
sti, ki naj prouči ustreznost urbanističnega načrta.
S člani tega sistema je treba skleniti dogovor o
ciljih in načinu dela. (V tem primeru bi bila skup-
nost klientski in ciljni sistem, delovna skupina
akcijski sistem, skupnostni center sistem spremin-
jevalca.)
Tudi ciljni sistem pogosto sovpada s klientskim
sistemom; tedaj sporazuma ni treba podvajati. To
velja tudi, če je ciljni sistem del akcijskega sistema.
RazHka med kHentskim sistemom in ciljnim siste-
mom je najbolj očitna v primerih zagovorništva
(kHentskega sistema v odnosu do ciljnega siste-
ma). Če socialna delavka zagovarja duševnega
bolnika pred delodajalcem, mora z delodajalcem
kot ciljnim sistemom skleniti dogovor, da bo za-
poslil njenega klienta, socialna delavka pa bo
spremljala kHentov napredek.
Pri pogajanju za dogovor lahko uporabimo
različne strategije in tehnike. Socialna delavka
poskuša najprej vzpostaviti začetni odnos, da bo
lahko oblikovala delovni dogovor. Pri tem mora
upoštevati, da stopajo ljudje v odnos z njo na
osnovi pozitivnih ali negativnih izkušenj s takim
sodelovanjem ali predsodkov in stereotipov o so-
cialnih delavcih. Prav tako pa ima tudi socialna
delavka svoje izkušnje, pričakovanja, predsodke
in bojazni. Tega naj bi se zavedala, se varovala
prehitrega posploševanja in se držala osnovnega
pravila, da je treba drugim spoštljivo prisluhniti,
se zanimati za njihova staHšča in jih poskušati
razumeti.
Nato mora ugotoviti namen dogovora. Social-
na delavka mora najprej na razumljiv način pojas-
niti klientu ali drugim udeleženim v problemu, s
katerimi pride v stik, čemu je tu. Povedati mora,
kdo je, koga predstavlja, kaj je namen te službe
in zakaj in s kakšnim namenom je vzpostavila
stik s kHentom. Najbolje je, da to pove preprosto
154
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERIENE TEORIIE ...
in naravnost. Neka praktikantka ni mogla vzpo-
staviti pravega stika s skupino problematičnih
deklet, dokler jim ni rekla, da je prišla zato, da bi
jim pomagala izdelati šolo. V drugem primeru je
socialna delavka stopila v stik z materjo in ji rekla,
da razume, da se njeni otroci v šoli ne počutijo
dobro in da bi rada pomagala. Po nekaj neuspeš-
nih poskusih, da bi pridobila nezaupljivo mater
za sodelovanje, se je opogumila in rekla: »Vaša
starejša dva sina so zalotih pri nekaj manjših kra-
jah, mlajši tako smrdi, da nihče noče sedeti z njim,
hčerka se pa spušča v odnose s fanti. Tukaj sem
zato, da pogledava, kaj se da storiti.« Potem je
mati začela sodelovati. Nejasno besedičenje glede
namena in vloge socialne delavke vzbudi nezau-
panje in odpor. Tudi poudarjanje, da hočemo po-
magati, vzbudi pri khentu občutek, da je socialna
delavka vsevedna dobrotnica, ki o njem misli, da
je nesposoben, da bi sam kaj ukrenil.
Posebno pri neprostovoljnih klientih moramo
biti neposredni in določni, saj tako ah tako vedo,
da socialna delavka zastopa družbo, proti kateri
so se pregrešili. Ko se je mladoletni prestopnik
znašel v zavodu pri socialni delavki, mu je ta rekla,
da mu žeh pomagati. On pa jo je vprašal, kam ga
namerava odpeljati. Ko je rekla, da ne razume,
kaj misli, ji je odvrnil: »Ko mi je učitelj rekel, da
mi hoče pomagati, me je peljal k ravnatelju. Rav-
natelj mi je rekel, da mi hoče pomagati, in sem se
znašel na sodišču. Na sodišču so mi rekli, da mi
hočejo pomagati, in so me dali v zavod. Kam me
boste pa vi peljali?« Delavka bi morala fantu stvar-
no pojasniti, kaj o njem ve, kaj je namen njegovega
bivanja v zavodu, kakšna so pravila v zavodu, kaj
mora narediti, da bo prišel ven, in ga vprašati,
kaj hoče v zavodu delati in k čemu si prizadevati.
Klienti, ki sami pridejo po pomoč, pričakujejo
od socialne delavke, da bo že pri prvem stiku go-
vorila z njimi o problemu, zaradi katerega so pri-
šli. Če se to ne zgodi, ne pridejo ponovno. Hkrati
pa raziskave ugotavljajo, da je lahko že prvi po-
globljeni pogovor dovolj, da se zadeve uredijo.
Razjasnjevanje določil dogovora je osrednje
opravilo pri sklepanju delovnega dogovora. Nje-
gova osnovna funkcija je zmanjšanje negotovosti
sodelujočih glede narave sodelovanja. Dogovor
naj vsebuje določila o ciljih sodelovanja, nalogah
udeleženih, o razpoložljivih možnostih in o pos-
topkih. Socialna delavka mora tudi povedati, česa
ne more ali noče storiti zaradi osebnih ah institu-
cionalnih omejitev.
Razjasniti te zadeve je pomembno iz več razlo-
gov in ima več namenov: ( 1 ) udeleženci zvedo,
kaj se med obravnavo ne bo zgodilo; s tem prepre-
čimo neupravičena pričakovanja. (2) Ker vključi
v dogovor tudi cilje in predloge klienta in drugih
sistemov, socialna delavka potrdi, da je pripravlje-
na spoštovati njihovo avtonomijo in dopustiti, da
lahko tudi oni vplivajo nanjo. (3) Ko dogovor do-
loči naloge in odgovornost posameznih udeležen-
cev, omogoči presojo o tem, ah bodo te naloge
sposobni izvršiti, in s tem prispeva k določanju
uresničljivih ciljev. (4) Ko se določijo naloge, po-
stane tudi jasno, da bo potreben napor, če naj bi
se zadeve uredile - zanimivo je, da klienti, od
katerih se več zahteva, tudi bolje ocenjujejo obrav-
navo. (5) Ko delavka sama prevzame določene
naloge, dokaže, da je zavzeta za ugoden razplet
zadeve. (6) Ker pridejo v dogovor samo postavke,
s katerimi se udeleženci strinjajo, se zmanjša
njihov odpor do sodelovanja. (7) Isti učinek ima
možnost dogovora glede časa in kraja sestankov
ter materialnih (stroški) in organizacijskih po-
drobnosti. (8) Socialna delavka tudi pojasni dolo-
čila dogovorov, ki jih ima z drugimi službami in
ustanovami, in zakonske omejitve ter tako pre-
preči, da bi udeleženci zašli v skušnjavo, da bi jo
napeljali k čemu nezakonitemu ali k čemu, kar
bi bilo v nasprotju z drugimi obveznostmi socialne
delavke. (9) V dogovoru je treba jasno opredeliti
določila glede zaupnosti podatkov. Udeležencem
mora biti jasno, kakšna dokumentacija se vodi o
primeru in kdo ima do nje dostop. V primerih,
ko se kombinira individualno in skupinsko delo
(npr. pri delu z družino ah drugimi skupinami),
mora biti jasno, s katerimi podatki iz individualnih
pogovorov se lahko seznani celotna skupina (dru-
žina). (10) Določila dogovora naj bodo jasna in
eksplicitna, da ne bi prišlo do nesporazumov.
Raziskave kažejo, da ne prihaja do nesporazumov
z udeleženimi v problemu, če se socialni delavci
potrudijo, da v začetku obravnave oblikujejo ja-
sen dogovor in z njegovimi določili seznanijo so-
delujoče. Formalni pisni sporazumi niso nujni (ra-
zen če tako določa zakonodaja), so pa mogoči.
Vendar je treba dobro premisHti, preden se odlo-
čimo za formalni pisni dogovor, da ne bi s tem
odbili klienta. (11) Ali se dogovor spoštuje ah ne,
je razvidno iz ravnanja udeleženih, to je, če
prihajajo na dogovorjena srečanja, če izpolnjujejo
naloge itn. Če udeleženci ne spoštujejo dogovora,
je treba razmishti o možnosti, da se zadevo pre-
kine oziroma konča. Včasih je o končanju obrav-
nave prav tako dobro skleniti izrecen dogovor, ki
155i
BLAZ MESEC
ga udeleženi podpišejo, vendar k temu ni treba
siliti, saj je tudi pri tem treba premisliti nadaljnji
razvoj dogodkov in pustiti odprta vrata za more-
bitno poznejše sodelovanje. (12) Seveda je tudi
obilo možnosti, da s tem ali onim sistemom ni
mogoče skleniti dogovora, ker so nestrinjanja
prehuda in odpori preveliki. V takih primerih pač
poskuša socialna delavka delati s tistimi, kjer je
delovni dogovor možen.
Kaj storiti, kadar naletimo na odpor do sodelo-
vanja pri klientskem ali drugem sistemu? Na voljo
imamo več strategij. (1) Pomembno je, da klienta
(ali drug sistem) kolikor mogoče aktivno vključi-
mo v oblikovanje dogovora. To zmanjša strah
pred negotovostjo, pred neznanimi zahtevami,
pred neuspehom. Tudi pri neprostovoljnih klien-
tih so vedno področja, o katerih lahko tudi oni
dajejo predloge in se pogajajo. Sicer pa je vključe-
vanje dobra metoda pri ljudeh, ki mislijo, da je
sodelovanje v procesu pomoči znamenje šibkosti
in nesposobnosti, kot tudi pri onih, ki se bojijo
izgubiti status, moč, denar ipd., oziroma na sploš-
no, ki se bojijo, da bodo več izgubili kot pridobili.
Z aktivno vključitvijo si lahko izpogajajo pogoje,
na katere lahko pristanejo. (2) Če je nasprotova-
nje bolj prikrito in se izraža v apatiji, pomaga, če
nanj opozorimo in omogočimo, da se izrazi. Tako
priznamo, da je odpor nekaj legitimnega, ob tem
pa udeleženci tudi začutijo, da socialna delavka
spoštuje njihovo doživljanje. Ko se odpor izrazi,
se lahko o njem pogovarjamo in pogajamo o pogo-
jih sodelovanja. (3) Tretja strategija, da motivi-
ramo sistem za spreminjanje, je, da porušimo
ravnotežje sistema, njegovo ustaljeno delovanje
na nezadovoljivo nizki ravni, in povzročimo krizo
in neugodje ter tako »odmrznemo« sistem. To
lahko storimo tako, da vnesemo nove informacije,
ki kažejo, da samozadovoljstvo ni upravičeno, da
opozorimo na neupravičeno prelaganje odgovor-
nosti za negativna dogajanja na druge. Pomem-
bna tehnika je, da zagotovimo povratno informa-
cijo (feedback) drugih sistemov (kako oni vidijo
kUenta). (4) Odpiranje perspektive in upanja je
prav tako dobra tehnika za pridobitev apatičnega
klienta. Povzročitev krize sama namreč ne zado-
šča, če hkrati ne zbudimo upanja na njeno rešitev
- če ne pokažemo, da je sprememba mogoča, če
ne govorimo o mogočih izidih obravnave, če ne
podpremo klienta in ne pokažemo razumevanja
za njegovo doživljanje. (5) Zelo koristno je, če se
čimprej sporazumemo o neposrednih ciljih in jih
začnemo uresničevati. Tako se premaknemo z
mrtve točke in dosežemo prve uspehe. Doseganje
kratkoročnih ciljev okrepi upanje, da je spremem-
ba možna. (6) Odpor lahko premagamo s tem,
da ljudem, ki se upirajo spremembi, pokažemo
zgled uspešnega spreminjanja, tako da na primer
povabimo na srečanje bivše kliente, ki so uspešno
premagali težave. (7) Skupinsko delo namesto in-
dividualnega je tudi dobro sredstvo za premago-
vanje odpora, saj bolj aktivni in motivirani člani
skupine pridobijo manj motivirane. V skupini se
odpor lažje izrazi, klienti vidijo, da niso sami s
svojimi težavami, poveča se njihova pogajalska
moč.
OBLIKOVANJE AKCIJSKIH SISTEMOV
Akcijski sistem sestavljajo socialna delavka in lju-
dje, s katerimi sodeluje pri uresničevanju nalog
in doseganju metodičnih in končnih ciljev. Pri
vsaki obravnavi lahko socialna delavka oblikuje
različne akcijske sisteme: za zbiranje podatkov,
ocenjevanje problema, vzpostavljanje začetnih sti-
kov, pogajanje za delovni dogovor ali za vplivanje
na glavne ciljne sisteme. Akcijski sistem je sred-
stvo, prek katerega socialna delavka vpliva na cilj-
ne sisteme, da bi se spremenili. Seveda pa je lahko
akcijski sistem hkrati tudi ciljni - tako je morda
celo v večini primerov. K veščini oblikovanja akcij-
skih sistemov sodi torej preudarek o tem, s kom
bo socialna delavka delala - ali s posameznikom
ali skupino - in kako naj sestavi skupino. Socialna
delavka mora upoštevati tri značilnosti akcijskih
sistemov: velikost, sestavo in delovne postopke.
Velikost akcijskega sistema. Primer: delavka v
skupnostnem centru za duševno zdravje naj bi
pomagala materi najstnika, ki se je srečal z dro-
gami in zabredel v težave s policijo, sodiščem in
šolo. Socialna delavka se mora odločiti, s kom
bo delala: ali bo poskušala vključiti vso družino
v akcijski sistem, aU bo delala sama v akcijskemu
sistemu s fantom, ali bo sestavila skupino, v kateri
bodo poleg fanta njegovi vrstniki, aU bo delala
individualno s šolskim osebjem, s predstavniki
policije in sodišča, аИ bo prosila fanta in/aU nje-
govo družino, naj jo spremljajo na sestanek s
predstavniki šole in sodišča. Socialna delavka bo
morda oblikovala več akcijskih sistemov. Mogoče
bo ugotovila, da so težave te družine v medse-
bojnih odnosih in z družbenim okoljem podobne
kot pri mnogih drugih, s katerimi se srečujejo v
centru. Zato bo morda hotela prispevati kaj k
156
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE TEORIIE ...
reševanju širšega družbenega problema odvisno-
sti: k boljši koordinaciji obstoječih služb, spre-
membi politike teh služb, zakonodaje itn.
Akcijski sistemi so torej lahko razHčno veliki,
v bistvu pa so dveh vrst: dvojiški (socialna delavka
in še kdo) ah skupinski. P&M navajata kot primer
dvojiškega akcijskega sistema dvojico, ki jo se-
stavljata socialna delavka in kakšna vplivna oseba.
Socialna delavka prepriča to osebo potrebi po
spremembi zakonodaje o drogah, on pa se nato
z istim namenom spravi na kakšnega politika. Na
ta način lahko socialna delavka vzpostavi akcijski
sistem vplivnih ljudi, ki se sicer nikoli ne srečajo
(sicer bi bili skupina, ne diade), ki pa lahko učin-
kovito vplivajo na ciljni sistem - zakonodajno telo.
V skupinskem akcijskem sistemu so ljudje v
neposredni interakciji in vplivajo drug na druge-
ga. Če je tak akcijski sistem hkrati tudi ciljni sistem
(zapleteno poimenovanje skupinske obravnave
po P&M), je spreminjanje uspešnejše, saj člani
skupine vplivajo drug na drugega, so drug dru-
gemu zgled, se podpirajo, opogumljajo in ravnajo
po priporočilih skupine. Skupinski akcijski siste-
mi so uspešni pri ljudeh, ki imajo podobne težave.
Pri tem je lahko namen skupine, da pomaga rešiti
individualne probleme članov, lahko pa je njen
namen kolektivna akcija, na primer akcija staršev
za uvedbo dodatnega pouka za umsko prizadete
otroke. Skupine zainteresiranih in vplivnih ljudi,
ki sami morda niso neposredno prizadeti, lahko
dosežejo spremembe v organizacijah in širši druž-
bi. V skupinah, katerih namen je izboljšati stro-
kovno izobrazbo in usposobljenost osebja v
socialnih službah, si lahko udeleženci izmenjujejo
izkušnje in se tako učijo drug od drugega.
Kadar naleti socialna delavka na že obstoječ
sistem, na primer na družino, naj bi presodila,
ah bo uspešneje delala s posameznikom (v paru)
ah s skupino. Če pride v stik z enim članom dru-
žine, naj bi se odločila, ah bo delala samo z njim
ah z vso družino oziroma s posameznimi podsku-
pinami (starši, otroki), morda izmenjaje. P&M
torej opozarjata, da je akcijske sisteme mogoče
sestaviti na različne načine in da togo opredelje-
vanje bodisi samo za delo s posameznikom bodisi
samo za delo s skupino ah skupnostjo ni smiselno.
Velikost in značilnosti ciljnega sistema. Odloči-
tev za delo v paru (socialna delavka-klient) ah v
skupini je po P&M odvisna od značilnosti ciljnega
sistema. Socialna delavka je prisiljena delati s po-
sameznikom, če ta ne žeH sodelovati v skupini. V
nadaljevanju P&M povzemata po literaturi indika-
cije za individualno oziroma skupinsko obravna-
vo. Skupinska situacija je za nekatere ljudi preveč
ogrožajoča, zato je z njimi bolje začeti individual-
no. Taka obravnava je indicirana tudi, če khent
meni, da je njegov problem tako specifičen, da
prisotnost drugih ne bi prispevala k njegovi us-
pešni obravnavi. Če je khent, ki ima težave pri
vzpostavljanju stikov z drugimi, vzpostavil dober
stik s socialno delavko, je morda bolje, da izko-
ristimo to dejstvo in ga obravnavamo individual-
no. V individualni obravnavi klient lažje zavaruje
svoj ugled, kar je pomembno pri ljudeh z višjim
statusom in odgovornimi vlogami. Podobna indi-
kacija je zaupnost informacij. Včasih, v konflikt-
nih situacijah, pa je treba klienta tudi fizično za-
varovati pred drugimi.
Skupinska obravnava je indicirana, če klient
sam tako želi in hoče sodelovati z drugimi, če
lažje govori v družbi sebi enakih kot na štiri oči,
če želi dobiti povratno sporočilo (feedback) od
drugih, če potrebuje skupino kot oporo v odnosu
do socialne delavke. Socialna delavka ima torej
na voljo različne možnosti. Izbrala bo tisto, s
katero bo zagotovila sodelovanje khenta.
Sestava akcijskega sistema. Če socialna delavka
lahko vpliva na sestavo akcijskega sistema, bo
sestavila tako »mešanico« ljudi, da bo sistem
gladko deloval in dosegal cilje. Izbrala bo ljudi,
ki bodo pomagali drug drugemu, ki bodo izkušnje
prenesh v druge situacije in ki bodo opravih tudi
naloge zunaj akcijskega sistema.
Kriterij boljše ali slabše sestave skupine je torej
funkcioniranje skupine navznoter in navzven.
P&M delita lastnosti članov skupine na opisne in
vedenjske; opisne so socialno-demografske značil-
nosti, vedenjske pa ravnanje člana v skupinski
situaciji.
P&M posebej obravnavata vpliv različnih zna-
čilnosti na gladko notranje delovanje skupine, po-
sebej njihov vpliv na doseganje namena in zunanje
delovanje, in tako neupravičeno (in tudi nedosled-
no) ločujeta vidike, ki so neločljivo povezani. Tega
njunega razlikovanja v tem prikazu ne bomo
upoštevali.
Vedenjske značilnosti, ki vplivajo na delovanje
skupine, so na primer, če se kdo ne vključuje v
skupinske dejavnosti, če običajno posreduje v
sporih, če skuša druge disciplinirati ipd. Med take
»vedenjske atribute« naj bi spadale tudi značilne
vloge, ki jih posamezniki zavzamejo v skupini
(povzemata jih po Benne, Sheat 1961). Obstajajo
tri vrste vlog: ( 1 ) storilnostne vloge v skupini (član
157,
BLAZ MESEC
išče informacije, prosi za mnenje, koordinira, daje
pobude, energizira, skrbi za proceduro), (2) vloge
ohranjanja skupine in gradiWe skupine (član spod-
buja, harmonizira, sklepa kompromise, postavlja
standarde), (3) vloge, usmerjene na zadovoljitev
osebnih potreb (član nastopa agresivno, zavira,
išče priznanje, se samoizpoveduje, dominira, išče
pomoč, pledira za posebne interese). Heterogeno
sestavljene skupine naj bi bile bolj ustvarjalne in
produktivne od homogenih.
Na delovanje skupine vplivajo tudi opisne, tj.,
socialno-demografske značilnosti članov, kot so
spol, starost, status, rasa, religija itn. P&M s tem
v zvezi navajata, da se v začetku ljudje združujejo
po podobnosti, da pa so pozneje mešane skupine
bolj ustvarjalne. Za vodjo (socialno delavko) pa
velja, da je njena strokovna kompetentnost po-
membnejša od drugih njenih značilnosti, čeprav
lahko te značilnosti vplivajo predvsem na boljše
ali slabše vzpostavljanje začetnega stika s skupino.
Tako bodo belopolto socialno delavko temnopolti
sprejeH bolj nezaupljivo, če pa se bo izkazala z
vodenjem skupine, jo bodo prav tako dobro
sprejeli kot delavko svoje rase.
Razlika v opisnih značilnostih je lahko tudi
prednost. P&M navajata primer mlade socialne
delavke, ki jo lahko skupina starih bolje sprejme
kot starejšo delavko. Glede vpliva opisnih značil-
nosti članov in vodje torej ne moremo posploše-
vati, vedeti pa je treba, da so te značilnosti po-
membne in da je treba v vsakem primeru posebej
presoditi, kakšen utegne biti njihov vpliv.
Sestava skupine naj ne bi bila odvisna le od
danih opisnih značilnosti članov, temveč od na-
mena in od tako imenovanih kritičnih značilnosti.
P&M navajata primer dela s telesno prizadetimi
otroki. Če je namen skupine usposabljanje teh
otrok v specifičnih veščinah, bodo primernejše
skupine, sestavljene samo iz prizadetih otrok,
recimo gluhih, ki jih je treba naučiti branja z
ustnic. Če pa je namen izboljšati integracijo teh
otrok, bomo sestavih mešane skupine, v katerih
bodo tudi otroci, ki niso prizadeti.
Kritična značilnost je v tem primeru, če neko-
liko skrajšamo, »potreba otrok po druženju z dru-
gačnimi«. Se pravi: v skupino bomo vključili samo
otroke, ki imajo to potrebo, drugih pa ne. Kako
jo bomo ugotovili? Lahko domnevamo, da imajo
to potrebo vsi otroci, a potem to pač ne more biti
kriterij, kritična ali izločilna značilnost, ker niče-
sar ne razlikuje. (Na tem mestu se P&M spustita
v logično in stvarno nevzdržne abstrakcije in pos-
plošitve, ki jih kritično obravnavamo na koncu
tega besedila.)
P&M priporočata, naj bi pri izboru članov v
akcijski sistem premislili o temle: (1) kateri ljudje
bodo zasedli različne vloge v skupini, storilnostne
in vzdrževalne, (2) kdo bo dovolj podoben drugim
in se bo dovolj uskladil s potrebami drugih, da
bo lahko komuniciral, (3) kdo bo vzor drugim,
(4) kdo bo aktivno vplival na cilje zunaj akcijskega
sistema, (5) čigave »kritične značilnosti« so v skla-
du z namenom akcijskega sistema. Tudi s temi
priporočili izražata nerazumevanje skupinskega
dela, razen če hočeta s tem povedati, da v skupino
pač ni mogoče vključiti koga, ki je iz povsem dru-
gega konteksta, ki se v skupino ne bo mogel vklju-
čiti ali prispevati k njenim ciljem. Pri skupinskem
delu ni mogoče vnaprej določiti, kdo bo zavzel
kakšno vlogo, kdo bo komu vzor itn. Tudi vsa
nadaljnja izvajanja o sestavi in delovanju akcij-
skega sistema so površna in niti približno ne za-
doščajo kot navodilo za skupinsko ali skupnostno
delo.
Operativni postopki. Bolj ali manj jasno je, da
se lahko skupine sestanejo enkrat ali večkrat, da
njihova srečanja trajajo daljši ali krajši čas, da so
nekatere obravnave dolgotrajne, druge pa kratke,
in da so lahko oboje uspešne ali neuspešne. Po-
gostost srečevanja je odvisna od zahtevnosti nalo-
ge in rokov in se lahko pri isti skupini spreminja.
Trajanje posameznega srečanja je odvisno od na-
mena, sestave skupine, programa in števila članov.
Skupina se lahko srečuje v institucionalnem oko-
lju ali zunaj njega, v vsakdanjih okoljih članov.
Vprašanje kraja srečanja in okolja je lahko zelo
pomembno pri terapevtskem delu, pa tudi pri
skupnostnem. Pri pogajanjih, na primer, ki naj bi
bila na nevtralnem ozemlju, P&M opozarjata na
simbolni pomen kraja in prostora in na vpliv opre-
mljenosti na pričakovanja članov in vzdušje v sku-
pini. Dogajanje v skupini, interakcija med člani
in odločanje se odvijajo po pravilih, ki so lahko
vnaprej določena aH pa jih sprejmejo člani sami.
Vsebina pravil je odvisna od namena, števila in
značilnosti članov. Pravila omogočajo večjo ali
manjšo stopnjo avtonomije, dopustljivosti.
VZDRŽEVANJE IN KOORDINIRANJE i
SISTEMOV '
Probleme notranjega delovanja akcijskih sistemov
lahko obravnavamo z razvojnega vidika in z vidika
158
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE ТЕОРЦЕ ...
delovanja družbenih sistemov. Če gledamo z raz-
vojnega vidika, nas zanima zgodovina interakcij
med člani in njihov razvoj v prihodnosti. Če gle-
damo s funkcionalnega vidika, nas zanimajo ko-
munikacijski vzorci, porazdelitev vlog, medosebni
odnosi in odločanje.
Problemi v zvezi z razvojem odnosov. Ko se že
obstoječi skupini pridruži socialna delavka, se s
tem ustvari nov sistem, na katerega vpliva njegova
pretekla zgodovina in v katerem se razvijejo novi
odnosi med člani in socialno delavko. Novo obli-
kovana skupina gre skoz razhčne razvojne faze.
V začetku so člani ambivalentni glede svojega
sodelovanja. Ko sklenejo dogovor o sodelovanju,
preidejo v fazo boja za položaje in oblast v sku-
pini. Ko se skupina strukturira, postane koheziv-
na, člani sprejemajo individualne razlike in sode-
lujejo. Občutja medsebojnega sprejemanja omo-
gočajo sodelovanje in doseganje skupinskih ciljev.
Ko skupina doseže svoje cilje, preide v fazo kon-
čevanja in ločitve. Nekaj podobnega se dogaja
tudi v dvojiškem odnosu med khentom in socialno
delavko.
Med razvojem skupine se pojavljajo problemi
treh vrst. ( 1 ) Člani so lahko na razhčnih stopnjah
povezanosti s skupino. Medtem ko so nekateri
že popolnoma predani skupini, so drugi še ambi-
valentni in nezaupljivi. Delavka naj ne bi precenje-
vala posameznikove vključenosti in naj ne bi za-
htevala od njega preveč, saj lahko sicer preneha
sodelovati. (2) Spremembe v sestavi članstva lah-
ko zavrejo razvoj skupine. Če je skupina že prešla
fazo boja za status, pa se vključi nov član, se bo
ta faza ponovila, dokler se novi član ne asimilira.
Statusni boj se obnovi tudi, če član odide, poseb-
no še, če je imel bolj osrednji položaj. (3) Tako
skupina kot posameznik lahko ostaneta fiksirana
na določeni stopnji razvoja, ali pa regradirata na
že preseženo stopnjo. To se zgodi predvsem, če
je kakor koh moteno medsebojno zaupanje med
člani.
Problemi delovanja. Ti problemi se pojavijo na
področju porazdelitve vlog, komuniciranja, med-
osebnih odnosov, porazdehtve moči, konfliktnih
pripadnosti, vrednot ali stališč ali v zvezi z name-
nom skupine.
Porazdelitev vlog. Ljudje ne igrajo vedno vlog
v skladu s pričakovanji, nekatere vloge ostanejo
nezasedene, ah pa član skupino zapusti. Pri ob-
stoječih skupinah je problem neustrezno izvajanje
storilnostnih in vzdrževalnih vlog. Skupine navad-
no poudarjajo storilnostni vidik. Izdelajo natanč-
na delovna navodila, pravila, delovne naloge, niso
pa pozorne na socialno-emocionalne potrebe čla-
nov. Člani postanejo nezadovoljni, kar se odraža
na njihovi storilnosti in fluktuaciji. Pri delu s posa-
meznikom pa so po mnenju P&M v odnosu s
socialno delavko dobro zadovoljene socialno-
emocionalne potrebe, pogosto pa ni dovolj pou-
darka na delovnih nalogah, doseganju namena,
zato je tak odnos neučinkovit in lahko tudi raz-
pade.
Komuniciranje. Nekateri člani poskušajo do-
minirati v komunikaciji, drugi se bojijo govoriti,
poskušajo spremeniti predmet pogovora in se
neobvezno pomenkovati, niso pozorni ali ne po-
slušajo. Skupina je morda prevelika za dobro ko-
municiranje, ah pa okolje ni primerno urejeno.
Medosebni odnosi. Težave se pojavijo, ko se
oblikujejo podskupine in klike, ko se pojavi v sku-
pini grešni kozel, ah pa skupina osami posamez-
nika. Med člani se pojavijo nesprejemanje in
razlike v priljubljenosti. Če take težave vztrajajo,
skupina ne bo dovolj kohezivna, da bi dosegla
cilj. Tudi v dvojiškem odnosu lahko pride do tega,
da se ne vzpostavi spoštljiv in sodelovalen odnos
aH vsaj odnos pogajanja. Če delamo z že vzpostav-
ljeno skupino (družina), so glavni problem njihovi
obstoječi odnosi. Ljudem v taki skupini je treba
pomagati (tako P&M), da bi dosegli vzajemno
zadovoljivo raven odnosov in vzpostavili zadovo-
ljive odnose z drugimi sistemi.
Porazdelitev moči. Nekateri člani imajo več
moči in vpliva kot drugi. Svoj vpliv lahko uporab-
ljajo za doseganje ciljev skupine, lahko pa za
nadzorovanje drugih članov, za prisiljevanje ali
za upiranje socialni delavki. Če nekateri domini-
raju, lahko drugi postanejo apatični, se umaknejo
in ne prispevajo k skupini. Drugi se upirajo do-
minantnim članom in tako se razvije konflikt. Če
v dvojiškem odnosu klient doživlja, da socialna
delavka nima dovolj avtoritete, da ni kompetent-
na, cilj dela ne bo dosežen. Če pa jo doživlja kot
avtoriteto, ji morda ne bo zaupal. Če je obstoječa
skupina del akcijskega sistema, nastanejo težave,
ker se stari odnosi prenesejo v novi kontekst:
dominantni oče postane avtokratski predsednik
komisije.
Konfliktne lojalnosti. Ljudje, ki se vključijo v
akcijski sistem, so pogosto v prvi vrsti lojalni do
ljudi zunaj akcijskega sistema, ne do tistih znotraj.
Ljudje od zunaj vplivajo na skupino. Dejavnosti
v skupini lahko povzročijo konflikte s temi zuna-
njimi odnosnimi skupinami, ali pa se člani bojijo.
159
BLAZ MESEC
da bodo izgubili svoj položaj v zunanjih skupinah.
Zato se upirajo sodelovanju, poskušajo spreme-
niti namen akcijskega sistema, ali pa izstopijo.
Tak primer je skupina vodij različnih organizacij,
ki se združijo v akcijski sistem - upiraH se bodo
vsaki dejavnosti, ki bi ogrozila interese njihove
osnovne organizacije.
Konfliktne vrednote in nameni. Če člani nima-
jo podobnih vrednot, ne bodo mogh sodelovati.
Če se kdo ne strinja s konfliktno strategijo do
drugih skupin, ne bo mogel sodelovati v skupini,
ki jo zagovarja. Če člani skupine mislijo, da ni
mogoče doseči cilja skupine, ne bodo hoteli sode-
lovati, prav tako, če se ne strinjajo z od zunaj
postavljenim ciljem, kadar mislijo, da nimajo
dovolj moči za uresničitev zamisli ali da cilj ni
dovolj pomemben.
Reševanje problemov delovanja. Socialna de-
lavka rešuje omenjene probleme z zavzemanjem
ustreznih vlog, z ustrezno proceduro, s program-
skimi dejavnostmi, z vključevanjem članov v
reševanje težav in z zamenjavo članov.
Vloge socialne delavke. Socialna delavka ima
storilnostno in vzdrževalno (odnosno) vlogo ozi-
roma razHčne storilnostne in vzdrževalne vloge.
Ko se skupina uigra, lahko posamezne vloge pre-
vzamejo sami člani. Tudi pri delu s posameznikom
deluje na odnosni (ohranjanje sistema) in storilno-
stni ravni (doseganje ciljev in opravljanje nalog).
Socialna delavka naj prevzame manjkajoče vloge
v skupini. Ker je težko igrati več vlog naenkrat,
je dobro uporabiti pomočnike, sovodje in kotera-
pevte. Pri skupnostnem delu socialna delavka obi-
čajno ni vodja skupine, ampak prepusti to vlogo
nekomu iz skupnosti, ki je dovolj nevtralen, da
lahko koordinira delo. Socialna delavka pa poma-
ga vodji, da lahko dobro odigra svojo vlogo; sama
prevzame dopolnilne vloge. Pri tem je vzor dru-
gim (pozorno posluša, spodbuja tihe člane, da
spregovorijo, obravnava druge s spoštovanjem,
nakazuje točke soglasja med podskupinami, pod-
pira manj prodorne člane).
Procedure. Socialna delavka lahko spremeni
ali predlaga spremembo osnovnih pravil delova-
nja skupine: urnika, okolja, pravil interakcije in
odločanja, tako da zagotovi sodelovanje vseh čla-
nov. Lahko vpelje različne tehnike za spodbujanje
sodelovanja in komuniciranja.
Programske dejavnosti. Različne dejavnosti
zahtevajo od članov razHčne odzive. Če hoče so-
cialna delavka zmanjšati tekmovalnost ah kon-
fliktnost, lahko vpelje dejavnosti, ki zahtevajo
sodelovanje. Če hoče izboljšati status članom z
nižjim statusom, vpelje dejavnosti, kjer se lahko
izkažejo. S pomočjo dejavnosti izboljša komuni-
ciranje. Koristna je uporaba različnih komunika-
cijskih in drugih iger.
Participacija članov. Člani naj sami analizirajo
probleme skupine, da bi dojeli, kako njihovo rav-
nanje prispeva k problemom, in poskušali spre-
meniti svoje vedenje. Socialna delavka lahko da
pobudo za ponovno pogajanje o delovnem dogo-
voru ali za razpravo o razpustu skupine.
Zamenjava članov. Običajno je mogoče koopti-
rati člana v skupino aH koga izločiti, ali oblikovati
sploh drugačen akcijski sistem, če sedanji ne de-
luje.
Koordiniranje akcijskih sistemov. Socialna
delavka mora večkrat koordinirati delovanje več
akcijskih sistemov, da se socialni problem ustrez-
no reši. Velikokrat opazimo kot problem prav po-
manjkanje koordinacije med več sistemi, ki obrav-
navajo isti primer.
VPLIVANJE
Večino tega, kar socialna delavka dela v okviru
načrtnega spreminjanja, kot P&M imenujeta pro-
ces socialnega dela, je (po njiju) izvajanje vpliva
aH na kratko vplivanje. Ko poskuša ustvariti pri-
merno vzdušje za odprti intervju, ko se pogaja
ob sklepanju delovnega dogovora, ko poskuša
motivirati klienta za sodelovanje, ko priporoča
duševnemu bolniku, naj se vključi v skupino sa-
mopomoči, ko prepričuje krajana, naj prevzame
vodenje odbora - uporablja vplivanje. Vplivanje
je povzročanje sprememb. Tako definirano je
osrednji pojem v okviru teorije, ki pojmuje social-
no delo kot proces spreminjanja. Vplivanje je
dvosmerni proces, odvisen od značilnosti tistega,
ki vpliva, kot tudi od značilnosti tistega, na kate-
rega vplivamo.
Osnove vpliva (vplivnosti). Tisti, ki vpliva, se
opira na različne vire ali osnove vplivanja, ki so
pravzaprav viri družbene moči. Te bomo v nada-
ljevanju na kratko obravnavali.
1. Znanje in izvedenost. Znanje in strokovnost
socialne delavke sta najpomembnejša osnova nje-
ne vplivnosti. Njene socialne veščine, veščine
komuniciranja, znanje o medosebni dinamiki, o
vodenju, posredovanju, podpiranju in druge, ji
pomagajo oblikovati in ohranjati veliko različnih
odnosov. Znanje načrtovanja, anaHziranja ji olajša
160
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE TEORIJE
plodno usmerjanje spreminjevalnih naporov. Po-
dobno ji koristi znanje o razvojnih značilnostih,
o krizah, stresu, obvladovanju obremenitev, o dru-
žbenih službah, njihovi organizaciji in storitvah.
2. Materialni viri. Socialna delavka lahko bolj
ali manj samostojno razpolaga z materialnimi
sredstvi, ali pa lahko priporoča, kako naj se upo-
rabijo. Odloča ali soodloča o denarju, o namestitvi
v zavod, o upravičenosti do gospodinjske pomoči
ipd. Tudi ta njena moč je pomemben vir vplivanja.
3. Legitimna oblast (avtoriteta). Socialna de-
lavka ima lahko vlogo, v kateri upravičeno (po
zakonu) ukazuje drugim, jim daje navodila, zaupa
naloge, dodeljuje sredstva, nadzoruje ipd., npr.
kot direktorica službe, vodja ah predsednica kak-
šnega organa ali ustanove. Poleg tega lahko vpliva
na druge osebe na vplivnih položajih.
4. Status in ugled. Medtem ko je legitimna ob-
last značilnost pozicije aH vloge in jo ima vsakdo
na določenem položaju, dokler ga zaseda, sta
status in ugled bolj osebni značilnosti. Socialna
delavka, ki uživa ugled kompetentne, pametne,
objektivne, zaupanja vredne osebe, bo lahko bolj
vplivala na proces spreminjanja kot oseba z manj-
šim ugledom. Pomemben je tudi ugled ustanove.
5. Karizma in osebna privlačnost. Nekateri
ljudje so osebno bolj privlačni, drugi manj. Bolj
karizmatični lažje pridobijo ljudi za sodelovanje
in dosežejo, da jih drugi spoštujejo. To pomeni,
da tudi lažje vplivajo na ravnanje drugih ljudi.
Socialna delavka pa lahko deluje tudi iz ozadja,
če najde med ljudmi karizmatične osebe, ki so
naravni vodje, vzpostavi z njimi dober odnos in
deluje prek njih.
6. Kontrola toka informacij. Informacija je
moč, pravi rek. Tisti, ki je bolje obveščen, ima
večjo moč, je bolj vpliven. Socialna delavka ima
na voljo zelo različne informacije in jih lahko upo-
rabi v procesu vplivanja. Toda tudi klient se zave-
da moči informacij, zato morda zadržuje pomem-
bne informacije o sebi in tako vpliva na potek
obravnave.
7. Vzpostavljeni odnosi z drugimi ljudmi (zve-
ze in poznanstva) so prav tako osnova, ki jo lahko
socialna delavka uporabi v obravnavi.
Procesi vplivanja. Iz teh pozicij socialna delav-
ka vpliva na proces spreminjanja na v nadaljeva-
nju opisane načine.
1. Induciranje (nagrajevanje, kaznovanje). In-
duciranje (vpeljevanje) pomeni, da vplivamo na
ciljni sistem tako, da nagrajujemo (pohvalimo)
ubogljivo vedenje in kaznujemo neubogljivo. Da
bi lahko uporabili tak način, moramo imeti nad-
zor nad sredstvi, ki so pomembna za klienta ozi-
roma za ciljni sistem sploh, in možnost sankcio-
niranja. Gojenec vzgojnega zavoda, na primer,
dobi možnost izhoda, potem ko en teden ni na-
padal drugih gojencev. Uspešno delo sodelavca
nagradimo z napredovanjem na delovnem mestu.
Vedeti moramo, da kaznovanje povzroči negativ-
ne občutke do tistega, ki kaznuje. S kaznovanjem
lahko dosežemo ubogljivo vedenje, težje pa vpli-
vamo na vrednote, stališča in prepričanja ljudi.
2. Prepričevanje. Ta način uporabimo, kadar
želimo, da bi se ciljni sistem prostovoljno odločil
za spremembe na osnovi premisleka in sklepa,
da so argumenti socialne delavke pravilni. Pre-
pričevanje sodi kot metoda bolj na skupnostno
raven, kjer je pomembno, kakšne argumente ima-
mo in ah jih znamo logično povezati, da pridobi-
mo ljudi za kako akcijo, na primer za ustanovitev
stanovanjske skupine v zavodu. Prepričevanje bo
morda uspešno tudi kot metoda zagovorništva,
ko poskušamo na primer delodajalcu prikazati
prednosti zaposlovanja invalidov ipd.
3. Uporaba odnosa. Socialna delavka vpliva
na klienta (ciljni sistem) s tem, da vzpostavi z njim
posebne vrste kakovosten medosebni odnos. Prvi
dejavnik tega odnosa je klientovo sprejemanje so-
cialne delavke kot osebnosti, ki ji pripisuje določe-
ne pozitivne značilnosti, ki izvirajo iz njene vloge,
strokovnosti ali iz njene osebne karizme. Drugi
dejavnik pa je spretnost socialne delavke pri urav-
navanju medosebnih dinamičnih značilnosti od-
nosa. Socialna delavka, ki uspe vzpostaviti odnos,
za katerega so značilne odkritost, pristnost in
zaupnost, si je s tem tudi omogočila vplivanje na
klienta v smeri zaželenih sprememb.
4. Uporaba okolja, tako fizičnega kot družbe-
nega, je pomembno sredstvo vplivanja. Pri delu s
posameznikom kot tudi pri skupinskem delu je
pomembna ureditev okolja, kjer poteka razgovor
ah srečanje skupine. Mnogi ukrepi temeljijo na
premestitvi klienta v bolj spodbudno okolje, na
primer iz primarne družine v rejniško, iz zavoda
v stanovanjsko skupino, iz enega razreda ali šole
v drugo, z enega delovnega mesta na drugo. Ve-
likokrat se dejavnosti, zlasti pri delu z mladino,
odvijajo v naravi. Vse to ima svoj pomen, kajti
okolje samo vzbudi pri ljudeh določena zadržanja
in spodbudi doživljanja in vedenja, ki peljejo k
spremembam. Okolje deluje na ljudi neposredno
s svojimi fizičnimi značilnostmi (prostor z ovirami
ali brez njih, zavarovan ali izpostavljen, udoben
16L
BLAZ MESEC
ali neudoben), lahko pa tudi simbolno, saj posre-
duje udeležencem občutek, da so vredni ali ne-
vredni, spoštovani ali omalovaževani ipd.
Navadno kombiniramo več procesov vplivanja
in se opiramo na različne vire moči. P&M sodita,
da je treba v vsakem primeru »igrati z odprtimi
kartami« in z našimi nazori in namerami seznaniti
ciljni sistem. Največkrat bosta ciljni sistem in so-
cialna delavka družno v vzajemnem procesu obli-
kovala cilje spreminjanja, zato bi bilo pregrobo
in neustrezno, če bi si predstavljah, da s sredstvi
vplivanja socialna delavka le usmerja kHenta k
ciljem, ki jih je postavHa ona. P&M zato opozar-
jata na materialne in človeške »stroške« takih
zlorab moči.
;v   ^ KONCEVANJE PROJEKTA
SPREMINJANJA
Na to, da se bo delo na določenem projektu nekoč
končalo, je treba misliti od samega začetka. Mar-
sikateri delni cilji so doseženi že med potekom
dela, preden je končan projekt kot celota. Že ob
začetku povemo, kdaj se bo delo predvidoma
končalo, koliko časa imamo na voljo. Če se le da,
formuliramo jasne cilje, in klient sam lahko
spremlja njihovo doseganje in ve, kdaj je cilj
dosežen. Še posebej skrbno pa je treba ravnati,
ko se delo s kHentom bliža dokončnemu koncu.
Ob koncu se odvijejo trije procesi: evalvacija,
razpustitev odnosa in utrditev sprememb.
Evalvacija. Že med delom neprestano skupaj
s klientom ocenjujemo napredek pri delu. Za tako
ocenjevanje, še zlasti za končno oceno, sta vsaj
dva razloga. Prvi je ta, da smo akcijskemu sistemu
(službi) in klientskemu sistemu dolžni poročati,
v kakšni meri so bih doseženi smotri, za katere
smo se dogovorili v delovnem dogovoru. Drugi
razlog je, da nam pregled uspehov in neuspehov
pomaga izboljševati delovne pristope in postopke.
Evalvacija vsebuje oceno doseganja ciljev in
oceno postopkov ali procesa. Doseganje ciljev
bomo lahko ocenili, če smo si pred začetkom
obravnave zagotovili podatke o stanju pred pose-
gom, tako da bomo lahko primerjaH stanje kHent-
skega ali ciljnega sistema pred in po obravnavi
na kriterijskih (ciljnih) variablah. V evalvaciji
mora pošteno opisati tako pozitivne kot tudi nega-
tivne izide. Pri evalvaciji procesa nas zanima ovre-
dnotenje uporabljenih postopkov, tehnik, metod
in strategij. Zastavljamo si vprašanja o uspešnosti
posameznih metod, njihovi učinkovitosti, o tem,
kako so te metode in tehnike (in ravnanje socialne
delavke same) olajševale aH zavirale doseganje
ciljev, o tem, aH je proces potekal v skladu z vred-
notami socialnega dela in metodičnimi pravih.
Končanje odnosa. Ko začenjamo delo s klien-
tom, je treba upoštevati psihološki kontekst: oce-
niti moramo klientovo motivacijo in odpore do
sodelovanja v načrtovanem procesu spreminjanja,
pišeta P&M. Prav tako moramo upoštevati psiho-
loško dinamiko, ko končujemo; pripravljeni mora-
mo biti na različne klientove reakcije. Pojavijo se
ambivalentna čustva, še zlasti, če je klient doživel
sodelovanje kot plodno in smiselno. Klient je po
eni strani hvaležen, po drugi strani pa kot da
zameri socialni delavki, ker ga zapušča.
Take reakcije so dobro vidne v skupinah, ki
se pribhžujejo koncu obravnave. V njih se pojavi
zanikanje dejstva, da se srečanja končujejo. Člani
»pozabijo«, da se bodo srečanja končala, in na
zadnjem srečanju sprašujejo, kdaj bo naslednje
srečanje. Pojavijo se različne čustvene reakcije:
1. Regresija. Pojavi se nazadovanje sposobnosti
za obvladovanje interpersonalnih in organizacij-
skih nalog. Skupina se povrne na prejšnje, nižje
ravni delovanja. Povečajo se zahteve po odvisnosti
od vodje. Pojavijo se izbruhi jeze med člani in do
vodje, ker se končuje srečevanje.
2. Izražanje potrebe. Članom skupine se zdi,
da se bodo sestajanja nadaljevala, če bodo poka-
zali, da še potrebujejo delavkino pomoč. Poveča
se problematično vedenje, prošnje za nadalje-
vanje, ali pa člani začno govoriti o novih težavah.
Člani dobro vedo, kakšni problemi posebej vzne-
mirijo socialno delavko in jo skušajo manipulirati.
3. Rekapitulacija. Člani se spominjajo pretek-
lih dogodkov in včasih pri tem zaidejo v regresijo.
Zahtevajo, naj bi ponoviH kakšno dejavnost, v
kateri so v preteklosti uživali. Včasih podrobno
opisujejo pretekle dogodke.
4. Evalvacija. Tesno povezana z rekapitulacijo.
Člani skušajo oceniti smisel in vrednost doživetij
v skupini.
5. Beg. Dve vrsti bega sta. Eden je destruktivna
reakcija na ločitev, ki zanika vsak pozitiven po-
men doživetja v skupini. Člani kažejo veliko za-
vračajočih vedenj in vedenj, ki izzivajo zavrnitev,
da bi dokazali, da socialna delavka ni dovolj skr-
bela zanje ali da zaključuje skupino zato, ker so
se slabo vedH. Druga vrsta bega je pozitivna. Po-
javijo se konstruktivne poteze zmanjšanega sode-
lovanja v skupini. Člani si najdejo druge skupine.
162!
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERJENE TEORIJE ...
dejavnosti, prijatelje zunaj skupine, medtem ko
še hodijo na skupino. Ti novi stiki pomenijo, da
so člani razširili svoje interese in veščine in da so
dozoreli.
To dinamiko lahko opazimo tudi pri individual-
nem delu. V okviru enega srečanja se lahko pojavi
več teh reakcij.
Tudi socialna delavka ima svoje težave pri kon-
čevanju. Vzbudijo se čustva, povezana s člani in
njeno vlogo. Ni se lahko ločiti od ljudi, s katerimi
smo razvih smiseln odnos. Sprašuje se o uspeš-
nosti svojega dela, o kakovosti dela, pojavijo se
občutki krivde, ker ni imela časa ali ni znala bolj
ah drugače pomagati. Lahko se pojavijo dvomi o
trajnosti sprememb in težnja, da bi še nadaljevala
srečanja. : /\>.ai ;.„.;;!;; r,rv.¿,\n
Če si socialna delavka ni na jasnem s svojimi
čustvi ob končevanju, se lahko ujame v resonanco
z reakcijami klientov, posebno še, če poskušajo
podaljšati srečevanje. Občutek, da se čas izteka,
ustvari pritisk pri klientu, da pride na dan z novimi
težavami.
Kako pripraviti kliente na konec srečevanja?
Socialna delavka mora že na začetku jasno napo-
vedati, kdaj se bo srečevanje končalo, nato pa
naj periodično pregleda napredek in evalvira.
Nekaj tednov pred koncem naj spomni klienta
(skupino) na predvideni konec, nato pa naj to pri
nadaljnjem srečevanju še večkrat omeni opozori.
Pri načrtovanem kratkotrajnem delu klienti
vnaprej sprejmejo dejstvo, da srečanj ne bo veliko
in da se bo odnos končal bolj neprizadeto kot del
strukture storitve. Tisti, ki so bili vključeni v odpr-
to dolgotrajno svetovanje, pa so najavo konca
sprejeli bolj negativno, češ da se bo zadeva konča-
la, ker niso pokazah dosti napredka.
Ko se bližamo koncu, je včasih koristno zmanj-
šati pogostost ali trajanje stikov - postopno konče-
vanje ali izzvenevanje. To omogoča klientu, da
se postopno deangažira in prevzame samostojno
odgovornost. To ni vedno mogoče, zlasti če ima
skupina delovno nalogo, saj se dejavnost poveča,
ko se bhža rok, ko je treba nalogo opraviti. Zadnja
srečanja ustvarijo napetost v medosebnih od-
nosih, zato je priporočljivo prirediti slavnostno
sklepno srečanje, ceremonijo, da se napetost
sprosti.
To je posebno pomembno, če hoče socialna
delavka obdržati dobre odnose s posameznimi
člani, da bi lahko z njimi v prihodnje še sodelo-
vala. Taka prireditev je tudi znamenje, da se je
srečevanje v tem okviru neprekhcno končalo.
Včasih se stiki s člani nadaljujejo v drugem
kontekstu: socialna delavka pusti vrata odprta,
če bi se pri kom pojavile nove težave, ali pa se bo
s kom srečala v okviru kakšne delovne skupine
ipd. Če se bodo stiki s člani nadaljevali v drugem
kontekstu, socialna delavka redefinira odnos, v
bistvu sklene nov delovni dogovor. Lahko pride
do tega, da se konča delo v skupini, ne konča se
pa odnos s članom ali člani - v novem kontekstu
se ti odnosi preoblikujejo.
Stabilizacija sprememb. Socialna delavka mora
zagotoviti, da bodo spremembe, ki jih je vpeljala,
obstale še potem, ko je ne bo več zraven. To lahko
stori tako, da poskrbi za podporo klientu, da vzpo-
stavi dejavnost ah strukturo, ki bo skrbela za do-
ločene storitve (uvajalni seminar). Oceniti mora,
koliko se je povečala sposobnost klienta za ob-
vladovanje podobnih situacij v prihodnje.
Včasih ostane za določenim projektom, poseb-
no pri skupnostnem delu, tako imenovana »sis-
temska zapuščina«, formalni aU neformalni odno-
si oziroma organizacijske strukture, vodstvo in
različni plačani ali prostovoljni pomočniki. Pre-
misliti je treba, kako so še lahko koristni, in jih
uporabiti za nove projekte.
Socialna delavka naj ob koncu klientu tudi za-
gotovi, da mu je na voljo, če bi jo potreboval ob
krizi ali drugi nenadejani težavi. Seveda pa lahko
v ta namen pridobi drugega strokovnjaka ali služ-
bo in klienta po potrebi napoti tja. Če klient potre-
buje nadaljevanje storitve, naj mu jo zagotovi ta-
ko, da ga napoti ah opozori nanj ustrezno službo.
III
Zaradi časovne odmaknjenosti in pomanjkljive
dokumentacije iz tistega časa sem v knjižnici našel
le eno recenzijo tega dela (Triseliotis 1975). Re-
cenzent ugotavlja, da je v tem delu našel »širši
pogled na socialno delo kot kjer koH drugje« in
da je lahko to delo osnova za »unitarni pristop«
k socialnemu delu, pri čemer s tem pojmom ra-
zume poenoten pristop, ki združuje vse tri tra-
dicionalne metode. Delo vsebuje »skupno jedro
konceptov, veščin, nalog, ki so bistvene za prak-
tično socialno delo«. Posebno ugodno ocenjuje
prvi del (v tem se z njim strinjamo). Pohvali, da
avtorja kot izhodišče socialnega dela pojmujeta
pomoč pri izvajanju življenjskih nalog, pri ob-
vladovanju težav, ki jih prinese življenje. Prav tako
se mu zdi ustrezno, da sta avtorja izbrala za
163
BLAZ MESEC
teoretsko osnovo sistemsko teorijo. Obžaluje pa,
da nista v uvodu povzela vsaj osnovnih pojmov
te teorije (s tem nas utrjuje v prepričanju, da pojmi
sistemske teorije v delu pravzaprav niso zares
upoštevani). Recenzent sodi, da avtorja predstav-
ljata prepričljiv in domiseln model socialnega
dela, ki ni več razdeljeno na tri metode.
»Praktiki bodo še vedno delah s posamezniki,
z družinami, s skupinami in skupnostmi, vendar
ne izolirano. Intervencija v položaj posameznega
klienta ali skupino predpostavlja, da se delavec
zaveda drugih možnih sistemov in procesov, ki
vplivajo na sedanje življenje.« (Triseliotis 1975:
107). Avtorja teorije ne razpravljata o teorijah,
ki naj bi bile uporabne za socialno delo; njun
model pa omogoča uporabo najrazličnejših teorij,
od psihologije jaza do teorij o družbenih konflik-
tih. V tem pomenu potrebuje knjiga dopolnilo.
Avtorja poudarjata obvladovanje življenjskih
nalog in interakcijo med ljudmi in vire za zadovo-
ljevanje njihovih potreb. Ta poudarek premakne
zorni kot od spraševanja po determinantah in
vzrokih in od linearnega mišljenja k razumevanju
funkcioniranja v smislu sistemske teorije. Tu pa
po mnenju recenzenta nekako podcenjuje posa-
meznika in njegovo enkratnost. Premik od indivi-
dualnega odnosa k širši mreži je dobrodošel, toda
praktik, ki dela s posameznikom, si bo moral po-
magati še z drugo literaturo - tako meni recen-
zent. Oceno sklene napoved, ki pravi, da bo ta
model v naslednjih letih prevladoval v socialnem
delu. Težko je dokumentirano oceniti, ah se je to
res zgodilo. Vsekakor pa lahko rečemo, da dana-
šnje razmišljanje o socialnem delu upošteva os-
novno misel Pincusa in Minahanove, da pri reše-
vanju socialnega problema delamo hkrati na več
ravneh, ne glede na to, na kateri ravni smo delo
začeh ah na kateri ravni delamo pretežni del časa.
164
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE TEORIJE ...
165
• ...л,^;- OPOMBE       .i-inn--.H. .i    KViur  J j.1 /;Л^ r f i      П ши. í "
' Izraz »teorija socialnega dela« morda zavaja. Dela, ki opisujejo, kako je treba delati socialno delo,
nimajo naslova »teorija socialnega dela« ali, širše, »teorija socialne pomoči«. Shulmanova teorija se
pojavlja pod naslovom »Veščine pomoči«. Lussi je svoje delo naslovil Sistemsko socialno delo: Praktični
učbenik socialnega svetovanja. Tudi delo Pincusa in Minahanove v naslovu nima izraza »teorija«.
Naslovljeno je kot »Praksa socialnega dela: model in metoda«. Knjiga seveda ni praksa, je pisanje o
praksi. Pisanje in govorjenje o praksi pa sta - v najširšem pomenu besede - razmišljanje, teoretiziranje.
»Model« je pojem bHzu pojma »teorija«, je »ponazoritev«, »kalup«, »posplošitev bistvenih odnosov«.
Ni vsako pisanje aH govorjenje o praksi že teoretiziranje, teorija. Pri nas poznamo posebno vrsto
govorjenja o praksi, ki bi ga lahko imenovah »jamranje«, ne »teorija«. Izraz »teorija« prihranimo za
sistematično, logično povezano razmišljanje, v katerem oblikujemo pojme in jih med seboj povezujemo
v sodbe in sisteme razlag, pojasnitev in/ali z razlagami utemeljenih navodil za ravnanje. Besedilo
Pincusa in Minahanove ima vsekakor značilnosti takega resnega razmišljanja, po namenu in obhki.
^ Na to razlikovanje rabe termina »sistem« me je opozoril Bernard Stritih, za kar se mu zahvaljujem.
' »Sistemskemu« žargonu je nasedel tudi Lussi, ki odobravajoče povzame: »Kompleksen sistemski
'model za prakso socialnega dela' predlagata Pincus in Minaban. Razlikujeta štiri sisteme (sistem
spreminjevalca aH 'change agent', sistem kHenta, ciljni sistem in akcijski sistem) in pojmujeta socialno
delo kot ravnanje znotraj teh družbenih sistemov in z njimi« (Lussi 1991: 63). Z opredeHtvijo, da gre
za »kompleksen sistemski model«, bi se pisec tega članka težko strinjal.
Kjer je navedena samo številka strani, je navedek vzet iz obravnavanega dela Pincusa in Minahanove.
Pri vseh drugih navedkih citiramo kot običajno.
^ P&M uporabljata moško obliko za označitev našega poklica (obliko social worker, ki jo v kontekstu
nadomesti osebni zaimek he, on), zato smo jo obdržaH tudi mi, razen kjer je v kontekstu bolj smiselna
ženska oblika.
" Naj spomnim, da v predmetniku ljubljanske šole za socialno delo ta ločitev (ne le razlikovanje)
obstaja: imamo »osebno pomoč s svetovalnim delom«, s čimer razumemo delo s posameznikom,
poseben predmet »socialno delo s skupino« in predmet »skupnostno socialno delo«.
^ O problematiki tradicionalnega razlikovanja (in ločevanja) treh metod aH ravni socialnega dela gl.
Lussi (1991). ./
^ Razvoj je šel v dveh smereh: po eni strani v oblikovanje specifične socialnodelavske teorije (npr.
Lussi), po drugi pa v nadaljnje prevzemanje psihoterapevtskih teorij, resda morda na bolj eklektičen
način (pregledi »teorij socialnega dela« - ki to niso ali pa so le pogojno kot teorije kliničnega socialnega
dela - npr. Payne (1998), Turner (1996), Lehmann in Coady (2001).
^ To je vsekakor preširoko, preabstraktno in nespecifično opredeljen predmet socialnega dela. Tudi
P&M se ne moreta znebiti »substantivistične« opredelitve predmeta. Nič ju ne bi stalo, če bi predmet
socialnega dela eksplicitno definirala kot socialno pomoč, kakor koli bi jo že potem opredelila.
Navsezadnje ga implicitno tako definirata v nadaljevanju, ko pravita, da so ljudje odvisni od pomoči
»sistemov« - torej gre za pomoč, za posebne vrste interakcijo, ne za interakcijo in abstracto. Vendar
je ta recours na »substantivno« definicijo značilen. Številni pisci (npr. Nedeljkovič 1987; Roessner
1975) ne zmorejo miselnega preskoka, ki je potreben, da definiraš predmet vede o socialnem delu
kot namerno ravnanje (npr. dajanje pomoči) in ga uvrstiš med znanosti o ravnanju (gl. Oppi in
Tomaschek 1986; Čačinovič Vogrinčič 1991).
'° Pincus in Minaban uporabljata tu termin »sistem« kot abstrakten pojem, skupni naziv za ustanove,
organizacije, službe, torej precej »nesistemsko«. Vendar smo tako rabo pustili prav zato, da bi ilustrirali
njuno razumevanje pojma »sistem«.
....        ' ' ■ \   BLAZ MESEC . ■ ■     ^-^^ ' ■
" Lussi (1991) prav tako navaja kategorije disfunkcionalnosti sistemov in sodi, da je naloga socialnega
dela funkcionalizacija socialnih problemskih sistemov, tj., izboljšanje delovanja teh sistemov.
V pregledih teorij socialnega dela npr. ne bomo našli razprave o tem, kako klient doživlja prejemanje
ali neprejemanje denarne pomoči. O tem pa zelo poglobljeno kot o pomembnem vprašanju razpravlja
Stritih(1993).
To klasifikacijo funkcij socialnega dela sem uporabil v svoji raziskavi o oblikah samopomoči med
občani, v kateri sem skušal med drugim odgovoriti na vprašanje, katere funkcije dejansko izvaja
krajevna organizacija Rdečega križa (Mesec 1986).
Tudi pisec tega pregleda je delo s taborniki, pri katerem je sodeloval v letih 1997-1980, pojmovno
opredelil kot »spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom« (Mesec 1980;
1981: 1984), saj se je opiral na podobno (deloma isto) literaturo kot P&M (npr. W. Bennis, K.
Benne, R. Chin (ur.) (1961), The Planning of Change. New York: Holt, Rinehart & Winston.)
Izraz spreminjevalec (change agent) so po P&M prvi uporabili Lippitt, Watson, Westley (1958:
12).
Avtorja sama pravita, da obžalujeta konotacijo tega izraza, a ne najdeta boljšega. Izraz sam pa je
razširjen v organizacijski literaturi.
" Lussi odmerja pogajanju osrednjo vlogo v socialnem delu. Obravnava ga na dveh mestih, najprej v
sklopu načel ravnanja, nato kot enega od šestih načinov ravnanja. Pri tem predpostavlja, da gre pri
pogajanju za odnos med udeleženimi v problemu, ne za odnos med njim in khentom. Pravi: »Socialni
delavec se socialnega problema, posebno konfliktnega, loti v prvi vrsti s pogajanjem« (1991: 288).
Dalje: »Če kdo vpraša, po čem se lahko v prvi vrsti spozna sistemskega socialnega delavca, je odgovor
naslednji: po tem, da se pogaja« (op. cit.: 404). Pri pogajanju naj bi socialni delavec strogo upošteval
načelo interpozicije (nevtralnosti). Lussi obravnava kot posebno obliko dela pogajanje v okviru
zagovorništva ali zastopanja (vertreterische Verhandlung). Celo pri tej obhki, kjer socialni delavec
zagovarja klienta v odnosu do tretje strani, »ne sme [ta pristop] zapeljati [socialnega delavca] v
enostransko zastopanje interesov klienta« (op. cit.: 436). Po tem se vloga socialnega delavca-
zagovornika razlikuje od vloge advokata-pravnika. Na tehnični ravni pa Lussi dopušča »punktualno
pristranskost« (op. cit.: 407), tj., da socialni delavec med pogajanji podpre zdaj to, zdaj ono stran v
tej ali oni (tudi postranski) zadevi.
'* Za problemu doraslo obravnavo vprašanja pogajanja je pač treba pogledati Lüssija (1991).
^^ Menjava (alterniranje) sodelovalnega in konflitnega pristopa se nam je dogodila pri delu s taborniki
v letih 1977-1980 (Mesec, 1980; 1981; 1984; 1998).
166
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE ТЕОРЦЕ ...
167;
LITERATURA
Bartlett, Harriet (1979), The Common Base of Social Work Practice. New York: National Association
of Social V^orkers.
Benne, Kenneth D., Sheats, Paul (1961), Functional roles of group members. V: Leland P Bradford
(ur.). Group development. Washington, D. C: National Training Laboratories, National Education
Association (51-59).
Čačinovič Vogrinčič, Gabi (1991 ), Socialno delo z družinami. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka
šola za socialno delo.
Lippitt, Ronald, Jeanne Watson, Bruce Westley (1958), The Dynamics of Planned Change. New
York: Harcourt, Brace & World.
Lijssi, Peter (1991), Systemische Sozialarbeit: praktisches Lehrbuch der Sozialberatung. Bern, Stuttgart:
Haupt.
Mesec, Blaž (1980), Spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom I. V:
Bernard Stritih (nosilec). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok: Akcijskoraziskovalni
projekt. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Višja šola za socialne delavce.
- (1981), Spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom II. V: Bernard
Stritih (nosilec). Prostovoljno socialno delo: Akcij skoraziskovalni projekt. Ljubljana: Univerza
Edvarda Kardelja.
- (1984), Spreminjanje mladinske organizacije s skupnostnim delom: Primer skupnostne intervencije.
Sodobna pedagogika, 35: 7-8.
- (1986), Samopomoč starejših občanov v krajevni skupnosti. V: Blaž Mesec (nosilec). Vito Flaker,
Metode in oblike medsebojne pomoči med občani. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Višja
šola za socialne delavce (raziskava).
Milosevic Arnold, Vida, Milko Poštrak (2003), Uvod v socialno delo. Ljubljana: Študentska založba
(v tisku).
Oppl, h., Tomaschek, A. (1986), Soziale Probleme und Handlungsflexibilität. Freiburg im Breisgau:
Lambertus Verlag.
Payne, Malcolm (1997), Modern Social Work Theory. 2. izdaja. London: Macmillan Press.
PiNcus, Allen, Anne Minahan (1973), Social Work Practice: Model and method. Itasca, 111.: F. E.
Peacock Publishers. -
Raposa Tajnšek, Pavla (1997), Socialno delo v delovnih organizacijah. Ljubljana: Visoka šola za
socialno delo.
Stritih, Bernard (1993), Normativi in standardi na področju socialnega varstva. Ljubljana Visoka
šola za socialno delo (raziskovalno poročilo).
Triseliotis, John (1975), Social Work Practice: Model and Method. Allen Pincus, Anne Minahan.
1973. Itasca, 111.: F. E. Peacock Pubhshers [Book Review]. Brit. J. Social Wc, 5, 1: 107-109.
Žnidarec Demšar, Simona (2003), Skupnostna usmeritev v socialnem delu: Analiza skupnostnih
projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
(magistrsko delo).