izvirno znanstveno deio UDK 598.8(497.13 Istra) PREHRANJEVALNA EKOLOGIJA PEGASTE SOVE (TVTOALBA Scop. 1769) V DOLINI REKE MIRNE (ISTRA, HRVAŠKA) Lovrenc UPE} mag. biol. znan., Morska biološka postaja, 66330 Piran, Fornače4t, SLO mag. scien. biol., Stazione dt bioiogia marina, isUtuto di biologša, 66330 Pirano, Fomace 41, SL O Miran CJERKEŠ ornitolog, Ornitološko društvo lxobrychus, 66000 Koper, Gasilska 8, SLO ornitoiogo, Societž ornitologica !xobrychus di Capodisiria, 66000 Capodistria, Via det pompieri 8, SLO IZVLEČEK Avtorja obravnavata prehranjevalno ekologijo pegaste sove (Tyto alba) na treh lokalitetah v dolini reke Mirne (7stra, Hrvaška). Analiza svežih izbljuvkov je pokazala, da je najpomembnejša vrsta plena vrtna rovka (Crocidura suaveoiens), pomembne deleže v prehrani pa predstavljata etruščanska rovka (Suncus etruscus) in gozdna miš (Apodemus sylvaticus). Mere izbljuvkov in neposredna bližina lokalitet Ml in M2 navajajo na dejstvo, da gre za nočno in dnevno počivališče pegaste sove. Analiza starih in razpadlih izbljuvkov (7029 izoliranih primerkov plena) na lokalltetah M2 in M3 pa je pokazala, da so v prehrani dominantne gozdne miši (Apodemus), še vedno znaten delež pa predstavlja vrtna rovka. Primerjava prehrane pegaste sove iz obeh lokalitet kaže na signifikantne razlike prehrane v melioriranem (M2) in nemelioriranem okolju (M3). Razlike so najbolj očitne pri pojavljanju ilirske voluharice (Pitymys iiechtensteini petrovi), ki se je v bistveno višjem deležu pojavljala v melioriranem okolju. 1.UVO D Analiza izbljuvkov ujed in sov je uveljavljena metoda pozornost sva posvetila razlikam v prehrani med meliori­za preučevanje prehranjevalnih navad teh ptic (Bunn & ranim in nemelioriranim okoljem. al. 1982, Mikkola 1983, Marz 1987). Med vsemi plenilci je za natančno analizo prehrane po tej metodi najbolj 2. OPJS OBRAVNAVANEGA OBMOČJA primerna pegasta sova (Tyto alba). Njene izbljuvke je lahko prepoznati in najti v velikem številu, poleg tega pa so kosti in lobanje plena v izbljuvkih malo poškodovane Obravnavano območje obsega spodnji del doline (Raczinsky & Ruprecht, 1974). Zaradi oportunistične reke Mirne, od Porta Portona do izliva v morje. Mirna je narave tega plenilca se v njeni prehrani odraža favna največja istrska reka, ki teče v svojem zgornjem in sre­malih sesalcev v danem okolju, zato so take analize dnjem toku po flišn i, v spodnjem toku pa tudi po apnen­zanimive tudi z a teriologe (Contoli 1980). časti podlagi. Dolina reke Mirne je aluvialnega značaja: v njej je nalaganje predvsem flišnega materiala še vedno Na območju Balkanskega polotoka so bile narejene zelo intenzivno (Biaškovič 1953). Tam, kjer površine niso raziskave prehrane pegaste sove predvsem v Slavoniji in kmetijsko obdelane (monokulture oljne repice, pšenice, Vojvodini (Szlivka 1973, Mikuska & Vukovič 1980, Mi­koruze in drugega) je mozaično razvita vegetacija obvod­kuska et al. 1986, Purger 1990) ter Sloveniji (Šorgo 1992, nega vrbovja (Safceium albae Issl. 26), združbe Carice-Tome 1992). V Istri sta prehranjevalne navade pegaste tum fragilis Tx 37, trstičevja (Phragmitetum australis sove obravnavala Kovačič (1984) in Lipej (1988). Schmale 39) in združbe Serratulo-Plantaginetum altissi-V pričujočem članku obravnavava prehranjevalno mae llijanič 67, ki je najmanj vlažna združba v sukcesij­ekologijo pegaste sove v dolini reke Mirne. Posebno skem nizu (Kaligarič, ustno sporočilo). Nekateri predeli Lovrenc LIPE), Miran GJERKEŠ; PREHRANJEVALNA EKOLOGIJA PEGASTE SOVE (mOALSA Scop. 1769) V DOLINI REKE MIRNE ..., 71-76 Slika 1: Zemljevid obravnavnega območja z označenimi počivališči. doline reke Mirne so danes rneliorirani (predvsem desni del), medtem ko so na levi strani ohranjeni obsežni zamočvirjeni travniki in trstišča. 3. METODIK A Izbljuvke sva nabirala od januarja do aprila leta 1989 na treh počivališčih v dolini reke Mirne (sl.1): v hlevih podjetja PIK Umag (M1), v opuščenem gospodarskem poslopju (M2) in v zapuščeni cerkvici (M3). Prvi dve počivališči sta na melioriranem območju in med seboj oddaljeni približno 500 m, tretje pa je na nemeliorira­nem delu doline in od prvih dveh oddaljeno 5 km. Pobirala sva tako sveže (datirane) kot stare in razpadle izbljuvke (nedatirane). Sveže izbljuvke sva pobirala na počivališčih M1 in M2, stare in nedatirane pa na lokali­tetah M2 in M3. Marti (1974) navaja, da ostanejo izblju­vki v naravnih okoliščinah kompaktni od 2 do 10 mesecev, v določenih klimatskih razmerah pa tudi dlje. Lovari in sodelavci (1976) pa ugotavljajo, da ostanejo izbljuvki kompaktni skoraj dve leti. Na podlagi teh ugo­tovitev smatrava, da predstavlja analiza nedatiranih izbljuvkov v tem delu v primerjavi z datiranimi, ki so omejeni na zimsko obdobje, prehrano sove v vseh štirih letnih časih. Datirane in nedatirane izbljuvke zato obravnavava ločeno. Izbljuvkom sva s kljunastim merilom izmerila dolžino, širino in višino in jih previdno razdrla s pinceto. Zadeterminacijo uporaben osteološki in hitinski material sva etiketirala in shranila v lastni zbirki. Male sesalce sva identificirala z določevalnimi ključi (Pucek 1981, Kiyštufek 1985, 1991). Z a določevanje drugih vretenčarjev sva uporabila metodološki sestavek Di Palma & Massa (1981) in priročnik Marža (1987). Število malih sesalcev sva določala po številu lobanj in/ali spodnjih čeljustnic. Krte (Ta/pa europaea) sva štela po nadlahtnicah (humerus). Pri ostankih ptic sva štela zraščene križnice (synsacrum) in kosti ekstremitet. Število plazilcev sva določila po številu spodnjih čeljustnic, pri dvoživkah pa po številu črevnic (ischium). Žuželk v svežih izbljuvkih ni bilo, v nedatiranem materialu pa zanemarljivo malo (0.01 %). Ker ne moreva dokazati, ali je te žuželke pegasta sova res zaužila ali pa so prišle v izbljuvke sekundarno (npr. koprofagija), sva jih izpustila iz vseh analiz. Pri obravnavi razpadlih izbljuvkov zaradi zdrobljenos­ f:i lobanj predstavnikov iz rodu Apodemus nisva določala do vrste. Pri ocenjevanju biomase (PB) sva uporabila povprečne teže, podane v literaturi (Mikuska & Vukovič 1980, Di Palma & Massa 1981, Kovačič 1984, Lipej 1988). Grafični prikaz relativne pomembnosti plena sva izdelala po vzoru iz literature (Herrerra 1976 v Massa 1981). Relativno pomembnost posamezne prehranjeval­ne kategorije predstavlja površina histograma. Najpo­membnejŠe vrste plena imajo tako največjo površino. Podobnost prehrane pegaste sove iz različnih lokalitet sva ugotavljala s podobnostnim indeksom (Macnaughton & Wolf 1973 v Mikkolla 1983): {2mi) S = — (ai + bj) ai = delež plena i v prehrani sove a bi — delež plena i v prehrani sove b mj - manjši od obeh deležev plena i v prehrani obeh sov a in b Možne so vrednosti v intervalu od 0 do 1, pri čemer pomeni 1 popolno prekrivanje v prehrani. Razlike v prehrani pegastih sov med dvema počivališčema sva testirala s X2 testom. 4. REZULTATI Analiza svežih izbljuvkov Analiza prehrane pegaste sove v dolini reke Mirne je ponazorjena na tabeli 1. Pegasta sova se na počivališčih M1 in M2 prehranjuje izključno z malimi sesalci. V prehrani prevladuje vrtna rovka (Crotidura suaveoiens) s 36.5%, sledita ji etruščanska rovka (Suncus etruscus) s 25.4% in gozdna miš (Apodemus sylvaticus) z 12.6%. Z več kot 5 % vsega plena sta bili zastopani še hišna miš {Mus musculus) in poljska rovka (Crocidura leucodon). Voiuharice so zastopane v prehrani le z vrsto Pitymys liechtensteini, ki pa ne predstavlja pomembnejše prehra­njevalne kategorije. Z vidika biomase je najpomembne­jša vrsta gozdna miš (28.7%), sledita ji vrtna rovka (17.9%) in hišna miš (16.1%) (si. 2). Primerjava izbljuvkov iz obeh počivališč kaže zanimi­ve razlike, izbljuvki iz počivališča M1 so v povprečju krajši in ožji kot tisti iz počivališča M2. Določene razlike so tudi v prehrani med pegastimi sovami iz obeh poči­ Lovrenc UPE), Miran CJERKEŠ: PREHRANJEVALNA EKOLOGIJA PEGASTE SOVE UYTO ALBA Scop. 17S9) V DOLINI REKE MIRNE .... 71-76 vališč. V izbljuvkih iz M1 je višji delež hišnih miši in vrtnih Vrsta plena M l M2 skupaj i rovk{tab.1). T ( S PN PB PN PB PN PB ICrocidura 5.25 44.6 25.5 32.4 14.8 36.5 17.9 Analiza nedatiranih izbljuvkov isuaveolens Crocidura 10.50 7.1 8.2 6.6 6.2 6.9 6.7 iz starih in razpadlih izbljuvkov, najdenih na počiva­ieucodon liščih M2 in M3 sva izločila 7028 primerkov plena (tab. Suncus 1.75 23.2 4.4 26.6 4.0 25.4 4.2 2). Na obeh počivališčih so pegaste sove plenile v največji etruscus meri male sesalce (M2 = 98.6%; M3 = 96.9%), ostalo Neomys 12 0 0 .5 .5 .3 .3 so predstavljale ptice pevke (Passeriformes) in dvoživke. anomatus Slednje so pripadale rodu Rana. V materialu nam je j MU5 23 14.3 35.8 4.1 8.1 7.5 16.1 imusculus uspelo identificirati tudi enega plazilca (Reptilia), in sicer Apodemus 20.50 .9 2.0 2.7 4.8 2.1 4,0 predstavnika kuščaric (Lacerta sp.). agrarius Med malimi sesalci so prevladovale na obeh počiva-Apodemus 35 0 0 ,9 2.7 .6 2.0 liščih miši iz rodu Apodemus. Štiri skupine plena so na flavicoliis omenjenih dveh lokalitetah presegle 10% delež v pre-Apodemus 24.50 S.4 14,3 16.2 34.6 12.6 28.7 hrani pegaste sove. Poleg zgoraj omenjenega rodu Apo­ sylvaticus demus so bile to Še vrtna in poljska rovka ter ilirska Micro mys 6.80 .9 .7 1.8 1.1 1.5 .9 voiuharica. Na podlagi podatkov iz literature (Kovačič minutus 1984, Lipej 1988) sodiva, da je največji delež pripada! Rattus rattus 63 0 0 .9 4,9 .6 3.5 gozdni miši (Apodemus sylvaticus). Med zanimivimi Glis glis 125 0 0 .5 4.9 .3 3.5 vrstami morava omeniti pritlikavo miš (Micromys minu- Pitymys 20 .9 1.9 2.7 4.7 2.1 3.9 liechtensteim tus) in snežno voluharico {Chionomys nivalis), ki pa se je Apodemus 24.50 2.7 7.2 4.1 8.6 3.6 8.2 pojavljala samo na počivališču M3. Presenetljivo visok spp. delež predstavljajo na tem počivališču netopirji (80 pri­Število plena 112 222 334 merkov). Podatki o vrstni sestavi so objavljeni v poseb­nem članku (Lipej & Cjerkeš 1992). Prehrana pegastih Tabela 1: Analiza svežih izbljuvkov pegaste sove (T/to sov z obeh počivališč se je bistveno razlikovala (X2 = šiba) na počivališčih M1 in M2 v dolini reke Mirne. Število 291.8, P<0.01). Razlike so bite predvsem na račun (PN) in biomasa (PB) posamezne vrste plena sta izražena plenjenja etruščanskih rovk, poljskih rovk, miši iz rodu v odstotkih. Povprečne teže plena (T) so povzete po Apodemus, netopirjev, ilirskih voluharic in dvoživk. referenčnih virih (zbrano v Lipej 1988). 5. DISKUSIJA Analiza svežih izbljuvkov n plena Vrtna rovka je prevladujoča vrsta plena pegaste sove na počivališčih M1 in M2. Dobljeni deleži te vrste v prehrani pegaste sove so višji kot v Slovenski Istri (Lipej 1988) in Beneški laguni (Bon & al. 1993), kjer je tudi dominantna vrsta plena. Razmeroma številna je tudi Hoo-etruščanska rovka, ki je sicer v prehrani drugih vrst sov v Istri bistveno manj zastopana (Lipej & Kryštufek 1991). Ker je telesna teža teh vrst majhna, je na obeh počivališ­ brojnasa plena čih nizka tudi povprečna teža plena (tab. 3). To tudi potrjuje rnikrofagijo pegaste sove. Korpimaki in Norrdahl i Csua Setr Asy! Mdom Cleu Aagr Plie Mmin flrat 40 | (1989) navajata, da je pegasta sova ključni plenilec rovk v srednji in južni Evropi. Visok delež hišne miši (14.3%), 50 | pretežno komenzalne vrste glodalca (Krvštufek 1991) 60 i opozarja na dejstvo, da je sova cesto plenila kar v hlevih samih, kjer je tudi počivala (M1). N{%) L'~ j B(%) Dnevni obrok pegaste sove Slika 2: Grafični prikaz relativne pomembnosti plena izbljuvki iz počivališča M1 so bistveno manjši od pegaste sove (iyto aiba) (v %) iz podatkov analize svežih izbljuvkov iz M2, zato sklepava, da je bilo M1 nočno izbljuvkov v dolini reke Mirne. Relativno pomembnost posamezne prehranjevalne kategorije predstavlja počivališče, M2 pa dnevno. Nočno počivališče je sicer površina histograma. težko najti, ker se nahaja na lovnem teritoriju, v našem Lovrenc UPE], Miran GJERKEŠ: PREHRANJEVALNA EKOLOGIJA PEGASTE SOVE (MOALBA Scop. 1769) V DOUNt REKE MIRNE ..., 71-76 vrsta plena/ počivališče M2 {%) M3 (%) j Sesalci (Mamrnalia) 98.65 96.91 Etručanska rovka (Stmcus etruscus) T.67 2.76 Vrtna rovka (Crocidura suaveolens) 29.25 27.47 Poljska rovka (Crocidura leucodon) 12.13 10.51 Močvirska rovka (Neoniysanomalus) .39 .18 Krt (Talpa europaea) .10 .38 Hišna miš (Mus musculus) .48 .56 Pritlikava miš (Micromys minutus) .84 .46 Belonoge miši (Apodemus spp.) 41.80 47.47 Črna podgana {Rattus rattus) .16 .28 Podlesek (Muscardinus avellanarius) 1.45 2.14| Polh (Giis glis) .19 ,13! Ilirska voiuharica (Pitymys 10.10 2.40 j liechtensteini) Snežna voiuharica (Chionomys 0 .13 nivalis) Netopirji (Chiroptera) .10 2.04 Ptice (Aves) .39 .77 Plazilci (Reptilia) 0 .03 Dvoživke (Amphibia) .97 2.30 StevijojjJena 3108 — 3920 Tabela 2: Analiza nedatiranih izbljuvkov pegaste sove (Tyto alba) na počivališčih M2 in M3 v dolini reke Mirne, Število plena na posameznem počivališču je izraženo v odstotkih. primeru pa je bilo vvelikem, opuščenem hlevu. Nekateri raziskovalci {Bunn & al. 1982, Lovari et al. 1976) so ugotovili, da izbljune pegasta sova v 24 urah dva izblju­vka; manjšega na nočnem in večjega na dnevnem poči­vališču. Prvi izbljuvek vsebuje plen, ki ga je sova zaužila prvi del noči (prvi obrok), in drugi izbljuvek plen, zaužit v drugi polovici noči (drugi obrok). Ker imamo tako podatke iz dnevnega in nočnega počivališča, lahko na­tančno izračunamo tudi dnevni zalogaj pegaste sove (vsota obeh obrokov), ki znaša 84 g (tab. 3). Mi l M2 oba število izbljuvkov (i) " 39i 46 85 mere izbljuvkov (mm) 32x20x16*1 42x26x19 38x23x18 številojplena (n) 1121 222 334 Št. plena na izbljuvek (n/i) 2.87j Î 4.82 3.92 biornasa (g) 986! 2701 3687 jjodobnostni indeks (S) povprečna teža [)!enajg)__ i 8.ÎÎ0 j 12.16 0.63 11,03 puvp. teža 25.28 58.61 43,37 plena/izbljuvek (g) povprečni dnevni 83.89 siaaiisL™™™ . * mere se nanašajo na 22 izbljuvkov iz M l in 33 iz M2. Tabela 3: Mere izbljuvkov in !.računani parametri iz analize svežih izbljuvkov na obeh počivališčih. Ta podatek se približno ujema s podobnimi rezultati tovrstnih analiz v drugih deželah. 8unn in sodelavci (1982) so ocenili povprečni dnevni zalogaj pegaste sove na 100 do 150 g, Mikkola (1983) pa na 95 g. Mikuska in Vukovič (1980) sta ocenila, da vsebuje prvi, nočni izblju­vek plena v skupni teži od 20 do 30 gramov, dnevni izbljuvek pa od 40 do 60 gramov. Torej znaša njuna ocena dnevnega zalogaja od 60 do 90 gramov. Najin izračun se najbolj ujema z oceno dnevnega zalogaja za Sicilijo 80 do 85 g, ki sta jo ocenila Catalisano in Massa (1987). Podobnost v prehrani je, glede na dejstvo da gre za isto sovo oz. par, razmeroma nizka (S = 0.63). povprečni obrok (biomasa plena/izbljuvek) v g i Dravsko polje 58.2 Šorgo (1992) Ljubljansko barje 59.5 Tome (1992) Slovenska Istra 57.5 Lipei (1988) i Beneška iagurta 59.1 Bon & ai. (1993) dolina Mirne (D) 5S.6 Lipej & Gjerkeš (1994) dolina Mirne (N) 25.3 Lipej & Gjerkeš (1994) okolica Rovinja 59.3 Kovačič (1984) Sicilija 46.9 Catalisano & Massa (1987) Baranja 55.5 Mikuska & Vukovič (1980) N = nočno počivališče; D = dnevno počivališče Tabela 4: Povprečni obrok (biomasa plena/izbljuvek) pegaste sove v analizah prehrane v južni Evropi. Na tabeli 4 so podani povprečni obroki različnih avtorjev v južni Evropi. Najin izračun povprečnega dne­vnega obroka iz dnevnega počivališča {58.6 g) se dobro ujema z rezultati drugih avtorjev. Iz tabele je razvidno, da večina avtorjev podaja kot dnevni obrok podatke iz dnevnih počivališč. Analiza nedatiranega materiala Analiza razpadlega materiala na počivališčih M2 in M3 pokaže prehrano pegaste sove v vseh štirih letnih časih. Razlike v prehrani pegastih sov so verjetno posle­dica razlik v okolju (meiiorirano in nemeliorirano). Veliko višji delež voluharic je plenila pegasta sova, ki je lovila v melioriranem okolju (M2). Dobljeni podatki tako potrju­jejo tudi oportunistično naravo plenilca. Dvoživke je pegasta sova plenila na obeh lokalitetah, a značilno več v nemelioriranem okolju (X2 = 17.9, PcO.OOI). Na počivališču M3 je pegasta sova uplenila bistveno več netopirjev kot na počivališču M2 (P<0.01), čeprav je delež netopirjev v prehrani znašal komaj 2%. Po drugi strani pa je ta delež med najvišjimi v Sredozemlju in v Evropi (Lipej & Gjerkeš 1992). Primerjava obeh lokalitet kaže signifikantne razlike. Bolj pestro prehrano ima sova iz počivališča M3, ki je na nemelioriranem območju. Voluharice iz rodu Microtus, ki so v večini raziskav prehrane pegaste sove Hoiarktika najpomembnejše vrste plena (Mikkola 1983, Bunn & al. 1982), so na istrskem polotoku redke (Kovačič 1984) ali odsotne v prehrani te sove (Lipej 1988). O d drugih vrst je ilirska voiuharica (P/iymys liecbtensteini) zaradi svojega fosorialnega nači­na življenja verjetno težje ulovljiva vrsta plena. Isto velja za snežno voluharico {Chionomys nivalis), ki je omejena Lovrenc LIPE), Miran CJERKEŠ: PREHRANJEVALNA EKOLOGIJA PEGASTE SOVE {7VTO ALSA Srop. 1769) V DOLINI REKE MIRNE..., 71-76 li g •'.'jO, Msmm mm I7;'Y i1.'. mm «Siii S llSiiittiMSMf ' s mam. mm !!!!!i® H iii ilfl WEEm m IssiiiStPi S ;. - v-.•./••...,•. ' • ' ' ••.";-."rV -.vil. !'- 1" . viH § _ - Vl-tv * mKEEsEEE* I « linMMmF t/U;.? appglHpr a mm MM R « H M H M ..-'V.: V ' si l "-.'-y. .Fii-rV« •'a* -iWi'^T. adm SUka 3: Pegasta sova (Iyto alba) na gnezdu (Foto: 8. Marčeta). ie na skalne pečine ob bregovih Mirne in je prav tako zaradi kavernikolnega načina življenja redkeje uplenje­na. Tako so v Istri najpomembnejša kategorija plena rovke in miši, ki so sicer drugod v Evropi alternativne vrste plena (Mikkoia 1983, Korpimaki & Norrdahl 1989). Primerjava podatkov, dobljenih iz analiz svežega in nedatiranega materiala, kaže na razlike, ki so verjetno odvisne od sezonske dinamike prehrane pegaste sove. Sveže izbljuvke sva namreč pobirala le v zimskem ob­dobju, nedatirani pa so vsebovali informacijo o prehrani iz vseh letnih Časov. Vgnezditvenem obdobju, ko samci krmijo samice in mladiče, je energetska potreba le-teh visoka. Tako prinese večje (težje) vrste plena (voluharice) na gnezdo, medtem ko manjše vrste plena (rovke) zauži­je na mestu samem (Stephen & Krebs 1986). Zato do­mnevava, da so višji deleži rovk v analizi svežih izblju­vkov verjetno odraz prehrane odraslih sov v jesenskem in zimskem obdobju. Po drugi strani je na počivališču M3, kjer sva tudi našla gnezdo pegaste sove, višji delež belonogih miši (47,5%). Zahvala Najlepše se zahvaljujeva mag. Davorinu Tometu z a pomoč pri izračunavi nekaterih statističnih podatkov in za kritične pripombe pri prebiranju rokopisa. Posebno zahvalo sva dolžna tudi dr. Mitju Kaligariču za podatke o vegetaciji obravnavanega območja. ANNALES 4/' 94 Lovrenc LSPEL Miran QERKCS: PREH RAN) E VAINA EKOLOGIJA PEGASTE SOVE (TYTO ALBA Scop. 1769) V DOLINI REKE MIRNE ..., 71-76 RÍASSUNTO Cli autori trattano l'alimentazione del barbagianni (Tyto alba) in tre aree deüa valle del Quieto (Istria, Croazia). L'analisi di borre recent/ ha dimostrato che la preda piú frequente é rappresentata dalla specie Crocidura suaveolens, mentre akre prede importanti sono !I topo selvático (Apodemos sylvaticus) ed il mustiólo (Suncus etruscus). La comparazione dell'alimentazione de! barbagianni indica significative differenze alimentan ira le aree bonifícate e quelle che non lo sono. La quantitá quotidiana di clbo ingerito da! barbagiannirisulta essere di 84grammi e corrisponde a quella dei sui simili nelle altre regioni de! Mediterráneo. LITERATUR A Blaškovič, P. (1953) Hidropedološka študija doline do­njeg toka rijeke Mirne. Zagreb, Poljoprivredni nakladni zavod, 88 pp. Bon, M., P. Roccaforte & G . Širna (1993) Variazione stagionaie della dieta del Barbagianni, Tyto alba, in una locality della gronda lagunare veneziana (Portegrandi, Venezia). Lavori., Soc.Ven.Sc.Nat. 18:183-190. Bunn, D.S., A.B. Warburton & R.D.S. Wilson (1982) The Barn Owl. T & A.D. Poyser, Calton, 264 str.. Catal isano, A. & B. Massa (1987) Consideration on the structure of the diet of the barn owl {Tyto alba) in Sicily (italy). Boll.Zooi. 54:69-73. Contoli, L., (1980) Borre di strigiformi e ricerca teriolo­gica in Italia. Natura e Montagna, Bologna,3:73-94. D i Palma, M.G. & B. Massa (1981) Contribute meto­dologico per lo studio dell'alimentazione dei Rapaci. Atti I Convegno itai. Ornitol., pp. 69-76. Korpimaki, E. & K. Norrdahl. (1989) Avian and mam­malian predators of shrews in Europe: regional differen­ces, betweenyear and seasonal variation, and mortality due to predation. Ann.Zool.Fennici, 26:389-400. Kovačič, D. (1984) ishrana kukuvije drijemavice (Tyto alba Scop. 1769) u okolici Rovinja. Bilten društva ekol. BiH, Sarajevo. Krystufek, B. (1985) Mali sesalci. Naša rodna zemlja, Ljubljana. Krystufek, B. (1991) Sesalci Slovenije. Prirodoslovni Muzej Slovenije. Ljubljana, 294 pp. Lipej, L. (1988) Prehranjevalna ekologija štirih vrst sov v slovenski Istri. Diplomsko delo. Ljubljana. Lipej, L. & M. Gjerkeš (1992) Bats in diet of owls from NW Istra. Myotis. 30:133-138. Lipej, L. & B. Krystufek (1991) Pygmy White-toothed Shrew Suncus etruscus (Savi, 1822) in northwestern Istria (Insectivora, Mammalia). Gortania, Atti Museo Friul.Sto­ria Nat. 13:225-233. Lovari, S., A. Renzoni & R. Fondi (1976) The predatory habits of the Barn Owl (Tyto alba Scopoli) in relation to vegetation cover. Boli.Zool.43:173-191, Marti, C.D . (1974) Feeding ecology of four sympatric owls. Condor 76:45-61. Marz, R, (1987) Gewoll und Rupfungskunde. Akademie Verlag Berlin. Massa, B. (1981) Regime alimentaire de quatorze espe­ces de rapaces en Sidle. Rapaces Mediterraneens. An­nalesdu CROP , 1:119-129. Mikkola, H . (1983) Owls of Europe. T & A D Poyser, Calton, 397 pp. Mikuska, J . & S. Vukovič (1980) Kvalitativna i kvantita­tivna analiza ishrane kukuvije drijemavice, Tyto alba Scop. 1769., na području Baranje s posebnim osvrtom na rasprostranfenost sitnih sisavaca. Larus 31-32(1978­1980), 269-288. Mikuska, j. , S. Pančič & G , Pivar (1986) Prilog pozna­vanj u ishrane kukuvij e drijemavice , Tyto alba Scop.1769, na području istočne Slavonije, s posebnim osvrtom na rasprostranjenost sitnih sisavaca. Larus 36­37:77-88. Pucek, Z . (1981) Key to Vertebrates of Poland Mam­mals. Polish Scientific Publishers. Purger, j.J. (1990) Analiza ishrane kukuvije, Tyto alba (Scop., 1769) uzapadnoj Bačkoj (Vojvodina, Jugoslavija) preko sadržaja gvaiica. Larus 41/42:135-139. Raczynski, J , & A. Ruprecht, (1974) The effects of digestion on the osteoiogical composition of owl pellets. Acta omithologrca 14:25-38. Stephens, D.W. & j.R.Krebs, (1986) Foraging Theory. Monographs in behaviour and ecology. Princeton Uni­versity Press. Princeton, New Jersey, 237 str. Szlivka, L. (1973) Prilog poznavanju ishrane kukuvije drijemavice, Tyto alba Scop. Larus 25:109-119. Šorgo, A. (1992) Prehrana pegaste sove Tyto alba na Dravskem polju. Acrocephalus 13:166-173. Tome, D. (1992) Prehrana pegaste sove Tyto alba na Ljubljanskem barju. Acrocephalus 13:33-38.